Leto|I. - Stev. 46
IVEftZE
V Cena za irse. in Gorico 50 stotink
1	m	
m	8	w
»Goriški list" izide vsako sredo in s«i»(to zjutraj. — Opiam ur d-nišlvo v Gorici, C*rso Verdi štev. 47 - Telelon štav. tu.
*•» y-T-»f*unBV»io po ceniku. - Račun priCas>a di :is orniio Gorica.
Gorica, čne 11. oktobra 1944„
/,» mest« Gorica in T sl: p<*sam<-zn ročnina 26. lir, celeielna 52.- lir riosatiezna številka 1. lira, polletna na
številk. (D M* ir, p®lletna nn-
iiven meKiH Gsrica m f'•st:
or . .-t7 — lir. rvMeliu' <>‘0.-
Trst, 10. otkobra 1944. kapitulacija Varšave, kateri smo že posvetili važen članek, še tvori gradivo najvažnejših člankov in novic svetovnega časopisja. Niti kapitulacija ene ali druge države ni izzvala v svetovnem tisku takega odmeva, kakor padeo tega mesta. In vendar bi moral biti padec tega mesta ne-kaj naravnega, saj se je šlo le 7a poraz več ali manj močnega unora. Toda svet — tudi dežele, ki zastopajo popolnoma nasprotna politična mnenja — sluti, da tu nekaj ni bilo v redu, da se je dogodilo nekaj skrajno mučnega, neka.) zločinskega. Ko bi tako ne bilo, bi varšavska kapitulacija že stopila v ozadje, saj ima svetovno časopisje dovolj n tudi senzacijonalnega gradiva in bi mu ne bilo treba mlatiti stare slame. Gre se torej za kaj več, kakor enostavno kapitulacijo enega mesta in fiasko enega upora. In mi, kakor med vrsticami tudi vse svetovno časopisje, si dovoljujemo trditi, da gre pri tem za čast treh velesil, ki so ?, -varšavsko kapitulacijo izgubile mnogo več, kakor postojan ko. »Vse je izgubljeno, razen časti« je po splošnem porazu vzkliknil neki kralj. »Varšava je izgubljena in z njo naša čast!« bi morali danes priznati vsi trije mogočniki, ki nam jih ni treba imenovati. To je na vsak način sodba in mnenje ogromne večine svetovnega časopisja in vsi izgovori inkriminiranih velesil, četudi še bolj robati in arogantni, ne morejo spremeniti ničesar na tem dejstvu. Brezžični brzo-jav je res lepa iznajdba, za-more pa tudi kedaj postati škodljiva in ne dovoljuje -kar je pravzaprav zelo pra-vično — enostranske uporabe. Milijoni ljudi so slišali hu,, skajoče pozive k uporu, ki jih je Moskva pošiljala varšavskim Poljakom, milijoni ljudt je slišalo obupne prošnje u-pornikov, ki so prosili pomoči, pomoči, pomoči, potem ko so se vrgli za interese Londona, Moskve in Washingtona v obupen boj. Ker ako danes trdi Moskva, da se niso borili zanjo in mi bi ji tudi hoteli verjeti, tedaj so pač uporniki uprizorili nuč, ker so verjeli Londonu, zavezniku Moskve, torej prej ko slej vedno zvesti zavezniškemu programu. Kakor se zdi pa ni vseeno boriti se za London ali Moskvo, ko se že ne more boriti sam zase. Ni dovolj sprejeti demokratski program, ni dovolj videti v zlatih teletih Londona in VVashingtona odrešiteljev človeštva, potrebno je - in sicer v prvi vrsti klekniti pred Antikrista, darovati boljševizmu, sprejeti njegov nauk in potem za ta nauk umreti. Strašna logika in še strašnejši nauk za vse tiste dežel,e ki bi sicer rade videle zmago An-gloamerikartcev a trepečejo nred boljševizmom. Strašen dokaz popolne nemoči angleškega leva in za Evropo vsaj — skoro popolne onemoglosti strica Sama. Varšava bi morala pomeniti konec vseh iluzij — ni je zmage zaveznikov za Evropo brez boljševiz-
Protinapadi v etrurskih Apeninih - Soneti pritiskalo v Podonavju - Povsod srditi niapaai
Gorica, 10 oktobra. - (v.r.) -Četudi se vse boje na zapadnl fronti lahko smatra kot izredno srdite, pomenijo boji pri Aachenu nekaj več kakor vsi drugi boji. Amerikanci so že pred par dnevi tu pripravljali ta napad z izredno močnim nastopom topništva vseh kalibrov in z uporabo velike množine letal. Sedaj se je pa vnela prava bitka. Amerikanci se zaganjajo v nemška o-porišča in utrdbe a niso mogli radi trdovratne hrambe nikjer napredovati. Dosegli so tupatam malo važne vdore, ki so jih pa Nemci kmalu izločili. Ti boji in sploh ves položaj na zapadni fronti vedno jasneje kaže, da se Anglo-amerikancem vedno bolj mudi. Izrabiti hočejo še preostale vremenske možnosti in doseči kar se doseči da. Napuh je že precej skopnel. Ne stavijo več proroških ciljev svojim četam in ne govorijo več
o	teh. Čete životarijo iz dneva v dan in se zadovoljujejo z drobtinami uspehov, žrtvujoč kakor preje in več kakor prej. Naglica pa jih tudi spravlja v precej neprijeten položaj, kar •je razvidno iz epizode pri Epi-nalu, kjer je ostala ena večja amerikanska skupina obkrožena in sedaj nima izhoda. Tudi na področju Remiremon-ta pripravlja sovražnik večji napad. Obalne utrdbe še vedno vršijo svojo dolžnost, če-nrav so prav te precej nevarne zaveznikom, ki jih pa navzlic neprestanemu napadanju ne morejo izločiti iz boja.
Osma amerikanska armada | je zopet začela napadati v j etrurskih Apeninih Dobila jo pa mogočen odgovor v protinapadu padalskih lovcev in grenadirjev, ki so jo vrgli v izhodne položaje nazaj. Le pri Rocca S. Gasciano se je Amc-rikancem posrečil krajevni vdor, a tudi ta je bil kmalu odpravljen. Ob Rubikonu se nadaljujejo precej hudi boji, ki pa ne poznajo zmagovalca. Kraji prehajajo iz enih rok v druge in obratno.
Četudi je fronta na Balkanu j izmed vseh najbolj gibčna, daje ta fronta vtis, da ni tako resna kakor druge. Seveda je ta vtis precej prevarljiv in i brezdvomno se tega prav dobro zaveda nemško vodstvo, ki še išče prave sistemacije te fronte, ki je postala žrtev mednarodnih prekucuhov. Vendar pa boljševiki tudi na ■ tem predelu fronte nimajo 1 lahkega dela. Morali so se u-staviti ob Tisi, pred Belgra-dom in pri Zaječarju. Na južnem delu Madžarske so se vneli hudi boji, posebno pri prehodih čez Kreischo. Sploh so pa na skoro vsej vzhodni fronti sedaj najhujši boji za razne prehodne točke, kakor nrelaze gozdnih Karpatov, Beskidov i.t.d. Posest teh prehodov je velike važnosti. Njih važnost pa bo še mnogo večja v dobi, ko zapade sneg. Zato polaga nemško vodstvo na te operacije izredno važnost in brani te prehode in prelaz«, neumorno. Dosedaj so skoro vsi prehodi v nemških rokah.
Ne samo — tudi izgube oklop. nikov sovražnika, ako govore
o	srditih bojih, značijo tudi, da je bramba na mestu. V e-nem mesecu je na teh prehodih obležalo 442 oklopnikov. Na severu so začeli Sovjeti svoj ofenzivni pohod med Klajpedo (Memelom) in Vin-davo. Tudi tukaj je sovražnik moral pustiti na bojišču v zadnjih treh dneh 180 oklopnikov. Nemci umikajo svoje čete med Dvino in zalivom Rige skoro nemoteno po načrtu. Po zadnjih političnih dogodkih nimajo nemške čete na skrajnem severu več česa braniti.
Nekaj polkov finske armade sc je vdalo pritisku Moskve in napadlo nemške čete v severni Kareliji in v Lape-ni ji. Prišlo je do srditih spopadov na švedsko-finski meji.
To je sedanji položaj na vseh frontah. Kakor se vidi, nič bistvenega novega. In tudi bližnja bodočnost ne obeta ničesar novega. Kaj to pomeni. smo že opetovano pisali. Zaveznikom je nujno treba česa novega, Nemci se pa bore baš zato, da ne pride do ničesar novega. Tega ne more nihče tajiti, niti precej .predrzna angleška propaganda ne. Torej navzlic »neuspehom« — uspeh. Obramba je postala trdnejša na vseh frontah in čaka na zimo. Ne bo treba več dolgo čakati. Prav gotovo si nihče ne domišlja več, da te zime ne bo, nove trde in morda odločilne vojno zime.
ma, tudi za kraje, kamor usoda prinese kot prve čete An-gloamcrikancev. Za četami Anglosaksov koraka boljševizem, kakor lakota za ITuni.
Strašen nauk za boljševike in komuniste celega sveta same. Mi pač ne bomo skrbeh za njih duše in telesa, toda brezdvomno bi bilo zanje veliko bolje, ako bi njih nasprotniki imeli skrbeti zanje, ker ni ga sistema na svetu, ki bt tako brezdušno žrtvoval milijone tudi lastnih ljudi blaznosti ene ideje, ni ga sestava ki bi tako neizprosno monopoliziral človeško misel in napravil iz ene človeške ustanove, kakor je država, tako ognus-no klavnico, kakor komunizem. Ne naslanjamo se pri tem samo na naša ugotavljanja, temveč na večino statistik zadnjih 25 let Sovjetov. Tn sedaj še grozen konec varšavskega puča, še tista grozotna tišina, ki vlada sedaj na mestu, kjer je nekdaj bila Varšava (besede lista Aftonposten) Moskva je dobro vedela, da bo z uničenjem Varšave uničeno tudi gnezdo poljskih in-teligentov, ki hi ji tudi kot komunisti bili na poti, ker bi brezdvomno že radi ogromnih žrtev hoteli misliti nekoliko z lastno glavo. Moskovski robot pa ne sme sploh mislili. Zato je Varšava morala umre-ti, potem ko so jo zavezniki nopolnoma izželi. In sedaj sl Moskva, Washington in Lon-
don umivata roke, kakor Pilat, dočim si jih Stalin več ali manj zadovoljno mane, ker je dosegel svoj namen.
. Vprašamo sedaj tudi naše I — in ne le naše — voditelje komunizma in tozadevnih organizacij, ako jim ni nekoliko tesno pri srcu po porazu varšavskega upora. Ne radi upo-ra samega ali radi poraza — ta je popolnoma postranska stvar —- temveč radi tisočev in tisočev žrtev, med katerimi je bilo pač nešteto dobrih komunistov, dobrih vodij komu nistov, ki so morali umreti baš ker so bili dobri vodje komunistov. Morali bi jih smatrati za preveč naivne, naše voditelje komunizma, ako bi o njih mislili, da upajo, da bo v teh krajih komunizem drugače postopal in da jim vloga, ki jo danes igrajo da je nekake predpravice. Baš ta vloga je pravim voditeljem komunizma, tistim, ki 112 .* dni vodijo niti svetovnega puča --1 kremeljskim Židom, po našem mnenju — na poti. In ako je njim na poti — Varšava do-cet! Napravili bodo iz vas mučenike boljševiške ideje in vam morda postavili spomenik, potem ko vas bodo sami zadavili! Če vam je toliko do mučeniške krone — prosit!
V	enem moramo biti Moskvi hvaležni, mi ki nam nje politična ideja ne more do živega. Hvaležni smo ji, da sama pošilja take strašne nauko
flACHEN IZPRAZNJEN
Berlin, 10. oktobra. Po zadnjih nemških poročilih je bilo težko prizadeto mesto Aaclie-i izpraznjeno ter so nemšk-j oblasti spravile ob pravem času na varno vse prebivalstva. Letalski napadi in topovski o gen j so uničili v tein mesvi' nad 80 % vseh stanovanj, u ko, da nudi to mesto sliko p.; polnih razvalin.
Razmere v švicarski
tekstilni industriji
Švicarski zvezni predsednik Stampfl je v parlamentu govoril o švicarskih zunanje-trgo-vinskih težavah. Dejal je, da mora Švica premagovati iste težave ko Švedska. Švica mora takoj izvoziti blaga za 50 ! milijonov švicarskih frankov,
| ker drugače ne bi mogla švi-casrska industrija v celoti o-bratovati. Anglo - Američani pa hočejo, da ne bi Švica nič več izvažala v Nemčijo. To pa je nemogoče, ker ni prav nobene možnosti s čezmorskim izvozom nadomestili izvoz v Nemaijo.
1 v svet. Tudi ako isti ne bodo
I mnogo zalegli, nič ne de. Uvi-! deli bomo, da imamo opravka z neozdravljivimi blazneži in j se bomo po tem tudi ravnali. | Saj ne vedo, kaj delajo ...
(ec)
Prihodnja številka „Goriškega 'i(sta“ bo posvečena stoletnici rojstva našega „<joriškeya slavčka“ Simona Gregorčiča, ki jotslavimo dne 15. oktobra letos. Ala to številko opozarjamo vse bralce našega lista.
V*
mm
Naši domaai učenci moskovskih boljševikov so se v svoji brezmejni domišljavosti menda kar privadili načinov občevanja svojih učiteljev. A-ko Moskva prav rada nastopa kot neizprosna stranka, kadar je treba zadaviti svobodo kakega malega naroda, zakaj ne bi tudi slovenski mali boljševiki nastopali prav tako, pa čeprav obstoja vsa njihova oblast iz nekaj gorskih vasi, ki ječe pod jarmom teh tolovajev?
Tudi slovenski boljševiki, pa naj bo to na Goriškem, na Kranjskem, na Štajerskem, povsod radi nastopajo že kot nekakšna državna oblast in izdajajo kar prave — ultimate. Ti ultimati so pisani siccr v skrajno odločnem, surovem tonu, so polni groženj in pozivov, imajo pa to slabo lastnost, da jim nihče ne verjame in jih nihče ne smatra za resne, razen tistih, ki zaradi o-kolščin to pač morajo, ker so slučajno v bližini nabitega re volverja ali puške kakega komunističnega terenca ali pravega goščarja. V tem obstoji namreč tudi vsa moč teh komunističnih tolovajev, da premorejo še nekaj sterliva, ki so ga dobili od svojih zaveznikov savojskih dezerterjev, s temi patronami še morejo u-streliti za hrbtom tega ali o-nega poštenega Slovenca ali pa tudi kakega takega, ki spoznava niihovo nemoč in bi se rad nekako izmazal iz njihove družbe ter je tako postal »nezanesljiv«.
Druge moči pa te tolpe, ki pustošijo po Goriškem in po drugih slovenskih deželah, nimajo. Tako smo videli, da so izdali prejšnji mesec nekakšen oklic, naj se vsi možje in fantje javijo pri njih najkasneje do 15. septembra. Drznili so se celo, da so ta svoj poziv naslovili na domobrance in jih vabili k dezerterstvu, češ, pozneje bo prepozno, kmalu bomo oblast prevzeli mi.
Uspeh septemberskega komunističnega poziva je bil porazen, saj se razen nekaj redkih izjem, ki pač potrjujejo pravilo, ni nihče odzval, kar so morali v svojih tajnih komunikejih sami potrditi. Kdor pa je šel septembra h komunistom, je bil tako in tako že prej njihov, saj je samo čakal prilike, da se pridruži tem gozdnim roparjem, kjer ima pač največ prilike, da zadosti svojim kriminalnim gonom. Nekaj jesenskih gnilih listov je pač odpadlo meseca septembra z našega zdravega drevesa, toda deblo je ostalo celo in neomajno, zakaj sekira, s katero grozi komunizem našemu narodu, je lesena iti meči, s katerimi se šopirijo komunistični kolovodje, so prav tako leseni.
No, če ni šlo meseca septembra, so prevdarjali v ko~ munističnem »štabu«, bo šlo meseca oktobra. Izdali so ne vemo kakšne strašne prokla-macije, da bodo dne 10. oktobra slovesno vkorakali v LjU' bljano, v Gorico, v Novo mesto, pozivali so naivne slovenske ženske, naj si čimprej nabavijo zastave, da jih bodo slovesno razobesile, ko pride »slavna« Titova armada v ta slovenska mesta — posč-bna goriška pikanterija pa ie še to, da bi morali Goričani izobesiti slovenske in italijanske j zastave — vse to naj bi bilo v ! čast tej ušivi in strgani vojski j morilcev in uničevalcev narodnih življenj in narodnega premoženja.
Morda se je našla kaka naivna ovčica, ki je temu proglasu sveto verjela in je mislila. da bodo Titovi partizani resnično okupirali Gorico. V Ljubljani so se res pripravili na sprejem in kakor nam po- • ročajo, tudi v Novem mestu, toda hrabri gozdni junaki so najbrže zavohali, kakšen sprejem jim pripravljajo domobranci, v Gorici pa smo bili radovedni, kaj bo? Goriške ulice in oglasne stene so bile res polne propagandnega gra-diva, toda v takem smislu, da ga poveljniki gozdnih »armad« ne bi bili veseli, ker to gradivo, ti letaki in lepaki razodevajo strašno resnico c, pravem bistvu komunistične Osvobodilne fronte. To je bi! resnični deseti oktober v Gorici. Komunistične grožnje mirnemu prebivalstvu pa so se zopet izkazale za papirnate in njihovi avtorji so se ponov-no izdali, da so opremlzeni z lesenimi meči, — namreč kadar bi šlo za kake večje vojaške pohode. Nedolžne in neoborožene ljudi po skritih gorskih vaseh moriti, to znajo, njihove napovedane večje vojaške akcije pa se vedno spremene že v pričetku v sramoten poraz. Dandanes nihče izmed resnih ljudi ne verjame temu mahljanju z lesenim) meči!
SE
Po vsem tem, kar komuni- j zem dela, se človeku mora čudno zdeti, da nekateri še tako dero za tem naukom. Milijonarski sinovi in pobarva- j ne hčerke so pobegnili iz bo gatih očetnih salonov v hribe. Ljudje pravijo: Za svobodo so se šli borit! Pa so se v resnici šli borit za komunizem. Ali ni to čudno? Poglejte danes našo Dolenjsko! Revna je in od dela žuljavih rok je mo- \ rala živeti. Majhne kmetije so tam doma, na katerih se noč in dan ubija pridni kmetič s svojo številno družino. Glejte, ta kmet ni padel v mreže ko munistične agitacije, ker je delovanje komunističnih tolovajev že od blizu videl. Pač pa poglejte v različna gnezda po Dolenjskem in Notranjskem, kjer je doma bogatija, kjer trehušati mesarji, obilni krčmarji in zajetni štacnarji domala noč in dan delajo propagando za komuniste. Za njimi pa piska še tista tenka plast raznih šolanih tepcev, ki jim ljudje po krivici pravijo »inteligenti«. To je vsa komunistična armada v zaledju, med katero boš zaman iskat poštenih žuljavih rok. Od kod to?
Zgodovina komunističnem, gibanja nam kaže, s kako silo zna komunizem nastopati. Marsikdo bo mislil, da ta sil-j ni zagon pomeni, da je komunistična ideja končno morebiti vendarle dobra, ker bi dru gače ne mogla toliko ljudi privezati nase. Kdor ne pozna zgodovino, bo takemu modrovanju verjel. Kdor pa poznt> zgodovino in njen nauk, bo videl, kako zmotna je taka misel. Poglejmo!
V starem veku se je vsa sila poganskega sveta zaganjala v vero v edinega in pravega Bo-ga, kakršno so imeli Izraelci. Ta sila je bila mogočna in včasih tudi zmagovita. Toda kdo si bo upal reči, da je zaradi tega bila tudi prava? S kakšno | silo si je Mohamedov nauk skušal utreti pot po vsem svetu, s kakim zanosom so se
Bogata trgatev, pa malo vina
njegovi privrženci borili. Pi> menda vendarle nikdo ne bo trdil, dq je Mohamedov verski nauk bil dober.
Zgodovina nas uči, da gi- | banje, če je še tako privlačno, i ni vedno privlačno zaradi tega, ker je dobro, marveč za to, ker ljudem nudi ali obljublja, saj duhovnih jim ne mo re. ker duha taji. Te čutne do brine pa, ki jih komunizen-lahkovernim obljublja, so te lesno uživanje do skrajnih meja, paradiž na zemlji z vsemi slastmi. In zaradi tega dero za njimi v prvi vrsti propadli ljudje, drve za njimi tudi presiti milijonarski otroci, ker so se »meščanskega izživljanja« že naveličali. Žene jih sila, da bi se zdaj izživljali tudi pod krivo jelko — prav po vzgledu rokovnjačev, ki so med nami že pred 100 leti minili.
Celih 250 let so skvarjeni modrijani v Evropi že šarili s svojimi nauki, češ da je glav no na svetu uživanje. Prav pred 150 leti so po naukih za-blodelega Šveda na Ruskem tamkajšnji izobraženci začel! gojiti telesno uživanje, aeš da je tako življenje začetek božjega kraljestva na zemlji«. In čez 150 let so privedli ti nauki v komunizem. Še pred sto leti je skvarjen Francoz dokazoval, da bo celih 35.000 let na svetu tako fletno, da ne bo nobenega greha, ker bo vsakdo lahko delal, kar bo poželel. Iz. tega je nastal krivi nauk, češ da Bog vlada svet s pože-Ijenjem po užitku. Kar prijt-človekovi strasti, to je dobro. In tako je jud Marx začel učiti, da je človekov nagon glavna stvar in da noga niti treba ni. Za socialno ervolucijo jt Marxu bilo treba le od spol nih in drugih strasti razburkanih ljudi, katere je komunizem prav zato podžigal v po željenju strasti.
To je vsa skrivnost tega nauka, kar nas uči tudi življenje »tovarišev in tovarišic« v naših gozdovih.
(Po »Domoljubu«).
Deutsche Adria-Zeitung« je po svojem dopisniku iz Berlina ie dni priobčila zelo zanimiv in leh-ten članek p letošnji trgatvi in z njo v zvezi o pomanjkanju vina pri nas in v celi Veliki Nemčiji Ko bereš te vrstice, spoznaš, da ni samo pri nas ta dragocena kapljica na lepem izginila z gostilniških miz, temveč da je tudi v Nemčiji občutno pomanjkanje vina, pomanjkanje, ki njegov vzrok ne tiči v slabi letini, niti ne morda v skrivanju zalog, temveč v potrošniku samem.
Pred vojno se je v Nemčiji razvila velika propaganda za prodajo vina, ki naj bi pridelovalcu pripomogla do praznih sodov in polnih žepov. Po vojni je bilo pa takoj občutili nazadovanje. 2e doloo spada vino med tista živila
— če ga smemo tako imenovati
— ki so postala zelo redka. Zakaj?
»Krivda« tiči pri potrošniku, zakaj vina v vojnih letih ne pridelamo nič manj kakor poprej, Dač ga pa občutno več popremo. Pri marsikom je nadomestilo vina večkrat prej gosto južino, pijo ga rekonvalescenti po vojaških bolnišnicah.pije ga vojak na bojišču in dobivajo ga tista področja v zaledju, ki zelo trpe zaradi bombardiranja.
! Nikakor pa ni res, da armada j kar zapleni ogromno količino vi-| na. Statistično je dokazano, da'
| dobiva nemška armada 20% vse-j ga letnega pridelka. Kajpak tudi to nekaj pomeni pri skupnih računih. Tudi mirovne zaloge ne bi bile kos zdajšnjemu povpraševanju po vinu.
Zadeva z vinom je spel pokazala, kako sugestivno vpliva na ljudi pomanjkanje kakšnega živi-j la. Ta ati eni, ki doslej nikoli v ' življenju pri kosilu ali večerji ni pil, si zdaj na lepem živo zaželi kupice vina. In celo tisti, ki so prej samo pivo piti, so zdaj stopili med med vinske bratce. Kajpak se tako iztoči mnogo več vina kakor poprej in ga tudi prej zmanjka.
Letošnja vinska letina kaj dobro kaže. Razni škodljivci in zadeati posebne škode. Maj, ki je bil za trto posebno važen je t i! sicer precej hladan, toda /ato so bili poletni meseci ugodni. Vendar ne smemo pričakovati, da bo po trgatvi na lepem vina v izobilju. Vsekakor bodo oblasti poskrbele, da- bodo vino dobili vsi, ko so ga potrebni in da bo pravično porazdeljeng med armado in civilnim prebivalstvom.
»Ta naš boj ni nikako nečastno sodelovanje z nikomur. Niti en sam Slovenec ne bi bil vstal proti boljševizmu, na naših tleh, pa naj bi bil to zahteval od nas kdor koli, če ne bt bila potreba tega boja naše najgloblje, sveto in nespremenljivo prepričanje. Ta naš boj je naš in neodvisen od zunanjih sil. Naš je s puško in s peresom v roki. Naj ne mish ne London ne kdor koli, da je naše delo diktirano, naj ne misli, da so članki proti boljševizmu, ki jih objavlja naše časopisje, naročeni od »okupatorja«. Zakaj če tako mivli, se kruto vara. Vsaka v naših listih po nas napisana beseda je najpristnejši krik naših lastnih slovenskih src in duš. Vsaka je tudi naše prepričanje«. (»Družinrski tednik«.) -Še enkrat podpišemo!
Socialna podtika
v	v’ ->-?« d i
Brezposelnost se je v Bonomi-jevi Itahiji zaradi novih odpustov v zadnjem času še znatno povečala., Podjetniki odpuščajo delavce z izgovorom, da ne morejo plačati od Bonomijeve vlade predpisanih draginjskih doklad. Zato so število svojih nameščencev čim bolj znižai, da bi bili izdatki podjetij čim nižji. Deloma pa so odpučene delavce tudi na novo namestili, toda po novih pogojih, po katerih jim ni treba plačevati draginjskih doklad. Zaradi tega trika je prišla večina delavcev ob draginjske doklade.
Zdrava nemška finančna
■ni
Predvideno davčno poenostavljenje bo imelo le neznatem vpliv na državni proračun, ker sloni v glavnem na podmeni, da se je davčna sila le malo spremenila. V petem vojnem letu se davčna vplačila ne bodo bistveno spremenila in bodo znašala zopet približno 35 milijard mark. Drugi redni in izredni upravni dohodki, ki so dali v četrtem vojnem letu 28 milijard mark, bodo v petem vojnem letu najbrže za nekaj milijard višjii, lako da bodo vsi dohodki znašali 65 do 70 milijard mark, dočim so bili krediti, ki jih je država polrebovala v petem vojnem letu nekoliko višji. Razmerje med dohodki in kreditnimi sredstvi, ki je znašalo 50:50, se je premaknilo, da je delež dohodkov manjši, delež kreditov pa večji, vendar pa se zaradi tega irdni fundament državnih financ ni premaknil.
V okviru celotnega državnega proračuna je zmanjšanje dvčnih dohodkov za 50 do 100 milijonov
mark zaradi izpadka majhnjh davčnih vplačil brez važnosti. Pri totalni kontroli države nad blagovnim, denarnim gibanjem ter razvojem cen je razmerje med pravimi dohodki države in na novo najetimi posojili brez boseb-nega pomerja.
Letni nardoni dohodek se porabi: L s pravo potrošnjo, 2. z davki in drugimi pristojbinami in 3 se ostanek pretvori v varčevalni kapital. Ves novo nastali kapital se steka po tej ali oni kreditni poti, direktno ali indirektno državi, da se vsakokrat ev. vrzel zamaši. Premaknitve med dohodki in posojili ne delaio skrbi, vendar pa državnemu finančnemu ministru gotovo ne bi bilo neljubo, če bi bili davčni dohodki čim večji. Značilnost nemške finančne politike — v na asprotju s prvo svetovno vojno — je velik delež davkov. Na tej zdravi finančni politiki se more brez težave vztrajati, kar se bo tudi zgodilo.
ROMUNI DELAJO NAPREJ
3ia Nemčijo
Berlin, 5. okt. Socialni svetnik romunskega poslaništva v Berlinu Oreste Popescu, ki je istočasno romunski zvezni člen pri uradu za delovno uporabo pri nemški delovni fronti, je naslovil svojim v Nemčiji delujočim sonarodnjakom poziv, v katerem jih poziva, naj še nadalje zvesto in požrtvovalno izpolnjuejo svoje dolžnosti. Popescu izraža svoje prepričanje, da nimajo romunski delavci v Nemčiji, enako kot večina romunskega naroda v domovini, nikakih simpatij z izdajalsko kliko in z onimi, ki so hoteli hrabri romunski narod brezpogojno izročiti boljševizmu. Popescu pravi, da je onih 300.000 romunskih vojakov, ki so padli v treh letih boja proti boljševismu, krvav dokaz za voljo romunskega naroda, da si ohrani svojo svobodo v zvezi z Nemčijo. Zvesto in požrtvovalno delo romunskih delavcev v Nemčiji je temeljni pogoj za novo, svobodno in srečno Romunijo ob strani Nemčije, njenega večnega in zvestega zaveznika.
ANGLEŠKA PREMOGOVNA KRIZA
Ameriška komisija, ki je preiskala razmere v angleških premogovnikih, je odsvetovala dobavo modernih ameriških strojev za angleške pre* mogovnike. Ti se ne bi moglt uporabljati, ker ni še na raz-polago potrebnega tehničnega osebja. Najprej bi se mo-
I rala rešiti tudi še cela vrsta | drugih vprašanj, dokler bi se ustvarila možnost za uporabo i modernih strojev in da bi se mogla sedanja proizvodnja 190 milijonov ton zvišati za približno 10 odstotkov. Ta u-gotovitev ameriške komisije dokazuje, da se angleška pre mogovna kriza, ki je nastala zaradi padajoče proizvodnje, ne bo mogla še kmalu odpraviti.
v N—mčijj
Izkušnje, ki so jih zbrali v Nem- 1 čiji s premijami za oddajo kosti, J pri čemer dobe gospodinje na- j kaznice za milo, so napotile tozadevnega komisarja da izkoriščanje odpadkov, da je v sporazumu z državnim uradom za papir uvedel tudi premijo zai oddaio starega papirja. Po uvedbi premije za oddajo kosti se je skupna oddaja kosti povečala za 50 od sto. Enak uspeh pričakujejo tudi po uvedbi premije za oddajo starega papirja. Za 5 kg oddanega starega papirja dobi vsakdo po 5 priznanic, ki upravičujejo nakup enega zavoja pisemskega papirja, ki vsebuje 5 listov papirja in 5 kuvert. Posebne premije so razpisane za podjetja. Pod-jejje, ki odda 50 kg starega papirja*, dobi nakaznico za nakup 50i' 1’sLv j iseuskega pahlja za pisalni stroj ali 5 kg ovojnega papirja v polah običajne velikosti.
Sovjeti nakupujejo
rtp!jrro ciiočkp drMŽbe
Sovjetsko poslanišvo v Kairu je nakupilo večje šievilo delnic Sueške prekopne družbe. Sovjetska unija je nadalje dobila italijanske delnice le družbe in tudi od de Gaullovega odbora. V Angliji so povzročili ti nakupi prav resne skrbi.
»Donauzeitung« navaja angleško časopisje, ki priznava, da je Anglija za dolga leta zgubila svojo prvenstvo v brodarstvu. Na njeno mesto pridejo Združene države Severne Amerike, Hi imajo svoje ladjedelnice v polnem obratu, dočim so angleške svoje obrate omejile ali pa preuredile za razne panoge vojne industrije. Ameriške ladjedelnice so dosegle letno kapaciteto 15 milijonov ton, kar bo po vojni popolnoma' ustrezalo naročilom vsega novega brodovja onih držav, ki same ni-i majo ladjedelnic.
Angleške ladjedelnice pa bodo j dolgo zaposlene pri obnovi in iz-! popolnitvi lastne trgovinske mor-I narice, ki je šla v vojno z 17 do j 18 milijoni ton in jih ima zdaj | samo še 10 milijonov, dočim je i šla trgovinska mornarica USA v j vojno z 12 milijoni ton, a jih ima zdaj na razpolago že 35 do 40 milijonov. Angleške ladjedelnice z letno kapaciteto 2 milijona ton , bodo pet let polno zaposlene z obnovo angleške trgovinske mornarice. Ce pa hočejo spraviti angleško trgovinsko brodovje na višino predvojne dobe, bo polna zaposlitev angleških ladjedelnic trajala 7 do 8 et.
0 južili Italiji
navaja dopisnik španskega lista ABC’ med drugim naslednje: Več sto tisoč delavcev, ki so bili prej zaposleni v industriji in trgovini, so brezposelni. Industriji prima'-njkuje strojev in električnega loka. Proizvodnja električnega toka je padla za 40 odstotkov. Manjkajo pa tudi surovine, zlasti železo, jeklo, premog, cement, kabli, mazila in kemični izdelki. To-naža trgovinske mornarice je padla od 3.6 milijona ton na 350.000 ton.
V VATIKANSKEM MESTU
so bili močno znižani mesni obroki, cene živil pa znatno narasle.
NEVTRALCI
so dosedaj izgubili v tej vojni 1200 ladij s skupno 6,3 milijona ton ter je pri lem utonilo 10.000 mornarjev in potnikov.
RAZMERE V ŠVICARSKI TEKSTILNI INDUSTRIJI
so se poslabšale, ker je poslal uvoz surovin težavnejši. Stroški proizvodnje so zaradi lepa narasli. Podjetja, ki niso finančno močna, niso vzdržala krize in so bila pogosto prodana tudi po pretirano nizkih cenah.
N/
PRAVLJICA 0 ZLATOROGU
Med dragocena izročila prejš- l njih slovenskih rodov spada iudi naše narodno blago, naše šege, j narodne noše, naše pesmi, pravljice in med pravljicami je ena J izmed nejlepših tista o Zlato.ro- i gu. Da osvežimo nekoliko spomin sedanjemu goriškemu slovenskemu pravljico o Zlatorogu, povemo samo kratko vsebino, ki jo sicer poznajo izobraženci, morda pa si jo še prijjovedujejo pastirji in očanci v njeni rojstni do- i movini v Trenti.
Pravljica o Zlatorogu je nam- I reč nastala in živela stoletja na goriškh tleh, v Trenti, tam, kjer daleč na okoli ni drugega l ud-stva, kakor samo slovensko. Res je sicer, da imajo tudi drugi narodi slične lovske legende in pravljice, ki segajo v pradavnino ■in so skoraj splošna last indoevropskih narodov.
Taka pravljica je na primer o sv. Hubertu, to je o lovcu, ki je ustrelil jelena s križem med rogovjem in podobno. Tudi slovenska pravljica o Zlatorogu ima več inačic in raznih oblik.
V splošnem je najbolj znana i le-ta:
V Trenti je živel lovec, drzen, mir J, codieien in ves prevzet lovske strasti. Bil pa je tudi pohle- , pen na zlato. Vedel je, da je nekje v gori Bogatin skriit zaklad
LjudsKO gibdfije v (iurici
Goriški magistrat javlja:
Rodili so se: Sturm Ladislav; Volčič Katarina; Job Bruna; Pavlin Gilijola; S capin Antonija; »Gorjan Raimond; Mastrantonio Ana Marija; Ellero Marija Grazia; Chiaroiti Gabrjela; De Pierro Ferruccio.
Umrli so:	Grusovin Katarina
vd. Kočiančič, 94 let, posestnica; Koren Terezija vd. Kos, 74 let, gospodinja; Gottardiis Anton, 78 let, vpokojenec; Zuzig Marija vd. 'Meriitk, 67 let, gospodinja; Kravanja’ Jožefa vd. Flajs, 55 let, gospodinja; Milost Rudolf, 69 let, v bolnici; Bressam Naalina, 22 ■let, uradnica; Borgi Silvan, 27 let, uradnik; Bosco Ana, 2 leti; ’4rovec Adolfina, I m.; Leoni Renata, 2'S let, prodajalka; Kenda Manija roj. Flander, 47 let, gospodinja; Ha d Miroslav, 27 let; Peternel Jožefa roj. Berdon, 67 let, kmeliact; Vrgna Julka vd. Petro-nio, 50 let, gospodinjt.
Oklici: Batič Jožef, podnared-nik - Siskovič Gabrjela, asistentka v bolnici.
Poroke: Polented Plmji, delavec - Montanari Jožefi, gospodinja; Genero Alojz, letalec - Ma-
zlata, toda do njega je nemogoče priti. Le komur se posreči odvzeti od drznega divjega gamsa Zlatoroga enega njegovih zlatih rogov, ta bi mogel s tem rogom odpreti zakladnico pod Bogatinom. Toda Zlatoroga je težko videti, kaj šele ujeti. Sprehaja se po planinah na čelu svoje črede divjih koz. Ako je ranjen, si poišče ljudem neznana planinska zelišča in takoj ozdravi. Dosedaj je še vsakogar, ki ga je napadel, strmoglavil v prepad. Tudi ta lovec je sklenil, da bo Zlatoroga le poiskal, ga takoj ustrelil, mu odvzel oba zlata roga, si s tem pridobil neizmerno bogastvo izpod Bogatina, (2e ime te gore pove, da morajo biti skriti zakladi v njej...), nato pa se oženil z ljubljenim dekletom, brhko trentarsko planšarico. Podtl se je v triglavske gore nad Trento, tam res opazil Zlatoroga, ko se je pasel na čelu črede belih divjih koz, toda dobrohotne vile, čuvarice planiških kraljestev, so opozorile tako lovca, naj se ne podaja v nevarnost in tudi Zlatoroga, da mu streže trentarski lovec po življenju. Lovec je res ranil Zlatoroga, toda ta je hitro pomulil nekaj sočne zdravilne planinske trave, takoj okreval in pahnil predrznega lovca v prepad.
To je vsebina najbolj znane
1	oblike legende o Zlatorogu in prav to legendo sta uporabila dva pesnika, namreč Nemec Rudolf Baumbach, ki je žpreteklo stoletje živel v Trstu in tam izvedel za to čudovito slovensko pravljico, i/ katere je spesnil velik epos, drugi pesnik pa je bil Anton Aškerc, ki je tudi napisal veliko dramsko pesnitev o Zlatorogu in predrznem lovcu. Razni etnologi in opisovalci, med temi znameniti planinski pisatelj dr. lulij Kugy, opisujejo to legendo in Trento.
Dosedaj nihče ni dvomil o tipično slovenskem značaju te povesti, saj je tako točno označena s Trento, s Triglavom, z Bogatinom, torej s kraji, .kjer je le slovenska zemlja in žive le slovenski ljudje. Poskus, ki se je pripetil zadnje dni, namreč, da bi pravljico o Zlatorogu pripisal sosednjemu furlanskemu ljudstvu, moramo kot neresen zavrniti, saj je za Furlane vendar znano, da ne žive po gorah in da potem takem iudi ne morejo ustvariti pravljice
o	Zlatorogu, kralju divjih koz. Možpo je sicer, da ie furlansko ljudstvo slišalo od Slovencev o tej legendi in da si jo Iudi pripoveduje dalje, toda kot kulturna dobrina in priča naše ljudske umetnosti, je čudovita pravljica o Zlatorogu ;x<cijuar»c :y.nvan«f<< last.	C.	K.
ronese Lucija, tipkarca; Peri Vladimir, kovač - Mucci Rosalija, prodajalka cvetlic.
RAZPIS
Razpisuje se več učiteljskih mest na slovenski ljudski šolt v Gorici.
Prošnjam naj se priložijo sledeči dokumenti:
1) rojstni list; 2) izpričevalo
0 usposobljenosti in 3) curri-culum vitae.
Prošnje naj se pošljejo na tajništvo, ki je začasno v šoii Via Cappella 7.
Obenem se razpisuje več profesorskih mest za slovcvi sko gimnazijo v Gorici.
Prošnje, opremljene s predpisanimi listinami naj se poj-
1 jejo istotako na začasno tajništvo Via Cappella 7.
Vpisovanje na slovensko ljudsko šolo v Gorici se vrši od 15.—25. oktobra v dopol danskih urah v šoli v Vi v Cappella 7.
Tam se vrši tudi vpišemo za slovensko gimnazijo.
Sprejemni in ponavljalni .z piti za gimnazijo se bodo vršili od 25. do 30. oktobra.
Zatemnitev v Gorici
je td 18.30 ure zvečer do 6 ure zjutraj Danes 11 oktobra bo poskušnja siren ob 18 30
Pazgl8S
Goriška prefektura sporoča:
Po odloku nemškega Beraterja javlja prefekt odslej naprej ne bodo prejele živilske nakaznice vse tiste osebe moškega spola, od 16 do 60 leta, ki se redno ne javljajo delu.
Izvzeti so samo zaposlenci zaščitnih industrij.
Za te so razglašena posebna posebna pravila po katerih .bodo še nadalje prejemali redno živilske nakaznice.
Vsi drugi moški prebivalci mesta Gorice naj se v lastem interesu takoj jacijo pokrajnskem delavskem uradu Korso Verdi 32., da bo imenavani urad lahko pravočasno nadaljeval z razdeljevanjem živilskih nakazie.
BOPJSJ
IZ VIPAVSKE DOLINE
Jesen je nastopila, trgatev po vinskih goricah je p/cSsn. Pridelki so letos pokmžni. Vzroki so razni, živimo p i5 v viharni dobi in posledice ;c žalostne dobe so pač povsod pritisnile svoj jasen pečat v-,i-čevanja raznih dobrot, ici ih danes naša, svoj čas tako 10-dovitna dolina, z bridkim f-r-cem pogreša. Znano jo vsakemu poznavalcu gospodarskih razmer v Vipavski doiini, da je glavni v:r našega kmeta vinski pridelek. Le redki so kmetje, ki pridelajo na lastit zemlji toliko koruze in penice da jim zadostuje vse i»-'0 za prehrano družine. Re<li bi z mirno vestjo, da tako srečne družine lahko štejem j r.a prste. Ko kmetje vino padajo, si nabavijo potrebne ,'iv-
1	jenske potrebščine — In še ie v mirni dobi — le v skromni meri. Kaj naj rečemo dan^s, ko smo takorekoč obd mi 2 kitajskim zidom od lavnih bratov, tako, da so o,i?.e shrambe popolnoma pva/ae in s strahom gledamo pnh a-jočo zimo, v kateri bodo morali naši otroci skupno 7. 'i-;,nl stradati, če ne dobimo poti, ki nam bo prinesla vsaj Vilko, da si bomo glad polo • :li. Zares hudi so časi, vend.ir p:v upamo na svetlejše čase, k a bomo lahko spet svod .Jno mislili, trgovali, delali v pr:ii svojemu bližnjemu ih naV.Mmt vrlemu narodu.
Goričan.
O kadilcih
(Nadaljevanje in konec.)
Pa tudi mladina! Včasih so pobalini »frnikulali« in »krajcali« v senci kakšnega kostanja, ali pa se šli »Bele glave« in »Hitre jelene«, a premirja s sklepali med sovražnimi indijanskimi plemeni kar brez slavnih pip in tobaka. Danes pa so vse to pozabili in rajši postopajo in kadijo. Nam in sebi v škodo, seveda! Nam, ker nam kratijo in manjšajo že itak pičli domerek tobaka, sebi pa, ker kajenje mladini veliko boj škoduje kot odraslim.
Ze francoski zdravnik Nicot je spoznal, da ima tobak v sebi nek strup. Kemiki pa so pozneje ta strup - alkaloid - odkrili in ga po openjenem francoskem zdravniku imenovali nikotin. O slabih vplivih nikotina na človeški organizem je že vsas kadilec več ali manj poučen, saj mora sprejemali
o	tem potrebne lekcije hočeš -nočeš že od prve cigarete, ki jo
rjjgn
je pokadil, ko je tekal še bos in v kratkih hlačkah.
Tboak uspeva povsod tam, kjer obrodi krompir in kjer dozore paradižniki. Prištevamo ga med razhudnike. V Evropo so ga prinesli Španci iz Amerike. Ko je prišel Krištof Kolumb na Jamajko, se je čudil ljudem, ki so »požirali« dim. A ko ga je poskusil tudi on, se ni utegnil več čuditi.
V	Rusiji pa je car Ivan Grozni prepovedal kajenje in dal kršilcem prepovedi odrezati nosove. Francoski vladar Ludvik XIV. pa je bil bolj bistroviden. Videč, da se je to či'dtto /elišče že v krai-kem času svojega bivanja v Franciji ljudstvo tako priljubilo, ga je enostavno monopoliziral. S tem je priskrbel svoji nenasilni državni blagajni izvrsten finačni vir
Tudi v Evropi raste precej takih rastlin, ki vsebujejo strup. Predvsem volčja češnja. Iz ;i;e dobro uspavalno sredstvo. Potem pridobivajo strup »stropin«, ki je dobro uspavalno sredstvo. Potem je siru »bella donai«, ki ga pozna zlasli italjanski ženski svet. Brizgajo si ga v oči, da postanejo večje in lepše. Kot se te ne brigajo za posledice tegai strupa, tako so namreč tudi kadilci ne brigajo za posledice nikotina. Mnogi so pa prepričali, da so le takrat nervozni in da le takrat kašljajo, ko nimajo kaj kaditi in da jim nikotin takoj pomiri živce in ublaži kašelj. Poleg tega je pa tako prijetno kramljanje ob pipici tobaka ali celo ob viržinki, posebno sedaj, ko ni črne kave.
Prijeti gostilničarji
Goriška policija je prijela tri goriške gostilničarje, ki m so hoteli prodajati gostom vi na. Preiskava je ugotqyil.i, da so ti trije gostilničarji imeli v kleteh dovoljne zaloge vina. Vse najdeno vino je bilo zaplenjeno, gostilničarji pa od dani v zapore.
»Goriški list"
v vsako našo družino!
NOVA EGIPTOVSKA VLADI
Ženeva. Vesti iz Kaira pc-ročajo, da je egiptovski kralj
i	Faruk odstavil dosedanje.; 1 ministrskega predsednika N. has pašo in imenoval mesto njega Ahmeda Maherja. Na has paša se je v svoji politiki naslanjal na vafdistično stran ko, ki je stremela za popolno neodvisnostjo Egipta in ;e bila proti angleškim vplivom.
iNarle Velikonja :
C?
ZJesefe zjod6e z Goriške
Lov na medveda
Zbrali so se dreženski lovci in šli junaško na lov na medveda. Da jih ni blo strah, sp šli vsi skupaj. »Eden, dva, tri, eden, dva, tri!«
Zašumelo je v goščavi. Zašu-melo, zagodrnjalo, zapokalo. Gibalo se je nekaj rjavega. Kaj gibalo? Lomastilo in upogibalo grmovje. Pripovedovali so si tako, bolje povedano: namigovali so si tako, kajti pravi lovci med lovom ne govore. Gibalo se je nekaj rjavega.
Dvignil je svojo risanko Tona:
»Bumf, bufm!« Oddal je oba strela.
Toda v grmovju se je še gibalo.
Oddal jq strela Miklavž: »Bumf, bumf!«
»Hentaj te vrag! Ali še ni zadosti?«
Stvar se je v grmovju še giba-!la in vila, da so pokale veje.
1	Zdaj je po starosti prišel na vrsto Drejc.
»Bumf, bumf!«
Zdelo se je, da sta tudi strela nekoliko mlajša in več tako od-! mevalo ko prej.
In tako so po vrsti izstrelili svoje puške. Vsaik je moral streljali, da ni bilo zamere; in izstrelili vo vsega skupaj dvanajst pušk. Saj bi tudi trinajsto, a jih je bilo samo dvanajst, kajti trinajstega bi ne bil za nobeno ceno vzeli s seboj. V goščavi pa se ni več ne gibalo ne šumelo.
Potem so začeli:
Rekel je Tona: »Jaz sem ga!«
Rekel je Miklavž:	»Ne, jaz
sem ga!«
»Kaj boš!« je rekel Drejc.
»Ko sem jaz ustrelil, je nehalo godrnjati.«
»In ko sem jaz ustrelil, je nehalo lomiti veje!« je rekel Franc. | Pa je nehalo še to in ono, ko , je ustrelil ta ali oni.
Nazadnje se je ojunačil najin-lajši in šel pogledat. Kaj veš: medved se tudi potuhne. O mrcina, mrcina je vseh muh polna in vse prekaša!
Pa se je slišal glas iz grmovja:
»Hvala Bogu, da je že prej nehalo lomiti veje, preden sem ustrelil jaz: Rutarjev junec je!
Slišali so dreženski lovci to vest in se živahno branili.
»Jaz ga nisem!« je rekel Tona, »če ne, ne bilo treba streljat di ugemu.«
In ker je streljal najmajši zadnji, ga je pač no ustrelil. Pa nič čudnega ni: ni tako izkušen loveč kot drugi in ne ve, kaj ima pred seboj, ko srelja.
»Jaz vem, da sem streljal že na mrtvega!« je dejal.
Pravega slrelca, še danes nimajo.
Divji petelin
Nismo imeli drugega dela. Dolg čas nam je bilo. čakali smo na nekaj, tako da je dejal nekdo, ki je bil najbolj prožnega duha med nami:
»Ali iveSte, kako se pripravlja divji petelin?
»Kdo ga je že kdaj jedel?« Kar je bilo veščih kuharske umetosti, smo vsi pritrdili, da smo ga že. Nasmejal se nam je: »2e ne veste, kajti če bi vedeli, bi rekli, da ga še nihče ni. Samo v začetku, ko so bili naši predniki trdnih zob in neutrudno lačnega želodca, so tvegali slabo prebavo in žvečili, da so imeli zadosti oni in psi. Zakaj psi? I, zato, ker so naši pradedi prav tako delali kot mi. Kuhali so petelina, kuhali, srkali so v nos vonj in smrad, nekaj mehkejših kosov celo žvečili, a potem žvečke in vse drugo vrgli psom,« je rekel nekdo, ki ni lovec.
»,0 pa ga vendar zna naša mama pripraviti,« je dejal pravi pravcati lovec.
»Kako, kako? Ne, kaj takega pa še ne, torej je ona prva ženska, ki ga zna pripraviti?«
»Če je prva, ne vem; tudi če je užitno za vsakega, ne vem, toda pripravi ga pa,« je odvrnil. »Ko ga prinesemo z lova, najprej
godrnja, da ji napravljamo toliko dela, godrnja in rentači in išče vrvco. Toda to mora biti posebna vrvca, taka, da brani pred raznimi duhovi, le pa posebej preparirana, a matere imajo svoje kuharske skrivnosti. Na to vrvco priveže petelina in hajdi. Obesi ga nad gnojem, meter, tri centimetre in pet milimetrov nad gnojem. Saj je vedela, kaj merim, da sem dognal skrivnost. Toda vrvca mora biti posebej za to prirejena. Na to vrvco priveže iri ga obesi nad gnojnicv. Toda zapomnite si: tri metre.«
»Zdaj vas pa inamo meter ste rekli prej'«
»Oprostite, v? mi je zareklo, oprostite. Komu se še ni zareklo? Vendar, da bomo natančni, meter, tri centimetre in pet milimetrov. Na posebno preparirano vrvco. Na posebno preparirano vrvco, ki brani pred smradom. Tam potem petelin visi 14 dni. Točno, naj bo točno 14 dni, dve uri in 35 sekund. Potem se utrže in pade v gnojnico, če ga kdo mara iesli tako umorjenega, ga Iako!«
Vesti iz Trsta in okolice
TRST PRED 80 LETI
(Konec.)
Štetje po posameznih narodnostih se ni vršilo pač pa so s^ šteli prebivalci po njihovem občevalnem jeziku. U-radno poročilo govori o »lin gua loro propria« ali o »lin-gue parlate in famiglia«. Vemo iz stare izkušnje, kaj se pravi uporabljati pri ljudskem štetju »občevalni jezik«. Ta prožni pojem se navadno izrablja v dobro močnejšega in v škodo šibkejšega. V Trstu se je razlagal v škodo Slovencev in v korist gospodujočih Italijanov, ki so imeli tudi po okolici svoja pota in posestva, na katerih so pa delali po pretežni večini naši ljudje.
Zanimivi so podatki o številu posameznih narodnosti v Trstu in okolici. Dne 31. dec. 1875. so našteli v tržaški ob-aini 95.896 Italijanov, 24.605 Slovencev, 4.790 Nemcev, 586 Grkov, 270 Ilirov, 225 Angležev, 122 Francozov, 51 Špancev, 260 Ogrov, 16 Čehov, 11 Srbov, 9 Hrvatov, 8 Norvežanov, 5 Vlahov, 3 Armence, 3 Poljake, 2 Rusa, 2 Holandca in 2 Turka.
Po teh podatkih je bilo o-menjenega dne (pred približno 70 leti) v tržaški občini 75.73% Italijanov, 19.67% Slo-
in na-
venccv,
3.78%
Nemcev
0.82% durgih, dočim so šteli 1. 1868 pa 83.046 (71.58'
Italijanov, 26.418	(22.77%)
Slovencev, 5.173	(4.46%),,
j Nemcev, 1.379 (1.19%) drugih.
Iz tega primerjanja se vidi, da so že takrat začele neitali-janske narodnosti izgubljati svoje ljudi, Italijani pa pridobivati. Zanimivo je, da samo uradno poročilo pripominja, da se tem podatkom o številu posameznih narodnosti ne sme dati prevelike veljave. Uradno poročilo tudi priznava, da je bil v okolici ljudski prirastek mnogo večji kakor v mestu. In vendar se število Slovencev, ki so živeli ravno v tej okolici, po uradnem številu manjša! V oči pade majhno število Hrvatov (9), posebno radi priseljevanja iz bližnje hrvatske Istre.
Štetje je izvršila tržaška občina s pomočjo svojih uradnikov, oktrajnih in dveh vaških načelnikov. Po uradnem poročilu samem se je slovenski jezik govoril malo v petih (notranjih) mestnih, se je pa vedno bolj širil v 6, 7 in 10 okraju in je bil splošno v rabi v poslednjih dveh okoličan-skih okrajih, Hrvatski pa da se je govorilo v 8 in 9 okraju, vendar so našteli skupaj samo 9 Hrvatov!
.Tasno je, da podatki o številu Slovencev niso točni. Našteli so po posameznih okrajih:
okraj	Slovencev	Italijanov	Nemcev
1. Sv. Vid	368	2.145	942
2. Staro mesto	259	19.306	433
3. Novo mesto	440	12.622	1.399
4. Nova mitnica	537	10.498	632
5. Stara Mitnica	364	18.682	394
6. Sv. Jakob	1.329	9.821	198
7. Sv. Ana	3.777	1.493	20
8. Rocol	2.381	9.514	217
9. Sv. Jvan	3.456	4.284	418
10. Rojan	4.391	428	67
11. Prosek	4.601	81	21
12. Bazovica	2.702	24	29
Iz tega sledi, da smo	imeli vrednosti, ter z		ozirom na
kl jub za nas neugodnemu štetju v 7., 10., 11. in 12. okraju pretežno večino, dočim nas je bilo v 9. okraju skoraj toliko kolikor Italijanov in da smo bili v 6. in 8. okraju dobro zastopani.
Z ozirom na ugotovitev tu radnega poročila samega, da se podatkom o štetju narodnosti ne sme dajati velike
dan nezgode
751etna Ivanka Perano je padla po stopnicah v ulici Morske Marije in se poškodovala po ramah. Vo vsem telesu se je potolkel pri padcu s poljskega voza mali Franc
okolnost, da niso naši ljudje sodelovali pri ljudskem štetju in upoštevajoa tudi dejstvo, da so nam bili vladajoči krogi neprijazni, si lahko predstavljamo, za koliko so nas številčno zmanjšali. Mirno lahko sklepamo, da je bilo pred r/0 leti v Trstu in okolici 40.000 Slovencev.
TRSTA
Slatič iz puljske okolice. Kos železa je padel z okna na 23-letno Armilo Strazulini, ki je šla po Carduccijevi ulici. Ima občutne poškodbe na glavi in levici. Ponesrečenci se zdravijo v glavni tržaški bolnišnici.
Novi signali za alarm
Tržaška prefektura javlja, da bodo / dnem 1 'i. oktobra znamenja za zračni alarm v toliko spremenjena, da se bo sedaj potom siren javila tudi omejena nevarnost (nevarnost obstreljevanja s strojnicami) in sicer bodo to nevarnost s šestimi znamenji sirene (15 sekund žvižganja in 5 sekund pavze). Drugi alarmni signali ostanejo nei z premen j eni.
Smrt neznane ženske
V bližini Sesljana so našli žensko truplo. Doslej še niso mogli ugotoviti indentitete o koli 48 let stare ženske. Po rasti je velika, plavolasa, na sebi ima temnorjav plašč in bele plctnene čevlje. Pri njej so našli sliko nekega moškega, ki .je bil fotografiran pre^t nekim gozdom. Na zadnji strani slike je zabeleženo ima Lavra, Lavri ali Lanzi ter št. 23. Na podlagi komisijskega ogleda je treba domnevati, da gre za smrtno nesrečo.
POROČILI SO SE
te dni v Trstu: mizar Maks Kvinteli in zasebnica Avsilija Matjašič; upokojenec Anton Ermacora in gospodinja Rozalija Pipan; poljski stražnik Gvido Bembi in gospodinja Marija Valkovič; odvetnik Anton Bcliza in gospodinja Avrclija Sitar; mehanik Danilo Grubiša in dnevničarka Karmen. Brešan; kuharski šef Evgen Piaza in gospodinja Bruna Cigoj vd. Sabadin. Armand Pavlič in gospodinja Marija Dobrila; trgovec Marcel Tositi in gospodinja Ai bina Berbuč; šofer Miroslav Brus in tipografka Ana Prio-re; zasebnik Celestin Šumen ier šivilja Emilija Sancin; vse-učiliščnik Franc Regar in gospodinja Vera Škerjanc.
SLIKARSKA RAZSTAVA
V Prottijevi galeriji so razstavljene umetnine Santa Lucasa. Posebno pozornost vzbuja zbirka slik z motivi starega Trsta.
Nasveti za hišo
CMOKI IZ JAROLCNEoA TESTA
Naredi ne pretrdo testo i'e natrganih jabolk, moke in malo soli. Iz teg;, oblikuj omake in jili kuhaj v slanem kropu 'A ure. Kuha,ne potresi s cimetom in zabeli z prepraženimi drobtinicami!.
JABOLKA KOT ZAČIMBA
Maikarome (kuhane, odcejene in splaknjene z mrzlo vodo) obliij z dušenimi drobno zrezanim,i jaboikl, povrhu potresi s sladkorjem in cimetom ailii ■/, jedrci od bučnic, ki jih pa moraš preje dobro posušiti, in opražili.
KMETIJSTVO:
Jesenske dolžnosti perutamarjev
MISENJE
Perutnina ima pozimi lepše in boli gosto perje kakor poleti. Perje se obrabi, izpada in se zato mora obnoviti. To se zgodi v jeseni, da ima žival čez. zimo loplo, novo obleko. Zato v jeseni izpada staro perje, a hkrati pa rasle novo. Kokoš se misi, goli ali pre-piija. To traja več tednov. V tem času kokoši nič ne nesejo, izgubijo živo barvo grebenai in delajo v celoti bolj klavern vtis. Življenjska energija se v tem času uporabna v glavnem za tvorbo novega perja. Kaidar se žival misi, \nora dobiti dosti beljakovin m rudninskih snovi. Ker mi želimo, da se misenje čim prej konča, moramo živali bolje krmili. Nekatere kokoši že poleti misijo, večina proti jeseni, pridne nes-nice pa šele proti zimi. Take zaslužijo našo posebno pozornost.
DOLŽNOSTI PERUTNINARJEV
Pri večjih živalih (konj, govedo) krvno sorodstvo ne pride tako hitro do izrana v škodo rejske vrednosti kakor pri reji malih živali. Manjše živali, ovca, koza, zlasti pa kokoš pri parenju v krvnem sorodstvu zelo hitro odpovedo.
Krvna sorodnost med našimi podeželskimi perutninarji nima nobene meje. Kokoš je navadno pri hiši deseta briga. Plodi in razmnožuje se po svoji volji, kakor ji prilike dvorišča nanesejo. Vedno puščajo perutninarji doma pri hiši peteline in jarčke iz -istega gnezda, kar se ponavadi ponavlja skoz leta in leta v škodo kokošje družine in perutninarja samega.
Poleg ostalih pogojev (hlev, način prehrane in oskrbe) mora perutninar obrniti malo več po-zornosli odbiri plemenske živali. Iz kakšnih jajc lahko vzgojimo dobre kokoši in dobrega plemenskega petelina? Da se prepreči prevelika krvna sorodnost, moramo dobiti plemenskega peteli-
na iz drugega gnezda, kakor tudi jarice oziroma kokoši. Pri izbiri moramo izbrati najboljše. Ako ni o kokoših pismenih podatkov, moramo vprašati in ugotoviti, iz kakšnih jajc je bila dotična šival izvaljena. Samo ob sebi umevno, da bomo poskrbeli za peteline in jarčke, ki izvirajo od najboljših nesnic.
Nekatere kmetske gospodinje, ki se za kokoške zanimajo, dajo svojim kokošim tudi imena, n. pr. kokica, piea, barbika itd. Za vsako žival ve gospodinja ime in ima v spominu, koliko je znesla jajc v letu. Kokoši jo dobro poznajo in tudi na ime prav dobro slišijo. Le žal, da imamo malo takih gospodinj, kajti samo te vedo povedali, kolikšna vrednost za družino je dobra kokoš. Ko izbiramo plemenjake sedaj v jeseni, izbirajmo vedno spomladanskega (marčnih piščancev) zgodaj izvaljenega, ker le tako nudi jamstvo, da se bo kokošja družina zboljšala in prinesla tiste koristi, ki jih kokoš resnično lahko prinese.
Posebno pozornost moramo posvetiti številu petelinov, kar se po naših kmetijah še vedno pozablja. Nekateri imajo preveč petelinov, ki kokoši brez potrebe vznemirjajo, drugi pa premalo, kar povzroča majhno nesnost in slabo oplojena jajca, ki niso za valenje. Kokošja družina z 12 do 16 kokošmi mora imeti enega petelina.
S tem bi bi o na kratko opisano, kako obvarujemo perutnino pretiranega krvnega sorodstva kokošjega pomladka. Delo ie praktično, zelo malenkostno, treba ga je le izvršiti in bo vedno prinašalo velike koristi.
Ako torej naši Štajerki poklonimo še malo pozornosti, se bo lahko prepričal, da je v današnjih razmerah kokošjereja še najbolj dobičkanosna panoga. Kdor ne verjame, naj se sam prepriča in naj vpraša pri raznih perutninarskih postajah.
■ i	m	~	■
OTROŠKI KOTIČEK :
Iz Alenkine torbice
Petrček pa ni utegnil mislisti na svojega bratca. Sam ni vedel ne i kako ne kad kdaj in že se je znašel v krasni sobani kraljeve palače in vodni kralj mu je dejal: »Odslej boš moj služabnik. Vsakemu služabniku pa dam po eno nalogo, ki jo mora natančno i/vesti. Ako jo izvede kot zapovem, potem ga bogato poplačam in spustim znc<va na obrežje Temnega jezera. Če pa mi naloge ne izvrši; potem ga kaznujem. Navadno ga izpremenim, v vodno žival in nikdar več ne bo videl ne sonea ne zemlje. Veliko je bilo še pri meni dečkov ivoje starosti
Jerzy Žula^ski:
40
tfla srebrni odli
V najinem sklepu je bilo nekaj strašnega', dasii je bilo vse trezno in hladno premišljeno. Vsaj kair mene zadeva.
Navezal sem se na Marto z ’, etiko ljubeznijo, tiho in genljivo, a tisti čas, ko sem si je bil zaželel v lastno srečo :in samo zase, je že prešel, im kakor se inii je dozdevalo, za vedno... Včasih se mi zdi, da samo zaradi tegai, ker sem jo resnično ljubil in se obenem prepričal, da me ona ne ljubi to da me nikoli ne bo ljubila^ ker je še vedno vsa zatopljena vanj, ki je umiri in se znova rodil v svojem sinu.
V tistih dneh nisem mislil toliko na Marto kakor na otroke, majcene, vesele deklice, ki bi se z njimi, ko bi že odrasle, mogel Tom oženiti in s tem ustvariti možnost novega človeštva. Sanjal sem o tem kakor o največ ji srp-či, saij v tem primeru bi naše delo ne bilo zaman; od tega, kar bdi odkril in raaipra/vili.mii, bi imeli lcoriet oni,, ki bi še dolga stoletjai iz roda- v rod živeli ns» tem svetu.
Ne pravim, da so bile te sanje docela neosebne. Nasprotno, ko sem imel v mislih oitrake, sem vedel, da bi bili to moji otrcci, za njihovimi veselimi, nasmejanimi lici pai sem videl dobri, vedri, tihi obraz Marte, moje Marte... Utrudljive in kar bolestne so bile te sanje, saij je bilo tako neverjetno, da bi se kdaj uresničile...
In spet sem si očital, ,ko sem gledal negostoljubni lunskii svet, iki brez dvoma ni ustvarjen za ljudi. Kakšna bo — som mislil — usada bodočega človeštva', ki smo ga mi na moč lahkomiselno spravili na ta svet samo zato, da bi dailii svojimi dejanjem in svojemu življenju smoter? Toliko sem že poznal razmere na tej obli, da sem vedel, da se človeštvo na njej nikoli ne bi utegnilo toka razviti kakor na Zemlji. Človek bo tu vedno prišlec in vsiljene,c, ki j,e padel na ta svet nepoklican in — prepozno. Da, prepozno Tako ali tako. Luna je umirajoča obla.
Kadar isie oziram po tukajšnjem življenju, ki zavzema tako majhen delec celotne površine Lune, po rastlinah, na pogled bujnih in sijajnih, a v resnici mnogo mainj sposobnih za življenje, kakor so zemeljske, po živalih, i-/.lojenih in nebogljenih, se ne morem otresti vtisa, da gledam lepoto zahajajočega, sonca*. Tu se je življenje nehalo razvijati, zrelo, celo prezrelo je m Sa-
ka svojega konca. In priroda, ki. živi tu že brez primere dalje časa laalkoi-na Zemlji (saj se je Luna, ker je manjša, preje ohladite in preje postala »svet e), ni znala ustvariti razumnega bitja, a če ga je bila ustvarila, je njegov čas že davno miiinil. To je najlepši dokaz, da ta obla, zlasti danes, ni za taka bitja.
Človeku bo tu večno žalostno in tesno.
Taka razmišljanja so se budila v meni, a čustvo je v človeku vedno močnejše od abstraktne misli: vsemu navkljub sem vendarle globoko želel, da bi ostali tu za nami ljudje. Včasih sem sam sebe slepil in si dopovedoval, da hočem človeštvo od Tomu, ker ga hočem obvarovati pred strahotno utnlo: da bo sam in poslednji SJovek. vendar ...
Ne vem, kaj je mislil P-jter, kako je čutil in razglabljal, gotovo je sa.no, da ga je navdajalo isto, nič manj mogočno koprnenje. Nemalo časa je min:lo, preden sva, prišla z besedo na dan. Spominjam se, da je bilo nekako ob sončnem zahodu. Marta je s Tomom odšla k toplicam, midva pa sva1 sedela ob morju,
Peter je dolgo zrl za njima, potlej pa je začel šteti dneve, ki smo jih preživeli na Luni.
»Tri in dvajseti sončni zahod«, je rekel glasno.
Da«, sem odgoioril raztreseno, »tri in dvajseti, če prišteješ tudi dni, ki smo jih peibili ob tečaju, ko sončnih zahodov ni bilo...«
In kaj bo dalje?« je vprašal. Skomiizgnii sem z rameni in dejal: »Niič. Še nekaij sončnih zahodov, morda deset, morda sto in konec bo vsega. Tom ostane sam...«
»Ne gre mi za Toma«, je rekel. Nato je dodal:
»Tako ali tako — slabo je v vsakem pogledu«.
Molčala svai precej časa, dokler ni Peter spet povzel:
»Marta...«
»A tako, Marta«, sem ponovil.
Nekaj je treba ukreniti«.
Zdelo se mi je, da v njegovem glasu slišim zopet tisti prizvok, ki sem ga imel v spominu še do Morja mraza, po VVoorbellovi smrti. V meni se je nekaj nemo uprlo. Pogleeal sem mu naravnost v oči in dejal s loudar-kom:
»Treba*.
Nekam čudno se je nasmehnil, a odgovoril ni ničesar.
Ta dan nisva več govorila o stvari. Dolgo noč smo prebili v molčanju in dolgočasjo. Tom je bil nekoliko bolan in Marta, vsai nemirna je imela mnogo opravka z njim. Opazovala svt> njeno brezdanje materinsko čvstvo in
a ker me ni nihče ubogal, sem vse izpremenil v zlate ribice. Vse te ribice so v sosednjem bazenu in ti jih moraš, paziti, da ne bo nobena ušla. To je tvoja naloga«.
Pri teh besedah je kralj izginil brez sledu. Petrček pa je stekel v sobano z bazenom in si začel ogledovati zlate rbice. Plavale so sem ter tja po med steklenimi stenema in žalostno gledale v čisto in hladno vodo Temnega jezera, na čigar obrežju so se tako pogosti igrali, ko so bili še nespremenjeni dečki. Kako rad bi jim Petrček pomagal.
(Nadal jevanje prihodnjič.)
kdo ve, če nisva takrat v sebi podzavestno skovailtii načrt, da izkoristiva njeno ljubezen do otroka in jo pridobiva zai najine želje. Brez dvoma naju je ta puščobna^ neskončna noč prepričala, da je treba nekaj ukre-niti«.
Drugo jutro sva se s Petrom podala v gošoa/vo ob vznožju OTamora. Takrat sva se dočista domenila:	eden
naju vaaime Marto za ženo, dirugi pa se obveže, da mu ne bo križal poti.
»Eden naju!« Te besede sem si, ponavljal z nekim bolestnim nemirom in hrepenenjem. V Petrovih ustih, ko jih je izgovoril, so zvenele kakor grožnja. Ne vem, morda sem se motil, a zdelo se mi je tako... Izbiro med nama dvema sva prepustila Marti, * šele potem, če bi naju brezpogojno odbila, sva nameravala — žrebati. Peter je sicer zahteval, naj stvar takoj odloči žreb, češ, da Marta ne bo hotela izbirati, jaz pa sem se temu odločno postavil po robu iin dosegel toliko, da je pristal na to, da vprašava Marto za njeno mnenje. Privolil je nerad, -im ko je končno iztisnil . svoj »da«, mu je zaigral okoli ust zagoneten nasmeh, blesk njegovih oči pa al bil dober.
(Nadaljevanje sledi.)'-Odgovorni urednik Dr. Milan Komar Galici