POMLAJENI SEMAFORJI
Semaforji v našem mestu mežikajo že vr-sto let in vedno gostejši promet je zastarele naprave že zdavnaj prehitel. Zato so se na prometnem uradu odločili, da postopoma mo-dernizirajo vsa križišča. Z novimi elektronski-mi napravami so že (ali pa še bodo) oprem-ljena naslednja križišča: Celovška—Dakoviče-va, Celovška—Tržna, Celovška—Ruska, križi-šče pri delavskem domu, križišče pri Bavar-skem dvoru, Miklošičeva—Trg OF in druga ... Poleg tega bodo položili tudi podzemno kabel-sko omrežje na odseku koordinirane semafo-rizacije na Celovški in Titovi cesti v dolžini 2240 metrov ter omrežje za koordinacijo kri-žišč na Prešernovi (do Cankarjeve ceste).
•  Pionirski odred in mladinska organi-zacija šišenske osnovne šole Riharda Jako-piča sta za vrstnika iz Henine pripravila zbiralno akcijo. Najbrž jim je spodbudo za to dal učiteljski zbor šole, ki je med svojim članstvom za heninski pionirski odred zbral blizu 200 starih tisočakov. Pionirji in mla-dinci so zbrali zelo veliko. Kombi, ki ga je na brezplačno vožnjo poslal Lek, je bil pre-majhen za vsa darila, knjige, igrače, obla-čila. Zato so zaprosili za avtobus pri pod-jetju Kompas, ki so jim ga odobrili skoraj brezplačno.
•  Učenka  7.  d razreda Ksenija Kogej, ki je bila na srečanju pionirjev v Henini, nam je o tem poslala daljši zapis. Med dru-gim je napisala:
•  »Mimo nas je bežala mračna jesen-ska pokrajina. Vasice z nizkimi hišami so bile še pogreznjene v meglo, vendar so sta-re ženice že hodile po njivah. Ko se je me-glena zavesa nekoliko dvignila, so nas vsi začudeno gledali. Otroci v skromnih obla-čilih so se lovili po travnikih. Pogled mi je zdrsnil na pakete. V njih so bila obla-čila za te otroke, ki prav gotovo zaslužijo prav tolikšno mero ljubezni in pozornosti kot mi.
•  Kmalu sem se prebudila iz teh pre-mišljevanj, kajti prispeli smo do šole, ki jo obiskujejo otroci iz okolice. Stali so pred vhodom in nam veselo mahali. Njihovi na-smejani in srečni obrazi sp kazali, da so našega prihoda zelo veseli. Po svojih močeh so nam pomagali znositi darila v učilnico. Ob pogledu na toliko paketov so se razve-selili, kot se majhen nerazvajen otrok raz-veseli ponujeni pesti bonbonov.
•  Hitro smo se seznanili in postali pri-jatelji. Pogovarjali smo se, kot da se pozna-mo že od malih nog. Marsikaj zanimivega je vseboval naš prijateljski pogovor. Tako so na primer vedeli povedati, da pri njih ni vseh razredov. Zaradi izseljevanja iz teh krajev primanjkuje otrok v nekaterih raz-redih. Dijaki obiskujejo drugi, četrti, šesti, sedmi in osmi razred. Zelo so bili presene-čeni, ko so zvedeli, da naši učenci zelo ne-redno   obiskujejo   šolo.   Oni   hodijo   kljub dolgi poti in slabim pogojem k pouku red-no. Pozimi dostikrat gazijo sneg tudi dve uri daleč ali celo več. To so zgovorno pričali tudi njihovi čevlji. Zelo radi so poslušali, ko smo pripovedovali o telovadnici, ki je oni nimajo. Njihova rekreacija je urejeva-nje majhnega sadovnjaka in cepljenje drv. Morja še niso videli. Poleti se gredo več-krat kopat v Celje, v zimskem času pa se sankajo in smučajo.
•  Cas slovesa je prišel nenavadno hitro. Še bi se pogovarjali in smejali, občudovali pokrajino in zganjali norčije. A čas se ni-koli ne ustavi in tako smo se morali poslo-viti. Mahali smo si, dokler nam niso njiho-vi razočarani obrazi izginili izpred oči.
•  Naši prijatelji so se vrnili k pouku. Ta pot nam prav gotovo ne bo tako hit-
ro ušla iz spomina. Ostali bodo drobci, ki jih bomo pomnili še dolgo, dolgo.