Časopis za kritiko znanosti; 1992; 144/145; 107-130 107 llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Psihologija (brez) očeta Mitja Velikonju I. Svoboda ali življenje! Namesto s Freudovim usodnim prazločinom bom genezo osupljive dialektike vladanja in podrejanja tokrat povezal s Heglovo prafantazmo I» >ja na življenje in smrt. Gre za fiktivno pred pogojna situacijo kasnejših politični li razmerij: ob soočenju z izbiro, s katero sem naslovil poglavje, gosjiodar do konca tvega svoje življenje za svobodo; hlapec pa v smrtnem strahu izbere nesvobodno nadaljevanje. Zarišeta se vzajemni determinanti: odpoved drugega svobodi je pogoj užitka prvemu - in vzvratno: gospodarjev užitek je edina opora hlapčevega. Da lahko gospodar postane Gospodar, se mora tudi hlapec preleviti v Hlapca. Psihoanalitična razpredanja odkrivajo tančico oblastnih mistifikacij znotraj ljudi samih - opisani proces je zasidran globoko v psihi, hkrati |«a imamo opravka z njegovimi realizacijami v različnih podobah. Kljub spremembam, ki od zunaj oz. na zunaj vplivajo na drugačna pojmovanja, pa ostaja logika vladanja vedno ista. Korenini v človekovo naravo strnjeni zgodovini, v onto/filogenetični učlovečitvi in tako v omogočanju posameznika kot subjekta nasploh; v Ojdipu, v katerem je skrivnost vsakršne hierarhizacije odnosov med ljudmi. V pričujočem sestavku bom skušal pokazati, da nakazani fenomen ni enostavno linearen, niti enosmeren, še manj pa nepovraten. Raziskovanja notranje dinamike oblasti se lotevam skozi prizmo najzgodnejših človekovih objektnih odnosov, ojdipovskih zapletov in vstopanja v družbo. Skušal bom potrditi domnevo, da je ambivalentno podvajanje strahu/ljubezni do gospodarja tisto zakrito jedro vsake vladavine, tista "točka resnice" oblasti, skozi katere fascinantno aktualnost podloiniki sprejemajo svoj položaj. Dovolil si bom predrznost in izključno v kontekstu utemeljevanja Uit motita niveliziral razlike med različnimi pojavnimi maskami dominacije. S tem posegom pa si bom 108 Mitjii Ytlikorya pripravil tcrrn za nadaljnja razmišljanja o specifičnostih, ki sem jih tokrat namerno zabrisal. Iskanje psiholoških motivov dvojnosti vladanja/podrejanja zadene torej v samo srčiko človekove duševnosti. Še pred psihoanalitično so jih s svojo intuitivno senzibilnostjo zaznali že mili, pravljice in legende. V njihovih jedrih je prikrit govor nezavednega, zato so s svojo navidez oddaljeno arhaičnostjo za pripovedovalca in za poslušalca nekakšne "déjà vu" podobe, predstave, dozdevki, ki so še kako aktualni tudi danes. Zalo jih kot ilustracije navajam v opombah. II. Ojdipov labirint Klasična psihoanaliza je kar nekako zapostavila dejstvo, da obstajajo v razvoju človekovega odnosa do objekta tudi odločilne predgenilalne stopnje, katerih fanlazme se razlikujejo od tistih iz genitalne. Težave iz kasnejših obdobij so lahko posledica nepreboljenih tesnob iz zgodnejših faz. Izvorni problem je že v sami relaciji med otrokom in (materjo kot) zunanjo avtoriteto, ki kot nekakšen "Ojdip v zametkih", arheo-Ojdip, strukturira nadaljnji razvoj, ki usodno kulminira v "pravem" Ojdipovem konfliktu. Kasnejši genitalni položaji so prepleteni s številnimi predgenilalnimi težnjami. Nareizem je normalen stadij, nujen na poti do objektne ljubezni. V razvoju prihaja hkrati z organiziranjem libida do procesa iskanja zunanjih objektov. Oddaljevanje od primarnega narcizma je obenem tudi prizadevanje po njegovi ponovni pridobitvi. Človekov značaj se oblikuje skozi različne oblike in usode objektnih odnosov, ki jih ustvarja dinamika posameznikovih erotičnih izbir, sanjarij in identifikacij. Njihovo bistvo je v vezanju nagona oz. v zasedbi variabilnega objekta. Če pa pri tem naleti na nepremostljivo razočaranje, se libido umakne nazaj v Jaz in pride do njegove identifikacije z opuščenim objektom. Jazov značaj je tako posledica, zgodovina opuščenih objektnih investicij, ki mora prenašati vse breme sovražnih impulzov, namenjenih objektu. Psihologija (bra) oftia 109 Od te narcistične in kasnejše "pravo" simbolne identifikacije, katere rezultat je ponotranjeni ideal Jaza, bom ločil zgodnjo, primarno intro-jekcijo, nekakšno proto-identifikacijo. Najprej, v oralni fazi, se sicer objektnih investicij še ne da razločevati od identifikacije'. Otrok ljubi zunanji objekt, starša (katerih sprva spolno ne loči2), saj mu nudita zaščito in ljubezen, obenem pa se mu superponirata kot zunanja agensa, zastopnika neprijazne zunanjosti, "podružbljevalca". Želja po inkor-poraciji celega objekta, povezana s predojdipskimi fantazijami, pripelje do introjekcije njunih figur; hkrati pa je vanju usmerjena objektna investicija. Iz takšnega dvojnega pomena se začne porajati Nadjaz. Kasnejša odnosa do staršev se ločita: del otrokove ljubezni se nadomesti z introjekcijo zunanje nadrejene instance, drugi del pa ohrani izvorno investiranost. Ker (še) ni ponotranjenega Zakona, ki bi obvladoval erotične impulze do starša nasprotnega spola, so ukazi otroku tuji, nejasni, fanlazmatski. Razen na nejasne odmeve iz prvega obdobja, ki je nekaj zunanjega mot(r)ilo in urejevalo njegovo simbiozo, se nimajo na kaj interioriziranega opreti. Navkljub nasprotovanju introjeciranega imperativa pa otrok vztraja pri objektni zasedbi ljubljenega starša, kar se zalomi v Ojdipovi dobi. Nadrejena stopnja deluje torej le od vsega začetka, v "predojdipskem Ojdipu" prvih stikov z okoljem. Šele v genitalni fazi pride do usodne zaostritve in do nujnosti integracije Očetove instance v otrokovo psiho; zato je treba nujno ločiti predoj-dipsko zgolj "vrezovanje" avtoritete in ojdipsko identifikacijo z unarno potezo; Nadjaz in ideal Jaza. Tudi Melanie Klein postavlja nastanek Nadjaza v oralno fazo3 v njegovih temeljih pa prepozna introjecirano najprej dobro oz. zlo dojko. V skladu s svojo teorijo vrojene ambivalentnosti posebej izpostavi pomembnost prvih stikov hranjenja in/oz. ljubkovanja z materjo kot prvim objektom ljubezni. Dojka je dobri objekt, ko je dostopna oz. zli, ko je odvzeta - zato je dojenje vpeto v dvojno čustveno vprego: po eni 1 S. Frend, Jai ¿n Ono, atr. 327 * Ibid.. opoaba u atr. 329. Zuiuu je priaeiji» • keraafrodilakiau iivonuau pra-bolaaatvi. priaotniui > kozaofoaijaklk aitik, in naaúaozaaatjo dvoapolmkov pn pnaitivmk ljudatvik aaaplob. Clej bogato ilaalriraao Atadijo F.leiaire Zoila, The Androgyiw (Fuuon af Sexet}, TWaatra aad Hadaoa, Loado«, 1981 3 M. Klein, poglavje Ojdipov koaplekn v latí igodnejiih leanob, (1945|,atr 148. 110 Milja Vehkon/a strani je identificiranje, ljubeče inkorporiranje dobrega in kani bal is-tično uničenje zlega. Pasivni strah pred "razkosanjem s strani hudobnega objekta" se nadomešča z aktivnim "uničenjem ogrožajočega objekta" - in obenem je "zlitje z dobrim", pravzaprav njegovo použitje. Za otroka je razpolovitev osebe rešitev odnosa, ki je drugače pretežak za razumevanje in obvladovanje. Protislovje se zadovoljivo reši: per-sonificirane gide dele staršev sovraži, dobre pa ljubi"'. V otrokovem razvoju se skrajnosti6 počasi zbližujeta, ukinja se polarnost med pretečo in zaščitniško zunanjostjo, kar pripelje do dokončnega istovetenja z objektom kot celoto, v katerem so povezana tako pozitivna kot negativna prej ločena nasprotja; v nenormalnem razvoju pa trajno polariziranje ostane (npr. dobrc/zle oscilacije vrednotenja okolice pri patološkem narcisu). V skladu s tem je razvojno najpomembnejše prav gibanje od introjekcije delnih objektov k introjckciji celovitih, oseb, najprej seveda matere'. Kleinova vključi genitalne vzgibe že na sam začetek psihoseksualnega razvoja in jih poveže s predjjenitalnimi; ko pa prvi prevladajo, doseže Ojdipov zaplet svoj vrhunec . Takrat trčita prej vzporedna in medsebojno koeksistirajoča procesa, zgolj introjekcija prepovedi, grozečega pre(d)pisa avtoritet(e), in objektna investicija. Zaradi naraščajočih in vse očitnejših genitalnih nagibov se nenadno od zunaj vzpostavi dotlej najresnejša ovira, ki jih zaustavi in sublimira. Oblikuje se instanca ideala Jaza, notranje am-bivalentna očetova podoba, ki se je otrok boji, saj je moral pred njo kloniti, predvsem pa jo spoštuje, občuduje, idealizira, saj ji je uspelo tisto, kar je spodletelo njemu. Pomirjajoča kritičnost preseže prejšnjo * To je pogost mol o v pripovedkah o hlastajočih nakazah i» zmajemonlcih. * CM tod uViu. varnost, toplota, ki jo otroku nudi pravljični angel varah oz. "otipljivejii" medvedek v posteljici. Na podoben način skuša obvladali »trak, ki nastaja ob odvajanja od objekta: del aagouskik investicij prenese na snbstitiite. * Zajeti sta v dvojnik pravljičnih osebak: mačeha/dobra vila kot mati; zmajfašitelj, princ kot oče. ' Zakladnice bajeslovja skrivajo nič koliko zgledov Velike matere, boginje rodnosti. "Venere", ki jik spremljajo sprvs neznatno pempirane moške postave. Glej izčrpno mito-arheološko delo Marije Gimbatas The Languagt aflhe Goddeu. Tkames and Hudaoa. London. 1984; in predvsem v grško antiko orientirani Deverouzovi raziskavi Donna t milo, SaggiiTeltriadli, Milano, 1984, in Bauba - miuka tn/vs. Avgust Cesarec, Zagreb, 1990. 1 Zanimivo je potegniti paralele z milogenelskimi faatazmatskimi bitji, povadignjenimi v bolanstva: od Bilja nedoločenega spola do Velike boginje matere, katere Sin Polbog I heroj oz. sveti kralj) sčaaoma prerasle v Boga Očeta. Odločilni prelom je gotovo osamosvojitev izpod simbioze z boginjo, nadomestitev materinskega z očetovskim Redom. Psihologija (bra) oftia 111 represivnost. V obliki Zakon« interioriziran umik tako najodločilneje oblikuje novinca v družbi. Simbolna identifikacija je istovetenje z vzornikovo unarivo potezo in ne le ponotranjenje njegove nedoumljive kaprice. Rešitev Ojdipa je v zamenjavi drugega s prvim. Ideal Jaza kot globoko ponotranjeni glas vesti nadomesti prejšnji zunanji, nesublimiran ukaz nadjazovske instance, ki ni sposobna dejanske identifikacije. Še več; zaradi prej nakazanih dinamičnih procesov projekcije zlega navzven ostane Nadjaz tuj, grozeč, ter v različnih primerih pcrsonificiran ali anonimno mistificiran. Do zaostritve aktivne predgenitalne sunke (in njih spremljajoče fantazme) v normalno od-vijajočem se Ojdipovem obdobju preglasijo genitalni. Po blokadi se vsakršne investicije v starša nasprotnega spola povsem opustijo. Ideal Jaza kot simbolna instanca vpelje subjekt z zapovedjo "Bodi tako kot oče!" in prepovedjo "Tak kot oče ne smeš biti!". Utelesita se v simbolnem Očetu, ki seveda ni vedno tudi realni oče9. Večni trikotnik otrok : objekt želje : nosilec Zakona je pravzorec za vsako naslednje vstopanje v družbene odnose; predstavlja ne le filogenetski (scenarij prahorde), ampak predvsem ontogenelski in strukturalni problem in njegovo rešitev. III. "Notranji oče" Vznik Simbolnega je odločilno dejanje učlovečitve. V novi instanci se do nerazpoznavnosti zlijeta biološko-zgodovinska dejavnika, dolga neotenija in Ojdip. Kot njegov legitimni naslednik je ideal Jaza sposoben kritične samopresoje, cenzure nesprejemljivih / nespremenljivih želja, opravlja preizkušnje realnosti in ima glavni vpliv na pot late vanje. Z drugimi besedami, gre za dobrohotno, toda močno "očetovsko" moralno roko mlademu prišleku, za vest kulturno general i zi ranega vzorca10. Absorbirajo se pričakovanja drugih in njihove ljubljene lastnosti. V Jaz vpeljuje najbolj veličastne objekte, ga varuje, ljubi, pa tudi napada, če la krši red. Čeprav ideal Jaza vsebinsko ' Si* (i Iutli simbolif no prisvoji ime Očeta. postane "Sin"Qčeta (m lo opozarjajo končnice pri lastnik imenih: -ič ali *ič pn Slovanih, -sos pn Skaadinavcih, predpone Ibn- pri Arabcih itd.). 10 Antropološke raziskave beleiijo številne iniciacijske obrede, bodisi takoj po Ojdipovem kompleksa, predvsem pa po obdobja laleace. Otrok z imperativom ekaogamije socialno dozori in vstopi v svet odraalik. 112 MIQO Yehkorya korenini v Jazu, se energetsko napaja iz nezavednega; vseskozi je blizu Onemu in lahko deluje kot njegovo zastopstvo v odnosu do Jaza. Kot bajeslovna Pandora ima dostop do skrivnostne skrinjice in sposobnost aktiviranja njene vsebine. V njej so nekontroljive nezavedne globine" • odvetništvo notranjega sveta ga izdatno veže na filogenetske pridobitve, posameznikovo arhaično dediščino in na nespoznavnost Onega. 0 slednjem ve več kot Jaz; zato drži, daje nezavedno ne le tisto, kar je pri Jazu najnižje, pač pa tudi tisto, kar je zanj najvišje12. Freud je glede dejanske učinkovitosti ideala Jaza razvil dve pojmovanji: v spisu Jaz in Ono trdi, da močna potlačitev Ojdipovih impulzov povzroči primerno strožji ideal Jaza; v Nelagodju v kulturi pa naj bi tudi šibka potlačitev privedla do ostre superponirane instance. Premehak Oče je tako lahko povod za ustvarjanje krutega Nadjaza pri otroku13; ta namreč svojo neintegrirano predojdipsko agresivnost obrne navznoter. Sledeč drugi varianti, tako strogost ideala Jaza ne odraža ostrosti preživelih socializacijskih postopkov. Ohrani se "stari", travmatični Nadjaz. Ideal Jaza kot nadaljevalec Ojdipa korenito transformira Nadjazovo predojdipsko agresivnost in jo sublimira. Če pa ne pride do simbolne identifikacije, če sploh ni pravega vzornika, kateremu bi se Jaz prepustil, se stara instanca ohrani1*. Ukazi staršev, predvsem matere15, se, vezani na pregenitalne fantazme, doživljajo kot nekaj tujega, ustrahoval nega, dobesedno rohnečega "nad" Jazom. Pozitivnost očetovskega tipa avtoritete, ponotranjenega Zakona, vstopa v Simbolno je v tem, da odpira možnost upora družbeni prisili, da zavira de-in-dividualizacijsko, anotnično utapljanje posameznika v množici. Oprt na " Podoben zaplet je tudi t pravljicah o duhu. laprlea v steklenici nli vrču, katerega prve (nejprtjetne laatnoati in učinke skusi osvoboditelj na lastni koti. » S. Freud. Jat in Ono, ate. 32S. " To je Freudova "popotnica" ta kasnejše analize sodobnik osebnostnih fenoaenov " Zgovoren >e biblijski igled ii Pavlelovega pisna Hebrejcea (Hebr. 12. 7-11): odstavku je naslov "Očetovska vzgoja". "Za vzgojo lo prenesite. Kakor s sinovi ravaa Bog z vaai; kajti kje je ain, ki bi ga oče ne strahoval? Ako pa ale brez strahovaaja, ki so ga vsi poalali deielai. sle torej postranski ia ne sinovi Dalje, svoje očete po telesu sao iaeli ta vzgojitelje in sao jik spoštovali: ali se ae boao veliko bolj pokorili Očeta duhov in boao Uveli? Kajti oni ao aaa strabovali za aalo čaaa in po avoji razsodnosti, ta pa v našo korist, da bi postali deielai ajegove svetosti. Nobeno strakovaaje pa se takrat, ko ae vrši, ne adi veselo, aapak bridko; pozneje pa daje tistia, ki so po ajea iztsčeni. airu polni sad pravičnoati...". >s Odtod pojea "aalenaakega" Nadjaza. Psihologija (bra) oftia 113 "svoje" Simbol no lahko (»končno prenaša pritiske funkcionalnih potreb družbe. Background assumption psihoanalitične sociologije je v tem, da bistva skupine ni mogoče doumeti, če zanemarimo vodjo16. "Duh" vsakršne družbene asociacije mora biti utelešen v osebi, saj se le tako lahko vzpostavi vertikalna integrali vna čustvena vez. Voditelj je kot ernanacija avtoritete, ki odraslega kot skeleča "narcistična brazgotina"1' spominja na prepustitev željenega objekta močnejšemu, tista stalnica družbene strukture, na katere so navezane vse kasnejše izpeljave. Po infantilni travmatični izkušnji se dogodek potlači, v inkubacijskem obdobju (= latenci) ponikne; simptomi se začnejo pojavljati šele kasneje in v do skrajnosti izmaličeni obliki. Sledi preteklosti se prisilno pojavljajo kot doživetja sedanjosti in povzročajo boleča vzdraženja. Stik z Višjim zbudi tisti del človeškt^človekove inleriorizirane dediščine, ki se je re/aktualizirala ob inkarnaciji Očeta kot mogočne, strahos[>oštovane osebnosti. Vodjin govor, nastopna poza, teatralični scenarij, ciklična rednost "obreda"18... le še pospešijo arhaične regresije, spodbudijo infantilne želje po neskončnem in nespremenjenem ohranjanju hierarhičnega principa. Njegov lik obudi avtoritarno submisivnost, pasivni mazohizem (in z njim povezan sadizem do podrejenih!); ne gre pa pozabili njegove ljubeče, zaščitniške plati, ki jo množica (še) idealizira. Bolj kol o vsebini nam fantazma nekaj pove o svojih tvorcih1''. Pojem vladavine se veže na dozdevne dogodke iz človekove (pra)zgodovine, ki pa imajo še kako realne, otipljive učinke. Produktivnost Velikega moža izvira iz njegove podobnosti z očetovimi potezami, t.j. tisto avtoriteto, kateri na ljubo se je človek odpovedal nagonom. Instanca ideal Jaza nagradi Jaz za njegova prizadevanja, kar ta občuti kot zadovoljitev; * odpoved iz zunanjih razlogov pa povzroča le neugodje. Travmatično doživetje človeka zaprepade in ga potisne v vlogo pasivnega opazovalca. Ob prisilnih ponavljanjih, v igri, ritualih itd., za nas je seveda relevanten vsakršen kontakt z avtoriteto, pa je neugodje, ki ga obnavljanje 14 S. Freud, MmAAu pttMogifa..., «U. SI. " S. Freud, Onuran na/ela ugodja, str 257. Ponavadi sovpada a kaklaim »sodnim igodovinakim i*/ali naravnim praznikom. 1» M. Dolar. "Subjekt, ki ae Maj-.*, alr. 212. 114 Milja Velikon/a epizode predstavlja, manjše zaradi ugodja ob prehodu v aktivno supcr-pozicijo, gospodarjenjem nad takim položajem. Podoba vodje se veže na posameznikovo celotno ali večinsko značajsko strukturo in ustreže dvema željama: po podreditvi pred Mogočnim in po prilaslilvi le Mogočnosti nad drugimi"0. Mazohizem pokorščine zunanjemu represivnemu redu vedno spremlja sadistična nagnjenost h gospodovanju nad šibkejšimi; ljubezen do Višjega je povezana s sovraštvom do drugih, katerih edina potrebna lastnost je ta, da so "zunaj" (npr. sosednje skupine). Nakopičena "premeslljiva", sublimirana energija*"1 se usmeri v zunanje cilje. To omogoča preprost, a učinkovit trik, podoben tistemu, ki sproži ljubezen do gospodarja: sovražni objekt se na silo per-sonificira, kar spodbudi za skupino povezovalno kanaliziranje destruktivnosti navzven". Objektivno povzročene družbene pojave se pojasni kot delovanje dobrih ali zlih oseb, s katerih imeni jih potem mediji povezujejo". Idcalizirajočo ljubezen do lastnega voditelja, v kateri se narcistični libido (delno) prelije na objekt, vedno spremlja demonizacija voditelja ne-članov, outsiderjev, druge skupine, katere(ga) dejansko razmerje do prve(ga) je lahko povsem ¡relevantno. K avtoriteti so vselej usmerjena obojestranska čustva in ker njihovo sintetiziranje v eni osebi ni mogoče, razpade podoba vodje na "našega", diviniziranega in zaščitniškega, in "njihovega", grozeče bestialnega. Razlogi vzpostavljanja hierarhije so torej povsem psihotehnične narave"1. Uravnoteževalna maksima obvladuje vertikalne in horizontalne povezave: vsi naj bodo enaki (v ljubezni do gospodarja, saj jih tudi ta vzvratno ljubi vse enako) in naj imajo enako (ljubezen med seboj, saj so si zaradi enotujočih čustev do njega medsebojno enaki). Regresivnost te dvojnosti je očitna: ideal Jaza pridobi kolektivne, desubjektivizirane poteze; izniči se v Ojdipu pridobljena samostojnost; Jaz se integrira na ravni skupine (="skupnost Jazov"), ne pa znotraj osebnosti; tako se zopet znajde v nedifercnciranem stanju (tokrat skupnosti); krepi se » T.«'. Altom«. "Freadovska teorij*sir 159. 51 S- F read. V« m Ono, sir. 342, in Vpdji» uRint. Ur. 42. B Glej R. Girant, Souip ■ ntto. Kajil. lajedaica. Novi Sad 1990. 23 Dtslinktivao laotnoal oaovraleae «kupi** ne poviaae v ii nje ubrani (predvsem felai) oaefci; odtod koaslnikli kol... "Haaeia je lavaeT... ali, 2 drofr «traai. ..."satan Baak pobija aedoliae*...; aaalov ii Dela (20.4.1991): "Baak, «rabi Sadama'". Ii aloveaake l«odoviae: i vpadi je gmlil T.rrk". M T.W. Adorno. Freadovnka teorija .... sir. 160. Psihologija (brrt) očrta 115 obseg presežne razdiralne energije. Vodji seje potrebno povsem prepustiti, se mu žrtvovati, saj se tudi on razdaja za svoje oboževalce Oživljeno bratovsko hordo povezuje deseksualizirano, krvno razmerje, bratstvo, rasa, narod, kultura. Voditelj se izkaže za "racionalnega iracionalneža"*6, katerega edina, a zadostna s)tosobnost je ta, da obrne svoje nezavedno navzven, da lahko brez zavor izrazi tisto, kar je pri "bratovžčini" latentno: ambivalentno hrepenenje po Očetu, željo jmj njegovi nadomestitvi in obenem strah pred njim. Značilnosti množice niso neka nova kvaliteta, ampak manifestacija že obstoječih lastnosti, ki so tako ali drugače prikrite. V njej se lahko nekaznovano odvržejo nagonske zavore, realizirajo se dotlej le zasnovane vezi. Ideal Jaza skupine ali kulture'7, ki ga za seboj pustijo veliki možje, postavlja naslednjim generacijam stroge zahteve na vseh področjih delovanja. Klasična teorija vodje kot dediča Očeta - ideala Jaza - implicira primarnost njegove podobe pred kasneje razvitim organizacijskim aparatom, ki bdi nad množico. VODJA APARAT MNOŽICA Shema in celotna teorija doživi ob prehodu v sodobno, "brezočetovsko" družbo določene modifikacije, ki jih na področju sociologije zaznajo K Spomnimo *e govora arbakega «pozicijskega leaderja Vak* DraAkoviča ob «boja straakarskega propagandiata pred volitvami v tej repabliki: pred razjarjeno, krvi iejljjno mnolicoaovraiaike (mkomaaiate) izzival, naj kar streljajo vanj -svoje pnataAe pa rotil, aaj zajimi nikar »e obračunajo, naj ae jim ne maJčajejo. Psihoanalitično rečeno: mrlvi Oče vzpoauvi močnejii in konaiateatnejli Zakon od prejtajega aeamkaliranega nasilja. Kolektivna participacija v krivdi pnvede do čvrrte medsebojne inlegrirnnaati članov nkapaoati in do poliakaaja agreaivaik letenj znotraj aje - do ajihove progrraivne aabtimacije v obliki kalUarlnik kreacij. Gre torej za ie eno aiaaifealacijo starega kulta Žrtvovanega za dobrobit celote, tako globoko zakoreninjenega v krščanstva. 8 T.W. Adorno, "Freadovaka l«oh)a «*, atr. IM,govofio"racioaa]ai uporab« svoje irartoaalaos- tT 27 S. Freud, \*lago osebnostni originalnosti, ki jo spremlja skladno naraščajoče grozeči Damoklov meč možnih razočaranj. Moderno logiko hedonističnega individualizma nakazuje iz tega pogosto izhajajoča iluzija očisti eksistenci, človekovi ekskomunikaciji iz skupnosti. Kritike aktualnega družbenega samoumeščanja posameznika pa se prav tako ne smem lotili z ostmi noslalgičnih predmeščanskih idealov, npr. moralno-čustvene prepletenosti. Sodobni človek je fenomen sui generit, dognati in obenem notranje nasprotujoč, povzetek in prelom s preteklostjo. Po dokaze za to zavijmo na sosednji družboslovni tir, v psihologijo. 2. Različni avtorji se na različne načine lotevajo proučevanj družbeno funkcionalnih oblik eksistence v sodobnosti; različno jih tudi imenujejo: socializirani narcizem (Adorno), kolektivna infantilnost (llorn), kolektivna samorefleksija (Ziehe), delilno pomirjenje (Offe). Neodnosnost (lile) predstavlja izogibanje realnega konflikta v odnosih. M Tradicionalu inertna ciklično«! (* brezkompromisno prepničasje le enemu toku v strugil članov tradicionalnih drnlb je takem« pojmovanja seveda paradijematako povsem nasprotna. 120 Milja Velikon/a Represivna desublimacija (Marcuse) je dvojni proces: človeka navidezno osvobodi spon, a na račun infantilnih regresi j, nezavedne agresivnosti. Analizi patološkega narcisa in borderline subjekta (Kernberg, opiram pa se na Žižkovo in Laschevo izpeljavo) razkrinkata specifičnost in "adekvatnost" novih značajskih posebnosti. Kernberg ugotavlja, da spremembe v sodobni kulturi vplivajo na objektne odnose3*, zahtevajoč nove oblike osebnosti, načine socializacije, poti organiziranja izkušenj. Zunanja ureditev nadaljuje svoje zavestno in nezavedno življenje v svojih pripadnikih, zalo v njihovi kliniki zaslutimo njene svojevrstnosti, pretirano (in patološko) izpostavljeno temeljno karaktemo strukturo. Tudi v primeru"patološkega narcisa oz. borderline subjekta, saj predstavljala psihološko dimenzijo odvisnosti od razpršene družbe. Njun nastanek je posledica nerešenega Oj-dipovega kompleksa (zaradi • ne nujno fizičnega - izginotja formalne instance Očeta kol Zakona) in pretirano dolge in intenzivne navezanosti na mater. Subjekt se tako ne more identificirati z Očetom, ne ponotranji Reda, kar bi ga osvobodilo, mu ukinilo kruto nadjazovsko tujost. Ne more se razvili listo, kar common sense označuje kol vest, kritični simbolni Zakon - ohrani se razvojno zaostal, predojdipski, materinski Nadjaz kot nevezan, nelociran strah prsM kaznijo. S tem se trajno onemogoči oblikovanje Jaza kot osrednje integrirajoče instance, saj je njegova samostojnost možna šele s posredstvom simbolne identifikacije z Drugim. V strategiji "odpravljanja" tega manka pa se ¡Mitološki narcis in ¿orJer/i/ie-subjekt ločita. Oba sicer označuje razpršenost, ne-poenotenost, ki jo povezuje abstraktna negativnost neopredeljene tesnobe, regresije k primarnim oblikam mišljenja in primitivnim obrambnim mehanizmom, patološko, neintegrirano razmerje do objektov; obenem pa uspešno socialno delovanje, prilagojenost preskokom med sferami ter spoštovanje uveljavljenih "pravil igTe". V nasprotju s šibkim Jazom borderline- subjekta pa razvije patološki narcis imaginarni "veliki Jaz" (= patološki nadomestek normalno povezujočega Jaza), ki navidezno integrira vse nezdružljive prej telegrafirane simptome. Nesposoben je izpolniti funkcije "zrelega" Jaza: diferenciacije Jaza od M 0. Kernberg t knjigi C Laacli* \arviutfka kultura, ntr. 40; dodatna izpeljava je razvita v poglavja "Strukturna analiza" v zbornika Pitholagi/a Ja. Pnhologtfa (hrti) o/rta 121 objektivne realnosti, poenotenja predstave o objektu, ponotranjenja nadjazovske instance v simbolni Zakon in sublimiranja nagonov . Povezanost obeh, sistemskega in psihoanalitičnega pristopa se najjasneje pokaže ob pojavu, ki obravnavana subjekta - družbo in njenega pripadnika - usodno poveže. V socializaciji se namreč človek formira tako, da si prisvoji, ponotranji posebnosti svoje kulture, da se predložna kot njen člen (psihološko rečeno - ko se vzpostavi relativno stabilno razmerje med duševnimi instancami). V njej trčita namena "biti sam zase celota" in "biti del družbe"36, od njune dialektične razrešitve pa je odvisen obstoj obeh. Glavne kompetence procesa intemalizacije so kognitivni referenčni sistem ter sistema ekspresivnega simbolizma in moralnih standardov. Posameznik seveda sprejme le nekaj elementov skupne kulture, nikoli pa ne vseh3'. Posebnost današnjega reda je odsotnost univerzalnega integrativnega rituala, temelječega na prepričanju, da vsa družbena aktivnost "nečemu služi", ki je tako zagotavljal potrebno kohezijo. Sočasno z diferenciacijo družbe in sprotnim ugašanjem njenih trans pare ntni h reprezentantov je za socializacijo odločilno še izginotje personificirane avtoritete. Rušijo se patriarhalne vrednote; očetov Zakon nadomesti subtilnejša, neosebna, nevidna, kafkovsko mistificirana in obenem orvvellovsko kaznovalna instanca, ki za permisivno možnostjo "izbire" še bolj prefinjeno sili k poslušnosti. Konsistentni in povezujoči Jaz bi bil sedaj najhujša prepreka novi umestitvi subjekta v družbo, saj bi ga opremil z možnostjo skeptičnega oponiranja. S pretrganjem spon osebne odvisnosti je zdajšnja družba ponovno vzpostavila odvisnost pod plaščem svoje specifične organiziranosti. Kolektivni problemi se pretvorijo v osebne38, družbene nezadostnosti v osebnostne pomanjkljivosti. Novi paternalizem reklamne industrije, M Eliologiji patološkega aarciia ia ioni*Wu»f-a«bjekla »ta igoifena v žilkovi kajigi. pftdvae» aa»tr. 109-131; Krrtmgova »kes* pa je aa »tr. 121 iate knjige. 56 N. Ukaaa». Comt i _., »tr. 90. n T. Paraona t poglavji "Nadjai ia konji aocialaik aiatemov" v kajigi SocuU Siructun and Pmonaluj. M C. Laaek. Sarrun/ka kultura, »tr. 15. 122 Mitja Vtlikonja gospodarskih korporacij, državne uprave itn. ustvari mrežo usodnih navezanosti, v katero naj bi se ujel notranje izpraznjeni, dezorganizirani subjekt3*'. Ponujena "prijateljska" roka je dejansko učinkovit nadzor, ki preprečuje direktne konfrontacije med posamezniki in avtoritetami. Ukinjanje |>anopličnega centra seveda ne vodi k propadu družbene prisile, ampak jo (ne)enakomemo porazdeli med avtonomne, razvite podsisteme. Dominacija ostane. Tudi ta socializacija je in mora biti represivna, saj podreja posameznika redu Simbolnega (v primeru acien-listične današnjosti: Vrednosti, s katero razpolaga (tudi) znanost)40. "Stari", očetovski tip avtoritete je odpiral možnost upora družbeni vsemogočnosti (in to je bila ugodna stran te vrste avtoritete), zato morata podružbljanje in individuacija človekove osebnosti slediti drugi logiki. Vodilo postane (navidez) nekonsistenten svet medijev, vzgojnih institucij, "javnega mnenja"..., Laschevi nareistični kulturi prilagojenih ustanov kulturne transrnisije. Figura gospodarja se, kot bomo videli v naslednjem poglavju, oblikuje pod "dežnikom" organizacijskega aparata in ne nad njim, kot je bilo to zastavljeno prej. Delikatno razmerje se od subjektivnega odločilno nagne na družbeno objektivni moment identitete. V socializaciji se mora vertikalnemu prenašanju obrazcev in pripadajočemu feedhacku pridružiti še horizontalna segmentiranost; v navpični dimenziji se stiki med diferenciranim sistemom in posameznikom le še pomnožijo. Dominacija se v bistvu prek multipliciranja na isti ravni ne ukinja, ampak zgolj razčlenjuje. Kljub temu, da so izginili osrednji vrednostni stožci, ki so včasih jamčili integriteto sistema, ter podsistemi, katerim je bila zaupana usmerjevalna vloga, pa danes prav njihova odsotnost jamči, da kompleksni skupek ne razpade. Patološki narcis je tako kot "privilegirani nevrotik našega časa" nujni socializacijski tip sedanjosti. Funkcionalno razdeljena praksa potrebuje difuzno organizirane pripadnike, ki lahko le tako komunicirajo z njo v vseh njenih horizontalnih razsežnostih. V različne podsisteme lahko, pravzaprav morajo vstopati istočasno, in šele v tej večkratni interakciji izoblikujejo taktične premise svojih osebnosti. 39 lato, 10. ia 17. poglavje. « V. Vak Codiaa, "Patoloiki aarri. ._", alr. 161, 162. Psihologija (brrt) očrta 123 Resnične podlage za osebnostno povezovanje pa ne najdejo v nobenem*'. Zato so konstitutivno in vsestransko naslonjeni na razčlenjeno družin) tudi brez ponujenega integracijskega zgleda. Kljub temu oz. prav zaradi tega jih usodno priklene nase. Enotna in enkratna inkluzija, gravitacijsko središče preteklih socializacij, je v današnji kompleksnosti odločno prekratka. Analiza aktualnih psiholoških "tipov" osebnosti v največji meri potrjuje razglabljanja teorije socialnih sistemov. Namreč, da ne moremo več družbe definirati s tem, da damo primat zgolj eni izmed njenih funkcionalnih razsežnostiDodal pa bi še - ne da bi hkrati doumeli njenega psihološkega |>endanta, sodobnega človeka. In njunega vzajemnega omogočanja. V. "Apoteoza" očetovske konstelacije(?) 1. Na koncu III. oddelka sem opozoril na emanacijo oblast i, ki z vodje seva na aparat. Za sedanje razmere pa velja, da ni več mogoč neposredni transfer na gospodarja, ki bi organizacijo šele naknadno razvil. In ker seveda abstrakcija ne more postati predmet libidinalne investicije, je Freud uporabil pojern "sekundarnega vodje", v katerem se bolj ali manj popolno utelesi (domnevna) skupna, mnoštveno občutena željal<. Njegova podoba si sposodi praočetovsko vsemogočnost pri moči kolektiva, repersonalizira neosebne socialne moči. Shema se obrne. APARAT I VODJA MNOŽICA 41 M. Ule, Od krue puhologye h kritični ptiMogiji. alt 245. 41 N Luhmann. avtorjev predgovor knjige The thfftrenluuion »tr. XII. 49 S. Freud. Mnolitno ptikoiogifa .... «tr. 34. 124 Mapa Velikonja Aparatu "podrejeni" vodja tako v svoji osebi utelesi princip "družbe brez Očeta", decentrirane skupnosti, ki pa si tako po ovinku vseeno pridobi vse ugodnosti "pravega" gospodarja. Moderna (multi)kultura, podobna samopostrežni blagovnici različnih vrednostnih stožcev, poskrbi za različnost poosebljenih "vodilnih idej": nacionalne skrbi, demokracije, boja za človekove pravice, pehanja za bogastvom, političnih programov,... Namnoženi funkcionarji, podvodje, predstavniki gibanj, heroji, karizrnatični posebneži, pop idoli, guruji itd. odsevajo avtoritete medsebojno razlikujočih se (vladajočih) aparatov, ki tako vsak zase in vsi skupaj postavljajo in ohranjajo navpično dihotomijo. Navidezno širjenje svobode dejansko širi represijo, saj pomeni pripadnost več podsvetovom tudi multipliciranje subordinacije v njihovih hierarhijah. "Frontman" določenega segmenta v opisani mreži (se pretvarja, da) spoštljivo deluje po vnaprej napisanem, "prvinskem" zakonu, ustavi tega področja. Ta mu podeli simbolno oblast in moč, oz. drugače rečeno, Gospodar postavlja Zakon in ta njega*4. To mu omogoči, da govori v imenu občega dobrega, od obsega in dominantnosti skupine pa je odvisno, koliko je to v praksi zares Obče. Opisanim značilnostim sledijo tudi intrapsihične modifikacije. V normalni socializaciji prevzame ideal Jaza družinske, predvsem seveda očetovske poteze, ki mu kot preverjena, utrjena naveza služijo za napredovanje. Notranji Zakon je tisto kritično izhodišče v vsaki situaciji, ki posameznika nikoli ne prepusti nasedanju na vseobsežnosti popolne povnanjenosti, družbenosti. Nasprotuje njeni goli represivno-sti. Predojdipski Nadjaz je dober predpogoj konstituiranja danes zaželene neavtonomne osebnosti, saj deluje na principu golega intro-jeciranja značilnosti določenih oseb in z njimi povezanih pojavov. Te pa učinkujejo na Jaz neposredno "od zunaj", in to še preden se uspe izoblikovati kot avtonomni mehanizem posredovanja med lastnim sebstvom in Drugimi. Družbeno, ne pa družinsko socializirane avtoritete ohranijo svojo zgolj inliibirajočo, dezorganizirajočo, pretečo fan-tazmatičnost; človekova subjektivnost ostane nerealizirana. Zaradi tega pridobi vodja tudi grozečo podobo, ki manj spominja na dobrohotno stran očetovske avtoritete. Pri pozitivni plati slednje gre tudi za nekakšno povečavo človeka samega, ki s postavitvijo voditelja na mesto M A l.mncUnl. SlruJttura tenja, tUr 102-104. Puhoioglfa (bret) očrta 125 ideala Jaza pravzaprav ljubi samega sebe. Strašna podoba, ki iz okolja bdi nad nemočnim, post-psibološkim brezimnim atomom množice, zahteva nepreklicno poslušnost in pasivni mazohizcm. Avtoriteta nastopi v svoji popolni ambi valentnosti, ki pa se zaradi odsotnosti notranje opore odločilno prevesi na travmatično, okrutnejšo stran. Konstitutivno bistvo, "normalnost" [Mitološkega narcisa je prav v tem, da se mora stalno polniti z zunanjimi vzori, da se "podaljšuje" zdaj s to, zdaj z drugo introjekcijo. "Zaljubljenost vase" pa je le vrluija plast njegove osebnosti, ki zgolj prikriva sovraštvo zoper samega sebe. Nima ideala, s katerim bi se identificiral, na katerega bi lahko prelil svoj narcistični libido. Cinično zadržanje in zaničljivo nasprotovanje vsemu nadrejenemu sta dejansko dokaza njegove rnultiplicirane submisivnosti, občutljivosti na pritiske situacije. S tem se spremeni tudi površinski videz dominacije: od kaznovalne k terapevtski, od vzgoje k prevzgoji - od očitne k mi-stificirani45. Na tej točki razmišljanja je skok v politično sfero že kar nujen. Današnja avtoritarnost gospostva v demokratični obliki je zajeta v protislovju, kateremu presenetljivo notranjo sirnbiotičnost podeljuje mehanizem fetiške utaje''*. Čeprav "se ve", obstajajo svobodne volitve, zakoni, vladavina ljudstva itd., pa "se vseeno verjame" v neuničljive«! oblasti, ki da sloni na nedoumljivi svojeglavosti Drugega, ki daje mesto užitka Drugega, za katerega je potrebna odpoved užitka podrejenih in da se tako k njemu steka presežek užitka/vrednosti. Kljub paradigmatični nasprotnosti pa se vednost in verovanje ne spodbijala, medsebojno se skladala in usodno razcepila podobo vodje. Na eni strani je gospodar, katerega realna eksistenca je (lahko tudi) ukinjena4'. Njegova glavna, a zadostna lastnost je njegova "sekundamost" (v prej razvitem smislu), dejanska praznost; žebelj na steni, na katerem se poljubno izmenjujejo slike vedno novih oblastnikov; isti okvir, v katerem se sčasoma vrstijo njihovi portreti. Bolj kot gospodarja realno ni, večja je njegova simbolna podoba. Groteskne inscenacije in pompoznost učinek ritualnih pojavljanj le še potencirata. H gospodarju usmerjena ljubezen je tista « S. Žilek, Jezik, uUotogt/a. Slovenci, str. 135. « M. Dolar. "Subjekt, ki ae zanj ...*, str. 21S216. V nekea lila« o airiutu u Ckarclulla »ed 2. avelovno vojno neaiki koniudoa kljnh wa penpetijaja le zadene noj cilj ia tudi aaja umre - toda ukale ae, da je preaietja zaradi »araoali zaaeajal aeki igralec, dvojaik. kazen za razkritje izvorne aifnoali realne gospodarjeve podobe, za dejstvo, da je"cesar v resnici nag", je leaa priaento kuda: «m rt 126 Milja Velikon/a iracionalna točka vsake vladavine, ki omogoča verovanje, prostovoljno zagretost in sužnost podrejenih, ki z odrekanjem užitka pravzaprav uživajo, da lahko On uživa. Verovanje v oblast je dejansko verovanje v užitek Drugega*8. Na drugi strani jta vladar prepusti operativno vodenje projekta za to usposobljenemu in predvsem za to iz anonimnosti povišanemu prvemu uradniku, strokovnjaku, katerega edina naloga je v tem, da govori v imenu (in namesto) njega. Gospodarje, kot smo že prej ugotovili, (lahko) popolnoma rickompetenlcn, mistificirano privzvišenost pa mu |>omaga vzpostavljati zvesti "eonaigUertT*9. Razmerje med despotom in vezirjem je tako vzajemno, saj drug drugega omogočata. Oblast se podvoji na svoj fiktivni vir, na "odsotnega" vladarja, kateremu šele verovanje vanj daje realno legitimnost in glorificirano podobo; ter na točko svojega izvajanja. na izvršilnost strokovnjaka, katerega (upravljalska) vednost osuplja podložni ke. Medtem ko mora biti prvi nujno poosebljen, pa pogoj za drugega ne velja več; zamenja ga lahko abstraktnejŠa, nepersonifleirana Vednost, npr. birokratska učinkovitost, "master-mind" znanosti, vsemogočnost represivnega aparata50, "javno mnenje", administrativne agenture, politični programi,... Njen glavni moment učinkovitosti je premosorazmemo povezan s sklicevanjem na čaščenega (vele)moža. Prvega ljubijo, druge(ga) se bojijo, in čeprav gre za en, vzajemen princip vladanja (vednost se mora referirali na verovanje!), se njegove dobre in strašne lastnosti infantilno polarizirajo. V totalitarizmu skuša gospodar sicer utelesiti tudi eksperta, toda poskus spodleti5'. Njuna sin-tetiziranost v eno nujno povzroči tisto, kar sem zapisal v III. poglavju: izbruhe agresivnosti navzven, v nič hudega sluteče pripadnike sosednjih skupin, ki postanejo tako objekt destruktivnih vzgibov. Slik « M. Dolar, "Subjekt, ki m zanj _.", a«r. 217. Tako se da razložiti dejstvo, da je naj moč nejio državo aveta "vodil" tretjerazredni filmski kavboj, ki Je bil brez pomoči svojik svetovalcev {npr. na laskovnik konferencah! skorajda neveden. Prav tako eklatanten primer no bivli real-socilističai politiki, driavniki, z zgolj polkvaliftciraao stopnjo izobrazbe. » Cvetki iz svinčenih let policijske države pri nas: rekli "OZNA ave dozna" in "Bilo knda ■ L DBA sv uda" prisegata na čisto, omniprezentno Vednost. S1 Tako A- Crosrickard v intervjuju. Primerov za potrditev njegove teze kar mrgoli. Stalin je bil obenem tudi najeminentnejii sovjetski znanstvenik; podobna strokovna avra ne je držala tudi jugoalovaaskik voditeljev, "teoretikov" in "proletarrev" obenem. Fašistična ikonografija je Duceja upodabljala tako na borbenem koaju kot za kupom načrtov, pa tudi kot golopruega taajca. PuhoU>nya (brni aftia 127 z avtoriteto je za pod lož ni k a represija, korak nazaj, kot nepredvidljivi fantom ga vedno znova preseneti in ga potisne v pasivnost. Ponovi se razvojno preživeta dvojnost dobre figure, ki Ščiti, in zle, ki grozi. Obe načeli vladanja, ljubezen in aiTfd\,fascinans et trenmndum, se utelesita v dveh osebah, kar omogoči in olajša njegovo integralno dojemanje. 2. Predstava vodje je torej pogoj vsakršne družbene asociacije. Prav tako je prisotna v spremenjenih razmerah, kjer navidez vladajo druge, bolj neosebne oblike združevanja, kjer naj bi bile vodilne reprezentativne funkcije zgolj "stvar preteklosti". Pojavi se kot produkt organizacijske mašinerije, "|>od" njo v naši shemi. Oprt na (ne)personificirano vednost jc prav tako mogočen kot njegovi predhodniki v obrnjenem položaju. Dejansko pa se načelo oblasti ne spremeni: doživi sicer preobrat v zgornjem delu, odnos do subordiniranih (ta se strukturalno ne menja. Ze začeli smo z osnovnim krogotokom ekonomije užitka; trik fetiške utaje je dokaz njegove aplikativnosti na sedanjost. Vsaka politična (v širšem pomenu besede) vladavina se konsekventno kaže kot vseobsegajoča vzajemna igra notranjih človekovih struktur, bolj ali manj prisotnega "biciklizma" velikega/malega človeka'1'; in socializacijskih determinant oz. travmatične kontraverznosti zunanje avtoritete, ki nastajajočemu subjektu zaplodi arnbi valentno dojemanje gospostva. Avto-kratski despotizem, ki se ga moderni politični razum na vse kriplje brani, je v bistvu (t)ista prevara, od katere živi vsaka vrsta politične oblasti , je politika sama, njena prečiščena forma. Ne gre za njeno perverzijo, ampak za negacijo politične sfere kol take , za njeno konstitutivno izvotljenost. Fikcija, preko katere deluje - "demokratična izmenjava mnenj, feedback" itd. - zadošča pritiskom po spremembah teatraličnih pravil, bližanju polov, brisanju "črte resnice". Načelo rever- a T.W. Adorao. Trr.dov.k» teorija ...", alr. 159. M A. Craaricliard, Struktura *rra/a. »Ir. 150. 151. » Ulo. Mr 58 128 Milja Velikon/a zibilnosti in participacije v odločanju se izkaže za v zveličavno kopreno o motam) demagoško farso5a. Diktatorsko jedro je posebej zaostreno in eksplicirano v totalitarizmu; prevladujoči parlamentarizem pa njegove oscilacije skrbno zakrije. Radikalni revolucionarni rezi se pogosto zatekajo v starinarnico ideoloških floskul o bratslvu(!), ki sklati s prestola osovraženi, (ne)personi(lcirani model vladanja in ga nadomesti z novim, brezkonfliktnim, harmonični mj6. "Enolončnica" se začne seveda hitro "usedati" in prej namerno, prisilno nivelizirane razlike znotraj bratovščine postajajo vse bolj manifestne. Vzniknejo novi gospodarji, arliaična "emociokracija" zopet izpodrine preltodno "oblast vseh". Le nova idolatrija lahko spodnese staro'1'. Oblast ostane pridržek vodje. Grozljiva značilnost sedanjega zahodnjaškega tipa gospostva je, kar je zapazil že Freud, širjenje nadzora sfere družbenosti. Nesluten razmah procesov diferenciacije je tako črnogledo napoved le še radikaliziral. Prejšnja neposredna očetovska represija, ki je s svojim učinkovitim mehanizmom "enkrat za vselej" vnesla Zakon v psiho, razpade, se ukine. V področja socialnosti privlečene prej transcendenčne dejavnosti, spolnost, umetnost,... izgubijo kvalitativno različnost od obstoječega etabliranega načela dejanskosti58. Dominacija se s širjenjem svobode v nove segmente še poglablja, čeprav je vnanja slika o tem drugačna; šele z vpeljavo psihoanalitičnega pristopa se izkaže dejanska dvojnost tega procesa. Prej asocialne, družbi opozicijske rezerviranosti postanejo sedaj njen integralni del, tako da ni več kotička, v katerem ne bi prevlad(ov)al imperializem zunanjosti, kjer bi bil človek osvobojen spon družbenosti. Popolna prilagojenost, ki jo "novi socializacijski tipi osebnosti" sicer ljubosumno skrivajo z(a) oholim poudarjanjem cinične distance, pa je zanje usodno nevarna. V idealtipsko totalitarizirani skupnosti, h kateri se po nekaterih kazalcih tendenčno čedalje bolj K Spomnimo m pikre Habermaaove pripombe o udeležencih atranknnkik kongresov kol "o nepla/amh «Mistik la televizijski presna" I.Strukturne sprememb« /arnmri, sh, $kuc ff, Ljabljnn«, 1989, atr. 239). Zgleden primer vnebovptjoie notranje protislovnosti politične mitologike je snaai Milofevtfev mitingaAki ..."ne f «jem vsa dobro nli želim da vam odgovorim!".,. U francooke revolucije izkaja makaima o "bralalvn vseh ljndiM; kaaneje je postal aktualen "bralaki proletaraki intennrionalizem" m njegova jugo-razlif ica, "bralstvo in enotnost", 57 Clcj zgodovino "»lafete" kaltov t Sovjetaki zvezi, poaebej zamenjavo Stalinovega • Hratfovovia. v knjigi A. Krein"« kritika kuha Itfnoti (Vnk Karadlk", Beograd, 1968), poglavje "Elementi spopada "kulta proti k alt«", str. 78-82. t* H. Marcaae. "Zaalareloat paibnanalize", str 190. Ptlhologya (bra) očrta 129 nagibamo, se namreč povprečna ponotr&njena superponirana instanca uskladi s funkcionalnimi potrebami socialnega sistema. Popolnoma pozunanjeni, masovni "man machine" pa bi, ujet v čredno pokornost, povsem suženjsko sledil svojemu pastirju oz. pastirjem, odvisno pač od trenutne dejavnosti. Ista logika, ki je vladala v divjaških, "nedemokratičnih" skupnostih, velja tudi v funkcioniranju modernih''9. Iz posameznikovega inkul-turiranja izhajajoča kal avtokratičnosti je kot nekakšna večno pretakajoča se mi(s)tična plazma nujno navzoča v vsakršni (ne)urejeni družbi, njene krotitve pa zgolj ideološko zavajajo. In jo podaljšujejo. LITERATURA T.W. Adorno, "Freudovak* teorij* in struktur* faiisUčae propagande", zbornik Ptihoanalita in kultura. DZS. Ljnbljaa*. 1961 T. W. Adorno, "Pnapevek k odnoaa Bed sociologijo ia paiboaaalizo", zbornik Ftlottrftko čuan/e Freuda, «redil O. Savi«, IC SSO Srbije. Beograd. 1988 R. Baattde, Sociologija i ptihoanalita, Napnjed, Zagreb, 1987 J. Berger, "Ali obataja poatmoderna draibena razvojna atopaja", Drultotlavne razprav* 7, Ljubljaaa. 1989 1. Bermik. "Pojmoval aparat teorije aoeiabiik aiatemov", Nova revija 93-96/1990, Ljubljana M. Dolar, apremaa beaeda "Subjekt, ki ae zanj predpostavlja, da abva", v knjigi A. Groarickarda Struktura serafa, SH. ŠKUC FF, Ljubljana, I98S M. Dolar Struktura faiitttčnega gotpouva, DDU Uaiverram, Ljabljaaa. 1982 A. Freud, "Poialovelenje z agresorjem", zboraik Psihologija Ja, uredila K. Kondič, Molit, Beograd, 1987 S. Freud, Srlagodnou u kulturi (1930), Rad. Beograd, 1988 S. Freud, Mojtije i monotritam (1939). Cnfoa, Beograd, 1988 S. Frend, Analita fabije priletnega dečka (1909) S. Freud. "Iz zgodoviae otrodke nevroze" (/191&1914)» knjigi Mali Hant, Volčji človek. SH. SKLIC FF, Ljubljana. 1989 S. Freud. Ratcep Jata v obrambnem delavan/u {J 1940. 1938) S. Freud, Mnoiična ptihalagifa m analita Jata (1921) S. Freud, "Fetilrzem" (1927) v zborniku Piihaanalua ui kultura, DZS, Ljabljaaa. 1981 » M. Dolar. "Sabjekt, ki ae zanj...'. atr. 216. 130 Milja Velikon/a S. Freud. Vpeljava namerna (1914) S. Freud. Sagoni in njihove usode (1915) S. Freud, Onstran načela ugodja (1920) S. Freud,./ar in Ono (1923) S. Freud. "Nezavedno* (1915) v Metapsiholalki spisi, SH. ŠKUC FF. Ljubljana. 1987 A. Crosrichard, Struktura sera,a. SH. ŠKUC FF. Ljubljann. 198S Pogovor < A. Crosrichardom, Problemi Raiprat* 2-3/1989, Ljubljana M. Horkkeimer. T.W. Adorno, Dialektika prosvetueljstta. Veselin Masleša in Svjetloal. Sarajevo. 1989 K.P. Japp, "Nova drulbeaa gibanja ia kontinuiteta moderne", Drulboslarne ratprave 7, Ljubljana, 1989 O. Kernberg. "Strukturna aaaliia", zbornik Psihologija Ja, uredila K. Kondi«, Nolit. Beograd, 1987 M. Klein. Z al \st iniahvalnost, Naprijed, Zagreb, 1983 C Laack, \arcistiika kultura, Naprijed, Zagreb, 1986 A N. Luhmaaa, "Francoska revolucija je končana", Sova revija 93-96/1990, Ljubljana N. Luhmaaa, "Fuukcioaalno diferenciraaje". Van revija, 93-96/1990. Ljubljana N. Luhmaaa. "Struktura ia fuakcija", Sova revija, 93-96/1990. Ljubljana N. Luhmaaa, "Razlikovanje med drlnvo m družbo", \oro revvja 93-96/1990, Ljubljana N. Luhmaaa, The Differentiation of Society, Columbia University Preaa, New York. 1982 N. Luhmaaa, Come i possible I'ordine socusle, STZ, Laterza, 1985 H. M arcane. "Zastarelost psihoanalize", zbornik Psihoanaliza in kultura, DZS, Ljubljana, 1981 T. Parsons. Social Structure and Personality, The Free Press of Clencoe, New York. 1964 M. L ie. Od krite psihologije h kritični psihologiji. DE. Ljubljana. 1986 V. Vuk Godiaa, "Patološki narcis ia proces družbeno nujne nocializacijake forme", Anthropos. 1-2/1990. Ljubljana S. llUl.Jaik, ideologija. Slovenci. DE, Ljabljaaa, 1987