92
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
102.
Ameriško meso na evropskem trgu.
V severnej Ameriki živi bizon ali američanski bivol. Predno so se Evropejci naselili, bile so neizmerne ravnine in velikanski gozdi polni bizonov. Sedaj se morajo pred človekom umikati vedno dalje na zahod in sever v kraje, ki jim niso ugodni. Res se pase po teh krajih še mnogo čred, vendar ginejo tudi te od leta. do leta, morda pride celo čas, ko bodo strastni in dobič-kaželjni lovci bizona zatrli.
Ker so se zelo skapljale črede bivolov po prerijah Zaveznih držav, udomačili so si Američani evropsko govedo, ki se je v malo letih ogromno namnožilo. In vse pokazuje, da se bode ta živa glavnica še izdatno pomnožila, ker se čedalje več naselnikov obrača na prazne prerije. Ondotna zemlja ui ugodna poljedelstvu, pač pa živinarstvu, in ker reže sedaj pacifiška železnica nepregledne planote, torej se blago laglje in bolje spe-čava. Koncem leta 1882 je čilo v Zaveznih državah okoli 33 do 34 miljonov govejih repov, katere so cenili na 640 milijonov tolarjev. Čim bolje se množe črede, tem več je treba pastirjev. Leta 1870 se je 7723 ljudi s pastirstvom ukvarjalo, a leta 1882 uže 14768.
Kalifornija in Oregon imata najrazvitejše in naj-ogromnejše živinarstvo mej vsemi Zaveznimi državami. Govedo ameriško je sploh dobrega plemena in se rado spita. Pa jih tudi ni boljših pašnikov kakor so nepregledne planote zahodnih, severnih in južnozahodnih krajev v Zaveznih državah. Le to je škoda, da ondi nimajo zakonito urejenih pašnikov, zato so vedoi prepiri in pretepi mej pastirji. Mnogo škode pri čredah narede posestnikom tatinski Indijanci in drugi poteznjači; potem grozno besneči prerijski viharji; dolge, včasih nenavadno mrzle zime, pa pogostne kužne bolezni, vsled katerih mnogo repov počepa.
Tako na daleč ne prevažajo pitane goveje živine pač  nikjer   kakor v Ameriki.   S Tehasa,  Nove  Mehike,
južno-vzhodnega Kolorada in južno-zahoduega Kansasa gonijo jo v Dalas v severnem Tehasu, kjer jo porinejo na železnico in odpeljejo naravnost v Čikego 1500 milj dalječ. Mesarija v Čikegi je jako razvita in na dobrem glasa, toraj mnogo glav tu pobijejo za razne svrhe, ostalo govedo razpošljejo v druge kraje.
Pred leti so začeli Američani sveže meso tudi v Evropo dovažati. Podjetne parobrodne družbe so zgradile posebnih brodov z jako umno urejenimi shrambami, v katere vedno prihaja enakomerno topli zrak, da se meso ne usmradi. Ob enem so zgradile tudi podobnih vagonov, v katerih dovažajo sveže meso z velikanskih mesnic k parobrodom. Meso je popolnoma sveže in zdravo, dokler visi v omenjenih shrambah, ali se koj spremeni, kedar je v Evropi snamejo in na trg obesijo. Kakor hitro namreč začne navadni zrak vplivati na meso, kmalu obledi, usmradi se in začne gnjiti. Takega mesa ne kupujejo kolikaj trdne hiše, pokupijo ga edino le ubožoe rodovine, pa nepošteni gostilniki po znižanej ceni. In to je krivo, da se trgovina s svežim mesom ni tako razširila, kakor se je s početka pričakovalo. Zategadelj so podjetni glavničarji se oprijeli druge misli: začeli so živo govedo na evropski trg dovažati.
Da so Američani praktični, pokazali so tudi tu. V Evropo pripeljejo cel brod goved, nazaj cel brod iz-selnikov. Ker se ljudje z Evrope čimdalje bolje selijo v Ameriko, zgradile so parobrodne družbe izredno velikih brodov, ki so mogli na en pot po 1500 izselnikov sprejeti. Ti parobrodi pa za druge svrhe niso bili dosta prikladni, ker so bili preobširni, prav tako tudi navadni parobrodi niso bili prikladni za prevažanje goved, toraj so si lastniki obeh pedjetij podali roke. Zgradili so novih brodov in obširne stare so predelali tako, da služijo obema svr-hama. Na takih brodovih sedaj prevažajo govedo v Evropo in izselnike v Ameriko. Pa tudi potnike sprejemajo, kedar vozijo govedo z Amerike v Evropo. Ali milujemo potnika, ki se na takem brodu vozi. Res so saloni in kajite gi-zdavo opravljeni, kuhinja in postrežba je izborna, tudi vozijo še dosta brzo, ali je na takem brodu prehud smrad in vedno mukanje na palubi natlačene živali tudi ni prijetno. Pa tudi to podjetje se ni obneslo tako, kakor so pričakovali. Res je žival na brodu zavarovana kar je le moči proti vremenskim nezgodam, toda kedar morje kipi in valovi pluskajo čez palubo, kedar brod pleše kot orehova lupinja, da celo najspretnejši matrozi komaj morejo po koncu stati, takrat je hudo za žival. Ker na tesnem stoji, ne more leči po več dni ne. nekatera se ne vleže ves čas dokler se vozi. Dostikrat je žival premočena, in če potem potegne mrzel veter po njej, začne se tresti, in ni čuda, če je mnogo počepa.
Ostala žival pa zelo upade radi prehudega trpljenja na morju kakor tudi popreje na suhem za dolge vožnje in hoje. Zato je dobiček podjetnikov mnogo manjši, kakor bi mogel biti. Po vrhu meso te izmučene, bolehave živine ni in ne more biti okusno in zdravo. Zato je v evropskih pristaniščih koj pobijejo. Skušnja jih je iz-modrila.   Žival   namreč v malo   dneh   shujša   do   kosti,
93
ako jo postavijo v hlev, da bi se spočila. In če jo hočejo potem odebeliti, treba mnogo časa in dobre piče, kar pa preveč stane in ni na dobiček podjetnikom temveč na zgubo. Pa tudi čepa rada taka žival, če je koj ne pobijejo.
(Dalje na si.)