| SPOMINI | PRIPOVEDI O UJMI 8. AVGUSTA 1924 - I. DEL
Jože Plestenjak: Kot, da bi se cel svet podrl!
List za listom nam je uspelo v preteklih dveh mesecih odkrivati grozo, ki jo je v petek 8. avgusta 1924. leta ponoči pov-zročil utrgan oblak nad Polhograjskimi Dolomiti. Zapisali smo že, da je najhuje prizadel Mačkov, Petačev in Potrebuježev graben, odkrili pa smo tudi podatke, da je ta vodna ujma pustošila prav do Viča in Tobačne tovarae.
Ker mineva letos 110 let od ustanovitve hudourničarske službe na Slovenskem in ker je prav naša občina znana po najobsež-nejših tovrstnih delih od usodnih poletnih dni 1924. injesenskihdni 1926. leta, bomo v našem glasilu v nekaj nadaljevanjih obja-vili prispevke na to temo.
Junija smo objavili posnetek Mačkovega grabna, ki ga je več dni po katastrofi 8. 8. 1924. leta naredil nestor slovenskih hudo-urničarjev dipl. inž. Alojzija Štrancar (30. 8. 1885-17. 7. 1983). Pogovor zdrugoro-jenim sinom Jerneja Plestenjaka p.d. Ur-hovca, Jožetom Plestenjakom (1916), ki že
od leta 1963 stanuje v moščanskih Slapah na št. 105, na tisto usodno noč pa je bil kot osemletni deček skupaj z mamo, očetom, bratoma (Ivan - 1914, Franci - 1918) in sosedom Andrejem Tomicem p. d. Škra-bov na domu v Polhovem Gradcu 64, nam je razkril, kaj pravzaprav prikazuje ta zna-meniti panoramski posnetek. Takole je pripovedoval izredno živahni 78 letni mo-žakar, ki je že dolga leta tudi navdušen lovec, zadnjih osem let pa ga je zasvojila harmonika — frajtonerica.
»Mačkov graben je bil rodovitna dolina z njivami s črnikasto zemljo ter lepimi sadovnjaki in znamenitimi orehi. V njem so se ljudje preživljali s poljedeljstvom, z rejo govedi, prašičev in ovac, sadjar-stvom, pa tudi s strojenjem kož ter z žagar-stvom. Ljudje so dejali, da je bil Mačkov graben pravi raj na zemlji,« nam je najprej opisal izgled te dolinice Jožef.
Večkrat je ponovil, da si še danes pred-stavlja vse, kar se je pri njih dogajalo od približno poldevete zvečer dalje, 8. avgu-sta 1924. leta.
»Nekajkrat se je strahovito zabliskalo, potem pa se je ulilo, kot da bi morje zlival. Čez dobre pol ure sem v svetlobi strel že videl, kako je po razburkanem vodovju nosilo mimo nas ostrešja, drevesa, živino, valilo velikanske skale,« je skušal opisati ta krut mladostni doživljaj in še dodal, da se je njihovi družini in sosedu Andreju uspelo rešiti že preko razburkane vode na bregu, za hišo, k sosedu.
»Zibalo se je, lomilo, pokalo, ..., naj-hujši pa so bili plazovi. Četrt Grmade se je odrtgalo in privalile so se skale velike kot pol kuhinje v prostorno zgrajeni hiši. Ti so zasuli vse njive, vso takratno dolino. Tudi do 20 metrov na debelo in ti so ji dali
sedanjo podobo. Deroča voda in plazovi so pri »Kobilcu« odnesli hlev v živino, sušilnico za sadje in vse pomožne kmečke zgradbe. Ostala je le hiša. Vse zgradbe pa so imele v sebi živino, poljske pridelke (pšenica), seno, orodje in še kaj. Pri »Mač-ku« je plaz odnesel hlev z 12 (8 po besedah Marije Gerjol roj. Peklaj) govedi (do polo-vice v blatu je ostal živ le najbolj nagajivi junec), prašiče, šupo, mlin, stope in vse
Radio GLAS Ljubljane je 8. avgusta predvajal prispevke o tej ujmi. Predstavil je poročanje takratnih časopisov, se pogovarjal z Pavletom Antonom Vodnikom, in s pred-sednikom občinske skupščine Bogdanom Bradačem ter sekretarko za gospodarstvo Tatjano Brank, predstavil poglede upravnih organov na to problematiko.
kar je bilo izven hiše. Plaz je tudi prekinil pot očetu Jožetu Peklaju in osemletnemu pastirju Jošku Kozjaku. Pri »Skir« je vzelo kozolec in lopo. Pri »Turenšeju« so imeli popolnoma nov hlev. Odneslo ga je z živi-no vred. Pa tudi gospodarsko poslopje in kozolec. Hišo, ki je stala v bregu, pa je zasulo do slemena. Pri »Meštniku« je plaz zbrisal hišo, hlev, živino in celo oslička. Drugo jutro ni bilo mogoče videti, da je tam še včeraj stala. Meštnikovi so se na srečo rešili z begom v breg, za razliko od Mačkovih, Skirovih in Turnšerjevih, ki so ostali ujeti v hišah in so na najvišjih možnih mestih čakali, kdaj se bo izteklo neurje. Pri nas je odneslo jez, strojnico za strojenje kož (11 x 10 m), vse kadi in kože. Oče je imel pripravljeno tudi volno, ki naj bi jo naslednji dan peljal v Naklo. Voda je vse skupaj porinila skozi vrata in okna, hišo pa zasula do prvega nadstropja. Kadi je zasu-la z naplavinami, kože pa je odnesla na
Polhograjsko polje. Omenil sem že, da je grozna vodna gmota, ki je dosegala tudi do deset metrov globine, nosila s seboj skale, drevje, pesek, blato. Skale velikanke (tudi 30 m3) je nosila, kot da bi bile iz papirja. Kot sem že povedal je bil Andrej Tominc p.d. Škrabov tisti večer pri nas. Ko je začelo liti, je nameraval iti domov, da bi zaklenil vrata. Vodni val ga je prehitel. Škrabovi so ostali brez hiše, žage, gospo-darskega poslopja in sploh vsega imetja.«
Mačkov graben, po katerem je tekel istoimenski potok, ob njem pa so bili šte-vilni studenci, je v tej noči za vedno spre-menil podobo in zgubil večino svojih pre-bivalcev.
»Deževalo je nekako do dveh ponoči,« je ocenil Jožef in pridal, da nihče ni upal iz hiše. Vsi so čakali jutra. Noč je črna, le strele so osveljevale to podivjano naravno bojišče.
Ljudje so bili prestrašni.
Jutro 9. avgusta. Zdanilo se je. Ljudje so šli proti svojim bivališčem. Od vrha Tošča in Grmade do konca grabna so videli ie velikanske skale, plazove, redke ostanke zgradb, na glavi stoječo govedo (privezano za žlebove), utopljene prašiče, ovce, ...., vse je ležalo po nekaj metrov debelem pesku in blatu. Sivkasta voda pa je tudi do meter visoko bruhala iz bregov in polnila razjarjeni Mačkov potok, ki je brez struge gospodaril po mrtvi krajini. Tam pod ore-hi, zasutimi do polovice mogočnih debel, so našli 66 letnega Jožefa Peklaja - Mačka in nekaj deset metrov nižje njegovega pa-stirja Joška Kozjeka.
Ljudje so naslednje dni prihajali z vseh
strani in spuščali milodare v priročne skri-
njice                    (nadaljevanje prihodnjič)
STANISLAV JESENOVEC