slovenski čebelar
ETNIK LXXIX
SLOVENSKI Čebelar
VSE
Jože Rihar: Prevozni čebelnjaki . 109 Inž. Jože Babnik: Kritični čas v čebelji družini...........................112
Ivan Krajnc:	Električni vrtalni
stroj poganja točilo za med . . 113 Dr. Radovan Bratina: Iz čebelarskih zapiskov Janka Vodopivca 115 France Guna: Higiena v čebelarstvu 119 Tone Nared: Čebelarjeva opravila v
aprilu...............................122
Jože Resnik: Pogovor z Antonom Škofom — poklicnim čebelarjem
v pokoju.............................129
Irena Petkovšek: Čebele na Tajskem (pr. nadaljevanje)	... 131
Julij Mayer: Sončni topilnik samo-
hod (pr.)	 132
Anton Petrovič: Ne uničujmo pašnih čebel............................133
Martin Mencej: Izvor in posledice superčebele, ki ogroža ameriški
kontinent (pr.)......................134
Tilka Jamnik:	Zdravilnost joda
(pr.)................................135
NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA
Julij Mayer: Sladkor iz drevesnih sokov (pr.)..........................136
GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE
Št. 4.	1.	april	1976	Leto	78
I	N A
Tilka Jamnik: Apiterapija .... 136 Ples čebel, Medeni jogurt .... 137 Nikolaj Györfi: O pašah ....	137
RNDr. I. Matel: Izsledki pri uporabljanju propolisa v otorinolaringološki praksi...................138
IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Zaključni račun ZCDS za poslovno
leto 1976	  140
Bilanca ZCDS na dan 31. 12. 1976 141 Obračun sklada za izgradnjo CIC
na Brdu ...........................141
Izkaz dohodkov in izdatkov revije
Slovenski čebelar za leto 1976 142
OSMRTNICE
BILTEN MEDEX — d. e. delo na domu in kooperacija
Mitja Vošnjak: Kaj je ugotovil primarij Feiks (Odlomek iz knjige »Propolis — zdravilo jutrišnjega dne«- ki bo izšla pri Mladinski
knjigi) ......................................126
Voščine, vosek in satnice pri Me-
dexu.......................................127
Dipl. inž. Simon Smuk: Barva medu 128
List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 150,00 din, na prejmejo zastonj. Izdaja pa Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c. 3/11.
Izdajateljski svet: Dušan Švara, predsednik; člani: Ludvik Klun, Prane Magajna, Martin Mencej, Janez Mihelič, Fani Osojnik, A. Marija Sedej, Jožko Šlander in Janez Terlep.
Uredniški odbor: inž. Jože Babnik, inž. Ludvik Klun, inž. Anton Krajne, Martin Mencej, Anton Rems, irof. Edi Senegačnik, dr. Nežka Snoj.
(iiavni urednik: Janez prof. Mihelič, odgovorni urednik: inž. Ludvik Klun.
Odgovorni urednik Biltena — Medex — exp. imp. Maks Gregorc.
Letna naročnina za nečlane 100,00 za tujino 200,00, za člane čebelarskih organizacij drugih republik 100,00 dinarjev. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje naročnino v obrokih se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. St. žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva c.: 50101-678-48636. Telefon: 20-208.
Devizni račun št. 50100-620-107-010-30960-043.
Zunanja stran ovitka delo Vilija Kožarja.
Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto m kulturo št 121-1/74 j« clasilo oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov.
Tiskala Tiskarna Ljubljana v 6100 izvodih.
Rokopisov ne vračamo.
UDK 638.141.4
PREVOZNI ČEBELNJAKI
J02E RIHAR — DOBROVA
Po naši širni domovini že nekaj let vozi od pomladi do pozne jeseni več prevoznih čebelnjakov različnih izvedb, zato se mi zdi koristno, da izvemo kaj več o teh potujočih čebelnjakih.
Ker sem že dalj časa čebelaril z večjim številom panjev, sem imel pri tem največji problem s prevozom panjev. Ob izbiri vozila za prevozni čebelnjak me je že vseskozi najbolj mikal vlačilec TAM 5000 z 8 T polprikolico. To so bile za mladega čebelarja tedaj iz finančnih razlogov le sanje.
Med tem časom sem nabavil avtobus, toda ni me privlačil iz naslednjih razlogov: prazen avtobus tehta 8 in več ton; to se pravi 8 ton in 80 panjev, pa še čebelarska oprema, orodje in druge potrebščine, pa se tako približamo teži 15 ton.
Vemo, da lahko vozimo na trdi cesti, naša pašišča pa so na vrtovih, jasah in travnikih, tu pa vedno ni trd teren. In če nas zaloti še dež, je ojoj! Ker pa je avtobus spodaj obložen s pločevino, ki z ugrezanjem onemogoči dostop do ko-
les in do osi, ti ne preostane drugega, da dobiš traktor, da te izvleče.
Druga stvar, ki me moti pri avtobusu je to, kako oddvojimo motor od prevoznega čebelnjaka. Isto velja za tovorne avtomobile, ki so predelani v prevozne čebelnjake. Vemo, da se spomladi podamo na pot in se vračamo šele na jesen ter mora ves ta čas biti celotno prevozno vozilo izpostavljeno vsem neprilikam na terenu.
Pri tem pa želimo, da nam je vozilo vedno vsak hip brezhibno.
Tretja stvar, ki se mi zdi tudi važna, je nevarnost požara. V enem primeru vem, da je slovenskemu čebelarju v Srbiji zgorel avtobus s čebelami. To se je zgodilo mojemu znancu čebelarju, a na srečo je še pravi čas opazil in z gašenjem rešil čebele.
Nosilno ogrodje prevoznega čebelnjaka — polprikolice ITAS (8 ton)
Foto: J. Mihelič
Leta 1969 se mi je posrečilo dobiti polprikolico ITAS 8 ton. Dolga je sedem in široka 2,1 m. Hotel sem skonstruirati prevozen čebelnjak, da bi mi kar najbolj ustrezal in da ne bi kršil cestno prometnih norm. Po večletnih prevozih nimam nikakršnih želja po bistvenih konstrukcijskih spremembah prevoznega čebelnjaka. Lahko rečem, da isto velja tudi za moje stanovske kolege, ki sem jim jih izdelal ali pa so jih sami izdelali po moji konstrukciji.
V	polprikolico naložim 96 A2 11 sa-tarjev in to na vsako stran v regale po 12, 15 ali 18 panjev. Panji so z zadnje strani zavarovani z žično vrvjo ali pa jih lahko vijačimo. Z jekleno vrvjo 0 6 mm na enem koncu pritrdimo za kabel, nato vrv speljemo preko vsakega regala na drugi konec prikolice, tu pa
Z dvigom strehe dobimo potrebno svetlobo, čebele lahko Izletavajo Iz notranjosti čebelnjaka In Izboljšamo zračenje
Krila strehe so montirana na vrtljivi osi
S preprostim gibom premikamo krila strehe
preko dveh koles — škripca zopet nazaj na vitel, ki ga vrtimo in s tem zatezu-jemo žično vrv. Ob želji, da pregledujemo čebele, samo delno popustimo vitel, da lahko vrv odpnemo iz kavlja in panje po želji lahko pregledamo.
Streha prikolice je izdelana iz petih delov; in to iz ene fiksne žlebaste sredine in štirih nadkrival, ki se pri prevozu stisnejo skupaj in ne presegajo širine vozila. Na pašišču pa odpremo varnostne vezi in s kvadratnim ključem razširimo streho, da zadostuje tudi za nadstrešek pred panji. Te premične strehe pa se z notranje strani tudi poljubno dvignejo in s tem dobimo potrebno svetlobo, ki je predpogoj za dobro delo pri čebelah. Zelo dobro je tudi to, da se streha prikolice deli na prednji in zadnji del. To dobro koristimo pri točenju. In sicer: toči se v eni polovici prikolice, kjer so nadkrivala zaprta in imajo čebele čim manjši dostop. V drugi polovici prikolice pa čebelar z dvignjenimi nadkrivali ob dobri svetlobi lahko pobira satje.
Tudi čebele, ki se usipajo iz panja, prav dobro odletavajo skozi strešne odprtine na prosto, in mnenja sem, da se mi je prav streha prikolice pri celotni konstrukciji najbolj posrečila, saj ustreza vsem željenim potrebam.
S prednje in zadnje strani prikolice so vrata, na katerih so okna s steklom in polknico. Ker je prikolica izpostavljena soncu in vremenskim neprilikam, je streha večplastna. Zunanja plast je pocinkana pločevina 0,5 mm, nato je 2 dm
stiropora, ki je s spodnje strani zaprt z lesonitom, debeline 5 mm. Tako čebele lahko postavimo tudi na piano, ker so dobro zaščitene pred hudo vročino.
Prazna polprikolica z vlačilcem je težka okoli 7 ton. Kot celota je to tri-osno vozilo, zato je pritisk na enoto kvadrata manjši kot pri dvoosnem avtobusu ali tovornjaku. Toda slabo je to, da je pri našem vozilu samo ena os pogonska, zato na mehkih in mokrih terenih nismo nič bolj okretni kot težki avtobusi. Prednost imamo le v tem, da imamo lažji dostop do koles in osi ter si včasih v danem trenutku lahko sami pomagamo.
Ker vemo, da so panji iz zelo gorljivega materiala, so na polprikolici veliko bolj varni, ker je vlačilec z motorjem in izpušno cevjo ločen od polprikolice s čebelami.
Odločujoča odločitev za polprikolico pa je bila naslednja: vlečno vozilo po dovozu na pašo odklopimo in ga odpeljemo na mesto, kjer smo se prepričali, da je varno. Če je vlečno vozilo odpovedalo, si od svojih kolegov izposodim vlačilec in največ z enodnevno zamudo pridem na pasišče. Na dnu prikolice je zaželjen čimvečji prtljažni prostor, ki pa mora biti lahko dostopen.
Prevozni čebelnjaki so velika pridobitev za čebelarjenje z listovnimi panji. Moja zamisel je bila enovlečno vozilo, katero bi lahko uporabljal tudi za več prikolic.
UDK 638.124.2
KRITIČNI ČAS V ČEBELJI DRUŽINI
1N2. J02E BABNIK
Vsako živo bitje ima v svojem razvoju kritično obdobje, ko je ogroženo v svojem razvoju ali celo v obstoju. Mlad človek, je v dobi rasti podvržen raznim boleznim, katerim se obrani le pod normalnimi pogoji. Tako je tudi pri ostalih živih bitjih. Izjema pri tem seveda niso tudi čebele, čeprav moramo pri njih upoštevati posebnosti njihovega življenja in razvoja.
čebeljo družino ne smemo vzeti kot nespremenjeno enoto, pač pa kot skupino čebel, ki se stalno obnavlja in s tem spreminja. Vsaka čebelja družina je sestavljena iz starejših in mlajših čebel.
V	toku leta se življenjska doba čebel menja. Poleti ob velikem naporu čebele hitro odmirajo, a pozno jeseni in pozimi v času počitka odmirajo počasi. Letna življenjska doba čebel je komaj 6 tednov ali še manj, dočim pozimi prežive tudi do 6 mesecev. Prav v spomladanskem času, ko se zamenjajo stare zimske čebele z mladimi spomladanskimi, nastopi v čebelji družini najbolj kritični trenutek, katerega lahko imenujemo tudi kritično točko.
Da bi še natančneje spoznali, kaj je pravzaprav kritična točka v čebelni družini, je najbolje, če si to narišemo v obliki diagrama.
Krivulja, ki nam predstavlja število starih čebel, se od konca januarja do začetka aprila počasi spušča. Na drugi strani se krivulja, ki ponazarja pojav mladih čebel v normalnih okoliščinah, pokaže v zadnjih dneh februarja in raste vse naprej preko konca maja. V času, ko se ti dve krivulji sekata, je v panju najmanjše skupno število čebel in ta trenutek imenujemo kritično točko.
Da bi bilo to kritično obdobje v čebelni družini čim manj boleče za proizvodno sposobnost družine v predsto-ječi sezoni, je potrebno, da čebelar skrbi:
— da so družine zazimljene dovolj številčno — živalno,
— da so po starosti čebele v zimski gruči čim mlajše,
— da mlade čebele niso preveč izčrpane — pozno dokrmljenje ali izčrpane od pozne gozdne paše,
— da so popolnoma zdrave,
— da imajo čim mlajšo matico,
— da imajo popolni zimski mir,
— da nimajo pozimi prepogostih izletov,
— da ne prično preveč zgodno zale-gati.
To kritično obdobje se pojavi v naših slovenskih razmerah nekje v
število
čebel
2000C
SHEMA SPOMLADANSKEGA RAZVOJA
15000
kritično točko
store čebele
10000
skupno števijlo $ebcl
ilode čebele
5000
I
II
m
IV'
v
meseci
sredini aprila, čim kasneje se pojavi, tem manj prizadene družine v njihovem razvoju, če pa je to obdobje zgodnejše, lahko pride do velike številčne oslabelosti, mnogokrat pa celo do odmiranja. Niso redka leta, ko imamo prav v aprilu mesecu največje zmanjšanje števila čebeljih družin. To je čas, ko je pred nami glavna sezona opraševanja sadnega drevja. Prav v tem času so nam čebele najbolj potrebne kot opraševal-ci, a je število starih pašnih čebel najmanjše. V mnogih primerih tedaj čebelarji neupravičeno krivijo razna škropljenja, ker si ne morejo razlagati trenutni padec moči družin.
Skrb čebelarja, da bi bilo to kritično obdobje v čebelji družini čim manj občutno, mora biti skozi vse leto. Ze od avgusta dalje, ko se prično pred pripravo za zimo, do izmenjave matic in podobno. Vse delo čebelarja je usmerjeno v ta kritični trenutek. Ko namreč nastopijo večje spomladanske krize v družini, ponavadi ni več pomoči.
Nekoliko se ta kriza omili, če družino, ki je številčno oslabela utesnimo na pro-
stor, ki ga lahko zaseda. Če družinam pokladamo sladkorno medno raztopino in jo s tem razbremenimo v preskrbi z vodo.
Najuspešnejši ukrep v tem kritičnem trenutku je, če lahko čebele izkoristijo dobro spomladansko pašo. Tako jih paša na resi, borovnici in delno češnji dobesedno prerodi in v takem letu kritične dobe skoraj ne opazimo in navadno je zelo kratka.
Posledice kritičnega obdobja sledimo pri šibkih družinah navadno skozi vse leto. Le ob izdatni podpori z mladimi čebelami in kasneje z dodajanjem zalege to nekoliko popravimo. Mnogokrat takim kritičnim obdobjem sledijo pre-leganja matic in družine se normalizirajo šele ob kostanjevi paši, ko je glavni del vsakoletne paše zaključen.
Tistemu, ki obvlada oskrbo čebel v kritičnem obdobju, šele lahko rečemo, da je pravi čebelar, kajti v tem obdobju se pokaže njegovo znanje in rezultat večletne prakse na posameznem področju.
(radijsko predavanje)
UDK 638.141.3
ELEKTRIČNI VRTALNI STROJ POGANJA TOČILO ZA MED
IVAN KRAJNC
V	našem čebelarstvu je bil vedno največji problem, kako iztočiti med. Stirisatno ročno točilo poganjati tudi po štirinajst dni ni mala stvar. Nenehno sem mislil, kako bi ta problem rešil. To se mi dolgo ni posrečilo. Vedno sem namreč bil brez denarja, ker so pač bile druge potrebe in sem tako vrtel točilo in se potil. Problem je predlanskim rešil sin. Vzel je vrtalni stroj in ga pritrdil na točilo. Med vrtalnim strojem in gonilom točila je pritrdil gumijasto cev, dolžine približno 10 cm in debeline 2 cm. Ta cev služi pri začetni br-zini kot nekakšna sklopka. Ker naš vrtalni stroj nima regulatorja vrtljajev,
je prinesel še regulator in takoj začel točiti med.
Vendar stvar ni bila tako preprosta. Tok, ki ga imamo v naši vasi, je zelo šibek. Seveda to naši iznajdbi ni ugajalo. Točilo se je vrtelo, nato zopet obstalo. Fant je vzel televizijski stabilizator in od takrat ne točim med ročno. Stabilizator uravnava električni tok in točilo se vrti enakomerno s tako hitrostjo, kakršno z regulatorjem vrtljajev pač želimo.
Letos je napravo še izboljšal. V stari šari smo imeli pokvarjen polavtomatski pralni stroj. Iz tega stroje je vzel časovni programator in ga vključil v
Tov. Ivan Kranjc s predelanim točilom na razstavi In posvetovanju v Polju pri Ljubljani
tok, ki napaja vrtalni stroj. S tem pro-gramatorjem vključi električni tok za pol minute, za eno minuto, dve ali tri, pa tudi več, kolikor dolgo pač hoče, da se točilo vrti.
Električni tok teče najprej v časovni programator (ki pa ni nujen pri to-čilu), iz časovnega programator j a teče električni tok v stabilizator, od tam v regulatorček vrtljajev in od tam v vrtalni stroj.
Točimo na ta način, da damo najprej satje v točilo in točilo zapremo. Takoj nato vključimo programator na pol minute. Stroj steče in se premika pol minute. Po tem času je avtomatsko izključen električni tok. Ko se točilo zaustavi, satje obrnemo, točilo zapremo in vključimo programator na eno, dve ali tri minute, kakor pač želimo. Po preteku programiranega časa se zopet točilo zaustavi. Drugič obrnemo satje, točilo zapremo in programiramo pol minute krajši čas kot prej. Ko preteče določen čas, se točilo zaustavi in satje je sedaj iztočeno ter se vzame iz točila.
Sin je preračunal, da vrtalni strojček, ki ga imamo, lahko poganja šest-satno točilo, ki ga mislim še letos na-
praviti, vse skupaj malo izboljšati in na točilo montirati še zavoro, ki pri sedanji točilnici ni potrebna. Električni ročni vrtalni stroj je od Iskre Kranj, VSIIOA3, 0 maks. IOm/m, 1200 vrtljajev v minuti, 220 V, 250 W.
Električni pogon točila je za naše čebelarstvo praktično brezplačen. Vrtalni stroj z vsemi priključki smo imeli že prej. Stabilizator vzamemo od televizijskega aparata, časovni programator smo vzeli iz dosluženega pralnega stroja, le regulator vrtljajev, ki ga naš vrtalni stroj nima, smo morali nabaviti. Novejši vrtalni stroji imajo že regulator vrtljajev ter bo vsak, ki strojček sedaj kupi, reguliral vrtljaje s samim vrtalnim strojem.
Točenje medu je naenkrat postalo prava igrača, ker lahko toči tudi samo ena oseba. Največje delo je obračanje satov v točilu. če delata dva, pa v resnici nimata skoraj kaj delati. Vse gre brez truda in zelo hitro. Točilo teče zelo enakomerno, skoraj brez tresljajev, ki pri ročnem točenju redno nastanejo.
S tako preurejenim točilom sem zelo zadovoljen, saj mi je v veliko pomoč.
UDK 638.14.091
IZ ČEBELARSKIH ZAPISKOV JANKA VODOPIVCA .
DR. RADOVAN BRATINA
Pred časom sem dobil v roke »Čebelarske zapiske od leta 1892 dalje«, pokojnega nadučitelja in čebelarja Janka Vodopivca iz Kamenj na Vipavskem.
Ker o čebelarstvu na Vipavskem in Goriškem le redko kaj beremo in ker sem v omenjenih zapiskih našel marsikaj zanimivega, sem se namenil napisati članek in oživeti nekaj spominov, pomembnejših spoznanj in ugotovitev iz tistih davnih časov.
Vipavska dolina je precej široka in dolga dolina ob reki Vipavi in njenimi manjšimi pritoki, vsajena med strmimi robovi Trnovskega gozda na severu in robovi tržaško-komenskega krasa na jugu ter odprta proti Goriški ravnini. Po dolini se podolžno dvigajo flišni hribi, ki se znižujejo proti zahodu. Tudi dolina sama je v glavnem iz fliša. Njena nadmorska višina je okrog 100 m; v njej vlada sredozemsko podnebje, le burja je pogosto, zlasti pozimi in spomladi, ter prinaša v dolino občasni mraz.
V	prisojnih in zavetnih krajih dobimo še danes oljke, da ne govorim o rožmarinu, lovorju, smokvi, itd., ki so tipične sredozemske rastline.
Dolina je gosto naseljena. Tu so mnoge lične vasice in naselja. Prebivalstvo se je v glavnem bavilo s poljedelstvom v ravnih predelih ter gojilo predvsem koruzo in krompir, po hribovitih predelih pa z vinogradništvom in sadjarstvom.
Tudi danes nam nudi Vipavska dolina isto kulturno sliko, le delavne sile primanjkuje, ker večina mladih — starih je le malo več — dobi zaposlitev v industriji v Ajdovščini in na Goriškem.
Velike površine Vipavske doline prerašča akacija in deloma hrast. Ob Vipavi sami in v bolj močvirnatih predelih je bilo nekoč mnogo vrb in drskotca (nizka vrbovina, različno obarvanih mačic in zelo medovita), ki jo je danes nekoliko več. Včasih je bilo tudi precej leske in gabra.
Iz tega je razvidno, da so bili pogoji za čebelarstvo v Vipavski dolini ugodni in ni nič čudnega, če tradicija čebelarjenja sega daleč nazaj.
Ker po akacijevi paši nastopi po navadi suša in ni več nobene druge izdatne paše, je potrebno prepeljati čebele v višje lege na travniško oz. gozdno pašo. Zato so čebelarji iz Vipavske doline že pred skoraj 100 leti prevažali čebele širom po Sloveniji in iskali nove paše.
Na Vipavskem so se bavili s čebelarstvom predvsem učitelji, deloma kmetje, toda le-ti z manjšim številom panjev in normalno brez prevažanja.
Med prve in največje čebelarje v teh krajih moramo vsekakor uvrstiti nadučitelja: Vodopivec Janka iz Kamenj, Bratina Draga iz Vel. Žabelj in Golijo iz Žalošč pri Dorenberku. Prvo omenjena sta bila tudi prva, ki sta uvedla panje na premično satje ter uporabljala Zier-zonovce z naklado, pozneje pa sta uporabljala Vodopivčev panj, ki je bil nekoliko širši, višji in daljši od Zirzonovca ter začela čebelariti tudi z A2 panji. Bila sta tudi prva, ki sta začela prevažati čebele v Hrušico na mano, ker prej ta gozdna paša ni bila znana vipavskim čebelarjem.
Omenjena čebelarja sta čebelarila tudi na roje in jih pošiljala v velikem številu predvsem na Slovaško, Moravsko in Češko. Kupci so bili zelo zadovolji s pošiljkami, ker so si želeli prav mešano pasmo kranjice in italijanke, kakršna prevladuje na Vipavskem.
Ob obisku pri slovaških čebelarjih sem zasledil še danes to pasmo.
Ker tedanji učitelji na vasi niso opravljali samo izobraževalno-vzgojnega poslanstva, marveč tudi kulturno-pro-svetno ter vodili razne tečaje s področja kmetijstva, kot sadjarske, vinogradniške, živinorejske in čebelarske, ni nič čudnega, če se je tudi čebelarstvo zelo priljubilo in razbohotilo med ljudmi, ter
da imamo danes na Vipavskem množico čebelarjev z večjim številom panjev.
Prav bi bilo, da bi današnji učitelji nadaljevali to lepo in koristno tradicijo med našo mladino v vsesplošno korist kmetijstva in družbe sploh.
Da mi ne bo kdo očital, da sem zašel in pozabil na obljubo, bom prešel na nekatere spomine in ugotovitve iz čebelarskih zapiskov pokojnega nadučitelja Janka Vodopivca.
Čebelariti je začel leta 1892, ko mu je svak iz Branice podaril kranjič ob spoznanju, da ima mladi učitelj veliko veselje in nagnjenje do čebel. Z roji in dokupljenimi panji je Vodopivec vzi-mil leta 1895 že 20 panjev.
Največ sitnosti in skrbi mu je povzročalo ropanje bližnjega soseda — čebelarja, zato je imel šibkejše družine in bolj pozne roje. Zato so bili jeseni panji dokaj prazni in moral jih je krmiti.
2e leta 1895 piše: »Sprevidel sem, da panji morajo biti jaki, da kaj prida pri-neso. Vsled tega sklenem izdatneje krmiti čez zimo in po nasvetu knjižice .Hrvatska pčela’ pričnem misliti na panje z okvirčki...
Nov duh me prešine, ko čitam o vrlinah panja s premakljivim satovjem na okvirčke, tako da sklenem sam izdelati tak panj.«
Torej leto 1895 lahko zabeležimo kot začetek panja s premakljivim satjem na Vipavskem.
Ker se mu je zdel opisan panj v Hr-vatski pčeli prevelik, je izdelal sam svoj panj in po njemu pravimo »Vodopivčev panj«.
Ti panji so bili na toplo vališče; čista mera satnika je bila 19 X 27 cm. Panji so imeli 20 do 22 takih okvirjev, ločenih z žebljički. Ti panji so imeli namen »... dobiti več medu, rojev in voziti varno!«
Leta 1896 je Vodopivec prišel že na 60 družin. Med drugim pa piše na koncu istega leta: »Ali bila je le vedno ista lajna — delo, sitnosti, krmljenje, itd., a dohodkov ni bilo nič, razen par kilogramov voska na leto«.
Na vse načine si je belil glavo, kako bi si izboljšal »revno čebelarsko stanje«. Predvsem je premišljeval, »kako bi dosegel stopnjo, na kateri bi ne bilo treba več skrbeti za nadležno in drago krmljenje«.
»Na razno govoričenje sklenem peljati čebele proti Trnovskemu gozdu ...«
Torej to leto lahko zabeležimo kot začetek prevažanja na pašo iz Vipavske doline v višje lege in v gozd.
»Prepeljal sem za poskušino 34 pa njev na Otlico na travniško pašo, toda prepozno, na koncu košnje. Vendar sem jih pustil tam, ker se mi je zatrjevalo o mani tako prepričljivo, da sem mislil videti v par tednih polne panje.«
Istega leta torej vidimo tudi prvič omeniti mano, o kateri niso imeli čebelarji na Vipavskem še nobene izkušnje.
Ta prvi poskus prevažanja se je slabo končal: skoraj prazne panje so na rokah prenesli z Otlice do Slokarjev nad Ajdovščino iz bojazni, da bi se strlo satovje zaradi zelo slabe poti. Od tu jih je z vozom prepeljal v Skopo na Kras na ajdo, kjer: »... so vendar nabrale toliko, da ni bilo treba krmiti čez zimo. Nekaj sem jih še podrl, tako, da smo dobili prvi jesenski med. Tega smo pri ognju s satovjem topili in dobili kakih 40 kg medu. To se je zaznamovalo kot prvi donos od čebelarstva.«
Leta 1898 piše: »Doma izdelana vrtil-nica se je postavila v navadno ornco in se z vrvico ovijaje in odvijaje potegajoč sukala. Bilo je pa težavno!«
»Leta 1901 peljem čebele v Oglej na peludovino, ker sem slišal, da tam dobro čebele naberö. S kolesom sem jih obiskoval vsakih 14 dni. Od tam sem jih prepel j am s konjsko vprego preko Trži ča, Devina, Proseka, Občin in Repenta-bra v Skopo na ajdo.«
Leta 1902 pa piše: »Omeniti bi bilo, da sem čital o panjih z mediščem in vali-ščem, vsled česa dam napraviti deset dvonadstopnih panjev.«
Medišče je bilo enake mere kot plo-dišče, le za par okvirjev krajše; preko zime ga je odstranil.
Leta 1904 je začel voziti čebele v Šempeter pri Gorici, kjer so se mu prej razvile in jih je pustil tam tudi na akaciji. Istega leta da oglas v Praktischer Wegveiser in Würtsburg: »Prodam kra-njiče po 10 K, premakljive po 11 K, roje 2 kg po 9 K.«
»Uspeh je bil hiter,« piše in nadaljuje: »Oddal sem, kar sem mislil.«
Nato je začel kupovati roje pri čebelarjih na kranjiče in jih odpošiljati naročnikom na Bavarsko.
V	nadaljevanju piše: »Ker je šla kupčija srečno, ne da bi se kateri med potjo zadušil, sem izkupil precej kron, ko jih prejšnja leta videl nisem. To je utrdilo moje opešano veselje do čebel. Saj pravega dobička do danes še videl nisem.«
Pri nadaljnjem prevozu čebel z vlakom mu je prišlo prav opozorilo nadučitelja Franca Drdla iz Altstadta na Češkem, ki mu sporoča: » da je treba
čebelam med vožnjo zraku od dveh nasprotnih strani!« Upoštevajoč ta nasvet ni imel več izgub — zadušitev med prevozi rojev in kranjičev v razne dežele Srednje Evrope.
Leta 1906 je imel toliko naročil, da vsem ni mogel ugoditi, kljub temu, da je odposlal 148 panjev in 78 rojev.
Iz zapiskov je razvidno, da je neprestano prevažal čebele širom Slovenije in Furlanije. Zgodaj spomladi jih je peljal v Furlanijo na repico in rdečo deteljo (inkarnatko), nato v okolico Gorice na akacijo, nato po Vipavski dolini na domači kostanj in travnike, pozneje v gozd ter na jesen na Kras na ajdo in žepek in v okolico Ljubljane na ajdo.
Tako piše za leto 1911: »Od 127 panjev vzimljenih v Kamnjah sem odpeljal 80 panjev v Šempeter pri Gorici dne 16. 3. 1911. Tu so na raznem cvetju: leski, vrbi, češnji, divjem kostanju, judovem drevesu, itd., mnogo dobile.
Enako so se lepo razvile in si opomogle na češnjevem cvetju. Po konča-
nem češnjevem cvetju sem prodal 47 raz ličnih panjev od 13 do 20 K.
Po končani češnjevi paši, odpeljem 28. 4. iz Kamenj še en voz panjev v Mo-šo. Hladna, suha zima je repico docela uničila ter požgala mnogo rdeče detelje, ki pa se je v toplih pomladanskih dneh lepo razcvetela in ker je bila zelo nizka, jo ljudje niso kosili zgodaj, ampak jo po večini pustili, da je odcvetela. Kot posledica tega je bilo, da so se panji napolnili. Panji so ostali naloženi na vozu na dotičnem dvorišču.
Dne 17. 5. smo po raznih nezgodah prepeljali panje iz Moše v Šempeter, kjer je že imenitno cvetela akacija.
Dne 18. in 19. ter 20. 5. smo odvzeli panjem, ki so bili že prej v Šempetru 8 q medu. Istočasno sem naredil in odposlal 51 rojev.
Cez deset dni, konec akacijeve paše, dne 29., 30. in 31. 5. smo drugič jemali med na obeh krajih — skupno 600 kg. Naredili smo istočasno 42 rojev in jih odposlali naročnikom.
Po končanem medenju akacije smo dne 1. 6. odpeljali del panjev v Kamnje, del na šempaško polje. Zaradi skrajno slabega vremena — dež, burja dan da dan — so čebele na šempaškem polju tako ošibele, da sem se bal za njihov obstoj. Ker se je vreme izboljšalo, sem ponovno prepeljal te čebele 23. 6. v Šempeter na domači konstanj. Že prvi teden se je zgodil čudež, čebele so s svojim mogočnim, zadovoljnim šumenjem naznanjale svojo moč in 3. 7. je imel eden močnejših matičnjake. Rojili bi skoraj vsi, da ni prenehala paša na kostanju.
V	Kamnjah smo pregledali prvi teden julija panje, ki smo jih prepeljali domov in odvzeli 300 kg medu z glavinca.
12. 7. pa smo jih odpeljali — 108 — v Hrušico k Jožetu Kobalu (med 10. in 11. kilometrom).
Dne 14. 7. pripeljem še one panje iz Šempetra, misleč jih kar dalje potegniti; ker pa so bili v teži in moči preveč različni, sem jih zapeljal v Kamnje, kjer sem jih pregledal in uredil za nadaljno
pot. Pri tem sem odvzel grenkega ko-stanjevca 150 kg.
Dne 20. 7. odpeljem še en voz v Logatec na Gačerevski vrh 32, k Mariji Menart.
V	Kamnjah je ostalo še 56 panjev, ki so že začeli umirati od neznosne suše in toplote ter nastale lakote.
Ker je bila v Hrušici imenitna paša na jeli »MANA«, sem nemudoma odpeljal tja še te — 22. 7.
Panji so se kar napolnili in 24. 7. smo že prvopripeljanim v Hrušico, odjemali iz polnih satnikov med.
Takoj pri prvem panju naznanijo delavci čudežno in neverjetno težo panjev. Ko pregledujemo panj za panjem, bil je le med in med; vse satovje zadelanega medu!
Zalega se je skrčila tako, da v kakem satu jo je bilo morda za dlan, v drugem pa še manj.
S seboj sem pripeljal dva sodčka po
2	hi in enega od 1301 in še s tem so se vsi norčevali, ko smo nakladali čebelj-no prtljago na voz pri odhodu. Gotovo je, da sam nisem bil gotov, da bo vse troje polno — a mislil sem si, da mnogo teže nam ne bo delala prazna posoda. Sedaj pa se je kaj drugače pokazalo: v torek in sredo dopoldne smo napolnili oba sodčka po 2 hi in mali je tudi imel par škafov v sebi.
Drugega ni kazalo kot peljati ta med s konjem domov in poskrbeti nove (prazne) sode. Tako naložimo in zdirjamo s polnimi sodi veselo domov.
Ko pridemo nepričakovano domov v sredo ob 22. uri, so se vsi začudili, a še bolj, ko naglo skličem sosede, da so pomagali zvaliti težke sode in jih spraviti
v	klet. Koj nato obrnem konja, naložimo 8 hi praznih sodov, pa še eno med-metalnico, ker ena v Hrušici je bila premalo za ročno delo.
Ob 10. uri zjutraj naslednjega dne sem bil zopet v Hrušici. Sedaj je šlo delo še hitreje od rok in sodi so se kar polnili.
V četrtek 27. 7. zvečer smo bili goto-
vi	z delom v Hrušici.
V petek navsezgodaj naprežemo konja in vola, naložimo čebelarsko orodje in prazne sode, delavci sedejo na plani voz (škaler) ter voznik požene proti Logatcu. Jaz sem jim sledil, ker sem moral opraviti razna dokončna opravila. Ob 6. uri se ustavi karavana pred Menartovo hišo na Vrhu in zavije proti čebelnjaku. Pač je začudeno gledala tamošnja gospodinja te nepoznane goste s to nepoznano kramo. Misleč, da so »cigani«, se je togo-tila in ni pustila nikogar k panjem, šele ko so ji pojasnili, kdo da so, se je pomirila, toda do panjev jih ni pustila, dokler nisem prišel sam osebno, ki sem jim sledil s kolesom.
Tu so bili panji sicer 6 dni pozneje pripeljani kot oni v Hrušico, toda so bili še bolj medeni kot oni v Hrušici.
Urnih rok se primemo dela. Medme-talnici drdrata, urno se odpira panje in v soboto do poldne je bilo vsega konec.
Naložimo na voz polne sodčke in vso čebelarsko pripravo in odfuramo proti domu. Med potjo smo zalili naše želodčke z vinsko kapljico in se primerno pogostili; saj vse to plača obilni blagoslov, ki nam ga nudi »jela« s svojo mano tako obilo — in — če bo še tako naprej držalo, bodo panji zopet polni v desetih dneh in se zopet tu vidimo — kar pa se ni zgodilo!
Strašna suša je tudi na jelo vplivala, da je prenehala mediti in tako je bilo konec paše.
Kako veselo je bilo vračanje naših čebelarjev v prijetni zavesti, da so v štirih dneh in pol vzeli čebelam nad 2000 kg izvrcanega, čistega medu in eno orno nad 1 hi voščenih obrezkov z medom pomešanih.
Leta 1912 omenja, da je pripeljal A. Žnidaršič iz Ilirske Bistrice 40 panjev na Perkovšče in da so mu vsi poginili zaradi kuge.
Leta 1915 piše o izredni beri na akaciji in dvoje trčanj. Cvetela je v času mlaja — mlade lune. Sploh večkrat orne-
nja in podčrtuje o odličnih pašah v mlaju in o slabih ob ščipu.
Tako so dvakrat podčrtane pripombe:
»NB: Glavno češnjevo cvetje v času mlaja 2. 4. 1916 — donos imeniten!«
»NB: Glavna paša sadnega drevja — češenj je bila od 1. 4. do 15. 4. 1920, to je v času polne lune (dne 3. 4.) in donos malenkosten!«
»Glavna akacijeva paša je bila od 30. 4. do 10. 5. 1920, torej v polni luni (3. 5.) in donos je bil neverjetno klaveren!«
»NB: Na kraški ajdi so največ dobile od 10. do 25. 9., to je v mlaju (dne 12. 9. 1920).«
Ob koncu leta 1915 piše:
Konec letnega pregleda je težko podati v takem razburljivem času, ko se sliši dan in noč skoro brez presledka grmenje topov (Sabotin, Gorica, Sv. Gora, Doberdob). Vreme je v zadnji četrtini leta vedno megleno in deževno. Po gorah in severnih krajih pa sneg in led.
Tako je zatonilo naj krvoločne j še le-
to, ki je in bo povzročilo še nebroj gorja in solza zlasti nam Slovanom.
Bodi čimprej pozabljeno in poravnano!«
Iz teh povzetkov lahko presojamo, kakšne so bile pašne razmere za časa naših prednikov, kako so sledili napredkom čebelarjenja, začeli s panji na premično satje in prevažati na velike razdalje, če pomislimo, da so prevažali z voli in konji vse do Furlanije, Krasa in Ljubljane.
Čebelarili so na roje in na med. Niso se ustrašili razdrapanih makadamskih poti, niti razdalj, ne vremena in neskončnega napora.
Kaj pa mi danes, ko z motorizacijo razdalje niso več problem, ko imamo moderne ceste in v par dneh lahko pridemo iz Gorice v Gevgelijo!?
Kako malo nas je, da si pišemo dnevnike in celoletna opažanja ter izkušnje in jih posredujemo našim tovarišem in potomcem.
UDK 638.143
HIGIENA V ČEBELARSTVU
FRANCE GUNA
Ni dvoma, da je higiena koristna, kjer koli jo uvedemo in se dosledno držimo njenih pravil. To velja ne le za človeška bivališča, temveč prav tako za hleve domačih živali in torej tudi za čebelnjake.
Marsikdo bi mislil, da čebela še vedno živi svoje nekdanje naravno življenje, ki naj bi ji tvorilo najbolj zanesljivo higiensko osnovo. Pa ni tako. V biološki davnini so čebelje družine živele povsem ločeno, daleč druga od druge. Danes pa jih je človek s kultiviranjem tako rekoč strpal v velika strnjena naselja. Saj stoji včasih po petdeset do sto panjev tik drug ob drugem.
Nič čudnega torej ni, če izbruhne ta ali ona čebelja bolezen množično zdaj v tem ali onem uljnjaku, zdaj v ožjem ali širšem okolišu. Pamet nam sicer pove, da so bile čebelje bolezni tudi v najstarejših časih, toda možnosti za okužbe ali raznašanje bolezni pa je bilo prav gotovo dosti manj kot danes.
V	novejšem času imamo opravka z več čebeljimi boleznimi, med katerimi pa so najresnejše: gniloba čebelje zalege, pršičavost in nosema. Znanstveniki so odkrili njih povzročitelje, iznašli pa so proti njim tudi razne bolj ali manj učinkovite medikamente. Vkljub temu pa je čebelarjeva prva naloga, da s higienskim ravnanjem zabranjuje bolezenskim klicam vstop v svoj uljnjak. Možnosti za okužbe je namreč mnogo.
Začnimo kar s prvim pomladanskim izletom čebel! Po dolgotrajni in ostri zimi, ki so jo čebele prebile morda še ob neprimerni prehrani, kar dežuje rjavega trebeža na streho uljnjaka in okolico. Obolele čebele pa se v naglici in stiski otrebijo tudi na panjevi bradi ali celo v žrelu, če čebelar takih madežev ne izmije še isti dan z vročo vodo, jih bodo počistile čebele same. A kako? S svojimi rilčki, — in okužba se širi.
Normalno se zdrava čebela ob koncu zime otrebi v zraku. Ce pa čebelar na
'jt* „ \ ' 1,1^,«;
tak dan brska po panju, se mu med tem marsikatera čebela otrebi na satju v notranjosti; torej izrazit primer nehigienskega čebelarjevega ravnanja.
V	teku zime se na dnu panja nabere precej odmrlih čebel, ki jih čebele z veliko vnemo, a tudi z velikim trudom skušajo čimprej odstraniti. Vesten čebelar jim pri tem pomaga, da postrže mrtvice z razkuženo grebljico. Pri tem pazi, da nobene mrtvice ne zmečka, ker bi s tem onesnažil panjevo dno. Pravilno bi bilo, da grebljico za vsak panj znova pomije, — če pa obstoji sum bolezni, pa tudi dosledno razkuži.
Panjevo dno je treba postrgati temeljito, ker je prav tu često leglo bolezni pa tudi mrčesa, kot so npr., čebelji molj ali vešče.
Vse mrtvice, tudi tiste pred uljnja-kom, je treba pomesti in zakopati. Da je lažje pometati, naj bodo tla pred uljnja-kom gladko steptana. Prav tako je dobro, če se tla prekopavajo kot vrtna gredica. Tako pridejo mrtvice v zemljo.
Zelo nehigienske so luže, v katerih čebele tonejo in gnijejo, ker druge prihajajo in tako nečisto vodo srkajo ter odnašajo v panj za zalego. Zato v čebelarskih navodilih redno poudarjamo potrebo higienskih čebeljih napajalnikov, kjer žival varno pride do čiste vode.
Zdravju čebel je zelo škodljiva vlaga, ki se kot sopara v obliki rosnih kapljic nabira pozimi in spomladi po hladnejših stenah in kotih panja. V nekaterih panjih pa se drži tako trdovratno, da les v nekaj letih strohni. Še slabše je, če se razširi sopara tudi na stranske sate, ki končno tako splesnijo, da so docela neuporabni. Čebele se z njih umaknejo, pozneje pa jih razgrizejo. Med v
Preprosto In zelo higiensko urejen napajalnik
takem satju zvodeni, se skisa in postane neužiten, za čebele pa seveda strupen.
Tako satje mora čebelar ob prvem toplejšem vremenu odstraniti in ga nadomestiti z neoporečnim. Ob isti priliki vse mokre stene skrbno zbriše s čedno suho krpo. Če je vreme že dovolj toplo, izpostavi na sonce tudi slamnice, ki so se morda navzele vlage.
Če nastopi potreba po krmljenju, skrbno pregledamo ves ustrezajoči pribor. Steklenice za krmilno mešanico se dajo kar lepo pomiti. Težje pa je s ko-ritci in drugimi pitalniki, ki so često v nasprotju s higieno. V nekaterih se držijo celo sledovi starih iztrebkov, ki kaj lahko vsebujejo trose noseme. Lesena korita so morda še od jeseni prepojena s sladkorno raztopino, ki zaudarja po kislem. Za pitalnike je najbolje, če jih pred uporabo prekuhamo in nato presušimo. Lesonitni pitalniki velike mere imajo to hibo, da se zelo napijejo vlage, po večdnevni uporabi splesnijo, pomiti pa jih je težko. Plovečinasta korita so uporabna le, če niso zarjavela, ker sicer sladkorna ali medena raztopina v njih oksidira. V uljnjakih, kjer se večkrat pojavljajo bolezni, pitalnike označimo s številkami, tako da dobi vsaka čebelja družina vedno isti pitalnik. S tem gotovo vsaj nekoliko omejimo prenašanje bolezni iz panja v panj.
Ker v sodobnem čebelarjenju delamo s premičnim satjem, se tudi s tem prenašajo bolezni. Satovja iz obolelih panjev torej nikakor ne smemo zamešati med ostalo rezervno satje, ki ga sicer hranimo čez zimo v skupni omari. Satje obolelih čebel se mora pred uporabo temeljito razkužiti, nato pa še prezračiti. Staro ali kakorkoli pokvarjeno satje pa je najbolje prekuhati v vosek.
Izjema pa je satje z gnilo zalego, ki ga je treba brezpogojno uničiti — sežgati. Vsako razkuževanje bi bilo brezuspešno,
—	če pa bi ga skušali prekuhati v vosek, bi se s satnicami iz takega voska gniloba čebelje zalege širila dalje.
Rezervno satje, ki ga od pozne jeseni do pomladi hranimo v zaprti omari, moramo ob toplem vremenu tedensko žveplati, da se v njem ne vgnezdi čebelja vešča. Nikakor pa ne smemo žveplati medenih satov, ki jih hranimo za pomladansko krmljenje. Med v celicah bi se navzel žveplenega plina in čebele bi se z njim zastrupile.
Pri krmljenju čebel se zahteva največja čistoča. Lonec s sladkorno raztopino naj se sproti poplakne, ker se sicer po nekaj dneh pojavi na notranjih stenah plesnoba. Da mora biti voda sveža in čista, menda ni treba posebej poudarjati. Kdor morda kupuje med za pitanje, naj se skrbno prepriča, če je od zdravih čebel. Zelo previdni moramo biti pri nakupu krmilnega sladkorja. Veletrgovine včasih po nižjih cenah prodajajo sladkor-pometanec, ki se v teku časa nabira v skladiščih. Pred nakupom se moramo o kvaliteti takega sladkorja dobro prepričati.
Zavedati se moramo tudi tega, da krmljenje ni le breme za čebelarja, temveč pomeni često tudi za čebele pretiran fizični napor, ki jih izčrpava tako,
da množično odmirajo. Krmljenje v premrzlem vremenu pa povzroči v panjih tudi obilno vlago, ki se v pozni jeseni sploh ne izsuši.
Ko poleti izrezujemo belo trotovsko satje iz gradilnikov, ga moramo čimprej pretopiti v vosek. V takem satju je sko-ro vedno kaj mlade zalege, ki bi začela gniti, če bi satje predolgo puščali ležati na kupu. Izrezovanje pokrite trotovske zalege pa je pusto, neokusno, zlasti pa nehigiensko početje. Ravnajmo raje tako, da v panjih ne bo nikoli preveč tro-tovskega satja, ali pa tako, da matica ne pride do njega in ga torej ne more žaleči. Če pa vendarle pride do takih primerov, pa počakajmo, da se troti izvale, in šele nato umaknemo preobilno trotovino iz gnezda, da nam je matica znova ne zaleže.
Panju, v katerem je družina izumrla, takoj zapremo žrelo, da po njem ne stikajo sosedne čebele in ne raznašajo morebitnih bolezenskih klic. Nato ga čimprej izpraznimo, očistimo in razkužimo.
Čebelje bolezni se večkrat širijo s prevažanjem v pašo. Imamo sicer precej stroge predpise o veterinarskih pregledih čebel, toda uspehi so v veliki meri odvisni od vestnosti posameznega čebelarja. On sam pač najbolje ve, kakšno je zdravstveno stanje njegovih čebel. Kot poštenjak torej ne bo silil z bolnimi čebelami na pasišča drugih čebelarjev.
OBVESTILO
Čebelarsko društvo Šoštanj obvešča vse čebelarje, ki nameravajo pripeljati čebelje družine na naše območje na gozdno, to je smrekovo pašo, da morajo napisati prošnjo čebelarskemu društvu Šoštanj ( v roke tov. Lesjak Rudi, Goriška 11, p. Šoštanj), ki jim bo določilo pasišče po pašnem katastru. Pasišča v Zavodnji in Šentvidu so zasedena.
Vse čebelarje prosimo, da si pravočasno preskrbijo dovoljenja. Vsak prevažalec mora predložiti potrdilo o zdravstvenem stanju čebel, ki mora biti izdano letos spomladi od pristojnega veterinarskega inšpektorja, k prošnji pa priložiti znamko in pismo za odgovor.
Brez dovoljenja ne sme nihče pripeljati družin na naše območje. Prošnje je treba vložiti najkasneje do 1. maja 1977.
ČD ŠOŠTANJ
VABILO
Čebelarska družina Celje VABI čebelarje celjske regije in sosednjih čebelarskih organizacij (tudi neorganizirane) na predavanje o boleznih čebel in zalege, ki bo dne 17. 4. 1977 ob 9. uri v dvorani KS Podgradom (pri Stegu) pri Celju.
Odbor
UDK 638.124.2
ČEBELARJEVA OPRAVILA V APRILU
TONE NARED
čeprav je ta mesec navadno še vedno muhast, pa je to že najbolj ugoden čas, da temeljito pregledamo in uredimo čebelje družine.
Ker smo se morali v marcu omejiti le na najnujnejša opravila, moramo v tem mesecu vsa dela pri čebelah temeljito opraviti. Predvsem moramo poskrbeti za zalogo hrane, ki v tem času nikakor ne sme biti manjša od 5 kg. čebelja družina ne sme občutiti pomanjkanja. V aprilu pri naraščajoči zalegi zaloga hrane naglo kopni. Navedena zaloga velja predvsem za normalno družino v Až panju. V nakladnem so družine ži-vanejše, zato moramo skrbeti, da je primerna tudi zaloga hrane, če sem že v marcu svetoval previdnost pri razhla-jevanju panjev, tudi v aprilu tega ni omalovaževati. Ta mesec nam že dopušča vsaj v primernih dneh temeljitejše posege. V AŽ panju temeljito očistimo panjska dna; morebitne mrtvice in voščen drobir. Navadno pri tem pregledu najdemo posebno pri družinah, ki so zložene v skladovnico (naš Až panj), družine stisnjene ob steni. To stanje si je čebelja družina ustvarila med zimskim mirovanjem. Kaj storiti? Na nasprotni strani zimske gruče odvzamemo primerno število satov, sredino gnezda prestavimo na sredino panja, odvzete sate pa postavimo na nasprotno stran.
Ker vem, da že precejšnje število slovenskih čebelarjev čebelari v nakladnem panju, sem tudi njim dolžan podati nekaj napotkov za prva spomladanska dela.
Že v prejšnjih navodilih sem svetoval, naj bi vsi čebelarji, ki čebelarijo v nakladnih panjih, preskrbeli rezervne podnice. No, verjamem, da vsi tega niso mogli ali zmogli napraviti. Kaj naj store eni ali drugi?
Kdor ima zadostno število rezervnih podnic in prezimuje v dveh nakladah,
svetujem, da gornjo naklado, kjer čebele navadno domujejo, prestavi na očiščeno podnico, spodnjo naklado pa navez-ne. Kdor pa nima rezervnih podnic, bo moral očistiti vsako podnico posebej. Poudarjam, da je izmenjava naklad primerna le tedaj, ko je naklada močno zasedena. Kdor prezimuje le v eni nakladi, naj doda drugo, po možnosti z izdelanim satjem le tedaj, ko je prva že močno zasedena. Ker v tem mesecu, razen v izjemnih primerih, še ni naravnih virov, naj čebelar to nadomesti. Pogosto pa že v aprilu vstavljajo satnice.
Najidealnejši čas za vstavljanje sat-nic je vsekakor takrat, ko čebele že prič-no beliti satje z nektarjem iz naravnih virov, kar pa se v aprilu zgodi redkokdaj. Ker so satnice tudi za čebelarja precej draga zadeva, je treba na dodajanje počakati, sicer bomo imeli le preluknjane in iznakažene satnice. Vsekakor pa za gradnjo satja družino pripravimo tudi z dražilnim krmljenjem in tako istočasno pomagamo družini v razvoju in pospešujemo gradnjo satja, če pa družina ni dovolj živahna, oziroma v njej ni mladic, ki imajo razvite voskovne žleze, tudi s krmljenjem ne bomo kaj koristnega dosegli. Ko smo že pri spomladanskem dražilnem krmljenju, naj omenim, da ga na splošno ne priporočam. Še zlasti ne čebelarjem s poznimi pašami, ker bodo od tega imeli samo sitnosti in nepotrebno delo. Priporočal bi ga pa vsem tistim, ki žele na hitro povečati število čebeljih družin. Posebno začetnikom, ki navadno komaj čakajo, da bi ogrebli roje, svetujem naj ob večerih pokladajo po 1/4 1 sladkorne ali medne raztopine v razmerju 1:1. Poskrbe naj, da bodo panji toplo odeti in zgodnji roji ne bodo izostali. Večkrat so me čebelarji, ki sicer čebelarijo v AŽ panjih ali pa mešano, spraševali, kako najlaže priti do satja za LR panje. Najpreprosteje in najlažje
Prvo
spomladansko
cvetje
z vsajanjem naravnih rojev na satnice v LR naklade. Če je roj dovolj močan in zgoden, in seveda, če je v naravi dovolj dobre paše. Zato pa nam roj bogato povrne stroške. Dober roj bo ob naši pomoči v zelo kratkem času izdelal tudi do 20 satnic. Seveda pa se lahko poslu-žimo tudi drugih načinov: V A2 panje vstavljamo LR satnice tako, da s primerno letvico, ki jo pritrdimo na spodnjo stran LR satnika, dobimo višino AŽ 26 cm. V tem primeru ne moremo zapreti okenca, ker je sat daljši, kar pa ni nič slabega. Lahko si pomagamo tudi z izrezovanjem satja iz Až satnikov, katere primerno prirežemo in nekoliko pripnemo v LR satnik. Če delo opravimo temeljito, bodo sati trdni in se presajanje sploh ne bo poznalo.
Možno je pa tudi prestaviti celo družino iz AŽ v LR panj. Družino v A2 panju postavimo na mesto, kjer naj bi v bodoče stal nakladni panj. S prestavljanjem pričnemo, ko so se čebele na novem stojišču že dobro uletele. Seveda mora biti novo stojišče oddaljeno od
starega vsaj 3 km, da bi se čebele ne vračale na staro mesto. Za presajanje izberemo lep, topel dan in po možnosti tudi pomočnika, da bo delo hitreje opravljeno. če satje še ni premočno zalezeno, ga lahko izrežemo in presadimo v LR okvire, v nasprotnem primeru pa presadimo samo suho, medeno ali malo zaleženo satje. Vse satje, ki je močno za-leženo, pa razvrstimo bolj ob strani, tako da ga bomo, ko se zalega poleže, odstranili ali pa presadili v LR satnike pozneje. Družini, ki je prej gosto zasedala plodišče AŽ panja, lahko dodamo že drugo naklado, katero izpolnimo s sat-nicami. Nastavimo pitalnik in takoj pričnemo malo močneje dražilno krmiti 1/21 v razmerju 1:1. Tako preseljena in oskrbovana družina bo hitro začela z gradnjo satja in ko bomo presadili še preostale sate, ki so bili tedaj zaleženi, bomo v kratkem času imeli družino v dveh nakladah.
V	tem mesecu moramo tudi že montirati osmukalce za cvetni prah. Seveda brez smukalnih mrežic. Te bomo
vstavili kasneje, ko bodo čebele cvetni prah že nekaj časa nabirale. Nikakor se mi pa ne zdi prav, da nekateri čebelarji smukajo že prve grudice. Osmukalce namestimo bolj zgodaj zato, da se če-
bele nanje navadijo. Najbolje je, da namestimo osmukalce vsem panjem istočasno. Smukalne mrežice pa bomo namestili šele pred glavno obnožinsko pašo.
Čebelnjak Alojza Bukovška — Golo Brdo
OBVESTILO
Čebelarska družina Podnart-Kropa prireja v soboto, dne 16. aprila 1977 v Kulturnem domu v Podnartu veselico s srečolovom. Pričetek ob 19,30. ČISTI DOHODEK JE NAMENJEN ZA IZGRADNJO IZOBRAŽEVALNEGA ČEBELARSKEGA CENTRA ČIČ.
Vabimo čebelarje In ljubitelje čebelarstva, da se prireditve udeležijo v čim večjem številu In s tem pripomorejo pri izgradnji ČIC.
Čebelarska družina Podnart-Kropa
OBVESTILO
Naselja Dobrunje, Bizovik, Zadvor in Sostro (pri Ljubljani) s pripadajočimi zaselki, se proglase za okužena s pršico.
Veterinarska inšpekcija — Ljubljana
Veterinarski inšpektor Kavčič Jože, dipl. vet.
OBVESTILO
Čebelarska družina Veržej obvešča prevoznike čebel, da bo na območju družine določila stojišča za pripeljane panje. Zato naj noben čebelar ne pripelje in postavi čebei na našem območju brez predhodnega obvestila in soglasja čebelarske družine Veržej.
Čebelarska družina Veržej
IV. letnik	1977	številka	4
bilten
medex exp.-imp. d. e. delo na domu
in kooperacija
Zapihal jug ... v panjöve zadiši čebelam cvetje ...
Oton Župančič
KAJ JE UGOTOVIL PRIMARIJ FEIKS
MITJA VOSNJAK
Odlomek Iz knjige »Propolis — zdravilo jutrišnjega dne«, ki bo Izšla pri založbi Mladinska knjiga
Ker je pač doktor Feiks iz dneva v dan ugotavljal, kako malo pomagajo marsikateremu bolniku z ranami na želodcu ali na dvanajsterniku najsijajnejša zdravila iz mogočnih in modernih farmacevtskih tovarn, se je odločil in je pričel iskati pomoč tudi v skromni in stari, a vselej človeku naklonjeni naravi.
»Kaj, propolis, je to zdravilo,« so ga spraševali, ko je začel, on pa je razmišljal po svoje:
»Morda je propolis zdravilo, morda tudi m, tega ne vem, niti ne vedo drugi! Pa kaj bi sploh razmišljal o zdravilih, dajmo raje o zdravju in o vsem, kar ga ohranja! Zakaj me nihče ne sprašuje, če je sonce zdravilo? če je zdravilo sveža, čista voda, če je zdravilo dišeč zrak naših gozdov? Pa prepotena srajca ob vzponu na gorske vrhove, ugriz v sočno jabolko ali skodelica mleka?
Nič ne sprašujmo in ne ugibajmo preveč, raje živimo kot ljudje, pa bomo vselej zdravi!«
Ni torej nič ugibal, kaj je propolis, bilo mu je dovolj spoznanje, da človeku v stiski lahko pomaga. Da celi rane, ki so se zarezale v kožo, da bi mogoče celil tudi rane, ki so se zajedle v sluznico človeških organov.
Odločil se je torej za bolnike z ranami na dvanajsterniku in na želodcu, točno tristo jih je zajel v svoj poskus. Med njimi jih je bilo šest, ki še niso dosegli dvajsetih let!
Približno sto jih je bilo, pri katerih je bolezen trajala manj kot tri leta, prav toliko, ki so bolehali od treh do desetih let in še enkrat toliko, ki so se zdravili že več kot celo desetletje.
Da ne bi tvegal in da ne bi komu škodoval, je vsem vsaj v začetku, zagotovil tudi običajno zdravljenje z dieto in z
zdravili, ki pomagajo ali pa še raje ne. Približno polovici bolnikov je dajal še propolis, ali točneje, trikrat na dan pred jedjo vodno emulzijo propolisove alkoholne raztopine. Pozneje, ko se je prepričal o učinkovitosti naravne zdravilne snovi, je marsikje opustil dieto in vsa uradna zdravila pa uporabljal samo še propolis.
Uspeh je kmalu dobil povsem točne, merljive vrednosti.
V	treh dneh zdravljenja so ob normalnih sredstvih ponehale bolečine le pri desetih odstotkih bolnikov, ob zdravljenju s propolisom se je rešilo bolečin v /stem času sedemsedet odstotkov.
Do sedmega dneva zdravljenja se v prvi skupini zaradi bolečin ni nič več pritoževalo petindvajset odstotkov bolnikov, v skupini s propolisom pa že petinsedemdeset. Rentgenski pregledi so po štirinajstih dnevih pokazali ozdravitev pri tridesetih odstotkih iz prve in pri šestdesetih odstotkih iz propolisove skupine.
Po daljšem času, ko se je bolezen pri marsikaterem bolniku spet ponovila, so se morali odločiti za operacijo pri petnajstih odstotkih bolnikov iz kontrolne skupine, a le pri petih odstotkih med tistimi, ki so jemali propolis.
Po opravljenem preizkusu je lahko primarij Feiks prepričljivo poročal, da omogoča uporaba propolisa skrajšanje časa zdravljenja in hitrejše premagovanje bolečin, da propolis povečuje število bolnikov, ki so bili uspešno zdravljeni, da se ob njem trikrat zmanjšuje število primerov, kjer so pozneje nujni operativni posegi.
Seveda je primarij Feiks proučeval in ugotavljal le učinkovitost propolisa pri zdravljenju ran, ki pa ne nastajajo
same od sebe, ki so posledica vrste vzrokov, prikritih v samem organizmu in prav tako v okolju.
Zdravil je le posledice, ne pa vzrokov, če bi hotel drugače, ne bi smel biti le zdravnik — internist, pač pa hkrati še specialist za vrsto bolezni človeškega organizma in tudi za vrsto obolenj okolja, v katerem človek živi.
Tudi ob propolisu se bodo rane na želodcu in na dvanajsterniku še pogosto pojavljale, ne propolis in ne čebela ne premoreta moči, da bi segla prav do vzrokov. Edini, ki bi morda lahko načel tudi vzroke,' bi bil človek sam, če bi seveda zmogel dovolj volje in moči. Tega pa doktor Feiks ni raziskoval.
VOŠČINE, VOSEK IN SATNICE PRI MEDEXU
V	marčni številki Biltena smo s člankom prof. dr. Nežke Snoj dobili nekaj koristnih in potrebnih opozoril oziroma navodil o pravilnem ravnanju z voskom in voščinami, ki bodo pomagala vsakemu čebelarju, da se sam zavaruje pred raznašanjem hude gnilobe čebelje zalege.
Kako pa je s starimi voščinami, voskom in satnicami pri Medexu? To vprašanje nam pogosto zastavljajo, pa bi zato opisal, kako pri nas poteka proizvodnja satnic. Poskrbeli smo za vse ukrepe, da bi uničili provzročitelja te bolezni in nudili čebelarjem kvalitetne razkužene satnice.
Že pri prihodu starih voščin v naše skladiščne prostore smo zagotovili vse potrebno: pošiljke, ki jih dobimo po pošti, prav tako pa tudi voščine, ki jih prinašajo čebelarji, odkupuje oziroma prevzema samo naša poslovalnica na Miklošičevi 30. Prevzemajo jih v posebnem prostoru na dvorišču, ki je povsem ločen od ostalih prostorov, kjer skladiščimo in prodajamo čebelarski material. Skrbno pakirane voščine vozimo iz tega skladišča naravnost v prekuho — kuhajo jih v kraju, kjer v bližnji okolici ni čebel. Prekuhavanje smo organizirali po strokovnih navodilih dr. Snojeve.
Vosek, pridobljen iz starih voščin, se zavija v vreče iz jute in nato prevaža v skladišče Medexa na Linhartovi cesti, kamor je kakršenkoli dovoz starih voščin naj strožje prepovedan. Na Linhartovo cesto prepeljemo tudi vosek iz na-
še poslovalnice ali pa pošiljke drugih dobaviteljev.
Skladišče voska na Linhartovi cesti je v prvem nadstropju, od tam se dovaža vosek v topilnico. V njej sta dva avtoklava, v katerih se vosek topi in vre pri 120 °C najmanj 30 minut. Tako se uničijo zanesljivo vse spore, oziroma povzročitelji hude gnilobe. Povsem razkužen vosek se nato pretaka v posebne čistilce, kjer se umiri in očisti.
Šele prečiščen in razkužen vroč vosek odteka po ceveh v pritličje v satniš-nico, kjer so stroji za izdelavo satnic. Tu proizvajamo po želji naročnikov satnice različnih izmer ter jih takoj pakiramo v kartone po 10 oziroma 11 kg in kartone nato vskladiščimo. Iz skladišča odpošiljamo satnice nato v različne prodajalne ali pa posameznim čebelarjem, skrbimo pa, da se že izdelane satnice nikjer med transportom ne srečujejo niti z voskom, še manj pa z voščinami.
Upam, da bo moje pojasnilo zadovoljilo tudi posamezne čebelarje, ki so izražali včasih dvome v neoporečnost Me-dexovih satnic. Poudaril bi rad, da je naša delovna organizacija najbrž še bolj kot posamezen čebelar zainteresirana, da izdeluje satnice, ki so povsem brez bolezenskih klic, saj se zavedamo škode, ki bi jo lahko povzročila nevestna in nestrokovna proizvodnja. Dobre, razkužene satnice pa niso samo v korist čebelarjev, pač pa tudi v ponos naši organizaciji.	M.	G.
BARVA MEDU
SIMON SMUK, DIPL. INQ.
Prva lastnost medu, ki jo človek zazna je barva. Ta lahko prehaja od brezbarvne, preko rumene ali rjavordeče do zelenkasto temne. Čeprav barva ni odločilni faktor pri ocenjevanju sveže točenega medu, ima tako za proizvajalca, kot za potrošnika zelo pomembno vlogo. Barva je ena od lastnosti, ki kažejo na zrelost medu, na morebitno pokvarjenost ter pri sortnih medovih tudi na izvor.
Na barvo medu vpliva: sestava, predelava, embaliranje, pogoji in čas skladiščenja, konsistenca, vrsta paše in drugi faktorji. Tako se celo barva medu istega izvora lahko spreminja v odvisnosti od klimatskih faktorjev ob priliki medenja, temperature dozorevanja v panju in vrste čebel. Med, ki izvira iz me-dišča, je svetlejši, kot med pridobljen iz plodišča, oziroma iz plodišča prestavljenih satov. Meritve so pokazale, da je med iz starega satovja vedno temnejši kot tisti, pridobljen iz novega. Opazne so celo razlike v barvi medu, ki izvirajo iz sosednjih satov.
Svetli medovi so v tekočem stanju temnejše barve, kot takrat, kadar so kristalizirani, pri temnih medovih pa tudi po kristalizaciji navadno ostane rjavkast ton. Na barvo vplivajo prisotni ko-loidi, pH, pepel, razmerje med posameznimi sladkorji, količina pepela, polife-noli itd.
Polifenoli (flavonoidi) dajejo z železovimi spojinami, ki lahko pridejo v med ob priliki predelave in skladiščenja, temno obarvane produkte. Ti nastajajo tudi pri reakciji med sladkorji in aminokislinami, beljakovinami ter polipeptidi, ki
so v medu vedno prisotni. Fruktoza sama je v kislem mediju deloma nestabilna, kar prav tako povzroča obarvanje.
V	temnih medovih so našli spojini tyro-sin in triptofon, katerih -v svetlih medovih ni.
Temnejši medovi pri segrevanju običajno močneje potemnijo kot svetli. Pri vseh medovih pri segrevanju, oziroma pri daljšem uskladiščenju nastaja spojina hidroksimetilfurfurol, ki tudi povzroča obarvanje. Med, ki vsebuje več cvetnega prahu, močneje potemni.
Barvo lahko določamo s prostim očesom, kar pa nam daje zelo relativne vrednosti, saj so različne osebe isti vzorec ocenile kot rumeno-rjav, rumenkasto-rjav, rjavkasto-rumen, temno-rumen itd. Lahko si pomagamo z barvnimi kartoni, ki dajejo boljše rezultate, vendar so tako dobljene vrednosti približne. Primerne rezultate dobimo s posebnimi optičnimi aparati.
Barva je pomemben faktor pri ocenjevanju medu, vendar je treba upoštevati tudi druge lastnosti. Tako temna barva lahko izvira tudi iz prekomernega segrevanja, če je barva medu, katerega izvor potrjujejo druge analize (mikro-skopiranje cvetnega prahu, okus itd.) temnejša, kot je za ta med običajno, lahko smatramo, da je do obarvanja prišlo zaradi pretiranega segrevanja oziroma dolgega časa uskladiščenja.
čebelar in predelavec bi si vsekakor morala prizadevati, da pri svetlih medovih z raznimi manipulacijami (s pregrevanjem in topljenjem), ne bi povzročala obarvanja. Obratno pa velja seveda tudi za naravne temne medove.
POGOVOR Z ANTONOM ŠKOFOM — POKLICNIM ČEBELARJEM V POKOJU
J02E RESNIK
ANTON ŠKOF
Ali je res, da ste vso delovno dobo službovali kot čebelar?
Kot čebelar sem nastopil službo meseca maja 1926. leta pri znanem vele-čebelarju Francu Kirarju v Malečniku pri Mariboru. Tedaj je imel že 400 čebeljih panjev, kasneje je število povečal na 470 gospodarskih panjev. Ko sem končal šolo v 14. letu, so mi bile najbolj pri srcu čebele. Na kak drug poklic sploh nisem mislil. To veselje do čebel še vedno čutim. Vsaka čebelja družina je svet zase, veseli me, kadar jim s svojim posegom lahko pomagam. Polnih 43 let sem služil pri navedenem čebelarju in bil upokojen kot kvalificiran čebelar.
Nek čebelarski pregovor pravi: »Muha ne da kruha.« Ste tudi vi takšnega mnenja?
S tem se res ne morem strinjati. S čebelarstvom se da preživljati kot z vsakim drugim kmetijskim delom. Kdor ima pravo veselje do čebelarstva in količkaj gospodarskega smisla, za svoje
potrebe primeren čebelarski obrat, bo lahko shajal. Za ekonomsko čebelarstvo velja izrek: »S trebuhom za kruhom!« Kadar zmanjka ali usahne čebelja paša, je družine potrebno prepeljati tja, kjer je.
Zelo mlad ste se zaposlil, saj ste bil še skoraj otrok. Znano je tudi, da so mladi ljudje občutljivi za čebelje pike. Kako ste to premagovali?
Zaradi tega res nise mimel posebnih težav, čeprav je bil moj obraz kdaj podoben polni luni, v kozji rog me pa še nikoli niso ugnale. Pri opravljanju čebel mora biti čebelar miren in zbran. Nasprotno se kaj rado pripeti, da čebele vračajo čebelarju njegovo živčnost. V sezoni sem bil vse dneve pri čebelah, kjerkoli smo jih pasli v domačih krajih, v Liki ali po dalmatinskih otokih. Če bi bil cmera, me Kirar ne bi jemal s seboj. Gotovo sem si s pogumom pridobil zaupanje.
Ste kdaj kaj posebnega doživeli v vaši dolgoletni čebelarski praksi, ko ste selili čebele širom po Jugoslaviji?
Vseh doživljajev bi bilo za lepo knjigo. S čebelami sem potoval domala po vsej Jugoslaviji. Če pa primerjam čebelje paše nekoč in danes, je že velika razlika. Ko se je začelo modernizirati kmetijstvo, so se poslabšale pašne razmere. Nekoč so čebele nabrale ozimnico na ajdi in otavi, sedaj jo je potrebno dopolniti s sladkorjem. Svoj čas nismo krmili čebel s sladkorjem, kot moramo to delati danes, da jih ohranimo pri življenju.
Na dolge razdalje smo prevažali čebele z vlakom po več vagonov hkrati, s seboj smo vozili tudi poltovorni avtomobil. Z avtom smo prevažali čebele od končne postaje do pašišča ali obratno. Sedaj lahko povem, da sem polnih 25 let vozil s tem avtomobilom brez voz-
niškega dovoljenja brez nezgod in komplikacij.
Ob neki priložnosti, ko smo vozili čebele domov iz Like, sva s Kirarjem spremljala pošiljko vsak v svojem vagonu. Med vožnjo sem zapiral vrata vagona, da bi se zavaroval pred prepihom. Na vsem lepem mi je zmanjkalo tal pod nogami in sem odfrčal kot ptiček po zraku. Pristal pa na progovnem nasipu, ravno, ko so mimo zdrdrali zadnji vagoni. Razen odrgnine na kolenu se mi ni nič zgodilo. Pot sem moral nadaljevati peš do prve postaje. Tam sem pričakal naslednji vlak in sem zaradi te nezgode prispel v Maribor z 24-urno zamudo.
Znano je, da je Franc Kirar izumitelj svojega panja. Kirarjev panj ima veliko prednosti. Posebno se obnese pri prevažanju čebel na dolgih vožnjah. Nekoč smo selili čebele iz otoka Hvara v Hercegovino na kaduljino pašo. Takšna selitev je zelo zahtevna, ker je potrebno voziti čebele ne samo ponoči, ampak tudi podnevi. Zaprte čebele dan težje prenašajo zaradi višjih zunanjih temperatur in sončne svetlobe. Po petih dneh nakladanja, prekladanja smo prispeli v Kulo gorinsko. Tedaj smo spoznali, da smo prišli prepozno. Kaduljin cvet se je že osipaval. Zato smo se vrnili proti Mariboru. Čebele so bile ves čas vožnje od Hvara do doma zaprte. Med potjo smo jim brizgali v panje vodo, podobno megli. Na tej vožnji so bile čebele 10 dni je nenavadno dolgo vožnjo dobro prestalo in — kar je najvažnejše — brez izgub! Naveden primer te izredno dolgotrajne vožnje je nedvomno edinstven v sodobni čebelarski praksi. Ob neki drugi priložnosti, ko smo selili čebele na pašo v Liko, je bilo med čebelarji veliko razburjenja. Pritoževali so se nad izgubami zaradi zadušitve. Spominjam se, da je bil najlažji primer izgube 8, najtežji pa 30 panjev čebelnih družin. Tedaj sem spremljal našo pošiljko 300 panjev in nisem imel nobenega mrliča. Potem, ko
smo vse uredili pri čebelah in jih namestili na pašišču, sem naslednjega dne obiskal ostale kolege, s katerimi smo skupaj vozili čebele. Dvignili so me na rame in vzklikali: »Ovaj pčelar je do-pelao 300 košnica, a nije ogušio ni jedan pčelac.«
Ko gledam nazaj na pestro preteklost, ni bilo vedno vse lepo in rožnato. Vmes je bilo veliko trpljenja. Večkrat sem že omahoval pri nakladanju in razkladanju panjev. V prometu je vedno prekratko odmerjen čas. Da je čas res zlato, sem večkrat občutil na svojem telesu. če so nam na kakšni postaji po neštetih zahtevah končno dostavili vagone, smo jih morali takoj naložiti. Kasneje smo prevažali čebele samo s kamioni, kar nam je mnogo olajšalo delo in prihranilo čas.
Katere čebelne paše so po vašem mnenju najbolj zanesljive?
Med zgodnjimi spomladanskimi pašami je upoštevanja vredna akacijeva, paša, kadar ni spomladanske pozebe. Med najizdatnejše paše seveda sodijo gozdne paše.
Sedaj, ko ste že upokojen, se še kaj ukvarjate s čebelarstvom? Ko sem pred 7 leti odhajal v pokoj, mi je moj bivši delodajalec podaril tudi čebele. Gotovo je vedel, da bi mi bilo brez njih preveč dolgčas.
Vi imate več sinov. Bo kateri med njimi sledil vam in nadaljeval s čebelarstvom?
Moji sinovi pridejo radi pomagat, kadar prevažam čebele, pri točenju meda in drugih opravilih, kjer je potrebno več rok. Lahko se pohvalim, da imam sina čebelarja.
Malce nenavadno vprašanje, če bi bili še enkrat mladi, bi se še odločili za čebelarski poklic?
Brez premisleka bi se še odločil za čebelarstvo. Zakaj pa ne! Mlad človek rad potuje iz kraja v kraj. Vedno si na svežem zraku in pri čebelah. Mar je lahko še kaj lepšega kot takšen poklic?
Veliko sem spoznal ljudi in njih navade, bil sem med njimi kot domačin.
Vi ste poklicen čebelar. Nekateri pa čebelarijo, ker jim je to konjiček. Imate
tudi vi kakšnega svojega konjička in kaj je tisto?
Moj konjiček je petje. Nad 40 let že prepevam v zboru.
ČEBELE NA TAJSKEM
IRENA PETKOVŠEK (nadaljevanje)
Apis Florea F. je najbolj primitivna in po velikosti najmanjša čebela iz rodu Apis. Podobno kot čebele velikanke, tudi pritlikave čebele gradijo gnezda na prostem. V širšem zgornjem delu enojnega satovja, kjer je shranjen med, se vršijo tudi sporočilni plesi. Sporazumevalni ples je orientiran horizontalno. Lindauer (1975) je označil plesni jezik čebel A. Florea F. za najbolj primitivnega med vsemi plesi čebel iz rodu APIS. Struktura satja pritlikave čebele je taka, da se pod prostorom za shranjevanje medu zvrstijo celice za shranjevanje peloda, celice čebel delavk in celice s troti, če jih je kaj. Ma-tičniki so zgrajeni vzporedno s površino celice čebel delavk in običajno na spodnjem koncu satovja.
Opazoval sem 106 gnezd čebel A. Florea; največje število matic je bilo 12 v enem gnezdu. Znano je, da ima ena kolonija čebel A. Florea na spodnjem koncu satja tudi po 15 matični-kov. Imel sem dve koloniji pritlikavih čebel brez matic. Ena izmed njih je uspela vzgojiti novo matico, druga pa ne. Pri tej so čebele kmalu odmrle.
Malašphandova (1972) je temeljito preštudirala čebele A. Florea. Poročila je tudi o razlikah glede telesne velikosti čebel in velikosti celic: pri primerjavi velikosti čebel delavk, trotov in matic je ugotovila, da so troti in njihove celice opazno večje kot celice delavk. Tudi na pogled so celice trotov debe-
lejše kot celice matic. Satje čebel A. Florea je podobno kot pri ostalih vrstah iz rodu Apis.
Velikost celice čebel A. Florea je majhna, če jo primerjamo z ostalimi vrstami čebel.
Seljenje je pri pritlikavi čebeli zelo pogost pojav. Našel sem roj A. Florea, katerega je sestavljalo približno 600 čebel delavk in matica. Velikost rojev je bila različna, troti so bili prisotni le včasih.
Kljub svoji sorazmerno precejšnji velikosti, lahko matica zelo aktivno leti, če je kolonija ogrožena. Prav ta aktivnost matic omogoča pogosto seljenje čebel. Možno je, da je aktivnost matic posledica selekcijskega pritiska, ki ga že nekaj stoletij ustvarjajo domačini s praznjenjem satja.
Na Tajskem je mnogo vasi, katerih prebivalci si ustvarjajo dohodek prav s prodajo satja pritlikavih čebel. V eni teh vasi, ki sem jih obiskal, so vsak teden zbrali na stotine satov čebel A. florea. To nepretrgoma počenjajo že celo desetletje. Ta vas je hkrati eden glavnih preskrbovalcev medu, ki ga vsak teden pošiljajo v Bangkok. Neki tamkajšnji posestnik mi je zaupal, da skupaj s številnimi prijatelji lovci na čebele zbere poleti, v največji sezoni, tudi do tisoč satov na teden.
čeprav dajejo čebele A. florea malo medu, so glede na svojo razširjenost in množino kljub vsemu poglavitne proizvajalke medu na Tajskem.
SONČNI TOPILNIK SAMOHOD
V	22. številki Garten KTZ iz Demokratične republike Nemčije opisuje čebelar SCHRÖDER sončni topilnik, ki se po njegovi zamisli samodejno vrti, da sončni žarki stalno navpično padajo na vosek. Zamisel je preprosta. V večji posodi je voda, ki zaradi uravnanega odtekanja upada in z njo tudi plovec na njeni površini. Primerna vrvica je ovita preko koluta pod topilnikom, ki se zaradi tega vrti ob upadanju vode. Odtekajočo vodo lahko uporabljamo na čebelnem napajalniku.
Za običajni sončni topilnik je treba napraviti primeren podstavek. Tega tvori poldrugo colo debela cev, ki je na spod-nij strani zasidrana v cementno podnožje. Zgoraj moli iz cevi 30 cm dolgo okroglo železo, ki je s cementom trdno zadelano v cevi in tvori nekako navpično os, na kateri se vrti sončni topilnik. Vrtljivi del naprave predstavlja 20 mm debela lesena plošča primerne veliko-
sti, da nanjo postavimo sončni topilnik. Pod to ploščo je nameščen 20 mm debel kolut v premeru nekako 280 mm. S tega koluta vodi preko posebnega vodilnega kolesca vrvica do plovca. Da pa vrv ne zdrkne s koluta, smo nanj pritrdili nekoliko večjo okroglo ploščo debeline 5 mm. Skozi vse tri lesene dele izvrtamo pravšno odprtino, da vanjo ravno še porinemo 200 mm dolgo cevko, ki smo ji na eni strani privarili železen obroč, na katerem sedi lesena naprava, zgoraj pa privarili ploščico, da je cevka zaprta. Ta cevka je osišče cele naprave in jo nataknemo na okroglo železo, ki moli iz podstavka.
Ker je celotna naprava obešena na navpično os, se z izredno lahkoto vrti, posebno če pravilno uravnovesimo topilnik.
Na železni cevi podstavka je pritrjena ročica, ki drži manjše kolesce, preko katerega teče vrvica do plovca nad
Oznake pri sliki:
1. Stojalo
2. Betonsko podnožje
3. Os celotne naprave
4. Lesena plošča
5. Leseni kolut
6. Vezana plošča
7. Osišče
8. Vodilni škripec
9. Napenjalna vzmet
10. Posoda za vodo
11. Plovec
12. Podloga
13. Napajalnik
vodo. Da je vrvica stalno napeta, skrbi vzmet stare budilke, ki smo jo pritrdili na spodnji strani lesenega koluta, ter tvori nekako protiutež plovcu. Ta vzmet tudi povzroča, da se vrvica lepo navija na kolut, kadar nalivamo vodo v posodo.
Posoda za vodo je odpadni embalažni sodček, ki smo mu ob dnu privarili primemo pipico. Postavljena je na izrabljeno automobilsko gumo in je na vrhu prekrita. Plovec pa je dobro utesnjena težja odpadna kuhinjska posoda, ki visi na vrvici.
Za pravilno obratovanje zavrtimo to-pilnik na podstavku nekajkrat na levo, da napnemo urno vzmet in obenem navijemo vrvico okoli koluta, nakar jo po-
tegnemo preko škripca do plovca in jo privežemo nanj, ko leži v najvišjem položaju na vodi. Sončni topilnik uravnamo tako, da meri točno proti soncu. Odslej ga ne bo treba več uravnavati. Pač pa moramo točno uravnavati odtekanje vode, da je topilnik ves čas nagnjen točno proti soncu. Površina vode polagoma upada, zaradi tega odvija plovec vrv s koluta in vzmet se napenja. Ob polnjenju posode pa napeta vzmet navija vrvico zopet okoli koluta. Odpadno vodo z uspehom uporabljamo kot napajalnik za čebele.
Po članku v Garten KTZ 22/75
J. M.
NE UNIČUJMO
Živimo v času velikega napredka kmetijstva in tudi čebelarstva. Kmetijski strokovnjaki priznavajo čebelarstvo za koristno kmetijsko panogo.
Pomislimo, kaj se dogaja s pašnimi čebelami na poljih kmetijskega kombinata! čebelarim v bližini njiv, ki jih kmetijske organizacije obdelujejo s svojim modernim strojnim parkom. Stroji hitro in temeljito opravijo delo. Napredni kmetijski strokovnjaki pa ne pomislijo, kaj se dogaja s pašnimi čebelami v času podora oljne repice. Strašno mora pretresti vsakega naprednega čebelarja, ko vidi, kako njegove delavke padajo v grob — to je pod brazdo, čebela se drži cveta oljne repice in skrbno nabira nektar ter cvetni prah, ob tem pa pada v zanesljivo smrt.
Medicinski strokovnjaki so že ugotovili, da matični mleček, cvetni prah in
PAŠNIH ČEBEL
med učinkujejo na človeški organizem kot odlična poživila. Zakaj človek kljub temu tako kruto ravna s pašnimi čebelami?
Čebelarske družine, čebelarska društva, podprimo zahtevo za zaščito pašnih čebel v času podora oljne repice! Izrecno zahtevajmo prodor oljne repice v nočnih urah! Kjer pa tega ni mogoče izvesti, naj kmetijci obvezno obvestijo čebelarje vsaj en dan prej, da priprejo svoje čebele. Sicer lahko pri tem nastanejo velike izgube dragocenih delavk.
Čebelarji, resno premislimo in nastopimo z združenimi močmi!
Čebelarji, prosim, napišite k članku svoje mnenju, primombe ali dodatne predloge!
Anton Petrovič, Hvaletinci
ZADRUGE IN ČEBELARJI
Predelujem vosek v satnlce na sodobnih strojih za izdelavo satnic.
Zamenjujem vosek za satnlce, ali pa jih izdelujem iz vašega voska, ki ga predhodno razkužim in prečistim. Voščine cedim na posebni elektrocentrlfugi, pri čemer dobite več voska.
Za odgovor priložite znamko. Vse informacije pri DŽINIČ Saklb, čebelar, 74310 GRA-ČANICA.
IZVOR IN POSLEDICE SUPERČEBELE, KI OGROŽA AMERIŠKI KONTINENT
Da vsako vprašanje superčebele ni tako preprosto kot se pogosto smatra, najzgovorneje kaže dejstvo, da so postali v ZDA tako vznemirjeni, da je ministrstvo za kmetijstvo naročilo 1971. leta državni Akademiji znanosti formiranje posebne komisije čebelarskih strokovnjakov, ki naj preiščejo zadevo. Nato je sprejel ameriški senat 1975. leta zakon, s katerim so prepovedali uvoz čebel in čebeljih ličink, kršilci tega zakona pa naj bi bili kaznovani s 1000 dolarji globe in z do letom dni zapora. Poleg tega pa zakon pooblašča poljedelsko ministrstvo, da se dogovori s pristojnimi vladnimi organi Kanade, Srednje Amerike, Kolumbije in Mehike o skupnem nastopu proti tej nevarnosti.
Za kaj gre?
2e pred nekaj leti se je razvila v Braziliji hibridna čebela, ki je zasenčila vse do tedaj poznane čebelne zvrsti. Zjutraj gre na delo prej kakor katera koli druga čebela in je na delu do poznega večera, leti hitreje, dlje in višje, živi dalj časa, hitreje se razmnožuje in daje dvakrat več medu kot druge čebele. Imajo pa na žalost to lastnost, da so izredno napadalne in krute. Do sedaj so v Južni Ameriki, kjer je njihov izvor, pomorile okoli 150 ljudi in nešteto domačih živali. Kako agresivne in trdožive so, navajajo primer, ko so se naselile v stanovanje nekega kapetana v Rio de Janeiru, z njimi so se morali spoprijeti gasilci z metalci plamenov, vendar brez uspeha.
Kako je prišlo do teh čebel v Južni Ameriki?
Brazilski entomolog Warwick Este-van Kerr je hotel na vsak način vzgojiti superčebelo in sicer s križanjem zelo donosne in bojevite afriške čebele (Apis mellifera adansonnii) in v Braziliji udomačene pohlevne italijanske čebele (Apis mellifera ligustica). Leta 1956 je Kerr prepeljal 48 matic afriške čebele v Brazilijo, od katerih jih je pa ostalo le 26. Napraviti je dal panj s posebnimi zapornicami pri žrelu, skozi katerega so mogle izletavati samo delavke. Leto pozneje je pa pri obisku napravil nek čebelar usodno napako. Odprl je zapornice pri žrelu in 26 matic se je porazgubilo po okoliških gozdovih. Milijoni čebel, ki so danes razširjene v Južni Ameriki in nenehno osvajajo nova območja, izvirajo od teh 26 matic. Na zunaj izgledajo po-
dobno kot italijanske čebele, so pa obdržale borbenost afriške čebele. To lakst-nost so prenašale na potomstvo. Zanimivo je, da so potomke, ki se širijo proti severu, izredno agresivne, nasprotno pa pri tistih, ki se širijo proti jugu, ta agresivnost pojema in so pri tamkajšnjih čebelarjih postale zavoljo svoje donosnosti zelo priljubljene.
Zaradi agresivnosti Kerrovega čebel-nega rodu se prebivalstvo trudi, da bi ga uničili. Kjerkoli najdejo kmetje roje, jih požigajo in zastrupljajo. Se pa tako hitro razmnožujejo, da so do sedaj ostala vsa prizadevanja tamkajšnjega prebivalstva brezuspešna. Južnoameriške oblasti pa skušajo reševati to vprašanje na ta način, da spuščajo na območje afriških križancev mnoštvo trotov iz čebelnih družin-italijank v težnji, da bi prenesli njihovo dedno maso na afriške križance. So pa križanci zavoljo svoje hitrosti vedno prvi na mestu sprašitve matic. Razmišljajo tudi o tem, da bi s strupenim škropivom na celih območjih uničili vse čebele, kar pa bi resno ogrozilo ravnovesje v naravi.
Sedaj se širijo te čebele letno 300 km proti severu in ni težko izračunati, v kolikšnem času bodo lahko zasedle Srednjo Ameriko, Mehiko in ZDA. Težava je tudi v tem, da je udomačena italijanska čebela zelo navezana na izbrani panj, medtem ko so križanci z vsem zadovoljni. Prav jim pridejo zapuščeni hlevi, napušči, luknje v zemlji in podobno, če italijanske čebele ne dobe hrane, se stisnejo v panj in poginejo od lakote; križanci pa ne obupajo in iščejo toliko časa, da najdejo nove prehranbene vire.
Za ameriško poljedelstvo bi pomenila invazija superčebel pravo katastrofo. Poleg izgube 100 milij. S vrednosti pridobljenega medu in voska, bi nasadi in poljščine, katerih razvoj je popolnoma ali pa deloma zavisen od opraše-vanja čebel, dali manjši dohodek v vrednosti čez 6 milijard dolarjev. Komisija pri Akademiji znanosti v ZDA je napravila že vrsto poskusov naravnanih na to, kako bi se ubranili prodora teh križancev. Med drugim se ukvarjajo z vzrejo superčebelne zvrsti, ki naj bi bila manj agresivna, manj rojiva in potepuška, ohranila pa naj bi marljivost in donosnost. S to nalogo se ubadajo različni genetiki (med njimi že imenovani Kerr),
so pa vsi ti poskusi še vedno pod vprašajem. Kljub vsem poskusom so pa strokovnjaki še vedno v velikih skrbeh, kajti že jutri lahko pripelje ladja ali tovornjak, naključno ali pa namerno, iz
Južne Amerike afriško križanko in kdo ve, če se to že ni zgodilo?!
Po Scott in Kathleen Seegers v Das Beste povzel M. Mencej
ZDRAVILNOST JODA
O pravilu »bolje preventiva kot kura-tiva« ni kaj razpravljati, velja za vse živali; zdravljenje živali je v mnogih primerih negotovo, še posebno pa bolnih čebeljih družin. To nas sili, da iščemo sredstva za preprečevanje številnih bolezni, ki bi lahko napadle družine.
— Osnovno je, da čebelam preprečimo vsak kontakt z bolezenskimi viri. Vedno to ni izvedljivo, vendar gre v bistvu za higieno: naj strožja čistoča, dezinfekcija, sterilizacija, izolacija itd.
— Čebele bi bile odporne tudi, če bi jih lahko npr. cepili, kar žal ni izvedljivo.
— Določeno odpornost čebel proti boleznim lahko dosežemo tudi z racionalno prehrano, bogato z elementi, ki so v zelo majhnih količinah neobhodno potrebni za normalen razvoj organizma: vitamini, cvetni prah, minerali, oligo-ele-menti. Eden teh elementov je jod, ki pri više razvitih živalih vpliva na izločanje tiroksina, hormona žleze ščitnice, ki uravnava ves metabolizem: rast, produkcijo in reprodukcijo. Normalno jod uživamo s hrano in pitno vodo. Pomanjkanje joda med drugim povzroča gol-šavost ali pretirano povečanje žleze ščitnice pri sesalcih.
Jod je vsesplošno znano in vsestransko učinkovito zdravilo, vendar je njegova uporaba nekako prišla iz navade.
1. Jod je verjetno najboljše antiseptično sredstvo, učinkuje dolgotrajno, obstojno in zanesljivo tudi v globino. Na površini sledovi uporabe že izginejo, medtem ko se njegovo delovanje nadaljuje v globino, ker je v maščobah topljiv. Jod torej preprečuje infekcije.
2. Jod je antipsorično sredstvo, uničuje pršice garij in prav tako pršice v sapnikih čebel, ki so obolele za pršiča-vostjo.
3. Jod je fungicidno sredstvo, specifično zdravilo proti mikozam, glivičnim obolenjem, ki jih povzročajo glivice ali plesni.
a)	proti kvasnicam, ki povzročajo fermentacijo pokritega medu, kar pa se sicer redko zgodi;
b) proti plesnenju satov v času prezimovanja čebel;
c) proti poapneli in okameneli zalegi.
Uporaba joda v panju je preprosta:
1. Jod je hlapljiv, njegovi hlapi imajo dostop povsod. Z naraščanjem temperature hitreje izhlapeva. Nameščen nekje v panju (izven dosega čebel) in zmešan npr. z lesnim premogom izhlapeva počasi in dolgotrajno pod vplivom prezračevanja in toplote, ki jo oddaja čebelja družina.
Če zažgemo v panju lističe, prepojene z jodom, se panj napolni z dimom, čebele ga vdihavajo in jod uničuje pršice v sapniku čebel, obolelih za pršičavostjo.
2. Jod je topljiv v alkoholu, kar omogoča pripravo tinktur, in celo v vodi, če ga dodamo v obliki kalijevega jodida.
3. Sol joda in kalija dodamo v razmerju 10 miligramov na 1 liter medene ali sladkorne raztopine, ki jo dajemo čebelam pri dražilnem ali zimskem krmljenju. Čebele zelo dobro prezimijo.
Jod nima nobenih škodljivih učinkov, niti na zalegi niti na odraslih čebelah, prav tako čebele ne odklanjajo hrane, ki vsebuje to sol. V primerjavi z drugimi sredstvi ima veliko prednost, ker ga lahko dajemo čebelam kadarkoli, tudi v času paše, ker stopi v normalno sestavo živalskega tkiva. Njegova uporaba ni draga. Jod deluje proti vsem boleznim čebel. Ker uničuje mikrobe in viruse, je primeren za boj proti majski bolezni, proti hudi ali ameriški gnilobi, proti lahki ali evropski gnilobi in celo proti nosemavosti. Kot fongicid — zdravilo proti gobam in glivicam, je specifično zdravilo proti vsem mikozam, kot so npr. poapnela in okamenela zalega, ples-nenje in kvašenje.
Uporaba joda je predvsem preventivna, povečamo odpornost in vitalnost čebeljih družin. Uspeh se pokaže že, če sladkorni raztopini za zimsko krmljenje dodamo 10 miligramov kalijevega jodida!
Avtor: Labay
Povzela iz La Belgique Apicole, maj in junij 1976,
Tilka Jamnik
a/jboLce iz čebelarskega So eia.
SLADKOR IZ DREVESNIH SOKOV
Narava proizvaja v rastlinah razne sladkorje. Te nam ponuja v koreninah in gomoljih, v semenju in sadežih, v listih in celo v drevesnih deblih. Odkar je postal sladkor tržno blago, gojimo sladkorne rastline v strnjenih nasadih, tako tudi sadno drevje in jagodičevje zaradi sladkih plodov.
Javor je že od nekdaj privlačeval človeka, ker vsebuje njegov sok obilico sladkorja. V tem pogledu se odlikuje posebno sladkorni javor (Acer saccha-rinum). Ta je doma v Kanadi in v severnih predelih ZDA, kjer se je zaradi njega razvila pravcata sladkorna industrija. Zaradi tega ima Kanada javorov list tudi v svojem državnem grbu.
Že Indijanci so nasekavali javorovo deblo, da se je sladki sok po vloženem koščku skorje cedil v podstavljeno posodo. Na ognju so redek sok zgoščevali v sirup. Mraz pa ga je spreminjal v trdno snov. Od tistih časov se je njihova sladkorna industrija spremenila v sodobne obrate.
Dandanes navrtajo deblo sladkornega javora v višini pol metra nad zemljo, da sega vrtina poldrugega centimetra poševno navzgor. V vrtino zabijejo posebej izdelane cevčice s kavljem, na katerega obešajo nabiralne posode. Sok priteka iz dreves le podnevi. Dvakrat na dan pobirajo sok in ga v posebnih sodih odvažajo na farme s predelovalnimi pripravami. Pridelovanje soka poteka le na pomlad in to skozi tri do štiri tedne. Prvič navrtajo drevo, ko je staro okrog 35—40 let. Nato ga desetletja lahko izkoriščajo. Prezgodnje navrtanje škoduje rastlini in s tem tudi proizvodnji.
Od doraslega javora pridobijo letno 2,5 do 3 kg čistega sladkorja. V prejšnjem stoletju so tudi v ogrski polovici avstrijske monarhije pridelovali sladkor iz ostrolistnega in srebrno listnega javorja. Vendar je ta industrija zamrla, ker so od posameznega drevesa pridobili komaj 2 kg sladkorja na leto. Gojiti so začeli uspešnejšo sladkorno peso.
Pomladanski sok sladkornega javora vsebuje 5,15% trsnega sladkorja. Po sestavu je v soku 85,4 % trsnega sladkorja, 5,09% reduciranega sladkorja, 6,76% organskih snovi, 8,75% vode in 0,98 % pepela. Poleg tega še 0,98 do
1,67 % jabolčne kisline in neznatne količine malonske kisline. Javorovega sladkorja ne rafinirajo, ampak ga samo zgostijo in sušijo s toploto. Zato je rumenkaste do rjavkaste barve in zaradi jabolčne kisline zelo priljubljen.
Po članku v Schw. Bienenzeitung 11/76 povzel J. Mayer
AP1TERAPIJA
Etimologija besede »apiterapija«: (apis /lat./ — čebela) in terapija (thera-peia /gr./ — zdravljenje, negovanje), je tudi postopek, ko pri določenih obolenjih (revmatizem, itd.) izpostavimo bolnika čebeljim pikom ali ga zdravimo s čebeljimi pridelki.
Avtor članka nam pove dva primera:
L. 1973 sem nesel neki 70-letni ženski matični mleček in cvetni prah. Imela je sklepno revmo, zaradi katere je postajala vse bolj nepokretna. Ne da bi ji želel vzbujati prazne upe sem ji svetoval prebrati knjigo »Pametna uporaba čebeljega strupa« (avtor Jojriš), v kateri je opisan tudi njen primer. V soglasju z zdravnikom se je ženska odločila za opisano terapijo. Njen pokojni mož je bil čebelar in na vrtu sta bila še vedno dva zanemarjena čebelja panja. Žensko sem naučil, kako privabiti čebele na kuhinjsko okno, jih uloviti, da se sama »piči« z njimi. Prisostvoval sem prvim pikom, da bi videl, če ni alergična. Čebelje pike je potrebno dobivati postopno, od enega do deset na dan. Začeli smo v septembru, vendar zaradi mraza čebele kmalu niso več izletavale, pa tudi njihov strup je v času počitka manj aktiven. Uboga ženska je prestala zimo s pomočjo nekaj lončkov matičnega mlečka in cvetnega prahu. V aprilu se je ponovno odločila za postopek s čebeljimi piki: od aprila do julija je prejela približno 300 in sedaj normalno hodi.
Drug primer: Preteklo zimo sem ženski, ki je prav tako trpela za sklepno revmo, vendar živi v mestu in si torej ne more privoščiti čebeljih pikov, svetoval injekcije na bazi čebeljega strupa. Zvedel sem, da takšnih injekcij v Franciji ni, pač pa jih je moč dobiti v Nemčiji in Švici. Cez nekaj mesecev je bila ženska popolnoma zdrava in navdušena nad postopkom zdravljenja. Prinesla mi
je fotokopijo navodila in naslov nemške ustanove, ki ji je priskrbela ampule s čebeljim strupom. Apiterapija je torej realnost, vendar je Francija v zaostanku, kar se tiče uporabe v primerjavi z nekaterimi deželami Srednje Evrope, ki že imajo, kot se zdi, banke s čebeljim strupom.
Avtor: Arnould
Prevod iz Revue franpaise d'apiculture, oktober 1976 Prevod: Tilka Jamnik
O PAŠAH
Na Madžarskem v mestu Gödölö imajo ERTI arboretum, v katerem proučujejo medovitost 54 vrst akacij. Ugotovili so, da so med njimi najbolj me-dovite naslednje vrste akacije; vrsta ZALAI, NYIRSEGI in ROSA akacija. Vrste akacij, ki imajo veliko stranskih poganjkov, med katere sodi tudi naša akacija, ne priporočajo, ker so ugotovili, da te vrste ne sodijo med najbolj medo-vite vrste.
Podobno je tudi z euodijo, katerih je sedemdeset vrst. Madžarska pospešuje sajenje akacije in erodije ob cestah, v drevoredih in ob hišah; in s tem izboljšuje čebeljo pašo.
Pri nas pa se sprašujemo, ali euodija sploh medi? Ker čebele zelo rade obiskujejo to drevo, sklepam, da tudi pri nas medi.
Naša čebelarska društva bi morala zato bolj misliti na izboljšanje čebelje paše in se zato povezati z gozdarji in jim priporočati sajenje medovitih dreves.
Nikolaj Györfi, Murska Sobota
PLES ČEBEL
Karl von Frisch je ugotovil, da se s plesom čebele sporazumevajo; sporočajo si smer in oddaljenost obilne paše, ki so jo odkrile nekatere med njimi.
Skupina ameriških biologov pod vodstvom Adriana Wennerja pa je v nasprotju s Fischerjem 1. 1967 postavila tezo, da je ples samo odpozorilo ostalim čebelam, medtem ko jim lasten voh omogoča, da najdejo vir hrane: ko čebela odkrije obilno pašo, se vrne v čebelnjak in pleše, druge čebele ji sledijo in se na-vzamejo vonja, ki ga je čebela prinesla. Po Wennerjevem mnenju ta vonj omogoči čebelam, da najdejo nahajališče hrane, ne pa tolmačenje plesa.
Ples čebel je nato raziskoval James Gould na Rockfellerjevi univerzi v New Yorku. Čebela svoj ples orientira glede na višino sonca, če pa pleše v mraku panja, ga orientira glede na vertikalo. Gould je obesil v panj veliko svetilko, ki je učinkovala kot sonce, plešoči čebeli pa je pobarval oči, da je tako zmanjšal njeno občutljivost na svetlobo. Plešoča čebela je mislila, da je v mraku in je svoj ples orientirala glede na vertikalo, medtem ko so ostale čebele mislile, da ga orientira na vir svetlobe in so iz panja izletele v napačno smer. Hipoteza von Fischerja je bila tako potrjena. Čebele si posredujejo smer in oddaljenost paše s kotom, pod katerim je orientiran ples.
J. N.
Povzetek iz La Belgique Apicole jul i j-avgust 1976 Tilka Jamnik
MEDENI JOGURT
Med živili, ki so biološko predelana, cenijo predvsem pri medu in jogurtu njuno veliko dietetično vrednost. Logična posledica je izdelava novega produkta iz njiju: medenega jogurta.
Dodajanje medu jogurtu bi lahko povzročilo zaradi izredne obogatitve s sladkorjem, določene probleme zaradi okuženja jogurta s kvasnicami in sporami plesni. Takšna mešanica bi bila idealno okolje za njihov razvoj. Vendar do tega ne pride zaradi posebnih antibiotičnih vrednosti medu, posebno zaradi sestavine inhibina, ki zavira rast mikroorganizmov.
Med mnogimi prednostmi, ki jih dosežemo z dodajanjem medu, je nedvomno izboljšanje jogurtove arome in okusa. Medeni jogurt gre tudi bolje v prodajo.
V	medu sta predvsem glukoza in fruktoza in druge vrste sladkorjev, v manjših količinah. Včasih uživamo jogurt sladkan z običajnim gospodinjskim sladkorjem, s saharozo ali kakim drugim sladilom. Dodajanje medu jogurtu torej predstavlja najprej sladilo, toda s sladkorji, ki se laže in hitreje absorbirajo. Hranilnim vrednostim jogurta so z medom dodani oligo-elementi, ki so bistveni za vsestranski razvoj slehernega živega bitja.
špansko mlečno združenje je predstavilo tak novi izdelek na Simpoziju o Apiterapiji.
Povzetek Iz La Belgique Apicole september 1976 Prevod: Tilka Jamnik
IZSLEDKI PRI UPORABLJANJU PROPOLISA V OTORINOLARINGOLOŠKI PRAKSI
RNDr. I. MATEL, MUDr. J. STRAKA, RNDr. J. CI2MARIK
V	letih 1971—1972 smo na svojih delovnih mestih poskušali uporabiti protivnetni, mukolitični, lokalno anestetični in epitelizacijski učinek propolisa, v oto-rinolaringolijo. S propolisom smo zdravili paciente s temi diagnozami in dognanji:
Poglejmo podrobneje potek zdravljenja v posamičnih diagnozah:
Pri prvi diagnozi v primeru 4 zunanjih otitisov je šlo za težka, difuzna, močno srbeča eventuelno boleča vnetja. Propolis smo aplicirali v obliki alkoholne raztopine (5—7%), 2 ali 3-krat dnevno, s pomočjo napojene gaze vložene v sluhovod. Istočasno smo s propolisom dajali tudi antibiotike. Izboljšanje stanja smo dosegli 5—9 dni po zdravljenju.
Pri drugi diagnozi v primeru 4 kroničnih mezotimpanalnih (exacerova-nych) otitisov smo aplicirali dva do trikrat dnevno 5 % alkoholno raztopino propolisa v množini 10 kapelj v sluhovod in istočasno na obolelo mesto namestili vložek prepojen s 7 % alkoholno raztopino propolisa. Propolis smo dajali 8—10 dni. Tudi to zdravljenje smo družili z antibiotiki. V dveh neuspelih primerih smo bakteriološko ugotovili Klebsiello in Pseudomonas. Oba primera smo potem obvladali z večimi antibiotiki.
Pri tretji diagnozi smo v dveh primerih traumatičnih trikotnih perforacij bobniča dnevno aplicirali 15% alkoholno raztopino propolisa na robu perfo-racijez vložkom (tamponom) s 7% alkoholno raztopino propolisa. To smo aplicirali 2-krat dnevno.
Pri četrti diagnozi smo v primeru 3 težkih ulceroznih stomatid aplicirali propolis 3-krat dnevno v obliki 3 do 5 % alkoholne raztopine z natiranjem sluznic pred jedjo. Hkrati s propolisom
smo dajali antibiotike in vitamine v celoti. Izboljšanje stanja smo dosegli v 8—12 dneh. Zaradi dobrega protibolečinskega delovanja so pacienti laže sprejemali hrano.
Pri peti diagnozi smo zdravili podobno tudi 6 pacientov z aftoznim sto-matitisom in smo ozdravljenje dosegli čez 3—8 dni stopnji obolenja. Eno pacientko iz te skupine smo morali zaradi kožne alergije izločiti. Pojave smo obvladali s peroralnimi antialergetiki.
Pri šesti diagnozi je v primeru 10 pacientov s stanjem laryngitis chronica in rhinopharyngitis chronica šlo za stanje z bolj ali manj izrazitimi atrofičnimi spremembami sluznice. Te paciente smo zdravili z aerosolovo inhalacijo 3 do 5% alkoholne raztopine propolisa v številu 5 do 10-krat po 1-krat dnevno ali vsak drugi dan. Pri vseh pacientih smo opazili navadno že po 2—3 inhalacijah postopno izginjanje neprijetnih subjektivnih znakov. Objektivno smo zabeležili nazadovanje vnetja sluznice, olajšano ekspektoracijo in izginjanje za-sušujoče sluzi. V tej skupini pacientov nismo uporabili nobenega drugega zdravila.
Pri sedmi diagnozi ob treh primerih rhinitis chronica atrophica c. foetore-ozaena smo bolnike zdravili tako:
a) 1 do 2-krat dnevno v nos 3—5% spray + 1 do 2-krat dnevno 5—15 % mast nanesemo na gazo,
b) istočasno smo dajali 1-krat dnevno aerosolovo inhalacijo 5% alkoholne raztopine propolisa poprečno 10—12-krat,
c) to skupino smo pri zdravljenju kombinirali z dajanjem antibiotikov (pretežno streptomicin), vitaminov in preparatov, vsebujočih železo.
(nadaljevanje sledi)
7-z dm&toen&ga £L&Ljen.ja
PRISPEVKI ZA ČIC
Člani ČD Zagorja ob Savi 850,00 Člani ČD Sora	260,00
Čebelarska družina Ljubljana 3.500,00 Stane Todori iz Ljubljane 100,00 Alojz Braniselj iz Cerknice 100,00 Franc Albreht iz Rakeka 1.000,00 ČD Ljubljana	1.000,00
Alojz Bukovšek z Golega brda 4.000,00 Alfonz Kump iz Avstrije	60,00
ČD Spodnja Kungota	256,00
Borut Jereb iz	Celja	44,00
Ivan Kragelj iz	Ljubljane	20,00
Ernest Reönik iz Šentjurja 74,00 Jože dr. Benigar iz Ljubljane 1.327,00 ČD »P. Močnik« Studenci-Pekre (Maribor)	500,00
ČD Gradišče —	Lenart	2.550,00
Božič Matija iz	Ljubljane	207,00
Saldo sklada na dan 15. 3. 1977 48.690,60.
Mirko Grad iz Dragomlja	200,00
Ivan Košnjek z Naklega	20,00	Vsem	darovalcem iskrena hvala!
REPUBLIŠKA VETERINARSKA UPRAVA SPOROČA O STANJU ČEBELJIH KUŽNIH BOLEZNI V SLOVENIJI ZA ČAS OD 1.3. DO 15.3.1977
PRSlCAVOST: V občin! Domžale (Trzin) v 1, Kamnik (Krivčevo) v 1, Grosuplje (Brezje, Šentvid pri Stični) v 2, Koper (Hrastovlje, Marezige) v 2, Kranj (Strahinj) v 1, Ljubljana-Slška v 2, Ljubljana-Vič v 7, Maribor (Lovrenc na Pohorju) v 2, Radlje ob Dravi v 3, Sežana (Hru-ševica) v 3, Škofja Loka (Dolenja vas) v 2 in Nova Gorica (Orehovlje, Ajševica) v 2.
KUGA ČEBELJE ZALEGE: V občini Koper (Dekani, Hrvatini) v 3 čebelnjakih, Maribor v 1, Metlika (Krlževska vas v 2, Postojna v 1, Sežana (Štorje) v 2.
OBVESTILO
Čebelarsko društvo Radovljica obvešča vse svoje člane, da bo sprejem za kuho voščin In voska samo dne 16. 4. 1977 in to od 8. do 18. ure.
ČD RADOVLJICA
ZAKLJUČNI RAČUN ZVEZE ČEBELARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE ZA POSLOVNO LETO 1976
V	1976. letu je bilo v Zvezo čebelarskih društev Slovenije včlanjenih 54 čebelarskih društev z 6308 člani. Med letom je pristopilo 595 novih članov, izstopilo pa je 927 članov. Naročnikov Slovenskega čebelarja je bilo okrog 250. Evidentiranih je bilo 58.291 naseljenih panjev.
Din		
Promet žiro računa je znašal Promet blagajne je znašal		2,417.326,10 1,054.042,20
Skupni denarni promet je znašal		3,471.368,30
STANJE FINANČNIH SREDSTEV NA DAN 31. 12. 1976		
Din		
2iro račun Blagajna Naložbe — hranilne vloge Sredstva sklada skupne porabe		52.827,30 8.033,75 496.938,60 11.219,65
Skupaj		569.019,30
RAČUN USPEHA		
	Izdatki din	Dohodki din
Članarina Souporabnina poslov, prostorov Marža na blagu in obresti Dotacija — sofinanciranje (KIS, RK SZDL) Dohodki revije Slovenskega čebelarja Izredni dohodki Osebni prejemki s prispevki Materialni in funkc. izdatki Stroški Slovenskega čebelarja Blago Pribitek	204.884,40 74.773,45 479.895,35 49.761,15 229.756,05	730.791,85 28.960.00 66.001.00 112.000,00 90.455,90 10.861,65
	— 1,039.070,40	1,039.070,40
Ljubljana, 31. 12. 1976.
KNJIGOVODJA:	PREDSEDNIK	ZČDS:
Ernest Kovše	dr.	Jože Benigar
BILANCA — PREMOŽENJSKO STANJE ZVEZE ČEBELARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE NA DAN 31. 12. 197G
AKTIVA	31. 12. 1975 din	21. 12. 1976 din
1. Osnovna sredstva in poslov, inven.	1,061.463,78	1,122.336,63
2. Sredstva na žiro računu	14.442,55	52.827,30
3. Gotovina v blagajni	750,00	8.033,75
4. Naložbe — hranilne vloge	220.838,95	496.938,60
5. Bančne nakaznice	0,00	17.411,00
6. Dolžniki za blago in usluge	17.015,85	2.741,70
7. Dolžniki za članarino	4.632,90	0,00
8. Drobni inventar	32.150,62	32,324,62
9. Blago na zalogi	219.685,75	285.577,45
10. Denarna sredstva skupne porabe	5.860,70	11.219,65
11. Posojila	25.360,00	24.346,00
12. Sklad za gradnjo ČIC	1.496,00	0,00
	1,603.697,10	2,053.756,70
PASIVA		
1. Sklad osnov, sredstev in poslov, inven.	1,061.463,78	1,122.336,63
2. Sklad za gradnjo ČIC	0,00	27.065,60
3. Poslovni sklad	238.750,90	288.319,15
4. Sklad skupne porabe	31,220,70	35.565,65
5. Tiskovni sklad	51.465,25	106.667,25
G. Prehod, terjatve: član. nakaz	19.935,70	36.538,40
7. Dobavitelji za blago in usluge	8.637,05	0,00
8. Izdajateljski sklad	15.960,35	0,00
9. Viri drobnega materiala	32.150,62	32.324,62
10. Rezervni sklad — prerazporeditev	144.112,75	373.868,80
11. Komisija za opazov. gozd. medenja	0,00	31.170,60
	1,603.697,10	2,053.756,70
KNJIGOVODJA:	PREDSEDNIK	ZČDS:
Ernest Kovše	dr.	Jože Benigar
IZKAZ
DOHODKOV IN IZDATKOV REVIJE SLOVENSKI ČEBELAR ZA 1976. LETO
	DOHODKI	IZDATKI
	din	din
1. Avtorski in uredniški honorar		81.400,20
2. Seje uredniškega odbora		2.488,00
3. Tiskarski stroški		353.753,20
4. Poštnina		74.171,00
5. Stroški odpreme — ekspedit		15.240,00
6. Stroški administracije		38,654,45
7. Drobni material		842,95
8. Reklamni in mali oglasi	7.288,00	
9. Priloga BILTEN-MEDEX	80.000,00	
10. Prodaja posameznih številk	3.167,90	
11. Pokritje primanjkljaja	476.093,90	
	566.549,00	566.549,80
V letu 1976 je izšlo 12 številk revije Slovenski čebelar v skupni nakladi 75.600		
izvodov.		
Stroški enega izvoda znašajo 7,50 dinarjev, stroški enega letnika		(12 številk)
90,00 dinarjev.		
KNJIGOVODJA:	PREDSEDNIK ZCDS:	
Ernest Kovše	dr. Jože Benigar	
OBRAČUN		
SKLADA ZA IZGRADNJO ČEBELARSKEGA	IZOBRAŽEVALNEGA CENTRA	
NA BRDU		
	DOHODKI	IZDATKI
	din	din
31. 12. 1967 po bilanci za leto 1967	237.750,00	
31. 12. 1968 promet	17.870,66	797,90
31. 12. 1969 promet	52.203,30	6.686,30
31. 12. 1970 promet	20.945,95	2.590,45
31. 12. 1971 promet	35.577,55	34.958,00
31. 12. 1972 promet	145.663,06	544.445,15
31. 12. 1973 promet	245.339,45	156.037,20
1. 1. 1974 po bilanci za leto 1973	11.452,58	0,00
31. 12. 1974 promet	28.044,55	126,00
31. 12. 1975 promet	57.866,65	113.271,20
31. 12. 1975 obresti za leto 1974	4.702,45	0,00
31. 12. 1976 promet	84.581,50	60.872,85
31. 12. 1976 obresti za leto 1975	4.852,95	0,00
	946.850,60	919.785,05
Saldo na dan 31. 12. 1976		27.065,60
	946.850,65	946.850,65
1. 1. 1977 stanje	27.065,60	
KNJIGOVODJA:	PREDSEDNIK	ZČDS:
Ernest Kovše	dr.	Jože Benigar
Osmrtnice.
ALOJZIJ KEK
Dne 17. septembra 1976 je člane čebelarskega društva in čebelarske družine Trebnje globoko pretresla vest, da je umrl naj starejši član družine, ALOJZIJ KEK, iz Pluska pri Trebnjem. Bil je 76 let star, dober kmet in čebelar. Bil je funkcionar v raznih društvih, kjer je vestno opravljal svoje funkcije. Poznamo ga kot dobrega soseda, družinskega očeta in tovariša.
čebelariti je začel kot osemnajstletni fant s kranjiči, leta 1918. Čebelaril je do svoje smrti, to je polnih 58 let. Bil je ustanovni član Čebelarskega društva Trebnje, ki se je ustanovilo leta 1923 in je bil ves čas tudi njen član. Dolga leta je opravljal v društvu razne dolžnosti, med drugim je bil tudi vrsto let predsednik društva.
Zadnjih devet let je bil predsednik nadzornega odbora društva in predsednik nadzornega odbora Čebelarske družine Trebnje. Za uspešno delo društva in družine ima veliko zaslug, saj je vedno izvrševal vse naloge, ki mu jih je društvo zaupalo.
Kot napreden čebelar si je prizadeval za napredek čebelarstva na našem območju, prav tako pa je bil tudi sam zelo napreden čebelar, saj si je zgradil sodoben čebelnjak s tridesetimi A2 panji. Vsak prosti čas je izrabil za delo pri svojih čebelah, ki jim je bil dolgo vrsto let dober oskrbnik, kar so mu vračale v veliki meri s svojimi pridelki.
Z njegovo smrtjo se je zrušil močan steber našega društva, saj je Lojze vrsto let sodeloval aktivno v njegovem delu. Njegovi predlogi so bili vedno koristni in upoštevani, še posebno sedaj te bomo močno pogrešali, ko dobiva organizacija vse več nalog, v zvezi z razvojem čebelarstva, v katerega je družba pričela vlagati večja sredstva in za katerega kaže tudi večji interes.
Kot dolgoletnemu članu in funkcionarju našega društva ti obljubljamo, da se bomo vedno spominjali tvojih naukov. Za tvoje 58-letno delovanje na čebelarskem področju ti še enkrat v imenu našega društva, čebelarske družine
\
Trebnje, kakor tudi v imenu vseh ostalih čebelarjev izrekamo iskreno zahvalo. Čebelarsko društvo TREBNJE Čebelarska družina TREBNJE Tajnik Franc Senica
FRANC BOHINC
Dne 18. 12. 1976 nas je močno prizadela žalostna novica o smrti mladega in izredno požrtvovalnega člana čebelarske družine Skaručna, Franca Bohinca. Rodil se je 29. II. 1944 v taborišču.
Ko se je po vojni vrnil domov, je živel pri svojih starših. V tovarni RAŠICA se je izučil za strojnega ključavničarja. Ker je želel izpopolniti svoje znanje, je poleg službe, ki jo je vestno opravljal vse do zadnjega, obiskoval še nadalje šolo svoje stroke.
Čebelariti je začel zelo mlad in tudi takoj postal član naše družine. Na sestanke je vedno rad prihajal. Bil je več let tudi predsednik ter je bil lansko leto ponovno izvoljen za tajnika. Svoje delo je vršil z vso predanostjo. Čeprav je bila njegova življenjska pot kratka, si je ustvaril lep dom in družinico, ki jo je zelo ljubil.
Da je bil povsod priljubljen, je pričal veličasten pogreb. Prerani grob je bil zasut z cvetjem in številnimi venci.
Dragi Franci! Čebelarji te bomo ohranili v lepem spominu in hvala za vestno delo pri naši čebelarski družini. Naj ti bo lahka domača zemlja! Žalujoči ženi s sinkom pa naše iskreno sožalje.
Čebelarska družina Skaručna 12. 1. 1977
FRANC JERETINA
V	štiriinosemdesetem letu starosti nas je 21.
4.	1976 zapustil dolgoletni član in odbornik Franc Jeretina iz Vrho-velj št. 11. Kot kmečki sin je kmalu spoznal, kako zvesto služi zemlja tistemu, ki jo dobro in zvesto obdeluje. Zaradi tega je postal tudi sam napreden kmet, ki je bil vzor vsem daleč naokoli. Ko si je ustvaril družino, je začel tudi čebelariti s kranjiči. Postavil
si je v okras posestva nov čebeljnak in prišel na čebelarjenje z AŽ panji. Član naše družine je bil od ustanovitve 1945. leta. Bil je večkrat izvoljen v upravni ali nadzorni odbor. Obiskoval je tudi razna predavanja z namenom, da si pridobi čimveč znanja. To znanje pa je prenesel na sina Mihaela — na naslednika. Zelo rad se je udeleževal sej in občnih zborov. Tak je bil vse skozi do svoje smrti. Leta 1974 je bil za svoje dolgoletno delo v organizaciji in pri čebelah odlikovan z redom Antona Janše III. stopnje.
Ob njegovem odprtem grobu smo se od njega poslovili čebelarji z društvenim praporom. Predsednik Franc Urbanija pa se je v imenu čebelarske družine naj-lepše zahvalil za ves njegov trud in prizadevanje, ki ga je doprinesel za čebelarstvo, njegovi družini pa izrekel globoko sožalje.
Ohranili ga bomo v lepem spominu!
Naj počiva v miru in naj mu bo lahka slovenska zemlja, ki jo je obdeloval in tako ljubil!
Tajnik čebelarske družine Lukovica Franc Omahna
3.	2. 1977
ANTON CIGOLE
Lani 27. oktobra smo spremili na njegovi zadnji poti našega naj starejšega čebelarja ANTONA CIGOLETA iz žimaric pri Sodražici. Rojen je bil 1892. leta. Njegova življenjska pot je bila zelo težka. Po opravljeni zadružni šoli je oblekel vojaško suknjo. Z drugimi zavednimi Slovenci in Hrvati se je znašel v Rusiji. Poslan je bil na Kavkaz in je tam čebelaril v Dadanblatovih panjih. Kasneje se je prijavil kot prostovoljec na Solunsko fronto. Po zlomu Avstrije pa je odhitel na Koroško kot borec za našo severno mejo. Po končani vojni se je ves posvetil zadružništvu, čebelarstvu in sadjarstvu. Služboval je v Slavoniji, na Sušaku in potem v Punatu kot upravnik zadružne trgovine. Tam je čebelaril v Baračičevih panjih, nato pa je prešel na AZ panje. Organiziral je veliko čebelarskih sestankov s predavanji. V letu 1937 mu je takratna Savska banovina podelila diplomo z besedilom: ». ..što je širio u narodu napredno pčelarstvo.«
Po zadnji vojni je bilo njegovo prvo delo organizacija zadružnega sektorja v Ribniški dolini. Za njegovo delo mu je
tudi ZČDS v Ljubljani podelila odlikovanje Antona Janše II. stopnje.
S Tonetom smo izgubili človeka, ki je živel za zadružništvo, čebelarstvo in napredek. Uglednega in simpatičnega prijatelja! Ohranili ga bomo v najlepšem spominu.
čebelarsko društvo RIBNICA
BLAŽ KANTUŠER
Dne 3. aprila 1977 mineva eno leto, odkar smo celjski čebelarji pospremili na njegovi zadnji poti dolgoletnega, aktivnega člana Čebelarske družine in čebelarskega društva Celje BLAŽA KANTU-ŠERJA. Rodil se je v delavski družini 1897. leta v Zagradu pri Celju. Takoj po končanem šolanju je moral obleči avstro-ogrsko uniformo, ki jo je slekel šele kot Maistrov borec. Prvo službo je nastopil pri katastrski upravi v Ljutomeru. S svojo prirojeno družabnostjo, objektivnostjo in veselim značajem si je hitro pridobil širok krog prijateljev, med katerimi so bili tudi čebelarji, ki so ga že v kratkem času pritegnili v svoje vrste in ga navdušili za čebelarjenje. Bil je soustanovitelj ljutomerske čebelarske podružnice leta 1921 in njen prvi tajnik. Ko je bil po službovanju v Ljutomeru premeščen v Celje, ga je v njegov rodni kraj spremljalo še 10 čebeljih družin. Čebele so namreč postale sestavni del njegove družine. Tu se je takoj vključil v osnovno čebelarsko organizacijo, v kateri je kot odbornik in predavatelj sodeloval, dokler ni zbolel. Bil je soustanovitelj čebelarskega društva v Celju in dolgoletni aktivni sodelavec. Njegovi članki objavljeni v Slov. čebelarju so bili vedno zanimivi in poučni, saj jih je napisal na podlagi lastnih izkušenj.
Da so njegovo delo in strokovno znanje visoko cenili, nam dokazujejo priznanja, ki jih je prejel: red Antona Janše III. in II. stopnje, priznanje od čebelarskega društva Ljutomer in Čebelarskega društva Križevci pri Ljutomeru.
Blaža ni več med nami, spomin nanj pa bo ostal še dolgo med čebelarji, prav posebno še med njegovimi osebnimi prijatelji.
Za čebelarsko družino Celje Ivan Fegeš
''•vi
Ü
JOŽE POHAR
Globoko nas je pretresla žalostna vest, ko smo zvedeli, da je nenadoma umrl dolgoletni član, bivši predsednik in dolgoletni tajnik naše čebelarske družine tovariš JOŽE POHAR, železniški upokojenec v starosti 76 let. Rodil se je 2. 3. 1900. Poslovili smo se od njega dne 5. 12. 1976 na pokopališču v Šmartnem ob Paki. Kljub dolgoletni težki bolezni, ki ga je priklepala na posteljo, nas je njegova nenadna smrt presenetila.
Pokojni tovariš Pohar je služboval na raznih žel. postajah, najdlje pa na žel. postaji v Šmartnem ob Paki kot šef postaje in to pred in po vojni. Med okupacijo je bil premeščon v Avstrijo. Zadnjih nekaj let do upokojitve pa kot žel. kontrolor.
Čebelariti je začel že v svoji mladosti in čebelaril dolga desetletja, dokler mu je to dopuščalo zdravje. Kljub temu, da je imel čebelnjak 1 uro hoda od doma, je bil vsak prosti čas pri njih. Čebelarska družina Šmartno ob Paki ga bo ohranila v lepem in trajnem spominu.
Čebelarska družina Šmartno ob Paki
RAFAEL CERNALOGAR
Dne 7. februarja 1977 X smo se skupaj s sorodniki in znanci poslovili za vedno tudi idrijski čebelarji od dobrega tov. RÄFAELA CERNA-LOGARJA. Bil je znan čebelar v Idriji in okolici. Doživel je visoko starost 80 let.
Rodil se je 23. 10. 1877 v Čekovniku pri Idriji. Kot avstrijski vojak je bil ruski vojni ujetnik v daljni Sibiriji. Po vrnitvi v svoj rojstni kraj ni našel zaposlitve doma. Naši kraji so bili tedaj, po krivici priključeni Italiji. Zaposlil se je pri zbiranju starega orožja in municije na območju bivše soške fronte. Kljub znanju je po nesreči zgubil obe roki v zapestju in postal stoodstotni invalid. To se mu ie zgodilo pomladi leta 1924. Hudo prizadet je še bolj vzljubil naravo. Kmalu po ozdravljenju se je v tolažbo oprijel čebelarstva. Začel je čebelariti najprej doma v Čekovniku,
pozneje v Idriji. Z raznimi ročnimi pripomočki, ki si jih je napravil sam, je z neverjetno tankočutnostjo rokoval s satniki in čebelaril z 10 do 20 A2 panji. Tovariš Cernalogar je bil med ustanovitelji Čebelarskega društva v Idriji leta 1951 in od takrat naprej tudi zvest naročnik našega priljubljenega »Slovenskega čebelarja«. Z velikim zanimanjem je sledil vsakemu napredku v čebelarstvu. Bil je dober tovariš in je rad prenašal svoje izkušnje na mlajše čebelarje. Več let je opravljal funkcijo gospodarja društvenih čebel. Zadnji dve leti je zaradi starosti in bolezni opešal, tako da mu je pri vseh čebelarskih opravilih pomagala žena Tončka. Ona je vzljubila čebele že v mladih letih na svojem domu v Dolenji Tribuši.
Končno pa je svoje ljubljene čebele odstopil svojemu nečaku, katerega je postopoma zadnje čase uvajal v čebelarske spretnosti.
Po osvoboditvi je bil zaposlen kot vratar pri Rudniku živega srebra v Idriji.
Dragi Rafael! Idrijski čebelarji te bomo ohranili v najlepšem spominu.
V	imenu idrijskih čebelarjev Julij Lapajne
CIRIL SITAR
Nenadoma je bila prekinjena v 70. letu življenjska pot čebelar-ia naše družine CIRILA SITARJA. Nihče ni pričakoval, da bo smrt tako iznenada prekinila delo še tako aktivnemu in še vedno dobro razpoloženemu članu nadzornega odbora in praporščaka naše družine.
Kruta usoda nam ga je iztrgala iz naših vrst 20. 12. 1976. Tako nepričakovano je odšel od nas. Z žalostjo v srcu smo se poslovili od njega na njegovi zadnji poti, ko smo ga spremljali čebelarji z društvenim praporom Kamnik— —Domžale iz hiše žalosti v Preserjah na pokopališče v Radomlje in se pri odprtem grobu poslovili od njega.
Da je bil priljubljen in spoštovan, se je videlo ob zadnjem slovesu, saj ga je na poslednji poti spremljalo veliko število čebelarjev, prijateljev in znano3v.
Pokojni Ciril je bil nesebičen čebelar, ki je bil vedno pripravljen pomagati ali nuditi pomoč vsakemu, tako z nasveti
ali materialno. Za svoje delo ni nikdar iskal plačila. Plačilo mu je bila hvaležnost in pa zavest, da je napravil dobro delo. Za vse zasluge, ki jih je imel v čebelarstvu, posebno pa še za zasluge svoje osnovne organizacije čebelarske družine HOMEC, kot dolgoletni član upravnega in nadzornega odbora in zastavonoša smo mu hvaležni. Odlikovan je bil z redom Antona Janše II. stopnje.
Dragi CIRIL, tebe ne bodo pogrešale samo tvoje čebelice in tvoji dragi do-
mači, pogrešali te bomo tudi mi, čebelarska družina HOMEC. Noben sestanek, predavanje, občni zbor družine ali društva ni minil brez tebe. S tvojo smrtjo je nastala v naših vrstah velika praznina, ki nas bo vedno spominjala na tebe.
Za tvoje prizadevanje in opravljeno delo na področju čebelarstva ti izrekamo prisrčno zahvalo. Družini pa ob iz gubi moža-očeta naše iskreno sožalje.
Čebelarska družina HOMEC
PRODAM
Prodam večjo količino satnic AŽ mere. Alojz Klenovšek, Obrežje 80, 61433 RADEČE
* * *
Prodam štiri družine na satju (sedem satov) z lanskimi maticami. Berčič Tomaž, Kropa 90 a.
* * *
Prodam 24 A2 panjev desetsatarjev s čebelami (izdelava Grom Ignac) in prenosni čebelnjak. Ivo Javornik, Ljubljana, Ilirska 34, tel. 323 815.
* * *
V	mesecu maju prodam 24 naseljenih AŽ panjev desetsatarjev. Panji so zelo dobro ohranjeni, čebele so močne in zdrave (zdravniško potrdilo). Cena po dogovoru. Domej Ivan, Postojnska c. 15, 66257 Pivka.
Prodam deset novih Kirarjevih panjev. Cena po dogovoru. Franc Goršek, Finžgarjeva 14, 63320 Velenje.
*	*	*
Prodam šest naseljenih AŽ panjev. Stane Grajzar, Valburga 34, p. Smlednik.
Prodam 20 naseljenih AŽ panjev 9 in 10 satarjev. Cena po dogovoru. Klemenčič Avgust, Ljubljana, Jarška cesta blok 2.
*	*	*
Prodam vse vrste osmukalcev za AŽ in LR panje, osmukalne mrežice vseh dimenzij (plastične, debeline 3 mm, premer odprtinic od 4,6 do 5,1) s posebnimi plastičnimi tulci za izhod čebel in trotov. Oto Primožič, Prebold 34, 63312 Prebold.
*	*	*
Prodam 40 AŽ panjev. Panji so novi desetsatarji (izdelava Krže — Vrhnika). Branko Smerke, Šmartlnska 136, Ljubljana, tel. (061) 44-294.
*	*	*
Prodam 10 AŽ panjev 9 satarjev. Čebele	so	zdrave, matice stare	1—2 leti, panji starejši.
Cena 600.— dinarjev. Vičič Anton, Zarečica 15, Ilirska Bistrica.
KUPIM
Kupim večje število novih ali dobro ohranjenih panjev AŽ ali LR. Panji so lahko naseljeni ali prazni. Za izdelavo novih panjev dam les. V mesecu maju kupim tudi najmanj 20 rojev. Rudi Verdinek, Dovže 14, 62382 Mislinja.
* * *
Kupim čebelarske revije in knjige, ki so bile izdane pred letom 1970. Antonič Josip, Tugomerjeva 2/X, Ljubljana.
Kupim prazne Fararjeve panje. V ponudbi navedite število, stanje in ceno. Ivan Rapič, Dužica št. 105, 44271 Zažino — Sisak.
* * *
Kupim pet naseljenih panjev Kirar A tip. Čebele morajo biti zdrave. Ivan Stemberger, Bezena 72, 62342 Ruše.