DUHOVNI
PASTIR
■ —-
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik IX.	V Ljubljani, julija 1892.	7. zvezek.
Četrta nedelja po binkoštih.
I. Zakaj se ne da primerjati časno trpljenje nebeškemu veselju ?
Bratje! menim, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati prihodnji časti, katera bo nad nami razodeta.
Rim. 8, 18.
Potrpežljivost je kaj lepa, pa tudi jako redka čednost. Potrpi, brate moj! to se kaj lahko reče, iu mnogo jih je, ki svojega bližnjega v nesreči tako	tolažijo,	pa malo jih je, ki sami	v nesreči voljno
potrpe. — Odkod pa tolika in tako splošna nepotrpežljivost? Večinoma od tod, da kdor trpi, ne premisli, da je tudi drugih ljudi mnogo, ki enako, ali še več trpe kakor on, iu pa od tod, ker človek-trpin ne prevdari, da si je trpljenje več ali manj sam zaslužil, in slednjič od tod, ker človeški trpin le premalo misli na neskončno plačilo, ki ga čaka v nebesih za kratko trpljenje na zemlji. — Da mora vsak človek v tej solzni dolini več ali manj trpeti, tega pač ni treba dokazovati; saj pravi že	pobožni Job:	Človek, is	žene	rojen, živi
kratek čas, in mnoge nadloge ga tarejo, in en sam pogled po svetu nam potrdi resnico teh besed. Ravno zato pa, ker je trpljenje, večje ali manjše, vsem ljudem splošno, ni opravičena tožba proti trpljenju; marveč to, da vsi ljudje trpe, bi nas moralo učiti, da je človek pač sam kriv svoje	nesreče	po grehu; kdo pa izmed nas bi	se predrznil
trditi, da nima	greha?	En sam je smelo vprašal	svoje	sovražnike:
Kdo izmed vas me bode prepričal greha? Jezus Kristus, in še on je moral trpeti za naše grehe! Ako pa smo sami krivi, je pač pra-
27
vično, da zasluženo kazen potrpežljivo prenašamo. In to tembolj, ker neskončno usmiljeni Bog tudi tega trpljenja, katero nam po pravici pošilja v kazen za grehe, ne pusti brez plačila, marveč nam je pripravil v nebesih nepopisljivo veselje, s katerim se po besedah apo-steljnovih še primerjati ne d& sedanje trpljenje. To je najtehtneji razlog, da potrpežljivo nosimo breme nadlog v tem življenju, pogled na neskončno plačilo, na večno veselje, na brezmejno srečo, ki nas čaka po srečno dokončanem teku tega življenja. Ako pa hočemo prav spoznati resnico aposteljnovega izreka, da ni primere mej sedanjim trpljenjem in prihodnjo slavo, moramo premišljevati 1) kaj mi tukaj trpimo, 2.)pakolikošno veselje nas čaka v nebesih.
Glejte, predragi v Gospodu, predmet današnjemu premišljevanju, katero hočemo kakor navadno začeti v imenu Jezusa in Marije.
I.	Bog je vstvaril človeku telo in dušo, z obema je človek grešil, zato mora trpeti na duši in telesu. Ako premišljujemo človeka v različni starosti, moramo priznati, da ima vsaka svoje nadloge; ako pregledujemo raznovrstne stanove, nahajamo, da ima vsak svoje križe.
a) V potu svojega obraza boš jedel hruli, je bila ostra kazen, ki jo je narekoval Vsemogočni revnemu človeku zato, ker je bil okusil prepovedani sad. Težavno delo torej je človeku trpljenje. Delati pa mora po svojem stanu vsak človek več ali manj, in tako tudi več ali manj trpeti. Trpi revni kmet, ki ves dan na solnčni vročini obdeluje uerodovitno zemljo, trpi ubogi delavec, ki se po tovarnah trudi cele dni, mnogokrat tudi cele noči, in še v nedeljo mu ne privoščijo počitka; trpi uboga dekla, ki ima pri mnogobrojni družini roke polne dela od ranega jutra do poznega večera, zraven se mora zadovoljiti s pičlo hrano, pa požreti mnogo grenkih besed od nikdar zadovoljne gospodinje; trpi skrbna mati, kateri delajo otroci veliko preglavico, trpi družinski oče, ki mu gloda na srcu vedna skrb, kako preživih in dobro izgojiti vso družino; trpi rokodelec, ki z vsem delom komaj toliko prisluži, da si življenje ohrani; trpi trgovec, ki mora vedno vgibati, da spravi v denar svoje blago, ter večkrat se podati na dolga, nevarna potovanja; trpi uradnik, ki mora cele ure s peresom v roki sedeti za mizo, globoko misliti, knjige prebirati; trpi vojak, ki mora težko orožje sukati; trpi zdravnik, ki mora vsakovrstne bolezni zdraviti, nagnjusne rane celiti; trpi duhovnik, ki mora celo uro v spovednici sedeti, v temui noči pustiti mirno spanje in po grdem

potu hiteti na pomoč umirajočemu bolniku; trpi učitelj, ki mora mnogokrat trdim glavam ubijati učenost; trpi pastir, ki mora na paši tekati za živino; trpi lovec, ki se plazi po gozdih za divjačino; trpi berač, ki hodi od hiše do hiše kruba prosit, pa ga mnogokrat ne dobi. Ali je še kateri človeški stan na svetu, ki nima dela in trpljenja? Jaz ga ne poznam. Kaj pa stan bogatinov, ki plavajo v obilnosti posvetnih dobrot? Vsaj ta nima težavnega dela in trpljenja! Kdo pravi, da ne? On, ki ne ve, koliko mučnih skrbi ima tak bogatin, da si svoje bogastvo ohrani in pomnoži; berač mirno uživa sladko spanje na trdem ležišču, bogatin pa v mehki postelji ne more zatisniti očesa, ker ga tare skrb in strah za časno premoženje. Tako ima vsak človek, vsak človeški stan svoje telesno trpljenje, ki ga spremlja od zibelji do groba. K temu navadnemu trpljenju se pridruži neizogibna bolezen, ki je telesno trpljenje v pravem pomenu besede. In kdo je bolezni prost? prej ali kasnej se pri vsakem oglasi. Še nedolžni otrok v zibeli in osiveli starček, ki se opira na palico, da leze naprej ; kmet in gospod, delavec in njegov gospodar, vsi so podvrženi bolezni. Bolezen pa pripelje naposled s seboj smrt, kateri se ne ubrani ne berač ne bogatin. In nikdo ne bo tajil, da je smrt za človeka veliko trpljenje; saj je kazen za greh, saj je ločitev duše od telesa. Vse to mora trpeti človek na telesu.
b) Pa tudi duša človeška ima svoje trpljenje, ki je tem občutljivejše, ker mu ni lahko najti pripravnega leka. — Vsak pameten človek drži kaj na svojo čast in sme po pravici zahtevati, da mu nikdo po krivici časti ne krati. Pa žalibog, koliko britkih skušenj mora v tej zadevi več ali manj skoraj vsak človek prestati! Človeški jezik je res preimeniteu in dragocen dar božji, pa kdo naj premeri škodo, ki se godi po hudobnih, obrekovalnih in opravljivih jezikih? Svojega bližnjega z lažjo črniti, njegove skrivne napake po vsem svetu raznašati in povekševati, njegove dobre lastnosti tajiti ali vsaj smešiti, to je naloga hudobnih jezikov, ki mnogokrat, posebno dandanes, tudi molče govore po Časopisih. In tako žaljenje časti, mar ni to duševno trpljenje, hujše od telesnega? Cesar ne stori hudobni jezik, to dovrši grda nehvaležnost tistih ljudi, katere smo z dobrotami obsipali. Nehvaležnost, to je rana v srce dobrotnika, ki presega telesno bolečino. Mislite si dobro mater, ki je svojega otroka skrbno odgojila ter vse zanj storila, kar more dobra mati storiti za otroka; ko pa ta otrok odraste, svojo mater prezira, zaničuje, jo v potrebi zapusti, jo morda celo preklinja in iz hiše zapodi; ali ni taka nehvaležnost za mater skeleča rana? Nehvaležnost
27*
je rana na svetu tako splošna, da že pregovor pravi: „Nehvaležnost je sveta plačilo. “ — Pa ti niso še vsi sovražniki, ki žalijo dušo. Sveti apostelj Pavel pravi, da bodo vsi, Jci hočejo pobočno v Kristusu živeti, preganjanje trpeli. Trojnega sovražnika svoje duše ima vsak kri-stijan. Prvi je on sam, namreč poželjivost mesa, poželjivost oči in napuh življenja po besedah sv. Janeza Ev. Drugi je hudobni duh, kateri, kakor uči sv. Peter, hodi okoli kakor rjoveč lev ter išče, koga bi požrl. Tretji je popačeni svet s svojimi zapeljivimi izgledi, s svojim sovraštvom in zaničevanjem vsega, kar je božje in sveto. Neprestani boj, kojega mora bojevati kristijan zoper te tri tako mogočne nasprotnike svoje duše, je težaven, je trpljenje. — Trpljenje za pravičnega kristijana je pa tudi pogled na ogromno število slabih ljudi, ki žive v smrtnih grehih in vedni nevarnosti, da se vekomaj pogubč, ker on ve, kako dragocena in Bogu ljuba je človeška duša, za katero je Sin božji daroval svoje življenje;,enako pa je trpljenje tudi pogled na neštevilne grehe, s katerimi se dan za dnevom žali neskončna svetost božja in izzivlje pravična jeza božja. Zemlja je tako polna greha, da ako bi Bog po neskončni svoji usmiljenosti ne prizanašal grešnikom, bi se izvan nedolžnih otročičev, ki umrjo po sv. krstu, malokdo izveličal. •— Vidite torej, predragi v Gospodu, da je naša zemlja resnično prava dolina solz, kjer človek trpi od zibelji do groba na telesu in na duši!
II.	Ako je pa človeška reva na svetu tako velika, kako more sv. apostelj trditi, da se vse to trpljenje ne d d primerjati s prihodnjo slavo, ki se bo nad nami razodela? Je mar ta slava tako velika? Da, ta slava je neskončna. Vse trpljenje, vse nadloge, vsi križi in težave, katere mora prenašati tukaj človek na duši in telesu, zginejo kakor senca v luči večne slave nebeščanov. Isti apostelj Pavel, ki je bil sam zamaknjen v nebesa ter okusil le nekoliko nebeške radosti, pravi, da oko ni videlo, uho ni slišalo, iti srce človeško ni občutilo, kar je Bog pripravil tem, ki njega ljubijo. Ako je pa nam sedaj to nebeško veselje nerazumljivo, je gotovo, da se ne dsi ž njim primerjati sedanje trpljenje. — Zemeljski raj, v katerem sta srečno živela prva človeka, je bil tako poln radosti in prijetnosti, da sta Adam in Eva potem, ko sta ga po grehu zgubila, vedno po njem zdihovala in to zgubo objokovala; in vendar je bil ta raj le podoba nebeškega raja in veselje v njem le senca nebeškega veselja! — Ko se je naš Zveličar na gori Tabor spremenil, občutili so trije apostelj ni, ki so bili tam pričujoči, toliko blaženost in radost, da bi bili radi vedno tam ostali; in vendar so gledali le en trenotek božje veličastvo
Jezusa Kristusa, kolikor je človeku mogoče ga gledati; kolikošna torej mora biti radost nebeščanov, ki neprestano zrejo v božje veličastvo, kakor je le zveličanim duhovom to mogoče! — Krščanski mučenci so že tu občutili nekoliko te nebeške radosti, tako da so smehljaje se prenašali najgrozovitejše muke in z radostjo podali glavo pod rabeljnov meč. — Nekaterim izmed svetnikov in svetnic je dal Bog na zemlji občutiti nekoliko nebeške radosti, in njihovo srce je bilo tako polno veselja, da so Boga prosili, naj odneha s temi občutki, ker drugače bi morali samega veselja umreti. — Celo hudobni duh, sovražnik božji in človeške duše, je bil prisiljen neki pobožni duši razodeti, da bi se dal rad do sodnjega dneva trpinčiti ob stebru polnem bodečih trnov, ako bi mu bilo zato dovoljeno le en trenotek gledati lepoto božjo.
Kaj pa je, kar dela veselje nebeško tako popolno? To je na prvem mestu oproščenje vseh časnih nadlog, kar spričuje sv. pismo z besedami: In obrisal bode Bog vsako solzo iz njihovih oči; in smrti ne bo več, tudi ne žalosti, ne joka, tudi bolečine ne bo več, ker prejšnje je prešlo. (Raz. 21, 4.) Tam torej v svetih nebesih ni več nobenega zla ne na telesu ne na duši; ni več trudapolnega dela, ni pomanjkanja in uboštva, ni več mukepolnih bolezni ne britke smrti. Tam ni več žalosti ne jeze, ni sovraštva in prepira, ni laži in več grde nehvaležnosti; tam ni več viharnih skušnjav in ne greha. Vse to je prešlo na večno. Kaj torej imajo zveličani v nebesih, kar jim dela neskončno veselje? Oni imajo Boga, katerega gledajo iz obličja v obličje, kakoršen je: njegovo neskončno lepoto in dobroto, neskončno pravičnost in usmiljenost. In Bog jim je vse, kar si morejo dobrega želeti; zato pa zveličani duhovi nimajo druge želje, kakor Boga gledati, njega častiti vso večnost; Bog sam je njihovo neskončno veselje. Vse to veselje uživajo svetniki v družbi Jezusa in Marije, v družbi vseh angeljev, s katerimi neprenehoma prepevajo Bogu vsemogočnemu: svet, svet, svet je Bog, Gospod bojnih trum, polna sta nebo in zemlja tvoje slave! Ako še pomislimo, da tega veselja ne-beščanom nikdo ne more več kaliti, da to veselje nikdar več ne mino, ker je neskončno; ako pomislimo, v kako kratkem času življenja na tem svetu so si nebeščani zaslužili po milosti božji to večno veselje, tedaj moramo priznati resnico besed aposteljnovib, da se ne dd primerjati trpljenje sedanjega časa s prihodnjo slavo, ki se bo nad nami razodela.
Ako je pa stvar taka, da vse, tudi najhujše trpljenje na svetu ni v nikaki primeri z nebeško radostjo; zakaj je pa vendar večina ljudi tako nepotrpežljivih v trpljenju, zakaj se toliko pritožujejo in celo zoper previdnost božjo godrnjajo, kakor da jim dela krivico, ko jim pošilja nadloge duševue in telesne, s katerimi naj bi si zaslužili neskončno plačilo v nebesih? Zakaj ta nepotrpežljivost? Zato, ker posvetni ljudje, vsi zamišljeni in zatopljeni v minljivo srečo tega sveta, na nebeško veselje niti ne mislijo, še poznajo ga ne, kaj čuda potem, da jih nebesa ne mikajo, saj jih komaj po imenu poznajo; kaj čuda, da le na tem svetu sreče iščejo ter žele vedno živeti v tej solzni dolini, saj boljše sreče ne poznajo! Kako vse drugače prenaša človek potrpežljivo vsakovrstno trpljenje, kadar se gre za časno blagostanje! Glejte, revni kmetič se trudi mnogo mesecev, in marsikatera kaplja vročega znoja mu kane raz čelo, in vendar dela rad ter potrpežljivo prenaša ves trud, ker vedno upanje, da bode kaj pridelal, mu daje moč in veselje za delo. In vendar je to upanje tako goljufivo! En dan, ena ura hudega vremena lahko pokonča vse, kar si je poljedelec z večmesečnim trudom pridelal. In da mu ves pridelek ostane nepoškodovan, vendar je mnogokrat več dela in truda, kakor je pridelek vreden. Ako torej kmet potrpežljivo čaka in rad trpi za negotov in še ta le majhen časni dobiček; zakaj, vprašam, ne bi kristijan potrpežljivo, radovoljno prenašal kratko trpljenje tega življenja, ker si ž njim pridobi gotovo, stalno, večno veselje v nebesih! Trpljenje kratko, veselje večno; trud majhen, plačilo neskončno! — Dandanes stojč v Evropi milijoni oboroženih vojakov, in v par tednih je lahko vse pripravljeno za krvavo vojsko. Koliko denarja je treba, da se preživi toliko ljudi, koliko stane toliko raznovrstnega orožja in obleke, koliko denarja treba še-le, če res nastane vojska, iu koliko mladih, krepkih ljudi pokosi tu nemila smrt! Pa zakaj vse to? zakaj toliko ljudi, in zakaj toliko troškov? Vse to, da se ohrani kos zemlje, mila domovina, da si vsak narod ohrani svoje pravice, svojo prostost! In vsakdo rad žrtvuje, kar more, in mladi junaki žrtvujejo svoje življenje za domovino in njene pravice! Ako se pa vse to stori za zemeljsko domovino, katero bodemo morali čez malo časa za vedno zapustiti; zakaj, vprašam, ne bi kristijan rad kaj potrpel za nebeško domovino, iz katere se mu ne bo treba nikdar več seliti, ako je enkrat vanjo prišel? zakaj ne bi se rad in pogumno boril za krono večnega življenja, katere mu ne bode mogel nikdo več vzeti? zakaj ne bi voljno prenašal vsega trpljenja za Boga, ki bo tam njegovo neskončno plačilo? — Preljubi v Gospodu, vi verujete v pravičnega Sodnika, ki
bo vsakemu stoterno plačilo povrnil, vi veste, da nas čaka na onem svetu druga boljša domovina, vi veste, da je življenje in trpljenje na tem svetu le kratko, ter da nas čaka tam neminljivo veselje v družbi angeljev in svetnikov, v družbi Jezusa in Marije, v gledanju neskončno lepega Boga; torej obračajte pogostoma pogled v to večno domovino, po njej zdihujte, po njej hrepenite, za njo delajte, za-njo trpite; potem, da, potem ko bode vam za vedno zatonilo solnce tega sveta, vas bo pozdravila na onem svetu zlata zora krasnega jutra, katera ne bode nikdar več nehala sijati, potem boste sprejeli krono večne slave, s katero se ne d& primerjati trpljenje sedanjega časa. Amen.
J. Slavec.
2. Riba: dobro delo.
Apostoli so zajeli veliko število rib: njihova mreža pa se je trgala.
Luk. 5, 6.
A.	1. Bog se je Adamu zagrozil: V potu svojega obraza boš kruh jedel! Zato se mora sleherni človek truditi za svoj živež, ter delati od ranega jutra do poznega mraka. Nekateri se pečajo z rokodelstvom, obrtom, kmetijstvom, kakor je ljudem in kraju primerno, pa ob vsem trudu je mnogokrat malo kruha, kakor vidimo v današnjem sv. evangeliju.
2.	Apostoli so bili ribiči; vso noč lovijo, pa nič ne vjamejo. — Jezus veli mrežo razgrniti, in zajeli so veliko število rib; njihova 'mreža pa se je trgala. (Luk. 5, 1—11.)
3.	Tako nas sv. cerkev opominja, da bi tudi mi skrbno lovili ribe, ne toliko za telesno jed, temveč za Jezusa, za nebesa, ker ribe Pomenijo: dobro delo, ki ga kristijan za Boga stori. Zato vam danes kanim govoriti: O zlatih ribicah dobrih del, da jih bote še rajše lovili in si jih prav obilno za nebesa oskrbeli. O dobrih delih torej govorim, in sicer: 1. Kaj je dobro delo; 2. kaj si z h j im zaslužimo?
B.	1. Vračniki se večkrat prepričajo, da imajo bolniki skvarjen °kus; kar jim škoduje, to najrajše uživajo, zdravilo pa pustijo, ali »kozi okno zmečejo. Tako je pri nas: Kar je hudo in grešno — se Ham zdi sladko, prijetno; kar pa je pobožnega, svetega — to je nam grenko. Saj je sam Jezus opisal sprideni okus hudobnežev, ko apostolom pravi: lz zbornic vas bodo suvali; pride celo ura, da bo vsak, kateri vas umori, menil, da Bogu službo stori. (Jan. 16, 2.)
Kaj je tedaj dobro delo? Dobro delo a) je vse to, kar je po božji postavi storjeno. — Merilo dobrih del ni naše oko, ne naš razum, ne naš okus, ne naši občutki, temveč edino le volja Boga, ki nam je v desetih božjih zapovedih razodeta. Kdor se tedaj po teh postavah ravna — on opravlja tako delo, ki je Bogu dopadljivo in za nas dobro; — ako ga b) stori iz veselega srca. — Neka dekla je pri vsakem delu mrmrala . . ga je sicer opravila, kakor je gospodinja zapovedala — pa z nevoljo in godrnjanjem. Sčasoma pa je niso hoteli več v službo jemati, ko se je zvedelo njeno obnašanje .. Tako ljubi Bog nas v svoji službi rad ima, ako veselo opravljamo njegova povelja. Zato sv. apostol Pavel uči: Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in Mor seje v obilnosti, bo tudi v obilnosti žel. Slehern, kakor je v svojem srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili, veselega namreč darovalca ljubi Bog. (II. Kor. 9, 6—7.) Spolnuj veselo zapovedi božje, in vsako delo bo dobro in zaslužljivo. Morda me vprašaš:
2. Kaj pa si z dobrim delom zaslužimo? Tudi to vam kratko razložim: a. pomnoži milost božjo. Več ko dobrega storiš, večkrat ko božjo zapoved spolniš — rajše te Bog ima, bolj te Bog ljubi. Ljudje zbirajo zlato . . zrnce k zrnu: sčasoma je teža kilo. —-Ribič lovi . . ribico za ribico dene v posodo, katero konečno prav težko vleče domov. Tako si namnožiš dobra dela, in ž njimi si pomnožiš ljubezen ali milost božjo. Saj je Jezus rad imel in pohvalil tistega hlapca, ki je s talenti kupčeval, in si še drugih toliko nabral; nemarneža pa je pograjal. (Mat. 25, 14—23.) Ta prilika nam pa tudi kaže, da dobro delo: (5. pomnoži večno plačilo. — Apostoli so zajeli veliko število rib; njihova mreža se je trgala — zato so dosegli največje nebeško plačilo. — Mučeniki so za Jezusa prelili kri do svoje poslednje kapljice — zato so dobili prelepo nebeško krono. — Svetniki so po dnevu in pouoči ribe lovili — miloščino delili, molili — zato uživajo največje plačilo v svetih nebesih.,
C.	Danes je god presv. rešuje Krvi. — (Dioeces. Lav.) To je tisto čudežno morje današnjega sv. evangelija . . . kdor se po morju Jezusove presv. rešnje Krvi vozi, plava, lovi ribice dobrih del, njemu se vse za nebesa zaračuni . . Razgrni svojo mrežo v morje Jezusove rešnje Krvi, delaj dobro, moli . . da bo tvoje delo pobarvano, rudeče, Bogu dopadljivo. Ne opuščajmo dobrih del — naj bi si jih obilno nabrali, in s seboj peljali na večer našega življenja . . v nebeško večno veselje. Amen.	Simon Gaberc.
Peta nedelja po binkoštih.
I. Jeza.
Jaz pa vam povem, da vsakdo, ki se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe.	Mat. 5, 22.
Pripoveduje se, da sta šla nekdaj dva brata iz imenitne rodbine blizu mesta Padove v Italiji na večer se sprehajat. Prijazno je odsevala bleda luna in neštevilno zvezd se je lesketalo na jasnem nebesnem oboku. Občudovaje to veličastno nebo pravi eden bratov: „0, da bi imel jaz toliko glav živine, kolikor je tam na nebu zvezd!" „Jaz pa, pravi drugi brat, bi želel, da bi bilo celo to neizmerno nebo velikanski pašnik, in moja lastnina, na katerega bi moral goniti ti svojo neštevilno čedo na pašo." — »Kaj? ti bi mene silil, da gonim svojo čredo na tvoj pašnik? tega pa vendar ne!" ugovarja prvi brat. — „Samo po sebi se razume, da bi moral tam pasti svojo čredo, ako bi bil samo ta pašnik," pravi drugi brat. — „Yendar pa, vpraša prvi, ne bi ti meni te dobrote nikdar odrekel?" „To je, odvrne drugi, dokler bi ti mene spodobno prosil." — „Kaj? jaz naj tebe prosim? jaz bi pasel svojo čredo na tvojem pašniku tudi, ako bi ti meni to zabrauil." — „To se pravi: ti bi se drznil zaničevati mojo pravico!" zaupije razkačen drugi brat. — „Seveda, kakor bi se meni zljubilo", odgovori prvi zaničevalno pogledujoč svojega brata. — Sedaj pa je bil konec besedi; jeze puhteča potegneta brata vsak svoje bodalo ter se eden druzega hudo ranita. — To je bil žalostni konec prepira nastalega iz neumnih misli, ki se nikdar ne morejo uresuičiti. Kako je vendar mogoče, da je človek, kateremu je podelil Stvarnik zdrav razum, tako nespameten? Kaj je bil pravi uzrok tega prepira in poboja mej bratoma? To je bila strast jeze, katere nista hotela krotiti, strast jeze izvirajoča iz neomejene ošabnosti.
To pa, kar se je dogodilo mej tema bratoma, dogaja se žalibog že mnogokrat. Iz malenkostnih, ničevih uzrokov napravi pogubna strast jeze pogostoma toliko škodo, da se njeni nasledki ohranijo leta in leta. Zato nas opominja Zveličar v današnjem sv. evangeliju, naj zatiramo v sebi to strast, ter preti z grozno kaznijo tistemu, ki se jezi nad svojim bratom: Jaz pa vam povem, da vsakdo, ki se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe! — Te besede Zveličarjeve mi dajejo povod, da vam, preljubi v Gospodu! nekoliko besed izprego-vorim o tej toli razširjeni in škodljivi strasti, ki prevlada mnogokrat tudi pri sicer dobrih kristijanih zato, ker nimajo prave potrpežljivosti. Premišljujmo torej: 1. Kaj jejeza, in da li je vsaka jeza Pregrešna? 2. Odkod izvira in kam pripelje? 3. Kakšni so pomočki proti jezi?
V Imenu Jezusa in Marije!
1.	Oglejski duhovnik Rufiu nam pripoveduje o nekem redovniku, ki se je kaj rad jezil, da je storil nekega dne sklep iti v puščavo in tam samotarno živeti, da ga ne bo nihče jezil, češ, potem bo morala ta strast sama ponehati. Keče in stori. Gre v puščavo ter prebiva sam v neki votlini; ker pa ni bilo vode prav blizo, mora hoditi z vrčem ponjo. Nekega due gre kakor navadno po vodo; že se vrača s polnim vrčem proti votlini, kar mu pade vrč in voda se razlije. Nekoliko nevoljen ga zopet napolni, pa čudno, vdrugič mu spolzne vrč in voda steče na tla. Puščavnika že grabi jeza, a vendar se premaga; tretjič napolni vrč ter ga nese v votlino; vstopivši pa se spodrsne, vrč mu izleti iz roke, in voda namenjena, da bi mu hladila žejo, mu pomoči tla. Kdo naj bi tu še potrpel? Ves razjarjen zgrabi puščavnik nedolžni vrč ter ga zdrobi na sto koscev. — Ko se mu polagoma jeza ohladi, gleda kosce razbitega vrča ter pravi: „Hudobni duh me je opeharil, povsod me spremlja, sredi mojega srca se je vgnezdil; tudi v tej samoti mi ne d& miru. Najbolje bo torej, da se vrnem v samostan in tam s pomočjo milosti božje in s potrpežljivostjo premagujem svojo jezo.“
Ta pripovest, predragi! nas uči, da jeza je strast, ki ima svojo korenino v srcu, je kakor iskra, ki tli pod pepelom, in še le kadar se pepel razmeša in drv pridene, se napravi goreč plamen; tako tudi jeza počiva skrita v srcu, ko pa pride kdo, da jo dregne, tedaj se vzdrami in spremeni v ogenj, ki se v naglici razneti po vseh udih. Jeza je podobna kupu smodnika, ki je popolnoma neškodljiv, dokler ne pride v dotiko z ognjem, ko se pa vrže vanj goreča žveplenica, je naenkrat vse v ognju; enako vskipi tudi jeza, kadar jo spodbode kak zunanji uzrok.
Jeza je torej strast, katera ostane neškodljiva dotlej, dokler ostane v svojih mejah, kakor hitro pa prestopi te meje, prouzroči lahko veliko škodo; kakor reka, dokler mirno teče v svoji strugi, nič ne škoduje, ako pa prestopi breg ter poplavi bližnje ozemlje, pusti velikokrat žalostne nasledke. Iz teh primerov je razvidno, da jeza sama na sebi, dokler namreč mirno počiva v srcu, kakor klica pod zemljo, ' ni ne škodljiva, ne pregrešna. — Pa tudi ako se vzdrami, ni vselej škodljiva ne pregrešna, nasprotno je mnogokrat potrebna in koristna; toda je treba paziti na uzrok, ki jo je zbudil, na cilj, katerega hoče doseči, in pa na meje, katerih ne sme prekoračiti. Ako izvira jeza iz pravičnega in zadostnega uzroka, ako ima v namen čast božjo in zveličanje duše, ako se ohrani v odkazanih jej mejah; tedaj jo jeza opravičena, potrebna in koristna. — Glejte, tudi Jezus Kristus se je enkrat jezil. Ko je prišel nekoč v jeruzalemski tempelj, ter videl tu mnogo prodajalcev in kupčevalcev, zgrabila je milega Jezusa sveta
jeza, spletel je hitro nekoliko vrvi, ter te oskrunjevalce hiše božje pognal čez prag, njihove mize pa prevrnil. Kdo pa bi trdil, da je bila ta jeza pregrešna? Saj vendar Jezus, pravi Bog, ni mogel grešiti! Torej njegova jeza ni bila pregrešna, marveč sveta jeza zato, ker je izvirala iz ljubezni do Boga in gorečnosti za čast božjo, zato, ker je imela v namen poboljšanje grešnikov in zveličanje njihovih duš, in slednjič zato, ker se je ohranila v mejah dostojnosti in pravičnosti. Tako jezo imeti bi morali stariši, kadar je treba otroke svariti in kaznovati, mesto da jih s praznimi besedami izgovarjajo in potuho dajejo ter si tako izredijo ne dobrih in pokornih otrok, ampak ljudi, ki v poznejših letih, ko dorastejo, nočejo poznati ne očeta ne matere, ne spolnovati ne božjih ne človeških postav. Z ostro besedo o pravem času otroka posvariti in, ako beseda ne gane, s šibo pomagati, da otrok vboga, to je starišev krščanska dolžnost; pregovor, da šiba novo mašo poje, se je že mnogokrat uresničil. Seveda se mora ta jeza starišev ohraniti v določenih mejah; /he pa, kakor imajo mnogi navado, da jim za vsako malenkost, včasih tudi brez uzroka, jeza zavre in kakor strela švigne iz srca v roko, ki pade, kamor pade, da »e ubogo dete morda kar zgrudi na tla in prestraši tako, da mu ostanejo žalostni nasledki za mnogo časa, ako ne za celo življenje. Taka jeza ni več pravična, sveta jeza, marveč pregrešna, zato ker je ne vodi zdrava pamet, ampak slepa strast. ^Taka pregrešna jeza po-Pade mnogokrat voznika, ako mu blago ne stoji mirno, dasi ga muhe °d vseh strani pikajo, čevljarja, ako mu žebelj ne ide po njegovi volji, krojača, ako mu uide igla v prst, kuharico, ako jej po neprevidnosti pade kaplja kropa na roko, hišno gospodinjo, ako jej dekla ali otrok po nesreči razbije posodico, hišnega očeta, ako otrok joka 5 Marsikomu vsplamti jeza, ako izusti kdo vpričo njega šaljivo besedo brez hudobnega namena; drugi se razjezi, ko vidi, da njegov bližnji Pobožno moli, da hodi v cerkev, da prejema sv. zakramente; taki in enaki uzroki store, da jim v trenotku jeza zavre in kuha tako dolgo, dokler se ne ohladi dospevši na prosti zrak skozi usta, ki bruhajo Vsakovrstne bogokletne in zasramovalne besede, ali po rokab, ki bi-J«jo po človeku, po nespametni živali ali celo mrtvi reči, ki je bila u*rok jezi. Tu se čuje krik in jok, tu se preklinja Bog in nebo, tu Se želi bližnjemu vse mogoče slabo na duši in telesu, tu se naštevajo bližnjemu vse njegove slabosti in pregrehe.
Taka jeza, preljubi v Gospodu! ni sveta jeza, to je slepa strast, j5* je prekoračila svoje meje, to je deroča reka, ki trga kose obrežja 'n podira mostove; to je iskra, ki je šinila v streho ter prouzročila
požigajoč požar; to je pregrešna jeza. — Odkod izvira ta jeza? Morda iz gorečuosti za čast božjo? Kaj še! Iz nepotrpežljivosti in ošabnosti, iz gorečnosti za svojo čast; to je vir, iz katerega vre ta jeza. Kakšen je namen te jeze? Morda zveličanje duše bližnjega? Kako neki, ako se mu z grdo kletvino le pohujšanje daje, ako se mu škoda dela na telesnem zdravju? Pravi namen take jeze jele hudobno maščevanje. Ali vodi morda zdrava pamet tako jezo? Je morda tak človek še pri zdravi pameti, ki se obnaša kakor besna žival, ki se jeze peni, joka in upije, da mu slednjič glasu manjka? Ali se ne sramuje potem, ko se mu je jeza ohladila, samega sebe, da je take neumnosti počenjal? To je gotovo znamenje, da ga pri tem ni vodila zdrava pamet. Ako pa manjka enega teh delov, ako jeza nima dovolj tehtnega uzroka, ako nima pravega namena, ako se ne ohrani v določenih mejah zdrave pameti, je jeza gotovo več ali manj pregrešna, žali Boga in bližnjega, onemu revežu pa, ki se je dal od te strasti zapeljati, škoduje na duši in telesu.
2.	Odkod izvira jeza? Iz ošabnosti in nepotrpežljivosti. Napuh, ki je pahnil angelje iz nebeškega raja v brezno peklensko, ki je zapeljal prve stariše ter pripravil nje in vse njihove potomce v strašno gorje, ta napuh vlada še dandanes med ljudmi; vsak hoče več veljati kakor drugi, vsak več znati, kakor drugi; od tod nezadovoljnost, ako se ne zgodi vse tako, kakor hočejo taki ljudje, odtod tolika nestrpnost, ki se razodeva ob vsaki priliki, da le zapazimo na bližnjem, kar ne ugaja nam. To je vir, iz katerega vre in zajema moč neumna strast jeze. — Zato, kristijan, uči se krščanske ponižnosti, potem boš našel tudi potrpežljivost ter ukrotil svojo jezo.
Kam pa pripelje človeka pregrešna jeza? K dobremu ne, torej k slabemu. Jeza, ako je smrtni greh, oropa dušo milosti božje, to je za kristijana največja nesreča. Jeza je eden poglavitnih grehov, torej izvirajo iz uje drugi grehi: človek v jezi besni proti nebu h* zemlji, preklinja stvari, katere je ustanovila večna Modrost, preklinja človeka, katerega duša je podoba božja, preklinja sv. Zakramente, katere je ustanovil Jezus Kristus nam v zveličeuje. Človek v je** daje pohujšanje svojemu bližnjemu, ga žali na časti, očitajoč ni** vsakovrstne pregrehe, tudi takšne, katerih nima; odtod vsplamti ogeuj prepira, pretep, poboj, smrtno sovraštvo, ki traja leta in leta. — Človek v jezi ni več podoben človeku, marveč divji zveri; oropa se pameti. Jena je duševna pijanost, pravi sv. Bazilij, in oropa duhu treenosti, kakor vino. — On nima v oblasti svojih moči, ne poeuu samega sebe, ne drugih, ampak kakor v močni borbi skuša vse, *<*'
dene ob vsako reč; govori nepremišljeno, emirja in kolne, preti, se Priduša, kriči in bi hotel počiti od upitja. Razvidno je, da taka strast ne more biti brez žalostnih posledic za telesno zdravje. Zavist in jeza prikrajšate dneve življenja (Eccli. 50, 26.), zato je tudi jeza prepovedana v peti zapovedi ne ubijaj, ker človek z jezo mori samega sebe. — Ako bi pa vse te škode na duši in telesu ne bilo, vprašam, kaj z jezo dosežemo? Ali poboljšamo, podučimo svojega bližnjega? Pridobimo sami kaj na časti ali spoštovanju? Gotovo ne! Naš bližnji po naši jezi ni za pičico boljši, pač pa lahko slabši; mi pa si nakopljemo sovraštvo in zaničevanje. Ali je delo vsled jeze boljše dovršeno? Naj se nikdo ne izgovarja, da brez jeze ne gre, a jaz mu odgovorim, da tudi z jezo ne gre nič bolje, in ako je tudi kdo delo v jezi dovršil, vsaj zasluženja nima pri Bogu. — Torej proč s pregrešno jezo, mesto nje vladaj sv. potrpežljivost, le tako je mogoče Bogu dopasti.
3. Kateri so pa pripomočki, da se jeze obvarujemo, oziroma, da to strast premagamo? Plevel je treba s korenino izruvati; tako moramo tudi pregrešno strast jeze s korenino izruvati s tem, da ob vsaki priliki vporabimo vso moč, da to strast zadušimo. Zato je koristno in potrebno, da kdor je tej strasti vdan, stori vsak dan ob Jutranji molitvi trdni sklep, da se hoče med dnevom pregrešne jeze varovati. Nič ne pomaga tu izgovor: „saj bi rad, pa ne morem" ; ne eno, ne drugo ni resnično; „bi rad“ ste prazni besedi, zakaj kdor lako govori, kaže, da nima resnične volje; „ne morem" tudi ne velja, zato ker sv. Pavel uči: Vse premorem v Njem, ki mi daje moč; in kar je bilo tisoč drugim mogoče, to tudi tebi ni nemogoče s pomočjo Milosti božjo, katero pa si moraš seveda od Boga izprositi s ponižno Molitvijo. Torej prvi pomoček zoper jezo je resnična želja jo premagati z milostjo božjo.
Drugi zdaten pripomoček je premišljevanje Kristusovega trpljenja >n njegove potrpežljivosti. Vse naše bolečine, vsa razžaljevanja, vse gorjč, ki se nam zgodi, se ne dit primerjati s trpljenjem Jezusovim. In vendar Je On vse prenašal s toliko potrpežljivostjo, da še svojih ust ni odprl, Mnpak kakor nedolžno Jagnje je šel molčč v klavnico. — In zakaj Neki je Jezus rekel: Učite se od mene, ker jaz sem krotek in pomičnega srca! je morda s tem kaj nemogočega od nas zahteval? Bog Nemogočih reči od človeka ne zahteva, drugače bi ne bil pravičen; torej je mogočo Kristusa posnemati v krotkosti in ponižnosti in potrpežljivosti, torej je mogoče premagati jezo. — Ako bi se pa hotel kdo izgovarjati, da Kristus ni bil samo človek, ampak tudi Bog, naj
premišljuje trpljenje Marije Device; ona ni bila Bog, in vendar je voljno prenašala mnogo večje trpljenje, kakor je naše; naj premišljuje trpljenje sv. mučencev, ki so v groznih mukah po izgledu Jezusovem molili za svoje mučitelje. — Tretji pripomoček je, da preudariš malenkost uzroka, zaradi katerega se jeziš; da pomisliš svoje slabosti in napake, zaradi katerih bi se drugi lahko nad teboj jezili, in vendar potrpe; torej potrpi tudi ti s svojim bližnjim. Pomisli, kako malo ali bolje nič z jezo ne dosežeš, da ti nasprotno vzraste iz pregrešne jeze velika škoda za dušo in telo; pomisli žalostne nasledke neukro-teue jeze na tem svetu, in slednjič, ako se pravočasno ne spokoriš, na onem neizogibno večno pogubljenje.
Zato, o kristijan! ki si to ime podedoval po Jezusu Kristusu, uči se od njega potrpežljivosti, krotkosti in ponižnosti, in kadar se ti dviga v srcu srd, obrni svoj pogled na križauega Zveličarja proseč ga pomoči, da premagaš hudobno strast. Glej in varuj se, da se ne vresničijo nad teboj besede: Jas pa vam povem, da vsakdo, ki se jesi nad svojim bratom, bo kriv sodbe. Amen.
Ivan Slavec.
2. Rja dobrih del.
Povem vam, ako ne bo obilnejša vaša pravičnost, kakor pismarjev in farizejev, ne vnidete v nebeško kraljestvo.	Mat. 5, 20.
A.	1. Lepo kažejo njive . . kmetič se boji uime . . klobuk v roki nosi in moli, naj bi vsemogočni Bog odvrnil hudo uro, točo rjo, snet.
2.	Pobožen kristijan je podoben rodovitni njivi, ali goricam '• pšenici dobrih del. . grozdu pobožnosti . . Vendar pa tudi nam preti nima . . rja zgloda naša dobra dela, da niso za nič. Zato nas ljub' Jezus danes opominja, govoreč: Povem vam, ako ne bo obilnejša vaša pravičnost, kakor pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo. (Mat. 5, 20.)
3.	Ti se bojiš toče, rje . . škropiš gorice . . njive . . bati se moramo tudi rje, katera nam uniči naša dobra dela . . . Zato danes govorim: o rji dobrih del.
B.	Splošna bolezen, rja imenovana, napada sedanje čase gorice, pšenico, krompir, še sadno drevje; pa tudi na naša dobra dela nam sili neka ujedljiva bolezen ali rja, ki nam pokončava naš trud,
je pred Bogom brez vrednosti.

Taka rja dobrih del je: 1. častilakomnost; ako človek za vsako delo išče pohvale ali časti; ako dobro storiš zato, da bi te ljudje videli in čislali. Taki pohlepneži so bili farizeji, pa Jezus jih je ostro svaril, govoreč: Kadar se pa postite, sc ne delajte žalostnih, kakor hinavci : grdijo namreč svoje obraze, da bi jih ljudje videli, da se postijo. Resnično, povem vam, sprejeli so svoje plačilo. (Mat. 6, 16.) Nekateri so pa še bolj iskali časti — da so delali le vse pred ljudmi ■— na videz. — Takim je pa Jezus grajo izrekel: Kadar molite, ne bodite, kakor hinavci, kateri radi v zbornicah in na voglih ulice stoje in molijo, naj bi jih ljudje videli. Resnično, povem vam, sprejeli so svoje plačilo. (Mat. 6, 5.) Pohlepnost ali častilakomnost torej uniči vsa tvoja dobra dela; zato se je moramo varovati, in se ravnati po nasvetu Jezusa Kristusa, ki uči: Kadar pa miloščino daješ, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica, da bo tvoja miloščina na skrivnem; in tvoj Oče, kateri na skrivnem vidi, ti bo povrnil. (Mat. 6, 3—4.) Gostokrat nas ta rja sili k našim dobrim delom: varujmo se je, drugače nas zadenejo besede Jezusove: Povem vam, ako ne bo obilnejša vaša pravičnost, kakor pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo. (Mat. 5, 20.)
Še hujša rja nekaterim ljudem uniči dobra dela, in ta je: 2. jeza. — Malo porajtamo na njo; pa ste slišali danes Jezusa, kaj on o jezi govori? Jaz pa vam povem, da vsak, kateri se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe. (Mat. 5, 22.) Jeza ujeda naša dobra dela, jim zgloda lepoto in nebeški lesk: je torej prava rja! Zato nas sv. pismo mnogokrat svari pred jezo. Sv. Duh govori: Ko se jezite, ne grešite; kar pravite v svojih srcih, obžalujte na vaših ležiščih. (Ps. 4, 5.) Tako tudi sv. apostol Pavel pridiga, govoreč: če se jezite, nikar ne grešite; solnce naj ne zaide v vaši jezi. (Efež. 4, 26.) Ako vas je jeza prenaglila — tolmači učeni Alioli one besede (— ne grešite s stanovitnim srdom; naj mine, predno solnce vtone k milosti božji. Jeza utegne pa tudi pravična, sveta biti, če se človek grozi, ker je Bog in bližnik žaljen; ta jeza je pa vselej z ljubeznijo združena, in le hoče, naj bi se grešnik poboljšal.
Zakaj se pa ti jeziš? zakaj ne moreš iti poleg svojega soseda? zakaj še moliti in sedeti nočeš poleg svoje tovarišice? — Ta tvoja jeza ti uniči vse, kar dobrega storiš, da ti za nebesa nič hasnilo ne bo. Saj ti Jezus sam pravi: Povem vam, ako ne bo obilnejša vaša pravičnost, kakor pismarjev in farizejev, ne pojdete v ticbeško kraljestvo. (Mat. 5, 20.)
380
Najhujša uima pri naših dobrih delih je grozna rja: 3. sovraštvo, ako namreč nisi samo na tihem in v srcu jezen, kadar bližnika zagledaš, temuč tudi v besedi, dejanju in ravnanju kažtš, da bi rajši videl satana, ko pa soseda: ter mu nikoli — tudi na smrtni posteljci — odpustiti nočeš. Tako je neka sneha ravnala s svojo taščico . . . Tako obnašanje pa ti umori vsa tvoja dobra dela. Ali kaj je hasnila Kajnu njegova daritev, njegova hinavska prijaznost, njegova prazna pobožnost, ko pa je sovražil svojega bratca Abela? Njegov konec in poguba vam je vsem dobro znana. Zakaj pa še torej posnemate nesrečnega Kajna! zakaj sovražiš svojega brata, sestro, ženo, stariše svoje . . . sovraštvo ti uniči tvoja dobra dela . . . Zato nas Jezus opominja, govoreč: Če tedaj svoj dar prineseš k altarju, in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti ondi svoj dar pred oltarjem, in idi prej spravljat se s svojim bratom, in potem pridi, in daruj svoj dar. (Mat. 5, 23—24.)
C.	Velika nesreča za njive, gorice je toča ... pa je časna; največja nesreča je rja tvojih dobrih del: Častilakoinnost, jeza, sovraštvo . . . ker ti za večnost umori tvoja dobra dela . . . Varujmo se te rje, katero sem	vam danes razlagal .	. .	Proč jeza . . . proč
sovraštvo . . . Mirno	in	tiho bomo nekdaj	na	mirovišču skupaj le*
žali . . . tudi tisti, ki	se	zdaj preganjajo,	in	sovražijo — pa brez
dobrih del. Vzemimo	si	torej svarilo Jezusa	Kristusa k srcu, ko
pravi: Ako ne bo obilnejša vaša pravičnost, kakor pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvol Amen. Simon Gaberc.
Afr i
V


,<po
Šesta

> rv? *r

i.
nedelja po binkoštih. Nasledki pijančevanja.
Množic* se mi smili. Mark. 8, 2. ubeznivo podobo skrbnosti in sočutja Jezusovega do ubozega ljudstva nam kaže današnji sv. evangelij. Ko je Gospod duše poslušalcev s kruhom božje besede nahranil, poskrbi še za njih telesne potrebe. Množica se mi smili, — sočutno govori učenik — ker že tri dni so pri meni, in nimajo kaj jesti. In ako jih lačne pustim na njih dom, bodo omagali na potu. (Mark. 8, 3.)
Ali pa je ta ljubezniva skrb božja za človeštvo zdaj nehala? Gotovo ne. Pa zakaj se toliko sliši in toži o slabih časih, pomanjkanji in revščini? Za to je mnogo uzrokov. Ljudje, katere je Jezus nasitil)
so bili pri njem ter njegovo besedo poslušali. Ce ljudje odpadejo od Jezusa, njegove besede ne poslušajo, jim Gospod mnogokrat pošilja stiske in nadloge, da bi svojo krivo pot spoznali, se v sili učili moliti in se zopet k Jezusovim postavam vrnili. Pa o tem nočem govoriti, nego en drug uzrok navesti, h kateremu mi priliko daje današnji sv. evangelij. Jezus je množico nasitil. Ali nam pa evangelij pove, da jej je raznih in dragocenih jedil dal in vina, pive ter drugih pijač odkazal? Ne; temuč le potrebno hrano jim je dal in nič niso smeli potratiti, ampak ostali kosci so se morali pobrati in spraviti. — Tudi zdaj Bog daje dovolj živeža, ako bi bili ljudje zmerni in bi ga vsak po božji volji obračal, ter ga mnogi brezpotrebno ne tratili in zapravljali. Ravno nezmernost in zapravljivost je kriva, Ja toliko nadlog pride čez ljudi. Posebno to velja o nezmernosti v pijači. Ce pomislimo, kako zelo se je ta grda navada v ljudstvu vkoreuinila, če vemo, da je sploh značaj sedanjega časa vživanje in razveseljevanje, in vidimo prežalostne nasledke pri posameznih, kakor Pri celem narodu: sme z evangelijem tudi vsak poštenjak zdihniti: Množica, se mi smili, ker divji v svojo pogubo.
Ker mi daje torej sv. evangelij priliko, hočem o grdi pregrehi pijančevanja, ki žalibog le preveč razsaja med našim ljudstvom, govoriti, vam njene žalostne nasledke pokazati in vam po moči stud Jo nje obuditi. V ta namen rečem:
Pijančevanje je: a) uzrok revščine, b) uzrok bolezni, c) uzrok pregreh.
I.	Pijančevanje rodi uboštvo. Ta navada stori, da njen suženj ostane ali postane reven. Saj to potrjuje
1.	Pamet sama, ker je to natorna pot, da mnogo popivanja stane mnogo denarja. — Ce se tudi posamezno za brezpotrebno pijačo veliko ne izd&, pa to za eno leto, za več let, za celo življenje veliko znese; česar marsikateri ne pomisli.
Vzemite za izgled le moža, ki morebiti ni pravi pijanček, pa se ga vendar vsako nedeljo in praznik več nasrka, kakor mu je treba. Ako takrat izda le */* gU- čez potrebo, znese to, ker je vseh nedelj in praznikov krog 70, na leto blizo 35 gld. Zdaj pa to soštejte Za 10 let, je že 350 gld.; če se to ponavlja 20 let, znese že čez 700 gld. same istine brez obresti. In če se to godi celo življenje, koliko sto in sto goldinarjev je brez potrebe zapravil.
In koliko je še priložnosti in dni, da se še več zapravi! — Saj 86 pijancu radi pridružijo tovariši, ki se mu prilizujejo, ga hvalijo, zabavajo, se z njim v igre podajo, ga oberč; brezvestni krčmar tu in
28
382
tam porabi priliko, in vino nosi na mizo, da se na tacega ošumlja-nega človeka stroške tudi drugi napijo . . in tako pijancev znesek postaja zmirom večji.
Pri mnogem popivanju se pa tudi mnogo zamuja. Čas, ob katerem se navadno dela in lahko kaj zasluži, marsikateri v krčmah in družbah potrati. Tako se privadi, da cele ure popoldne ali cele noči zabije — koliko zgube na času, pa tudi zaslužku! — Ako tako požene dan ali noč, potem ni več kaj pri volji za delo, ker je utrujen, ker več ur, cele poldneve potrebuje za spanje, katero je prej zamudil. Ali ne vidimo dandanašnji, da so se mnogi poprijeli grde razvade, da ob praznikih mesto službe božje delajo, popoludne in noč zabijejo v krčmah in ob ponedeljkih spe, ker se jim truplo ni izpočilo. Marsikateri gospodar tako s svojim ravnanjem slab izgled daje svoji družini; nihče nanjo ne pazi, vsak dela po svoji glavi; žena in otroci zgubijo tudi veselje do dela, ko vidijo, da gre po krivdi očetovi gospodarstvo rakovo pot in da ves sad njihove marljivosti on obrača le v svojo nezmernost.
Pijanec tudi sam zgubi slednjič veselje in moč za delo, njegov duh in telo je oslabljeno; čuje le očitanje in pikanje od družin«) vidi, kako gre doma vse nazaj, vse ga jezi, zato beži in išče v krčmi tolažbe, da v vinu uduši očitanje domačih in svoje vesti.
2.	Da pijančevanje v revščino pelje, potrjuje sv. pismo, učij0 sv. očetje. — Kdor rad popiva, ne bo nikoli obogatel, če je malo premožen; pa če je tudi bogat, bo obožal. Sv. pismo (Preg. 21, 17.) pravi: Kdor pojedine ljubi, bo obožal; kdor vino in mastnino rad ima, ne bo obogatel. — Na drugem mestu (Prid. 6, 7.) se bere: Vse delo človekovo je m njegova usta, pa njegova duša se ne nasiti• Sv. Bonaventura razlaga te besede o pijancu rekoč: da vse delo njegovo in zaslužek gre skozi usta, ker s popivanjem kmalo požene, kar je z rokama zaslužil. Pač se lahko o mnogih reče s sv. Ambrožem1 Na en dan zapijejo delo mnogih dni. Prerok Izaija pa o njih govori) da jih vino povživa. (28, 7.) Zares, ko oni srkajo pijačo, pa ta p°' vživa in zmanjšuje njih denar in blago, hišo in polje, lastnino in dedščino žene in otrok.
Nek Galijas v Atenah je bil s pijančevanjem zapravil svoje premoženje in je padel v tako revščino, da še po zimi ni imel p°' trebile obleke. Zato so ljudje rekli: »Tega moža je vino sleklo." O mnogih bi se pač lahko reklo, da jih je vino, pivo, žganje sleklo? ker jih je nezmerna pijača v revščino pahnila.
Zato ne opominja zastonj sv. pismo (Preg. 23, 20.) rekoč: bodi pri gostijah pijancev in ne pri pojr,dinali takih, ki meso pri'
našajo k pojedini; zakaj kateri pijančevajo, in si pojedine napravljajo, hirajo (na životu in osla bijenju), in dremota (pijančevo oslab-ljenje) se s cunjami oblači. In modri Sirah (19, 1.) pravi: Delavec, ki je pijanec, ne bo obogatel; in kdor majhino zametuje, bo sčasoma padel — v revščino.
3. Kar pa sv. pismo in sv. očetje učč, to zadostno potrjuje vsakdanja skušnja. Dosti jih je, ki ne morejo v svojem gospodarstvu naprej, ali so pa v svojem premoženju prišli zelo nazaj. Uzrok temu je pijančevanje. Marsikateri gospodar je imel lepo premoženje, ki ga je podedoval po skrbnih stariših, preveč rad je kupice praznil, premoženje se je manjšalo, jel je na posojilo jemati, se zadolžil, ni mogel obresti ni kapitala plačati, prišel na boben, in sebe in družino v sramoto in revščino pahnil. Ali se ne zgodi, da ubogi otroci v tisto hišo, v kateri so bili rojeni in vzgojeni, pridejo miloščine prosit? — pijančljiva zapravljivost njih starišev jim je odkazala te britke stopinje. Kolika odgovornost za tiste, ki so tega krivi!
O vsakem pijancu se sme trditi, da bo, ako še zbog nezmernosti ni reven, gotovo obožal. Ko je Dijogen nekega dne videl, kako so pijanca zavoljo dolgov iz njegove hiše vrgli, je rekel: „No, saj sem si že dolgo mislil, da se bo tista hiša, ki je tako po vinu dišala, enkrat odprla in svojega gospodarja iz sebe vrgla. Denar, blago, Pohištvo, obleko, ki se zastavi ali proda, taka hiša iz sebe di, nazadnje Pa tudi gospodarja in otroke.
Vidimo delavce, obrtnike, kupčevalce, uradnike . . ki imajo talent in posebno srečo v svojih podjetjih, muogo zaslužijo, pa so vendar revni in celo v dolgovih! Od kod to? Od pijančevanja, ker preveč strežejo svojemu grlu. Tožiš, da si ubog; zato si reven, ker pijančuješ in nočeš biti varčen.
Glede na vse to pač lahko rečemo, da je pijanost mati revščine 'n da ne pusti obogateti.
II. Pijančevanje pa je tudi uzrok bolezni. — Neovrgljiva resnica je, da ste treznost in zmernost najboljši pomoček za ohranitev zdravja in podaljšanje življenja; in da je nezmernost sploh, posebno Pa v pijači, zdravju škodljiva in tako uzrok mnogih bolezni.
To resnico potrjuje
1.	Natura sama na sebi. Vsled nezmerne pijače so želodec skrči in ne more redno opravljati svoje naloge. Želodec namreč vleče 'z zavžite hrane zdravi sok, ki je potreben za življenje. Ce pride Preveč pijače v želodec, je ne more prenesti, ne prebaviti in ne prekuhati. Vsled preobilne pijačo postane želodčeva žleza pretanka in
zgubi svojo ostrost. Zato nastanejo pregosti in gnjili šoki, ki pridejo v kri, in če je ta spridena, je telo oslabljeno in notranji deli več ne morejo svoje naloge izvrševati in zbog tega se človek slabo počuti in nastanejo razne bolezni. Ako mu pijančevanje postane navada, potem morajo biti natorni nasledki še bolj splošni in žalostni.
Saj v vsej naravi to opazujemo. Primerna mokrota poživlja in vzdrži rastline; nezmerna mokrota, preveliko deževje in polivanje jih pokaži in provzroči njih gnjilobo.
2.	Da si pijanec zdravje spodkopuje, potrjujejo sv. pismo, sv. očetje in vsi zdravniki. — Modri Sirah (37, 34.) pravi: Zavoljo pijanosti jih je že veliko pomrlo; kdor pa je trezen, si življenje daljša. Na drugem mestu pa: Vina ne ponujaj tem, ki ga ne ljubijo, zakaj vino jih je že mnogo pokončalo . . Kakšno življenje ima oni, ki si ga z vinom krajša? (31, 30.) V pregovorih (23, 30.) pa se bere: Komu gorje ? . . kdo ima prepir ? kdo pade v jamo ? kdo ima rane brez uzroka ? kdo kalne oči ? Ali ne oni, ki pri vinu sede in pridno kozarce izpivajo ? Ne glej vina, kadar je rumeno, kadar se njegova barva v kozarcu lesketa; gladko teče, toda naposled pa piči, kakor kača, in razlije strup, kakor bozilisk. — Te izreke razlagaje sv. očetje še bolj živo opisujejo žalostne nasledke te pregrehe. Sv. Janez Krizostom piše: Telesa tistih, ki se popivanju udajo, cel roj bolezni oblega. — Iz pijančevanja izvirajo deroči potoki bolezni .... pijanost je in ostane nesrečna mati neštevilnih bolezni. Sv. Bazilij pa: Pijanost je razdejalka moči, je prezgodnja starost in predčasna smrt. Zdi se, kakor bi bili to slutili tisti lahko-živci pri preroku Izaiji (22, 13.), ki govori: Jejmo in pijmo, ker jutri moramo umreti. Zakaj jutri, zakaj tako kmalo? Ker pijančevanje navadno pripelje prezgodnjo smrt.
Kot posebna mojstra v zdravilstvu so že stari častili Hipokrata in Galena. Oba sta bila zdrava in dosegla visoko starost. Hipokrat je živel čež 100, Galen pa 140 let. Prvi je rekel: „Zmernost v jedi in pijači je najboljši pomoček za ohranjenje zdravja," — in drugi: kdor hoče starost dočakati, „da se ne sme do popolnega nasitenja najesti in napiti". In tega mnenja so skoro vsi zdravniki. Brez tega pomočka vsa druga sredstva za zdravje dosti ne koristijo. Zato je vselej prvo, ko prevzamejo kacega bolnika, da predpišejo: zmernost, zdržati se vina, pive, žganih pijač. Le v redkih boleznih je to dovoljeno-Sv. Bazilij omeni: Ko pijanec misli, da pije, bo sam izpit, t. j.11 je' govo zdravje in življenje bo izcrpljeno. Kakor ribica z jedjo trnek
požre, kateri jo znotraj muči in umori, tako sprejme pijanec v vinu, pivi, žganji kal mnogih bolezni, morilca svojega življenja v sebe.
3.	Skušnja o tem je tako splošna, da ježe pregovor nastal: „Več se jih utopi v vinu, pivi . . kakor v vodi“; in pa: „Petje zdravic najbolj koristi zdravnikom in lekarjem." Le oglejmo si pijanca!) Cez ne dolgo časa se pokažejo na telesu nasledki njegove pregrehe: slabost čutov, tresenje udov, skvarjenje želodca, polnokrvnost, omotica, brez-spalnost, žareč obraz ali vse lojeno zabuhlo obličje, vodenica, plučna ali jetrna bolezen, mrtvoud . . . Sosebno žganje je pravi strup. Kar se navadno žganje imenuje, ni nič druzega, kot špirit z vodo in nekoliko dišavami zmešan, in ta je počasen, pa gotovo želodec razjedajoč in čutnice razdirajoč strup. Pač pravi kak delavec: „Ce ga kozarček izvrnem, potem mi je dobro, potem zopet lahko delam." Ubogi, zaslepljeni revež! To je le vzburjenje živcev za trenotek, kakor se tudi mršavi kooj z bičem prisili, da poskoči in nekaj časa teče. Potem sledi še večja onemoglost, zato se pravi: šnopsarji se tresejo in ne morejo delati, dok se z nova s šnopsom ne vžgo. Nekaj časa se to ponavlja, a slednjič pridejo slabosti, omotice, vodenica ali pijanska (tresoča) norost. — Ob času nalezljivih bolezni se te najprej polotijo pijancev; med 100, ki jih kolera pobere, trdijo zdravniki, je saj 70 Pivcev. Gotovo bi bilo najkoristnejše vse žganjarije prepovedali in kot zdravilo žganje prodajati le v lekarnah.
In žalostna skušnja potrjuje, da jih je neštevilno že v pijanosti življenje zgubilo. Ene je zadel mrtvoud, drugi so nesrečno padli, nekaterim se je v želodcu žganje vnelo, drugi so pili zavrelico . . . in so tako grozno, naglo smrt našli. Pijanci so v vodi utonili, v snegu in mrazu zmrznili, v pretepih bili umorjeni.
Ne reci: Jaz ga tudi rad srkam, pa vendar sera zdrav, in kmalo minejo slabosti, ki jih čutim, kadar „jo čez žnoro potegnem". Le Počakaj, nasledki ne izostanejo, tudi železna natora se izdela, in potem ti bo še hujše. Zraven pa tudi pomisli, koliko dobrega bi lahko storil pri tako trdnem zdravji in kaka bo tvoja odgovornost pred Bogom!
Pomislek na škodo, ki jo pijanost zdravju in življenju napravi, bi moral človeka od te grde pregrehe odvrniti. Če tudi to ne pomaga, Uaj bi kristijana obvarovali vsaj višji nagibi, ko pomisli, da je
III.	pijančevanje uzrok mnogih pregreh. — Po pravici se nezmernost in požrešnost v jedi in pijači šteje med sedem Naglavnih grehov, ker je ne sama za-se zoper božjo postavo, nego tudi veliko druzega pregrešnega provzroči. Pri popivanji to še bolj
velja, ker je prilika bolj pogosta, inikanje večje in navada bolj splošna, kar nam vse potrjuje stvar sama, sv. pismo in skušnja.
1.	Človek je od natore k slabemu nagnjen; mnogo dušnih sovražnikov mu preti; le pamet in vest ga s pomočjo milosti božje obvaruje pred hudim. — Ali pijanec si pamet slabi, zatemni, v pijanosti ni zmožen svoje vesti poslušati in še manj ubogati. Tukaj je duhovni človek nazaj potisnen, le nižji živalski se kaže — in ali je čuda, da tak človek brez jasne pameti, vesti, milosti božje iz greha v greh zabrede? — Zavoljo navade je pijanec ne samo na telesu, temveč tudi na duši oslabljen in bolan, da tudi v treznem stanu lahko skušnjavi podleže. Kdo bi naštel grehe, kijih človek v pijanosti in zavoljo nje stori!
Prva hči te ostudne matere je navadno nečistost, ker pijača razdraži mesena poželjenja, pamet in vest pa se ne morete, ker ste zatemnjeni, zoper tista bojevati. Kmalo sledi tudi cel roj ostudnih pregreh: jeza, prepir, kreg, zbadanje, pikanje, zabavljanje, poboj, umor, tatvina, sleparstvo, goljufija, rop, zato, da bi si za pijačo dobil sredstev; kletev, pridušanje, nesramno govorjenje, zakramenti ranje, kriva prisega, skrunjenje nedelj in praznikov; nepokorščina, svoje-glavnost, razžaljenje starišev, pred s toj niko v, oš ab n os t, baharija, zanemarjanje stanovskih dolžnosti, pohujšanje, božjeropni prejem sv. zakramentov. . . obupa nje, nejevernost, nespokornost . .
2.	Morda pretiravam? Ali govori sv. pismo drugače? Ne upijanite se e vinom, v katerem je nečistost! kliče sv. Pavel. (Efež. 5,18.) In Sirah (31, 38.): Vino, če se nezmerno pije, napravi združbe in jezo in veliko razdrtij. Vino, če se nezmerno pije, je duši grenkost. Predrznost iz pijanosti je nespametnemu v spodtikljej, njegovo moč zmanjšuje in rane dela. Pri pojedini z vinom ne svari svojega bližnjega in ne zaničuj v svojem veselju, (ker bi ga zdražil).
Sv. Gregor se drzne kar naravnost trditi: Kdor ima navado pijančevanja, ta nima le greha, temveč je sam zgoli greh. Njegove oči so greh, polne poželjivih pogledov; njegova ušesa so greh, z do-padajenjem poslušajo le grešne reči; njegov jezik je greh, ker bruha ostudne besede zoper Boga, bližnjega in samega sebe; njegov duh jo greh, ker sc ne povzdigne do božjih oči, temveč le plazi po grešnih mlakah.
3.	Le preveč to skušnja potrjuje. — Koliko jih vidimo, ki so bili poprej dobri ljudje, spačenih, svojeglavnih, nepokornih do starišev in predstojnikov, zapravljivih, prepirljivih, mlačnih za sleherno versko vajo in pobožnost, brezvernih, odkar so se pijači udali!
Lot je bil bogaboječ mož, da ga je celo angelj Gospodov iz požgane Sodome rešil; a ko se je bil upijanil, je storil krvosramstvo. Marsikateri je v pijanosti že storil, govoril ali pripustil, kar je imel potem celo življenje obžalovati. — Kralj Aleksander Veliki je Klita, svojega najboljšega vojskovodja in prijatelja, v pijanosti umoril. Kralj Herod je rad poslušal Janeza Krstnika — in vendar mu je dal glavo odsekati; zakaj? Šumeča veselica, pojedina ga je zmotila, da je mladi Herodijanki privolil Janezovo glavo.
Porotne obravnave vam pričajo, v kakšne pregrehe zapelje pijanost.
V kakšni nevarnosti se torej znajde duša tacega reveža! Če sv. pismo pravi: Pijanci ne bodo posedli nebeškega kraljestva, (I. Kor. 6, 10.), kakšno kazen bodo še le prejeli zavoljo drugih mnogih grehov !
Pa dovolj! Pijančevanje je strašna, ostudna pregreha, tega ste se danes prepričali že iz njegovih nasledkov, ker rodi ubožnost, bolezni, hudobije, časno in večno nesrečo prinese čez grešnike in druge. Zatorej, kristijani moji, ne obtožujte svojega srca z nezmernostjo in pijanostjo. Ogibljite se vseh priložnosti k popivanju! Ali če si že zabredel, o, za časa se še spametuj, da saj o tebi ne bo veljalo: »Pijanec se spreobrne, kadar se v jamo zvrne." Hodi k sv. zakramentom, ponavljaj sklepe, priporoči se Mariji, sv. Janezu Krstniku . . in za pokoro nosi vse križe voljno, če še nisi zabredel, bodi tudi zanaprej zmeren, ne zaničuj zabredlega sobrata, saj imaš drugih grehov, za-se se pokori. Vsi prosimo Boga, da bi odvrnil to veliko nesrečo pijančevanja od našega naroda. Amen.	Ant. Žlogar.
2. Priprava za sv. obhajilo.
Jezus je ukazal množici sesti na zemljo.	Mark. 8, 6.
A.	1. Huda doba je sedaj za delavce. Ubogi kmetič mora delati °d svita do mraka; mnogokrat ne utegne spati, ne počivati, ne jesti. Vidimo kosce na travniku pri skledi sedeti, ker ne utegnejo hoditi domov in se za mizo vsedati, naj bi po ubornem obedu hitro odšli na delo. Vidimo ženjice ob pekočem poldnevu okoli piskra na zemlji sedeti, slastno uživati pičlo krepčilo, naj bi brž jekleno pšenico požele. Pri takem napornem delu pa ubornem obedu je pobožni Slovenec yesel, ker Boga ljubi, in Jezusa pri sebi ima.
2.	Saj nam tako priprosto južino, — za zgled zadovoljnosti — sv. evangelij danes stavi pred oči. (Mark. 8, 1—9.)
Ti pa hočeš lakotno pri mizi sedeti; si nezadovoljen, ako jed ni prav okusna, mastna, izbrana: danes nas ljubi Jezus uči zadovoljnosti in zmernosti.
3.	Pa ta evangeljski obed je podoba tistega sv. obeda, katerega nam je Sin božji dal v puščavi tega sveta, naj bi ne opešali na daljni stezi v nebeško domovino: namreč sv. obhajilo. In sv. besede : BJezus je ukazal množici sesti na zemljo" — nam kažejo, kako se tudi mi moramo pripraviti, da vredno in zveličalno zauživamo nebeški kruh, presv. Rešuje Telo. Zato me danes poslušajte: o pripravi na sv. obhajilo.
B.	Vsako delo potrebuje vaje; dolgo se mora učenec vežbati, predno zna svoje ime lepo zapisati; dolgo si se moral pečati, predno si v svojem rokodelstvu postal mojster. Še večje priprave in vaje je treba za najimenitnejše delo, od katerega je odvisno ali naše zveličanje ali pa naše pogubljenje: za sv. obhajilo. Tako ježe sv. apostol Pavel svoje Korinčane opominjal, govoreč: Presodi torej človek sam sebe, in tako jej od tega kruha, in pij od tega keliha. Kdor namreč nevredno je in pije, si sodbo je in pije, ker ne razloči telesa Gospodovega. (I. Kor. 11, 28—29.)
1.	Vsled cerkvene zapovedi moramo biti: tešči. Evangeljsko ljudstvo je že tri dni stradalo v puščavi . . in ko je bilo celo spuščeno, jim Jezus di'i kruha, govoreč: Ako jih tešče odpustim, bi onemagali na stezi, ker mnogi so od daleč prišli . . Tešči moramo tedaj tudi mi biti ... nič jesti, nič piti, kadar hočemo nebeški kruh, Jezusa Kristusa uživati. To tirja naše spoštovanje, to pospešuje našo gorečnost. Ta zapoved nas veže pod smrtnim grehom. Le nevarno bolnim, kateri bi jutrajšnjega dneva dozdevno ne učakali, je dovoljeno sv. popotnico sprejeti, če tudi več tešči niso. Pa tudi oni, če niso preslabi, pred sv. obhajilom naj ne rabijo zdravila, vode, jedi. Zatorej kličite duhovnika zarano na sv. obhajilo k bolnikom, ne pa pozno ali zvečer. — Tešči poslušalci so se Jezusu usmilili; tešči bolnik si pridobi večjo ljubezen pri Jezusu!
2.	Moramo biti: čisti, ali brez smrtnega greha. — Ljudstvo je Jezusa ljubilo . . pri njem bilo . . Jezus pa je rad bil pri ljudeh . • Jezusa imamo pri sebi, ako je naše srce brez greha . . nas ljubi, ako je naša duša očiščena. Ako se je že Izrael moral umiti in očistiti, predno je zaslišal božje zapovedi — še bolj osnažen, čist mora biti
kristijan, ko vživa božje Telo. Kdorkoli bo tedaj, piše sv. apostol Pavel, nevredno jedel ta kruh, ali pil kelih Gospodov, bo kriv telesa in krvi Gospodove. (I. Kor. 11, 27.)
3.	Pri vsem tem moramo biti: Ponižni. Jezus je ukazal množici sesti na zemljo. (Mark. 8, 6.) Sesti kaže na ponižnost . . . sesti se pa na zemljo — nas spominja našega začetka — iz zemlje, blata. Da, blato, prah in pepel smo pred neskončnim Bogom, ki je v belem kruhu zakrit! Ponižal se je mitar pred Jezusom, od daleč je stal, še pogledati si ga ne upa, na prsi se bije, proseč: Bog! milostljiv bodi meni grešniku! (Luk. 18, 9—14.) Tako ponižanje zahteva sv. cerkev tudi od nas. Ponižni moramo biti v mislih, ponižni v pogledu, v hoji, v molitvi, v obleki — celo obnašanje mora biti ponižno, ki kaže resnico naše obhajilne molitvice: O Gospod! nisem vreden, da greš pod mojo streho, temveč reci le besedo, in ozdravljena bo moja duša!
C.	Veselo je ljudstvo jedlo pomnoženi kruh . . Tako radi uživajmo mi prečudežni nebeški kruh v sv. obhajilu ... Pa se vselej skrbno pripravljajmo . . spoved . . tešči . . ponižni . . Tedaj nam bo tečna hrana za nebeško domovino. Nihče ne bo opešal . . nikdo ne bo pogubljen: sv. obhajilo bo zveličanska jed za nebeško veselje! •A-msn.	Simon Gaberc.
Sedma nedelja po binkoštih.
I. Spolnovanje volje božje privede v nebeško veselje.
Ne vsaki, kateri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak kateri stori voljo mojega Očeta, kateri je v nebesih. Mat. 7, 21.
Z današnjim sv. evangelijem končamo tiste lepe nauke, katere je Jezus na gori vpričo velike množice razkladal, ko si je posebno prizadeval ovreči krive menitve in pregrešne uavade, katere so farizeji iz svetohlinstva in samopridnosti raznašali, in goreče opominjal se varovati zapeljivcev. Lažnjive preroke jih imenuje, kateri se štejejo za božje služabnike in prijatelje, da bi ložje ljudi goljufali in slepili . . Njih jezik sladko govori in dobrote obeta, ali njih srce hudo sklepa. Na jeziku nosijo mčd, v srcu pa brusijo meč. Zatorej pravi Jezus : Varujte se lažnjivih prerokov, ki v ovčjem oblačilu k vam pridejo, L j. kakor bi bili sveti in nedolžni, znotraj pa so zgrabljivi volkovi,
t. j. ki vara želijo ravno toliko dobrega storiti, kakor volk ovci. Pred takimi nas opominja tudi sv. Pavel rekoč : Prosim vas, bratje, pasite nanje, kateri delajo razprtje in pohujšanje nasproti nauku, ki ste ga prejeli ... in s sladkimi in priliznjenimi besedami zapeljujejo srca nedolžnih. (Rim. 16, 17. 18.) Da bi jim pa Jezus poslednjič srčnost dal, naj bi po teh naukih tudi življenje ravnali, jim reče: Ge se vam bo pa težko zdelo spolnovati nauke, katere ste od mene slišali, le pomislite, da so ozka vrata in je tesna pot, katera pelje v življenje, da nebeško kraljestvo silo trpi in le silni ga bodo nase potegnili; če tedaj hočete v večno veselje priti, morate srčno, stanovitno in varno težavne poti se držati. Nikar ne mislite, uči Jezus nadalje, da bi v nebesa priti že dosti bilo, če mi kdo le kliče : Gospod, Gospod, ker tako govore tudi lažnjivi preroki; ampak voljo nebeškega Očeta mora storiti, t. j. celo postavo mora spolnovati, kdor hoče kedaj nebeško veselje vživati. To resnico hočemo nekoliko bolj natanko premišljevati, zato sem si namenil vas prepričati, da zastonj upajo, kdaj v nebesa priti oni, kateri stanovitno vseh zapoved ne sp o lnujejo.
I. Ko bi za nebesa druzega ne bilo treba storiti, kakor klicati: Gospod, Gospod! ali z drugimi besedami, ko bi k zveličanju dosti bilo taisto le želeti, potem bi, mislim, pač smeli reči, da bodo vsi ljudje zveličani. Potem bi tudi vsi preklinjevalci in opravljivci, goljufi, nečistniki, prešestniki, ubijalci in pijanci šli v nebesa, čeravno je sv. Pavel naravnost rekel, da nobeden od teh ne bo gledal nebeškega kraljestva; brez vseh skrbi bi lahko v svojih grehih naprej živeli, ker vendar ga ni tako nespametnega, da bi nebes ne želel, ne tako otrpnenega, da bi se pekla ne bal. Toda ljubi moji poslušalci, nebesa samo želeti še ni zadosti. Ako hočeš v kako mesto priti, ni zadosti le to želeti, in od daleč si ga ogledovati, ampak noge moraš prestavljati in naprej se pomikovati. Kadar si lačen, ti ni pomagano, če Ib od daleč ogleduješ in želiš jedila, katera so na mizi, ampak k mizi se moraš vsesti in jesti. Kmet bi zastonj želel obilnega pridelka, ko bi si z delom nič ne prizadejal, ko bi ne hotel kopati, orati in sejati. Glejte, ljubi moji, v vseh takih in enakih prilikah Jezus sam o nebeškem kraljestvu govori: Nebesa so sveto mesto, katero pa k nobenemu človeku samo ne pride; so: pripravljeua v e 1 i k a večerja-h kateri jih je veliko povabljenih, in Jezus pravi v Povabljeni so se izgovarjali s svojimi časnimi opravili, zato se je hišni gospod, namreč nebeški Oče, kateri je pripravil to veliko večerjo, razsrdil in rekel:
Resnično vam povem, nobeden povabljenih ne bo olcusil moje večerje.
—	Njiva ali vinograd je nebeško kraljestvo, kamor so bili ob svojih časih delavci najeti, vsaki je moral z drugimi vred do večera delati, ako je hotel plačilo dobiti. Nebesa imenuje Jezus tudi zaklad, katerega moramo z velikim prizadevanjem iskati, ker je globoko zakopan
—	biser ali žlahtni kamen, za katerega naj človek vse svoje premoženje d&, in ako bi ga zgubil, brez prenehanja išče, — krono, katero le tisti dobi, ki se prav vojskuje; — obljubljeno deželo, v kateri se med in mleko cedi, zatoraj moramo iz Egipta skozi puščavo iti, t. j. svet in njega poželenje moramo zapustiti, samega sebe zatajiti in svoj križ nositi, ako hočemo v tisto deželo priti; kraljestvo so nebesa, kjer je usmiljeni nebeški Oče svojim izvoljenim večno veselje pripravil, ali to kraljestvo se ne dobi drugače kakor s silo. Od dne Janeza Krstnika notri do sedaj nebeško kraljestvo silo trpi, in le silni ga nase potegnejo, ali če vse te prilike z eno besedo povem: Ako hočeš v večno življenje iti, spolnuj zapovedi. (Mat. 19, 17.)
Pri vsem tem jih je veliko, katerim se zadostno zdi nebesa le upati in želeti, ne da bi se tudi v dejanju hoteli za nje truditi. Sliši se govoriti: „0 pač lepa so nebesa, Bog nam daj gori priti, Bog nas obvaruj pogubljenja, Bog nam daj le srečno smrt!“ Tako mislijo in spoznajo, govore in žele skoraj vsi oni, ali redek se sliši, da bi potem tudi rekel: „Ker si nebesa tako želim, hočem vsa svoja opravila tako vravnati, vse zapovedi natanko spolnovati, vsakega greha se skrbno varovati, vse hude misli in želje iz glave spravljati, vse dolžnosti svojega stanu natanko spolnovati, v preteklosti storjenih grehov se spokoriti, božjo besedo rad in zvesto poslušati in sv. zakramente pogosto prejemati, — vse to hočem brez odlašanja začeti." O to se ne zgodi, to se ne sliši! Tako pravijo stariši: „V nebesa želimo priti", vendar pa svojih otrok nočejo po krščansko izrediti, za-nje skrbeti in jih hudega varovati, čeravno vedo, da brez spolnovanja teh dolžnosti uebes nikdar uživali ne bodo. — „Jaz hočem priti v nebesa", pravijo otroci, zraven pa nočejo svojih starišev spoštovati, jih ljubiti, jim Pokorni in hvaležni biti. — „Jaz hočem v nebesa priti," govorijo tudi gospodarji in gospodinje, toda kje je njih skrb za podložne, za Posle; nič jim ni mar za njih truplo, pri zaslužku jih kanijo, kakor vedo in znajo, ali še veliko manjšo skrb imajo za njihovo dušo. — „Jaz hočem v nebesa priti", pravijo vsi predstojniki, tudi vsi kupci, rokodelci in bogatini, toda kje je njih pravica, ponižnost, usmiljenje in ljubezen do podložnih in drugih ubogih? V nebesa si žele tudi vsi mladi ljudje, toda kje je sramežljivost, kje dušna in telesna čistost, kje zatajevanje

počutkov, kako se varujejo grešnih nevarnosti in priložnosti? Na vse to le malokdo misli, koliko manj še, da bi kdo storil. Tako vidimo, ljubi moji, da vsi želimo v sveto mesto, v nebeški Jeruzalem priti, toda na pravo pot se nočemo podati, iz česar se pa tudi skleniti sme, da veliko kristijanov misli, da jih bodo same želje brez spolnovanja zapovedi v nebesa pripeljale; toda vsi ti imajo le zapeljivo upanje. Sv. evangelist Matevž nam pripoveduje: Ko je neki mladenič Jezusa vprašal: „Gospod, kaj moram dobrega storiti, da bom večno življenje dosegel?" mu Jezus na kratko odgovori: „Ako hočeš v večno življenje priti, spolnuj zapovedi." Vse božje zapovedi mora stanovitno spolnovati, kdor hoče večno življenje doseči. Sv. Ignacij pravi: Tisti kristijani, kateri spolnujejo le nekatere zapovedi, dragih pa ne, so podobni bolniku, kateri se sicer vsakemu zdravilu ne odreče, vendar pa ravno tistih noče vživati, katera mu zdravnik daje, zato, ker se mu dobra ne zdijo. Kdo, ljubi moji, bo pač verjel, da takšen bolnik v resnici želi zdravje zadobiti ? In ali ni veliko, veliko takih grešnikov ?
Kakor bolnik le nekatera zdravila hoče vživati, tako je tudi med grešniki malokdo tako hudoben, da bi prav nobene zapovedi ne spolnoval, in tudi malokdo je, kateri bi se vendar nekaterih hudobij in pregreh ne varoval, in pri katerem bi se vsaj nekatere čednosti ne našle. Tako vidimo, da ljudje vsaj ob nedeljah in zapovedanih praznikih v cerkev pridejo, da v adventnem in velikonočnem času in nekateri tudi večkrat čez leto k spovedi gredo, da tudi v soprazuikih marsikateri k sv. maši priteče; ali ni to spolnovanje nekaterih zapoved, ali ni to ljubezen do službe božje, ali pa more kdo reči, da bodo že vsi ti ljudje zato tudi zveličani? Bog varuj reči, da bi nobeden od teh ne bil zveličan, pa tudi da bi bili vsi ti; nobeden ne bo trdil, kateri le nekoliko svet in ljudi pozna, ker veliko teh spolnuje le nekatere zapovedi, doprinaša le nekatera dobra dela, zraven tega pre-lomljuje veliko druzih zapovedi in pušča dostikrat najimenitnejše dolžnosti v nemar, zato, ker se njih spačeni natori pretežko zdi. Tako n. pr. ko bi se nekaterim pridigovalo, da se morajo postiti, se ob petkih mesnih jedi zdržati, zmerni biti v jedi in pijači, hitro in veselo bodo odgovorili, kakor evangeljski mladenič, kateremu je Jezus rekel zapovedi spolnovati: „To vse sem storil že od svoje mladosti"; in veseli pojdejo od pridige domov; ali če se jim pridiga o zatajevanju in krotenju mesa, o čistosti v mislih in pogledih, to jim že ni več všeč, in malo z glavo pomignejo in gredč molče od pridige. — če bi drugemu rekel: Kdor hoče v nebesa priti, mora biti čistega zadržanja, tudi mu dopade, ker ravno k nečistosti ni nagnjen, ali pa ker zadovoljno v svojem
zakonskem stanu živi in poreče: Tako živim. Ce bi mu pa zraven rekel, da mora tuje blago, katero je na kakoršenkoli način po krivem v svojo oblast pripravil, do zadnjega vinarja povrneno biti, to mu pa ni všeč, žalostno pojde stran. — Tretji poreče: Tukaj imam čisto vest, navem se nobene krivice spomniti; če pa zraven zasliši, da mora jezo in sovraštvo iz srca spraviti, da mora tudi največjim sovražnikom iz srca odpustiti, da mora z vsemi ljudmi v miru živeti, tega že skoraj ne verjame. Četrti pa poreče: To tudi mene ne zadene, ker pod solncem sovražnika nimam in vsem ljudem vse dobro želim; če pa nadalje sliši, da mora zapustiti tisto pregrešno znanje, tisto družbo in priložnost, v kateri je že tolikokrat grešil, da mora dano pohujšanje popraviti; žalostno bo šel proč in sam pri sebi mislil: To je nemogoče! Peti poreče: „Tudi vse to sem dosedaj storil, torej smem reči, da pojdem v nebesa“; če pa potem sliši, da mora preklinjevanje in priduševanje opustiti, da mora svoj strupeni jezik za zobmi držati, da mora dobro ime in škodo povrniti, kar je bližnjemu storil z opravljanjem ali obrekovanjem, tukaj tudi tega vest speče in žalosten postane. — In ko bi tako vse zapovedi in dolžnosti kristijana preiskoval, bi skoraj nobenega ne našel, da bi vsaj nekaj dobrega nad seboj ne imel, da bi vsaj nekaterih zapovedi ne spolnoval, zato, ker je nekatera zapoved temu, druga drugemu lahko spolnovati, in tako kristijani v svoji nepremišljenosti mislijo, da za nebesa ni treba tako veliko trpeti. Toda sv. cerkev nas drugače poduči. Ko bi kristijan vse prav veroval, le samo en člen bi zavrgel, bi že ne bil več pravoveren kristijan; ravno tako je tudi v zadržanju: če bi kdo vse zapovedi spolnoval, pa le eno samo prostovoljno prelomil, nima več pravice do nebes. Sv. apo-stelj Jakob pravi: Če Mo celo postavo drži, pa eno samo zapoved prelomi, ta se pregreši nad vsemi.
Torej za nebesa ni zadosti, da bi človek spolnoval le nekatere zapovedi, ampak vse mora natanko spolnovati. Kaj bi tebi pomagalo, ko bi se peljal in imel tri prav dobra kolesa, četrto pa bi bilo polomljeno; — naprej ne moreš, kakor da bi bila vsa polomljena. Kaj ti pomaga, če te sovražnik z mečem ne preseka, če te pa s kroglo ustreli? Ravno tako ti nič ne pomaga, če z eno nogo proti nebesam, z drugo pa proti peklu greš ali z drugimi besedami: kaj ti bo k zveličanju pomagalo, če nekatere lepe čednosti nad seboj imaš, če imaš pa v drugih rečeh grehe, zavoljo katerih boš večno pogubljen?
II. Vendar se pa pri vsem tem ne sme tajiti, da jih je veliko, kateri si prizadevajo vse zapovedi natanko spolnovati, tudi pravih pomočkov se poslužiti; toda mnogokrat pa njih prizadevanje ni sta-
novitno in od vsake tudi najmanjše reči se dajo od pravega pota odvrniti. Enaki so ti ljudje ptičem, kateri se prav veselopasejo v polnih kozolcih, ali če zagledajo le kako senco ali če zaslišijo le kak šum, že zletijo. Lahko bi si kdo mislil: Neumni tički, kaj ste zleteli! Toda, ljubi moj poslušalec, nikar se tičem ne čudi, ki pameti nimajo, ampak čudi se sam sebi, tudi ti se mnogokrat ali vsaj včasih pripraviš na pot proti večnemu življenju, ali tudi tebe, ki imaš pamet, vsaka senca, vsaka najmanjša reč ustraši, da pravo pot zapustiš. Tak plašen ptič je bil Pilat, kateri je od začetka si prizadeval Jezusa spustiti, ali beseda: Bne boš cesarjev prijatelj", ga je vstrašila in obsodil je nedolžnega Jezusa k smrti. Tak je bil tudi Herod. Sv. pismo pravi, da je visoko častil in spoštoval sv. Janeza Krstnika, ali glejte, kakor hitro hudobna Herodijanka začne govoriti, si ne ve več pomagati, in ukazal je sv. Janeza ob glavo dejati. Tako nestanovitnih in plašnih ljudi je pa še dandanes zadosti. Kadar se vera v njem zbudi, kadar mu žarki milosti božje srce ogrevajo, kadar mu božja beseda vest zbudi, o takrat bi bil kmalu svetnik! Zdihuje in lepe sklepe dela, obžaluje pretečeno življenje in sklene naprej zvesto Bogu služiti; pride v resnici tudi nekaterikrat k spovedi in k sv. obhajilu, in videti je, kakor da bi bil že popolnoma slovo dal zapeljivemu svetu ; ali koliko je potreba, da ga od prave poti odvrne? Le senca pregrešne priložnosti, le migljej navajene družbe, le ena sama beseda ali pogled je že zadosti, da zbeži s pota resnice in se nazaj podil v grešno življenje, vsi dobri sklepi so naenkrat pozabljeni. In v taki spremenljivosti tečejo dnevi in leta človeškega življenja, in če s takim življenjem mislijo v nebesa priti, ali ni to goljufivo in zapeljivo upanje? O, pač goljufivo in zapeljivo in kdor takim ljudem nebesa obeta, je zapeljivi prerok, pred kakoršnim nas Jezus svari v današnjem sv. evangeliju.
O, zatorej poprašaj slednji sam sebe, ali morebiti ni izmed tistih, katerim še nikdar ni bila prava resnica za nebesa skrbeti, kateri mislijo, da bi bilo za večno zveličanje dosti spolnovati le nekatere zapovedi. Ali ni morebiti mnogokrat veliko manj skrbel za nebesa, kakor za zdravje, kakor za časno premoženje in za pohištvo, ali ni morebiti katerikrat tudi več dela in potov imel, več zoprnosti in truda prestal za greh, kakor bi bil pripravljen za nebesa storiti? O, morebiti si bo marsikateri na taka vprašanja moral odgovoriti „da“. In po takem življenju si še obetaš nebesa? Ali ni to upanje zapeljivo in goljufivo? In kdo drugi ti jih more obetati, kakor lažnjivi prerok, kakor so bili pismouki in farizeji, katerih je pa dandanes še veliko več, ki hodijo v ovčje kože oblečeni, oil znotraj pa vedno mislijo
zgrabiti nedolžne duše in jih vleči s seboj v brezno večnega pogubljenja. Pred takimi vas svari Jezus v današnjem sv. evangeliju. Ne verjemi jim, ki ti pravijo, to ali ono ni res, in da za nebesa ni treba ravno toliko storiti, ampak zvesto poslušaj nauk sv. evangelija, kateri te uči, da je treba vse zapovedi natanko in stanovitno držati, poslušaj Jezusove besede, ki pravi: Ozka so vrata in tesna je pot, ki pelje v življenje, in le malo jih je, ki hodijo po njej, ker ne vsaki, kateri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak kateri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.
f Ant. Potočnik (1853).
2. Mati: najboljši prerok.
Varujte se lažnjivih prerokov, kateri pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znolraj pa so zgrahljivi volkovi!
Mat. 7, 15.
A.	1. Vsa drevesa kažejo svoj sad, ki se je po nekod dobro zastavil. Iz sada spoznamo in presodimo drevo samo, ali je žlahtno in zdravo, ali pa divje in za nič.
2. Kakor kmetič svoja drevesa presodi po njihovem sadu, tako mili Bog preceni človeka po njegovih delih, kakor nam ljubi Jezus to razlaga v današnjem sv. evangeliju, govoreč:	Varujte se lažnjivih
prerokov . . po njihovem sadu jih botc spoznali . . (Mat. 7, 15—21.)
Varujte se torej lažnjivih prerokov, mladi in stari, tako nas opominja Jezus; tako vas opominjam jaz. Zato vam pa želim danes priporočiti najboljšega preroka, katerega se moramo držati, da vsi nesreči odletimo. Ljubi moji! kaj mislite — koga menim? Ali Jezusa? o, ne! Ali mene? — še manje ! Za danes vam druzega naznanim, in vam rečem: Vaša ljuba — mati so najboljši prerok vaš!
Poslušajte me pazljivo!
B.	Bodoči torek slavimo god sv. Ane, ki je zlata mati preblažene Device Marije . . . ona je vzor ali najlepši zgled vsem krščanskim materam — zaradi pobožnosti, molitve, posebno pa zaradi skrbi za otroke. — Tako bi morala slehrna krščanska mati biti svojim otročičem najboljša varhinja . . najboljši prerok!
Pa žaliče! najdejo se: 1. tudi slabe matere, ki svoje otroke zanemarjajo . . . hudobne matere, ki svojo otroke učijo hudobije in jih pogubijo na duši in telesu. — Zgodovina nam take kaže. a. Sv. pismo: Agara v grozni stiski zavrže dete: Izmaela. (I. Moz. 21, 15.) p. Le-

genda. Mati, nevoljna preobilnega zaroda zavrže dete; dekla dete pobere in mater spreobrne: (Prop. Lav. p. 409.) 7. Novine nam pa skoro vsaki mesec poročajo, kako hudobne matere samskega stanu svoje novorojenčke zapustijo — zanemarjajo. Taka nesrečna mati je hujša kakor neumna živina. Saj ima celo gad svojo zalego rad! Bog daj, da bi takih nesrečnic ne bilo.
2.	Mati morajo biti svojim otrokom najboljši prerok ali oskrbnica. Ve krščanske matere ste: a) zvedene ali skušane; iz lastnega življenja veste, kako spačen je svet, kako nevarna je slaba tovaršija vašim sinom, kolika nesreča izhaja iz grešnega znanja za vaše hčere. Bodite jim torej dobri preroki! b) Učite jih marljivo: ljubiti Jezusa, častiti Marijo, bati se Boga. Sv. vero jim vsadite v mlado srce. Kadar vas več ne bo, bode pobožnost varovala vaše otroke. Glejte podobo sv. Ane. Stara mati uči svojo blaženo hčer, ki pazljivo posluša . . Posnemajte jo, in bodete svojim otrokom najboljše prerokinje, c) Svarite jih. Neka mati, ki sama zase ni najboljša, se je britko jokala, ko se ji je hčerka pokvarila, ko je reditelja nista prej svarila. Kadar napake zapazite ali zveste o svojih otrocih, jih ne smete zagovarjati, temveč svarite milo, pa tudi ostro. Jezus vam danes za vaše otroke besede posvarila v usta polaga; kakor je mili Jezus svaril svoje učence — tako vč, ljubljene matere, svarite svoje otroke; zopet in zopet jim pravite: Ljubi moji otroci —sinovi in hčerke! Varujte se lažnjivih prerokov, kateri pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj so pa zgrabljivi volkovi. (Mat. 7, 15.) Ne opešajte v posvaritvi, ne recite mi: Nične pomaga! Vi svojo dolžnost opravite pred Bogom, ker ste otrokom najboljše prerokovali. Neubogljivi otroci pa bodo v svojih velikih nadlogah na vaši gomili jokali — zapeljani in nesrečni, ter vam v grob hvalo pošiljali, govoreč: Moja ljuba mati so mi dobro prerokovali, — oj, jaz nesrečnica pa jih nisem poslušala; Bog jim daj večni mir in pokoj!
3.	Ker vsako dete, ki svoje najboljše prerokinje — ljube matere — ne uboga, zabrede med hudobneže, ter ga zadene grozna nesreča; prvič: Huda vest . . pekoči črv v tvojem srcu . . krvave solze tvoje matere te bodo žgale . . Drugič: Velike nadloge: bolezen, uboštvo, sramota , še smrt.— Tretjič: Večno pogubljenje. Le beri katekizem, ki ti pravi, česa se imajo bati otroci, ki ne spoštujejo svojih roditeljev, namreč: .Prav hudih časnih in večnih kazni!"
C.	Legenda sv. Monike vam je predobro znana . . . Vedno je hodila za spridenim sinom, svarila, jokala, molila. Avguštin se spreobrne, postane svetnik.

Kapljica kamen zvotli — s pogostim kapljanjem; tudi vaše svaritve, ljubljene matere! brez sada ostale ne bodo. Le pogosto svarite svoje otroke in pri vsaki priliki jim pravite: Varujte se lažnjivih prerokov, kateri pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi. Amen.	Simon Gafcerc.
Osma nedelja po binkoštih.
I. Od pregrešnih zavez.
Nismo dolžniki mesa, da bi po mesu živeli. Zakaj, ako bote po mesu živeli, bote umrli. Rim. 8, 12. 14.
Široka cesta po nevarnem svetu pelja, gladka je cesta pregrešnega življenja; veliko ljudi po tej gladki cesti memo hiti, ki eden druzega za roko peljajo, spravljajo v časno nesrečo in večno pogubljenje. To je tista pot, o kateri Kristus govori: Široka je pot, katera pelje v pogubljenje, in veliko jih je, ki po njej hodijo. (Mat. 7, 13.) Za cesto pa stoji sv. gora, z nje se sliši mili glas skrbne matere, sv. katoliške cerkve, ki žaluje nad svojimi sinovi in hčerami, kateri njo zametujejo in po široki poti posvetnega življenja memo nje gredo; hitijo svoji nesreči nasproti, —milo tožeč z besedami preroka: Vsa lepota Sijonske hčere jc zdaj zginila. Pregreha . . mojega ljudstva je večja postala, kakor je bila pregreha Sodome. (Žal. pesem I.) In kdo je ona Sijonska hči ? katera je tista strašna pregreha, nad katero naša ljuba mati sv. cerkev toliko žaluje? Sini in hčere nebeškega Jeruzalema ste vi, niladeniči in deklice; velika pregreha Sodome je nečistost in nesramnost, ki sinom in hčeram nebeško svitlobo jemlje; žlahtni cvet svete nedolžnosti vsem pokonča, kateri pot sramežljivega življenja zapustivši, se podajo na prostorno cesto nesramnega življenja. Ta pregreha nečistosti dela med nami strašne rane, na katerih zdaj človeški rod gnjije. Ni jih še toliko vojska pobila, tudi ne kuga pomorila, kakor je grda nečistost mladeničev in dekličev časno in večno nesrečnih storila. Zato nas sv. apostol Pavel v današnjem listu resno opominja, vekoč: Nismo dolžniki itd. t. j. ker smo po sv. Duhu pri sv. krstu vošeni od oblasti poželjivosti, torej nima meso, t. j. meseno poželenje nobene pravice do nas, da bi njemu služili, njegove želje spolnovali; zakaj, ako bote živeli po svoji poželjivosti, po telesnem poželenju, hote umrli po duši zgubivši posvečujočo milost božjo, in po telesu, h j. telo bo sicer kdaj vstalo, toda ne častito in v večno pogubljenje.
29
In kar tukaj uči, drugod potrjuje, rekoč: To vedite in premislite, da noben nečistnik in nesramnež . . nima deleža v kraljestvu Kristusovem in božjem. (Efez. 5, 8.)
Gorje meni, je rekel nekdaj prerok Izaija (6, 5.), gorje meni, da sem molčal, ker živim v sredi ljudstva, katero je omadeževano čez in čez. Gorje tudi nam duhovnikom, ko bi molčali, ker vidimo toliko nesramnega življenja. Malo je več nedolžnih mladeničev, malo čistih devic, ljuba nedolžnost iz naših krajev beži, nesramnost že očitno po svetu hodi in trosi povsod svoj žalostni sad. Tudi nad nami tožuje, kakor nad prvim svetom Bog: Moj duh ne ostane v človeku, ker je ves meso. (I. Moj. 6, 3.) Nekdaj so fare kot očitno nesrečo obžalovale, če je kako dekle devištvo zgubilo, sedaj pa bo redko kje leto minulo, da bi se to večkrat ne zgodilo. Kje pa je uzroka iskati tej tako žalostni in pogubljivi prikazni? Uzrokov je veliko. Eden je radovednost ali celo predrznost oči: oči so vrata, spričuje sveti Avguštin, p° katerih greli v dušo pride. Kakor strela s svojim bliskom, kar zadene, omoti ali celo umori, tako tudi dela hudobno oko, ono je vir večne smrti. Sihem Dino nespodobno pogleda, jo zapelje, ali on mora umreti, in strašno krvi se prelije. (I. Moj. 34.) David ženo Betsabo nevarno pogleda, hitro je prešestovalec in člove-komor. Drugi uzrok je nezmernost v jedi, zlasti v pijači. Pijanost in nečistost ste si dve sestri, iz pekla doma, in kdor ne verjame, naj posluša, kako strahovito kvantajo iu klafajo pijanci, zlasti žganje-pivci. Kakor stekli psi vse okolejo, kar jim živega nasproti pride, tako nesramni pijanci s svojim umazanim jezikom pohujšajo nedolžne, v sram spravijo vse poštene. Zato pravi sv. Hieronim, da nobenemu pijancu ne veruje, da bi čisto živel; sv. Pavel opominja: Varujte se pijanosti, v kateri je nečistost. (Efež. 5, 18.) In jaz pravim, več ko se žganja popije, manj je nedolžnih mladeničev, Čistih deklet in pametnih mož. Gizdost v obleki je na kmetih tretji uzrok, prava nastava satanova, zato opominja sv. Duh:	Odvrni svoj obraz od
nališpane ženske, in ne zijaj po tuji lepoti; zavoljo ženske lepote se jih je veliko pogubilo, in iz nje se pogubljenje, kakor ogenj vnema. (Sir. 9,8.) Preprijazna obhoja in pečanje z drugim spolom je zopet drug uzrok. Pamet nam pravi, da ogenj in slama ne moreta skupaj obstati, da se zmoči, kar v vodo gre. Mi nismo ne iz lesa, ne iz železa. Natora naša je po izvirnem grehu preveč spačena, kakor da bi ljudje nasprotnega spola brez dela dolgo zamogli skupaj biti in bi ne padli v grešno misli in nesramne želje. Prašajte to ali ono osebo, katera je v nesrečo padla, kdaj so je tako pregrešila, da bi
zdaj od sramote rada umrla? iu slišali bote, da tačas, ko je bila z drugim spolom sama brez opravka ali zraven še eeio pijana. S tem pa naj ne bo pobožnemu ženskemu spolu nič na njegovem poštenju odvzetega. Ali največja nevarnost k grehu v nečistost pa je grešno znanje, grešna zaveza mladeniča z dekletom, ki je gotova bližuja priložnost v greh.
Nedolžne mladeniče in sramežljiva dekleta obvarovati, da bi grešnih zavez ne delali, iu nje, ki se v grešni zavezi znajdejo, presuniti, da bi jo raztrgali, bodem vam pokazal kako je taka zaveza a) nevarna in b) pregrešna.
Beseda ta sicer ni prijetna, pa toliko bolj potrebna.
I.	Pred vsem opomnim, da zakona nikakor ne grajam ; saj je prva naprava, ki jo je Bog sam ustanovil na svetu, nasproti prav močno želim, da bi jih veliko priliko imelo stopiti v srečen zakon, pa le po poti čistosti in čednosti. Tudi nikakor ne zahtevam, da naj bi se godilo, kakor pri Turkih ali Kinezih, ki se poroče, ne da bi bili prej kdaj drug druzega videli ali spoznali. Ali pa so zato potrebna tista znanja, ki so polna nevarnosti in kmalu tudi polna greha? Odkar svet stoji, in hvala Bogu, tudi zdaj je še mladeničev in devic, ki se dobro spoznavajo, predno se vzamejo, pa vpričo Boga iu starišev, torej čisto iu pošteno, ter zavoljo tega tukaj in tamkaj deležni postanejo popolnoma blagoslova božjega, tistega blagoslova, katerega človek ne najde po pregrešnem potu. Proč tedaj z vsemi skrivnimi ali celo ponočnimi shajališči, proč z vsem znanjem brez vednosti in volje starišev, proč z vsako grešno zavezo, naj se namerava v zakon stopiti ali ne. Zakaj nič ni mladeniču ali devici nevarnejšega, kakor tako znanje. Iz začetka je znanje morebiti res nedolžno, pošteno, a nevarno je pa vselej za dušo in tudi za časno srečo. Sploh rečem, pravi sv. Alfonz Ligvorij, da se bo človek, ki ima tako znanje, težko obvaroval bližnje priložnosti v greh. Sprvega se med seboj pogovarjajo, ker imajo nagnenje eden do druzega in jamejo se shajati; ko znanje raste, se srca bolj odpirajo, postanejo eden drugemu bolj odkriti in zaupljivi, začno prosteje med seboj se obnašati in eden drugemu ljubezen obetati, obetajo si gradove v zraku, grunte — v puščavi, iz naguenja postane strast; strast pa pamet oslepi, popači voljo, da pade tak človek v toliko velikih grehov, da jim števila ne ve. Najprej pridejo notranji grehi: nečiste misli in želje, potem pa vnanji — grde besede, dotikovanje in poslednjič bolj kot saje črni in bolj kot gnoj ostudni grehi nečistega dejanja. Kdor se s smolo peča, se osmoli, govori sv. Duh, in kdor nevarnost ljubi, se v nji pogubi.
Ali je na svetu tako velik neumnež, da bi svoj denar iu svoje bisere pobral in se podal v gozd, kjer ve, da nevarni roparji preže, ter bi si pri tem želel, da bi ga kateri izmed njih zapazil in oropal? In tako ravnajo mladeniči in dekleta, ki taka prepovedana znanja delajo.
Največja nevarnost za nedolžnost pa je ponočno vasovanje ali občevanje dveh oseb različnega spola v črni temi. Kakor ni mogoče, da bi suha slama ne gorela, ako goreč ogorek vanjo vtakneš, kakor ni mogoče snega v razbeljeni peči ohraniti, da bi se ne raztopil, tako tudi ni mogoče, da bi se nečisto poželenje ondi ne užgalo, kjer ste o ponočnem času dve osebi različnega spola druga druge navajeni na samem skupaj. Kdor temo bolj ljubi, kakor luč, pokaže, da so hudobna njegova dela, pravi sv. Janez (3, 20.) In kakor je Judež Iška rij ot ponoči Kristusa sovražnikom izdal, tako nedolžna dekleta nesramnim zapeljivcem svojo nedolžnost, svoje devištvo, svoje poštenje in svojo srečo prodajo, vzlasti še, če ji obljubi, da jo bo vzel. Bolj vam je znano , kakor meni, ljubi poslušalci, da dolgo znanje, posebno grešno znanje, redko kdaj srečen zakon pripelje za seboj, prav velikokrat pa nesrečnega, največkrat pa nobenega. In naj bi tudi tega ne bilo, vendar je le gotovo to, da je tako znanje za dušo vselej nevarno, kajti resnična je beseda:
»Ogenj in netilo tako blizo skupaj,
Da se ne bi vnelo, to, kdor hočeš, upaj.«
Hočeš mar po žarečem oglji hoditi in si nog ne ožgati? Hočeš mar smole se dotikati, in si rok neogrditi? uči neki cerkveni učenik. In jaz pristavljam : In ti, slabotni človek, si upaš znanje imeti z drugim spolom ; desetkrat, stokrat v nevarnih urah pečati se ž njim na samem; s sladko prilizljivostjo dražiti hudo poželenje, in vendar kljub vsemu temu čisto ohraniti svoje srce in pred Bogom brez greha ostati? O ti nisi močnejši, kakor Samson, nisi pobožnejši, kakor David, tudi ne modrejši, kakor Salomon! Ce so pa ti možje v hudi priložnosti padli, ali si mar ti upaš hoditi po žarečem oglju, in si vendarle nog ne užgati?
II. Orehovo drevo vinogradom in polju silno škoduje, ker izraste debelo in veliko, zato obsega veliko prostora in popije zemlji ves sok, da jej ni več mogoče drugih zelišč okoli njega preživljati. Njegov razprostrani vrh napravlja s svojim širokim listjem gosto senco, jemlje zemlji toploto, in tudi memogredoče vabi v senco, da okoli njega vse pomandrajo in pokvarijo, ali pa njegovo sadje sklatiti skušajo. Kavno tako škodljiva je tudi grešna zaveza. Ona se duše tako poloti, da vse njene moči in občutke nase potegne, da je potem taka duša za vsako dobro delo preslaba. Listja pa, t. j. skušnjav, raztresenosti, pregrešnih
J
misli, želja in besed in slednjič tudi dejanj je toliko, da spridijo srce, in končajo slednjič ne le ljubezen do Boga, temveč tudi strah božji. Kako pregrešna je torej taka zaveza in koliko škode na duši in tudi hudega na telesu za seboj pripelje ! Naj so mladi ljudje proti starišem še tako pokorni in dobri, če za njihovim hrbtom znanje delajo, postanejo kmalu neuljudui in trmasti, ošabni, nepokorni in besedljivi; kakor slepi podajajo se v nevarnost in se v nji največkrat pogube. Nimajo veselja do molitve, v cerkev gredo taki največkrat z željo, da bi se po potu shajali ali videli, in v cerkvi nima tak misli pri Bogu, ampak pri svojem maliku ali malikinji, hočem reči, pri svoji sogrešni osebi; pridiga se ga ne prime, k spovedi se boji priti in če tudi pride, se ne poboljša. Zakaj mesen človek ne sapopade, kar je božjega. (I. Kor. 2, 14.) Ali uečistnik ne pozna druzega Boga, kakor nasitovanje svojih živinskih željš. Sv. apostelj Pavel nas opominja rekoč: Prosim vas pri usmiljenju božjem, da dajte svoja telesa v šiv, svet, in Bogu dopadljiv dar. (Bim. 21, 1.) — V svojem nečistem telesu ne nosi Boga, ampak svojega nečistega malika ima v sebi. Temu daruje, ne ravno kadila, daruje mu pa vse svoje misli in želje, besede in dejanja. On pozabi, kar piše sv. apostelj Pavel: Ali ne veste, da so vaša telesa udje Kristusovi ; on pa vzame ud Kristusov, svoje telo, in ga stori ud nečistnika ali nečistnice. (I. Kor. 6, 15.) Človek ujet v grozno zavezo, zgubi dušni mir in pokoj; če tudi v takem grešnem življenju vesel živi, vendar mu je žal po zgubljeni nedolžnosti in si nazaj želi leta čistega življenja.
In koliko hudega, koliko žalosti napravi tak z nečistostjo omadeževani človek domačim. Očetje doma z glavo v steno bijejo zavoljo nesreče svojih zgubljenih sinov, matere si lase iz glave pulijo od prevelike žalosti nad svojimi zapeljanimi hčerami, in vsem domačim taka nesreča obraz s sramoto zakriva. Koliko pohujšanja se stori med mladostjo skozi to, kolika nesreča za tiste, ki ne morejo svojega nečistega življenja več tajiti; kjer gredo, se sramota za njimi pomika in matere jih svojim otrokom v svarilen izgled stavijo in kažejo, kam nesramno življenje pelje. In kako omilovanja vredni so otroci, ki se iz pregrešnih zavez rodijo; hodijo po svetu, kakor bi bili odpojeni; ne morejo spoštovati svojih starišev, ne jih prav ljubiti, in največkrat brez prave izreje ostanejo, da nadaljujejo dostikrat greh svojih starišev. Zapeljivec je svoji nečistnici le toliko časa zvest, dokler je kaj cvetja; naj uboga zapeljana ob svoje poštenje pride, ali zdravje zgubi, je več ne pogleda.
Kakor so judje Iškarjota lepo imeli, mu denarja ponujali, da jim je nedolžnega Jezusa prodal, ravno tako delajo zapeljivci z dekleti. Kadar se je v grozovitni žalosti nesrečni Judež k njim obrnil, da bi se ga usmilili, mu še nobeden ni dal lepe besede. Kaj je nam ga to, so dejali, le sam glej. (Mat. 27, 4.) Taka se največ zapeljanim dekletom godi, ki prodajo svojo nedolžnost. Judež je obupal in se na vrbo obesil; nečistnic pa veliko v ječi pomrje, v vodo poskače, si zavda, se umori, veliko v neznanih boleznih živih zgujije in nesrečno konča: le malo se jih poboljša in resnično pokoro stori. Kdor v nečistosti živi, bo hitro črvom v živež in njegova duša izbrisana is bukev življenja. (Sir. 19, 3.)
Pri neki gostilnici voznik postoji z vozom, na katerem je oboj stal, ko gresta ravno dva mladeniča memo. Eden uju pravi: Lej. dalo se bo tukaj divjo zver videti, ta-le voznik jo pelje v oboju. Ko voznik to sliši, zdihne : O ko bi bilo res, kar praviš. Mladeniča se temu odgovoru čudita, voznik pa košček kruha v oboj vrže in konje v hlev pelje. Med tem radovedna mladeniča na voz stopita, ter hočeta videti, kaj je v oboju. Toda groza in strah ju presune, ko zagledata lepo žensko v raztrganih oblačilih, ko samogoltno požira košček kruha. Ko ju voznik vrnivši se še pri vozu najde, jame jima pripovedovati, rekoč: Prebivalka tega oboja, o kateri mislita, da je divja zver, je — moja nesrečna sestra. Bila je zala ženska, ali dala se je neumnica mlademu vojaku, ki ji je delal obljube nad obljube, preslepiti in zapeljati. Dosegši svoj zloben namen, prilizovalec od nas pobegne — prekanjena moja sestra pa prevelike sramote ob pamet pride in znori; ljubi oče in draga moja mati nam prevelike žalosti in tuge umrjeta; vse veselje in vsa sreča je zginila iz naše družine, in ravno zdaj nesrečnico v norišnico peljem. To izreče in se milo zjoče.
Zatoraj, krščanski mladeniči in dekleta, pri britkem trpljenju našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa in zavoljo izveiičanja vaših duš vas zarotim : raztrgajte še danes, raztrgajte vse grešne zaveze, v katere sto se zoper voljo božjo, gotovo tudi zoper voljo svojih starišev in v veliko nevarnost svoje duše zavezali, in dokler v deviškem stanu živite, dajte Jezusu svoje celo srce in nerazdeljeno. Krščanske device! Usmiljeni Jezus naj bo zdaj edini vaš ljubljenec, in vi, mladeniči, ljubezen do Jezusa bodi edina vaša prijateljica. Tako bo srečen, polu zasluženja pred Bogom vaš deviški stan, pa bote tudi vedno pripravljeni na zakonski stan.
Ne skrbite preveč, mladi moji poslušalci, za svoj kruh, tudi ue za streho, ako pošteno živite; vaš Gospod Jezus Kristus je boga! dovolj, pa tudi dober, vas oskrbeti, ako njemu zvesto služite in čistost ljubite. Amen.	Ant. Kukelj.

2. Pobožna zvijača.
Gospod je hvalil krivičnega hišnika, da je bil modro storil. Luk. 16, 8.
A.	1. Sveti apostol Janez je pisal, da ves svet v hudobiji tiči. (I. Jan. 5, 19.) Hudobija ali bolezen sedanjega sveta je — nezvestoba. Podložniki se puntajo zoper svoje gospodarje, goljufajo v malem in velikem. Brali smo grozno goljufijo v Budimpešti, v Gradcu — in pa tudi goljufijo služabnika pri Rotšildu.
2.	Vsi taki nezvesti hudobneži bi si pač morali k srcu vzeti svarilo iz današnjega sv. evangelija, v katerem nas mili Jezus uči, da bodo vsi nezvesti služabniki in goljufi morali iti na račun pred večnega Boga. Daj račun o svojem hiševanju, bo Jezus nam zaklical. (Luk. 16, 1—9.)
3.	Čudežno se vam pa gotovo zdi, ko ste slišali, da je Gospod tega goljufa še celo bil pohvalil. Ali pomniti nam je, da ga ni pohvalil zaradi hudobije, temveč zaradi previdnosti ali zvijače, ko si je v veliki zadregi vedel hitro in izdatno pomagati; zato Jezus pravi: Gospod je hvalil krivičnega hišnika, da je bil modro storil. (Luk. 16, 8.) To pa je nauk za nas, da moramo biti previdni, modri ali zviti. Zato vam danes govorim: o pobožui zvijači, pravi modrosti.
B.	Morda se vam ta moj izraz dozdeva — nespameten: pobožna zvijača, ko si vselej pod imenom — zvijača nekaj hudobnega mislimo. Vendar pa pri prav poštenih ljudeh najdemo nekakšno brezgrešno zvijačo, katere tudi sv. pismo ne graja. (Prim.: zvijača Rebeke in Jakoba I. Moz. 27, 1—35.) Današnji sv. evangelij hvali hišnika, da je bil modro storil. Vse to priporočuje tudi nam pobožno zvijačo ali krščansko modrost.
Krščansko moder ali zvit je tisti človek, ki:
1. rad moli. Kadar molimo, z Bogom, nebeškim Očetom Prijazno govorimo, in si ga prijazno naklonimo. Tudi ti imaš tistega rad, kateri se s teboj prijazno mčni . . Boga se nam torej ni bati, ako smo modri in pobožno zviti, da radi molimo. — Mnogo svojih naolitev izročujemo svetnikom nebeškim, svojim patronom in drugim priprošnikom .... Ali ni to modro in zvito, da mi vse svetnike z molitvijo podmitimo, naj bi oni stopili pred božji tron, in za nas Priproševali, in da, kar mi sami ne premoremo, zadobimo po združeni Priprošnji teh prijateljev Božjih? Ali ni bil zvit mali Cahej, ki je splezal na smokvico, da je mogel Jezusa videti in milost dobiti?

Tako zvito in modro storimo mi — mali in slabi pri svojih zaslugah, ako v pobožni priporočbi in goreči molitvi stopimo na mogočno drevo občestva svetnikov, ako radi molimo ; pa tudi Gospod Bog nas bo nekdaj pohvalil, da smo moleči dobro ravnali.
Krščansko moder ali zvit je pa tudi, kdor:
2.	se rad posti. Ker pa sedanji čas posta nihče ne obrajta več; ker je posvetnjakom post — stradanje, kako bi še človek obilnega posta bil zvit ali previden? O da! prav zvit je kristijan, kateri se posta še po stari šegi drži. — Ninivljani so bili grešniki; sodba božja je bila že sklenena — čez 40 dni: vesoljni pogin! Poslužili so se pa pobožne zvijače, posta prav ostrega. Kralj je namreč ukazal oklicati v Ninivah: »Ljudje in živina, govedina in drobnica naj nič ne okusijo, tudi naj ne hodijo na pašo, in vode naj ne pijo.“ (Jon. 3, 7.) In koliko jim je ta sveta zvijača hasnila — sami veste, ko nam sv. Duh sam pravi: In Bog je videl njihovo delo, ker so se obrnili s svoje hudobne steze; in Bog je milostljivo odvrnil zlo, katero je napovedal storiti, in ni storil. (Jon. 3, 10.) Ako je Bog nesrečo čez nas že določil, sodbo že podpisal, račun že sklenil — moremo še večnemu pogubljenju uiti, če po zgledu evangeljskega hišnika modro ravnamo, ter se po navodu Ninivljanov poslužimo pobožne zvijače: radovoljnega, ostrega posta! In kadar bomo pred sodnikom resnično stali, nas bo Gospod pohvalil, da smo bili zvito storili, ko smo z ostrim postom poravnali svoje grehe že na zemlji. Postimo se torej radi! bodite modro zviti!
Tretja pobožna zvijača pa obstoji:
3.	v miloščini. Sam Jezus nam jo danes priporočuje, govoreč: In jaz vam povem: Delajte si prijatelje s krivičnim mamonom, da kadar obnemorete, vas sprejmejo v večna prebivališča. (Luk. 16, 9.) Kdor torej rad miloščino deli, je moder, ali krščansko zvit, ker si za malo, minljivo reč pridobi sveta nebesa. — Ali ni bil pobožno zvit sv. Martin, ki si je za ponošenega plašča aškrt pridobil pohvalo od Jezusa, ki mu je rekel — ogrnen s polovico podarjenega oblačila: »To mi je storil krščenec Martin." Ali nisi ti pobožno zvit, ki za kapljico studenčnice — bolniku podarjene — dobiš morje večnega veselja? Ali nisi ti zvit, ki beraču vržeš laščani krajcar, da od Jezusa dobiš krono nebeškega kraljestva? Ako smo usmiljeni do revežev, in jim radi miloščino delimo, smo pobožno zviti ali krščansko modri: sam Jezus nas bo pohvalil, govoreč: To ste meni storili! (Mat. 25, 40.) Kakor o evangeljskem hišniku — tako se bo tudi nam reklo: Gospod je pohvalil krivičnega hišnika, da je bil modro storil.
0. Danes je god sv. Ignacija — začetnika jezuitov . . bil je prav moder: zapustil je ubožcem svoje obilno premoženje . . postil se . . cele noči premolil . . bil je previden hišnik, lahek je bil račun pred Jezusom, ker le zanj je vse delal, trpel, umrl . . . Bodimo tudi mi modri — krščansko zviti, da božje darove lepo rabimo sebi in bližnjemu v blagor . . postimo se radi . . . molimo obilno in pobožno, naj bi nas ljubi Jezus nekdaj usmiljeno sodil in sprejel v sveta nebesa. Amen.	Simon Gaberc.
JPogled na slovstvo.
A
R. P. Bernardini a Piconio, ord. cap. concionatoris, emeriti s. theologiae professoris, antiqui provinciae Parisiensis definitoris Triplex Expositio Beati Pauli apostoli Epistolae n<l Romuuos: Analysi, qua textus apostolici ordo et connexio dedaratur; Paraphrasi, qua mens apostoli breviter exponitur et clare; Commentario, quo litterales notae, variae lectiones sensusque textuicon-formiores afferuntur. Accedunt et observationes dogmaticae, morales et asceticae, pastorales per totum commentarium dispersae et in corollario pietatis vel doctrinae Post singula capita collectae. Ad usum studiosorum S. Theologiae et sacerdotum >n vinea Domini laborantium emendata et aucta per P. Michaelem Hetzenauer a Zeli prope Kufstein, Ord. cap. provinciae Tirolensis septemtrionalis concionatorem, approbatum s. Theologiae lectorem, bibliothecarium. Cum approbatione et facul-tate Excellentissimi Episcopi Brixinensis ac Principis atque Reverendissimi ministri Generalis ordinis. — Oeniponte MDCCCXCI. — Typis et sumptibussocietatis Ma-rianae. 8°. Str. 603. Cena 4 gld. 80 kr. — P. Bernardinus a Piconio (Picqui-gny) roj. 1. 1633. in umrl 1.1709., je bil kapucin in lektor bogoslovja. O njem piše Hurter (Nomenelator litt. T. II. p. 759.): »cujus triplex expositio epistolarum d. Pauli, gallice (1706.) et latine, Parisiis 1703. in f. multum arrisit piis lectoribus et non immerito propter concinnitatem, utilitatem, unctionem ; hinc a Clemente XI. collaudata et saepius recusa fuit, etiam recentiori aetate, Lugduni 1834. v. 6. in 12°. Parisiis 1823 v. 6. in 12° etc. Dividitur opus istud in tres partes; 1. exhibet analygim singulis capitibus praelixam, quae continet argumentum illorum et contextum; in 2. perpetua paraphrasis textum comitatur, exponit et illustrat; in •h habetur commentarius ad difficiliores nodos extricandos; variae lectiones sensui
t«xtus conformiores afferuntur.Editio gallica est brevior quam latina et
huius veluti compendium, sed ad eandem exacta methodum.« C. g. p. Mihael hetzenauer namerja izdajati eksegetična dela p. Bernardina popravljena in Pomnožena. Izpustiti namreč hoče nekatere manj primerne stvari, dodati pa toliko, kolikor je za dosedanji napredek potrebno. Najprej hoče staviti kritični 6rški tekst, obdržati vulgato, dodati pa kritične in filologične opazke. Za pridigarje dostavlja še mesta svetih očetov in učenikov.,
Po tem načrtu je urejena izdaja glavnega dela: razlage pisma Pavlovega Rimljanov. Nismo sicer mogli primerjati sedanje izdaje s prejšnjimi ali pa
s prvotno, a zdi se nam ne samo vsestransko temeljita, natančna, jasna, trdna, ampak tudi prijetna, rabna in vspodbudna. Razlaga se ozira neposredno na vul-gato, pa tudi vseskozi na grški tekst; povzeta je iz očetov in znamenitih bogoslovcev. Način razlaganja je navadni, da se vrsti namreč verz za verzom. Pregled se kaže v debelejšem tisku latinskega teksta in pa v glavnih besedah, ki so ob robu (in margine). Pred vsakim poglavjem je >analysis« — kratek posnetek, za razlago pa je »corollarium pietatis seu in hoc capite maxime notanda«, ki je nekak venček, izbran iz naukov sv. apostola in očetov. Na koncu vsega dela je stvarni indeks, ki je za iskanje posebno pripraven. Z veseljem pozdravljamo novo izdajo starega, veljavnega in že tolikrat pohvaljenega dela, ker sedaj se druži s temeljitostjo in korenitostjo pisateljevo tudi obširnejši razgled, bistrost in modrost izdajateljeva, s katero je naredil za šolski in domači nauk jako koristno delo. Zato smemo priporočati delo z istim veseljem, s katerim smo sami iskali in našli v njej razlage za dogmatična vprašanja.
Hortle Dlurnae Breviarii Romani ex decreto sacrosancti concilii Tridentini restituti, S. Pii V. Pontificis Maximi jussu editi, Clementis Vlil., Urbani VIII. et Leonis XIII. auctoritati recogniti. Editio secundaposttypicam. Ratisbonae. Sumptibus et typis Friderici Pustet. MDCCCXCII. 4°. Str. 416+(192). Cena 4 gld. 80 kr-To je krasna izdaja duhovskih dnevnic v čveterki! Ker ima Pustetova tvrdka v Reznu namen, da prirejuje vse liturgijske knjige v raznih oblikah, priredila je ves brevir, pa tudi »hore* v velikem, razločnem tisku in v zares lepi zunanji in notranji obliki. O sestavi ne govorim, ker je znana vsakomu, ki moli duhovske molitve. O obliki pa se lahko reče, da skoro ne bi mogli želeti boljše in lepše. Papir je očesu jako prijeten, črke so velike, krepke in z intenzivno barvo tiskane, razdelki so razgledno ločeni, večji oddelki pa imajo posebno risane .glave1 in lepe začetne črke. Zato imenujemo tiskovno upravo res vzgledno in vzorno, in trdimo brez pomisleka, da je v tej stroki Pustet sedaj prvi med tiskarji in založniki. Posebno lepa je prva barvana slika pred naslovno stranjo. Zato človeka le veseli, ko jemlje v roko tako knjigo, katere cena glede na vse vrline ni visoka.
Kurzgefasster Commentai1 zu den vier heiligen Evangelien. Von Theol. et Phil. Dr. Franz Polzi, Hauspriilat Seiner papstlichen Heiligkeit und Pro-fessor der Theologie an der k. k. Universitat in Wien. In vier Banden. Vierter Band. Leldens- und VcrklKriingsgescliiclite Jesu Christl. Mit Gutheissung des Wiener fursterzbischčflichen Ordinariates. Graz. Verlagsbuchhandlung ,Styria‘. 1892. 8°. Str. 517. Cena 3 gld. — Tu imamo četrti in poslednji zvezek Polzlovih komentarjev svetih evangelijev. Prvi zvezek je razlagal sv. Matevža, drugi sv. Luka, tretji sv. Janeza, a vsi trije samo do Gospodovega trpljenja. V tem zvezku Pa razlaga pisatelj Gospodovo trpljenje, smrt in poveličanje, ozirajoč se na vse evangeliste, katerih poročila kaj umno, pa tudi prijetno sestavlja. Tako imamo ob jednem komentar poslednjega oddelka svetih evangelijev in natančen opis najimenitnejše Gospodove dobe. Kakor je ta zvezek poslednji v vrsti pisateljevih komen-tarijev, tako je pa hkratu prvi v novi vrsti spisov, katere je v predgovoru napovedal. Namerja namreč obdelovati življenje Gospodovo s harmonističnim razlaganjem še v dveh nadaljnih zvezkih.
Ko smo naznanili le zunanje razmere tega dela, oglejmo si še njegovo vsebino. Razpada v dva oddelka: v prvem razklada Gospodovo trpljenje in smrt, poprej pa tudi one dogodke, ki so se vršili neposredno pred trpljenjem; v drugem razlaga Jezusovo vstajenje in njegove prikazni, potem še njegov slavni vnebohod.

V vsakem poglavju podaje pisatelj po kratkem uvodu besede sv. pisma po grškem izvirniku v nemškem prevodu, in sicer ona mesta iz evangelijev, ki govore o dotičnem dogodku; tako n. pr. takoj v prvem poglavju pod nadpisom: „Posveto-vanje in sklep sinedrija proti Jezusu1* so ta-le mesta iz evangelijev: Mat. 26, 1—5; Mark. 14, 1. 2.; Luk. 22, 1. 2. Na to nahajamo tekstno-kritične in zgodovinsko-starinoslovne opazke, naposled pa skupno stvarno in zgodovinsko razlago ali sestavo dogodkov, dokazovanje, zavračanje nasprotnih nazorov. Enako n. pr. razlaga »Maziljenje Jezusovo v Betaniji« s temi mesti: Mat. 26, 6—13; Mark. 14, 3—9.; Jan. 12, 1—8. Pač ima vsakdo veselje do tega ali onega načina v razlaganju, a kar se nas tiče, izpovemo radi, da nam prav ta način neizrekljivo ugaja, da se nam ne zdi samo jako praktičen, ampak tudi poučen in primeren za šolski pouk, ker sili učenca, da ima vedno razgled čez vse evangelije. Ni nam treba še le povdarjati, da se na ta način najlože in najboljše obdeluje zgodovina Gospodova. Zato rečemo glede na pisateljevo opazko v predgovoru, da se s tem obdelovanjem jako vjemamo in že sedaj pozdravljamo naslednja dva zvezka.
Pisatelj se opira na novejša in starejša dela, zlasti na Antonija Bynaeus-a: De morte Jesu Christi. Daši sprejema rad oni nazor, ki velja obče med razlagalci, ravna vendar samostojno in podpira svoje mnenje tudi z razlogi. Kjer so si nazori nasprotni, ozira se najprej na besede svetih pisateljev. Tudi glede na topografijo smo opazili, da se je oziral jako skrbno na zanesljive podatke. Le tu pa tam smo opazili nekako negotovost. Tako n. pr. ni bržkone »obere Apostel-kirche« (str. 37) nič druzega, kakor drugo nadstropje iste cerkve. Zakaj že sv. Helena jo je zidala v dve nadstropji, in ne še-le križarji, kakor misli pisatelj. Tudi izraz »hoch auf dem Sion gelegene und weithin sichtbare« se ne vjema prav z istino, ker ni Sijon nikaka visoka gora. Dalje se mi ne zdi prav verjetno, da bi bil šel Jezus s Sijonske gore na Oljsko goro pri vratih sv. Štefana (str. 160), marveč šel je čez dolenji (južni) most, kar priča tudi to, da je Jezus šel ob Oljski gori dalje, kakor apostoli, katere je pustil. (Mat. 26, 39.) To pa se vjema s splošno priznanim sporočilom le, ako je Jezus šel že niže čez potok, potem ob vznožju Oljske gore do kraja, kjer so ostali apostoli, in še naprej proti severu do jame ali votline, kjer je potil krvavi pot. — Na str. 240. se mi zdi oni »hOchstens in 10 Minuten« preveč drzen, ker je od hiše Kajfove do pretorija dokaj daleč; tudi ne vemo, po kakšnih ulicah je bilo treba hoditi. A dovolj teh opazk! Pisatelj se jako rad sklicuje na Badekerjevega pisatelja Socin-a; mi bi bili rabili rajši sedanje katoliške pisatelje (n. pr. Lievina ali Fahrngruberja, ki je zlasti v Jeruzalemski topografiji natančen in temeljit). — Dobro so izbrana pojasnila iz raznih virov, nauki očetov bodo posebno ugajali pridigarjem, ki bodo rabili to knjigo. Težavnih vprašanj se ni pisatelj nikjer ogibal, ampak jih obdelal nekako lahko, preprosto >n prepričevalno. Posebno pohvalno pa treba omeniti, da je vse razlaganje jasno in umevno, pisava lahka in prijetna, zaradi tega ne dvomimo, da se bode čita-teljem priljubil tudi ta zvezek poleg prejšnjih in vzbujal željo, da bi še dva obljubljena zvezka, odlikujoča se z istimi vrlinami, zagledala polagoma beli dan.
P. Perry P. R. 8., Jesu it und Astronom. Sein Leben, sein Wirken und sein Tod. Von O. L. Cortie S. J. Nacli der zweiten Auflage aus dem Englischen ttbersetzt von H. — Regensburg. Druck und Verlag von Friedrich Pustet. 1892. 8°. Str. 135. Cena 84 kr. — Mala knjižica je zanimiva najprej za prijatelje naravoslovja, posebej zvezdoslovja, a tudi za vsakega mislečega čitatelja. Kaže mu namreč prav jasno in konkretno, kako se dd družiti živa vera in katoliško prepri-
čanje z znanstvenim delovanjem. P. Perry, rodom Anglež, rojen 26. avg. 1833, je imel že zgodaj veliko veselja za matematiko in zvezdoslovje. Stopil je v družbo Jezusovo, ki ni ovirala njegovega nagnjenja, ampak mu pomogla, da so se razvili in tudi najlepše sadove donašali njegovi darovi. Bil je kot znanstvenik, strokovnjak v zvezdoslovju jako čislan, angleška vlada ga je pošiljala na znanstvene ekspedicije, in na taki poti je tudi umrl 27. decembra 1. 1889. blizu Georgetowna (v Južni Ameriki) na ladiji. V knjigi ni popisano samo ob kratkem njegovo življenje in delovanje, ampak razne znanstvene (posebno zvezdoslovne) opazke so zabeležene in prav prijetno združene. Tako se delo čita z veseljem, pa tudi s pridom. Lahko se vsakdo uveri, da katoliška vera in katoliško mišljenje ne zavira znanstva, ampak je celo pospešuje. Onim, ki se zanimajo za taka znanstvena vprašanja, priporočam knjigo prav toplo: ne bodo jo dali iz rok brez vneme za sveto vero in vzvišeno vedo.
Des gottseligen Leonhard Goffine Gebete. Gesammelt und zu einem vollstandigen Gebetbuche erganzt von P. Joseph Schneider S. J. Mit oberhirtlicher Genehmigung. 1892. Regensburg. Druck und Verlag von Friedr. Pustet. 16°. Str. 334. Cena nevez. 60 kr., vezani v platnu 84 kr. — Ime Goffineovo je čitateljem znano. Pobožnega moža molitve so tukaj v lepi obliki zbrane —v ličnem molitveniku. S tem je tudi že povedano, kaj se nahaja v knjižici. Molitve so preproste, a odlikujejo se s posebno gorkoto, rekli bi, s sv. Duhom. Knjižica je tiskana z debelimi črkami in je pripravna tudi za slabejše oči.
Ausser der einen tvahren Kirche Cliristi ist kein Heil. Von Carl von Brentano, vorm. Professor, z. Z. Beneficiat in Oberammergau. Augsburg. Verlag der B. Schmid’schen Verlags-Buchhandlung. 1892. Mali 8°. Str. 166. Cena 1 gld. 20 kr. — Ta knjižica hodi po srednji poti med učeno razpravo, umetnim zagovorom in zapiski osebnih spominov. Od vseh treh značajev ima to delo nekoliko okusa, popolnoma pa ni niti to, niti ono. Najbolj se kaže značaj zagovora ali obrambe; delo namerja biti apologetično in hoče dokazati, da je zveličanje le v katoliški cerkvi. Zato se ozira že v čase pred Zveličarjem, kaže, da je pravo le ono razodenje, katero nam popisuje Mojzes. Dalje razkazuje, kaj je bil Zveličar, naposled, kaj in katera je njegova cerkev. — Daši niso vse razprave popolnoma logično sestavljene in so nekatere posamnosti preobširne, vendar je knjiga pisana zanimivo, rekel bi duhovito. Vsaj to priča, da je prišla iz vnetega katoliškega srca. Mnoge misli z vzgledi vred bi se dale dobro porabiti v cerkvenih govorih. Tudi bi knjiga koristila takim, ki so ali v dvomih ali omahljivi v katoliški veri.
Naj oznanim tukaj tudi delo lepe umetnosti: Mater divinae gratiae. Tako se glasi podpis krasne slike iz šole Beuronske, katero je v foto-kromotipiji izdal M. Rommel in dr. v Stuttgartu in jo prodaja po 1 gld. 20 kr. Slika je res nenavadno lepa. Mati Božja, polna milobe, drži v rokah Jezuščka. Vsa postava je v žarnem svitu, stoji pa na zemlji in sredi zvezd. Konture so čiste in jako krepke, enako so prav močne in žive barve, zaradi tega je vtisek na ogledovalca krepak. Ugaja pa ogledovalcu tudi nekaka posebnost, bodisi v postavi M. Božje, bodisi v barvah, ki so jako dobro izbrane in sestavljene. Čeprav je slika sama dolga le 30 cm in široka 18 cm, vendar bode v velikem okviru namestovala tudi večjo sliko.	Dr. Fr. L.
Založba „Katoliške Bukvarne11.	Tisk »Katoliške Tiskarne"
Odgovorni vrednik: Ant. Kr žic.