UČITELJSKI LICT GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU". Uhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Slovenski rokopisi naj se pošiljajo na uredništvo v Sežani na Krasu, hrvatski na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, za uredni tvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane L 24.— Upravništvo v Trstu (3) ulica Molin grande 16, I. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tis' arna Edinost v Trstu. Št. 13. V Trstu, dne 1. maja 1923. Leto IV. HAMLETSTVO Kralj: Omahovanje med močjo in voljo ničesar ne stori! (Sheakespeare.) Da se Anglosasi vzdržujejo kot gospodarji sveta, je mnogo pripisati njih vzgoji, ki je v marsičem popolnoma nasprotna eni, ki jo pozna evropski kontinent. Glavni trije tipi vzgoje, kmetiški, delavski (mestni) in takozvani meščanski («višjih» slojev) se_ tudi pri Angležih lahko opazujejo, vendar je anglosaška vzgoja prosta omejene umske naobrazbe, tako značilne za ostalo Evropo, in skozi in skozi trezna, za življenje prikrojena. Zdravje, samotvornost in svoboden razvoj sil gojenčevih so cilj vzgoje pri Angležih. Higijenskim zahtevam odgovarjajo stanovanja v domovih za eno ali dve rodbini, primerna hrana in zadostno gibanje na zraku, samotvornost se zasleduje s tem, da se mladina ne ubija z vsemogočimi pojmi, ampak da se uči praktično in da predstavlja naučeno vedno kos kruha, ne da bi se otroci zanašali na premoženje staršev, svoboden razvoj gojencev pa se pospešuje z javnim podpiranjem sposobnih in nadarjenih, ki se pri nas najraje zatirajo. Zato ni nič čudnega, če ni angleško šolstvo niti zdaleka tako — dovršeno, kot je na pr. nemško. Nemško šolstvo in njegova vzgojna načela so bila žal predolgo merodajna tudi pri nas, kakor smo od Nemcev prevzeli ono smešno samopo-veličevanje radi izobrazbe. Škoda intelektualne vzgoje se najbolj čuti pri onih, ki so bili največ časa pod vplivom šole, pri izobražencih. Um, nagačen s popolnoma nepotrebnimi stvarmi, povzroča skepso, lomi podjetnost in ubija iniciativo. Najhujše zlo pa je, da dolgotrajne študije stvari, za katere nima človek razpoloženja in zvanja, polagoma razrahljajo živčevje in človeško hotenje. Kaj je človek brez volje? Nemški šolski sistem, ki ga poznamo še preveč, je tudi in še posebno med učiteljstvom mnogo škodoval. Ohromel nas je, vklenil našo dejavnost in voljo, prepojil z dvomi in omahovanjem, napravil nestalne in odvisne, da ne moremo nikamor, četudi morda jasno vidimo, kam bi morali. Daši je skozi in skozi intelektualen, vendar nam ni dal niti onega najnujnejšega razumevanja stvari, ki so okrog nas in preko katerih bi morali videti kakor ,z gore, medtem ko nam je čaral pred oči neznatne malenkosti ter nas slepil, kako da so velike in važne, Ni prav nič čudnega, če je učiteljstvo, ko pridejo trdi časi, mahoma ob svojo samozavest, ob vso samostojnost in se pusti strahovati nele od dogedkov, ki so navidezno težki in usodni, navidezno, pravimo, marveč tudi od oseb, ki si dovoljujejo pravice, ki jih jim ni nihče dal in ki zlorabljajo svoja mesta za stvari, za katere vendar še obstoji odgovornost. Učitelj, ki mora baje uživati ugled, kakor se uradno trdi, in ki ga pri ljudstvu tudi običajno uživa, ker je njegov stan koristen, sestavljen povečini iz vrlih, nesebičnih, požrtvovalnih in neomadeževanih ljudi, tak učitelj je danes ponekod socialno popolnoma degradiran, da se smejo znašati nad njim uradni pisarji dvomljive moralne vrednosti, brez smisla za vse, kar je izven njihove domišljavosti in brez poznanja najenostavnejše dostojnosti, da o zakonu niti ne govorimo. Kar se ponekod godi, ni več postopanje — upravičeno ali ne — proti poedinim učiteljem, ampak poniževanje vsega učiteljskega stanu, zato pribijamo na tem mestu žalostno dejstvo. Kolikp1 in komu bo to poniževanje koristilo, ne vemo, čutimo le, da je pelin za učitelja. Reklo se bo, da smo v prehodni dobi in da je v takih časih vse mogoče. Tudi je res, da se lahko vlada z različnimi sredstvi, s pravičnostjo in z zakonom, s popustljivostjo in s trdo pestjo. Toda so gotove meje in prav v dobah «močnih» vlad so najlaže mogoče nevarne, škodljive zlorabe. Ker je učiteljstvo nele skrajno odgovorno in tudi odgovornosti si popolnoma v svesti, razen tega po vaseh na najvidnejših mestih, da se mu nadzira lahko slednji korak in slednja beseda, se zlorabe tudi lahko preprečijo, se lahko napravi konec poniževanja stanu. Niso vesele razmere, v kate ih živimo, toda braniti se moramo najprej sami, ker drugi nas ne bodo. Da nas ne ponižujejo do tega nimamo pravice le kot osebe na uradr i mestih, v javni službi, marveč že zgolj kot lju it. Tu^ pa je naš «ceterum censeo» vedno isti: se prizadevanje učiteljstva je zaman, če ni enoi io, če ni skupne volje, kakor so skupni naši interesi. Skuipna obramba je mogoča le v organizaciji in tisti, ki se tega ne zavedajo ter gredo svoje poti, greše na nas vseh in tudi sami nad seboj. Drugi greh pa, ki ga čutimo, je greh mladih v naših vrstah, — ne vseh, a mnogih. Naraščaj ne povzema, kakor bi moral, predvsem v svojem lastnem interesu, organizačnega dela tam, do kjer so ga dovršili oni starejši tovariši, ki so z žrtvami snovali stanovska društva. Skepsa prerašča mladost, nekako veliko, končnoveljavno razumevanje vsega, kar vidimo in živimo, kar pa je prazne Nn brez vsebine in brez smisla. V tej skepsi tonejo najboljše sile, se razkrajajo brez koristi in povzročajo razkroj, zakaj ne dobrega ni, ne pravega, ne lepega, strupena roža je življenje in drobno delo nevredno velikega človeka, zato nepotrebno in smešno'. Namesto da bi naš stanovski naraščaj stopal zdrav in krepak na IPAK Ipak još nije utrnula u nama u Istri staleška svest, kolegijalnost i milosrdje... Živimo več predugo u buri i oluji, gledamo danomice čine nemilosrdja, okrutnosti i divljaštva, ipak, ipak još nije ugasnula u našim srcima ona sveta iskra čovečnosti i čove-koljublja; nije u nama ugasnuo plam ljubavi i milosrdja, što je dika svakog učitelja-ice. To sve poka-zasmo u dan pogreba oašeg nezaboravnog druga g. Licula. Tu pokazasmo, da u pravoj zgodi znademo pokazati, da nije kolegijalnost i staleška svest prazna reč u našim ustima; pokazasmo, da — krv nije voda! — Tu je iskra — nek postane plamom i vatrom; tu je kvas — nek bude hleb! Ne sustajmo, jer prekoračismo najgore; ne zdvajajmo, pošto svet i mi sami dolazimo k sebi; dolazimo k čovečnosti i čovekoljublju. Dosti videsmo, dosti doživesmo i prokušasmo: dodjosmo do uverenja, da plemenitost srca jedino je kadro nas kao osobe, ljudstvo i narode rešiti sadašnjih zala, te dovesti nas sve na stepen sreče i blaženstva. Ona sveta iskra u nama da ne ugasne, nego da pregnemo, da se rasplamsa u plamen, da sveti i grije naše obitelji, našu školu i okolinu. ^1 Milosrdje, nesebičnost, čovekoljublje jesu tri temeljna ugla prave sreče i uslov bolje, lepše buduč-nosti sadašnjeg i budučeg pokolenja. U ovome znamenju pobediti čemo zatornike ljudske sreče 1 grobokope ljudškog mira i blaženstva. Oh, kako je slatko činiti iskrnjemu dobro i pružati mu ruku pomočnicu! Nema veče slasti negoli brisati suze bed-nicima i žalosnima! Oh, kako se čovek čuti sretnim u duši kad je utro i jednu suzu nevoljniku! Ko to od nas očutio nije?! Pa svi, jer smo ipak još — ljudi! Jesmo i još nije sve ugasnulo u ljudskom srcu. DIRETTORE DIDATTICO Z uvedbo italijanskega šolskega zakona v nove pokrajine — kar se bo zgodilo najpozneje z novim šolskim letom — bo doživelo šolstvo tukajšnjih krajev marsikatero preuredbo, ki bo globoko zarezala v njegov dosedanji ustroj. Sprejem osnovnih šol v lastno administracijo od strani posameznih občin bi pomenil na pr. za naše šolstvo naravnost usodepoln udarec. Mogoče pa, da se ta in še druge spremembe vendarle ne bodo udejstvile, in sicer radi tega, ker so imeli ž njimi že v starih pokrajinah zelo slaba izkustva ter se zato dela z vso resnostjo tudi tam na preustrojitvi dosedanjega šolskega zakona, posebno kar se tiče dveh važnih vprašanj: šolske administracije ter šoloobveznosti. Upanje je tedaj, da se bodo te reforme izvedle še pred uvedbo ital. šolskega zakona v naše pokrajine, ker drugače bi prišli v marsičem prav gotovo z dežja mesta, na postojanke, ki jih prazni beg časa, namesto da bi mladi tovariš v društvenih odborih, v Zvezinih listih, v pevskem zboru in povsod, kjer nas življenje kliče, prispeval po svojih močeh, omahuje, tip modernega inteli. genta, med voljo in močjo ter strastno iskaje izteza roke v praznino. Naši mladi gredo hamletske poti, razdejane od skepse in nemoči. Bilo bi veliko zlo, ko bi šli vsi po njih. Uprimo umovanjem i voljom, da ona iskrica božanska u našim srcima ne ugasne, nego da postane vatrom, što če nam užgati čitavo srce i dušu — či-tavo naše biče. Utucimo divljaka u sebi, pa tražimo svaku zgodu da nešto dobra i plemenita iskažemo prijatelju i drugu, susedu i iskrnjemu, jer samo ovako i ovim putem dolazi se do prave sreče osobne i ljudske. Činimo dobro i budimo milosrdni, da sebi tako pribavimo časove lepog duševnog raspolože-nja, da tako plemenitosti čineči probudimo u svom srcu čoveka uzvišenih čuvstava. U torne budimo sebičnjaci: sebe radi i radi svoga zadovoljstva i plemenitih čuvstava iskazujmo zborom i tvorom ljubav do brata, kolege, prijatelja, — do čoveka. Činimo ovako osvedočeni, da samo ljudi dobra srca uistinu žive i jesu zaista sretni. Mi ne videsmo stvora ledena srca, što ne pozna milosrdja a da se čuti zadovoljnim; ne videsmo okrutnika i sebič-njaka, a da bi bio uistinu sretan... I bogati su možda, a ne vide oko sebe nevoljnike i nesrečnike; gleda-juči ih ne gane im se srce na samilost. Što da ih onda usrečuje? Vino, gozbe, raskoš? Vidimo sve i ovakove kako prolaze, pa znamo, da ne živi čovek samo o kruhu. Ovo drugo što zaista hrani čoveka jesu dela milosrdja, čuvstvo samilosti i ljubavi do iskrnjega. Bez altruizma čovek nije plemdnit, bez njega svet če ostati pustinjom i dolinom suza. U tomu valja da prednjače uzgojitelji i učitelji. Budimo zato plemeniti, da sebe plemenimo i osrečujemo, a ujedno one, koji u nas gledaju i koji traže od nas da budemo — ljudi, koje fraži i očekuje ljudsko oko i srce. U torne leži naša moč i važnost našeg zvanja. U plemenitosti našeg srca jeste zlatni ključ, kojim čemo otvarati i železna vrata okrutnika i nasilnika i divljaka... ' t pod kap. O teh važnih vprašanjih se je od naše strani že mnogo razpravljalo, zato ni naš namen, da bi se danes spuščali v potankosti o dobrih in slabih straneh obeh zakonov, hoteli smo le mimogrede pokazati na najbolj senčne strani italijanskega zakona. Z upeljavo novega šolskega zakona dobimo precej važno spremembo tudi v didaktični ureditvi osnovnega šolstva. Dosedanji šolski okraji odpadejo, a namesto n'ih se uvedejo številna šolska okrožja. Ukinejo se pa tudi dosedanja šolska vodstva, in skupina šol bo tvorila v učnem pogledu enoto: šolsko okrožje. Dosedanji centralistični sistem okr. šol. svetov izgine, izvede se decentralizacija, toda ne popolna, kajti več šol skupaj bo osredotočenih zopet v šolskih okrožjih. Na čelu takega šolskega okrožja bo «direttore didattico», nekak mali nadzornik po naše. Posamezne šole ne bodo imele v didaktičnem oziru direktnega stika z okr. šol. nadzornikom, am- pak z didaktičnimi ravnatelji, kateri Sodo zopet direktno podrejeni okr. šol. nadzornikom, ki ostanejo tudi še nadalje na svojih mestih. Ta uredba ne bo potemtakem v bistvu nikaka reforma, ampak bo sprememba le bolj formalnega značaja. Med dosedanja šol. vodstva in okr. šol. svete stopijo le nekaki posredovalci: didaktični ravnatelji. — Dvomimo, da se bo s to reformo izboljšalo naše šolstvo, že radi tega ne, ker se mu z eno roko da, kar se mu je z drugo roko približno ravnokar vzelo, toda tudi škode ne bo velike, kajti v bistvu ne bo to nikaka posebna sprememba. Vsaj kar se 'tiče italijanskih šol tukajšnjih krajev, reforma ne bo velike važnosti. Drugače pa izgleda zadeva z ozirom na slovanske šole. Ne smemo namreč niti za trenutek pozabiti, da so slovanske šole teh krajev velik «politiikum»: kardinalna točka v vsem velikem kompleksu političnih vprašanj in sicer kakor za Italijane tako tudi za Slovane. Zato je za nas vsaka sprememba velikega pomena ter ne smemo mimo nobene z omalovaževanjem ali celo z nezanimanjem. Da ne bo kakih nepotrebnih nerazporazumljenj, izjavljamo takoj, da smo v principu za vsako reformo, ki naj bi zboljšala stanje našega šolstva, pa naj si bo ta še tako korenita. Nismo v ničemer konservativci, ki bi tičali v kakih okostenelih predsodkih ter bi se raditega protivili vsaki novosti. Nasprotno, želimo si reform in predlagali smo tudi že številne spremembe na šolskem polju, toda pri teh smo imeli pred očmi vedno le pravi napredek in osamosvojitev šolstva iz birokratičnih spon. Nobena še tako neznatna reforma pa ne sme po naših nazorih dotakniti se osnovnih vzgojnih in učnih načel, ker vsaka taka reforma je prav gotovo škodljiva. Iz strogo pedagogičnega stališča tedaj ta nova uredba ne bo prinesla nikake bistvene spremembe ter bi nas zato tudi pustila precej hladne. Toda nekaj drugega moramo imeti pri tem vprašanju pred očmi. Ta nova uredba zadevlje namreč indirektno tudi našo organizacijo ter jo postavlja pred težko preizkušnjo. Mislim s tem imenovanje didaktičnih ravnateljev. Kriterij, ki ga bo zasledo- ZOPET SAMOPOMOČ Kako velika je potreba, da si ustanovimo v svoji organizaciji zalog «Samopomce», vidimo že iz tega., da smo že neštetokrat o tem govorili na naših sestankih in zborovanjih, da je o tem pisalo naše glasilo ini smo pred mesecem priznali to potrebo z dejanjem, ko smo v nekaj dneh zbrali lepo vsoto za nesrečno tovarišico. Na delegacijskem zborovanju v Vipavi je predlagal tov. K. Pahor po želji tržaškega učiteljskega društva, da bi se ustanovil pri «Zvezi» poseben fond, s katerim bi se pomagalo obolelim in drugim potrebnim članom organizacije. Predlog je vzbudil veliko zanimanja, Povdarjalo se je, da je zadeva nujna. Slišali so se glasovi, da je treba pomagati učiteljskim sirotam, vdovam', vpokojencem in skrbeti, da. bo moglo, iti bolno učiteljstvo v zdravilišča itd. Koncem debate se je sprejel predlog, da tržaško učiteljsko društvo zadevo temeljito prouči, sestavi pravila in jih objavi v «Učit. listu*. Tovariša I. Daneu in K. Pahor, katerima se je poverila ta naloga, sta sestavila pravila in trž. učit. društvo jih je vala vlada v izbiranju in določanju teh malih nadzornikov, kar jih bo prišlo v poštev iz vrst slovanskega učiteljstva, bo prav gotovo povsem drugačen od onega, ki ga zasleduje v tem pogledu naše organizirano učiteljstvo. Naše stališče gre izključno za tem, da morajo osebe za ta važna mesta imeti vse pogoje, ki bodo garantirali za pravi dvig našega v zadnjih letih tako težko prizadetega šolstva, stališče vlade pa stremi, kakor smo videli in vidimo vsak dan na številnih zgledih, večkrat za nečem povsem nasprotnim. Tudi sedaj smo že v naprej prepričani, da se ta imenovanja ne bodo izvršila po zgolj pedagogičnih vidikih, raditega moramo že za časa precizirati svoje stališče. Mi vidimo pravilno rešitev tega vprašanja le v tem, da gredo ta imenovanja skozi Zvezo. Ne mislimo mogoče s tem, da predloži Zveza vladi svojo listo; taka zahteva, četudi povsem naravna, bi bila z ozirom na današnje bolne razmere zelo naivna in naravnost smešna. V mislih imamo drugo pot, ki se da realizirati. Dolžnost vsakega posameznega orga-niziranca, ki bi prišel od strani vlade v poštev za to imenovanje, je, da z ozirom na kriterij, ki ga zastopa Zveza v tem pogledu in z ozirom na njegove odr.ošaje napram organizaciji, pred sprejemom tega mesta prepusti zadnjo in odločilno besedo Zvezi. S tem korakom pokaže organiziranec pravo razumevanje organizacije, ta pa s.e lahko uveljavi tako, kakor ji gre po vsej pravici. S tem manifestiramo svojo moč, ki jo imamo v organizaciji; veliko moč, katere pa nismo znali vedno in povsod uveljavljati . . . Rekli smo že v začetku, da bodo imenovanja didaktičnih ravnateljev preizkušnja za Zvezo. Pokažimo, da znamo bolj ceniti moralično vrednost od materialnih koristi. Za vrednega organiziranca ne sme biti skleda leče nikdar argument. B. M. P r i p. uredn.: Zvezino vodstvo je mnenja, da so taki nazori idealno mislečih tovarišev samo — glasba prihodnosti. . . poslalo Zvezinemu vodstvu z izjavo, da se v principu strinja s predlogom o «Samopomoči», ki se je sprejel na del. zborovanju v Vipavi, in predlaga-, da se poviša mesečna članarina članov na 6 L in naj se s poviškom 1 L ustanovi fond' «Samopomoč». Vodstvo «Zveze» je v seji 13. dec. 1921. sklenilo, da se poslana pravila prouče in objavijo v «Učit. listu* v razpravo. Pravila se niso objavila in «Samopomoč* se je odložila. Prevelik je bil strah pred povišanjem stanovskega davka, imela ni gorečega zagovornika in prehiteli sta jo drugi enako potrebni in lepi ustanovi, Zvezin pevski zbor in tiskarna. Pri zadnji seji upravnega odbora 29. marca pa smo se zopet spomnili «Samopomoči* in sklenili, da pride na dnevni red pri letošnjem del. zborovanju. Povod je dala zbirka za okradeno tovarišico, ki je prav dobro uspela in pokazala, da zalog «Samopomoč* ni le potreben, temveč tudi mogoč, ker v nas še živi ljubezen do tovariša in tovarišice, katero je zadela nesreča. Ustanovitev «Samopomoči» je torej potrebna in mogoča. Ako si ne ustanovimo vira, kjer bomo v potrebi zajemali, bo morala slediti prvi zbirki, druga, tretja, nebrcij, česar ne bomo zmogli, ker zbiranje zadene le nekatere in utrudi. Tudi mera biti že v skrajni sili. kdor se odloči in nastopi težko pot in prosi, da bi se zanj zbiralo. In včasih je pomoč tako nujna, da je najhitrejše zbiranje prepočasno. Lažje je tudi plačevati redne majhne prispevke kot cb času zbiranja, ki pade lahko na zadnje dni meseca, odšteti večjo vsoto. In še to. Zbirka je nekaj izjemnega, negotovega, mi pa potrebujemo stalnega, gotovega pribežališča, katero moramo vsi graditi in zgraditi in h kateremu se bo lahko vsak zatekel, ko bo v potrebi. Temelj «Samopomoči» moramo položiti na letošnjem del. zborovanju, ki bo prve dni julija v Gorici. Do1 takrat pa dobro premisli zadevo vsak posebej in pretehtajmo jo skupno na dru- štvenih zborovanjih. Nasveti in predlogi naj se objavijo v našem glasilu, da se bodo lahko vpo-števali pri sestavljanju pravil in ne bomo v Gorici šele cincali in slednjič odstopili zadevo zopet kakemu odseku ali pa po zborovanju zopet godrnjali nad sklepom delegacije ali se mu celo upirali. Objavijo naj se tudi čimprej v «Učit. listu* spredaj omenjena pravila «Samcpcmoči», ki jih je sestavilo’ trž. učit. društvo, vodstvo «Zveze» pa naj bi poverilo kakemu tovarišu nalogo, da jih izpopolni in jih pravočasno izpopolnjena objavi v «Učit. listu», da jih bodo delegati poznali in lahko predlagali na zborovanju morebitne spremembe ali pa jih sprejeli nespremenjena. Z ustanovitvijo «Sam opomcči», ki bo vredna tovarišica drugih lepih ustanov naše «Zveze», bomo stopili v naši organizaciji za dobršen korak dalje, ki bo imel za naš stan neprecenljive moralne in gmotne koristi. M. K IZ ORGANIZACIJE Goriško učiteljsko društvo je imelo 5. aprila t. 1. zopet svoje zborovanje v Gorici, ki je bilo prav dobro obiskano. Res, s ponosom lahko zremo na našo tovariško edinosti in stanovsko zavednost, Le v edinosti je moč, brez katere ne smemo računati, brez katere bi padel ves naš stvor v prazen nič, s tem pa tudi naši upi, naši smotri! Le skrbno gojimo to drevesce, da se nam razraste v mogočno drevo, ki ga najboljši viharji ne bodo mogli podreti na tla, Sicer j,e pa tudi res, da se zaupa naši požrtvovalnosti mnogo; a denar, ki ga žrtvuješ, ni zavržen, saj si ž njim kupiš razvedrila, .ki je vsakemu od nas potrebno tudi za naše zdravje. Tovariš predsednik Lojze Urbančič pozdravlja prav iskreno vse društvenike, posebno pa predsednika «Zveze» tov. Ant. Germek, tovariša Punčuha in našega vrlega tovariša Milana Kerdo, ki je po dolgi in mučni bolezni zopet toliko okreval, da se je povrnil med učiteljstvo. Z žalostjo se je spomnil prerano umrlega agilnega tovariša Vladimirja Koršiča, šol. voditelja v Št. Petru. Učiteljstvo je stoje počastilo njegov spomin. Kako ije bil pokojni povsod priljubljen, priča lep pogreb. Naj počiva v miru! Dalje je sporočil predsednik učiteljstvu, da je odbor razpisal tri nagrade za najlepše spise o polstoletnem delovanju našega okrajnega društva ter nujno priporočal, naj se takoj poprimejo peresa vsi tisti tovariši (ice), ki so zmožni tega dela. Predsednik tov. Urbančič je stavil na glasovanje dva predloga, ki sta bila soglasno sprejeta in sicer: 1. ) Potom predsedništvene deputacije tovarišev Urbančič - Mermolja - Roj/ic naj se odločno zahteva pri okrajnem šolskem svetu dolžna draginjska doklada za 6 mesecev. 2. ) Isti naj izplača knjižničnemu odboru vse že poterjane prispevke za vzdrževanje okrajne učiteljske knjižnice za njeno popolno ureditev in pomno-žitev z novimi strokovnimi in znanstvenimi knjigami. Nato se je spomnil predsednik Zvezinega pevskega zbora, ki je nastopil na velikonočni ponedeljek v Vipavi in tudi dosegel krasen uspeh. S pevskim zborom so zopet pokazali učitelji in učite- ljice javnosti, da so res prosvetni delavci na pevskem in dramatskem polju. Končno omeni predsednik še v svojem nagovoru, da se jie odposlalo iz društvene blagajne dogovorno s par odborniki 250 L organizirani koleginji v Istri, ki je bila okradena po brezvestnežu za 2000 L. Predsednikovo poročilo je bilo z odobravanjem vzeto na znanje. Temu je sledilo razpravljanje O' zadnjih okrožnicah okrajnega šolskega sveta glede enotnega reševanja. Razmišljalo se je tudi, na kak način bi se praznovala petdesetletnica društvenega obstoja. Za zdaj se je odstopila ta zadeva društvenemu odboru. Splošna želja vseh zborovalcev je pa bila, naj bi se vršila ta slavnost o počitnicah o priliki Zvezinega zborovanja v Gorici s sodelovanjem Zvezinega pevskega zbora. Ker ni bilo drugih predlogov, zaključi predsednik lepo zborovanje in določi prihodnje zborovanje prvi četrtek meseca maja t. 1. Idrijsko učiteljsko društvo je imelo 25. marca svoj redni mesečni sestanek. Tov. predsednica je poročala, da se je poslalo iz društvene blagajne za tovarišico' v Volosko 50 L. Ta slučaj je dal povod, da se je izrekla želja po ustanovitvi «Samopomoči». Tov. Burnik je poročala o zbirki za tiskarno. Društvo ima 26 članov, ki so plačali do sedaj za tiskarno 1050 L. Pojasnilo se je, da se vplačani denar vsakemu obrestuje in se bo onemu vrnil, ki bi odšel iz dežele, ako bo to želel. Glede preureditve naše organizacije smo se izrekli za društva po pod-prefekturah in odseke za člane onih šol, ki spadajo po svoji legi skupaj. Pomanjkljiv «Ročni zapisnik* se je kritiziral, vendar so se obsojali oni, ki so ga vrnili, Konštatiralo se je, da se nekateri tovariši in tovarišice ne zanimajo ali premalo zanimajo za «Novi Rod», vsled česar ima v nekaterih krajih premalo naročnikov. Menda se dotični tovariši in tovarišice ne zavedajo, da s svojo brezbrižnostjo škodujejo svojim učencem, svojemu ljudstvu in sami sebi. Ugibalo se je, kako bi) se temu odpomoglo. Zvezino vodstvo se je sklenilo naprositi, da pošlje pravočasno program del. zborovanja, da bo mogoče o njem razpravljati na društvenem sestanku. Ker so vzele društvene zadeve preveč časa, se je odložilo predavanje tov. L. Burnik «0 jezikovnem pouku» na prihodnji sestanek. Slomškova zveza v Idriji je imela svoje redno mesečno zborovanje dne 3. malega travna 1923 ob 11 uri dopoldne v Spodn:i Idriji. Lep, pomladno topel dan velikonočnih počitnic je privabil k zborovanju skoro vse tovariše in tovarišice. Po pozdravnem govoru predsednikovem je poročala tovarišica P. Leskovčeva o seji upravnega odbora Zveze v Trstu z dne 29. sušca 1923. Nato pa je tovariš Rafael Gostiša kratko a stvarno očrtal življenje in delovanje enega največjih duševnih velikanov davno minulih dni. Predaval je o Galileo Galilei-u. S pomočjo zanesljivih zgodovinskih virov je ovrgel razna neumestna in neopravičena očitanja, naperjena proti Cerkvi in razgrnil jasno sliko o mišljenju in kulturnem stanju 17. stoletja, kar nam edino more služiti v pojasnilo in razumevanje procesa proti temu velikemu umu. Zborovalci so z zanimanjem sledili predavanju in v živahni debati izmenjali svoja mnenja. Razno. Za dan prihodnjega zborovanja so navzoči zborovalci enoglasno izbrali 3. maj, ker je to skoro edini dan, ki nam preostane, da se tovariši prijateljski združijo ravnajoč se po geslu: V slogi je moč. Zborovanju je sledilo skupno kosilo in iskrena, neprisiljena prosta zabava. Tolminsko učiteljsko društvo je zborovalo dne 18. marca pri Sv. Luciji. Predsednik pozdravi navzoče zborovalce, gra:a pa one, ki se ne udeležujejo društvenega delovanja. Nato se spomni umrlega šolskega nadzornika Andreja Lašiča, ki je veliko prispeval in žrtvoval za razvoj tolminskega šolstva. Zborovalci vstanejo v znak spoštovanja do pokojnika. Sledi predavanje tov. C Drekonja o umetniški vzgoji. Po predavanju otvori tov. predsednik debato. Tov. Podgornik: Pri risanju bi morali posebno paziti na izobrazbo estetskega čuta, a učitelj mnogokrat ne najde poti. Potreben bi bil tečaj za risanje. — Glede petja pripomni, da nimamo pravzaprav nobene zbirke mladinskih pesmi, ki bi popolnoma odgovarjala potrebi. Pesmi so raztresene po raznih pesmaricah. Treba bi jih bilo zbrati in izdati. K temu se oglasi predsednik: Tov. Podgornik je podal par misli o risanju in petju, zame pa je najvažnejši predmet spisje. Predlagam, da bi posvetili ravno temu predmetu največ pozornosti. Tov. Drekonja: Večina šolskih zbirk nar. pesmi ima napako, da je tekst napevu namenoma skrpucan (zlasti napevom erotičnih pesmi). Risanje kot predmet ni pri nas tako upoštevano, kakor bi moralo biti. Čuti se disorientacija v metodičnem postopu risanja. Spisje je za nas zlasti s praktičnega in estetsko vzgojnega stališča naivažnejši predmet. Predlagam, da bi sestavili trije tovariši posebne referate glede poučevanja gorenjih predmetov. Predsednik predlaga, da bi se o tem predavalo na prihodnjem zborovanju. Referati se poverijo: tovarišu Kalanu petje, tov. H. Močniku risanje, tov. Matelič in Drekonja prevzameta poročilo o spisju. K debati se še oglasi tov. Podgornik, ki pravi, da bi bilo treba obračati večjo pozornost lepopisju. Ni treba, da se zatira individualnost pisave; paziti pa moramo pri lepopisju in sploh pri pisanju na vzgojo estetskega čuta. Dalje poroča predsednik, da je bil pred časom s tov, Jenkom v Vidmu na povabilo tov, Franzota, predsednika učit. društva «Isontine». Tja so bila povabljena vsa učiteljska društva naše dežele. Na zborovanju se je razpravLalo o skupnem delovanju z italijanskimi kolegi Julijske Benečije ter o pristopu vseh učiteljskih društev k «Assoziazione Magistrale Umberto Caratti». Društvo je strokovno. Predsednik povdari, da se na sestanku ni nič sklepalo. Za ali proti pristopu se odločimo na naših zborovanjih. Poleg tega je potrebno za pristop dovoljenje naše «Zveze». — Ne bi bilo napačno, da se v gospodarskih zadevah naslonimo na gori imenovano društvo, drugače bi imeli vseeno prosto roko. O stvari se je treba odločiti; najbolje je, da storimo to danes. Sklene se, da pristopi društvo k italijanski organizaciji A. M. U. C., ako v to privoli «Zveza». Ker je obnovitev potovalne učiteljske knjižnice zelo potrebna, sklenejo zborovalci enoglasno, da se za to vzame predujem na račun vojne škode. Tovarišu knjižničarju se prizna nagrada za delo in sicer v znesku L 200, katere naj se mu izplačajo iz fonda okr. učit. knjižnice. Za tovarišico v Istri se je nabralo 163 L. Predsedstvo bo pozvalo neudeležence, da vpošljejo prispevke. Predsednik poroča, da prošnja za izredno podporo učiteljstvu še vedno ni rešena. Tov H. Močnik opozori, r.aj bi se rešitev pospešila, ker se okr. šolski svet razide koncem meseca junija. Predsednik pozove poverjenike, naj poročajo, kaj je z vplačilom deležev za učiteljsko tiskarno. Poročilo pove, da je vplačanih malenkostno število deležev. Zborovalci sklenejo zaprositi okrajni šolski svet, da bi jim ta odtrgoval pri mesečnih plačah članarino, kakor tudi vsote na račun deleža. Tov. Drekonja poroča, da je oboleli tov. Fon brez sredstev in da mu bo plača z aprilom ustavljena. Predsednik se obveže, da bo prosil okrajni šolski svet, da mu nakaže čim prej znatno podporo. Pri obravnavi članka «Kam» v Uč. L. se odloči večina zborovalcev za drugo pot. Prihodnje zborovanje bo v maju ali 'uniju v Kobaridu. Zborovanje «Učiteljskega društva za Trst in okolico« Opozarjamo vse tovarišice in tovariše, da se gotovo udeleže v nedeljo 6. maja ob 814 zjutraj zborovanja v Svetoivanski šoli. Oni, ki jim je mari naša organizacija, naj pridejo že ob 8. uri, da se pomenimo o volitvah predsednika in delegatov. Zastopniki naših šol naj prinesejo s seboj imenik članov Šolske matice in naročnino, za vsakega člana po L 6.—. — Za odbor: Podpredsednik: Vinko Trobec. Goriško okrajno učiteljsko društvo zboruje dne 3. maja t. 1. v Trgovskem domu točno ob 9.30 zjutraj. Dnevni red: 1. Predsednikovo poročilo. 2. Predavanje: Šolska higijena (Dr, R. Sfiligoj). 3. Počitniški enomesečni učiteljski tečaj v Rimu (Firenze - Perugia?). 4. Zvezino zborovanje v Goirici. 5. Volitev 15 delegatov za delegacijsko zborovanje. 6. Slučajnosti. Popoldne ob 14. v šoli via Cappuccini predava Giovanni Lorenzonb «La decadenza e la prepara-zione del rinnovamento.» Vsakdo naj priglasi ta dan predsedništvu svojo morebitno udeležbo pri počitniškem poučnem tečaju v Rimu (morda se določi še kakšen drugi kraj), da določimo organizatorjem vsaj približno število ude-ležnikov za potrebne predpriprave. Tovarišice in tovariši i