O slovniškem pouku. 1. Sološne opomnje. Da je slovnica v Sloveniji le pastorka, sem opazoval že pred leti od daleč, a danes vidim to tudi od blizu. Slovniški pouk se obče sinatra kot potrebno zlo. kot robata dekla, ki ima le smetje iz hiše pometati t. j. trebiti jezikovne kozle učenčeve govorice in ničesar več. Toda to mnen.ie je zmota. Slovnica ima ne le negativno nalogo trebljenia in čiščenja, amnak tudi svoio pozitivno zadačo. Ona mo- ra posnemati razsodno in nežnočutno gospodinjo, ki zna svojo hišo 2. okusnimi slikami in drug^mi lepotijami okrasiti, tako mora tudi pravi slovniški pouk seznaniti učence z lepimi besednimi oblikami in izrazi, ki niso običajni v priprosti ljudski govorici. In morda je to njegoY glavni namen, kajti ako hočemo učenca usposobiti za umevanje knjižnega iezika, ne_rnoremo iti mimo deležnikov, rekcije nekaterih glagolov in pridevnikov, mimo redko rabljenih in vendar potrebnih predlo gov, veznikov in drugih členic. In šele besedotvorie! Vse to mora učenec dobro spoznati in se usposobiti. da sam tvori potrebne oblike ali besede (izraze) ter jih pravilno rabi. Znam. da slovnica v osnovni šoli ni sama scbi namen, te-mveč da služi le drugim predmetom v podporo, vendar ne smemo iz te n.iene npdrejenosti sklepati. da ie postranskega in za izobrazbo manj \ražnega pomena nego drugi predmeti. Kard.inalna zmota! Poleg računania pač v osnovni šoli ni druzega predmeta, ki bj formal.no in materialno izobrazbo bolj pospeševal kakor slovniški pouk. Morda poreče kdo. da spisje. Nikdar! Spiisie brez slovniškega razmotrivanja t. j. brez poznavania slovniških pravil in skrivnosti ie zgolj instinktivno. privajeno besedičenje. Učenec mora znati utcmeljevati, zakai da ie rabil ta sklon in ne drugega (rekciia!). ta predlog in le ta veznik. Slovnica je izborna šola praktične losike. Kdor zna tujo misel razčleniti. jo zna tudi doumeti in si duševno prisvoiiti. pa tudi svoie lastne misli pravilno zapisati. So ljud.ie. ki gotovo tudi brez poznania slovnice in logike pravilno govore,toda tako eovorjenie ie le privajeno alioperira le s konkretnimi mislimi. z zazna-vamd telesnih čutil, kar zna tudi maliotrok. Avtodidaktni ali rojeni govoruiki in filozofi pa so bele vrane. Mnogo iih ie. ki zavidaio nemškii narod za niegovo umstveno izobrazbo. za niegov smisel za red, točnost. preciznost in disciplino. Smelo trdim, da mu te lastnpstj niso toliko prirojene.. kolikor so mu privzgojene potom učnega obrata. Ako pregledamo nemško didaktično slovstvo, gotovo na.idemo na prvern mestu pripomočke za uspešni iezikovni pouk, med katerim zavzema poleg čitanja slovniški pouk drugo mesto, kar ie čisto logično. kajti naiprej se morajo potom čitania svalitati predstave. potem se premotrivajo bsedne oblike ter pravila, ki le te določaio, in v tret.ii vrsti šele more otrokov duh stopiti v aktivno delovanje s tem. da proiicira na katerikoli način dobliene misli na papir. Za psihologa zelo poučen ie tudi poiav, da se govorna spretnost češče ne uiema s spisovno. Poznal sem ter poznam še otroke. ki prav spretno govore 0 vsakdan.iih pripetlja.iih. a niso v stanu. le tri stavke pravilno in po logičnem redu napisati. Obratno pa so mi znana imena mnogoterih izbornih slovstvenikov. ki niso bili zgovorni. kamoli govorniki. Ta kontradiktorični pojav ima svo.i vzrok bržkone v temperamentu in krvnem obtoku. Govorniki so obče živaiinejšega značaia in kri iim pol.ie hitreje po žilah, da si vsled tega tudi predstave urneie sledjio v možganih, oreanu človeškega misiienia. Misleci in literati pa se morejo del.i časa pomuditi pri kaki misli ali predstavi, da si jo ogleda^io od več strani. Komu nai damo prednosti: temperamentnemu govorniku, ki fascinira poslušalce, ali redkobesednenui. temeljitemu mislecu? En sam pogled v uaše javno življenje nas prepriča, da se res mnogo govori in besed^uie t. i. pona\i.ia.» se le besede drutrili, toda žal premalo se misli an prevdaria. v kolikor bi mogle biti resnične in, ako udejstvovane, tudi koristne. Pomisliti moramo tudi, da ne morejo biti vsi liudje govorniki, ker potem ne bi bilo — poslušalcev, kar se često pripeti na shodih, kpder Jih hoče več hkrati govoriti. Končno ne smemo pozabiti, da imamo ves človeški napredek zahvaliti bistroumnim mislecem vseh n.arodov in vekov. Le govorniki pa navadno več škodujejo nego koristi.io. Še vsetn ie vfspominu, kako so nekateri brezvestni govorancarii razvneli ljudsko dušo za vojno in brezmiselno klanje! Toda dovoli 0 tetn, ker menda dandanes tudi ni nič boljše v tem oziru! Potem takem bomo hodili pri pouku sredn.io pot; ne govorna spretnost za vsako ceno nai bo naš cilj, afflpak stvarno in iedrnato govorjenie. ki nai uri ob snovi, ki se da obenem tudi izkoristiti za umstveno, etično ali estetično izobraženie. Ne količina besed in stavkov (kvantutn) bodi merodajna.. atnpak njih miselna vsebina in slovniška pravilnost. torei kvaliteta! Vsem tem zahtevam glede iedrnatosti. pravilnosti in logičnosti pa ustrežemo s temeljito nego slovnice. ki naj velja kot nekak regulativ rastoče učenčeve duševnostj. Kakor smo že omenili, mora 1 slovniški pouk podpirati ne le spisja in realii, ampak sploh vse druge predmete. N.iegova zadača ie torej precei obsežna in mnogostranska, iz česar sledi. da se inu mora posvetiti tudi zadostno števiko učnih ur. nai bi bilo celo na račun realnega pouka. Vem. da s tem ne ustrežem lnodernistom. ki kar ro.iijo za čim več snovi iz realij, toda sedanje materaaHziranie pouka ie le efemerna bolezen, ki io bomo in io tudi moramo preboleti. Iz lastne izkušnje vem, da ie formalno dobro izšolan učenec na boijšem nupram tovarišu, ki si ie naprtal le svoj spomin s stoterimi imeni in podatki iz realnih prednictov. Sicar 0 teh ob priliki! Slovenski jezik pa ie tudi po svo.ii konstrukciii (sestavu) takšen, da se ga dobršen del učencev temel.iito ne nauči brez slovnice. Pa tudi isti, ki ga že od doma pravilno govore, se nai zavedaiu iezikovnih pravil in zakonov. naj jih unitio: razum nai podpira privaienost. Znan.) ie. da innogoteri. učitplji ne ljubiio slovniškega pouka. ker se iim zdi preveč suhoparen in abstrakten; deloma ie ta strali upravičen, toda veliko je odvisno od učitelievevra znanja in načina podavan.ia snovi. 2. Sklaniatev samostalnika. V naslednjem hou^n podati nekaj lastnih izkušeni iz obravnayanja važnejših poglavii iz slovnice. Na.iprei me zaninia sklaniatev. ki se obče zelo slabo ojbdolava.. Ni praktično in še manj psihološko. da se samostalnik in pridevnik sklaniata vsak_sebi. Da postopajo tudi drugi jeziki tako, ne drži, ker se v slovenščini sklonila samostalnika in pridevnika boli ujema.io nego n. pr. v n&tnščini, Ncmec sklan.ia samostalnik vedno s členico ali drugo pridevno besedo, da si bolj ponazori posamezne sklone. Taka ponazoritev tudi ne bi škodila slovenski, osobito i-sklanjatvi Dalje opozariam na deistvo, da se rodilnik nekaterih samostalnikov (imen žiyih bitii) da težko in le omejeno rabiti v stavku brez pridevne besede (prilastka). Velika napaka ie. da se že spočetka vadj sklaniatev v vseh treh številih. da tako begamo otroke srednie stopnje z 18 sklnni! Na tei stopnji nai_ sklanjajo učenci lc v ednini in množini, ker se s tem prihrani mnogo časa za potrebnejše vaie in da slovniška ura^ ne postane preveč dalgočasna. Vrh tega se dvojina le redkokdai rabi. in ako. učenci bodo zadeli njene sklone. izvzemši dajalnik in orodnrk, gotovo tudi brez posebne va.ie. Veliko zamudo. da se v sklanjatvi ne pride napreu povzroča nasa 'slabo pogodena terminologija. Prvi sklon se zove imenovalnik, to še gre. Toda kako naj deci razložim rodjlnik? Li ne bi bilo bolr še reči čigavnik? In daialnik ie tudi lahko iemalnik, tožilnik pa hvalilnik. Šesti sklon pa ie oblagodarien kar z dvojnim imenom. Vestna kopi.ia latinskega. rzrazoslovja! .le li res treba mučiti otroke s takim eolim nominalizmom. ki za to stopnio osnovne sole nobene vrednosti nima? Li še vemo, kako priprosto poimenu.iejo Nemci svoje štiri sklone? Jih ne bi kazalo v tem oziru posnematj? Seveda! Veliko zmote in zameniav povzroča v naši slovniški terminologiii prečesto rablieno obrazilo—nik! Zato se lahko pripeti delinicija: Imena oseb. živalij... so imenovalniki! Kolikor potrebno utemeljivši svoje nazore, lahko pridem k praktičnemu delu. Ko so učenci že dodobra izur.ieni v pravilni rabi samostalnikovega števila (seve brez in tudi s pridevno besedo!) pričnem z a-sklanjatvijo n. pr. naša krava. Že pri številu se morajo učenci opozoriti na, različne končnice samostalnikove. Danes pa hočerno spoznati druge spremembe na samostalniku! Učiteli napiše polanoma šestero stavkov. enega pod drimetra na tablo. Stavke povedo učenci na primerna vprašania sami. Med tem ko učiteli piše. nai sredn.ie in manj nadarieni nčenci ponovno čitajo že napisane stavke; s tem se uho in iezik bolj privadita na 110ye besedne oblike. povrhu pa se boli ob- drži pozornost in disciplina. Vobče bo za prvo lekciio v sklan.iatvi. ako nimam po«Łbno nadarienih in dobro pripravlienih otrok. zadostovala ednina, kajti tu gre v pryi vrsti za po.iem »skloni«. oziroma: samostalnik kjava ima v ednini 6 sklo" nov, kar se lahko in hitro razširi. ako uporabim v stavkih naša (vaša) kozaovca .... v pravilo: ženski samostalnik ima... 6 sklonov. Na vse to so učenci z rnetodnirni vprašanji opozor.ieni, da sa' mi naidejo in povedo pravila. Ravno tako tudi jia način vprašanja po posamezni« sklonih. (Dalje prihodnjič-) J