400
Nekdanji tovarši kje ste?
L Del. Apparent rari nantes in gurgite vasto. Aen. L. I. v.  118.
Kadar se barka na morja širjavi S stotnami ljudstva u brezdno topi, Redko kdo splava po morski puščavi, Tem utopljencom podobni smo mi.
Svet je morje, in skrbi so valovi, Piš so nesreče, zmotnjave sveta, Tukaj so skriti klečeti bregovi; Redek brez trčiti tukaj veslja.
Grom, blisk in strele plaše grozovite; Z nami valovi ko tigri počno . Stvarnik iz srede natore srdite Kakor iz Sinaja pravi tako:
v
„Štej,  ako moreš,  kaj kapelj  je reka? Koljko jih zlije deževen lijak? Toljko udarcov zadene človeka, Krivde, le krivde nasledek je tak/'
„Paljca je zlomana, sodba zrečena , Hlapec pravice je silni vihar. Pred ali potlej, nič več ni resenja , Mora v globoko ubožec in car".
Puntarski rod smo mi tu na galejah; Da pač spokorni galejci bi b'li! Saj smo lih kakor ko kaplje na vejah; Veter potegne, pa kapelj  več ni.
v
Živega smrt se ne ogne ničesar. Bodi si črv ali žlahen gospod; Sicer bi še živel, kdor prvi bil cesar, Oče Adam bi možval še letod.
Kje ste toraj  vi, tovarši nekdanji? — Eni že zdavnej u zemlji drobni, Ene vihar še po morski stežajni Hitro naprej u pogine drvi.
Kam greste, ljubi, tak naglo H dalje? — ,,Vprašaj viharja, doklej nas bo gnal, Blezo kjer morskega soma so staje, AIj  kjer se dan še ni nikdar zaznal.u
Redek iz bark že pogreznjenih plava, Se na širocemu morji zgubi, Tam, kjer je morska odijudna puščava, Tamkaj gotova ga smrt ulovi.
Plavajo krone in škofovske kape Zlate obleke in drago blago, Zraven razterganih revežev cape Vse gospodarja na morji zgubo.
Ah.  tudi meni je barka nezvesta; Z mano se regasta v globel ravna, S špranj mi napija smrt bela nevesta: Bog ti pomozi! Da moj si, velja!
Zdaj veselico zapoj „mizerere",
In „Z globočin jez upijem na Te".
Pot naj mertvaški s solzami te pere;
Umazan'mu tamkaj bi blo ti gorje !       (2. del prih.)
417
Nekdanji tovarši, kje ste?
II. Del
Post haec vidi torbam magnam. Apok.  7, 9.
Prav'jo: V Ljubljanici mož je povoden, Grad pod vrtinci ves dičen stoji, Kraj je okoli nebeško pogoden, Para na svetu iskati mu ni.
Ktere mrtvaški vrtinci končajo, Z dušo se selijo v tretje nebo, Luč naoiest trupel obleko imajo, Mavrica z žarom jih barva lepo.
Tukaj na skušnji so s trupli duhovi, Tam bo izvoljenih duša telo. Cmu so še dalje nezmerni svetovi, Večnosti šola učila nas bo.
Rase v svetosti že sveta njih volja, Zmota, skušnjava jih nič ne slepi, To je nebeščanov blažena šola, To so veselja, čez ktere jih ni.
Tičice bele alj solnčno rumene Pesme po logih nebeških pojo. Sapica mila glasove zažene, Mojstrom se lira ne glasi tako.
Nekdaj Anakreon sivček zagodel; Zver je zamaknjena, skale žive, Glas je nebeški se komaj porodil; Traški divjaki so krotke ovce.
Tam jih narejajo godci nebeški, V tancih pojemnih ljubezen medli, Vem, ko bi rod jih zaslišal človeški, Solz bi veselja b'le polne oči.
Zdaj grome basi debelo, mogočno Stresti osrčje iz brona moža, Glasi trobent sekundirajo močno, Dunaj, Pariz nič kaj  tac'ga ne zna.
Angelji večkrat posebej pojejo Glorio alj Sanktus alj ktero novo, Čast ino hvalo Gospodu dajejo, Vse se zamakne, — molitev je to.
Nekdaj na Taboru, ljubljena duša! Viditi b'lo je nebeško blagost. Pavel tud' vidi, zamaknjen posluša; Kaj ko izreči mu brani slabost!
Patemski videč je trumo zagledal, Trumo nebeško ki šteti je ni. Vsac'ga zaroda so vmes, — je povedal. Tamkaj se našim nebeško godi.
Da bi mi srečno za njimi hodili!
Če so težave, grede so domu.
Tukaj za vžitek samo se nam sili
Dosti pelina, gorjup'ga medli.                        Pozen oan