Poštnina plačana a yoto*im.
SOU 9 UČITELJSTVU IN STARCEM I * MM-Dmi LJUBEZEN * DOMOVINI ZVESTOBO!
SLOVENSKI
UČITELJ
PEDAGOŠKA REVIJA GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE V LJUBLJANI
1020 LETO XXX *TEV*1~2
»Slovenski Učitelj" izhaja sredi vsakega meseca - Uredništvo IFortunat Lužar) je v Ljubljani, Glinška ul. vrtna kolonija - Uprav-ništvo ie v Ljubljani,' Jenkova ulica štev. 6 Naročnina znaša petdeset dinarjev- Članke in dopise sprejema uredništvo, reklamacije in naročnino pa upravništvo • Izdajatelj in odgovorni urednik: Fortunat Lužar Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Čeč, Ljubljana
Vsebina v štev. 1.—2.: Sv. Ciril in Metod v slovenski šoli. Dr. Fr. Grivec.’— Kaj smo in kaj moramo? Pero Horn. — Duhovnik in učitelj. Kornelij Iglič. — Šola materielne kulture. Dr. Pavel Breznik. — Zrna iz zapiskov učiteljskih konferenc. Ivan Hribski. — Časopis mesto čitank. Rupert Smolik. — Šolski časopis. Albert Žerjav. — Zdravstveni pomen petja. — To in ono iz nadzorniškega življenja. — Književnost. — Vestnik za starše. — Zapiski.
Glasbena priloga: 1, ;Jobst Anton: Smeh, jo°k (belokranjska).
0
' I r	'	'	'
*
Listnica. K tej številki so priložene položnice za letošnjo naročnino Oni, ki so že plačali naročnino, naj blagovolijo položnice shraniti za drugo priliko. V zalogi imamo še več letnikov »Slovenskega Učitelja« od 1. 1926 dalje, katere oddamo po znižani ceni 30 Din letnik, Vabimo posebno krajevne šolske odbore, da nabavijo za šolska upraviteljstva vsaj letnika 1926 in 1927.
-¥■
To številko smo poslali na podlagi razpisa ministrstva prosvete vsem šolskim vodstvom. Kdor nam ne vrne poslane številke v teku enega tedna, ga smatramo za naročnika.
★
i
V	vednost in ravnanje. Nekatere naše članice so odpovedale list, češ, saj ga prejema mož. Po pravilih pa mora imeti vsak član Slomškove družbe »Slov. Učitelja«, sicer ne more biti član Slomškove družbe. Kdor. tedaj list odpove, ga črtamo iz imenika naših članov. V nekaterih slučajih smo bili naravnost presenečeni pri odpovedih lista. Za 50 Din pa osmešiti svoj značaj, da ne rabimo hujšega izraza, je res žalostno! Isto velja za upravitelje, ki so naši člani, a mislijo, da je dovolj, da je šola naročena na list. Šola je. lahko naročnik, član Slomškove družbe pa more biti le upravitelj, ki iz svojega plača članarino in naročnino. Izredno pa nas veselijo mnogi novi čfani Slomškove družbe ter novi naročniki »Slov Učitelja«, ki jih je 400!	Odbpgr.
SLOVENSKI UČITELJ
PEDAGOŠKA REVIJA IN GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE LETNIK XXX	Ljubljana, 1. februarja 1929	ŠTEV.	L,'2.
Sv. Ciril in Metod v slovenski šoli.
Dr. Fr. Grivec.
Dva razloga sta odločevala, da sem se odzval prijaznemu vabilu predsedstva »Slomškove družbe«, naj bi na božičnem zborovanju govorit
o	sv. Cirilu in Metodu v slovenski šoli. Prvi razlog je ime Vaše organi zacije, ki se imenuje po slavnem slovenskem vzgojitelju škofu Slomšku. Slomšek je bil namreč največji slovenski častilec sv. Cirila in Metoda ter glavni pospeševalec češčenja slovanskih apostolov med Slovenci. Sv. slovanska apostola je postavljal za vzor slovenskim učiteljem; slovenske učitelje je imenoval naravnost »brate in nasleditelje« sv. Cirila in Metoda ter je o tem v »Novicah« 1. 1846. (št. 34—38) objavil članek Bratje sv. Cirila in Metoda v naših šolah«.
Drugi razlog je dejstvo, da je ministrstvo prosvete na predlog Glavnega prosv. saveta z odlokom dne 9. aprila 1928 vsem šolam in šolskim knjižnicam v naši državi priporočilo slovensko knjigo »Slovanska apostola sv. Ciril in Metod«, knjigo, ki slovanska apostola opisuje v Slomškovem duhu. Res je, da se šolam in šolskim knjižnicam priporočajo razne knjige. Toda redke so slovenske knjige, ki bi se na ta način priporočale.
Gotovo je primerno, da se »Slomškova družba« pri svojih zborovanjih včasih nekoliko pomudi pri vprašanju, kaj naj bi slovenska šola storila, da bi slovenska šolska mladina bolj spoznala in cenila naša narodna verska apostola, prva naša prosvetitelja in učitelja, sveta ustanovitelja slovanske in tudi slovenske prosvete, ustanovitelja slovenske krščanske prosvete.
Zato hočem nekoliko pojasniti: 1. kako važno in potrebno je, da katoliško slovensko učiteljstvo poživlja spomin in češčenje slovanskih apostolov. 2. Iz tega pa bo sledilo nekoliko navodil, kako bi se slika slovanskih apostolov zarisala, globoko v dušo slovenske mladine in v srca slovenskega ljudstva.
. I.
V	naslovu naše velezaslužne kat. učit. organizacije je zapisano ime velikega slovenskega vzgojitelja Slomška; Slomškova slika je kot nekak program vtisnjena na naslovni strani družbenega glasila »Slovenski Učitelj«. Vzgojitelj in škof Slomšek pa se odlikuje po lepi harmoniji globokega narodnega in verskega prepričanja, po idealni harmoniji ljubezni do slovenskega ljudstva in do katoliške vere. Ta dvojna harmonično spojena ljubezen ga je navdajala in dvigala, da je postal tako velik vzgojitelj, tako velik mož, tako velik škof.
Eno izmed važnih sredstev, s katerim je skušal pospeševati soglasje med narodno idejo in med katoliško versko zavestjo, pa mu je bilo češčenje sv. Cirila in Metoda. Ko se je po revolucionarnem letu 1848. krepkeje zbujala slovenska narodna in širša slovanska zavest ter zavest slovanske vzajemnosti, takrat je Slomšek zapazil nevarnost, da se hoče narodna ideja izrabljati v protikatoliškem duhu, da se z narodno idejo širi verski indiferentizem ali celo prezir in mržnja proti katoliški cerkvi. Proti tej nevarnosti je pospeševal češčenje sv. Cirila in Metoda. To mu je dalo povod, da je slovensko ljudstvo tako goreče vnemal za sv. slovanska apostola ter v ta namen 1. 1851. ustanovil posebno versko organizacijo s skromnim naslovom »Bratovščina sv. Cirila in Metoda«.
Češčenje sv. Cirila in Metoda je Slomšek torej porabljal za vzdrževanje in pospeševanje soglasja med vero in narodnostjo, za pravilno usmerjevanje slovenske in slovanske narodne zavesti. Še bolj pa je to potrebno danes, ko živimo v narodni državi, ko ima naša šola odločno slovenski in slovanski značaj.
Šola in šolska vzgoja mora biti narodna, mora gojiti narodno slovensko zavest. Žal moramo priznati, da ima slovensko ljudstvo še premalo narodne zavesti. Slomškova družba s Slomškovim imenom v soglasju s sedanjimi državnimi predpisi gotovo poudarja tudi narodno stran šolske vzgoje. Če z narodnega stališča pogledamo v našo prošlost, pač ne moremo zgrešiti, da sta sv. Ciril in Metod prva slovenska buditelja in prosvetitelja.
Šolska vzgoja pa mora biti tudi verska, katoliška. Tudi to smer vzgoje poudarja Slomškova družba kot organizacija slovenskega katoliškega učiteljstva. Če se v tej smeri ozremo nazaj v našo zgodovino, zopet opažamo, da sta sv. slovanska apostola svojemu vzgojnemu in književnemu delu vtisnila verski pečat. Saj sta bila verska apostola, misijonarja in sta staroslovensko prosveto ustanovila iz verskih namenov, da bi »Slovane učila hoditi v luči božjih zapovedi«, kakor pravi staroslovenski življenjepis. Tudi katoliška sta bila slovanska apostola, vneta za edinost s katoliško cerkvijo. Ko se je pripravljal žalostni cerkveni razkol, sta naše pradede učila v soglasju z Rimom. Zato sta slovanska apostola vzor vesoljne krščanske edinosti, obenem pa vzornika soglasja med narodno in versko idejo, narodno in versko vzgojo.
Vera sega najgloblje v človeško srce in ima najgloblje korenine v zdravi človeški naravi. Zato je za narodnost in za državo jako koristno, ako se spoji z versko idejo. Če pogledamo v zgodovino evropskih narodov, vidimo, kako se vzajemno podpira vera in narodnost, kako se pri katoliških narodih spajajo verske in narodne tradicije. Katoliška cerkev, katoliška vera je mednarodna, je za vse narode, a prav zato ima zadosti prostora, da se v njej razvija vsa osebna in narodna individualnost. Kakor so katoliški svetniki v svetem življenju ohranili in krepko izrazili svoj osebni značaj, svojo osebnost, individualnost, podobno so večji katoliški narodi tudi svojemu katoličanstvu vtisnili svoj
značilni narodni pečat. Poljsko katoličanstvo n. pr. je drugačno kakor nemško, francosko ali italijansko. Ako se to ohranja v pravih mejah, je to pravilen in zdrav pojav. V tem se lepo kaže katoliška mednarodna vesoljnost in veličastna vesoljna edinost v toliki raznoličnosti osebnih in narodnih individualnosti.
Tako so spojili vero in narodnost po večini samo taki narodi, ki so imeli svoje države. Slovenci pa niso imeli državne samostojnosti, zato tudi ni onih trdnih vezi med vero in narodnostjo, zato prav za prav ni še dovolj krepkega slovenskega katoličanstva, zato naše ljudstvo v tujini in ob jezikovnih mejah nima zadosti odporne moči niti v narodnem niti v verskem oziru. Gotovo ima tudi versko življenje slovenskega ljudstva veliko domačega in svoj posebni značaj; o tem pričajo cerkvice na gričih in znamenja na polju. Toda vse to je več ali manj omejeno na naše vasi in na preproste patriarhalne razmere kmečkega ljudstva. Če pa naši ljudje pridejo iz preprostih domačih razmer, ima njih verska in narodna zavest preslabe korenine. To je eden izmed razlogov, da so naši ljudje v tujini in ob jezikovnih mejah premalo trdni v veri in narodnosti.
Da, mi še nimamo trdnega slovenskega katoličanstva. V tem se še kaže posledica naše stoletne nesamostojnosti (sužnosti), ki, žal, posega tudi na versko polje. To je tudi razlog, da naše ljudstvo tako malo časti svoja narodna apostola sv. Cirila in Metoda.
Slovensko učiteljstvo je poleg slovenske duhovščine najtesneje zvezano z ljudstvom in prihaja v najožjo dotiko s preprostim narodom. Zato ima katoliško slovensko učiteljstvo važno nalogo, da v slogi z duhovščino pomaga graditi pravo slovensko katoličanstvo, katoličanstvo, v katerem bo globoko spojena zdrava verska in narodna zavest.
Letos smo praznovali desetletnico naše narodne države. Prav je, da se pri tej priložnosti spomnimo tudi naloge in dolžnosti, ki nam jo narodna samostojnost nalaga z ozirom na versko polje in versko vzgojo Naša svetna izobrazba in vzgoja se je sedaj obrnila bolj v slovensko in slovansko smer. Slovenska duhovščina in katoliško učiteljstvo pa mora skrbeti, da bo tudi naša verska vzgoja in verska orientacija bolj slovenska in bolj slovanska. Drugače smo v nevarnosti, da ne bo prave harmonije med versko in narodno vzgojo — v škodo veri in narodu.
Zato moramo bolj pozorno obrniti naš pogled v svetlo točko naše verske in narodne prošlosti — v sv. Cirila in Metoda. V tej svetli točki naše verske in narodne prosvetne zgodovine se prav lepo spaja pravilna verska in narodna orientacija. Sv. slovanska apostola spadata v svetno in cerkveno zgodovino, v šolo in v cerkev, v šolske čitanke in v verski pouk. V naši državi se kaže to tudi na ta način, da je god sv. Cirila in Metoda tudi državni praznik; a državno praznovanje še ni urejeno, ker ga Srbi praznujejo 24. maja, katoličani pa 5. julija. — V čaščenje sv. Cirila in Metoda je torej v lepem soglasju spaja verska in narodna ideja, verska in narodna vzgoja.
Sv. Ciril in Metod sta apostola vseh Slovanov, posebe tudi apostola vzhodnih Slovanov. Zato sta tudi primerna zavetnika za pravilno ureditev naših stikov z drugimi Slovani, predvsem z vzhodnimi, pravoslavnimi Slovani. Kot katoličani moramo ljubiti vse narode, tudi pravoslavne narode, posebno pravoslavne Slovane, a pri tem ne smemo pozabiti na vero, ne smemo pospeševati verskega indiferentizma. Češčenje sv. Cirila in Metoda, ki sta apostola cerkvene edinosti v eni pravi veri, nas spominja, da še nismo edini v veri ter nas spodbuja, da za to edinost molimo in delamo. Tako nas verska ideja slovanskih apostolov vodi po zlati srednji poti bratske ljubezni, a nas varuje na eni strani fanatizma in šovinizma, na drugi strani pa indiferentizma. S tem se idealno ustreza predpisu, da mora šola v naši državi vzgajati v duhu verske strpnosti
Zvezda sv. Cirila in Metoda, nas pa vodi tudi po pravi poti bratskili stikov z drugimi slovanskimi narodi, posebno s Čehi. Med češkimi katoličani so najbolje organizirani moravski katoličani, a ti so ciril-metodijsko usmerjeni in imajo svoje idejno središče na ciril-metodijskem Velehradu. L. 1927. so se slovenski častilci sv. slovanskih apostolov na romarski poti po Češkoslovaški prepričali, kako živo in trdno nas ciril-metodijska ideja veže s Čehi in Slovaki od Bratislave do Velehrada in do zlate Prage
Pa še dalje po katoliškem svetu nas vodi svetla zvezda naših apostolov in pospešuje mednarodne stike. Katoliška cerkev sedaj posebno poudarja idejo sprave med krščanskimi narodi, predvsem pa idejo cerkvenega zedinjenja med krščanskim vzhodom in katoliškim zapadom. Krščanski vzhod pa je po veliki večini slovanski in časti sv. Cirila in Metoda za svoja apostola. Zato se tudi neslovanski katoličani zanimajo za tako imenovano idejo ciril-metodijsko in za sv. Cirila in Metoda, fsta slovenska knjiga o slovanskih apostolih, ki jo je priporočilo naše prosvetno ministrstvo, je priporočena tudi od sv. očeta. Prav to je vplivalo, da je knjiga že prevedena na nemški jezik in se prevaja tudi na francoski jezik. A to tudi vpliva, da se more ta knjiga in ideja brez ovire širiti med obmejnimi Slovenci na najbolj nevarnih mejah.
Naposled spadata sv. Ciril in Metod v slovensko šolo tudi zato, ker sta vzornika šolske mladine. Posebno v mladosti sv. Cirila najdete mnogo potez, ki se morejo stavljati za zgled učeči se mladini. Obenem pa sta tudi vzornika slovanskim učiteljem za vzgojo mladine v narodnem in verskem duhu. Kot vzornika slovanske mladine in učiteljstva ju je slavil škof Slomšek; a isto priporoča tudi sv. oče Pij XI. v apostolskem pismu dne 13. februarja 1927.
II.
Sv. Ciril in Metod sta apostola vseh Slovanov. Tudi pravoslavni Slovani ju časte kot svoja apostola. V življenju sv. slovanskih apostolov se nahajajo nekatere manj jasne točke, vsled katerih se njuno ime včasih izrablja proti katoliški cerkvi in vsled katerih se njun spomin včasih
profanira. To mora katoličane spodbujati, da še bolj proučujejo delovanje in življenje naših sv. apostolov ter ju časte v pravem duhu.
S tem smo prešli že k drugemu delu predavanja: k navodilom, kako naj bi se pospeševalo! češčenje sv. Cirila in Metoda.
Sv. Ciril in Metod sta velika svetnika katoliške cerkve. Zato se je treba varovati profanacije in ju častiti tako, da se ohranja nju svetniški sij, torej v soglasju in v zvezi s cerkvijo, v sodelovanju z duhovščino. Paziti moramo, da se predstavljata res v primerni in pravilni luči. Prav zato mora slovensko katoliško učiteljstvo vneto sodelovati pri češčenju naših apostolov in prosvetiteljev.
Sv. Ciril in Metod brez dvoma spadata v šolske čitanke za osnovne šole. A predstavljati se morata tako, da se bo katoliški mladini in slovenskemu katoliškemu ljudstvu slika svetih apostolov res primerno in globoko vtisnila v srce ter prešla v mišljenje in čuvstvovanje našega ljudstva.
V ta namen je koristno, da se slovensko učiteljstvo seznani tudi z obširnejšim životopisom slovanskih apostolov, kakor se podaje v že omenjeni slovenski knjigi, priporočeni od prosvetnega ministrstva. S tem se dovoljuje, da se ta knjiga priporoča tudi v šoli. Knjiga je prav primerno čtivo za učence višjih razredov osnovnih šol in za učence meščanskih šol. Goreč učitelj, vneta učiteljica pa bo to knjigo priporočala tudi v prosvetnem delu zunaj šole, da se bo knjiga širila med ljudstvom. Knjiga se prodaja po tako nizki ceni, da se more uspešno širiti. — Da bi se mogla knjiga potom šol tem bolj razširiti, zato jo razprodaja tudi oblastna zaloga šolskih knjig.'
Za gojitev verske ideje v duhu Slomškovih in Ciril-Metodovih tradicij izhaja nabožni časopis »K r a 1 j e s t v o božj e«. To je časopis, ki enako spada na mizo slovenskega inteligenta, kakor tudi na mizo slovenskega kmeta in delavca. V 5. štev. lanskega letnika najdete razpravo »Slovensko katoličanstvo«, ki jo priporočam posebni pozornosti slovenskega učiteljstva.
V istem duhu je urejen poseben molitvenik »A postolski molitveni k«, ličen po obliki in lep po vsebini.
To so poljudne publikacije, ki slovenskim učiteljem in vzgojiteljem pomagajo graditi hram slovenskega katoličanstva, hram katoliške slovenske vzgoje v harmoničnem soglasju vere in narodnosti, v harmoniji verske in svetne vzgoje. V teh publikacijah se širijo ideje, ki so našemu ljudstvu sicer blizu in domače, vendar pa deloma nove, ker se doslej še ni moglo svobodno razgibati slovensko katoličanstvo. Zato te ideje potrebujejo izobraženih posredovalcev, da bodo mogle preiti med ljudstvo in prežeti dušo slovenskega ljudstva. Poleg duhovščine je vprav slovensko katoliško učiteljstvo najbolj poklican posredovalec teh idej in teh publikacij, da najdejo pot med ljudstvo, pot v srca in v mišljenje našega naroda.
1	Gl. Slovenski Učitelj« 1928, št. 11—12, str. 146.
To se more zgoditi deloma v šoli, deloma pri izvenšolskem prosvetnem in verskem delu, pri katerem naše učiteljstvo tako požrtvovalno sodeluje.
Podrobnejša navodila o tem se nahajajo v omenjenih publikacijah.
Novi čas in nove razmere zahtevajo nove orientacije v slovenski verski izobrazbi in v slovenski katoliški vzgoji. Smer te orientacije nam jasno kažeta slovanska apostola sv. Ciril in Metod; smer te orientacije nam kaže veliki slovenski vzgojitelj škof Slomšek. Smer te orientacije se pa tudi lepo sklada s potrebami vesoljnega krščanstva in srčnimi željami sv. očeta Pija XI.
Za pravilni razvoj slovenske katoliške vzgoje in slovenskega kato-ličanstva je potrebna svoboda, tako politična kakor tudi verska svoboda. Kdor ovira versko svobodo, kdor ovira krščansko vzgojo in krščansko šolo, ta ovira tudi narodnost, ta ovira razcvetanje slovenskega katoli-čanstva.
Naj se torej svobodno razmahne slovenska krščanska šola pod Slomškovim praporom in naj pomaga graditi slovensko katoličanstvo v lepem soglasju umske izobrazbe in srčne vzgoje, v harmoniji cerkve in šole, vere in narodnosti.
Kaj smo in kaj moramo?
Pero Horn.
Ne bom govoril o raznih pedagoških strujah, ki vstajajo, rastejo, propadajo.
Mnogo se danes na pedagoškem polju govori o psihologiji, o eksperimentalni, o psihoanalizi, o delovni šoli, pa o novih metodah v pisanju in risanju, o nalepljanju, pa zopet o tem, ali naj učitelj v šoli zapoveduje »po-zor« in »od-mor«, ali pa naj uporabljam piščalko, kot pred 10 leti, ko je piščalka naznanjala boj na nož . . .
Priznam, da so to problemi, ki jih je s seboj prinesel duh današnjega časa. Ti problemi, to iskanje je znak današnje dobe. Priznam, važni so ti problemi in vredni, da jih študira in raziskava vsak izmed nas.
Bojim se pa, da je novih struj in novih reform toliko, da od samih dreves gozda ne vidimo več!
Tega se bojim in zato nočem govoriti o teh problemih, razen ob koncu par besedi.
Iz te bojazni vas nočem voditi naprej v brezkončno bodočnost, marveč obrniti vas hočem nazaj, nazaj, tja, kjer je izvor vsega, presaditi nazaj v ono zemljo, v kateri korenini katoličan! Tja nazaj, da ne pozabimo, odkod smo, kaj smo, kaj hočemo, kaj moramo!
Nedavno je bila nekje v Sloveniji gasilska veselica. Praznovali so 40 letnico ustanovitve društva. Nastopilo je več govornikov, slavnostni govornik pa je med drugim izrekel te-le besede: »Tovariši, nikdar se ne
strašimo pomagati o požaru svojemu bližnjemu. V zgled nam bodi Kristus
—	prvi vatrogasec, ki je učil: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Ne bi tega povedal, če ne bi bil sam že drugič priča tem besedam. Ognjegasci torej reklamirajo Kristusa zase kot prvega člana.
Pa tudi drugi stanovi Ga reklamirajo zase na ta ali na oni način.
Da, celo brezverci Ga priznavajo kot nadčloveka, svetovnega genija, najpopolnejšega človeka.
Pa vas vprašam: zakaj bi pedagog ne reklamiral zase Kristusa, Njega edinega učenika, ki je svoje učence razposlal z besedami: »Pojdite in učite vse narode!«
In so šli in so ljudi učili delati, živeti in umreti v krščanskem duhu.
Kako bi mogel krščanski vzgojitelj vzgajati drugače kakor v duhu krščanstva, po načelih naše vere!
O, rad priznam: psihologija je potrebna in psihoanaliza pa tudi razne metode, toda tega ne pozabimo, da koreninimo v Kristusovi veri, ki je tako univerzalna, da se vse leskeče v njej in edino v njej, da je ona v svoji globini neizčrpna, kakor je neizčrpen njen ustanovitelj, naš veliki Vzor, Kristus-Bog!
O,	da ne bi v težavah in iskanju naše dobe pozabili tega! Tega se torej hočemo danes spomniti, da glejmo na vse v luči krščanstva in ravnajmo se po njej!
Ali pa ima vera res kakšen vpliv na vzgojo? Ali ni to morda edinole naša fantastična domišljija? Poglejmo!
Vzgojo človeka lahko smatramo za dvojno. Marsikdo je dobro pripravljen, t. j. vzgojen za kak poklic, a je izven svojega poklica slab človek. Kako to? On je pač vzgojen za svoj poklic, ne pa tudi za dobrega človeka.
Pri vzgoji za dobrega človeka je vera predpogoj.
Bridko se je motil Rousseau, ki je svojemu Emilu hotel Boga in vero vanj omeniti šele v tisti starosti, ko bi ona morala že nastopiti kot edina resnično trdna opora! In povrh tega naj si gojenec sam izmaliči vero po svojem okusu in po svoji volji! Premnoga žalostna slika današnjega življenja nam kaže, kam zaide človek, ki živi po »svoji veri«.
Vera nikakor ne more biti v vzgojstvu zaključni del, ona mora biti podlaga, fundament vzgoje, na katerega gradimo potem vse drugo. Življenje dobrega človeka je in mora biti prežeto globoke, žive, krščanske vere. Iz tega pa sledi, da	ima vera vpliv na vzgojstvo.
Enea Silvij pravi: »Ako se otroci že iz vsega	početka	ne	navzame)-.)
dobrega, se njihove duševne sile pokvarijo in pozneje jim postane nemogoče, da bi si ustvarjali pravilno sodbo.« To velja že v splošnem spoznavanju: koliko bolj pa velja	to še v spoznavanju v	verskih	stvareh,	ki	so
večnostne in po katerih bi	se moralo ravnati vse	drugo!
Stara je zahteva, da bodi pouk vzgojen. Ker pa ni prave vzgoje brez vere, in če bodi tudi pouk sam vzgojen, potem sledi nujno, da bodi tudi pouk v verskem, t. j. krščanskem duhu!
Vzroki, ki zahtevajo, da bodi pouk vzgojen, torej v verskem duhu, so utemeljeni v zgodovini vzgoje in pouka.
Kellner (1811—1892), ki je to zgodovino temeljito raziskoval, je našel dva rezultata:
1. Če se zgodi, da v življenju kakega naroda zavlada forma nad duhom, t. j., da dobi pouk prednost pred vzgojo, se je dotični narod izživel in ima zgodovino vzgojstva in pouka edino ta pomen, da nas sv-iri pred enakim postopanjem.
2. Kdor zavrže poglobitev religijoznosti iz svojega vzgojstvenega načrta, namesto da bi ga z zavestjo polne odgovornosti postavil na ščit, ne bo dosegel kaj trajnega, četudi bi mu bili dani vsi drugi pogoji za to.
To — pravi Kellner — je in ostane morala zgodovine vzgojstva.
In neki drug pedagog pravi: »Naloga, ki jo ima religija v vzgojstvu, obstoji v tem, da plemeniti človekovo čuvstvovanje, da spoji umstveno spoznanje z verskim in ga tako razsvetli, da vodi njegovo hotenje in vzbuja zavest, da mu utrjuje značaj in da sedanje življenje povzdigne v luči večnega življenja.«
Brez vere odpade vse to.
Nikdar še ni bil svet na taki kulturni višini kot danes, nikdar ni bilo umsko spoznanje tako poglobljeno kot danes, in vendar: nikdar še ni bilo v življenju tolike praznine in tolikega hlepenja po nečem višjem kot danes.
Pač živ dokaz, da samo umsko spoznanje brez globoke vere nima nikake življenjsko vzgojne moči!
Šola kot dom pouka in vzgoje mora že po svoji naravi biti usmerjena v krščanskem duhu. V Nemcih je Wessenberg (1774—1860) navzlic svojemu, cerkvi ne baš naklonjenemu, notranjemu razpoloženju reklamiral ljudsko šolo za religijozen zavod. On je tudi svaril, da ne bi kdo v ljudsko šolo zanašal preveč snovi za učenje, vendar je pristavil: . »Le v onem se ni bati, da bi bilo kdaj storjenega preveč, namreč v onem kar širi in poglablja ljubezen do Boga in sočloveka.
Smatram, da je po vsem tem dovolj utemeljena in nerazdružljiva vez med poukom, vzgojo in vero.
Vrhovno vodilo, ki bo vedno stalo tudi nad novimi reformami -dasi morda včasi pozabljeno in poteptano, vendar vedno znova oživljeno
—	je in ostane: Ni dobrega pouka brez vzgoje, ne vzgoje brez vere Naša vera pa izvira iz Kristusa; vzgojitelj-katolik mora torej koreniniti v Njem. V Njemu morajo biti zasidrana vzgojiteljeva načela, v Njegovem življenju se mora zrcaliti naša življenjska pot, vse naše privatno in javno življenje mora biti prežeto katolicizma.
To je pogoj, če hočemo, da bo naša osebnost imela vpliv na krščansko vzgojo!
Ker se je cerkev že iz vsega početka zavedala svojega poslanstva in velikih svojih dolžnosti glede vzgojstva in pouka, je prva začela usta-
navijati šole za ljudstvo. Povsem razumljivo je, da je v teh šolah bil najvažnejši predmet baš verouk. To je bilo povsem v duhu njenega poslanstva, je pa tudi odgovarjalo takratnim potrebam ljudstva. Kajti narodi takrat niso imeli mnogo kulturnih potreb. Eminentne važnosti pa je bilo, da se dvignejo iz najnižjih nižin moralnega propada. Ko se je moralno stanje dvignilo, je tudi kultura postala potrebnejša in je naglih korakov stopala proti svojemu višku. Danes, ko smo kulturno na višku, pa še brzo, prebrzo drči naš moralni voz zopet nizdol. Pač žalosten dokaz, da smo ljudje destruktivna bitja, ki hočemo vse razdreti in uničiti, da imamo potem zopet kaj graditi!
Povsem krivično, pa tudi zelo netaktno je torej, da mnogi očitajo cerkvi, da je nasprotnica šole in umskega spoznanja, češ, da hoče, da ostane ljudstvo zabito in neprosvetljeno, ker sicer, da cerkev izgubi svojo moč nad njim.
Ne tako! To je popolnoma pogrešeno. Če bi v tistih1 časih, ko je cerkev ustvarjala šolstvo, če bi v tistih časih še vsak otrok poznal avto mobil, pa radio in zrakoplov, kakor ga pozna danes, bi cerkev gotovo vpeljala vse potrebne vede v svoje šolstvo. Ali pa je v danih prilikah bilo to možno in potrebno? Kako, če niti tiskati niso znali! Kako bi mogli zahtevati od cerkve kaj več, kot je storila v dobi, ko ni bilo tiska in druge tehnike?
Danes vladajo drugi časi in druge potrebe, ki jih priznava tudi cerkev. V prejšnjih časih je cerkev zapovedala ali prepovedala, tudi kaznovala, danes pa išče vzroke in razlaga posledice. Ali danes ne vlada na vzgojnem polju ista metoda? Majhnemu otroku gotove stvari samo prepovemo, čim postane večji, mu prepoved tudi utemeljimo!
Mislim, da je s tem ovržen očitek, da cerkev ovira napredek ljudstva. Ta konštatacija pa je za nas važna. Kajti smelo lahko trdimo, da je popolnoma utemeljena zahteva, da imej cerkev zakonito določen vpliv na pouk in vzgojo, kajti vera je pri vzgojstvu nujno potrebna, cerkev pa je nositeljica vere!
S tem pa smo tudi že odgovorili na naslovno vprašanje: kaj smo in kaj moramo. Smo katoličani in biti moramo po vsem svojem življenju in delovanju vzgojitelji v žaru katolicizma.
Naš univerzitetni profesor dr. Ozvald pravi na 245. strani »Kulturne pedagogike«, da povzamem kratko: »S čisto pedagoškega stališča gre prednost konfesijonalni — verski — šoli, kjer bi gibalo vsega izobraževalnega procesa bil isti verski duh, isto etično temeljno naziranje.« — Lahko bi rekli, da verski moment prepletaj ves pouk in vso vzgojo. — »Toda — pravi dalje — vprašanja, ki zadevajo organizacijo življenjskih oblik, se ne dado urejati samo z načelnih vidikov, temveč je navadno v ta namen seči po kakem kompromisu. In tako bi se tudi takšen šolski
pouk, ki bi ves bil prešinjen z verskim duhom te ali one konfesije, v današnjih časih ne dal več tako lahko izvesti.
Pomisliti je treba — pravi dalje — da čedalje bolj narašča število takih učencev, katerih starši niso več trdno ali pa sploh ne zakoreninjeni v duhu svoje verske konfesije. Da bi se taki starši, ki jim je religija že samo »privatna zadeva«, s konfesijonaliziranjem osnovne šole nemara zopet pridobili za konfesijonalno obliko religije, ta misel je pač več ko naivna. In tako — pravi h koncu — bi vsaj za naše okoliščine utegnila biti najprimernejša — simultanska oblika verstvo goječe šole.«
Zanimiv je tisti glagol — »bi utegnila biti«. Simultanska šola torej ni apodiktično najboljša, temveč bi le utegnila bili. Priznana je torej problematičnost.
Res, starši imajo pravico izbirati med čisto koniesijonalno in simul-tansko šolo. In pri njih bi sila nič ne zalegla, vsaj pozitivno dobrega nič, prav kakor pravi prof. Ozvald.
Pri nas je v splošnem vpeljana državna simultanska šola, t. j. taka šola, v kateri se versko poučuje v posebnih urah ter ločeno po konfesijah, pouk iz ostalih predmetov pa je skupen in brez religijozne ideje. Toda moje skromno mnenje je: delo za krščansko šolo mora biti poglobljeno, obenem pa računajmo z možnostmi, ki nam jih nudi simultanska šola vsaj tu v Sloveniji, zlasti na deželi, kjer ni drugovercev.
Če imajo roditelji pravico zahtevati simultansko šolo, ima tudi učiteljeva osebnost svoje pravice. Učitelj ne more vzgajali preko svoje osebnosti niti v dobrem niti v slabem pravcu. Če bi bil v kaki državi sprejet šolski zakon, ki bi prepovedoval, da bi učiteljeva osebnost smela versko nravno vplivati na gojence, in če bi oblast tak zakon vzdrževala, potem bi oblastniki, ki bi tak zakon sprejeli in vzdrževali, zagrešili fizično in moralno propast naroda in države.
Pri nas nikakor nismo tako daleč, da bi učitelj ne smel pri pouku vpletati versko nravni moment. In lo so tiste možnosti, s katerimi lahko računamo v simultanski šoli. V vsak predmet moremo vplesti verski moment, ne sicer vsak trenutek, ker bi to bilo vsiljivo in odbijajoče, pač pa takrat, kadar se pokaže kaka lepa prilika za to. Te pa so pogoste dovolj.
Dittes pravi: »Tudi v svetnih šolskih predmetih so verski elementi in odnošaji; zato je zmotno misliti, da se more učitelju odvzeti vpliv na versko življenje otrok. Še več ga ima kot katehet, kajti učitelj ima v rokah vse svetne učne stroke, zato pa ima tudi sredstva, da napeljuje na verski pouk in ga pojasnjuje.«
Sicer pa pomnimo tole: če se goji verski moment samo dve uri tedensko v urah krščanskega nauka, potem je ta pouk nekako iztrgan iz celotnega pouka, in ker se drugi predmeti poučujejo koncentrično, t. j. prepletajo in dopolnjujejo drug drugega z ozirom na življenje, se zdi, da je pouk iz krščanskega nauka osamel in iztrgan iz življenja. In tako smo doživeli, da je prišlo do trditve, da krščanski nauk kot šolski predmet in vera nimata nikakršne vezi s pravim resničnim življenjem v praksi.
In baš zato, ker se zdi, da je religijoznost sama zase, iztrgana iz celote, ker se zdi, da nima nikakršne vezi z resničnim življenjem, baš zaradi tega dozdevanja — trdim, da res izgublja svoj vpliv na življenje: pravijo, da vera propada. Propada le ljudska morala, mesto nje pa nastopa materialistična civilizacija in z njo . . .?
In vendar je ideja krščanske religijoznosti še vedno	ona sila,	ki more
obvladati človeško mišljenje in hotenje in	ga	uravnavati	tudi še v	današnji
dekadenčni dobi, ki je dokazala, da samo umsko spoznanje ne more pravilno usmerjati toka življenja. Pa kakor ne moremo doseči vzgojnega namena samo z gojitvijo umskega spoznanja, tako ga tudi ne bi mogli doseči, če bi vzgajali tako, da bi gojenci dobili vtis, da je vera samo nedeljska in pravljična. Gre se za to, da religijoznost vzbudi v otroku zavest, da izvira od Boga in da je Njemu odgovoren. Otrok se mora — ko doraste — zavedati, da religijoznost ni samo v tem, da se udeležuje cerkvenih obredov. Kdor bi mislil tako, ne bi iz vere črpal moči za krščansko življenje. Krščansko življenje, to je cilj dobre vzgoje, cerkveni obredi in sv. zakramenti pa so pripomočki in sredstva zanj. Polagoma mora otrok priti do spoznanja, da mora verska ideja prepletati vse udejstvovanje tako v družini in v vaši kakor tudi v državi in človeštvu sploh: vse, prav vse mora služiti končnemu najvišjemu cilju. Tako potem vera ne bo iztrgana iz življenja, ne bo nedeljska in teoretična, marveč bo življenjska, praktična.
Tega dela pa ne smemo prepustiti samo katehetu, ves pouk — od katerega zahtevamo, da bodi praktičen	—	mora biti	krščanski, da bo
tudi življenje prihodnjih rodov praktično	in	krščansko.
Sedaj je na pohodu delovna šola, ki ima neko svojo bodočnost. Dejal sem, da jo hočem omeniti koncem predavanja. Kako je, ali se je imamo bati ali veseliti?
Delovna šola je izšla — vsaj jaz imam ta vtis — iz Rusije. Vem pa, da sta i Nemčija i Amerika prispevali svoj delež. Izmed najznamenitejših propagatorjev, da ne omenim drugih, je Blonsky. Kdor je imel v rokah obe njegovi iz ruščine prevedeni knjigi »Die Arbeitsschule«, je našel zadaj na platnicah reklamo za druge knjige. Med njimi najdeš tudi reklamo za knjigo z naslovom »Gott a. D.«. Dolgo nisem mogel dognati, kaj naj pomeni ta »Gott a. D.«. Končno sem jo zasledil: v avstrijski armadi smo večkrat brali n. pr. »General a. D. == au(3er Dienst« in pri nas imamo ministre na razpoloženju. To je torej »Gott aufier Dienst — Bog na razpoloženju«.
Da bi z uvedbo delovne šole, ki pa niti ni nekaj povsem novega, moral Bog na razpoloženje, da- bi prišel ob funkcije? Smešno! Sicer pa: Rusija nas uči. Bodi nam v zgled, v svarilen zgled!
Pametne delovne šole se nam ni prav nič bati. Baš nasprotno! Pouk v delovni šoli je kompleksen, t. j. snov se obdeluje z vseh vidikov. Doslej je bil koncentričen, t. j. pri različnih na urniku predpisanih predmetih si se iste snovi dotaknil zdaj s prirodoslovnega, zdaj zgodovinskega,
zdaj zopet z računskega ali zemljepisnega vidika. In po novem? Prijatelj, precej isto je! Samo da moraš snov kar v isti uri ali pa v dveh ali celo več zaporednih urah obdelovati z različnih vidov. Tako nastane kompleks. Nikakor ne zametujem tega, temveč odobravam, kajti otroci dobe po takem delu globlji vpogled v življenje in najdejo vez med šolo in življenjem. So seveda še drugi momenti, ki pridejo po načelu delovne šole zlasti v nižjih razredih v poštev, ki pa nas trenutno ne tangirajo. Ves problem pač ne bo tako težak, da bi kdo moral umreti radi njega. Saj vemo, da so mnogi že prej tako delali, še preden smo poznali ime Blonskega in delovne šole, in preden smo vedeli za to, da je kje Bog stavljen na razpoloženje!
In torej! Če smem ali — mutatis mutandis — moram učiti kompleksno, t. j. isto snov z raznih vidikov, kdo na svetu mi more in sme zabraniti, da ne bi poglabljal taiste snovi še z verskega vidika? Nihče ne, pa bodisi, da je organizacija šolstva po zakonu simultanska ali pa celo
—	brezverska!
Ko računamo oddaljenost, velikost in delovanje solnca in drugih zvezd, zakaj ne bi omenili tudi vsevedne Previdnosti, ki je do skrajne natančnosti določila redno časovno pot v vsemirju. Mar ni to povsem v skladu s principom delovne šole? Ko govorimo o vodi, njenih lastnostih itd., zakaj ne bi omenili sv. Janeza Krstnika, ki je krstil Boga-človeka, ko je nameril svoj prvi pedagoški korak? Pa zopet v zgodovini! Otroci se uče pri katehetu zgodbe, učitelj jih uči druge zgodovine. In prav nobene zveze ni med njima! Katehet uči o Mozesu, učitelj o mostiščarjih. Kakšno je časovno razmerje med enim in drugim? Ali naj si otrok razporedi sam, kaj je bilo prej? Ni treba, da bi vse povedali morda že v
3.	razredu, saj so pozneje še lepše prilike!
Pa zopet: katehet o vesoljnem potopu, učitelj v višjih razredih o fizičnem in političnem zemljepisju Azije. Ne vem, zakaj ne bi omenil tudi gore Ararat, ki ima nad 3000 m oziroma višji vrh 5000 m in leži na severni meji Perzije, južno mesta Tiflis. Na tej gori je obtičala Noetova ladja. In vsa snov se lahko ponovi. In tako dalje: sto in sto je momentov, pri katerih najdemo vez med veronaukom in drugimi znanstvenimi predmeti Ne samo pri zgodbah, tudi pri vprašanjih iz katekizma.
Koliko prilike, da poglobimo versko čuvstvovanje in versko življenje. Delovna šola nam je znova in še bolj odprla pot k temu. Seveda je pa k temu treba celih ljudi, kar je po principu delovne šole — conditio, sine qua non.
In tako se je zopet izkazalo, da je vera univerzalna, vseobča slej ko prej in da tudi luč iz Rusije ne bo omejila njene vseobsegajoče univerzalnosti.
V	svojih rokah imamo učitelji osnovno in nadaljevalno šolstvo, naše roke oblikujejo up in nado naroda in domovine. S svojim delom moremo in hočemo dvigniti mili naš narod i fizično i moralno. Težavno delo! Ali bomo našli pravo pot, ali ne bomo zašli v tem za naš čas značilnem iskanju
metod in sistemov, »ko je vse mračno«? Nikakor ne, saj »Duh nam seva!«
—	Pa boste rekli: toliko nam že govoriš, a nismo še dobili odgovora na vprašanje »Kaj smo in kaj moramo?«. Tovariši, tovarišice? Ves čas govorim o tem in samo o tem in zato zaključujem z besedami blaženega škofa Slomška: »Vera bodi nam luč, materin jezik pa ključ do prave omike!«
Duhovnik in učitelj — vzgojitelj naroda.1
Kornelij Iglič.
Pravico odločevati o vzgoji otrok, mladine ima poleg staršev tudi cerkev ali duhovnik. Duhovnik je že po svojem stanu vzgojitelj ljudstva, torej tudi mladine. Saj je posebna naloga njegova za Boga, za srečno večnost odgajati človeški rod. Zato sta od Kristusa ustanovljena sveta cerkev in duhovništvo. Pri duhovščini se pravica in dolžnost vzgajanja opira na božje poslanstvo: »Pojdite po vsem svetu in učite vse narode! Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje . . .« To so besede nebeškega Vzgojitelja, ki je bil, je in ostane na vekov veke prevzvišen, nedosegljiv vzor vsem vzgojiteljem. Torej vzgajanje človeškega rodu, predvsem mladine njegove v Njegovem imenu in na Njegovo odločno povelje se glasi naloga duhovnikova.
Zato je bila in bo cerkvi vse čase zelo pri srcu prava vzgoja ljudstev, zlasti mladine, in je to pokazala s tem, ker je dosedaj ustanovila skoraj brezštevilno vzgojilnic in učilnic. Več nego 1500 let so duhovniki bili mladini skoraj edini učitelji in vzgojitelji. Zgodovina odgoje našteva dolgo vrsto slavnih imen iz tega stanu. Naj omenjam samo enega izmed teh namreč našega velikega, vzornega pedagoga, svetega moža Slomška.
Delovali so duhovniki kot vzgojitelji mladine ne le za večno srečo gojenčevo, ampak se trudili tudi za njegovo zemeljsko dobrobit; delali za srečo posameznikov kakor tudi za blagostanje rodovine in države.
Naše ljudstvo je skozi dolga stoletja do dobrega spoznalo to delovanje svojih duhovnikov v njegov dušni in telesni blagor. Ni čuda potem, da uživa duhovščina pri njem pač zasluženo pa tako neomejeno in neomajno zaupanje, zaupanje tako kakor noben drug stan.
Delovali so duhovniki in delujejo in bodo delovali z vso skrbjo in gorečnostjo in neutrudljivostjo za božjo avtoriteto. Brez te se tudi država ne bi držala, kajti vse avtoritete in tudi avtoriteta staršev, gospodarjev, oblastnikov pa tudi nas učiteljev imajo svoj izvor v božji avtoriteti.
Iz nje izvira morala; le v nji ima ta trdno, neomajno oporo, in brez nje ni morale.
Kaj pravi veliki Washington o veri? Leta 1797. je bil že tretjič izvoljen za prezidenta severnoameriških združenih držav, pa izvolitve ni hotel sprejeti. Ob tej priliki je vzel s prelepim govorom slovo od ljubljenega naroda.
1 Predavanje na zborovanju »Slomškove družbe« na Brezju dne 9. avgusta 1928.
Med drugim je rekel: »Vera in morala sta neobhodno potrebni. Na njiju mora sloneti vsako nravstveno delo in vsak duševni razvoj, ako hoče napredovati politično blagostanje kake dežele. Kdor skuša podreti ta dva stebra človeške blaginje, na katerih slonijo vse dolžnosti človeka in državljana, nima pričakovati nobenega dokaza ljubezni in priznanja od svoje domovine . . . Ne samo pobožen vernik, ampak tudi zviti in prekanjeni politik mora spoštovati in ceniti ti dve voditeljici človeštva.«
Cele zvezke knjig bi moral napisati, ko bi hotel navesti vse mnogovrstne vplive, s katerimi sta vera in morala blagodejno vplivali na posameznika in na cele narode.
Domnevanje, da morala lahko obstoji brez vere, bi morali prej pošteno preizkusiti, preden bi ga pustili do veljave. Naj se med gotovimi ljudmi še toliko govori o dobrem vplivu čisto moralne — etične — vzgoje, vendar nas učita pamet in izkušnja, da se med narodom ne da ohraniti morala brez vere.
Poglejmo velikega Napoleona v ujetništvu na otoku sv. Helene, kako požrtvovalno in z vso resnobo in le njemu lastno odločnostjo pripravlja malo deklico, hčerko svojega brezvernega generala, na prejem prvega sv. obhajila.
In takih velikih pa resnih mož je dolga, nepregledna vrsta . . .
Vsi so pa edini v tem, da je morala brez vere nemogoča, sploh utopija; da je vzgoja brez vere ali v protiverskem duhu prokletstvo in bolje, da je — ni!
V	narodni skupščini v Belgradu je nedavno izrekel zelo ugledni narodni poslanec, izkušeni in modri politik, pokojni Ljuba Jovanovič, sledeče besede: »Toda, gospodje, v naši mladini bo imela država močno oporo samo takrat, ako bo dobro vzgojena, moralno močna, to pa more storiti samo versko-nravna vzgoja. Zalo je tisti, ki se zaletava v versko-nravno vzgojo naše mladine, njen neprijatelj, on ruši našo državo.
Duhovnik-katehet vrši v osnovni šoli svojo najsvetejšo dolžnost. Do-sedaj se je poučevalo na naših šolah o veri po dve uri na teden v vsakem razredu. Malo je to, ako uvažujemo, da sta strah božji in ljubezen božja edini temelj poštenja, a poštenje da je najvrednejše pouka.
A pričele so se, kakor znano, javljati neke nakane in osnove, da ni treba verouka, da naj se isti po vseh šolah ukine, katehetje pa razrešijo tega »bremena« in naloži to breme nepoklicanim osebam, ne glede na njih versko prepričanje, češ, saj zadostuje učiti deco samo poštenja, a brez strahu božjega in brez ljubezni božje . . .
In zdaj vas vprašam: Pa kako naj se uredi to poštenje brez Boga? Ali ne obstoji ravno vsa sreča v ljubezni božji? Ali naj cerkev molči k temu? Ali naj mi krščanski vzgojitelji pustimo, da se oropa mladini vsa sreča?
Slišijo se glasovi: Molitev pred poukom in po pouku naj se opusti, ker ne odgovarja več modernim pedagoškim zahtevam . . .
Vprašam Vas: Ali ne obstoji vse naše bogastvo v molitvi? Kdor moli, vse dobi, kar želi, pravi sv, pismo. Ali naj mi krščanski vzgojitelji mirno gledamo, da oropajo brezverci našo mladino vsega bogastva?
Nastopajo dalje tudi laki, seveda moderno-napredni vzgojitelji mladine, ki jim je kaj zopern naš prelepi ter z odpustki obdarovani, prastari, krščanski pozdrav »H v a 1 j e n Jezus!«, Ni dolgo tega, ko je slučajno prišel tak moderni vzgojitelj v neko šolo po svojih opravkih Ta šola vzgaja mladino v prav krščanskem duhu z besedo in dejanji. Ravno se vsujejo otročiči iz razreda in pozdravljajo spoštljivo tega vzgojitelja s prisrčnim »Hvaljen Jezus!«, Mož se togotno obrne proti njim in osorno zakriči: »Ali sem jaz katehet, da me tako pozdravljate?!« Otroci so osupnjeni, nekateri užaljeni, da se mož norčuje iz svetega krščanskega pozdrava.
Drug tak moderni vzgojitelj, Drag. Mihajlovič po imenu iz Srbije, nastopa v tretji številki »Učiteljskega Tovariša« od 2. avgusta 1928 s svojim člankom: »Ideja samoizobrazbe« v čisto protiverskem zmislu ter smelo ironizira v vzgojnem oziru prevažno delovanje katehetovo v osnovni šoli. Prav, — da nastopa odkrito, da vemo, s kom imamo opraviti. On povprašuje ironično dobesedno med drugim tudi tole: »Kaj daje današnji pouk šolski deci? Da čuva nad njo angel varuh; da dobri ljudje imajo radi dobre otroke; da morajo pridno moliti, pa da jim bo Bog pomagal in tem podobno.« Dalje: »Odkod to, da se protivijo napredni reformi osnovne šole konservativne sile naše družbe? Odkod to, da se v vprašanju šolske reforme kličejo sveti Sinodij in Episkopati na sodelovanje?
Odkod to, da posluša Becker najnavadnejšega katoliškega škofa? Kdo je Becker? Prosvetni minister kulturne Nemčije. In drugi? Duhovnik. Odkod ta zveza ministra z duhovnikom?« In dalje: »Zato se vprašanju šolskih reform vladajoče sile današnje družbe ne orientirajo po pedagogiki in psihologiji, marveč po svojih lastnih interesih.« In zopet: »V zapadnih državah so v borbi za reformo šole krepkeje zastopani duhovniki kot poklicni pedagogi. Zakaj je to? Ker je duhovnik postal večja družabna sila od pedagoga.« Še bolj odkrije pa svoje brezverno srce ta pedagog, ko pravi: »Toda, ah niso vzgojni cilji velikih pedagogov večni ideali, h katerim moramo težiti, ali si moremo želeti kaj višjega, nego je vzgajanje človeka za človeka, kakor to hoče tov. Flere? Lepo geslo! Ali kakega človeka? Razume se vestnega, dobrega, zmožnega, sposobnega žrtvovati se za srečo drugih. Dobro! Vestnega človeka. Ali kaj je to, vest? Kje so njene meje? Ali ni omejena po ljudski vesti? In po čem se ona formira, ali ne po nekem namišljenem, nadzemskem življenju? Nasprotno: formira se po življenju na zemlji in vsled tega po zemeljskih interesih, itd.« Na vse to se pa uredništvo »Tovariševo« opravičuje glede obelodanjenja tega že prekosmatega Mihajlovičevega članka takole: »Ne bi bilo v interesu učiteljstva in ne stvari, če bi katerikoli struji zapirali predale lista, dokler ton in višina odgovarjata akademski razpravi o stvari.«
Poslal sem že davno, davno več pol obsegajoče, na lanskem učiteljskem zborovanju kamniškega učiteljskega društva zelo odobravano kritično razmotrivanje ravno te in še drugih idej, o kojih so prej na I. učit. samoizobraž. tečaju v Ljubljani napredni vzgojitelji na dolgo in široko referirali, — s prošnjo, naj se obelodani tudi to na strogo krščanskem svetovnem naziranju sloneče stvarno razmotrivanje bodisi v »Popotniku ali v »Učit. Tovarišu«, a prošnji se — ni moglo ustreči . . .
Učitelj, kako velevažna naloga Ti je dana! Ravno Ti zidaš oni temelj, ki je podlaga vsej nadaljnji vzgoji in izobrazbi. Tvoja dolžnost je da poučuješ in v versko-nravnem duhu odgajaš mladino in narod, da ga nravno dvigneš, da postane narod poštenjakov. Cilj Tvoj je velik, pot do njega pa težavna, ozka, strma, večkrat s trnjem posuta . . . Kdo Ti pokaže pravo pot do cilja? To pot Ti kaže sam nebeški Vzgojitelj, predragi Jezus, večni Sin nebeškega Očeta, ki s Svetlobo svoje neskončne modrosti razsvetljuje temo nevednosti in greha, ki pravi: »Jaz sem prava pot, 'Juč, resnica ... in kdor po tej poti hodi, ne bo zašel ... Le na tej poti boš v stanu, krščanski vzgojitelj, ustreči s svojim vzgojnim in učnim delovanjem cerkvi, domu in državi. Le na tej poti bo vladala harmonija, sloga, ljubezen med Tabo in ostalimi važnimi vzgojnimi činitelji.
Da pa je temu res, se pa ozrimo malo nazaj v preteklost! Kaka disharmonija je vladala še v polpreteklem času ravno med temi neštetimi važnimi vzgojnimi organizmi.
Uvajanje idej in vzgoje po naših tovariših iz naprednega tabora, ki nasprotujejo verskemu prepričanju ogromne večine našega, osobito podeželskega katoliškega ljudstva in otrok, je dajalo povod neljubim napadom po naših listih.
Mladina se je begala s protiverskimi načeli. Avtoriteta (spoštovanje) učiteljeva se je grozno rušila. Mladina, osobito v povojni dobi, ne pozna avtoritete več.
Šola je propadala, učni uspehi so čimdalje slabši.
Udarjeni smo bili pa nazadnje — vsi skupaj in to po netaktnem delovanju neprevidnih tovarišev nasproti domu in cerkvi. Vsi smo trpeli na ugledu — in še trpimo. Ali ne govorim resnice?
Hvala Bogu, da so taki šolski incidenti v zadnji dobi bolj redki.
Spoznali so — vendar, toda pozno — oni prenapeteži, da so se zaletavali z glavo ob zid . . .
Pribijem: »Vzgoja in pouk po šolah ne smeta biti nikdar versko indiferentna ali celo nasprotna verskemu naziranju staršev.« Krščanski učitelj, varuj se pristranosti v šoli. Nikdar se ne spozabi kot učitelj v šoli, da bi delal otrokom radi politične pripadnosti njihovih roditeljev kako tudi najmanjšo krivico ali kazal nasproti njim kako mržnjo. Vse otroke moraš ljubiti. To nepri-stranost v šoli dobro spoznajo starši in otroci in dajo zanjo dobro plačilo, namreč v polni meri zaupanje, naklonjenost, ljubezen.
Krščanski učitelj, ne sramuj se svoje firme in ne svojega delovnega programa na strogo krščanski podlagi! Tvoje geslo naj bo: »Naj slavje množice Te ne upijani, posmeh strupenih duš naj Te ne rani, mož poštenjak na svojem mestu stoj!«
Prav ta, ravnokar omenjena naloga, namreč versko-nravna vzgoja mladine, pa nam bodi nad vse sveta; bodi naš ponos, da smo in smemo biti krščanski vzgojitelji! Pomislimo le žlahtne sadove, ki jih rodi z verskim duhom prežeta vzgoja mladine!
in ta naloga, ki je osobito sedaj tako aktualna: Zakaj? Vojne posledice vsevprek! Ali ne veste, da se je število tatov, sleparjev in drugih zločincev med mladino tako pomnožilo?
Res, da so to večinoma posledice vojne; res pa je tudi, da bi se mogle te žalostne vojne posledice omiliti z dobro vzgojo, prežeto z verskim duhom. Primerjajte le versko vzgojeno mladino z mlačno ali brezverno! Opazili boste velikansko razliko. In to govori več ko cele knjige, da je edino versko-nravna vzgoja pravilna ter najuspešnejše bojevanje proti podivjanosti mladine.
Sklenem: Č. g. duhovniki, dragi tovariši in tovarišice, krščanski učitelji in učiteljice, tako zvani Slomškarji in Slomškarice, vi idealni ljudje, ki ste — mnogi od Vas danes tu navzočih — vztrajali v preganjanju in trpljenju, vi pravi mučenci za sveto stvar, vi pravi značaji, zavedajmo se vsi naše skupne velike misije, ki nam jo nalaga veliki Vzgojitelj nebeški in bodočnost našega naroda!
Brez mladine, zdrave na duhu i telu, ni in ne bo nikdar srečne bodočnosti!
Posebno pažnjo obračajmo na to, da se prekvasi vsa mladinska vzgoja, vzgoja šolske in osobito šoli odrasle mladine z verskim duhom in da se ista, kar posebno poudarjam, nikjer ne odteguje verskemu vplivu.
Cilj je velik — ponavljam vnovič — pot do njega težavna, ozka, strma in mnogokrat s trnjem posuta, a plačilo veliko, večno, neminljivo.
Vaša naloga, č. g. duhovniki, ki se glasi: »Kristus naj vlada v šoli in doma!« je tudi naša naloga, nas krščanskih učiteljev in učiteljic!
Up in cvet mlade Jugoslavije je v Vaših in naših rokah . . .
Katoliška vera je pa tista sveta in močna vez, ki nas je in nas bo tudi v bodoče še tem tesneje družila pri tem našem skupnem velevažnem delovanju!
Naprej! Roka v roki, — v znamenju sv. Križa posvetimo vsi skup vse svoje moči za časno in večno srečo naše mladine!
lsz šolskega dela
Šola materielne kulture.
Inž. Henryk Grouner, prevel dr. Pavel Breznik.1
Uvod.
Pod naslovom
»Še en projekt preosnove našega šolstva«
je prinesla lvovska »Gazeta Wieczorna« od 1. septembra 1918 sledeči sestavek, ki bo tudi našo javnost zelo zanimal:
»Od enega prvih pedagogov smo prejeli vrsto silno zanimivih opazk k sedaj tako aktualnemu vprašanju šolske preosnove. Menimo, da bo sledeči projekt vzbudil živo zanimanje pri vseh vzgojiteljih, učiteljih in starših, zato otvarjamo v našem listu javen, kotiček za temeljno razpravljanje o vprašanju preosnove poljskega šolstva in upamo, da bo vsa javnost v njem sodelovala.
Projekt je sledeči:
Današnji vzgojni sistem v večini držav deli človeško življenje v dva neenaka dela: v prvega, ko človeka poučujemo, in v drugega, kadar sam dela in ustvarja.
Pomanjkanje delovnih moči, ki je nastalo vsled vojske, je mnoge prisililo, da so spojili obe funkciji že prej, kakor je to mišljeno po učnih načrtih.
Vedno pogosteje se dogaja, da dijaki in dijakinje višjih razredov poleg svojega poučevanja in zaposlenosti po pisarnah že koristijo v industriji in trgovini, v poljedelstvu in vrtnarstvu. Zgodi se pa tudi, da se ljudje zasebno izobražujejo zato, da se morejo tem intenzivneje posvetiti poklicu; pri tem pa je mnogo, da, zelo mnogo takih, ki sploh ne morejo nadaljevati svojih študij, ker jim tega gmotne razmere ne dopuščajo.
Samo ob sebi umevno je, da se te razmere od dne do dne slabšajo ter bo celo po definitivnem sklepu miru preteklo gotovo mnogo časa, da se dvigne dežela na prejšnjo stopinjo blagostanja.
Iz teh vzrokov je treba premišljevati, če ni naloga šole, da razmere že sedaj na kak način upošteva.
Vprašajmo se odkrito brez usmiljenja, ali je resnično koristno, da vsesava mladenič tako zvano inteligenco do svojega 18. leta iz velikanske zaloge — kakor pravimo — »splošne« izobrazbe ter se potem bavi štiri do pet let z višjim strokovnim študijem; tako se loti svojega poklica v 22., 23., večkrat šele v 28. letu svojega življenja; ali ni ta poklic v največ
'■ Poljak-Amerikanec inž. Henryk Grouner je spisal ta članek za jugoslovanske razmere. V njem precizira ideje iz svoje knjige z istim naslovom, ki je izšla 1, 1919. V sedanjem času šolskega razvoja ga bomo bolje preudarili, kakor v začetku 1. 1919., v povojnem vrvenju.
slučajih iz početka zelo enostaven in malenkosten in nikakor ne rabi vseh moči in inteligence dotičnega.
Težko, da bi kdo z jasnim in odločnim »da« odgovoril na to vprašanje.
Povprečni človek ne ljubi teorij, rad se jih izogiblje, dočim pa je podlaga vsake višje znanosti teorija, to je možnost tvoriti abstraktne pojme in z njimi pravilno operirati. Čim pozneje bodo tvorili abstraktni pojmi predmet pouka, tem lažje jih bo obvladal razum učenca. V današnji srednji šoli, ki se konča z 18. letom — kar je za naše razmere zaslužka tudi že prepozno — je treba že tako zgodaj začeti operirati z abstraktnimi pojmi, da morejo večkrat le posebno nadarjeni učenci slediti predavanju učitelja, ki ima včasih premalo spretnosti za popularizacijo svojega predmeta.
Slovnica, matematika, deloma tudi fizika in zgodovina, nudijo mnogo težkoč enake vrste; navadno jih prebavimo šele precej pozneje, kakor pa jih čujemo v šoli.
Če bi se dalo poučevanje urediti na tak način, da bi pridržali dotične predmete, oziroma njih težje partije za poznejše, bolj zrelo duševno stanje učenca, če bi brezdvomno pouk pri tem mnogo pridobil.
Pa tudi v slučajih, v katerih obvlada učenec brez posebnih težkoč učno snov, je sprejemanje neprestanega samega pouka do gotove odrasle dobe škodljivo. Razum učenca se navadi na teorijo, se zaljubi v njo se nauči staviti teorijo nad vse, zaničevati praktične stvari, v najboljšem slučaju jih smatrati samo za izvor bodočega zaslužka. Posebno pri sla-bejših osebnostih se razvije neka prevelika ljubezen do šole, bolestna prilepljenost na njo. To lahko vsak dan opazujemo. Rodbinskih tradicij na polju izbiranja poklica pri nas v Galiciji prav za prav ni, te tradicije izmirajo celo v krogih bogatih poljedelcev; izbiranje poklica tvori torej pri nas za mladeniča kakor tudi za družino jako težavno vprašanje.
Odločitev v tem vprašanju čaka najposlednejšega trenutka; medtem se porniče učenec iz razreda v razred, iz ene šole v drugo, skoraj avtomatično, tako rekoč po zakonu vztrajnosti mase.
Če je mladenič dovršil kak praktičen kurz ali praktično šolo, rodbina še vedno premišljuje, ali bi ne mogel obiskavati še kakšnega kurza, mesto da bi se nemudoma posvetil praktičnemu delu, ki mu je neznano, in ki ga večkrat slikajo mladim ljudem v prav nelepih barvah. Na vsak način bi bilo treba odločno zavračati to mnenje širšega občinstva, ta nad vse škodljiv strah pred fizičnim delom.
Prihajam torej do sledečega sklepa, ki bi bil morda danes, ko se celo poljsko šolstvo na novo preosnavlja, času primeren predlog:
Pri gotovi starosti učencev, n. pr. od 13. leta naprej, bi se moralo število ur dnevnega pouka zmanjšati, n. pr. na tri, in dati mladini priliko za praktično delo, katero bi se v to svrho primerno organiziralo.
Sukcesivno bi se krčilo število ur teoretičnega pouka, nasprotno pa pomnoževal čas praktičnega dela, dokler ne bi vsebovalo vsega delovanja mladeniča.
Seveda bi se pri taki razdelitvi učnega časa končal študij v mnogo poznejši starosti, n. pr. v 30. letu; ker pa bi mladenič zaeno delal in služil denar, bi se ne moglo govoriti o kaki škodi.
Dobro sem si svest tega, da rabi vsak poklic posebno vrsto študija, ker so tudi poklici, n. pr. poklic zdravnika, duhovnika, učitelja, ki sploh ne poznajo podrejene prakse, za katere bi torej morali ustanoviti posebne kurze; toda v splošnem bi bila stvar izvedljiva.
Računam tudi s tem, da bodo mladi ljudje v začetku pogosto menjavali svoje mnenje glede poklica, kateremu se hočejo posvetiti in bodo torej preskakovali iz ene prakse v drugo; toda ne bi bilo brezpomembno in pri nežni starosti dotičnih bi bila škoda malenkostna. Na vsak način pa bi imeli med narodom manj nezadovoljnežev, ki bi se šele okoli 30. leta prepričali, da so prav za prav zgrešili poklic.
Želeti bi bilo, da bi se merodajne oblasti natančneje pečale z navedenimi predlogi.«
Problem, kako bi se uvedlo praktično delo v šolo, naj reši »Šola materielne kulture«, o katere potrebi in ustroju razpravlja sledeči sestavek. Šola naj vzbudi v dečku veselje do fizičnega dela, torej do dela sploh.
Šola materielne kulture.
I.
Ni dvoma, da bodo vse v svetovni vojni prizadete države začele po sklepu miru s silno energijo z obnovitvijo uničenih vrednot.
Vojna je povzročila toliko in tako različno škodo, da je danes težko reči, kje in kako temeljito bo treba pričeti, da se spravi blagostanje širokih ljudskih mas zopet nekoliko v red.
Zavedati se moramo neprestano, da bo morala vsaka država sama plačevati svoje vojne dolgove, da bo torej davčno breme na osebo precej poskočilo.
Vsled tega je že danes postalo vprašanje o povzdigu individuelne produkcijske zmožnosti na polju materielne kulture zelo aktualno. V Nemčiji se bavijo že dalj časa zelo intenzivno s tem vprašanjem. Grof Btilow se je izrazil: »Prosto pot najzmožnejšemu!« in pedagoški kakor tudi tehniški listi objavljajo od takrat mnogoštevilne članke o vprašanju »Povzdig nadarjenih«. Povsod se v teh izraža bojazen, da dandanašnje šole ne bodo odgovarjale zahtevam prihodnosti, ker se v njih preizkuša skoro izključno razum in veliko manj samostojnost učenca.
Rezultat dosedanjih diskusij je nezadovoljnost z današnjim staležem šolstva in rodila se je zahteva, naj šola v bodočnosti razvija v učencu zmožnost, si svoje delo urediti, spoznavati njegov razvoj ter se preizkusiti Poleg tega naj se vadi učenec v ročnem delu. opazovanju, ustvarjanju svoje lastne sodbe ter v konkretnih primerih uprave.
Skratka, od šole bodočnosti se zahteva, da bo vzgajala k samostojnosti, jo preizkuševala na jasnih, ostro začrtanih poljih delovanja, to se pravi, da bo preizkušala rezultat samostojnega delovanja učencev, dela njegove lastne odgovornosti, lastne iniciative.
V	nemški diskusiji o tej stvari se razvija metoda, s katero bi bilo možno kali nadarjenosti učenca za velika dela o pravem času odkriti, kakor tudi stremljenje, spoznati, za katero stvar je prav za prav povprečni učenec nadarjen, da se pravočasno najde pravi poklic.
Iskanje prve vrste je utemeljeno na zahtevi, da se pri zmanjšanem številu izredno nadarjenih ljudi slednji pravočasno spoznajo, da ne poginejo v navadni in povprečni vsakdanjosti. Pravočasno se morajo spoznati rojeni voditelji, organizatorji trgovske, tehnične, administrativne vrste, in jih tudi popolnoma drugače izobraziti in vzgojiti kakor ostale.
Iskanje druge vrste temelji na potrebi boljšega in izdatnejšega delovanja povprečno nadarjenih (pri tem mislim na Taylorjev sistem, dalje na izrek Maksima Gorkega »dela se za najsposobnejšega«), kajti čisto pravilno je mnenje, da čaka vse narode po vojski čas mnogo intenzivnejšega dela na polju materielne kulture, kakor pred vojsko.	(Dalje.)
Zrna o osnovni šoli iz zapisnikov učiteljskih konferenc.
Ivan Hribski.
Zapisniki učiteljskih konferenc so zrcala posameznih učiteljskih zborov. Vesel in žalosten sem jih, kadar jih dobim v roke. Merodajna je seveda njih vsebina. Že sami dnevni redi mi povedo, kakšen upravitelj je na šoli, a obravnave in razprave dnevnega reda karakterizirajo ostale člane učiteljskega zbora. Prazni zapisniki oznanjajo prazne glave, vsebine polni pa so dokumenti po izobrazbi stremečega učiteljstva.
Odločil sem se, da bom od časa do časa pobiral zrna iz teh zapisnikov ter jih po »Slovenskem Učitelju« sejal med učiteljstvo, če mi bo dovolil urednik. Pri tem me vodi samo ta namen, da bi med učiteljstvom dvignil zanimanje za učiteljske konference, ki jih smatram za zelo važno in primerno izobraževalno sredstvo. Ce bi bilo po mojem, tedaj bi se te konference ne vršile samo vsak mesec enkrat, ampak vsak teden . . . Lahko si potemtakem mislite, kakšno sodbo imam o učiteljskih zborih, ki niti enkrat na mesec ne pridejo skupaj, da bi se o tekočih šolskih zadevah ikaj pogovorili in ukrenili. Pa k stvari sami! Na neki šoli mojega službenega delokroga so na konferenci obravnavali vprašanje o delovni šoli. To vprašanje se sedaj obravnava po vseh učiteljskih zborih, ker je naš oblastni šolski nadzornik to ukazal povodom izida znane Bregan tove knjige. Splošno to knjigo vsevprek hvalijo, kar je za pisatelja sicer laskavo, manj pa za one, ki drve brez premisleka čez drn in strn za vsem, kar se jim pokaže kot nekaj novega, ne da bi zadevo temeljito, kritično preštudirali. Proti temu pa je na neki konferenci, na moje veliko
začudenje le vstala učiteljica, se postavila na lastne noge in dvignila glas proti vsem tistim, ki že stara učna načela preoblačijo in jih kot nova nosijo na trg ter zraven kričijo, da so iznašli novo epohalno moderno iznajdbo, s katero bodo bojda osrečili ves človeški rod, ki da je dosedaj ječal pod »feldvebelsko« disciplino, priklenjen na ubogih šolskih klopeh. Kaj pa je prav za prav bistvo toliko poveličevane delovne šole? Nič drugega kakor razvezavati učenčeve duševne sile, da postanejo aktivne. Nič več, nič manj! Učitelj, ki to zadene, zadene tudi princip delovne šole, za kar itak to ime ni pravi izraz. Aktivna šola ali aktivni pouk pove več in je pravilnejši naziv za to, kar naj bi pojmovali pri vsem tem prizadevanju. Pa tisti za las privlečeni doživljaji! Doživljaji bi morali biti res doživljaji, nikoli pa ne sugerirani, lažnjivi! Z resničnimi smo že zdavnaj oživljali pouk in to nič novega ni. In gestikulacije! Tudi te niso nič novega. Novo je le pretiravanje. Doslej smo se držali gotove meje in strogo gledali na to, da pouka nismo spreminjali v smešno igračkanje, kar pa se dogaja dandanes že marsikje. In če bo šlo to tako dalje, potem bo ljudstvo, ki ima šolo za resno zadevo, izgubilo vsak smisel za kaj resnega. Že sedaj čujemo tožbe naših režiserjev, da ljudstvo ne mara več resnih iger, ampak le burke in zopet burke, pa neumnosti! Gospoda, to je žalostno in še bolj bo, če se bomo v šoli igračkali preveč.
Idimo pa v boj proti verbalizmu, ki ga je še na stote po vseh naših šolah, zlasti v realijah in pri nazornem nauku. Tu opazujte in opazovano upodabljajte, da bodo spoznanja jasnejša, konkretnejša. Vso obravnavano snov pa naj učenci povežejo v zaokrožene prirodne celote. Urijo naj se v logičnem mišljenju. Gospoda, pri vsem prizadevanju pa le nikoli ne pozabimo, da je učiteljeva osebnost glavno! Kar velja za pesnike, to velja i za učitelje — rojeni morajo biti za poklic. Dokler se na kakršenkoli način ne prepreči, da bi v učiteljski slan prihajalo toliko kruhoborcev, toliko časa tudi reformatorji ne bodo uspeli s svojimi edino zveličavnimi metodami, o katerih lahko rečemo in trdimo: nič novega pod solncem! Te ideje najdemo že v 16. in 17. stoletju. Oznanjevali so jih že Komensky, Baco Verulamski, Peslalozzi, Rousseau, Frobel in drugi. Prave kapacitete na pedagoškem polju in vendar nastopali niso tako revolucionarno, kakor to delajo naši propagatorji, naši novodobni evangelisti, ki hočejo deti vse dosedanje šolsko delo v nič, dasi je vsa naša kultura plod tega dela. Kličem jim:
»Ani guten Allen in Trene lutllen,
Am kraffgen Neuen sich starken und frenen,
Wird niemand gereuen.«
Tak nastop meni imponira, zato sem ga objavil, četudi k vsemu ne morem pritrditi. Brez zrna pa ni , . .
Časopis mesto čitank.
Rupert Smolik,
Kdor ne napreduje ta nazaduje. Tega pregovora se spomnim, kadar listam po naših čitankah za osnovne šole. Ne trdim, da nimajo marsikaj lepega in koristnega, veliko je pa, kar ni dobro. Premalo pripravljajo na življenje, dasi je to vendar njih naloga.
Zato se večkrat spomnim šolskih mesecev na Koroškem pred plebiscitom. Ker nismo imeli še čitank, zato smo pa imeli časopis mesečnik, mesto onih famoznih »Šolskih listov«. »Mlada Jugoslavija« je imel naslov oziroma glavo. Ime je že značilo program. Še danes se spominjam, s kakim veseljem so ga vsak mesec sprejeli otroci, kako so jim žarela lica, kadar so dobili kako pravljico ali povest iz domačega kraja. Kaj pa šele tedaj, ako je bilo podpisano ime kakega součenca ali pa znanca. Lahko rečem, da so pisali ta list učenci sami pod spretnim vodstvom svojih učiteljev in vzor urednika pokojnega Pavla Koširja.
V	vsaki številki je bilo tvarine za mesec dni, čeprav je imela vsaka številka le osem strani v obliki velike četrti. Prinašala nam je mnogo člankov pripovedne vsebine, narodne pravljice, opise krajev in naravnih krasot, članke prirodo-znanske vsebine in domoznanstva. V pestri vrsti so sledile pesmi v prozi — rebusi, uganke, basni, pripovedke in tudi daljše povesti z nadaljnjimi vajami. Čtivo so ponazorjevale čedne slike. Pod spretnim urednikom se je list kaj lepo razvijal in ni zaslužil, da je prenehal izhajati po nesrečnem plebiscitu. Prenesel naj bi se na druge slovenske šole in bil nam mesto čitank. Nikdo se ne spomni nanj — pač se pa izmenjavajo čitanke vsako leto — in ne bo dolgo, ko bomo imeli po dve novi na leto. Že to vedno izmenjavanje kaže, da nismo zadovoljni s čitankami. Ali ne bi bilo pametno, da zavržemo 'čitanke v višjih razredih in vpeljemo mesto njih na naših šolah — časopis z naslovom »Mlada Jugoslavija«, ki je vendar še najbolj primeren za našo šolsko mladino?
Oglejmo si torej, ali bi bili z njim na boljšem ali na slabšem.
Vsaka čitanka, pa najsi bo ilustrirana, je za naše otroke po enem mesecu šolskega pouka stara, nobenega zajetja vredna. Ni nič čudnega. Le spomnimo se na svoja lastna de tinska leta. Kako smo prebirali čitanko prve tedne, lepše povesti in sestavke smo prečitali, preden smo šli v šolo. Seveda je otroku potem snov stara, ko pride na vrsto v šoli. Nič čudnega. In to vemo vsi iz izkustva, da ne gre v glavo — kar nas ne zajemlje. Sedaj naj pa obravnava snov še kak dolgočasen pedagog — potem je že vnaprej vsak trud zaman.
Sedaj pa poglejmo — kako sprejme otrok časopis. S kakim veseljem m razumevanjem čita novice ali kake prigode — posebno one pod naslovom To in ono« — ali »Iz vsega sveta«. Da bi časopis izšel na daljšo dobo, ne bi imeli pol toliko veselja kakor z mesečnikom, še bolj tednikom, ali vsa) polmesečnikom. Ni čudno — novo je — in novo mika človeka.
Članki, pesmi, povesti, pravljice, basni in tudi uganke bi sledile v pestrem redu. Učenec bi dobil vsak mesec novo čitanko s tvarino ravno za en mesec ali za štirinajst dni. Ta čitanka bi veljala male novce. V ta list naj bi pisali pod spretnim vodstvom posebnega urednika-mladinoljuba, kateri naj bi zbiral in. urejal snov letnim časom primerno — tudi učenci in učenke naj bi se navajali posebno v višjih razredih v spisnih urah, da spisujejo take naloge in najboljše naj bi se objavile. Saj ima vendar vsak kraj svoje krajevne povesti, pravljice. Opisovali naj bi lepoto svojega kraja — poročali naj bi v posebnem oddelku v pismih uredniku, kaj delajo v šoli. Marsikatera lepa misel bi se izcimila iz teh pisem in spoznali bi laže otrokovo dušo. S tem bi se vadili v spisju, napisovanju raznih dogodkov, nesreč in raznih novic. Seveda bi moral urednik vse to sortirati, da ne bi prišla navlaka v list, kamor ne spada. Glavno povest, katera naj gre skozi celo leto, naj bi spisal eden izmed naših pisateljev.
V ta list naj pridejo v vsako številko sestavki o škodljivosti alkohola in nikotina ter članki o snagi telesa z vzgojno vsebino. Koliko bi bilo vse to vredno za poznejše življenje, tega mi ni treba razlagati. Koliko se muči človek na deželi, ako hoče dati v list kratek opis kake nesreče. Koliko si beli glavo, pa še ne zmaže. V listu naj bi bili tudi oglasi, n pr. išče učenec kako knjigo, ali kaj podobnega. Kako se sestavljajo pisma, poštne tiskovine, brzojavke, nakaznice, dopisnice. S potopisnimi črticami, n. pr. popis izletov, bi si vadili učenci spomin, sestavljali naj bi jih sami. Učitelj naj bi popravil samo slovnične napake. Manjkati pa ne bi smele v našem šolskem časopisu — uganke. Koliko se učenec nauči z ugankami, si ne more predstavljati. Saj rabi za reševanje ugank imena iz zemljepisa, zgodovine, prirodopisa, prirodoslovja, računstva in drugih predmetov. Na Primorskem oz. v Italiji imajo baje posebno učno uro za reševanje ugank. Enako tudi za sestavljanje istih. Primerne nagrade naj bi podžigale mlade učenjake k intenzivnejšemu delu.
V slikah iz kmetijstva bi se obravnavalo živalstvo, rastlinstvo, računstvo in pravi kmetijski pouk le bolj pregledno. Za te predmete naj bi bila posebna knjiga, kjer bi se obravnavale živali, rastline, rudnine popolnoma sistematično. Učitelj bi jemal sam po potrebi posamezne popise, kateri naj bi pa ni; bili pisani v živalskih pogovorih med seboj. Učenec težko razbere iz teh pravi popis živali, rastlin ali še celo rudnin. Živali naj bi bile opisane v biološkem redu. Vse več zanimanja imajo otroci, ako je tvarina v zvezi med seboj, kakor pa, če je fragmentarično raztresena po knjigi. Podobno je tudi z zemljepisom in zgodovino. Članki v časopisu naj bi samo izpopolnjevali pouk v teh predmetih. — Izhajala bi lahko tudi kaka otroška igra.
Trdim, da bi bil pouk	v šolah pri teh pripomočkih	vse	bolj	živahen	in
uspešen.
Ta mesečnik bi pa moral izhajati v treh stopnjah, in sicer za 11. in III. šolsko leto, IV., V. šolsko leto in VI., VII., Vlil. šolsko leto. Prvo šolsko lelo ima pa seveda še nadalje prvo čitanko. Vse številke enega leta naj bi dali otroci za mal denar vezati. Tako bi si napravljali učenci malo knjižnico, s katero bi dobili veselje do lepe knjige, katera naj jih odvrača v poznejših letih' od gostiln. Ako bi bile te	številke po stopnjah po 1, 2, 3	Din,	ne bi bile
predrage. Saj dosedaj velja	ena knjiga 13—46 Din, list bi	pa	veljal 10, 20	ali
30 Din na leto.
Posameznike, za šolstvo vnete tovariše, prosim, naj razmišljajo o tem mojem predlogu; ni izviren, ampak le povzet po mesečniku »Mlada Jugoslavija kateri je izhajal v predplebiscitni dobi na Koroškem. S temi vrsticami sem pedal samo	površen opis, kakšen naj bi	bil	list, vse potankosti bi	se	morale
skicirati ob	oživotvorjenju tega predloga.
Opomba urednika: O tem je predaval R. Smolik dne 6. februarja 1926 na zborovanju nekdanje podružnice »Slomškove zveze« v Novem mestu Mnenie se je pričelo bolj nagibati na to, da bi se »poleg« in ne namesto« čitanke ustanovil poseben šolski list. To pojasnjuje tudi Jos. Dolgan s člankom »Časopis za šolo« v letošnjem »Popotniku« št. 5. Naj sledi o tem še drug članek!
Šolski časopis.
Albert Žerjav.
Ne mislim na tem mestu in v tem trenutku povedati	nekaj splošno	novega,
o čemer se	še morda včeraj ni govorilo	ali	razpravljalo	. . ., marveč	namerjarn
izpregovoriti par besedi v zagovor eni — najpotrebnejših zadev, ki mora postati slejkoprej iz ideala nekaternikov resnična dejanska stvarnost nam vsem.
Dotikam se vprašanja šolskih učnih knjig, ki jih ima ali pa tudi nima učenec pred seboj na svoji obrabljeni klopi v šoli.
So nekateri taki šolski praktiki, ki zagovarjajo vsestransko potrebo učnih knjig, njihovo praktično in didaktično vrednost kakor za učence tako tudi za učitelje; so pa tudi taki priznani metodičarji, ki odklanjajo z raznimi tehtnimi motivacijami kakršnokoli si bodi učno knjigo predvsem na nižji in srednji stopnji
—	celotnega elementarnega šolstva.
Prva kakor druga struja zavzema ekstremno stališče, ki samo na sebi ne more biti objektivno. Pač pa more biti pravilno tisto načelo, ki druži oboje nasprotujočih se stališč, in ki se glasi: dobra učna knjiga mnogo pripomore izobraževalnemu pouku, slaba šolska knjiga pa ga naravnost duši in ovira...
Naše čitanke so že od nekdaj na posameznih učnih stopnjah nekake -glavne in vodilne knjige, četudi je njih uporaba podrejena smotru dnevnega oziroma tedenskega pouka v razredu, in kot take neka posoda skupne razredne in predmetne snovi. Akoravno nimajo učenci v razredu, oziroma oddelku ... še kakih drugih učnih knjig (računsko, domovinoznansko, zgodovino-slovno . . .), no — čitanko morajo imeti. In to po vsej pravici — v stari šoli, ki ne dopušča v primerni in dostojni obliki svobodnega izbora zanimive učne snovi in njenega doživetja . . .
Kakor hitro pa se ozremo na novodoben ustvarjajoč in vzgojevalen pouk, ki je ravno tako prožen in odločujoč kot življenje tam zunaj na vasi, na ulici, v tovarni. .., potem prihajamo do neposrednega spoznanja in zaključka, da so zgubile dosedanje šolske čitanke poleg vsebine predvsem s svojo obliko -svojo centralno vlogo pri pouku v novi šoli. Nova aktivna in svobodo očitujoča šola uvažuje kot razredna zajednica za prirodnega nositelja šolskega napredka, volje in zanimanja, veselja in delavnosti ... zlasti — spontanost otrok in aktualnost snovi... In ali zamore naša dosedanja čitanka s svojo obliko in mrtvo snovjo, od katere ostane očem le še par zaporednih vrst čedno tiskanih črk .. ., vzbuditi kak globlji interes otroka, vsestransko poželenje za čitanjem, razvoj duševnega spoznanja in drugih intelektualnih in senzualnih prvin v mladem človeku? Da, marsikaj drugega kot zahtevane lastnosti zanimivega, ustvarjajočega in izobraževalnega pouka v delovni šoli.
Ali morda mladina ne čita rada? Oh, kaj še, prijatelj . . . Komaj odloži po šoli čeprav skrbno ovito knjigo, že seže po — domačem časopisu, reviji..., da najde tam kako nešolsko zrno in zanimivost, ki jo zaman išče v svoji šolski čitanki. Tudi šolska deca željno pričakuje vaškega poštarja z usnjeno torbo preko ramen, posebno takrat, če se pri pouku ne izogibamo važnejših časopisnih poročil in svetovnih zanimivosti. Ob priliki Nobilove nezgode na skrajnem severu, se je moj razred na neprisiljen način zapomnil potom časopisnih vesti in slik neprimerno več o življenju na ledenem tečaju, kot bi sam ves teden razpravljal o tej sicer zanimivi zemljepisni skupini.
Kdo je prav za prav najstalnejši, četudi ne najpopolnejši informativni, propagandni in izobraževalni činitelj širokih ljudskih plasti? Gotovo časopisje pred knjigami! Danes je že malo takih slovenskih vasi, kamor še ni prodrl kak časopis, in kdor danes ne seže po časopisu, ta tudi ne prime za knjigo. Sodobna praksa dokazuje na vseh ravninah človeškega udejstvovanja, da časopisje pripravlja pot knjigi. Pri vsem tem pa se zavedamo, da časopisje tudi v marsičem greši, če maje nravne temelje človeške družbe v svoje sebične svrhc in namene . . ,
Če se že oziramo samo na pedagoško in didaktično stran časopisja, moramo smatrati na višji stopnji elementarnega šolstva za najprimernejšo obliko take knjige, ki bi nadomestovala dosedanjo nepraktično čitanko, predvsem — nepo-
litičen šolski časopis, ki bi naj bil med šolskim letom in počitnicami redno izhajajoč mladinski tednik. Tok živijenjskega dogajanja doma in drugod, v preteklosti in sedanjosti, v kraljestvu ljudi in živali, rastlin in rudnin itd. ... je pač tako pester in bogat, da bi glede izbora gradiva ne mogli biti baš v velikih skrbeh, le obdelati bi ga bilo potrebno v taki obliki, da bi zanimala otroka in oplojevala njegovo mlado duševnost.
Pri obvezni naročbi učencev višje stopnje oziroma prostovoljni naročbi izstopivših otrok in ostale doraščajoče mladine . . ., bi celoletna naročnina šolskega ilustriranega tednika najbrž v nobenem oziru ne presegala niti — polovične cene šolske čitanke.
Javlja se vprašanje, kaj ukreniti, kako razpolagati z dosedanjimi čitankami, ki po svoji ceni upravičeno predstavljajo mnogim staršem malone že del inventarnega premoženja. Z njimi, oziroma s poedinimi izvodi v -domačo razredno knjižnico med druge pomožne učne knjige, kjer naj čitanke služijo raznim delovnim skupinam razreda za strokovno in predmetno poglobitev in za razširitev duševnega obzorja mladih raziskovalcev, ki niso ravno bele vrane v razredu (gl. Dalton plan-metodo, laboratorijski sistem šolskega dela).
Kolikor je iz tehnične strani vprašanje šolskega časopisa zadeva aktivne šole, prav toliko je isti problem v idejnem smislu tudi predmet novega mladinskega slovstva. Z odgovarjajočim šolskim tednikom, ki pa ne sme biti preveč
—	šolski, bi dobili nekak slovenski centralni mladinski list, ki bi ga z veseljem in ljubeznijo prebirala vsa slovenska mladina kakor v šoli tako tudi doma.
Tako bi postal šolski časopis veren dokument zrele zavesti slovenskega učiteljstva za izboljšanje naših ne ravno najpovoljnejših šolsko-književnih razmer...
Iszohrazzba naroda
Zdravstveni pomen petja.
Iz velikega kompleksa vprašanj, ki jih v novejšem času obravnavajo zdravniki in učitelji petja, navaja Viljem Rontz iz Berlina v Prager Presse« posebno sledeča dejstva. V ljudskih krogih je že dolgo znano, da je gimnastika dihanja zdravilni vir za okrepčanje človeškega organizma. Manj znano je bilo, da je petje zelo zdravilno posebno za žensko mladino proti bledici. To bolezen je mnogokrat povzročal steznik (korsett), a med onimi, ki so brezpogojno zahtevali odpravo steznika, so bili izkušeni učitelji petja. Znanstvene preiskave so dognale, da je podlaga bledice poleg slabosti srca in izoženja krvnih cevi majhna vsebina krvnih barvil (haemoglobin), da pa dovaja metodično petje v kri mnogo kisika in s tem zvišanje delovanja prebavil in prehrane. Učitelji petja in zdravniki potrjujejo izkušnjo, da redne, dnevno recimo dvakrat ponavljajoče se pevske vaje dobro odstranjujejo bledico.
Pred nekaj leti se je veliko govorilo, kako je francoski zdravnik Frossard ozdravljal težave, ki jih imajo ljudje pri prebavi. Uporabljal je z bolniki metodične vaje v petju. To je rodilo sicer veliko humorističnih slik in pesmi v berlinskih tedenskih listih, vendar pa takega zdravljenja niso zanikali.
S petjem vzbujajoče in pospešujoče kroženje krvi ima za posledico povečano menjavo sokov. S sprejemanjem kisika, kakor je bilo zgoraj omenjeno, je v zvezi izločevanje ogljikove kisline. Z oddajo vode, ki gre z izdihavanjem iz
telesa, sledi večja uporaba telesne toplote. S pospešenim krvnim obtokom dobiva staničje povečano množino kisika in toplote, a s tem več prehrane. V enaki meri, kakor dovod, je hitrejši tudi odvod porabljenih snovi in temu pri merna je potreba hrane. Vsi pevci in pevke vedo, da z dosledno izvršujočimi pevskimi vajami narašča veselje do jedi in potreba tekočine. Z intenzivnim delom žlez in ledvic ima večina pevcev dobra prebavila.
V	izvrstnem referatu o »pevskem principu«, ki ga je imel dr. Ziegler na zborovanju nemške pevske zveze »Sondershausa« in v katerem je očrtal duševni in nravni pomen petja za moške, je stavil tudi vprašanje »ali mislimo dovolj na to, da sta duša in grgavec (jabolko, Kehlkopf) prva elementa melodije in je li bitje srca začetek ritmičnega gibanja?«. Potem je predavatelj osvetlil naravne pridobitve pri sistematični kulturi glasu. Omenil je prednost govorjenja v javnosti delujočih oseb, t. j. uporabo pravil za poudarek krepkih momentov pri govorjenju. Iz čisto higijenskega stališča obeta kultura še prvovrstne uspehe.
Sedaj smo šele v začetku razvoja šolske medicine, ki išče pota za terapijo s primerjanjem bolnih in zdravih organov. Imamo pa še drug problem. Doslej smo imeli za najboljše, da je treba bolna pljuča oprostiti vsake aktivnosti; danes so pa že zdravniki na delu, da iščejo uspehe v funkciah, ki jih kažejo zdrava pljuča. Spoznali so, da sta jabolko in pljuča skupaj spadajoča organa in da posebno kultiviranje in zdravljenje srednjih zračnih potov, torej grgavca, zelo blagodejno vpliva na pljuča. Pevajoči grgavec pomenja premikajočo masažo za premikanje nesposobnih pljuč. Zato se lahko vsi pevci iz srca veselijo ob stari izkušnji, da imajo samo znotraj in zunaj zdravi ljudje pravo veselje za petje in da se bolehne osebe pod vplivom petja okrepčajo, pa tudi ozdravijo. F. L.
To in ono iz nadzorniškega življenja.
Nisem se še dobro usedel na nadzorniški stolček, pa sem že dobil povabilo na otvoritev in blagoslavljanje novega šolskega poslopja v G. na Dolenjskem. Razveselilo me je vabilo, napravilo mi pa tudi nekoliko skrbi, ker mora nadzornik ob takih prilikah nastopati kot slavnostni govornik. To pa je bilo zame, ki pri zgradbi nisem prav nič sodeloval, nekoliko mučno. Zdelo se mi je, da bi moral poznati zgodovino šole in nove stavbe ter sploh vse dogodke, ki so zgradbo te stavbe spremljevali. No, spomnil sem se, to snov bo porabil že šolski upravitelj sam. On že dlje časa živi v tem kraju, vsako leto piše šolsko kroniko, sodeloval je pri zgradbi sami, požreti je moral marsikatero grenko, imel je veliko polov, a še več pisarij. To bodi tedaj njegova tema. Teh skrbi sem se tedaj tako otresel. Rilo je to v četrtek, a za nedeljo je bilo že določeno blagoslavljanje. Naravno, da mi je zato v soboto rojilo po glavi: jutri boš moral govoriti, treba se je malo pripraviti. Prišla bo k otvoritvi vsa župnija z vso šolsko mladino, domače in bližnje učiteljstvo, sreski poglavar, dekan, inže-njerji in podjetniki. Tako mi je tedaj čim bolj rojilo po glavi v soboto popoldne. Zadnji čas je že bil, da sem se zatopil v misli, ki so me spremljale s ceste v znano ljubljansko kavarno, v katero me skoraj vsak dan vleče, kakor mi pravi žena, grda navada. Tu me dobi prijatelj P. Ker je dober psiholog, zato je takoj spoznal, da imam nekaj za bregom. Razodel sem mu. Kmalu sva imela vsebino govora začrtano v glavnih obrisih. Ob 23. uri pa je bil govor doma v pisarni že tudi na papirju — v glavi seveda pa še ne. Naučenje sem odložil za čez noč, češ: zjutraj je glava bolj sprejemljiva. Pa glej smolo! Zaspal sem in ni dosti manjkalo, da nisem še vlaka zamudil. Urnih krač sem hitel na kolodvor, stisnil se v kot bolj praznega vagona, da me ne bi kdo motil v mojih mislih.
Po polurni vožnji smo že bili na cilju. Na kolodvoru je izstopilo nenavadno veliko ljudi in vse se je napotilo v vas, kjer se je imelo otvoriti novo šolsko poslopje. Jaz sem se zelo zanimal in oziral po učiteljih tovariših, a na svoje veliko začudenje nisem opazil prav nobenega. To me je bolelo. Ni mi šlo in mi še danes ne gre v glavo, da je bilo tedaj, ko so blagoslavljali poslopje požarne hrambe — več učiteljev in učiteljic zraven, kot pa sedaj, ko blagoslavljajo in otvarjajo novo šolsko poslopje, namenjeno šolski mladini in učiteljstvu samemu Sramotno in žalostno se mi je zdelo to dejstvo! Zamislil sem se v otvoritev in blagoslavljanje nove cerkve. Vsa duhovščina od daleč naokrog bi prihitela zraven in se veselila z ljudstvom vred novega hrama božjega. K otvoritvi krasne nove šolske stavbe pa ni prišel niti eden izmed sosednih učiteljev. Pa hočemo biti še zavedni in napredni! Ljudstvo je zgradilo tako šolo, da je veselje stopiti vanjo. Sedaj je še trirazrednica, pripravljena pa je stavba za štirirazred-nico s štirimi lepimi učnimi sobami, s kuhinjo za odrasla dekleta, s posebnim kletnim prostorom, ki se lahko uporablja za delavnico; dalje ima šola posebno učiteljsko zbornico, sobo za učila, voditelj lepo pisarno, mladina kopalnico in učiteljstvo dokaj udobna stanovanja; celo šolska služkinja ima stanovanje v šoli. Šola ima tudi električno luč in vodovod in to — na kmetih! Čul sem mlado ženo, ki je rekla: »Sram me je, če pomislim, v kakšno šolo sem jaz hodila«, a mene je bilo sram, ker nisem opazil ob otvoritvi razen domačega še kaj drugega učiteljstva vsaj iz najbližne soseščine . . .
Doslej so imeli šolo nastanjeno v najetih prostorih. En razred celo v poslopju požarne brambe, kjer se je zbirala tisti dan šolska mladina s svojini učiteljstvom in ljudstvom. Za šolsko mladino so stali mladeniči in mladenke v narodnih nošah in vse polno mož in žena. Ko je na hribčku zazvonilo, smo se podali v cerkev in jo napolnili do zadnjega kotička. Maševal in pridigal je vlč. g. dekan P. Posebno radoveden sem bil na njegovo pridigo. Pričakoval sem, da bo g. dekan, ki je dober govornik, izrabil šolsko razpoloženje, ter da bo govoril o pomenu vzgoje in pouka. Nič o tem. Prav lepo' je slikal vsemogočnost božjo, — pred katero je vse drugo nič. Prav in vse res je to. Vendar sem si mislil, kako lepo bi se dala ta priložnost s pridom uporabiti, če bi g. dekan pojasnil ljudem nalogo šole, ki naj med drugim bistri in odkriva umska spoznanja, da bo ljudstvo čimbolj spoznavalo in poveličevalo ter častilo veličanstvo božje. V moji grešni duši mi je bilo tesno. Mučil me je občutek, kot da bi g. dekan ne smatral šole, v kateri poučuje verouk duhovščina, za toliko vredno in važno, da bi v cerkvi pred vsem ljudstvom opozoril nanjo. Če te moje misli niso bile prave, Bog mi odpusti grehe! Prav lepo pa je g. dekan govoril pred šolskim poslopjem. Govoril je prav v Slomškovem duhu. Vesel sem ga bil in zadovoljnost sem čital raz obraze ljudstva.s Po blagoslovu šolskega poslopja smo se podali v notranje prostore. Tu je vzpodbudno govoril g. sreski poglavar. Osnovno šolo je naslikal za najvažnejše ljudsko kulturno izobraževališče. Povzdigoval je naprednost Dolenjske, ki je tako rekoč zibel slovenske kulture. Našteval je može, ki jih je rodila Dolenjska in končno je čestital občinskemu odboru, ki je z novim, modernim šolskim poslopjem dokumentiral izredno veliko umevanje in ljubezen do umske in srčne izobrazbe.
Jaz sem se v svojem govoru obrnil prvič do mladine ter ji slikal pomeri izobrazbe, primerjajoč neizobražene ljudi slepcem; v apelu na odrasle sem poudarjal, da je naš mali slovenski narod obdržala ravno izobrazba na površju, da je izobrazba posebno malim in revnim narodom neobhodno potrebna, ker je edino sredstvo pred izkoriščanjem večjih narodov, ki stremijo za tem, kako bi male narode podjarmili, pogoltnili, ali vsaj zasužnjili. Izobrazba pa je tudi edino in najuspešnejše orožje za vsakega posameznika v boju pred izkoriščanjem. V apelu na starše sem jih pozival na skupno vzgojno postopanje. Predočeval sem jim, da je najvažnejše pri vsej vzgoji, vzgojiti močno voljo, kar pa moremo
doseči le tedaj, ako vzajemno postopamo. V apelu na učiteljstvo sem ga prosil, da uvažuje narodovo mišljenje in čuvstvovanje, da zajemlje iz zdrave ljudske duše, zavedajoč se vedno: iz naroda za narod! Pokazal sem mu simbol na steni^ za katedrom, t. j. križ in kraljevo sliko, kar nam kliče: za Boga in domovino!
Slavnost smo končali s petjem »Bože pravde«. Šolsko mladino so nato pogostili še s pecivom, ljudstvo pa si je ogledovalo prostore. Starejšega moža sem vprašal, kako mu je kaj nova šola všeč? Odgovoril mi je, da mu najbolj ugaja »porcijon«. Mislil je na lepo razdelitev in izrabo prostorov.
Pri slavnostnem obedu sera pogrešal domačo učiteljico. Ne vem, zakaj je m bilo zraven. Mnenja pa sem, da morajo vse osebne zadeve ob takih redkih dogodkih stopiti v ozadje. Nastopajmo pred ljudstvom vsi za enega, eden za vse. Skup tedaj, kadar kje otvarjajo novo šolo in pa pesmarice seboj! Bodimo solidarni, če hočemo kaj veljati med ljudstvom in učimo se solidarnosti od nam najbolj sorodnega, t. j. duhovskega stanu.
Pa še drugič kaj, če bom videl, da tovariše zanimajo nadzorniški doživljaji.
Ivan Hribski.
Književnost
Slovenci v desetletju 1918—28. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Uredil dr. Jos. Mal. Ljubljana 1928. Izdala in založila »Leonova družba« v Ljubljani za deseto obletnico naše osamosvojitve. Strani 776, cena broširan 250 Din, vezan 300 Din. To je častna knjiga »Leonove družbe«.
V	predgovoru stoji: »Na podlagi kolikor mogoče izčrpnega in v vsakem oziru verodostojnega, po nobenih stranskih vidikih motenega pričevanja naj bi se ob tej priliki razgledali nazaj in ugotovili, kako in v kaki smeri smo se razvijali v posameznih panogah celokupnega narodovega žitja.« Vsebina je sledeča: Korotanec, Naša Koroška; Chro-nista Sontiacus, Slovenci v Italiji; Dr. p. Hugon Bren, Slovenci v inozemstvu; Dr, Jos. Jerič, Narodni svet; Dr. Janko Brejc, Od prevrata do ustave; Dr. Mat. Slavič, Državni prevrat v Mariborski oblasti; Vikt. Andrejka, Razvoj vojaštva in voj. dogodki od prevrata do danes; Dr. Jos. Hohnjec, O ustavi naše države; Dr. Marko Natlačen, Oblastne samouprave v Sloveniji; Dr. Melita Pivec, Programi političnih strank in statistika volitev; Dr. Lovro Bogataj, Uprava v Sloveniji od prevrata do ustave; Dr. Milan Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju; Viktor Steska, Cerkvene zadeve: Dr. Ant. Brecelj, Zgodbe našega
zdravstva in javnega skrbstva; Filip Uratnik, Socialno skrbstvo in socialna zakonodaja; Janko Jovan, Glavne produktivne sile v gospodarstvu Slovenije; Ant. Kralj, Iz zgodovine slovenskega zadružništva; Dr. Iv. Slokar, Valutne razmere, devizna politika in bankarstvo; Jos. Mosetizh, Povojna davčna zakonodaja in gospodarstvo v Sloveniji; Alojzij Pregelj, Naše železnice; Dr. Štef. Skubic, Javna dela; Iv. Rozman, Pošta, brzojav in telefon; Dr. Fr. Lukman, Slovenska znanstvena literatura; France Koblar, Slovenska književnost v zadnjih desetih letih; Dr. Kajetan Gantar, Naše politično časopisje; France Koblar, Narodno gledališče; M. Marolt, Likovna umetnost pri Slovencih od 1. 1918. do 1. 1928.; Dr. St. Vurnik, Slovensko glasbeno življenje izza prevrata; Narte Velikonja, Razvoj šolske uprave; Fr. Erjavec, Naše društveno življenje; Dr. Melita Pivec, Kronološki pregled glavnih dogodkov. Ta pregled kaže, da je knjiga jako poučna za vsakega Slovenca.
F. L.
Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, spisal Fr. Erjavec, v Ljubljani, 1928. Izdala in založila Prosvetna zveza. Str. 336. Cena broš. izvodu 50 Din, vezanemu pa 70 Din. Veliki obiskovalec katol. gibanja, dr. J. E. Krek, je že pred vojno sprožil misel, da bi bilo nujno potrebno napisati zgodovino slov. katol. gibanja. Ne-
odložljiva pa je postala taka zgodovina po vojni, saj smo začeli živeti s prevratom popolnoma novo dobo slovenske zgodovine. Tega dela se je lotil naš publicist Fr. Erjavec in sedaj leži pred nami njegovo delo. Kazdeljeno je v štiri poglavja, namreč: I. prvi početki katol. gibanja v Sloveniji (od 1. 1848, do 1879.), II. oblikovanje slov. katol. gibanja (od 1. 1879. do 1892.), III. razmah katoliškega gibanja (od 1. 1892. do 1906.) in IV. zmaga katol. gibanja (od 1. 1906. do 1918.). V vsakem poglavju oriše pisatelj najprej avstrijsko politiko dotične dobe, nato splošno slovensko politiko, zatem pa katoliško gibanje, razvoj Slovencev v obmejnih deželah in katol. društveno in ljudsko prosvetno gibanje. V tem okviru obravnava avtor vse panoge slovenskega katoliškega gibanja, to je politično, delavsko, gospodarsko, dijaško, ljudsko-prosvetno itd., tako da dobimo res izčrpno sliko celokupnega razvoja, dela in uspehov. Na koncu je dodan še kratek pregled razvoja Prosvetne zveze od prevrata do danes. -—- Erjavčevo delo nosi naslov »Zgodovina katol. gibanja na Slovenskem«, dejansko nam pa nudi še mnogo več, kajti knjiga je prav za prav slika vsega slovenskega javnega življenja od 1. 1848. do prevra-t a. In ravno v tem tiči njena velika vrednost, saj smo doslej od leta do leta bolj čutili pomanjkanje in potrebo take knjige.
Potrebuje jo vsak, kdor se le nekoliko zanima za javno življenje, aktivnim delavcem na kateremkoli polju bo pa pravi »vademe-kum«, saj je zbranega v njej tako ogromno velevažnega in velezanimivega gradiva, da jo bo odpiral vsak še in še. Učiteljstvo pa bodo posebno zanimala poročila o nasprotju med strankami in nekdanjo učiteljsko organizacijo, n. pr. na str. 85, 97, 98, 194, 195, 208 i. dr.
Koča v globeli, spisal Josip Korban. V založbi knjigarne Goričar & Leskovšek v Celju je izišla za mladino in odrasle zelo primerna knjiga, ki bo razveselila vse ljubitelje dobrega čtiva — pred vsemi naše učiteljstvo. Priznani mladinski pisatelj je v 32 poglavjih realistično tu in tam z zdravim, neprisiljenim humorjem naslikal razburkano življenje malega trga in bližnje gorate okolice, ko je z železno pestjo udarila vojna furija v prej tako tiho in prijazno idilo romantičnega gorskega k,ota. Z bolečino v duši nam je orisal žalostno usodo starčka uči-telja-idealista, ki je kakor bukova goba k drevesu priraste! s srcem k svojim gorjancem, ki pa gledajo v njem le tujca-prite-penca in še celo špijona osovraženih državnih oblasti. S toplim srcem je pisana ta poljudna povest, zato bo tudi našla pot do src. Naslovno stran krasi moderna risba mojstra M. Gasparija. Cena knjigi je 34 Din.
Vestnilc sza starše
O duševni preobremenitvi otrok. O
tem predmetu je priobčil odlični klinik profesor dr. Czerny v »Deutsche Medi-zinische Wochenschrift« zajemljiva opazovanja. Duševna preobremenitev otrok, ki se pozneje izraža kot bolezen na živcih ali nevrop atija, napravlja veliko bojazen in se zvrača navadno na šolo in vse njene predmete. To bolehnost bi radi omejili, da bi se učenci v prvih letih preveč ne učili na pamet. Začetek šolskega obiska bi radi prenesli -na sedmo leto ali celo pozneje. Mnogim je število učnih ur preveliko in hočejo njih množino znižati. Počitnice imajo za nezadostne in iščejo podaljšanja. Skoraj moderno je nekje postalo izražanje, da šolski pouk škoduje mladini in kdor tako govori, mu še množice pritrjujejo.
Toda ne pomisli se, da imajo vse učne metode svoj zgodovinski raizvoj in je veliko število izkušenih pedagogov delovalo na šolskih sistemih. Šole so
namenjene v splošnem le za telesno in duševno normalne otroke. Za hudo nevropatične otroke bi morali napraviti posebne šole. A potrebo takih šol bi zmanjšali, ako bi vzroke živčnih obolelosti ne iskali v šolskem pouku, temveč v domači vzgoji in to posebno v mestih.
Duševna preobremenjenost se zelo pojavlja že v prvih letih, ko otroci še ne obiskujejo šole. Kakor hitro se otrok navadi govoriti, da lahko stavlja vprašanja, bo toliko časa vpraševal, dokler so navzoči starši. Z vsakim vprašanjem zve otrok nekaj novega, vsako vprašanje je poučevanje. Dostikrat morajo odrasli ves dan odgovarjati na nešteta vprašanja otrok. Vse to odgovarjajo večkrat brez premisleka, samo da zadostijo radovednosti otrok. V takih razmerah se otroci ne navadijo primerno misliti in govoriti, temveč hitro preskočijo otroško naivnost. Posledice take neprimerne
vzgoje so kmalu znaki nevropatijc v prvih letih življenja ali pozneje v šoli. Vzrok se pa išče na napačnem koncu.
Najboljše sredstvo proti omenjenim napakam je družba otrok ali medsebojno občevanje otrok. To je lahko izvršljivo in se naravno izvršuje v družinah z več otroki. Težave so tam, kjer so med posameznim: otroki ene družine velike starostne razlike in v družinah z edinim otrokom. V zadnjem slučaju je dolžnost zdravnika, da opozarja na važnost občevanja med približno enakimi. Le s tem je mogoče doseči, da otroci niso duševno preobremenjeni. Mnogo vpraševanja pri odraslih preneha, ako so otroci več tudi sami med seboj. Pa še druge prednosti tega se opazujejo. Osamljen otrok išče vedno spremembe v svoji zaposlitvi in potrebuje veliko igrač, da ne občuti dolgočasja.
Najvažnejše vzgojno sredstvo je razvoj volje. Otroci edinci nimajo za tak razvoj prave prilike. V družbi se pa najdejo v medsebojnem mišljenju že zaradi skupnih iger, ki bi jih sicer vsled egoizma, ki je prirojen vsakemu človeku, ne mogli izvesti. Otroci se pri igri hitro ogrejejo, lica jim pordečijo' in pričnejo se potiti po obrazu in rokah. Tega se plašni starši že bojijo, kar pa ni nič hudega. Kjer so otroci samo z odraslimi skupaj, navadno ni tega, opaziti je bledost, kar je znak prevelike duševne preobremenitve.
Navesti bi se dalo mnogo svetlih in senčnih strani iz občevanja otrok med seboj, vendar pa je gotovo, da je duševna obremenitev dostikrat že tu vsled napačne vzgoje, preden pridejo otroci v šolo. Duševno normalnega otroka je do šestega starostnega leta težko ves dan primerno zabavati ali otroško zaposliti.
V	poletju, ko so na prostem, se to še posreči, a pozimi sc otroci utrudijo tudi v čaru najlepše otroške sobe kmalu in tak dolg čas postane za duševno živahne otroke vzrok nevropatije. Tega dolgočasja se je bolj bati kakor napornosti v šoli. Dolgočasje in prevelika koncentracija pazljivosti na lastno telo se najbolj odstrani pri šest- in večletnih otrocih s. šolskim poukom.
Največja bojazen do šole je v nevro-patičnih družinah. Ravno pri teh ni priporočljiv zasebni pouk. Ta ima na videz prednost, da je omejen samo na eno uro. A v tej uri mora biti otrok bolj' pazljiv, kakor v štirih šolskih urah. Pa to še ni najbolj slaba stran zasebnega pouka, pač pa stanje, da imajo taki otroci, kakor oni, ki so brez pouka, veliko preveč prostega časa ter so še bolj izpostavljeni kaki nevropatični okolici. Skušnja uči, da se otroci, ki se prva leta posamezno privatno poučujejo, težko prilagodijo šoli. Zato je boljše, da zdravniki bojazen do šole pobijajo in dovoljujejo privatni pouk le takrat, kadar ima otrok kako težko telesno hibo.
F. L.
Zapiski
Prošt Andrej Kalan. Ob njegovi sedemdesetletnici dne 2. decembra smo se ga spomnili kot petdesetletnega kulturnega delavca, kot časnikarja, organizatorja, književnika itd., posebno še kot dobrotljivega človeka, zlasti pa kot velikega učiteljskega prijatelja. Ne vemo, kako bi bilo po prevratu z regulacijo učiteljskih plač, ako bi ne bil v tedanji narodni vladi poverjenik za kmetijstvo vlč. g. prošt Andrej Kalan. Koliko pa je tudi učiteljev, ki so se vzgajali v Ma-
rijanišču in tako s pomočjo vlč. g. jubilanta prišli do kruha. In ko se je bila pojavila misel za »Slomškov dom«, je bil zopet med prvimi milostljivi g. prošt, ki je pristopil v to zadrugo z večjim številom deležev, česar krščansko učiteljstvo ne bo pozabilo. V slovstvenem oziru omenjamo, da je bil mnogo let urednik »Slovenca«, »Domoljuba«, gojil je nabožno slovstvo in življenjepisje. Iz njegovega peresa so izšle obsežne razprave v »Domu in svetu«. Tam je
pisal tudi o estetiki in umetnosti. S prevodi je preskrbel Slovencem dela slovečih katoliških avtorjev. Kot ravnatelju »Marijanišča« v Ljubljani mu je dobro znano delo vzgojiteljev, zato mu tudi učitelji pri tem plodonosnem delovanju želimo še mnogo let življenja.
Učiteljska stanovanja. Dosedaj je imela vsaka šola navadno le stanovanje za šolskega upravitelja, ki od plačevanja stanarine prostega stanovanja ni imel, čeprav bi mu kot oskrbniku šole in šolske imovine pripadalo', marveč mu je država odtegovala stanarino, določeno pri cenitvi stanovanja. Kako pa je s stanovanjem za ostalo učiteljstvo? Pregovor pravi: zdravo stanovanje je polovica življenja. Kdor količkaj pozna podeželske razmere, ve, da je takih stanovanj prav malo. Učiteljstvo stanuje večkrat v zaduhlih, vlažnih sobah, po vaških gostilnah in beznicah. Ponekod vzame lastnik gostilne učiteljico samo radi tega na stanovanje, da privabi goste. Kaj pa je gostilna za mladega človeka, vemo vsi! Potem se nikar ne čudimo, da pade ta ali ona. učiteljica in tudi učitelj. So tudi konkretni slučaji, da je učitelj stanoval v prostoru, kjer so bila ilovnata tla, na stenah pa je visela konjska in volovska oprema. Kako se more tak učitelj z veseljem posvetiti delu v šoli in izven nje? Bodimo socialno pravični tudi do učiteljstva! Če danes zahtevamo od tovarn, denarnih zavodov itd., da zidajo stanovanja za svoje uslužbence, z isto pravico zahteva tudi učiteljstvo, in sicer brez izjeme, zase človeku dostojnih stanovanj, pa naj jih zida kdorkoli. Učiteljstvo tega noče zastonj. Kakor plačujejo stanarino šolski upravitelji, tako jo bodo plačevali tudi drugi. Podeželske občine to itak same uvidevajo. Povsod, kjer so se zgradile ali prezidale v novejšem času šolske zgradbe, so se sez.idala stanovanja tudi za učiteljstvo, n. pr. Grosuplje, Bevke, Dol pri Hrastniku, Pirniče, Zelimlje, Notranje gorice, Log, Ligojna itd. Gotovo je, da bodo dajatve velike.
Z dobro voljo bodo tudi te premagane. Grosuplje je sporočilo v časopise n. pr., da bo novo šolo z učiteljskimi stanovanji vred plačal — alkohol. Ne gre tudi za to. da bo imel stanovanje tak ali tak učitelj, gre za to, da ga bo imel človek! T o je, mislimo, moralno pa tudi krščansko pravično.
V. Rupret.
Koliko prebivalcev ima Beograd?
Kakor poroča »Vreme«, ima Beograd po službeni statistiki od 31. decembra 1928 339.208 prebivalcev. Leta 1921. je imel 111.740 prebivalcev, leta 1925. 185.516, leta 1926. 243.632 in sedaj 339.208, Prebivalcev, ki se na policiji niso prijavili, cenijo na 5000 do 6000. Sedaj, živi v Beogradu 175.897 moških' in 108.201 žensk, torej 67.696 moških več kot žensk. Številke za 1. 1928. se zde nekoliko visoke in prepuščamo zanje odgovornost »Vremenu«.
f Rostohar Dragica. Dne 17. novembra 1928 je nenadoma umrla članica Slomškove družbe, učiteljica v Radečah pri Zidanem mostu. Njena službena mesta so bila v Tržišču, v Cerkljah ob Krki, pri okrajnem šolskem svetu v Krškem, v Št. Jerneju pod Kumom, kamor je bila premeščena z bratom za časa znane strahovlade, in nazadnje v Radečah. Ob njenem imenovanju v Radeče smo imeli vtis, da se ji je hotelo z merodajnih mest popraviti storjeno ji zlo. Kakot povsod, tako se je tudi v Radečah takoj oklenila šolske mladine z vso ljubeznijo. Hotela pa je še več. Prosila je za tečaj za nadaljnje izobraževanje šoli odraslih deklet, bila je vanj sprejeta in čul sem jo, kako se je navduševala za vse, kar je v tečaju dobrega slišala. Pa glej usodo! Njena huda živčna bolezen ji je hitro ustavila delo.
Dne 18. oktobra 1928 mi je pisala obupno pismo, ali bi se ji dalo kaj pomagati. Brž sem ji odgovoril in obljubil pomoč, moje pismo je že ni več dobilo. Dne 19. oktobra se je nenadoma pojavila pri bratu v Litiji in odšla sta takoj v bolnišnico na živčni oddelek v Ljubljano.
Storili smo zanjo, kar smo mogli in na dan njenega pogreba je prišel v Ljubljano njen dekret za premestitev k šol. oddelku v Litiji. Žalibog prepozno! Rad bi ji bil spor ročil osebno — to novico, pa mogel sem jo le še pokropiti in spremljati na poti k Svetemu Križu.
Počivaj v miru, zlata duša! Vsi, ki smo te poznali, ohranimo te v blagem spominu.
Gfasbeoe pr//oge S/oveoshegra Uč/te/Ja.
Živahno.
1. S/ved to jo/f...
(8e?o$car>js$a).
^ipfor? jfobse.
ii
i
P
mm
m
tjrepfa
*
INJ
$
/
m
m
i
Pf
S
t , r . f
SnjebjJo^, <9ryefyf jafy, sryefy,j°fyj sr9efy>j°ty)	clr^pe
pQ=Q==S=Q
£
/:
SEE
Slover)sfyi Učitelj igzg. -Štev. /. (Jlnsd.priVocjct.
JPičro
	. i_ _ v -	rnf a- -r- ■■-■' -s—	• • —P	m	d—	
ffiA- *	i1	.5	 rr;t?fy po oo - * . fe jlu f nT——	1 J ■ X FE=r^	h»	j	i— ž^?cr - c^ct js,—:	:	_j	t*=t KZCŽr' -. 		sr?ef ■ K- ■
r : - ujki-Jj	i i x	6 Xf Blf > > ? ul H	>	i- >
Ir^*- ‘ 	=J	A_:		a , i ^	
rrj cz - čtyct v TTpef) : s npr-
i&ČV-L±te*StEl
r>?ety *se zvr - sr^e
/T\
v rrpeč) :	r^n?r	~	*
7btyo draži/o o?roty<x, »?<? ^u/ci tr? reze/yofycz.
2. Otrok poje.
(D. Cforit}sefy.)
C^ias
tj lav ir
Anton Jobs/.
—^EEE	r n
—s		r^t %£&
hftfrb 			 1		P 		 K1 »	 . —
	rf Jf i	—i-	0	p—J Č/ajr' dl fe •g- -EZZ~. 7-r
—zt——?				
D^U1^-		
j57ovei?sfyi Ucitctj ■*<?&9. SŽeo. £•
($ča>s i>. g>ričo<pcL
J>—— fyoč r>?o - jet m			fc= >Cl ~ 7T L* *» *			4**= ?£- det t	»	 »- -			HT P 1 či - cZfrcz rpg Ff ■ | | =1
-y-	—-j rOVEl, • .*			ryy	• .*
: ■ >7 •. —^				—		*		 —#		
xoe - kcČl - dec,
pe
j*
An/ v &aoe//cu
jzctc/rzcmo
zla - ča irez &ro
-pse
-j,-
<5//‘oAo
i
i
ldj$-		 —:		V	H 1		
				č/ibcno 	kp-P" V- " , -	A f d-f	fr]
9^!	ČgfUi-	fjtrrff-	ff^f		
I—w / • i b^E==			,;> _y 			 p		^ £ 		*7 v1	—	Y— £
SSCtCtl'.
m
~s~
JCrepJto
	&-—r=, j—V -*>		i—	>- ->—I> v—				
Li j/b li	—i5—r—^ <^<2/ <5^ ■;—r- 1 "**1			 dr i / xen?sfyi f	_i vsafy		-; -U -zd 9^ Pre' =g3:---i	
p^j	”2^		1	zb^Lz5V|v	H: —i	4 1 ( |?		11 *7 71'
					i	-j-^	*—Jb	■UJ
V
S/roAo	„	zctc/rzarjio
	1	f—	> > > “f	f	M	rf~t fr -^r	>• =R=	>► Y	“fH
■y - ^ d -f A	2=: e - r e -	J / y r?i' - fyde pa	i • d m 	 rr}CL-r>ji -dl	=J±=; - /w	——Jm det 7je ffc=Ž=j
.Ou,r}> j		1 -r		iB ~ S ih —; 4	J		p 71*—	MM frzano
Uz^fetfcJ i	•		P-5 i	^LJ		4	 -4-
JT vtC :J-hb—1			E=Ž „ S .1		| Ji			** 	T/ —W t?—H
zrr,	i« ><? -r— »•	r	r' / / . 2’. c h V V"Y	1 x,rr?e foa.	 T=^=q		/ / 'T - ^’. •h :
—			a-^-:7:-			V fe PP
		■^*N	v V V •			t < H v V
MV i h	-	-. 11	' / / - —	( -4 A	t *	.jr 7 jz.
... v .Vil	1-1	>.»*	*	..rV>-AX>
.
■
.■ ';■• ' ■	•	••.'	';■■	-->v	'■■	'A...'	?	■'/'
W-:,;
■ ■
'
v .A .
f1. *.
■5	;s	•	>•, '. ■ vt-vv;';'V :■•
■ '	.	'V	\S;
-■■■■..,■ J'.
.
■ ■;
/>•;*	• - i>s ••
‘a ' v\ • v •• «".	■ 1, •• • v .•’• \
i'-:m • i‘	i»’