Avgust šenca: 16 Povest iz vaškega življenja Starec je ostal sam v sobi. Polna glava mu je klonila na stol, kmalu začne na stolcu sedeči Pavlekovič vleči dreto. Mikica se poda z junaškim zamahom iz hiše na pot. Kum Pavlekovič je imel v svoji pivnici dovolj močno kapljico, a Mikica, sedeč v sobi, niti čutil ni njene moči. Pod jasnim nebom je začelo vino z njim borbo. A pisarček je bil dovolj dober znanec Vinka Loziča, pa se je otepal dovolj junaško tega starega goljufa. Noge so m» vedno bolj klecale, glava mu je kimala kakor mak v vetru, a tudi pot mu je bila danes preozka, ker je zadeval ob same vogle, vendar se je privlekel srečno do mesta, kjer se križata poljska pota. Tam je stalo rdeče pobarvano razpelo, pod njim priprost klečalnik, očiten znak, da leži Jelenje v okraju krščanskega sveta. Pisar upre oči v razpetega Boga, pod katerim je visel venec ovenelega poljskega cvetja, zamahne z roko ter sede na klečalnik. Položi klobuk poleg sebe na zemljo, upre lakta na kolena in začne buljiti sklonjene glave v tla. Tako je sedel pol ure. Veter je pihljal preko njegovega čela — in to mu je prijalo. Prehlada se mu ni bilo bati. Bil je sicer pohabljenec, vendar mu ni nič škodovalo. Mikica je bil kakor maček, kateri prileti vedno na tace, četudi si ga vrgel iz visokega stolpa. Pisar nekoliko zadremlje. Iz vasi prodira do njega skozi sen lajež psov, vik vaške dece, gaganje gosi, a ta šum ga je še bolj uspaval. Naenkrat ga prebudi ropot. Kmečki voz se je peljal roimo njega. Mikica dvigne nos kvišku, odpre oči ter zazdeha. Okolico je zajel mrak. Pisar se hitro pokrije. Streslo ga je. Nekoliko daleč proč od njega se dvigajo izza grma vaške kolibe, tu in tam je videti iz motne črnosive kopice hiš kako luč. Pisar se dvigne, napravi dva do tri korake, zatem se ustavi. Kakor da se je zamislil, kakor da ne zna, po kateri poti naj krene. Nedaleč je zašumela skozi večerni mir Sava, tekoč tamkaj nekje za vrbjem. Mikica pogleda na ono stran. Za vrbami je nekaj zažarelo. Ha! Ciganski ogenj. Da! Konica črnega šotora se prikaže iz vrbja. Mikica se vzdrami. Bržkone mu je šinila »pametna misel« v glavo. S krohotom se zasmeji, zamahne razpetemu Bogu: Zbogom! in krene proti vrbovju po poti ciganskega zaklonišča. Na plitvem produ proti Savi stoji umazan šotor, a za njim voz, pred njim pa gori velik ogenj. Z voza je viselo nekaj capastih plaht ter rdeča blazina, po kateri se preriva temnopolta deca. Po produ pred šotorom se je zleknil cigan ter zaspal. Pri plamenu je čepela grda starka, mešajoč s kuhalnico po loncu kašo ter pušeč pipico. Nekoliko dalje od šotora je privezano za vrbo suho kljuse. Kakor hitro zašumi grmovje, dvigne ciganka glavo, da vidi, kaj da je. Rumeni ogenj ji ožari lice. Na mah postavi pipico na zemljo ter pobesi glavo. Iz grma stopi pred njo Mikica. Starka, zapazivši pred seboj dobrega znanca, pokaže snežnobele zobe izza brkatih ustnic in hitro pograbi pipo. »Ha, božja ti pomoč! Naprej, naprej! Gospodar Mikica! Kaj te je dovedla noč pred Katin šotor? Kaka božja sreča, ker si nas gole in lačne sirote poiskal na kraju, kjer čepimo v rosi.« »Bolj tiho, Katra!« šepne pisar in pokaže z roko na spečega cigana, »jaz potrebujem tebe.« »Mene? Glej, glej! Kako čudo! E, da sem mlada oj, oj! Ali .« Tedaj opazi starka, kako ku- kajo cigančki z voza v prišleca. Srdito zamahne s pipico, sikne cigansko kletvico, na mah zakopljejo cigančici svoje kosmate glavice v blazine. »Striček, dušica! Katera rana te boli? Ne boj se cigana. On smrči. Vrnil se je z dolgega pota, s sejma v Bistrici. Govori, duša, Mikica!« Pisar se spusti poleg starke na tla, si zažge smotko ob ognju in zamomlja: »Katra! Hočeš li denarja?« »Neumno vprašaš, sladki gospod, daj krajcar, sprejmem deset udarcev, daj groš, sprejmem jih pet in dvajset, pravi cigan.« »Na, poglej,« reče pisar in privleoe iz žepa srebrni forint in ga dvigne z dvema prstoma, da se je čudovito svetlikal v ognju. Ciganki se zakrešejo oči, hitro seže po novcu, a pisar izmakne roko in reče med emehom: »Počasi, Katra! Najprej ee morava pogoditi. Roka roko umiva.« »Kaj pa naj stori baba Katra? Ali ti naj prerokuje z roke, ali nekaj skuha za dekleta, ali ti prežene uroke, ali ti naj napove srečo s kart?« »Nič kaj takega. Sedaj boš slišala. Pazi, ti zabičavam. Da ti ne uidc skozi zobe kaka napačna beseda, ker sicer bo imel opravek vaški pandur. Jaz vem za vse tvoje zvijače in lopovščine.« »Ti si vendar cigančku kum, Mikica. Nikoli ni izdal cigan kuma.« »Pa dobro. Martin v vasi je dobro stoječ človek. To veš.« »Znam, znam, gospod, njegova sreča nima dna.« »Vidiš, ravno radi tega mi je žal. Ne trpim ga. Ohol je, misli, da je gospod, ta priprosti možic in gleda na nas druge, kakor da smo njegovi kužki. Zagotavljam ti, ne trpim in ne trpim ga.« »Saj ga ni treba trpeti, Mikica, saj ti ni brat.« »Jaz mu želim slabo.« »Pa privošči mu i zlo.« »Hočem, a nočem sam.« »S kom pa?« »S teboj, starka Katra.« »Kaj naj storim?« »Martin ima lepo živino. Veliko je vredna, mnogo rau nosi. Pol svojega imetja je izdal za živino, a živina mu pomaga kupovati zemljo!« »Ah!« Kima ciganka. »Razumeš, ciganka? Ako bi on zgubil živino, bil bi ob mnogo. Ali ukrasti je ni mogoče.« »Vem. Krava je velika, nima prostora v torbi. Ti misliš, kum, Katra je čarovnica, pa zna vsakemu zamesiti svoje. Kaj ne?« »A da,« potrdi Mikica. »Nočem,« reče Katra, tlesne z jezikom in zavrti glavo. »Zakaj ?« »Eh! Pri Martinu so popadljivi psi. Če bi nas cigane zagrabili, hudo bi bilo za nas. Vse bi nas nagnali. V mestu itak ne smemo ostati, v županijo ne smemo, niti na nebu niti na zemlji bi naj ne imel cigan prostora, ampak samo v Savo bi se moral vreči.« »Oh! Oh! Glej svetnico Katro. Hočeš? Ali če ti dam deset takih forintov, pravih srebrnih forintov?« »Deset, praviš,« reče starka, »seveda ne, ne, ne ...« »Ne!,Pa dobro. Sodnik v županiji bo zvedel vse, a predvsem ono, kako je dekle Jana v Sv. Klari zgubila dete. Kaj pa praviš sedaj, kumica?« Katra zadrhteče, skloni glavo, stisne zobe in ošine jezno pisarja izpod oči. »No?« vpraša Mikica čez nekaj časa. »Hočem,« zamrmra ciganka, »daj aro.« Mikica položi ciganki dva forinta na roko. »Evo, ko boš izvršila, jih bo še osem. Ali ti je prav?« »Dobro. Samo da se mi ne zlažeš?« »Jaz? Lahko noč, starka!« »Lahko noč!« Mikica se dvigne in krene zopet proti vrbini. Ciganka pa obide z očesom vso okolico, če je ni kdo opazoval, zaveže hitro aro v robec in ga porine v nedrje. (Dalje sledi)