Z IGLAVSKE GIMNAZIJE. Češko spisal Vaclav Kosmak. Preložil Jožef Gruden. QsB*^amo tri profesorje smo imeli v prvem razredu: gospoda ravnatelja, (Iffijjttii O. lsfrida, premonstranta, in o. Ivana, kaplana pri Sv. Jakopu, (tf|3w ki je nadomestoval bolnega gospoda kateheta, tudi premonstranta. U*&^šb!> Najbolj smo se bali gospoda ravnatelja. Nikdar se ni za-smejal, pač pa dostikrat zagrmel kakor iz temnega oblaka. Jaz menim, da je mislil cel dan na šolo; ponoči pa sanjal o njej. Vsaj videli smo ga pri-hajajočega vedno prvega v Šolo in odhajajočega poslednjega iz glmnazije — a ves čas, kar se je rnudil v gimnaziji, ni bil trenutek brez dela. Zjutraj, ko smo šli dva po dva, rezred za razredom, vsak s svojim razrednikom v cerkev, je gospod ravnatelj redno stal na vrtu pred vrati z naočniki na nosu in nas pregledaval kakor general. Zdajpazdaj je katerega poklical in mu pomigal z roko, naj stopi iz vrste. Zardel je poklicani kakor mak na njivi. Nekoč jih je stalo na strani blizo dvajset- Ko je odšla vsa šola, se je rav-natelj obrnil k izvoljenim ali pravzaprav k zavrženim, je vteknil roke v žep, zmajal z glavo in jih ogovoril jezno: ,,Kdo ste vi ? — Ali ste študentje?" Vse iiho. — ¦§ »Vprašam vas, ste študentje ali ne? Odgovorite!" Ta in oni se je boječe ™ oglasil: ,Smo." »Kaj praviš? Ti si študent — ti ?• se je obrnil nanj ravnatelj. »Drvar si! Poglej, kakšne čevlje imaš! Takc imajo drvarji, ne pa študentje! ln vsi ste taki! Kdo vam je snažil čevlje dancs ? Kdo — vprašam vas." h| Revčki so povesili glave in gledali na svoje umazane čevlje. |H BHahahaha!" se je zasmejal gospod ravnatelj, ngospodje študentje! So študentje faki ? ln ti, Penižek, si igral včeraj za gumbe, da so potrgani pri kamižoli ? Hajd domov, nemameži; ne pridite mi prcd oči, dokler ne ^j boste v redu. Le še enkrat, pa boste vsi zaprti." ^M Nekoč je šel profesor po uri vun, da bi se naužil svežega zraka. Mi smo seveda porabili to priložnost, pa je nastalo kričanje kakor v judovski ¦ šoli. Kar se odpro vrata, prikažejo se ravnateljeve bele mustače, in v tem hipu je bilo vse tiho kakor pred nevihto. Ravnatelj je prišel v razred, nas resno pogledal in ne izpregovorivši besedice zopet odšel — bili smo tako preplašeni, kakor bi se nam bil prikazal duh. Navadno pa je ostal ravnatelj v razredu, dokler ni vstopil profesor, in potem je začel izpraševati. Gorje onim, ki so bili vprašani! Malokdo mu je povoljno odgovoril, kdor pa m znal, jih je slišal zato: ,,Kaj, zato so te dali starši v šolo, da bi tukaj pasel lenobo?" se je ' razvnel gospod ravnatelj od svete in Ijubezni polne jeze. »Kaj ne veš, da so tvoji starši revni, da si pri ustih pritrgujejo zaradi tabe, ti lenoba? Noč in dan se trudijo zate, ti pa samo pohajaš lenub leni! Pa le čaki, jaz ti bom pokazal, jaz! — Oospod profesor, prosim, ostro držite to lenobo, in ako se ne bo hotel učiti, pokličite mene! Ušesa ti bom navil, da veš! Boš ces: ii »5D zastonj trgal hlače po klopčh ? Jaz ti bom pokazal krasti krvavo prislužene krajcarje ubogim staršem. — Učiti se moraš, da se ti bode kar vrtelo v glavi." Ako je bil v razredu sin kakšnega bogataša ali višjega uradnika in je mislil, da ima kakšno predpravico, se je hembrano motil. Ravnatelj mu je hitro naravnal glavo in mu povedal iz oči v oči: »Mar tnisliš, ti budalo, da bomo tebi prizanašali, ker jc tvoj oče bogat? Bridko se motiš! Tukaj imamo najrajši tiste, ki so najbolj pridni, in če se ne boš učil, boš pal kakor vsak drugi lenuh. Zapomni si!" ¦ Tak je bil ravnatelj Chyle. Marsikaterega dečka je otel pogube in ga privedel na pravo pot. Hvalo in čast njegovemu blagoslovljenemu delo-vanju hranim v globočini svojega srca. Njegov spomin ni vtisnjen v vosek, ampak vsekan je v marmor. Slava mu in vsetn takim učiteljem! O. Isfrid je bil tih, priieten gospod. Imel je razen verouka vse pred-mete. Razlagal je mirno, mirno izpraševal — in kadar ga je kaj jako ujezilo, je rekel učencu: BO ti nepridiprav, ti!" Ako ni pazil študent, je kaj hitro dobil dvojko, s pridnimi dijaki je pa bil o. Isfrid jako Ijubeznjiv. Nekoč sem bil vprašan. Sedel sem v drugi klopi. Šlo je nekaj časa j gladko, pa kar naenkrat se mi je zmedel koncept. O. Isfrid se je razjezil, ' pa mi je rekel: ^M ,,Stegni sem glavo, da ti navijem ušesa!" ^^ Nagnil sem se v pravi slovanski podložnosti čez klop, da bi me gospod profesor lahko dosegel. Toda pogladil me je, nikar zuhal in pri-stavil smehljaje se: ,,No, no, si že priden! Drugič pa pazi, da se ti ne ztnede." O. Ivan — naposled — je bil, kakor sem že omenil, katehet. Bil je velik, močan gospod, mrkega obraza. Na prvi pogled se ti ni zdel kdove kako prikupljiv, a imel je zlato srce. Upam, z enim samim ¦ zgledom označim njegovo plemenito dušo. Enkrat je izpraševal iz verouka. Poklical je hkrati tri pred klop. Prvi je bil sin bogatega tovarnarja, drugi uradniški sin. Oba sta bila lepo, celo okusno oblečena — tretji poleg njiju pa je stal v ogoljeni rašcvini — kakor reven vrabec poleg lepih pitanih kanarčkov, — in to sem bil jaz. ' O. Isfrid je gledal kakor navadno resno in nam stavil s pridušenim glasom vprašanja. Znali pa smo vse kakor očenaš. Oospoda kateheta obraz se je jasnil boljinbolj, glas mu je bil vedno mehkejši, oči so se mu iskrile, naposled je vstal, stopil izza katedra pa nas izpraševal vsevprek. A mi smo odgovarjali, kakor bi rezal. Ko se je prepričal, da znamo dobro, nas je Ijubeznjivo pogledal, po-trkal nam na ramo in rekel: »Imenitno ste znali! Veselje imam z vami. Le tako naprej! Kosmak, ti pa pridi popoldne takoj po šoli k meni." ' Rdečica me jc oblila; šel sem v klop. Ko je gospod katehet odšel, me je vse vpraševalo: BZakaj pojdeš k gospodu katehetu?" ,,Nič ne vem!" sem odkimal. 12 Po šoli sem šei nekam boječe, kakor menda sploh hodijo revni štu-dentje, k gospodu katchetu. V njegovi sobi je bil neznan mi gospod. Ko sem zaprl vrata za seboj in naredil nekaj takega kakor poklon, je velef gospod katehet onemu g-ospodu: »To je tisti deček, prosim, pomerite mu." Oospod je potegnil iz žepa dokaj znano mi pripravo, krojaško mero*r pokleknil k meni in mi meril obleko. mš Hvaležno sem gledal v gospoda kateheta. On pa se mi je nasmihal: rKaj nočeš nove obleke? Znal si kakor onadva, zaslužiš tudi lepo obleko, kakršno imata onadva. — Gospod mojsterr kdaj bo narejena?" ,,Do nedelje." —™ ,,Torej v nedeljo pridi ponjo — veš?" ?H Ko sem prišel o praznikih domov v novi obleki, se je mati zjokala od veselja: ,,Ko bi mogla temu dobremu gospodu poljubiti vsaj roko. — Bog mu plačaj, kar je storil rcvnemu študentu!" Tak je bil o. Ivan. Umrl je že. Repuiescat v halji novi, nebeški! * Oče Kosmakov je bil krojač in obenem cerkvenik. Prelagatelj.