327
BOLNIŠNICA V MARIBORU
OD USTANOVITVE DO 2. SVETOVNE VOJNE
GENERAL HOSPITAL MARIBOR FROM ITS FOUNDATION TILL WORLD WAR II
Gregor Pivec
Splošna bolnišnica Maribor, Ljubljanska 5, 2000 Maribor
Key words: history of medicine; general hospital; Maribor
Abstract – Background. Author describes the history of Ge-
neral Hospital Maribor from its foundation (1799) to the be-
ginning of World War II. In 1799 the magistrate of the town
Maribor issued a memorandum regarding establishment of a
town hospital in the renovated building of the town hospice,
providing space for 24 patients. The work of the hospital was
carried out in the former hospice building until 1855. 26 beds
were added in the period between its establishment and even-
tual relocation. The last two decades of the hospital’s operati-
on at the original location were marked by the assiduous work
of the town’s physicist, Dr. Anton Kuker. In the first half of the
19th century, the population of Maribor rapidly grew as a
consequence of the construction of the Southern Railway. The
city authorities therefore purchased the Prosenjak family vil-
la in the Magdalena suburbs and relocated the hospital to it
in 1855, providing 28 rooms for 110 patients. For a whole
century, the care of patients was taken over by the Daughters
of Charity of Saint Vincent de Paul. The hospital was soon
admitting over 1000 patients a year; the most common com-
plaints being pulmonary catarrh, gastritis and fever. In 1872,
when the Master of Surgery, Feliks Ferk, joined the hospital,
the internal, medical, and the »external« surgical departments
were formed. Although medical studies were not easily acces-
sible, there was a number of Slovene physicians working in
the hospital and the town in that period. In the last decades of
the 19th century, the hospital was often renovated and enlar-
ged. The infrastructure (telephone, water supply system, he-
ating, lighting) had also been modernized by World War I. In
1914, the first X-ray apparatus was purchased. Between the
wars, the hospital’s development was stepped up by the recru-
itment of the Slovene physicians Ivan Matko, Mirko Černič,
Janko Dernovšek and Hugon Robič. The initial external and
medical departments split into several departments: internal
medicine, surgery, dermatovenereology, gynaecology and ob-
stetrics, infectious diseases, an X-ray institute, an autopsy de-
partment, and a pulmonary department. A department of oto-
logy and opthalmology was also founded. After the disinte-
gration of the Austro-Hungarian Empire, Maribor Hospital
was no longer overshadowed by the formerly dominant regi-
onal hospital in Graz in present-day Austria. A greater num-
ber of patients entailed more rapid profesional development.
At the beginning of World War II, the hospital comprised six
departments, two institutes and a dispensary, and had an ela-
borate administrative structure with numerous support servi-
ces.
Ključne besede: zgodovina medicine; splošna bolnišnica;
Maribor
Izvleček – Izhodišča. Leta 1799 je mestni magistrat izdal
okrožnico o ustanovitvi mestne bolnišnice v tedaj znova pre-
novljenem poslopju mestnega špitala, kjer je bilo poslej pro-
stora za 24 bolnikov. Mariborska bolnišnica je v špitalskem
poslopju delovala do leta 1855, v obdobju od ustanovitve do
selitve pa je pridobila dodatnih 26 postelj. Zadnji desetletji
delovanja bolnišnice na prvotnem naslovu je s svojim priza-
devnim delom zaznamoval mestni fizik dr. Anton Kuker. Pre-
bivalstvo Maribora je v prvi polovici 19. stoletja hitro na-
raščalo, predvsem zaradi gradnje južne železnice. Mestna
oblast je zato kupila Prosenjakovo vilo v Magdalenskem pred-
mestju, v kateri je z letom 1855 pričela delovati mestna bolni-
šnica z 28 sobami za 110 bolnikov. Nego bolnikov so za celo
stoletje prevzele sestre usmiljenke reda Sv. Vincencija Pavel-
skega. V bolnišnico so kmalu sprejemali več kot 1000 bolni-
kov letno, najpogostejše bolezni pa so bile pljučni katar, ga-
stritis in vročica. Leta 1872, ko se je v bolnišnici zaposlil magi-
ster kirurgije Feliks Ferk, sta se dokončno ločila interni »medi-
cinski« in »eksterni« kirurški oddelek. Kljub pomanjkanju mož-
nosti za izobraževanje je v tem obdobju v bolnišnici in v me-
stu delalo že precejšnje število slovenskih zdravnikov. V zad-
njih desetletjih 19. stoletja so bolnišnico pogosto prenavljali
in širili. Do prve svetovne vojne se je modernizirala tudi in-
frastruktura (telefon, vodovod, ogrevanje, razsvetljava). Leta
1914 je bolnišnica dobila prvo rentgensko napravo. Za raz-
voj bolnišnice rned obema svetovnima vojnama so bili po-
membni prihodi slovenskih zdravnikov Ivana Matka, Mirka
Černiča, Janka Dernovška in Hugona Robiča. Iz prvotnega
eksternega in medicinskega oddelka so se osamosvojili inter-
ni, kirurški, dermatovenerološki, ginekološko-porodniški in in-
fekcijski oddelek, rentgenski zavod in prosektura ter pljučni
odsek, ustanovljen je bil tudi oddelek za ušesne in očesne bo-
lezni. Po razpadu avstroogrske monarhije se je mariborska
bolnišnica izvila iz sence dotlej dominantne regionalne bol-
nišnice v Gradcu. Ob večjem dotoku bolnikov se je začel hi-
trejši strokovni razvoj. Ob začetku druge svetovne vojne je
bolnišnica obsegala šest oddelkov, dva zavoda in lekarno; ime-
la je razvejano upravo in številne pomožne službe.
ZDRAV VESTN 2004; 73: 327–30
328 ZDRAV VESTN 2004; 73
Uvod
Leta 1799 je mestni magistrat izdal okrožnico o ustanovitvi
mestne bolnišnice v tedaj znova prenovljenem poslopju mest-
nega špitala, kjer je bilo poslej prostora za 24 bolnikov. Leta
1814 so v Mariboru za številno vojaštvo v mestu ustanovili
lazaret, leta 1845 pa zaradi pogoste griže in pogostega tifusa
med gradbenimi delavci južne železnice še začasno bolnišni-
co za nalezljive bolezni. Mestna bolnišnica je delovala v po-
slopju špitala na Slomškovem trgu v letih 1799–1855 in v tem
času postopoma razširila zmogljivosti z začetnih 24 na 40 po-
stelj (1).
V bolnišnici je še naprej bivalo veliko onemoglih, revnih in
duševno bolnih. Šele po ustanovitvi graške umobolnice in
potem, ko so v Mariboru ločili onemogle od bolnih (leta
1843), je postala mariborska bolnišnica moderna zdravstve-
na ustanova, ki pa se je kljub dotoku prostovoljnih prispev-
kov stalno soočala s finančnimi težavami (2). Tako je leta
1811, v času francoskih vojn, država razglasila plačilno ne-
zmožnost, osem let zatem pa je avstrijski dvorni dekret raz-
glasil vse bolnišnice in hiralnice za krajevne zavode v pristoj-
nosti občin.
Obdobje med 1827 in 1855
Od leta 1827 dalje je bil ordinarij v mariborski mestni bolni-
šnici mestni fizik dr. Anton Kuker (1–3). Po njegovem poroči-
lu o 12-letnem vodenju bolnišnice z dne 13. 8. 1839 je bilo v
tistem času v bolnišnici prostora za 40 bolnikov, zasedenih
pa nikoli ni bilo več kakor 28 postelj. Okrožni urad je mestne-
mu fiziku naročil izdelavo strokovnega mnenja o možnih iz-
boljšavah v bolnišnici (4). Anton Kuker se je zavzel za učinko-
vitejšo upravo in skrbnejši popis bolnikov, saj so predvsem
sifilitični bolniki pogosto tajili osebne podatke. Bolnišnica bi
si morala zagotoviti vnaprejšnje plačilo oskrbnine, z izjemo
hudih poškodovancev in bolnih popotnikov (rokodelski po-
močniki so znali s trebuhom za kruhom prehoditi vse cesar-
stvo). Mestni fizik je zahteval strožji nadzor bolnišnične higi-
ene (zamenjavo posteljnine dvakrat mesečno) in še posebej
prehrane, ki naj bi jo mestni nadzornik pogosto sam pokušal.
»Oče bolnišnice« (Krankenhausvater) bi moral dnevno obho-
diti bolnišnične prostore in redno poročati mestnemu fiziku.
Anton Kuker se je zavzel tudi za podvojitev plače bolniškemu
strežniku in njegovi ženi, ki sta imela pravico do brezplačne
kurjave in razsvetljave (4).
Okrožni urad ni potrdil predloga mestnega fizika o zvišanju
bolnišnične oskrbnine. Mesto je zaradi nezadostne oskrbe bol-
nikov leta 1842 pri deželni vladi zaprosilo za zaposlitev sester
usmiljenk Vincencija Pavelskega, ki so pričele streči bolnikom
leta 1844 (1, 2). Antona Kukerja je kot ordinarij zamenjal zdrav-
nik in kirurg Franz Stelzl, ravnatelj bolnišnice pa je sredi sto-
letja postal mestni fizik dr. Lessing (2, 3). Takrat je postal za
sprejem v bolnišnico zdravniški pregled obvezen. Leta 1841
se je zdravilo v bolnišnici že 177 bolnikov, odpuščenih je bilo
142 bolnikov, umrlo jih je 22, 13 pa jih je ostalo v bolnišnici
med božičnimi prazniki (2).
V tem obdobju je v mestu in občasno v bolnišnici delovalo že
veliko zdravnikov. Leta 1842 je postal okrožni zdravnik in ko-
misar kirurškega odbora v Mariboru dr. Ignacij Česnik, doma
s Koroške. Sedem let zatem se mu je pridružil še zdravnik,
dr. Matija Prelog (1813–1872), znani slovenski politik, časni-
kar, taborjan in pisec strokovne literature. Leta 1864 je izdal
prevod Hufelandove Makrobiotike, ki je bila prva znanstve-
na medicinska knjiga, objavljena v Mariboru. V letih 1841–
1873 je bil kirurg v Mariboru koroški Slovenec Jurij Srebre
(1809–1869), v Rošpohu pa je od leta 1846 deloval kirurg Franc
Zemljič. Leta 1841 viri kot znana mariborska zdravnika ome-
njajo kirurga Antona Mallyja, očeta dolgoletnega predstojni-
ka kasnejšega medicinskega oddelka bolnišnice dr. Arturja
Mallyja (1843–1919), leta 1846 pa še dr. Franza Pichlerja z Mo-
ravske (3).
Gradnja južne železnice, ki se je bližala Mariboru. je povzročila
pospešeno priseljevanje in s tem tudi povečan dotok bolnikov.
Zaradi prostorske stiske v bolnišnici je deželna vlada 13. 9. 1844
na predlog mestnih oblasti odobrila razširitev le-te. Prvotno ide-
jo o nadzidavi bolnišnične stavbe je zaradi gradbenih (statič-
nih) problemov in dotrajanosti stavbe nadomestila odločitev
župana Otmarja Reiserja o nakupu in adaptaciji Prosenjakove
hiše v Magdalenskem predmestju (5). Do selitve je prišlo po
nekaterih virih avgusta (5), po drugih pa oktobra leta 1855 (1,
2). Vlažni in dotrajani stari meščanski špital je še do leta 1891
sprejemal onemogle in obubožane. Novo poslopje maribor-
ske bolnišnice na Tržaški cesti 13 je stalo sredi obširne trate z
vrtom in sadovnjakom (2). V enonadstropni zgradbi je bilo v
28 sobah prostora za 110 bolnikov. Leta 1856 je bolnišnica spre-
jela 470 bolnikov, zaposlovala pa je dva zdravnika, dr. Karla
Waltnerja in dr. Ignacija Hackla, štiri usmiljenke s prvo predni-
co Hildegardo Robič, hlapca in deklo (1, 6).
Po preselitivi bolnišnice leta 1855
Leta 1857 je bolnišnica pridobila status javnega zavoda pod
upravo deželnega odbora, sodelovanje občin pri upravljanju
bolnišnice pa je bilo dokončno ukinjeno leta 1901. Leta 1872
(2) ali 1879 (1) je bil ustanovljen poseben bolnišnični sklad,
ki je predstavljal zametek zdravstvenega zavarovalniškega si-
stema. S pomočjo sklada se je mariborska mestna bolnišnica
leta 1884 tudi osamosvojila izpod okrilja mestne občine. Bol-
nišnico je takrat pod nadzorom deželnega odbora za zdrav-
stvo vodil upravni odbor, ki so ga sestavljali upravnik zavoda,
zdravniki, župan občine in dva občinska odbornika, pozneje
pa sta jo vodila le še upravnik in deželni odbor (2).
Za razvoj stroke je bilo v tem obdobju pomembno, do je bila
leta 1863 ustanovljena graška medicinska fakulteta, tamkajš-
nja kirurška šola pa je bila ukinjena (7). Kljub naraščajočemu
številu diplomiranih zdravnikov je upadanje števila šolanih
ranocelnikov na Štajerskem v naslednjih desetletjih povzroči-
lo precejšnje težave. Po poročilu sanitetnega oddelka dežel-
ne vlade je bil leta 1887 na Štajerskem en zdravnik ali ranocel-
nik na 2125 do 2758 prebivalcev, ponekod pa celo na 6247
prebivalcev. Najslabše stanje je bilo v okrajih Slovenj Gradec,
Brežice, Ptuj in Celje, kjer so imeli enega zdravnika na 20.000
prebivalcev. Ker je primanjkovalo tudi babic, je bilo približno
90% porodov opravljenih s pomočjo neizprašanih babic (2).
Leta 1887 je v Mariboru delovalo osem doktorjev medicine,
dva kirurga, živinozdravnik in osemnajst babic. V mestu so
bile tri lekarne.
Prav v tem času so v medicino prodirala pomembna nova spo-
znanja o porodni sepsi (Semmelweiss, leta 1861), Pasteurjeva
mikrobiološka odkritja (leta 1862) in Listerjevi antiseptični
principi (leta 1867). Tudi številni slovenski zdravniki so izve-
dli pomembne raziskave in prispevali k pospešenemu razvo-
ju stroke z novimi spoznanji in širjenjem sodobnih medicin-
skih znanj med kolegi. Leta 1862 je nastalo Štajersko zdravni-
ško društvo, katerega člani so bili tudi zdravniki mariborske
bolnišnice in ki je leta 1865 pričelo izdajati glasilo Zdravniški
časopis (2). Marburger Zeitung je leta 1862 (8) poročal o obi-
sku škofa Antona Martina Slomška, ki je v spremstvu nekate-
rih mestnih veljakov obiskal bolnišnico. Samo dva meseca za-
tem je škof, sicer klenega zdravja, umrl za posledicami ukle-
ščene kile. Leta 1883 je obiskal bolnišnico v Mariboru tudi
cesar Franc Jožef (9).
Leto po škofovem obisku je bilo v časopisu možno zaslediti
primerjavo stroškov dnevne oskrbe bolnikov v štajerskih bol-
nišnicah: v Celju je znašala 49 goldinarjev, na Ptuju 40 goldi-
narjev, v Mariboru 60 goldinarjev, v Maria Zellu 70 goldinar-
329
jev, Leobnu 52 goldinarjev in pol, v Knittenfeldu in Judenbur-
gu pa 75 goldinarjev (10). Dve leti zatem se je v mariborski
bolnišnici zdravilo že 1116 bolnikov, odpuščenih jih je bilo
921, umrlo pa jih je 99 (umrljivost je bila nižja od 9%, če odšte-
jemo neozdravljivo bolne, pa nižja od 4%). Med umrlimi in
neozdravljivo bolnimi je bilo petnajst bolnikov z vodenico,
deset s sušico, osem s pljučno jetiko, osem s pljučnim ede-
mom, bolnik z želodčnim tumorjem, eden s srčno napako,
eden s sapnično jetiko, dva bolnika sta izkašljevala kri, dva sta
utrpela izliv krvi v pljuča, pet jih je zadela kap. Najpogostejše
bolezni so bile pljučni katar, gastritis, vročica in mrzlica (11).
Leta 1868 (12) so se pri 1215 obravnavanih bolnikih tega leta
poleg zgoraj naštetih najpogostejših bolezni pojavili še kom-
plicirani zlomi nog in ranitve, kožne bolezni in bolezni ne-
znanega izvora.
V drugi polovici 19. stoletja so med mariborskimi zdravniki
najbolj izstopali: magister kirurgije Feliks Ferk (1847–1915), z
nastavitvijo katerega sta se leta 1872 v bolnišnici dokončno
ločila »eksterni« (kirurški) oddelek in »medicinski« (interni)
oddelek (1, 3); mestni zdravnik, ustanovitelj reševalne posta-
je in poslednji štajerski ranocelnik Jožef Urbaczek (1840–
1941) (3); operater in vodja bolnišnice do leta 1909, mestni
svetnik in zgodovinar dr. Artur Mally (13); narodnjak, muze-
alec in tajnik Zdravniškega društva dr. Amand Rak (1847–
1919); dr. Matija Šmirmaul (1853–1936); dr. Emil Kartin (1867–
1920); prijatelj generala Maistra, dr. Ivan Turšič (1869–1922),
še prav posebej pa začetnik zdravljenja revmatskih bolezni z
apiterapijo in soustanovitelj Narodnega doma v Mariboru, če-
ški zdravnik Filip Terč (1844–1917) (1).
V letih 1864–1865 je mestna občina prizidala severni trakt bol-
nišnice z mrtvašnico in barako za infekcijske bolezni (1). Bol-
nišnica ob 65 posteljah še ni imela operacijskih prostorov,
zato je bila upraviteljeva pisarna poleg bolniške sobe in šival-
nice pogosto tudi operacijska soba.
Čas po letu 1882 do konca prve svetovne
vojne
Leta 1882 se je z odobritvijo deželnega odbora pričela grad-
nja medicinskega bloka s štirimi dvoranami za bolnike, ope-
racijsko dvorano, kuhinjo, mrtvašnico in zasilno izolirnico, nuj-
no potrebno zaradi epidemije koz (2). V prizidku k medicin-
skemu bloku so nastale še štiri bolniške sobe in nekaj sobic
za premožnejše bolnike, soba za strežnika, čajna kuhinja in
dve kopalnici, v kleti pa centralna kurjava, sušilnica, likalnica
in skladišča. Prenovili so vodno napeljavo in za kurjavo na-
mesto vroče vode vpeljali paro. Dela, ki jih je prevzel stavbe-
nik Andrej Kufner iz Maribora, so bila plačana s kreditom iz
bolnišničnega sklada v višini 50.000 goldinarjev. Novo stavbo
– kasneje imenovano stari interni oddelek – so pričeli upo-
rabljati 23. 11. 1891. Bolnišnica je odtlej lahko sprejela do 200
bolnikov hkrati, dnevna oskrbnina pa se je povišala na 65 gol-
dinarjev (2). Leta 1892 je bilo v bolnišnici zaposlenih že 22
ljudi: upravnik, pomožni uradnik, ordinarij, sekundarij, trije
strežniki, osem sester s polnim in dve sestri s polovičnim de-
lovnim časom, strežnica, pomožna strežnica, dekli, hlapec, pe-
rici in duhovnik (2).
Leta 1897 je bil zaradi vse večjega dotoka bolnikov, predvsem
s podeželja (2), pripravljen načrt za izgradnjo moderne splo-
šne mestne bolnišnice. Na dokupljenih zemljiščih so v letih
1898–1903 zrasli kirurški oddelek, nova kuhinja, križni hodnik
med kuhinjo, medicinskim in kirurškim oddelkom ter uprav-
nim poslopjem, nova pralnica, gospodarsko poslopje, mrtva-
Sl. 1. Medicinska stavba, 1913. Sl. 2. Glavni vhod, Prosenjakova hiša, 1913.
Sl. 3. Kuhinja, 1913. Sl. 4. Kirurška stavba, 1913.
PIVEC G. BOLNIŠNICA V MARIBORU OD USTANOVITVE DO 2. SVETOVNE VOJNE
330 ZDRAV VESTN 2004; 73
šnica in končno tudi prava izolirnica, ki je največja štajerska
bolnišnica dotlej še ni imela (2). V starem matičnem poslopju
so z izjemo velike bolniške sobe v pritličju severnega krila,
kjer so tuberkulozni bolniki ležali vse do leta 1925, ostali sa-
mo upravni in stanovanjski prostori (1, 2). Širitev so deloma
usmerjali za bolnišnico neprimerni sosedje – kaznilnica, hru-
pne kovaške delavnice in podjetje, ki se je namenilo samo
14 m od aseptične kirurške dvorane postaviti hlev. Deželni
odbor je uspel sčasoma odkupiti večino zemlje, meječe na
posest bolnišnice, našel se je tudi nujno potrebni prostor za
konjski in svinjski hlev ter zamreženo dvorišče za perutnino
(2).
Leta 1901 je bolnišnica dobila telefon. Leto kasneje je opusti-
la zajem vode v sicer čistem vodnjaku in se priključila na mest-
ni vodovod. Čez dve leti je bil dograjen kirurški paviljon, ki ga
je bolnišnični sklad plačal z dolgoročnim posojilom Delav-
skega zavarovalnega zavoda proti nezgodam za Štajersko in
Koroško (2). Leta 1904 so namesto petrolejk v bolnišnici konč-
no zasvetile plinske svetilke.
Na kirurškem oddelku je aprila leta 1913 del porušenega in
odluščenega stropa zahteval smrtno žrtev. Deželni odbor za
zdravstvo je priznal upravičenost zahtev po prenovi, dozidav
pa zaradi pomanjkanja denarja ni odobril (2). Prva bolnišnič-
na rentgenska naprava je bila z dovoljenjem deželne vlade
leta 1914 postavljena kar v stanovanju dr. Oskarja Filaferra
(14), ki naj bi se napajala iz centrale Goetsove pivovarne (bol-
nišnica se je elektrificirala šele z odprtjem falske elektrarne
leta 1920). Rentgen so med vojno nujno potrebovali tako za
civilne bolnike kot tudi za številne bolne vojake v mestu. Mest-
na občina je že leta 1914 v sadovnjaku bolnišnice zaradi epi-
demije kolere postavila tudi vojaško izolirnico. Ordinarij eks-
ternega oddelka, kjer so opravljali kirurške posege in zdravili
opekline, kožne in spolne bolezni, je leta 1896 postal dr. Karl
Thalmann (1865–1938). Vodenje medicinskega oddelka, kjer
so zdravili interne bolezni, in izolirnice za akutne nalezljive
bolezni je po odhodu Arturja Mallyja prevzel Oskar Filaferro,
ki so mu pomagali sekundarija dr. Jan Grubitsch in dr. Janez
Majciger ter dr. Leonidas Chandras. Po nesreči Karla Thalman-
na oktobra 1917 je vodenje obeh bolnišničnih oddelkov za-
časno, do maja 1918, prevzel prim. dr. Oto Fuchs iz Kopesenyja
no Madžarskem (2).
Ob večinoma protislovensko nastrojenih avstrijskih zdravni-
kih je takrat delalo le malo slovenskih: dr. Vladimir Vrečko
(služboval v letih 1913–1915), dr. Anton Horvat (služboval v
letih 1913–1914), dr. Anton Čede (služboval leta 1914), dr. Jo-
sip Majcen (služboval v letih 1914–1918), dr. Vilko Marin (služ-
boval v letih 1915–1918) idr. Politične spremembe ob koncu
1. svetovne vojne in boj za severno mejo pa so vendarle nače-
li tudi »trdnjavo nemštva« v mestni bolnišnici. Kadrovske raz-
mere v mariborski bolnišnici ob koncu 1. svetovne vojne so
odsevale razmerje med ponemčenim meščanstvom in sloven-
sko govorečim prebivalstvom na Štajerskem, zaradi česar so
številni slovenski zdravniki iskali poklicno priložnost v Ljub-
ljani. Novonastala kraljevina Srgov, Hrvatov in Slovencev
(SHS) z dvanajstimi milijoni prebivalcev je imela od leta 1917
popolno medicinsko fakulteto samo v Zagrebu in Beogradu,
zdravnikov pa vse premalo (2).
Med obema vojnama
Z dekretom pokrajinske vlade v Ljubljani (15) je 1. 6. 1919
prišel na medicinski oddelek mariborske bolnišnice dr. Ivan
Matko (1885–1945), na kirurški oddelek pa 1. 7. 1919 dr. Mir-
ko Černič (1884–1956). Tega leta ustanovljeni Oddelek za
ušesne in očesne bolezni je prevzel dr. Janko Dernovšek,
dr. Hugon Robič pa leta 1920 Oddelek za kožne in spolne
bolezni. Poleg zadnjega so se v letih do začetka 2. svetovne
vojne iz prvotnega eksternega in medicinskega oddelka izlo-
čili interni, kirurški, otorinolaringološki, ginekološko-poro-
dniški in infekcijski oddelek, rentgenski zavod in prosektura
ter pljučni odsek. Sestre usmiljenke so negovale bolnike vse
do leta 1948 (2).
Mariborska mestna bolnišnica se je v času med obema vojna-
ma pospešeno širila s prenovami in dozidavami. Kljub hitro
naraščajočemu številu bolnikov in perečim kadrovskim teža-
vam so zaposleni, med njimi številni izjemni zdravniki, na od-
delkih izvajali uspešne reorganizacije; uvedene so bile števil-
ne nove terapije in zdravila. V strokovnem pogledu bolnišni-
ca ni zaostajala za primerljivimi oddelki drugih evropskih bol-
nišnic.
Viri
1. Pertl E. Pomembna stoletnica mariborske splošne bolnišnice (I855–1955).
Arhiv Splošne bolnišnice Maribor.
2. Minarik F. Iz najstarejše in starejše dobe mariborske bolnišnice. V: Zbornik
Splošne bolnišnice v Mariboru. Maribor: Splošna bolnišnica v Mariboru,
1959: 33–4.
3. Pertl E. Zgodovina mariborskega zdravstva. V: Maribor skozi stoletja (Raz-
prave I). Maribor: Založba Obzorja, 1991: 565–82.
4. Kuker A. Poročilo z dne 13. 8. 1839. VI. Krankenhaus Marburg. Deželni ar-
hiv Gradec.
5. Poročilo okrožnega urada deželnemu odboru. VI. Krankenhaus Marburg.
Deželni arhiv Gradec.
6. Teply B. Ob stoletnici bolnišnice (neobjavljeno besedilo). Arhiv Splošne
bolnišnice Maribor.
7. Pirchegger H. Die Universitaet in Wandel der jahrhunderte. Beitraege zur
Geschichte der Karl-Franzens, Universität zu Graz. Gradec: Karl-Franzens
Universität, 1927: 13–4.
8. Marburger Zeitung, 20. 7. 1862. 
9. Marburger Zeitung, 11. 7. 1883.
10. Marburger Zeitung, 9. 12. 1863. 
11. Marburger Zeitung, 28. 2. 1866.
12. Marburger Zeitung, 23. 2. 1868.
13. Mally A. Gassen-, Strassen- und Plaetze-Buch, der Stadt Marburg an der Drau.
Maribor, 1906: 16–6.
14. Kovač M. Nastanek in razvoj rentgenološkega zavoda v Splošni bolnišnici
v Mariboru. V: Zbornik Splošne bolnišnice v Mariboru. Maribor: Založba
Obzorja, 1959: 209–28.
15. Černič M. Poslanstvo mariborske bolnišnice od 1919 do danes. V: Zbornik
Splošne bolnišnice v Mariboru. Maribor: Založba Obzorja, 1959: 15–22.
Sl. 5. Mapna kopija bolnišnice iz leta 1916: Prosenjakova
hiša proti Tržaški cesti, eksterni-kirurški oddelek s prizidki
na severu, interni-medicinski oddelek na jugu, kuhinja v sre-
dini, »križni« hodnik in »nunski« most med Prosenjakovo hišo
in medicinsko-interni oddelek.