Ciceronis somnium scipionis Ciceron: scipionove sanje Te x t o L a t i no .Traducción Eslovena Esta publicación ha sido sometida a evaluación interna y externa organizada por la Secretaría de Investigación de la Facultad de Humanidades y Ciencias de la Educación de la Universidad Nacional de La Plata. Sekretariat za Znanst vene Raziskave Fakultete je določil notranjo (FaHCE, Fakulteta Humanističnih in Vzgojnih Ved, UNLP Državna Univerza La Plata) in zunanjo (UBA Buenosaireška Narodna Univerza, UCA Argentinska Katoliška Univer za in Pravna Fakulteta Univer ze v Ljubljani) oceno te objave. Asesoramiento imagen institucional Área de Diseno en Comunicación Visual Diseno de tapa D.G. P. Daniela Nuesch Imagen de tapa Gloria Antonioli. Cosmos, mixta sobre tela. Diseno de imagen de colección y diagramación Leandra Larrosa • Sergio Minutoli 1a edición. Buenos Aires. 2015. 22 páginas. 21 x 29,7 cm. isbn 978-950-34-1242-8 Colección Textos y Traducciones No 3 Fecha de maquetación: noviembre de 2015 Cita sugerida: Sustersic, María Estanislada, tr. e introd.. (2015). Ciceronis. Somnium scipionis : Texto Latino y Traducción Eslovena. La Plata : Universidad Nacional de La Plata. Facultad de Humanidades y Ciencias de la Educación (Textos y traducciones; 3). Disponible en: http://ww w.libros.fahce.unlp.edu.ar/ index.php/libros/catalog/book/57 Queda hecho el depósito que marca la ley 11.723. ©2015 Universidad Nacional de La Plata latin esloveno — latinsko — slovensko Universidad Nacional de La Plata Facultad de Humanidades y Ciencias de la Educación Decano Dr. Aníbal Viguera Vicedecano Dr. Mauricio Chama Secretaria de Asuntos Académicos Prof. Hernán Sorgentini Secretario de Posgrado Dr. Fabio Espósito Secretaria de Investigación Dra. Susana Ortale Secretario de Extensión Universitaria Mg. Jerónimo Pinedo Índice kazalo Introducción Uvod 6 Somnium scipionis Scipijonove sanje 10 Resumen Povzetek 20 Bibliografía Bibliografia 21 Sobre la autora O autorici 22 Introducción Uvod Durante toda la antigüedad greco-romana existió un destacado interés por la gloria. Ya Homero descubre con profunda atención la excelsa gloria del ser cuando contempla las es­cenas de violencia y heroísmo durante la gue­rra de Troya. Píndaro exalta la gloria de los vencedores en las competencias, llevando al hombre a las fuentes del ser, elevándolo por so­bre la sombría realidad ordinaria. En la trage­dia, aunque el destino del hombre sea terrible y sombrío, logra la serenidad y accede a la glo­ria de los dioses cuando vislumbra que viene de un mundo de gloria divina. Entre los f iló­sofos, Platón intenta explicar la gloria de Dios que acontece en el mundo y considera el hecho de ser amados por los dioses, algo superior a todos los honores humanos. Por otra parte, los romanos también han sentido el deseo de glo­ria, incluso Lucrecio, quien rechaza la poesía, las riquezas, el poder y las armas, espera con gran intensidad la gloria merecida. Cicerón con un lenguaje mítico tradicional describe cómo el alma se eleva en suenos al cielo, con­templando la gloria eterna. Nada distinguirá más al virgiliano Eneas que la misteriosa y f i­lial complacencia a la autoridad amada del pa­dre y de Dios en un comportamiento que será el fundamento de la gloria humana. La inmortalidad personal del político se revelará en el Somnium como el premio por la obra personal realizada. Se entiende que V grško-rimski antiki je bilo veliko zanimanja za slavo. Že Homer z globoko pozornostjo odkrije odličnost slave, ko razmišlja o prizorih nasilja in junaštva v času trojanske vojne. Pindar praznuje slavo zmagovalcev na tekmovanjih in dviga člo­veka nad vsakdanjo, mračno realnost. V trage­diji, čeprav je usoda človeka grozna, ta doseže mir in dostop do slave bogov, ko predvideva, da sam izhaja iz sveta božanske slave. Med filozofi Platon poskuša razložiti božjo slavo na svetu in meni, da dejstvo, da nas bogovi ljubijo, presega vse človeske časti. Rimljani so tudi občutili željo po slavi. Lukrecij, ki zavrača poezijo, bogastvo, moč in orožje, goreče pričakuje zasluženo slavo. Ciceron v Scipijonovih Sanjah,v tradicionalnem mitološkem jeziku opisuje, kako se duša dvigne v nebesa, kjer zre v večno slavo. Nič ne označuje Virgilskega Eneja bolj kot skrivnostna ljubezen sina do svojega očeta in Boga v vedenju, ki bo temelj človeške slave. V Somniumu je osebna nesmr tnost in me­sto v vesolju nagrada za izvršeno delo vladar ja. Razume se, da najboljši izraz politične krepo­sti zahteva najvišje darovanje samega sebe in tako vladar ponese svojo osebno bit do najviš­jega izraza, ki bo vredna najvišje nagrade.Sci­pion Afričan sooča svojega posvojenega sina z brezmejnim vesoljem in razmišlja o nečimrno­sti zemeljskih stvari, ko primer ja veličino koz­mosa in majhnost zemlje.VSomniumu, k jer se sodi nepopolnost zemeljskega življenja glede la mejor expresión de la virtud política exige la más alta entrega de sí mismo, lleva así su ser personal a la más alta expresión, que se co­rresponderá con el mayor premio. El ascen­so del alma en el Cosmos pref igura en el Som­nium la inmortalidad celestial de los grandes políticos quienes se han consagrado a las vir­tudes patrióticas. Escipión Africano enfrenta a su hijo adoptivo al universo ilimitado y me­dita sobre la vanidad de las cosas terrenales, comparando la grandeza del Cosmos con la pequenez de la tierra. En el Somnium donde se juzga la imperfec­ción de la vida terrena con relación a la celes­tial se revela que el camino para llegar al cie­lo reside en merecer el bien de la patria labor que ya había sido situada bajo el designio de los dioses en el libro primero del De re publica. Entonces la perfección solo será escatológica y futura, pero esto no implica el desprecio de las ocupaciones terrenas y la gloria correspon­diente sino la inclusión en una perspectiva de excelencia que por sí misma no poseería. Cuando las esperanzas del mismo Cicerón se ven limitadas, desarrolla una visión que de­muestra la excelencia de la actividad política, y la renuncia que sería trágica, se ordena ha-cia la búsqueda de la plenitud y armonía. Es­tas se encuentran en el cuadro de perfección cósmica cuya homología buscará el político en el orden terreno. Frente a la posición ciceroniana encontra­mos a lo largo de la historia racionalismos, idea­lismos, positivismos, existencialismos que prio­rizan la praxis, una praxis autónoma que lleva al hombre a producir, se sobreentiende que tie­nen como salida fundamentalmente el utilita­rismo. El mundo se presenta entonces al hom­bre como material manipulable, como objeto de uso que sólo sirve a sus proyectos anulando el concepto de bien común. No se diferencian jerarquías ni dignidades, todos los hombres son iguales. Bajo estas concepciones no hay lu­gar para la gloria, sólo existe el pago a un servi­cio. El valor supremo de la sociedad de consu­ na nebeškega, kaže, da je pot do nebes v služe­nju domovini. Torej je popolnost eshatološka, vendar pa to ne pomeni prezira zemeljskega delovanja in slave, ki mu pripada, temveč vklju­čitev tega delovanja v perspektivo odličnosti, ki ga samo nima. Vzpon duše v vesolju oznanja nebeško ne­smrtnost velikih vladarjev, ki so se posvetili domoljubnim krepostim. V Somniumu sta inte­grirani obe vrsti slave, zemeljska in nebeška. Ko so politični upi Cicerona omejeni, razvije vizijo, ki kaže odličnost politične dejavnosti; izguba zemeljske slave, ki bi bila tragična, se usmerja k iskanju večne popolnosti in harmonije. Ta se nahaja v okviru kozmosa, katerega skuša člo­vek posnemati v političnem redu. Nasproti Ciceronovega mišljenja najdemo v zgodovini idealizme, racionalizme, pozitiviz­me, eksistencializme, ki predpostavljajo avto­nomno prakso; ta vodi človeka do proizvodnje, se razume, da ima izhod v utilitarizmu. Svet je torej za človeka snov, predmet uporabe, ki služi samo njegovim projektom in zanika kon­cept skupnega dobrega. Tako se ne razlikuje hierarhije in dostojanstev, vsi ljudje so enaki. V skladu s temi predstavami ni prostora za slavo, obstaja le plačilo za storitve. Vrhovna vrednota potrošniške družbe je učinkovitost, ki ustreza racionalističnemu, proti božjemu in proti onto­loškemu mišljenju. V primer javi z racionalističnem mišljenjem, ki meni, da je človek avtonomno bitje, Cice­ron trdi, da je zelo arogantno misliti, da ni nič boljšega od človeka. Ugledno mesto, ki ga ima človek v Somniumu, temelji na božjem vodstvu sveta. In vse človeške dejavnosti so dejavnosti posredovanja. Za zaključek lahko rečemo da je slava mo­goča le v okviru filozofskega realizma. Tako pri ratifikaciji uglednega mesta, ki pripada vladarju kot božanska zasnova, nastane Somnium, v kate­rem se ponese krepostnega vladarja v nebeško slavo. Ciceron integrira v kozmos premislek o rimski zgodovini v zelo dostojanstveni viziji gle­de vladanja in vladarja, poveličanega v Somniu­ mo es la ef iciencia que responde a una forma de pensar objetivante, desontologizante y, en consecuencia, desacralizante. Frente a los planteos racionalistas que consideran al hombre autónomo Cicerón sostiene que es de arrogancia delirante creer que no haya nada superior al hombre. El lu­gar eminente que tiene el hombre en el Som­nium se sostiene en la divina fundamen­tación del mundo. Y toda la actividad del hombre que le da ese lugar eminente es una actividad de mediación. Como conclusión entendemos que la glo­ria sólo es posible en el marco del realismo f i­losófico. Así en la ratif icación del lugar distin­guido que le corresponde al gobernante como designio divino surge el Somnium, en el que se lleva a la gloria celestial al gobernante virtuo­so. Cicerón integra al cosmos la ref lexión sobre la propia historia romana en una alta visión de la gestión de gobierno y el gobernante, glorif i­cada en el Somnium. El De re publica termina lle­vando a la gloria celestial al virtuoso gobernan­te, a aquel que ha logrado la plenitud personal dedicando su vida a la salus communne. mu. De re publica se zaključi, ko prikaže v nebeški slavi krepostnega vladarja, tistega, ki je dosegel osebno popolnost, ko je posvetil svoje življenje skupnemu dobremu (salus commune).• Ciceronis somnium scipionis Ciceron: scipionove sanje Somnium Scipionis 1 Scipionove sanje 9(1),9 (ESCIPION) Cum in Africam venissem M. Manilio consuli ad quartam legionem tribunus, ut scitis, militum, nihil mihi fuit potius quam ut Masinissam convenirem regem, familiae nostrae iustis de causis amicissimum. Ad quem ut veni, complexus me senex conlacrimavit aliquantoque post suspexit ad caelum et ‹Grates› inquit ‹tibi ago, summe Sol, vobisque, reliqui Caelites, quod, ante quam ex hac vita migro, conspicio in meo regno et his tectis P. Cornelium Scipionem, cuius ego nomine recreor ipso: itaque numquam ex animo meo discedit illius optimi atque invictissimi viri memoria›. Deinde ego illum de suo regno, me de nostra re publica percontatus est, multisque verbis ultro citroque habitis ille nobis consumptus est dies. 10,10 Post autem apparatu regio accepti sermonem in multam noctem produximus, cum senex nihil nisi de Africano loqueretur omniaque eius non facta solum, sed etiam dicta meminisset. Deinde, ut cubitum discessimus, me et de via fessum, et qui ad multam noctem vigilassem, artior quam solebat somnus complexus est. Hic mihi (credo equidem ex hoc quod eramus locuti; f it enim fere, ut cogitationes sermonesque nostri pariant aliquid in somno tale quale de Homero scribit Ennius, de quo videlicet 9(1),9 (SCIPION) Ob svojem prihodu v Afriko pod konzulom Manijem Manilijem, kot vojaški tribun četrte legije, kakor veste, nisem želel nič drugega kakor obiskati kralja Masinissa, ki je bil dober prijatelj naše družine iz pravičnih razlogov. Ko sem prišel k njemu, me je stari kralj objel in zajokal. Kmalu zatem se je ozrl v nebo in dejal: «Zahvaljujem se ti, suvereno Sonce, in vam druge zvezde, da, preden zapustim to življenje, vidim v svojem kraljestvu in pod isto streho Scipiona, čigar samo ime mi povzroča veselje: do take mere, da me spomin na tako odličnega, nepremagljivega in najbolšega človeka nikoli ne zapusti. Potem sem ga spraševal o njegovem kraljestvu, on pa o naši republiki. Tako sva preživela dan med pogovori.» • 10,10 Po slovesnem sprejemu v kraljevi palači sva se pogovar jala še pozno v noč. Stari kralj ni govoril o ničemer drugem kot o Afričanu, in se spominjal ne le njegovih dosežkov, ampak tudi njegovih rekov. Potem ko smo šli spat, me je objel bolj globoki spanec kot ponavadi, ker sem bil utrujen od potovanja in buden pozno v noč. Nato -mislim, da se je zgodilo zaradi najinih pogovorov, kar se pogosto dogaja, da naše misli in pogovori povzročajo potem med spanjem take podobe, o kakršnih Ennij pripoveduje o Homerju, o katerem je velikokrat čez dan 1. ziegler, k. (71969). Cicero. De re public, Somnium Scipionis. Lipsiae: Teubner. saepissime vigilans solebat cogitare et loqui) Africanus se ostendit ea forma, quae mihi ex imagine eius quam ex ipso erat notior; quem ubi agnovi, equidem cohorrui; sed ille: ‹Ades› inquit ‹animo et omitte timorem, Scipio, et, quae dicam, trade memoriae.› 11(2),11 ‹Videsne illam urbem, quae parere populo Romano coacta per me renovat pristina bella nec potest quiescere?› Ostendebat autem Karthaginem de excelso et pleno stellarum, illustri et claro quodam loco. ‹Ad quam tu oppugnandam nunc venis paene miles. Hanc hoc biennio consul evertes, eritque cognomen id tibi per te partum, quod habes adhuc a nobis hereditarium. Cum autem Karthaginem deleveris, triumphum egeris censorque fueris et obieris legatus Aegyptum, Syriam, Asiam, Graeciam, deligere iterum consul absens bellumque maximum conf icies, Numantiam exscindes. Sed cum eris curru in Capitolium invectus, offendes rem publicam consiliis perturbatam nepotis mei.› 12,12 ‹Hic tu, Africane, ostendas oportebit patriae lumen animi, ingenii consiliique tui. Sed eius temporis ancipitem video quasi fatorum viam. Nam cum aetas tua septenos octiens solis anfractus reditusque converterit, duoque ii numeri, quorum uterque plenus alter altera de causa habetur, circuitu naturali summam tibi fatalem confecerint, in te unum atque in tuum nomen se tota convertet civitas, te senatus, te omnes boni, te socii, te Latini intuebuntur, tu eris unus, in quo nitatur civitatis salus, ac, ne multa, dictator rem publicam constituas oportet, si impias propinquorum manus effugeris.› Hic cum exclamasset Laelius ingemuissentque vehementius ceteri, leniter arridens Scipio ‹St! quaeso› inquit, ‹ne me e somno excitetis, et parumper audite cetera.› govoril in razmišljal-, se mi je pojavil Afričan pod tisto podobo, ki mi je bila bolj znana s portreta kakor iz osebnega poznanja. Ko sem ga zagledal, sem se zdrznil, on pa mi je dejal: «Bodi pogumen in ne boj se, zapomni si kar ti bom povedal». • 11(2),11 «Vidiš tam doli tisto mesto, ki sem ga prisilil da se je pokorilo rimskemu ljudstvu; zdaj pa ponovno začenja staro vojno in ne more mirovati?» In mi je kazal Kartagino, z jasne in svetle višine, polne zvezd. «Ti prihajaš sedaj oblegat to mesto, kot preprost vojak, v dveh letih ga boš uničil kot konzul, in to ime (Afričan), ki ga imaš sedaj podedovanega, boš dobil po svoji zaslugi. Ko boš uničil Kartagino, slavil svojo zmago, boš imenovan cenzor, boš šel v Egipt, Sirijo, Azijo in Grčijo, kot poslanec rimskega ljudstva, v svoji odsotnosti boš drugič izvoljen za konzula in končal boš najpomembnejšo vojno: poteptal boš Numancijo. Ampak potem ko se boš povzpel na Kapitol na zmagovitem vozu, boš našel republiko vznemir jeno zaradi mahinacij mojega vnuka.» • 12,12 «Takrat, Afričan, boš moral odkriti domovini luč svojega duha , svoj talent in svojo preudarnost, čeprav vidim, da se pot tvoje usode razcepi v tem času. Ko boš v življenju prehodil osemkrat, sedem obratov sonca, bodo te številke, za katere iz različnih razlogov menijo, da so popolne, zaključile s svojim naravnim tekom starost, ki ti jo je dodelila usoda, takrat se bo celo mesto obrnilo k tebi, in klicalo tvoje ime: oči bodo uprli vate, Senat, in vse častne osebe, zavezniki in Latinci. Ti boš edini zmožen doseči rešitev svojega mesta.» Za zaključek: «Moral boš kot diktator obnoviti republiko, če ti bo uspelo pobegniti pred brezbožnimi rokami sorodnikov.» Ta trenutek, ker je Lelij vzkliknil in so drugi zastokali, jih je Scipion blagodejno nasmejan, pozval k molku, in dejal: «Prosim, ne zbudite me iz spanja in poslušajte še nekaj».  13(3),13 ‹Sed quo sis, Africane, alacrior ad tutandam rem publicam, sic habeto: omnibus, qui patriam conservaverint, adiuverint, auxerint, certum esse in caelo def initum locum, ubi beati aevo sempiterno fruantur; nihil est enim illi principi deo, qui omnem mundum regit, quod quidem in terris f iat, acceptius quam concilia coetusque hominum iure sociati, quae civitates appellantur; harum rectores et conservatores hinc profecti huc revertuntur.› 14,14 Hic ego, etsi eram perterritus non tam mortis metu quam insidiarum a meis, quaesivi tamen viveretne ipse et Paulus pater et alii, quos nos exstinctos arbitraremur. ‹Immo vero› inquit ‹hi vivunt, qui e corporum vinculis tamquam e carcere evolaverunt, vestra vero quae dicitur vita mors est. Quin tu aspicis ad te venientem Paulum patrem?› Quem ut vidi, equidem vim lacrimarum profudi, ille autem me complexus atque osculans f lere prohibebat. 15,15 Atque ego ut primum f letu represso loqui posse coepi, ‹Quaeso› inquam, ‹pater sanctissime atque optume, quoniam haec est vita, ut Africanum audio dicere, quid moror in terris? quin huc ad vos venire propero?› ‹Non est ita› inquit ille. ‹Nisi enim deus is, cuius hoc templum est omne, quod conspicis, istis te corporis custodiis liberaverit, huc tibi aditus patere non potest. Homines enim sunt hac lege generati, qui tuerentur illum globum, quem in hoc templo medium vides, quae terra dicitur, iisque animus datus est ex illis sempiternis ignibus, quae sidera et stellas vocatis, quae globosae et rotundae, divinis animatae mentibus, circulos suos orbesque conficiunt celeritate mirabili. Quare et tibi, Publi, et piis omnibus retinendus animus est in custodia corporis nec iniussu eius, a quo ille est vobis datus, ex hominum vita migrandum est, • 13( 3),13 «Da boš ti, Afričan, bolj odločen za obrambo republike, imej pred očmi tole: za vse ki so varovali domovino, ji pomagali in pripomogli k njeni rasti, je neko posebno mesto na nebu, kjer uživajo blaženo večnost. Od delovanja na zemlji nič ne ugaja bolj Bogu, ki vlada vsemu svetu kakor skupine ljudi, ki jih združuje vez pravice, imenujemo jih mesta.Tisti, ki jih urejajo in ohranjajo, so izšli od tod in se potem povrnejo v to nebo.» • 14,14 «Na tej točki, čeprav me je bilo strah, ne toliko pred smrtjo, kakor zaradi spletk mojih sorodnikov, sem vprašal, če on živi, in moj oče Pavel in drugi, za katere mislimo,da so umrli.» Scipion je odgovoril: «Nikakor ne, ampak živijo, potem ko so zbežali iz suženjstva telesa kot iz zapora. To pa, kar vi imenujete življenje, je v resnici smrt. Ali ne vidiš, da prihaja tvoj oče Pavel?» Ko sem ga zagledal, sem planil v jok, on pa me ni pustil jokati, med tem ko me je objemal in poljubljal.­ • 15,15 In jaz, komaj sem utegnil govoriti, ker sem zadrževal solze, sem rekel: «Oče moj, izredno spoštovani in odlični, če je, kot sem slišal Afričana, to tvoje pravo življenje, zakaj moram živeti na Zemlji? Zakaj ne pohitim k tebi?» Na to mi je odgovoril: «Ni vstopa za vas sem, če vas ta Bog, čigar tempelj je vse to, kar vidite, ne osvobodi iz zapora telesa. Ker so ljudje bili rojeni pod tem zakonom in morajo skrbeti za kroglo, ki jo vidite v središču tega templja, in se imenuje Zemlja. Ti so dobili dušo, vzeto iz teh večnih ognjev ki jim pravimo ozvezdja in zvezde, ki v okroglih oblikah in z življenjem božanskih duhov, tečejo z izjemno hitrost jo po svojih krožnih tirih. Torej, ti, Publij, in drugi pobožni možje, kot ste vi, morate ohraniti dušo v zaporu telesa, in se ne bi smeli izseliti iz življenja brez dovoljenja tistega, ki vam ga je dal, da vas ne bodo dolžili, da se 16,16 ne munus humanum adsignatum a deo defugisse videamini›. ‹Sed sic, Scipio, ut avus hic tuus, ut ego, qui te genui, iustitiam cole et pietatem, quae cum magna in parentibus et propinquis, tum in patria maxima est. Ea vita via est in caelum et in hunc coetum eorum, qui iam vixerunt et corpore laxati illum incolunt locum, quem vides (erat autem is splendidissimo candore inter f lammas circus elucens), ‘quem vos, ut a Graiis accepistis, orbem lacteum nuncupatis.› Ex quo omnia mihi contemplanti praeclara cetera et mirabilia videbantur. Erant autem eae stellae, quas numquam ex hoc loco vidimus, et eae magnitudines omnium, quas esse numquam suspicati sumus, ex quibus erat ea minima, quae, ultima a caelo, citima (a) terris, luce lucebat aliena. Stellarum autem globi terrae magnitudinem facile vincebant. Iam ipsa terra ita mihi parva visa est, ut me imperii nostri, quo quasi punctum eius attingimus, paeniteret. 17(4),17 Quam cum magis intuerer ‹Quaeso› inquit Africanus, ‹quousque humi def ixa tua mens erit? Nonne aspicis, quae in templa veneris? Novem tibi orbibus vel potius globis conexa sunt omnia, quorum unus est caelestis, extumus, qui reliquos omnes complectitur, summus ipse deus arcens et continens ceteros; in quo sunt inf ixi illi, qui volvuntur, stellarum cursus sempiterni; cui subiecti sunt septem, qui versantur retro contrario motu atque caelum; ex quibus unum globum possidet illa, quam in terris Saturniam nominant. Deinde est hominum generi prosperus et salutaris ille fulgor, qui dicitur Iovis; tum rutilus horribilisque terris, quem Martium dicitis; deinde subter mediam fere regionem sol obtinet, dux et princeps et moderator luminum reliquorum, mens mundi et temperatio, tanta magnitudine, ut cuncta sua luce lustret • 16,16 izogibate nalogi, ki vam jo je določil Bog.» «Nasprotno, ti, Scipion, kakor tvoj ded tukaj, kot jaz sam, ki sem tvoj oče, živi dolžno pobožnost, ki je zelo pomembna v zvezi s starši in sorodniki ter mnogo bolj z domovino. Takšno vedenje je pot do nebes in srečanja tistih, ki so živeli in prosti telesa naseljujejo ta kraj, ki ga vidiš.» To je bil v bistvu krog, ki sije s svetlo belino med plameni -in se po Grkih imenuje ‚Rimska cesta‘. Od tukaj je videl vse drugo svetlo in čudovito. Bile so zvezde, ki jih nikoli ne vidimo z Zemlje, vse take velikosti, ki si je nebi mogli predstavljati. Od teh je bila najmanjša tista, ki je najbolj oddaljena od neba in najbližja Zemlji, in ki ne sije s svojo lučjo. Ni bilo nobene primerjave med zvezdami in velikostjo Zemlje, saj se nam je Zemlja sama zdela tako majhna, da me je bilo sram tega imperija, ki zavzema samo majhno piko na njej. • 17(4),17 Ko sem jo gledal nekaj časa, je dejal Afričan: «Kako dolgo bo tvoj um usmer jen proti zemlji. Ali ne vidiš, v katere templje si prišel? Celotno vesolje lahko gledaš zaprto v devet orbit, ali bolje rečeno krogel, od katerih je zunanja nebesna krogla tista, ki obkroža vse ostale, kot vrhovni Bog, ki vlada in vsebuje druge, in v kateri so pritrjene tiste večne orbite, po katerih se gibljejo zvezde. Tej orbiti se podreja ostalih sedem, ki se vrtijo v nasprot ju z nebom. Med njimi je eden, na katerem je tista zvezda, ki jo na Zemlji imenujejo Saturn. Potem prihaja zvezda, zdrave narave, ki sije v ognju kot sonce, naklonjena človeštvu, imenovana Jupiter, nato pa tista rdeča in grozna, ki jo imenujete Mars. Malo nižje, Sonce zavzema sredino, kot vodja in moderator drugih svetilk, um in harmonija sveta; je tako veliko, da osvetljuje in napolnjuje vse s svojo lučjo. Potem prihajata kot spremljevalca orbiti Venere in Merkurja; et compleat. Hunc ut comites consequuntur Veneris alter, alter Mercurii cursus, in inf imoque orbe luna radiis solis accensa convertitur. Infra autem iam nihil est nisi mortale et caducum praeter animos munere deorum hominum generi datos, supra lunam sunt aeterna omnia. Nam ea, quae est media et nona, tellus, neque movetur et inf ima est, et in eam feruntur omnia nutu suo pondera.› 18(5),18 Quae cum intuerer stupens, ut me recepi ‹Quid? hic› inquam ‹quis est, qui conplet aures meas tantus et tam dulcis sonus?› ‹Hic est› inquit ‹ille, qui intervallis disiunctus imparibus, sed tamen pro rata parte ratione distinctis impulsu et motu ipsorum orbium eff icitur et acuta cum gravibus temperans varios aequabiliter concentus eff icit; nec enim silentio tanti motus incitari possunt, et natura fert ut extrema ex altera parte graviter, ex altera autem acute sonent. Quam ob causam summus ille caeli stellifer cursus, cuius conversio est concitatior, acuto et excitato movetur sono, gravissimo autem hic lunaris atque inf imus; nam terra nona inmobilis manens una sede semper haeret complexa medium mundi locum. Illi autem octo cursus, in quibus eadem vis est duorum, septem eff iciunt distinctos intervallis sonos, qui numerus rerum omnium fere nodus est; quod docti homines nervis imitati atque cantibus aperuerunt sibi reditum in hunc locum, sicut alii, qui praestantibus ingeniis in vita humana divina studia 19 coluerunt. Hoc sonitu oppletae aures hominum obsurduerunt; nec est ullus hebetior sensus in vobis, sicut, ubi Nilus ad illa, quae Catadupa nominantur, praecipitat ex altissimis montibus, ea gens, quae illum locum adcolit, propter magnitudinem sonitus sensu audiendi caret. Hic vero tantus nato pod vsemi kroži Luna, ki sveti s sončnimi žarki. Pod njo ni nič drugega kot umrljivost ali kratkotrajnost, razen duše, dane človeštvu kot božji dar. Nad Luno je vse večno in Zemlja, ki je v sredini na devetem mestu, je negibna in najmanjša, proti njej se nagibajo vsa telesa z lastno težo.» • 18(5),18 Ko sem si opomogel od osuplosti po tej viziji, sem dejal: «Kaj je to? Kaj je ta zvok. tako veličasten in blagodejen, ki polni moja ušesa.» Na to je odgovoril: «To je zvok, ki ga proizvaja impulz in gibanje orbit, sestavljenih iz neenakih vendar usklajenih intervalov, ki združujejo visoke tone z nizkimi, in proizvajajo, uravnotežene, različne harmonije. Tako velika gibanja se nebi mogla vršiti brez zvoka. Narava dela tako, da se skrajnosti sliši, nekatere v nizkih tonih in druge v visokih. Zato se, najvišja orbita neba, tista zvezdna, katere vrtenje je hitrejše, giblje z ostrim in intenzivnim zvokom, z nižjim tonom pa najnižja Lunina orbita. Zemlja je na devetem mestu, vedno na istem prizorišču, negibna, zaseda osrednje mesto celega sveta. Tistih osem orbit, od katerih sta dve enaki, proizvajajo sedem različnih zvokov zaradi različnih presledkov, katerih številka sedem je kot ključ do vsega. Modri možje so s posnemanjem teh orbit na strunah lire in z načinom petja odprli pot za vrnitev na ta kraj, prav tako tudi drugi, ki z višjo • 19 inteligenco gojijo v človeškem življenju božanske študije. Človek je oglušel zaradi polnosti tega zvoka na enak način kakor tam, kjer Nil pada z visokih gora v slapovih, imenovanih Katadupa. Ljudje, ki živijo na tem mestu, nimajo sluha zanje, zaradi intenzivnosti hrupa. Ta vesoljni zvok je, zaradi hitrega gibanja est totius mundi incitatissima conversione sonitus, ut eum aures hominum capere non possint, sicut intueri solem adversum nequitis, eiusque radiis acies vestra sensusque vincitur.› 19(6),20 Haec ego admirans, referebam tamen oculos ad terram. Tum Africanus: ‹Sentio› inquit ‹te sedem etiam nunc hominum ac domum contemplari; quae si tibi parva, ut est, ita videtur, haec caelestia semper spectato, illa humana contemnito. Tu enim quam celebritatem sermonis hominum aut quam expetendam consequi gloriam potes? Vides habitari in terra raris et angustis in locis et in ipsis quasi maculis, ubi habitatur, vastas solitudines interiectas, eosque, qui incolunt terram, non modo interruptos ita esse, ut nihil inter ipsos ab aliis ad alios manare possit, sed partim obliquos, partim transversos, partim etiam adversos stare vobis; a quibus exspectare gloriam certe nullam potestis.› 20,21 ‹Cernis autem eandem terram quasi quibusdam redimitam et circumdatam cingulis, e quibus duos maxime inter se diversos et caeli verticibus ipsis ex utraque parte subnixos obriguisse pruina vides, medium autem illum et maximum solis ardore torreri. Duo sunt habitabiles, quorum australis ille, in quo qui insistunt, adversa vobis urgent vestigia, nihil ad vestrum genus; hic autem alter subiectus aquiloni, quem incolitis, cerne quam tenui vos parte contingat. Omnis enim terra, quae colitur a vobis, angustata verticibus, lateribus latior, parva sveta, tako močan, da ga človekovo uho ne more dojeti, prav tako ne morete gledati naravnost v sonce, ker vid ne prenese njegovih žarkov.» • 19(6), 20 Čeprav sem občudoval te stvari, sem usmer jal svoj pogled na Zemljo. Afričan mi je takrat rekel: «Vidim, da še vedno gledaš dom človeštva. Ampak, če se ti Zemlja zdi majhna, kar v resnici je, glej vedno druge nebeške stvari in preziraj človeške. Ti pa, kakšen sloves človeške zgovornosti ali zaželene slave moreš doseči? Vidiš, da poseljujejo Zemljo samo v nekaterih ozkih območjih, in da so ta naselja kakor majhne točke, med katerimi so velike puščave. Prebivalci Zemlje niso samo ločeni, da se ne da ničesar sporočati med njimi, ampak nekateri se nahajajo na poševnem položaju, drugi navskrižno tem, in spet drugi celo nasproti vam. Gotovo ne morete pričakovati nobene slave od teh.» • 20, 21 «Poleg tega upoštevaj, da je Zemlja sama obkrožena z nekaterimi pokrajinami, od katerih sta si dve popolnoma nasprotni in se opirata na eni in drugi strani na sama pola neba. Lahko vidiš, da so otrdele zaradi ledu, medtem ko največ jo v sredini žge sončna vročina. Samo dve področ ji sta primerni za bivanje: pr vo od njih je južno, tam ljudje polagajo svoje stopinje nasproti vam, ta nima nič opraviti z našim rodom; drugo, pa je izpostavljeno severu, k jer ste naseljeni vi, poglej, kako majhen del vam pripada. Ves del Zemlje, ki jo vi posedujete, je sploščen na polih, razšir jen na straneh, je kot majhen 22 quaedam insula est circumfusa illo mari, quod Atlanticum, quod magnum, quem Oceanum appellatis in terris, qui tamen tanto nomine quam sit parvus vides.› Ex his ipsis cultis notisque terris num aut tuum aut cuiusquam nostrum nomen vel Caucasum hunc, quem cernis, transcendere potuit vel illum Gangen tranatare? Quis in reliquis orientis aut obeuntis solis ultimis aut aquilonis austrive partibus tuum nomen audiet? Quibus amputatis cernis profecto quantis in angustiis vestra se gloria dilatari velit. Ipsi autem, qui de nobis loquuntur, quam loquentur diu? 21(7)23 Quin etiam si cupiat proles illa futurorum hominum deinceps laudes unius cuiusque nostrum a patribus acceptas posteris prodere, tamen propter eluviones exustionesque terrarum, quas accidere tempore certo necesse est, non modo non aeternam, sed ne diuturnam quidem gloriam adsequi possumus. Quid autem interest ab iis, qui postea nascentur, sermonem fore de 22,24 te, cum ab iis nullus fuerit, qui ante nati sunt, qui nec pauciores et certe meliores fuerunt viri, praesertim cum, apud eos ipsos, a quibus audiri nomen nostrum potest, nemo unius anni memoriam consequi possit? Homines enim populariter annum tantum modo solis, id est unius astri, reditu metiuntur; cum autem ad idem, unde semel profecta sunt, cuncta astra redierint eandemque totius caeli discriptionem longis intervallis rettulerint, tum ille vere vertens annus appellari potest; in quo vix dicere audeo quam multa hominum saecula teneantur. Namque ut olim def icere sol hominibus exstinguique visus est, cum Romuli animus haec ipsa in templa penetravit, quandoque ab eadem parte sol • 22 otok, obdan z mor jem, ki ga imenujete na Zemlji, Atlantsko mor je, Veliko mor je ali Ocean. Vendar pa vidite, kako majhno je vse kljub tako velikih imen. Poleg teh znanih ozemelj, kjer ste naseljeni, si morda mogel ti, ali kateri koli drugi naš človek prepotovati tisti Kavkaz, ki ga vidiš tam, ali preplavati reko Ganges, ki jo vidiš? Kdo izmed tistih, ki so na drugih delih sveta, na vzhodu in zahodu, na severu in jugu, bo mogel kaj vedeti o tvoji osebi? Poleg teh delov, lahko torej razumeš, na kako omejenem prostoru se more širiti tvoja slava. In tisti, ki govorijo o nas, kako dolgo bodo še govorili?» • 21(7),23 Čeprav bi naslednje generacije hotele posredovati prihodnosti slavo enega izmed nas, ki so jim jo posredovali njihovi predniki, vendar zaradi poplav in požarov na Zemlji, ki nastajajo v določenem času, ne bi dobili niti večnega niti trajnega slovesa. Zakaj bi bilo pomembno, da o • 22,24 tebi razpravlja tvoje potomstvo, če tega niso storili tvoji predniki, ti niso bili nič manj, bili so gotovo boljši; še posebej, če upoštevamo predvsem to, da nihče od tistih, ki lahko govorijo o nas. ne more obseči spomina za eno leto? Seveda, ljudje pogosto merijo leto po sončnem krogu, torej, po eni sami zvezdi, ampak, v resnici, lahko govorimo o celotnem letu, ko se vse zvezde vrnejo na kraj, od koder so izšle naenkrat, in sestavljajo, po dolgih časovnih presledkih, isto razporeditev celotnega neba. To je čas, o katerem si ne bi drznil reči, koliko človeških stoletij predstavljajo. Tako kot so v drugih časih videli ljudje, da je izginilo sonce, ko je Romulova duša vstopila v te templje, v katerih se nahajamo, ko se je sonce zasenčilo na isti točki in v istem času. Nato je bilo leto eodemque tempore iterum defecerit, tum signis omnibus ad principium stellisque revocatis expletum annum habeto; cuius quidem anni nondum vicesimam partem scito esse conversam. 23,25 ‹Quocirca si reditum in hunc locum desperaveris, in quo omnia sunt magnis et praestantibus viris, quanti tandem est ista hominum gloria, quae pertinere vix ad unius anni partem exiguam potest? Igitur alte spectare si voles atque hanc sedem et aeternam domum contueri, neque te sermonibus vulgi dedideris nec in praemiis humanis spem posueris rerum tuarum; suis te oportet inlecebris ipsa virtus trahat ad verum decus; quid de te alii loquantur, ipsi videant, sed loquentur tamen. Sermo autem omnis ille et angustiis cingitur iis regionum, quas vides, nec umquam de ullo perennis fuit et obruitur hominum interitu et oblivione posteritatis exstinguitur.› 24(8)26 Quae cum dixisset, ‹Ego vero› inquam, ‹Africane, siquidem bene meritis de patria quasi limes ad caeli aditum patet, quamquam a pueritia vestigiis ingressus patris et tuis decori vestro non defui, nunc tamen tanto praemio exposito enitar multo vigilantius.› Et ille ‹Tu vero enitere et sic habeto, non esse te mortalem, sed corpus hoc; nec enim tu is es, quem forma ista declarat, sed mens cuiusque is est quisque, non ea figura, quae digito demonstrari potest. Deum te igitur scito esse, siquidem est deus, qui viget, qui sentit, qui meminit, qui providet, qui tam regit et moderatur et movet id corpus, cui praepositus est, quam hunc mundum ille princeps deus; et ut mundum ex quadam parte mortalem ipse deus aeternus, sic fragile corpus animus sempiternus movet.› zaključeno, z vsemi ozvezdji in zvezdami nameščenimi nazaj v izhodišče. Vendar vedite, da tega leta ni prešlo niti dvajseti del. • 23,25 «Če bi torej izgubili upanje, da se vrnete na ta kraj, kjer najdejo popolnost veliki in ugledni ljudje, kaj bi bilo vrednega navsezadnje, v tem slovesu, ki zavzema samo minimalni del leta? Če torej, želiš gledati navzgor in videti ta sedež in večno domovino, ne zaupaj temu, kar pravi ljudstvo, ne postavljaj upanja svojih dejanj v človeške nagrade. Sama krepost s svojo privlačnost jo te mora voditi do prave slave. Naj se brigajo sami za to, kar so govorili o tebi, ker bodo vseeno govorili, saj bo vse, kar pravijo, omejeno na ta mali prostor, ki ga vidiš. Saj nihče nikoli ni imel trajnega slovesa, saj izgine s smrtjo in se konča s pozabo prihodnjih rodov.» • 24(8), 26 Po tem ko sem govoril o njem tako, sem rekel: «Zdaj si bom jaz, Afričan, ker je odprt dostop v nebo dobrotnikom domovine, čeprav vas nisem sramotil, ker sem sledil zgledu svojega očeta in tebe, precej bolj prizadeval za tako veliko nagrado.» Afričan je odgovoril: «Potrudi se in bodi prepričan, da je umrljivo samo to tvoje telo, in da nisi ti ta zunanji videz, ampak da je vsak to, kar je njegov um in ne to na, kar se lahko kaže s prstom. Vedi, da si božansko bitje, saj je Bog, ki obstaja, misli, se spominja, deluje, predvideva, vlada in vodi to telo, ki je od njega odvisno, tako, kot Bog vlada svetu. In prav na isti način kot Bog premika svet, ki je delno smrten, tako neumrljiva duša vodi umrljivo telo.» 25,27 ‹Nam quod semper movetur, aeternum est; quod autem motum adfert alicui, quodque ipsum agitatur aliunde, quando f inem habet motus, vivendi finem habeat necesse est. Solum igitur, quod sese movet, quia numquam deseritur a se, numquam ne moveri quidem desinit; quin etiam ceteris, quae moventur, hic fons, hoc principium est movendi. Principii autem nulla est origo; nam ex principio oriuntur omnia, ipsum autem nulla ex re alia nasci potest; nec enim esset id principium, quod gigneretur aliunde; quodsi numquam oritur, ne occidit quidem umquam. Nam principium exstinctum nec ipsum ab alio renascetur nec ex se aliud creabit, siquidem necesse est a principio oriri omnia. Ita f it, ut motus principium ex eo sit, quod ipsum a se movetur; id autem nec nasci potest nec mori; vel concidat omne caelum omnisque natura et consistat necesse est nec vim ullam nanciscatur, qua a primo impulsa moveatur.› 26(9),28 ‹Cum pateat igitur aeternum id esse, quod a se ipso moveatur, quis est, qui hanc naturam animis esse tributam neget? Inanimum est enim omne, quod pulsu agitatur externo; quod autem est animal, id motu cietur interiore et suo; nam haec est propria natura animi atque vis; quae si est una ex omnibus, quae sese moveat, neque nata certe est et aeterna est.› 29 ‹Hanc tu exerce optimis in rebus! Sunt autem optimae curae de salute patriae, quibus agitatus et exercitatus animus velocius in hanc sedem et domum suam pervolabit; idque ocius faciet, si iam tum, cum erit inclusus in corpore, eminebit foras et ea, quae extra erunt, contemplans quam maxime se a corpore abstrahet. Namque eorum animi, qui se corporis voluptatibus • 25,27 «Kar se vedno premika, je večno, medtem ko tisti, ki dobi pogon od drugih, preneha živeti, ko se gibanje konča. Le tisti, ki premika samega sebe, ker se ne loči od samega sebe, se nikoli ne ustavi in je tudi vir vsega ostalega, kar se premika, je princip gibanja. Kar pa je princip, nima izvora, saj vse, kar prihaja od samega začetka, ne more biti rojeno od ničesar drugega,ker nebi bilo začetek, če bi bilo zaplojeno od drugod. Kar se nikoli ne rodi, ne more umreti, in če bi minil princip , ne bi mogelo biti ponovno rojeno iz drugega, niti ne more ustvariti ničesar samo, saj vse prihaja od nekega začetka . Tako je princip gibanja tisto, kar premika samo sebe, to ne more biti rojeno niti ne more umreti, sicer bi zahtevalo, da bi celotno nebo propadlo in da bi se vsa narava ustavila, ne da bi mogla najti princip, po katerem se premikala.» • 26(9),28 «Tako je očitno, da je večno, kar premika samo sebe. Kdo lahko zanika, da je taka narava duš? Zato je vse, kar dobi pogon od zunaj, brez duše, in kar ima dušo, dobi gibanje iz svoje notranjosti. To sta narava in bistvo duše, in če je edinstvena med vsemi stvarmi, se premika sama po sebi, je res, da ni rojena in je torej večna.» • 29 «Vadi svojo dušo v najboljših rečeh, med njimi je trud za rešitev države, da bo tako usposobljena letela hitreje v svoj dom, in bo to storila z večjo lahkoto, če se, zaprta v telesu, povspne višje; in, ko gleda zunanji svet, se loči, kot je mogoče, od vsega telesnega. Med tem ko so duše tistih, ki so se vedno vdajali telesnim užitkom in so bili kakor njihovi strežniki in so tako kršili človeško in božansko pravico zaradi