GORNJE MESTO Povest iz zagrebškega življenja / Magajna Bogomir 32. Rože po vrtoviIi in bregovih Gornjega mestu so odprle težke rdeče in bele cvetove. Akacije so se upogibale pod dehtečimi grozdi in opajale z vonjem ozračje. Ciprese so pognale zelenkasto-rumene poganjke, listi trt so se prožili iz tesnega objema mladega popja. Nad dolinami in griči in tja v same gore so se porajale vsak dan nove barve. Živo cvetje metuljev je krožilo skoznje. Iz zarij se je dvigalo sonce in tonilo v zarje. Trume veselja pijanih otrok so se drevile po njegovem žaru skozi svetle idice. Zelena roža na Marijinem oknu je ustvarila tisoč novih vejic. V Gornje mesto je prišla pomlad. Pri Mariji se je zbirala skoraj vsak dan velika družba. Prihajali so Simon in Muncika, Nikolaj in Erika, stražnik, Malči in Jurkica, Krilim, Anica, Lina, nekatere godbenice in drugi prijatelji in prijateljice. Marija sama je ležala že mnogo dni. Zdravnik, ki sta ga poklicala Simon in Mancikn, je samo potrdil, kiir sta spoznala že oba: »Samo nekaj dni življenja še.« Simon je ostal pri tem spoznanju nenavadno miren. Včasih je celo igral gosli ali dolgo govoril z Marijo. Ta mir mu je ležal nespremenjen na obrazu. Muncika. ki ga je neprestano opazovala, ni mogla razbrati nič posebnega z njega. Vendur je včasih vztrepetala boječ se, da se ne bi nenadoma prikazal zlom njegove duše. Ni še vedela, po kakih stezah mu ho- dijo sedaj misli, ki so mu prikradle včasih mehak in nepotvorjen nasmeh na ustnice. Vpliv Marijinih govorov na vse prisotne je bil nekaj silnega in morebiti ni bilo človeka v tej sobi, ki bi ne ljubil Marije prav tako močno kot Simon, duši nu svoj način; kajti Simonova ljubezen je vendarle bila ljubezen človeka-umet-nika, ki je tako mulo komu umljivu. Vsi so pu kljub temu, du so vedeli, kuj se bo zgodilo, verjeli, du Murija ne more nikoli več od njih. Bila jim je lepa, prelepa silna duša. Njene besede so jim povedale vsak dan nekaj novegu, velikegu; stopili so nu nove steze lepega upanja in novega veselja. Njene besede pa so nosili tudi drugim in tako so potovale te besede daleč v sama predmestja, kjer se je ustavljal tok tistih, ki so prihajali od gora in ravnin. Veliko ljudi je poznalo ime Marije, ki umira v Gornjem mestu. Ti ljudje so se pričeli zavedati, da niso le orodje drugim, ampak da so živi člani velike skupine bratov in sester, ki mora vendarle nekoč premagati svet. Spoznali so, da imajo tudi oni in samo oni, ki so bratje in sestre, pravico do življenja, do vseh božjih lepot in do brezmejnih prostorov vesoljstva. Rekla je Marija: »Simon, povej živo in resnično zgodbo o Kraljičinem studencu.« Simon je pravil: Prišli so sovražniki v deželo in sklenili polastiti se gora, dolin in polj, lastnine velikega ljudstva, ki je s svojimi rokami klicalo življenje iz sokov zemlje. Videli so pa sovražniki, da je ljudstvo silno in številno in da si ga ne bodo mogli ukloniti s silo. Izmislili so si zvijačo in so v vse studence, ki so jih porajule gore, nulili opoj-nega strupa. Ljudstvo je pilo strup in se ni zavedalo njegovih strahotnih posledic. Strup je mamil duše, troval je misli in srca je pretvarjal v žive stroje. Kot kuga se je razlival ta strup po pokrajinah in izpreminjal tisoče ljudi v slabotne sužnje. Sovražniki so mislili, da so postali gospodarji tega ljudstva. Pili so, prepevali in poskakovali v razkošnih plesi h sredi svojega veselja. Pod goro pa je živela ljudska kraljica, ki ji je bilo ime: Moč, odpor, ljubezen in lepota. Njene oči so se spreminjale v temno nebo in bliski iz njenih zenic so klicali Boga na maščevanje. Bog pa ni hotel uslišati kraljice, kot da sam pričakuje nekaj velikega. Kraljica je šla od človeka do človeka in mu s prsti odpirala oči. Toda pol mrtveci so prosili. »Vode nimamo. Daj nam žive vode. Vsi studenci v deželi so otrovani. Ti nam praviš, o kraljica, otrovani so. Daj nam sveže žive vode!« 441 Mliuliku 1‘J3I Kraljica ljudstva je ubogala ljudi. Vrnila se je pod goro, razgalila je svoje bele prsi in si zabodla meč v srce. Njeno belo truplo je ležalo na zeleni trati ined orjaškimi drevesi. Zemlja je pila kri, ki je bila darovana za ljudstvo gora, dolin in polj. Zemlja je razpeljala tok srca k belim hišam. Pod visoko goro je izviral studenec živ in rdeč kot kri. Z izžejanimi ustnicami so pili ljudje živo vodo. V njihove duše se je naselila kraljica, ki ji je ime: Moč, odpor, ljubezen in lepota. Dvignile so se trume in pobile sovražnike svoje dežele in odslej je le ljubezen in lepota kraljevala po gorah, dolinah in poljih. — »Prečitaj jim zgodbo o Jelki,« je zaprosila Marija. Simon je čital dolgo m tiho. Vsi navzoči so razumeli. Marija je s tiho ljubeznijo opazovala Simona. Neslišno so se ji premikale ustnice in neslišno je spremljala njegove besede in radovala se je v svoji duši. Simon pa je dojemal iz njenega obraza podobo čistega in velikega človeka, podobo Tistega, ki je dahnil nekoč življenje sami zemlji in jo poduhovil v človeka in ga dvignil k sebi. 33. »Velik človek se smrti ne boji. Ona je pre-hitenje tistih, ki še čakajo, za celo vesoljstvo, je le silno nadaljevanje velikega življenja, je pot duše v objem Tistega, od katerega je izšla.« Tako je rekla Marija Manciki. Mancika je pristopila k ležišču. Deklici sta se gledali iz oči v oči. Mancika je stisnila svoje ustnice k Marijinim ustnicam. Dve pesmi sta se združili v eno. Še to noč je stopila Mancika krog polnoči v molilnico. Ni bilo razen nje drugega človeka. Le mesečina je razsvetljevala široki temotni prostor. Visoko gori so živele orgle. Mancika, ta lepa duša. je stopala proti ospredju. In zazdelo se ji je, da orgle spremljajo njene korake in da igra nanje nekdo nevidni. Kdo? Duša je trepetala. Manciki so se svetile oči kot dva ognja. Stopala je naprej in naprej, neslišno, in prisluškovala glasovom. Na koncu svetišča je razprostrla roke, dvignila je čelo kvišku, lasje so se ji usuli kot slap nazaj — orgle so igrale, igrale, v Mancikini duši se je budila nova pesem — in je bila pesem glas svečenice sredi svetišča v tisti uri, ko je Marijina duša že razprostrla krila v svoj svet mimo zvezd. Mancika je poljubila Marijo. Potem je prijela nehote Marijo za roko in strmela v njen obraz. Nenadoma je Mancikin obraz lahno pobledel. Na-mignila je Simonu, naj pristopi, in mu položila v dlan Marijino roko in mu nekaj zašepetala. Tudi Simon je sedaj le za videz spremenil izraz in prikimal Manciki, da jo je razumel. Nalahno je položil roko na prsi, ki so dihale neenakomerno. Sonce se je doteknilo še enkrat njenega obraza in se nagnilo daleč onstran hiš za obzorja. »Igrala bi rada še enkrat,« je rekla Marija, ki ni umeknila pogleda s Simonovega obraza. Toda Simon je molčal. Malči, Jurkica in vsa družba se je približala ležišču. Zaslutili so vsi in pogovor je utihnil. »Igrala bi rada,« je zaprosila Marija. Simon ni odgovoril, a sklonil se je in jo poljubil. Jurkica je pričela jokati. Marija je ujela njene ročice v svoje in stisnila otroka k sebi. »Igrala bi rada,« je ponovila že kot iz daljnih sanj. Simon se je zdrznil. Vzel je gosli in jih stisnil k licu. Zenice so mu bile široke, temotne in kot otrple, a roku. ki je vodila lok, se ni tresla. Potoval je mirno po pojočih strunah. Marija ni zaprla oči. Široko odprte so gledale daleč, toda na njenih ustnicah se je prikazal nasmeh. Marija je stopala naprej in naprej. I oda njene stopinje so bile sedaj neslišne. Po belih cestah so ji prihajali angeli naproti. »Zakaj ne pojete, vi beli angeli?« je vprašala Marija. »Godbe pojo namesto nas, sestra,« so odgovorili angeli. Obkrožili so jo, dvignili so ji bde roke in jo vodili naprej. »Kdo igra te godbe?« je vprašala Marija Danico in Jelko, ki sta se približali potujočim. Danica in Jelka sta odgovorili: »Naš brat igra, sestra!« »Človek umetnik igra. Na mali zvezdici sredi vsemira stoji. Njegova godba je danes pojoča molitev,« so rekli angeli. Marija se je smejala radostna in šli so naprej in naprej proti neskončnemu zlatemu mestu, ki se je širilo gori visoko nad vsemirjem... Mancika je prijela Simona za desnico. Nehal je igrati in se ozrl raztreseno po družbi. »Zakaj jokate?« je vprašal. »Marija je umrla,« je odgovorila Mancika, ki je strmela s plašnimi očmi vanj. »Ne boj se, Mancika, jaz nisem žalosten,« je odgovoril Simon, a se ni smejal. »Rad bi bil sam. Prosim vas, pojdite domov in vrnite se jutri; tudi ti, Mancika!« Obotavljali so se, a Mancika je ukazala: »Pojdimo domov in vrnimo se jutri. Vsak naj prinese cvetja s seboj!« Molče so mu podajali roko. Jurkica se mu je vrgla v naročje. »Tudi ti pridi jutri!« ji je rekel Simon. Murija je kakor spala. Sedel je poleg nje in jo neprestano gledal. Odprla so se vrata. Gospodinja je vstopila. Petrolejka, ki jo je nesla, se je Božidnr Jnknc: Popled na newyorške doncbesniko nn Mnn hnttnmi. (Pnstol.) tresla v njeni uveli desnici in medli žarki so trepetali po kotih. »Zatisnite ji oči,« je ukazala Simonu. Simon se je nasmehnil in ni ubogal. »Pozneje ne boste več mogli.« »Saj ni treba,« je odvrnil. Starka je zopet odšla. Vrnila se je s prižgano svečo in jo postavila k ležišču. Potem je Mariji zatisnila oči. Sedla je k petrolejki. I elo se ji je upognilo v dve gubi. Odprla je veliki, težki molitvenik, ga približala očem in ostala tako nepremično. S širokega trga je bila ura devet, desel, enajst. »Kateri dan je danes,« je vprašal Simon. »Kaj ?« »Kateri dan je danes?« »Petnajsti maj.« Gledal je Marijo. Ura je bila dvanajst. Motel se je dotekniti z dlanmi njenega lica, a jih je umeknil nazaj. Marija je spala. Ko je bila ura štiri, je starka dvignila glavo: »Mnogo stvari je treba urediti. Doma bom uredila jaz. Vi pojdite na pogrebni zavod! Mnogo stvari je treba uredili. 12 a * Vstal je in stopil proti vratom. Tam se je počasi okrenil: »Te sobe ni treba oddajati! Najel jo bom jaz.« Starka ni odgovorila. Oči so ji bile zatopljene v knjigo. Šel je na široki trg sredi Gornjega mesta. Veliki stolp se je lesketal v mesečini in kipel kvišku, kot du se hoče dotekniti zvezd. Noč je molčala. Sam je stal sredi širokega trga. Dvignil je glavo: »Pozdravljena, lepa gospa! Ne bom pozabil utrgati sonca z neba in ga ponesti s seboj.« Napotil se je do Kamenitih vrat in strmel celo uro v obzorja, ki so obkrožala ravnine in gore. Široki svet se je širil pred njegovimi očmi. Velika sončna obla se je dvignila izza obzorja in obarvala njive in drevesa, ravnine in gore s sojem novih žarkov. * Veliko pozneje po teh dogodkih so ljudje marsikaj pripovedovali o Simonu. Poizvedoval sem o njegovih osebnih zadevah. Rekli so mi, da je naglo in zlahka dovršil medicino, da se pa noče 443 še stalno nikjer naseliti iti da potuje iz mesta v mesto. Sedaj so ga videli v prestolici države, a je bil za tem kar naenkrat v čislo majhnem, skritem mestecu svoje domovine, kjer se je seznanil skoraj s polovico prebivalcev, a izginil nato daleč v čisto drug kraj. V Zagreb se je vračal ponovno, obiskaval Malčino družino, ki je narasla že za dva otroka, ali Manciko, ki je kljub lepoti, po kateri je zaslovela, ostala neporočena, ali to in ono naše društvo, ki se je porodilo v tem času. Videli so ga nekateri zlasti tudi na Mirogoju, kjer je nepremično strmel, nekoč celo klečal na nekem grobu. Njegove stvari sem čital z zanimanjem. Ljudje sami so jih sodili vsak po svoje. Vsak je povedal od drugega različno mnenje. Jaz sem čital kritike, toda rekli so mi, da jih on sam ne čita, a sem poznal tudi najpreprostejšega človeka, ki je bral njegove stvari, in se nisem začudil. Srečaval sem ga pozneje tudi sum, a se nisem upal motiti ga in se mi je zdelo, da me ne bi bil prav vesel. Nekoč se pa nisem mogel premagati. Srečal sem ga namreč daleč od domovine v nekem skoraj že orientalskem mestu. Zamišljen je stopal med mošejami in vrtovi. Zdaj pa zdaj se je ozrl na bele minarete, ali se zasmejal v pestro obleko oblečenemu otroku in se takoj zopet zamislil. Vedel sem, zakaj je prišel sem. Nekaj tisoč ljudi je bilo v tem kraju tudi iz njegove in moje domovine. Krenil je na strmo samotno idico in stopil v visoko starinsko hišo. Sledil sem mu in potrkal na vrata, za katera je izginil. Odprla mi je osemnajstletna deklica, ki me je nagovorila v našem jeziku in me pripeljala v njegovo sobo. Pravkar je odmotaval sveženj listov. Pozdravil me je tako preprosto, kukor da ni nič čudnega, če sva se srečala na tem kraju: »To je naša Valerija. Zadnjič je prelepo igrala v klubu. Vulči, prinesi dve črni kavi in cigarete! Kako živiš?« »Nisem se dosti izpremenil. Kadar zaidem med ljudi, ne zmanjka veselja in petju. Tudi vina ne.« Zasmejal se je in pričel listati po popisanem papirju. Skušal sem doumeti, kuj se skriva za tistimi sanjavimi očmi, in spoznal, da je moj trud brezuspešen. »Mnogo mnenj sem slišal o tebi in tudi sam sem čital tvoje stvari.« Truden nasmeh se mu je prikazal na ustnice, a zakrila ga je takoj vedrina, ki mu je zagorela v očeh. — »Tudi ti čitaš?« je vprašal tiho. — »Tudi jaz.« — »Toda tebi, le tebi samemu ni namenjena moja beseda. Ne vem, zakaj si me obiskal.« Skoraj neko sovraštvo je ležalo v tej njegovi trditvi, jaz pa sem se le zasmejal in pil črno kavo, ki jo je prinesla Valči. »Lepa dekleta so v tem mestu, Simon! Tudi Valči .. .« Dekle je zardelo, Simon se je vzneje- voljil in pogledal na uro. Že sem se mislil posloviti, pa sem ga še vprašal: »Ali še misliš na Marijo?« To vprašanje ga je tako razburilo, da sem vstal in 11111 hotel dati roko v slovo. On jo je prijel in me potisnil nazaj na sedež. »Pišem povest. Iztrgal sem tri duše iz svoje in jih oblikoval v besedo. Danico, sestro iz Primorja, Jelko, sestro vseh tistih naših ubogih, ki so raztreseni po vsem svetu, in Marijo.« — »Kaj je Marija? Kako moreš uporabiti mrtve osebe za prikazovanje našega življenja?« — »Nikakor niso mrtve. Bolj žive so kot kdaj,« je zaklical in zopet so se name razjezile njegove oči. »Kako boš naslovil povest?« Pokazal mi je prvo stran in jaz sem prečital potem Gornje mesto. ROMANCA Noč nad Sočo je tiha, da šepečejo vode med seboj. Vstala je rahla meglica in prišla k meni nocoj. Moja soba je ječa. Da v njej preživim pomlad ...? Pod oknom spi roža rdeča ... Kako bi jo dvignil rad! Prišla bo zarja jutranja in poljubila bo cvet. Priplaval oblaček zasanjan bo v najin svet. Prišlo bo sonce. Vzdrhtiš in ob meni umreš. Oj roža, ti rdeča roža, kako je, ko se spomladi ospeš? Ivo Grnlior. PRIŠLA MLAČNA NOČ Prišla mlačna noč je od iztoka, dviga iz sanjavih se gozdov, iz prostranstva temnega oboka vsiplje v nedra trudnih se domov. Šum polega dnevnega vrvenja in nebo sanjavo se iskri in v nasladi asketskega trpljenja duša mi v ubranosti /ari. Ivan Mntclif. Kosciuszkov spomenik na Wawelu. PREK POLJSKIH POLJ F. S. Finžgar Knikow — slovanski Rim. Ponoči smo prišli v Krakow. Ko sem zjutraj odprl okno, sem ostrmel. Pomladno sonce je sipalo skozi lenke meglice, ki so puhtele iz Visle, raldo zastrio luč. N jegovi kakor nekam pravljični žarki so oblivali obzidje in mogočni stolp Florijanskih vrat. Stara opeka se je bronasto spreminjala. »To je Rim,« sem se zavzel. »Ali ni vse to kakor na Appijevi cesii, prav tam ob Ccstijevi piramidi?« Kar planil sem na cesto in šel proti trojnim vratom, ki so kakor nekdaj. Le še straže s sulico sem pogrešal na lesenem obhodnem mostovžu. Nič ne de, če so drugo obzidje porušili in sedaj namesto sulic kipi kvišku brsteče drevje, pod katerim teko otroci v šole! Brez tega kosa obzidja, ki je široko in zastavno kol pleča Kosciuszkovili kmetov, ki so se borili za svobodo Poljske, bi bilo mesto kakor zlomljena helebarda, kakor pismo brez pečata. Skozi dokaj tesne nlice, v katere gledajo lepa pročelja nekdanje slave, samozavesti in umetniškega čuta lastnikov, sem prišel na glavni trg — na Rynek. Da, saj so trgi mnogokje lepi, veličastni, toda krakovski Rynek je muzej; pa ne mrtev muzej, iz katerega ti diha preteklost in smrt: ta trg je živ, ta trg je utripajoče nemirno srce, ki bije, kakor je bilo za poljskih kraljev, kakor je trepetalo v dobi zasužnjen ja in v bolečinah vzdržalo življenje poljske narodnosti in poljske kulture. Nad trgom kraljuje Marijina cerkev, največja in najlepša poljska gotska zgradba. Čudovita tekma uma in umetniškega občutja sije z nje. Razumeš legendo, ki trdi, da je stavbar desnega zvonika v zbegani gorečnosti umoril stavbarja levega, še sedaj nižjega stolpa, samo zato, ker je bil osnutek za ta stolp lepši kot njegov. Tekma na življenje in smrt. — V žarkih sonca migota nad trgom velikanska zlata krona vrh zvonika, krona Marije, Kraljice Poljske. Pod njo v linah je odbila ura. Trobente zadone — hejnal — čez trg in čez mesto in preko Visle po polju gre poljska pesem. Tujci na trgu obstoje, domačini prekinejo razgovor, na njivah zastanejo za hip motike: Poljska živi! — Glas trobent zamre, ljudje hitijo po opravkih, kmetu teče znoj po licu, čolnarji na Visli zapoj6 zategnjeno pesem. Vsako delo je posvečeno, je molitev za Poljsko, je pesem o Poljski, ki ni umrla in ne bo. Človek bi stal in stal in prosil: Še, še! — Življenje je tako kruto. Za hip blaženosti, ure, dnevi borb. Umakneš se v cerkev. Od štirinajstega stoletja do velikega mojstra Ma-tejka ena sama skrb umetniških duš, da povedo, vsak po svoje, kar je najlepšega zasanjal njih genij. Objame te skrivnostno občutje, tiho hodiš, gledaš — vidiš in ne vidiš. Razumsko oko ti utone, le srce uživa, dasi samo ne ve, kaj. Koleno se ti upogne, obklečiš pred velikim oltarjem in gledaš v Stwoszovo Marijino poveličanje. Na zlatu gori jutrnje sonce, nekje cinglja zvonček, blizu tebe se kmetiško dekle šepetaje pogovarja z Madono. V vlažnih dekletovih očeh plašno trepeta skrb. le kaj ji ima povedati to drobno dekliško srce? Rondel in Florijanska mestna vrata v Krako\vu. Prijatelj me potreplja po rami. Ne upa se spregovoriti. Nemo mi pokaže uro in opozori, da je treba oditi na Wawel k maši. Še za kratek hip pogledava na trgu Sukienice, dolgo, krasno tržnico za sukno iz XVI. veka. Danes v njenih vežah in vežicah ni več postavnih suknarjev, ki ropotajo s srebrom in zlatom. Štacunice se vrste druga za drugo. Drobiž, sodobna brkljarija te vabi in še črnooko judovsko dekle, da pridi in kupi. Poslopje diha moč in moškost, kulturo in jasno smer preteklosti, štacunice razsekljanost, begotni kino sedanjosti. Mimo palač nekdanjih veljakov smo šli proti Wawelu. Kdor ga zagleda in je še prej videl glavni trg, ume, kaj je bila Poljska. Nad vhodom skozi mogočna trdnjavska vrata se dviga pod gradom velikanski bronasti kip bori-telja za svobodo Poljske, Kosciuszka. Konj se pne v drznem skoku. Ve, koga nosi na hrbtu. Na njem jezdi junak in maha s klobukom narodni vojski, ki gre za njim. Zdi se, da slišiš vriske vojske in zvenčanje kos poljskih kmetov, ki so prekovali miroljubno kmečko orodje v bojna kopja. Pa že zvone zvonovi katedrale, ki se je prvič dvignila v romanskem slogu, se razširila v gotskem in se obdala z osemnajsterimi kapelicami renesančnega in baročnega sloga. Katedrala je knjiga časa, je zgodovina poljskega naroda in njegove kulture. Resno se zberemo vsi Jugoslovani v svetišču, kamor so nam postavili stole. Škof Rosposič pristopi, mašuje. S kora donijo orgle, v vsak kotiček se razliva glas, še po stopnicah v grobnico kraljev zuide. Do kraljev, ki tako samotno počivajo tukaj. Bron in srebro zaklepata prali in pepel onih. ki so nekdaj mogočni jezdili skozi trdnjavska vrata na dvor, na VVavvel. Tudi v življenju so bili, dasi sredi naroda, mnogi vendarle tako kruto ločeni od njega po živem plotu lizunskih duš. Usoda! Če živi ločeni od ljudstva — ločeni še po smrti! Maša je končana. Škof stopi po stopnicah od oltarja in se usta- vi na vzvišenem prostoru pred nami. Tekla je beseda o preteklosti, o trpljenju, o mukah poljskega naroda, o nalogah Slovanov pa se izlila v veliko misel krščanskega občestva, v misel bratov-stva, ki edinole v živi veri ni zlagano. Dosti govorov smo slišali. I oda vsi smo občutili tako prečudno mehkobo in toploto v škofovem govoru, kakor doslej nikjer. Vsi smo ga razumeli do zadnje misli. Menda res zato, ker je besedo bolj občutilo srce, kakor jo slišalo uho. Stopili smo pod zlato kupolo, kjer počiva sv. Stanislav v srebrni krsii. Ni zdolaj v grobnici kot kralji. V življenju je bil sredi ljudstva, zato je še mrtev med njim. Boril se je za ljudske pravice in je imel dovolj poguma, da je stopil pred kralja Boleslava ter mu velel: »Ne smeš!« Kakor nekdaj Krstnik. In kakor Janez od Jordana tako je tudi Stanislav padel pod mečem. Ko se niso upali krvniki do svetnika, je zamahnil med mašo kralj sam z mečem po njegovi sveti glavi. Pred kapelico je velel posekati drevo in na kladi razkosati njegovo truplo. Še je kos lesa tiste klade shranjen v cerkvi na Skalki, kjer je bil Stanislav umorjen. Črna lisa v lesu je krvavi madež od krvi, ki jo je škof Stanislav prelil za božje in ljudske pravice. Kjer je raslo ono drevo, stoji njegov kip, krog njega pa je tolmunček žive vode; lokvani iztezajo iz nje cvetoče čaše in prestrezajo jutrnjo roso, kot so tedaj ob umoru ujeli v svoje kelihe brizgajoče kaplje svetnikove krvi. In prelita nedolžna kri je kričala, da je Bolesluv zbežal iz domovine kot Kajn in se skrival kol »Mutec osojski«. Kajnovstvo je usodno plačilo —. I/. katedrale so nas odvedli po gradu. Popravljajo ga; za avstrijske vlade so ga uporabljali za vojašnico. Srce je bolelo vsakega Poljaka, ko jo videl gnusobo na zanj tako svetem kraju. Grad je velikanska stavba. Kdor prehodi sarao enkrat, in še tedaj v naglici vse sobe in dvorane — ne niore povedati in zapisati drugega: veličina nekdanjega zlatega veka Poljske diha iz vseh sten! Še en pogled z zasutega jarka — še danes stoje tamkaj dolgi topovi — po Krakowu: Vse je stisnjeno, vendar vse kipi kvišku; gotska resnoba, kamen na kamnu, gosposka renesansa in mehki barok — vse dokazuje, da je v Krakovvu sedež ene najstarejših evropskih univerz, da je Jagelonska knjižnica iz XV. veka tista, ki presega vse slovanske. Vračamo se. Sonce sije. Pod brstečimi drevoredi po Plantah, kjer je bilo prej mestno obzidje, vse mrgoli otrok. Iz zelenih gred gledajo bele tablice in prosijo za cvetje: »Ne utrgaj me!« *.v I3a bi ne šel na Kosci uszkov griček, bi bilo greli. Kaj se pravi, nanositi zemlje na vzvišino in na njej nasuti kopo, ki je štiri in trideset metrov visoka, bi težko umel, kdor ne ve, da tega ni delala tlaka, da tu ni priganjal bič kot pri egiptovskih piramidah, marveč da je tu gradila ljubezen do domovine in njene svobode, gradila tista ljubezen, ki je občutila, kuj je nasilje, kaj je teptanje zakonov, kaj je brezpravnost najboljših sinov domovine. Poljsko krvaveče srce je nasulo to gomilo; iz vseh mest, z vseli bojišč, kjerkoli so padali junaki za resnično svobodo, iz vseh krajev Poljske, z grobov v Ameriki so znesli sveto zemljo in jo slinili v eno — da bi bila tudi Poljska eno. Tiho se vzpenjamo po polževo zaviti stezi na griček. Prve rožice cveto po brežini. V vetru jim nihajo rumeni cveti. Veter, ki veje od vseh plati pod nebom, prinaša pozdrave zedinjene poljske zemlje. Pozdrave in vzdihe. Prej razbito poljsko telo še krvavi iz stoletnih suženjskih ran. V strahu, v bolečinah morda, je celo krivično manjšinam bratov. V borbi se vije kvišku. Bedno človeštvo. Dospeli smo na vrli. Neobdelan kamen leži tamkaj. Na njem je vsekano: Kosci us z ko. Drugega nič. Eno samo ime in razodeva vse. Pod nami stoji Krakovv. Kamorkoli pogledaš, vse živa duša, vse upodobljena misel, uvekovečeno čustvo v kamen. Sledu ni tamkaj o brezdušnosti sodobne industrije, vse mesto je pesem, tista mična, zasanjana, slovanska pesem; v njej je več življenja kakor v žvižgu siren in trušču tovarn: ker je v njej kri. srce, duša. Zdi se mi, da bi se nikjer bolje ne oddehnil kakor v Krnkmvu. Cv Bog da, na svidenje! Kopernikov spomenik nu dvorišču Jagelonske knjižnice v Krakovvu. hleb Črnega kruha Venceslav Winkler Hrastar se je vrnil z žage. Pred hišo ga je ustavil starec. Z zamazanim rokavom si je obrisal potni obraz, sklonil sivo glavo in povedal: »Zdaj sem pa spet tu.« Župan si je popravil klobuk in se ozrl nanj. Starec je čakal. Na cesti je stala dvokolnica, dolga in nerodna. Na njej so ležali zaboji in odeje. Na vozilo je bil naslonjen mlad fant. Malomarno je strmel po vasi. »Kaj pa ta?« » I a,« se je zmedel starec, »ta je pa z menoj prišel. Ne bo mi treba tukaj iskati pomagača.« »Prav!« je suho pokimal župan. Potem se je zagledal v daljavo in polglasno godrnjal. »Streho je sneg nalomil. Popraviti jo bo treba. Desek boš dobil. In skladišče je tudi mokrotno. Dobro preglej vse!« »Kako povprašujejo?« je previdno tipal starec. »Eh, tako!« je zamahnil Hrastar. »Lahko bi bolje. Tinač na Velikem vrhu bo zidal. Že drugi teden pride.« »Bom poskusil,« je zamolklo povedal starec. »Drugače, kakor lani, ne?« »Kdaj začneš?« >Jutri zjutraj. Še enega dobim nocoj. Torej kot lani?« »Ne vem,« se je zgunil župan. »Saj sem že povedal, da cene padajo. Nisem še povedul? Saj je vseeno! V izgubo gre vse. Tebi tri kovače, dru- gim pa po dva. Menda ne boš pustil. V resnici, ne morem več.« Starec je zasopel. »Tri kovače. V dolini sem delal vodnjake. Pet kovačev na dan. Hujše delo pa boljša plača. Ampak za tri kovače je tudi opeka prehuda.« »Kakor hočeš,« se je prisiljeno zasmejal Hrastar. Umolknila sta. Župan je računal. Starec tudi. Eden za dobiček, drugi za kruh, ki je prav tisti hip zadišalo po njem iz hiše. Po mehkem kruhu, nekoliko rženem. Starcu se je zdelo tako. »Veste,« ga je prešinilo, »trije bomo in zmeraj otepamo polento. Vsak dan nam dajte hleb črnega kruha. Vam je to malo, nam pa dosti. Hleb črnega kruha za vse tri.« Hrastar se je zasmejal. Hleb kruha. To je pet, šest dinarjev. »Naj bo. Pa pridite ponj. Drugače pa kakor sem rekel.« »V božjem imenu!« je zagodrnjal starec. * Belič je bil nekje z juga doma. Velika vojna mu je razbila poti. Dve leti ga je preganjala sreča po vseh bojiščih. Potem se je vrnil z laškega s prestreljeno nogo. Doma je zvedel, da so mu dvajsetletnega sina ubili. Rekli so, da je padel za domovino. Poslali so mu svetinjo, da bi jo imel namesto otroka. Vrgel jo je po tleh in zajokal. Kmalu potem mu je umrla žena od lakote in solza. Pustila je desetletno Maričko. Dekle je komaj zaživelo, pa je šlo služit. Stari Belič je delal povsod in nikjer. Prišli so Lahi, pa se je pridušil, da je dosti, da so mu nogo prestrelili, glave mu ne bodo. Vzdignil se je čez mejo. Tudi Maričko je vzel s seboj. Pri gorjanskem kmetu v Javornikih jo je pustil, da bo delala za streho in kruh. Star je bil, a je hotel še živeti. Prikrito je upal, da bo nekoč drugače, lepše. Jeseni in spomladi je kopal vodnjake in popravljal strehe, poleti je prihajal na Poljano k Hrastarju žgat opeko. Petkrat je že prišel, letos je šesto leto. Prvo leto je samo pomagal. Drugo tudi. Tretje leto je postal mojster. Dobil je še dva pomagača, delali so od zore do mraka. Pasje življenje, nekaj kovačev se je vendar prihranilo. Morda bodo za doto Marički. Letos se je zapoznil. Pripeljal je že s seboj pomagača. Fant Frence je bil tudi nekje z one strani. Jeseni ga je našel v dolini. Prenočevala sta pri kmetu, kjer je služila Marička, in od takrai sta hodila skupaj. »Beštja, nisem mislil, da si tak,« je zagodrn jal včasih Belič. »Kakšen?« je plašno vprašal fant. »Moči mi pešajo. Vse drugače primeš kot jaz.« »Hm!« se je zamislil fant... * Še enega delavca sta dobila. Pozno zvečer je prišel. »Kaj robantiš?« se je shudil Belič. »Ali bomo začeli?« je dejal prišlec vedro. »Saj še ni dan. Šele od jutra si plačan.« Fant je legel v kot na slamo in se godrnjaje smejal. Iz velike vreče je izvlekel harmoniko in jo nategnil. Pojoče je zaškripalo. »Zaigraj!« je zaprosil Frence iz drugega kota. »Počakaj! Hud bo! Jutri!« se je branil fant. »Ne bo hud.« je mislil Frence in umolknil. Novi je pravil, odkod je. S hribov je prišel. Jaka mu pravijo. Enkrat je že delal tu. Lani ga ni bilo. Mislil je, da mu bo oče izročil, pa noče. Bratu je dal, njemu pa pripisal delež. Ne bo dosti. Pravijo, da je zapravil, pa ni. Včasih je vesel, zakaj bi ne hil? Harmoniko ima, vabijo ga sem in tja. Ampak zdaj ne pojde več. Nalašč ne. Nekaj bo zaslužil, nekaj je še od deleža. Pozimi se bo pa oženil. Frence se je zamislil. »Ali je lepa?« »Lepa. hm!« se je pretegnil godec. »Dobra je.« Stari Belič na drugem koncu je mislil na svojo Maričko. Dvajset let ima in bo brez dote . .. * Delali so. Štirinajst dni je leklo od jutra do večera. Bolele so jih roke. Glinasta zemlja se jim je lepila po vsem telesu. Včasih je prišel pogledati Hrastar. Neprestano je priganjal. Belič je mirno odgovarjal, da ni živina. Nazadnje je zakuril. Župan je hodil štet in povpraševat. Ljudje čakajo. Imeti hočejo opeko. Belič se je smehljal in dobrodušno nakladal na ogenj. Fanta sta se umikala županu in žvižgala. Končno so odpeljali prvi voz. »Zdaj ne bo več lako silen,« se je oddehnil Frenče. »Še bolj,« je zamolklo povedal Belič. Tako je šel dan za dnem. Ob deževnih večerili je vzel Jaka harmoniko in zaigral. Ob nedeljah sta se fanta spravila na vas. Domači so ju gledali postrani. Spila sta pol litra in se umeknila v opekarno. »Pokazal bi jim!« se je ujezil hribovski. »Res?« je rekel Frence. Tisti hip je mislil na Maričko in bi rad govoril z njo. * Frence je hodil vsak dan po kruh k Hrastarju. Tudi tisto jutro je šel. Božidar Jukac: Mtvankn. (Suliu iglu.) Vrnil se je potrt, s sklonjeno glavo. Hripavo je povedal: »Ni kruha!« »Kako da ne?« sta planila onadva. »Ni ga. Porabili so ga zase. («oste so imeli. Menda je l>il semenj včeraj.« »To ne bo prav,« je zaklel Jaka. »Narobe si slišal,« je nejevoljno obrnil Belič in potegnil z uvelo roko preko obraza. »Prav sem slišal. Nikdar več ga ne bomo dobili. Hrastarja sem slišal, ko je rekel, da ga ne bo več dajal.« Belič je molčal. Bridka ostrina mu je presekala srce. Takole na skrivaj se je zmeraj bal, da se bo kaj zgodilo. Nazadnje ni dosti tisti hleb kruha. Lahko bi ga plačali. Pa gre za več. Zmenili so se tako, ne sme biti drugače. Pravico je prelomil. »Naj ga pa sam žre!« se je ujezil Jaka. »Ja/, tudi tako pravim. V želodcu mu bo obležal,« je počasi povedal I' renče. Belič je belo pogledal in zahropel: »Hudiča, kaj vidva vesta! Danes kruli, jutri kovača. Ali je to pravica? Niti krompirčka si ne pustim vzeti, ne pa hleba!« »Kaj pa hočete?« je zastokal Frenče. »K njemu pojdem!« * Hrastar je stal pred hišo, ko je prišel Belič. »Kaj bo?« je vprašal hladno in gledal voznike, ki so prenašali tovore z vozov v skladišče. Belič se je še bolj ukrivil in nerodno povedal. »Zaradi kruha. Zmenili smo se za hleb črnega kruha. Ves čas smo ga dobivali do danes. Danes pa nič. In menda ste rekli, da ga nikdar več ne bomo.« »Saj res,« se je obrnil Hrastar. »Zaradi kruha. Druga leta ste prestajali brez njega, boste še letos. Ne morem več, res ne morem. Pa kaj bi govoril, pustimo to!« »Zmenili smo se,« je zaječal Belič. »Kje imaš zapisano? Pa saj ga lahko kupite, vsak dan ga imam v trgovini. Belega, če hočete. Plačujem vam. Zapravite ne dosti. Streho imate zastonj.« »Vraga!« je ušlo starcu, da je stisnil pesti. »Pusti, kaj boš preklinjal! Hudo je na svetu. Strašno je treba delati. Za drugi teden bo treba pri praviti dva močna voza. Da ne boste lenarili! Za žegnanje dobite hlebec belega.« »Kje je še tisto!« je pomislil Belič. Hrastar ga ni več poslušal. Pomeknil se je bliže k vozovom in kričal nad vozniki. Belič se je veril na nebo in zemljo. »Kaj zdaj?« je vprašal Jaka. »Kruha ne bo,« je žalostno povedal Frence. Do te ure se niso dosti menili za tisti hleb. Kakor iz navade so hodili ponj in brez kake posebne nuje. Zdelo se jim je včasih celo, da je neumno hoditi vsak dan četrt ure daleč. Zdaj so se vsi trije zresnili. Pravico je nekdo udaril. Zaslužek jim odbija. »To ne pojde kar tako!« je jezno vrgel Jaka v ogenj kol, ki je z njim brodil po žerjavici. Iskre so prasketajoče švignile v zrak. »Prav res ne!« je potrdil Frence. Belič se je zgenil. Vzdignil se je z zemlje in počasi in strupeno povedal: »Pustili bomo, da ugasne.« »Da ugasne?« sta ostrmela onadva. »Seveda. On nam ne da kruha, mi pa delali ne bomo.« »Ni tako hudo,« je hotel ugovarjati Frence. i J l> 449 Mladik« 1931 »Če danes ni, bo jutri. Kakor nam je danes vzel lileb, nam jutri vzame pet dinarjev, kovača.« Strmeli so v ogenj. Rahel dim se je ustavljal pod ostrešjem. Nebo se je že nekaj dni pripravljalo k dežju. V dolgočasnem jutru so nekje daleč na cesti kričali včasih vozniki, drugače je vse molčalo. Opeka je včasih zaškripala. Ogenj bo ugasnil. Kaj pa potem? Hrastar mora imeti drugi teden opeko. Če je ne bo, bo hud. »In kaj bomo delali?« Jaka je zastrmel v starca. »Čakali.« »Počivali,« je po svoje mislil fant. »Padajmo!« Drugo jutro je šel Jaka povedati Hrastarju, da bodo ogenj pogasili in nehali z delom, če ne dobijo kruha. »Tepci!« je zaklel Hrastar in vzdignil palico. »Drugačnega kruha vam bom dal!« Jaka se je vrnil in privriskal v opekarno: »Štrajkamo!« * Kruha ni bilo ne tisti ne drugi dan in ogenj je ugasnil. Prvi dan so ležali. Baraka je bila že polomljena. Ponoči tega niso opazili, tisti dan so prešteli vse luknje. Plašno in narahlo je pljuskal zunaj dež. Počasi je namočil gnilo streho in je začelo kapljati na ležišča. Frence se je prvi godrnjaje vzdignil in šel iskat desek, da bi popravil streho. Jaka se je smejal: »Pusti, lilo bo, lilo!« Belič je tiho ždel v kotu. Včasih se mu je zazdelo, da se je prenaglil. Saj je skoraj smešno, upirati se Hrastarju. Bogatin se ne bo upognil. In tujcu posebno ne. Ves dan so ležali. Proti večeru je dež ponehal. Takrat se je Jaka zbudil in izvlekel harmoniko. Sedel je na tnalo in jo raztegnil. »Zdajle bo pesem,« se je spomnil Frence. Res je zavriskalo. Pa ne za dolgo. Vedno počasneje so se pregibale roke, drobile poskočnico, umirale v žalostinko. Nazadnje se je fant razjezil in vrgel harmoniko po slami. »Hudiča, ne morem!« Pogledala sta ga oba neverno. Belič je zagodrnjal. »Ko je pa tako vreme,« je popravil fant. * Tisto noč je Beliča prvič prijelo. Ostro ga je zbadalo v drobovju. Niti ležati ni mogel več. Sključen je čepel na ležišču in stokal. Fanta sta nekaj časa poslušala, potem sta prižgala luč in zakurila. Skuhala sta starcu čaja, pa mu ni pomagalo. Nemirna sta dremala pri njem. Proti jutru je bolniku odleglo. Drugi in tretji dan sta bila neizrečeno pusta. Fanta sta hotela na polje, a je deževalo. V baraki je ječal Belič. Menjavala sta se in stala vsak nekaj časa pri njem. Starec je hropel in klical Maričko. Tudi Frence je želel, da bi bila tukaj. Tretji dan se je pripeljal Hrastar. Ustavil se je pri kupu opeke, naslonil nanj kolo in si vse ogledal. Jaka je stal med vrati in žvižgal. »Ne delate?« je siknil župan. »Štrajkamo!« se je uporno zasmejal Jaka. »Kruha nam dajte!« Hrastar je zagorel in odšel. »Mislim, da sem mu prav povedal,« je prišel Jaka praviti Frencetu, da je bil Hrastar tukaj. * Četrto jutro se je zjasnilo. Frence in Jaka sta stopila na prosto in zadovoljno zasopla. Ko sta se pa ozrla po poti, sta se začudila. K opekarni so prihajali ljudje. »Kaj pa to?« se je zgenil Frence. »Konec je,« je rekel grenko Jaka. »Kako?« »Videl boš.« Hrastar se je približal in suho vprašal: »Kje je stari?« Frence je zardel, Jaka je pa malomarno povedal: »Bolan je!« »Za devet dni sem vam dolžan. Tukaj imate. In da mi do jutri izginete.« Položil je na zaboj tri kupčke bankovcev. Frence in Jaka sta se stresla. »Štrajkamo,« se je nasmehnil Frence. »Pa ste prav našteli?« je strupeno rekel Jaka. Hrastar ga je ostro pogledal in se obrnil k ljudem, ki so stali za njim: »Vi pa takoj začnite!« Nato se je okrenil in odšel. Fanta sta zaškripala in omahnila v barako. »Konec je!« sta razodela Beliču. »Slišal sem,« je ječal starec. »Moralo je priti tako. Pravice pa ne pustimo, ojej!« Skozi polomljena vrata je stopil mož. »Ti, Lovriček!« se je nasmehnil Belič. »Ne zameri, da ti kruh odjedam. Pome je prišel. Otroke imam in lačni so.« »In kruh, hleb kruha, ali vam ga je dal?« »Nekaj je govoril,« je goltal Lovriček, »nisem vsega razumel in natanko se nismo domenili.« Belič je gledal v strop. Dolgo je gledal. Gnile deske so se svetile od mokrote. Nenadoma se je vzdignil: »Proč! Proč! Pelji me, Frence!« —__________ Jaka je tiho vzel harmoniko in se odpravil čez poljo. ¥ Nad Peščenikom se je ustavila dvokolnica. Vlekel jo je Frence. Nanjo je bilo privezanih nekaj zabojev in med njimi je ležal stari Belič. »Po klancu vozi počasi, Frence!« je šepetal. Fant se je ozrl. Za njim je umirala široka dolina. Za belo vasjo je sivela sredi zelenega polja opekarna. Prav tisti hip se je vzdignil od nje rahel oblak dima. »Prižgali so!« je rekel Belič in mislil na pravico, ki je ni. Fant je molčal. Bil je lačen. Mislil je na hleb črnega kruha. ZVON Jules Lemnitre / Prevol K. Dobidn Mala fara Lande-Fleurie je imela star zvon in starega župnika. Zvon je bil tako močno počen, da se je zvonjenje čulo kakor kašelj stare ženice; tako ga je bilo težko poslušati, da so postali kmetje in pastirji po polju kar otožni. Župnik Corentin je bil še čil navzlic svojim pet in sedemdesetim letom. Imel je čisto otroški obraz, ves zguban, ves rožnat in obdan z belimi lasmi, ki so bili podobni povesmom, katere so predle vrle ženice v vasici Lande - Fleurie. In njegove ovčice so ga ljubile, ker je bil res dobrodušen in usmiljenega srca. * Ker se je bližal čas, ko bi bil župnik Corentin moral obhajati petdesetletnico mašniškegu posvečenja, so mu sklenili farani pokloniti znamenit dur, da tako proslave obletnico. Vsi trije ključarji so na skrivaj pobirali po hišah, in ko so zbrali sto cekinov, so jih nesli k župniku in ga prosili, naj stopi v mesto in sam izbere nov zvon. »Ljubi moji,« je rekel župnik Corentin, »dragi otroci moji... gotovo je sum ljubi Bog... tako rekoč... tako nekako...« In nič več ni mogel spregovoriti, tako je bil ginjen. Samo mrinrul je še: Nune diinittis servirni tuum, Domine, secun-dum verbum tuum in pace — sedaj odpusti, Gospod. svojega hlapca ... * Drugi dun je šel župnik Corentin kupit zvon. Morul je iti peš dve milji prav do vasi Rosy-les-Roses, kjer se je ustavljala pošta, ki je vozila v mesto Pont-rArcheveque, ki je bilo glavno mesto pokrajine. Vreme je bilo lepo. Na obeh straneh ceste je žuborelo v soncu življenje dreves, ptičev in ko- ristnih in prijetnih rastlin. In stari župnik, kateremu je bodoče lepo pritrkavanje že polnilo glavo, je veselo korakal in hvalil Boga kakor sveti Frančišek, ker je bilo vse stvarstvo tako radostno. Ko je bil že blizu vasi Rosy-les-Roses, je zagledal ob cesti izprežen glumaški voz. Nedaleč od voza je ležalo na tleli staro kljuse in vse trdo že molilo od sebe vse štiri. Rebra in ostre kosti na križu so prodirale skoraj oguljeno kožo, iz nozdrvi se mu je bila vlila kri in glava je bila neznansko velika. Oči so gledale z belim. Star mož in starka, oblečena v čudne cunje in rožaste, od večnega krpanja čisto zgrbančene majice, sta sedela na robu jarka in jokala nad starim poginilim konjem. Petnajstletno dekle je skočilo iz jarka in steklo župniku naproti: »Vbogajme, gospod župnik, vbogajme prosim!« Imela je hripav in obenem prijeten glas in je ponavljala prošnjo kot cigansko pesem. Dekle je imelo kožo kakor sveže ustrojeno usnje in ni imelo na sebi nič drugega kakor umazano srajco in rdeče krilo. Imelo je pa zelo široke, črne zenice z gostimi trepalnicami in ustnice kakor zrele črešnje hrustavke. Po rjavih lakteli je imela z iglo v kožo vrisane modre cvetice in bakren obroč ji je zadrževal lase, ki so ji kakor pahljača padali po obeh straneh suhega obrazka, prav tako, kakor je videti na egiptovskih podobah. Župnik je zadržal koruk in potegnil iz denarnice desetico. Ker je pa srečal z očmi pogled dekleta, se je ustavil in jo je pričel izpraševati. »Brat«, je razlagala, »je zaprt, ker so rekli, da je ukradel kokoš. On je zaslužil, da smo mogli živeti, in zdaj že dva dni nismo nič jedli.« Župnik je spravil desetico v denarnico in potegnil iz nje srebrn novec. »Jaz znam vse glumaške umetnije,« je nadaljevala, »mati pa ljudem prerokuje. Toda ne puste nas, da bi izvrševali našo obrt po mestih in vaseh, ker smo prerevni. In zduj, poglejte, nam je še konj poginil... Kaj bo vendar z nami?« »Ampak,« je vprašal župnik, »kaj ne bi mogli najti nikjer na kmetih dela?« »Ljudje se nus boje in mečejo kumne za nami. Potem pa: saj se tudi nismo naučili nobenega dela! Mi ne znamo nič drugegu kakor naše glumaške umetnosti. Če bi imeli konja in vsaj malo denarja, da se oblečemo, bi že še živeli od naše obrti... Toda tako nam ostane samo še smrt.« Župnik je vteknil srebrnik v denarnico. »Pa ljubiš Boga?« je vprašal. »Ljubila ga bom, če nam pomaga,« je dejalo dek le. Božidar Jakac: Jeklarne v Newburgu pri Clevelandu. (Pastel.) Župnik je začutil, da mu visi za pasom vrečica, v kateri je bilo sto zlatnikov, katere so zbrali farani. Prosjačita ni odmeknila oči od pobožnega duhovna, teh svojih ciganskih oči, ki so jih bile zgolj zenice. Vprašal je še naprej: »Si pridna?« »Pridna?« je rekla ciganka vsa začudena, ker ni razumela. »Reci: Moj Gospod, ljubim te.« Dekle je obmolknilo in solze so ji zalile oči. Župnik si je odpel gumbe na halji in izvlekel debeli mošnjiček, ki je bil poln denarja. Z opičjo kretnjo je ciganka ulovila mošnjiček in rekla: »Gospod župnik, ljubim vas.« In odhitela je k starima dvema, ki sta še vedno nepremično jokulu nad poginilim konjem. * Župnik je nuduljeval pot v Rosy-les-Roses in je premišljeval, v kuko veliki revščini pusti Bog, da živi mnogo njegovih stvari. Prosil ga je, naj razsvetli cigančico, ki očividno ni bila vzgojena v veri in ki morda ni bila niti krščena. Tedaj se je spomnil, da nima več pomena hoditi v Pont - l’Archeveque, ko nima več denarja za zvon. Obrnil se je in šel proti domu. Komaj je mogel razumeti, kako je bil mogel dati neznani beračici, preprosti glumačici, tako silno vsoto, ki niti njegova ni bila. Pospešil je korak in upal, da zagleda ciganko. Toda ob cesti ni bilo nikogar več razen poginilega konja in izpreženega voza. Premišljeval je, kaj je prav za prav storil. Brez dvoma je hudo grešil: zlorabil je zaupanje faranov, poneveril izročeni mu denar, zagrešil nekakšno tatvino. In z grozo je v nejasnih oblikah zagledal posledice svoje krivde. Kako naj jo prikrije? Kako jo popraviti? Kje naj vzame drugih sto zlatnikov? In še tole: kaj naj odgovori tistim, ki bi ga spraševali? Kako naj pojasni svoje ravnanje? Nebo se je zagrnilo. Drevesa so se v svojem ostrem in grobem zelenilu očrtavala na svinčeno-sivem obzorju. Debele deževne kaplje so padle. Župnik Corentin je globoko občutil vso žalost stvarstva. Ne da bi ga bil kdo opazil, se mu je posrečilo vrniti se v župnišče. * »Ste že nazaj, gospod župnik?« je vprašala kuharica, stara Skolastika. »Torej niste šli v Pont-l’Archeveque?« Župnik se je zlagal: »Zamudil sem poštni voz v Rosy-les-Roses ... grem pa kdaj drugič... Ampak, čuj, ne povej nikomur, da sem se že vrnil.« Prihodnji dan ni bral maše. Zaprl se je v sobo in ni se upal iii niti na vrt sprehoditi se. Toda naslednji dan so ga prišli iskat, da bi šel dejat v poslednje sveto olje bolnika v selu Clos-Moussu. »Gospod župnik se še ni vrnil,« je rekla služkinja. »Skolastika se moti, tu sem,« je rekel župnik Corentin. * Ko se je vračal iz vasice Clos-Moussu, je med potjo srečal enega izmed najbolj pobožnih faranov: »No torej, gospod župnik, ste srečno potovali ?« Župnik se je v drugič zlagal: »Izvrstno, dragi prijatelj, izvrstno.« »Pa zvon?« Župnik se je znova zatekel k laži. Ojoj! Saj jih kmalu ne bo mogoče več šteti! »Prekrasen, ljubi moj, prekrasen! Dejal bi, da je iz čistega srebra. In kako mil glas ima! Samo da se ga s prstom dotakneš, pa zveni tako dolgo, da kar konca ni.« »In kdaj ga bomo videli?« »Kmalu, dragi moj, kmalu. Ampak najprej je treba vrezati v zvon ime, na katero bo krščen, pa ime botra in botriee in nekaj stihov iz svetega pisma ... In prav zares, za to je treba časa.« * »Skolastika,« je dejal župnik, ko se je vrnil domov. »Kaj če bi prodali naslanjač, stensko uro in omaro, ki je v moji sobi, kaj misliš, bi li dobil za to sto zlatnikov?« »Kvečjemu kake tri cekine, gospod župnik, kajti, ne zamerite, vse vaše pohištvo ni vredno mnogo več.« »Skolastika,« je povzel župnik, »nič več ne bom jedel mesa. Meso mi nič dobro ne de.« »Gospod župnik,« je odvrnila stara gospodinja, »vse skupaj ni nič kaj prav in gotovo imate nekaj... to traja že od dne, ko ste odšli v Pont-l’Archeveque. Kaj se vam je zgodilo?« Toliko časa je tiščala vanj z vprašanji, da ji* je nazadnje vse povedal. »Ah!« je rekla, »temu se prav nič ne čudim. Vaše dobro srce vas bo pogubilo. Ampak nikar se ne skrbite, gospod župnik, bom že jaz razložila zadevo ljudem, dokler ne zberete drugih sto cekinov.« * In tako si je Skolastika izmišljevala zgodbe, katere je pripovedovala vsakomur, ki je bil prišel: »Ko so zavijali novi zvon, se jim je ubil in treba ga je preliti. Ko je bil zvon prelit, se je spomnil gospod župnik in ga je poslal v Rim, da ga blagoslove naš sveti oče papež, to je pa silno dolga pot...« Župnik je pustil, da je Skolastika tako govorila, sam pa je postajal od dne do dne bolj nesrečen. Zakaj ni si očital samo svojih lastnih laži, čutil je, da je odgovoren tudi za laži Sholastike. In vse lo je s poneverbo denarja župljanov vred tvorilo na vse zadnje neznansko mero grehov, lo breme ga je zmerom huje tiščalo k tlom in polagoma mu je prstena bledica izpodrinila s shujšanih lic rdeče rože nedolžne in čile starosti. * Že davno je minil dan, ki je bil določen za praznovanje petdesetletnice župnikovega duhovništva in za krst zvona. Prebivalci vasi Lande-Fleurie so se zaradi tega odlašanja vedno bolj čudili. Širile so se že govorice... Strnili so se zoperniki vrlega duhovna. Kadar je šel po cesti, je vselej nekaj klobukov ostalo na Božidar Jukac: Slovenska naselbina v Clevelandu. (Pastel.) glavuh in mimogrede je slišal sovražno mrmranje. Pa ubogega, pobožnega moža je začel težiti kes. Vse bolj je spoznaval veličino krivde. Občutil je zaradi nje najbridkejše kesanje: in vendar, pa najsi se je še tako trudil, do popolne skesanosti le ni mogel priti. To pa zato, ker je čutil, da je dal ta nepremišljeni dar, miloščino, storjeno s tujim denarjem, kakor zoper voljo in ne da bi imel možnost, o njej sploh kaj razmišljati. In govoril si je tudi, da je utegnila biti ta nespametna miloščina za nevedno dušo ciganskega dekleta najlepše božje razodetje in pričetek notranjega razsvetljevanja. In venomer je znova videl pred seboj oči male glumačice, ki so bile tako črne, tako mile in polne solza... Vendar sčasoma je tesnoba kesanja postajala že neznosna. Samo s tem, da je trajala, je rasla krivda. Nekega dne, ko je dolgo časa ostal zatopljen v molitev, je sklenil, da se razbremeni svojega greha na ta način, da se ga izpove javno in pred vsemi župljani... * Naslednjo nedeljo je po evangeliju stopil na prižnico in bolj bled in bolj trd od vzvišenejšega napora kakor mučeniki v areni je začel: »Dragi bratje, dragi prijatelji moji, dragi otroci, moram se vam izpovedati! ...« Ta hip je zapelo v zvoniku jasno, čisto, srebrno in zvonjenje je napolnilo staro cerkev . .. Vse glave so se obrnile in šepet začudenja je spreletel klopi vernikov. »Novi zvon, novi zvon!« * Se je zgodil čudež? In je poslal sam Bog po angelih novi zvon, da reši čast svojega usmiljenega služabnika? Ali pa je morda Skolastika šla in zaupala zadrego svojega starega gospoda tistima dvema ameriškima gospema — saj se spominjate, kajne? — Suzi in Betini Percival, ki sta stanovali v prelepem gradu, tri milje vstran od Lande-Fleurie, in sta te dve odlični gospe uredili vse, da sta pripravili župniku Corentinu to prijetno presenečenje? Naj bo, kakor hoče, ljudje iz Lande-Fleurie niso nikdar zvedeli, česa se jim je hotel župnik Corentin izpovedati. UTRUJEN ČAS Igraje zagrebel sem prstke v zemljico našo, potem sem jih dvigal spet k soncu in gledal neba sem modrino: iz dalje obzorje vame je zrlo mehko. Oj, to je sličica mojih mladih dni! Zdaj včasih se vrneiu v tisti svoj kraj. Lučke prižigam ob oknu in gledani daleč nazaj: Morda prav takrat moj očka je umrl, ko v neba modrino smehljaje sem zrl. Da, moj očka je umrl in z njim je umrla mladost. Zdaj sem samo še veter, ki v teli jesenskih dneh se dviga in spet pada, da v lesovih zaječi vejevje, in slednjič ga tiho obzorje vase vtopi. JoSko Jurnč. IZ ANATOMIJE SOVEKARSKA RAZPOVRST ŽIVALI Dr. Janez Plečnik Število živali je nepregledno. Neke živali so si močno podobne, neke pa si niso kar nič podobne. Muha je močno podobna muhi, je še dobro podobna ubadu, je manj podobna komarju, ni podobna ribi, je bolj podobna raku nego ribi, pa kar ni podobna morskemu ježku. Nevednjak bo presodil morskega ježka prej za zasuhoten sad pravega kostanja nego za žival. Vedivi sodi drugače: morski ježek se giblje, je, pije, ima usta, ima danko, diha, vidi — morski ježek je torej žival. Morski ježki so samci, so samice; samice lezejo jajca; samice nekih morskih ježkov vale na jajcih; samice nekih morskih ježkov rode žive mladiče. Pa: morski ježek je torej le podobnejši muhi nego zasuhotenemu sadu pravega kostanja; prišteli bomo torej morskega ježka med živali in ne bomo ga uvrstili med rastline. Psi so kaj raznoliki. Volk. ruski hrt. koder, jazbečar in dodajmo še lisico, so si močno podobni le. ker v e m o, da se med seboj plode in da potomci so kar vedno le psi. oziroma spolovnjaki (Blendlinge). Hyrtl je bil velik anatom; in Hyrtl zatrjuje, da mu je opazovanje raznolikih pasjih g rodi j kar trapljivo: tolika razlika med grodji in vendar — vsa grodja so od ene živalske vrste, so od psov! Postavimo še: galeb in povodno letalo (hidro-plan) sta si močno podobna, vsaj prav res podob-nfejša, nego je galeb podoben galebjemu jajcu. Vsa ta podobnost pa se prevrže pri bližjem ogledu. Mi smo, ki storimo letalo; galeb je, ki zleze galebje jajce in — galeb je, ki je — po nekem va-lilnem času — v (galebjem) jajcu. Galeb je torej podobnejši galebjemu jajcu nego letalu: saj menda ne bomo razpeli jnjčje lupine koi bistveni pre-pužek med odraslim galebom in galebom v jajcu. (Primeri Mladiko 1931, št. 11, točka IS.) Sesavci rode žive mladiče — govorili smo o stokarjih —, pa neke ribe (chondropterygii, morski somi, volki, psi) rode tudi žive mladiče, pa somi so torej — v tej točki — podobni sesavcem. — Kiti so povsem ribje oblike: nimajo udov ob trupu in imajo pluvule in — kiii rode žive mladiče; pa kiti so torej močno podobni somom. — Kiti kar nič niso podobni konju, kravi, psu, slonu, opici. T oda: somov mladič že koj po rojstvu lovi ribe, kitovka (samica od kila) pa doji mladiča (nekam) eno leto. Pa: kil in som si torej nista prav nič podobna in Božidur Jukuc: Niagarski slapovi. (Pastel.) so si kit pu konj, krava, pes, slon, opica dobro podolini. — Kit je ribje oblike in som je ribje oblike; kit živi vse življenje v morju in som živi vse življenje v morju — podobnost je torej prav velika. Som ima škrge pa živi tudi celo ne le vse življenje v morju; kit pu ima pljuča in mora (v presledkih) nad vodo, da se nadiha; som in kit sta torej prav različna. Porazvrst živali po telesnih podobnostih je torej skoraj nemogoča; vsuj mogočno prepleteno zahomotunu bi bila. * Ločevamo odraslo žival od mladiča; mladič pred rojstvom ima ime zarodek (embryo; fetus). Mladiči so časih dokaj podobni staršem, časih so jim povsem nepodobni; mladiči »višjih« živali pa nikdar niso prav taki, kot so starši. Mladiči postajajo in postanejo taki, kot so starši, šele ob potekanju časa. Pravijo: telo mladica se razvija. Saj vemo: mladiči od sesavcev (po večini) nimajo zob — zobje se jim šele »ruzvijejo« ob potekanju časa; mladiči so (navadno) goli — tako mladič ježa, ki je bel, je nežne kože in nima igel; mladiči so manjši od odraslih; spomnimo se še dvoživk in vsega, kar smo rekli o premenjastvu. Mladiči so torej drugučni nego starši. Rekli smo — skušnje uče, da je trditev resnična: vsaka živina nastane iz ene (same) celice. Pravimo tej celici vznik n a celica; pravijo lej celici tudi jajčna celica, zarodna celica (prof. Jesenko), jajce, jajčece. Tudi kokošje jajce je le ena (sama) — mogočno velika — vznikna celica. Vznikna celica (»višje« živali) nima kar nič od oblike mladiča ali odrasle živali; vznikna celica se torej — pravijo tako — šele premeni, se šele razvije v žival. Vemo, kako se godi to: vznikna celica se razpolovini pa nastaneta dve celici iz vznikne celice; iz le-teh dveh celic nastanejo štiri — osem — šestnajst celic; neke — današnjemu naravarju le malo znane — sile zlagajo in uvrščajo nove celice ob prejšnje tako in toliko časa, dokler oblika nove živali ni zgrajena, dokler nova žival ne nastane, dokler se žival ne zgodnja. Nastajanje živali traja — vsakdanja skušnja uči to — nekaj ur, nekaj dni, nekaj tednov (kokoš), nekaj mesecev (veliki sesavci). Pa je jasno, da je zarodek od započetja do mladiča in do polnega zgodnjanja drugačen vsak dan, da, vsako uro: zarodek (embrijo) se torej neprestojno spreminja. Rekli smo — skušnje uče resničnost te trditve —, da neke živali so kar le celice-samotnice (govorili smo o amebah); dodajmo, da neke živali so le skupki nekaj celic, ki so zbrane v oblice; govorili smo še o votlakih (celenteratih) in smo povedali, kako votlaki nastajajo, kako se votlaki razvijajo. — Pravijo: amebe (in žlahta) so najmanj »razvite«, so naj»nižje« živali, in pravijo: votlaki so »bolj razvite«, so »višje« živali. Pravijo še: črvi so bolj »razviti« od votlakov; raki in zaželke so bolj »razvite« (»stoje više«) od črvov; mehani so bolj »razviti« od zaželk; ribe so bolj »razvite« od melmnov; dvoživke so bolj »razvite« od rib; plazivci so bolj »razviti« od dvoživk; ptiči so bolj »razviti« od plazivcev; sesavci so bolj »razviti« od ptičev. Pravijo vse to, ker skušnje kažejo, da ameba (in žlahta) nastane prav »enostavno« iz amebe, da ima zarodek pri votlakih bolj zahomo-tan razvoj, da je razvi janje zarodka pri črvih še bolj zahomotano, da je razvoj zaželke še in še bolj znhomotan, da je pri mehanih še, še in še bolj zahomotan in da je zahomotava pri vretenčarjih bolj in bolj zapletena, in to sledeč vrstnemu redu: ribe, dvoživke, pluzivci, ptiči, sesavci; tako torej, da je razvoj (zarodka) ribe manj zapleten od razvoja dvoživk, da je razvoj dvoživk manj zapleten od razvoja plazivcev itd. Sledijo temu in govore o »nižjih« in o »višjih« živalih; pa je ameba (oziroma celica-samotnica) najnižja (nam znana) žival, pa so votlaki »višji« od amebe, črvi so »višji« od votlakov, členarji (raki in zaželke) so »višji« od črvov, mehani so »višji« od členarjev, ribe so »višje« od mehanov, dvoživke so »višie« od rib, plazivci so »višji« od dvoživk, ptiči so »višji« od plazivcev, sesavci so »višji« od ptičev; sesavci so torej — tako govore — najbolj zahomo-tano se razvijajoče, so najbolj »razvite«, so »najvišje« živali. Naravarji menijo in pravijo torej takole: živali (oziroma njih udi) se razvijajo do precej raznotero »visoke« stopnje zahomotanosti, in naravarji torej še pravijo: sorodne (»podobne« in »ene vrste«) so tiste živali, ki se njih zarodek do iste »višine« razvije. Še eno razložilo primero; opozarjam pa, da primera šepa. Vzamem les in železje (živ = prolo-plazem vznikne celice). Premenim les in železje \ kolo s platiščem, špicami, pesto. Les in železje se je »razvilo« torej v kolo. Storim dve taki kolesi in ji spojim s (prečno) osjo: pa se je kolo »razvilo« v v o z i 1 o , se je »razvilo« v k o 1 a n a d v a kotača. Pritrdim na os dva kola, pa imam s m u k o (šlajf), pa je dvokolesnica postala sprednja prema in vse skupaj (smuka) je »više« razvita od dvokolesnice. Storim še zadnjo premo, zvežem jo s soro na sprednjo, pa imam štirikolesen v o z, ki je tudi »više« razvit od dvokolesnice. Danes ne maramo razkladati šantuve dele le-te primere, ki pa vendarle jasno razloži, kaj naravar imenuje »više«, kaj bolj »razvito«. Umevno je sedaj še (o, da pravimo: ožje »sorodstvo« vlada med kolesom, dvokolesnico, samotežnico, vozom, nego vlada med kolesom in sanmi, dasi so sani tudi iz lesa in železja (živ vznikne celice) in dasi so sanice (sanišča, smuči) tudi — prav kot kolo (deloma) pognjene in torej (deloma) spominjajo na kolesa. Opazovanja kažejo še tole: vse živalske vrsie (amebe, votlaki, mnogostrane živali, črvi, členarji, mehani, ribe, dvoživke, plazivci, ptiči, sesavci) pridejo iz (ene) vznikne celice; vsaka žival »nastane« iz vznikne celice; vznikne celice so seveda kaj mnogolične: pomisli le na razliko med kokošjim jajcem in žabjo ikro. Vse živali s o s i torej podobne v tej točki (l.). Ameba se deli, se razpolovini in se pomnoži s tem: mati in hči gresta koj vsaksebi, pa torej dve amebi nastaneta iz ene. — Votlaki so zloženi iz dosti celic in vemo, da (skoraj) vsaka celica votlaka je tudi vznikna celica; celica, ki se odruši od votlakovega telesa, se deli, se množi, le da mlade celice ostanejo druga ob drugi, da so prirasle druga ob drugo, da se zbcro v kepico, da kepica postane votla oblica, da se oblica vštuli: mlad, nov votlak je nastal. — Vse ostale živali (mnogostrane, črvi, členarji, ribe, dvoživke, plazivci, ptiči, sesavci) so tudi zloženi iz dosti celic, pa so le nekatere teh celic vznikne; ostale celice so zbrane v ude: v prebavila, v dihala, v gibala, v čutila oziroma čutežn bQ(l