Rehabilitacija številka 1 / Number 1, letnik XXII / Volume XXII, 2023 Uredništvo Glavna urednica Odgovorna urednica Uredniški odbor prof. dr. Helena Burger, dr. med. doc. dr. Katja Groleger Sršen, dr. med. akad. prof. dr. Tadej Bajd prof. dr. Franco Franchignoni, dr. med. prof. dr. Zlatko Matjacic mag. Doroteja Praznik Bracic, univ. dipl. bibl. dr. Barbara Starovasnik Žagavec, spec. klin. psih. izr. prof. dr. Urška Puh prof. dr. Guy Vanderstraeten, dr. med. prof. dr. Gaj Vidmar (svetovalec za statistiko) (Slovenija) (Slovenija) (Slovenija) (Italija) (Slovenija) (Slovenija) (Slovenija) (Slovenija) (Belgija) (Slovenija) Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca, Linhartova 51, 1000 Ljubljana dr. Zvone Cadež, direktor http://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija1580-9315 Tanja Povše, prof. prof. dr. Gaj Vidmar Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Revijo Rehabilitacija indeksirajo COBISS, dLib.si in EBSCO. 1. redna številka, letnik XXII, 2023. Namen in cilji Rehabilitacija je nacionalni in mednarodni znanstveni in strokovni casopis, ki objavlja recenzirane prispevke z vseh podrocij, povezanih z rehabilitacijo. Namenjen je zdravstvenim delavcem, raziskovalcem, drugo- in tretjestopenjskim študentom ter širši javnosti, ki jih zanimajo fizikalna in rehabilitacijska medicina, merjenje funkcioniranja in izidov rehabilitacije, rehabilitacijska nega, poklicna rehabilitacija, fizioterapija, delovna terapija, rehabilitacijska psihologija, specialna pedagogika, socialno delo za zdravje v skupnosti, okoljski dejavniki vkljucenosti, podporne tehnologije, rehabilitacijski inženiring, šport in druge sorodne stroke oziroma vsebine. Casopis objavlja izvirna, še ne objavljena dela v obliki raziskovalnih prispevkov, prikazov primerov, komentarjev in razprav, preglednih in strokovnih prispevkov ter pisem uredništvu. Izhaja najmanj dvakrat letno. Obcasno izidejo suplementi ali posebne številke, v katerih so praviloma objavljena predavanja ali povzetki predavanj z nacionalnih ali mednarodnih znanstvenih ali strokovnih srecanj. Vsi prispevki so dvojno slepo recenzirani. Editorial Board Editor-in-Chief Managing EditorEditorial Board Members Prof. Helena Burger, MD, PhD Assist. Prof. Katja Groleger Sršen, MD, PhD Acad. Prof. Tadej Bajd, PhD Prof. Franco Franchignoni, MD, PhD Prof. Zlatko Matjacic, PhD mag. Doroteja Praznik Bracic, univ. dipl. bibl. Barbara Starovasnik Žagavec, PhD Assoc. Prof. Urška Puh, PhD Prof. Guy Vanderstraeten, MD, PhD Prof. Gaj Vidmar, PhD (statistical advisor) (Slovenia) (Slovenia) (Slovenia) (Italy) (Slovenia) (Slovenia) (Slovenia) (Slovenia) (Belgium) (Slovenia) Publishing Published by University Rehabilitation Institute, Republic of Slovenia, Linhartova 51, SI-1000 Ljubljana Publisher Representative Zvone Cadež, PhD, Director Supplement 1, Volume 1 XXII, 2023 is an online-only publicationhttp://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija/engISSN 1580-9315 Reader for Slovenian Tanja Povše, BA Reader for English Prof. Gaj Vidmar, PhD Publishing of the journal is partially supported by the Slovenian Research Agency.The journal Rehabilitation is indexed by COBISS, dLib.si and EBSCO Publishing. Aims and Scope Rehabilitation (Ljubljana) is a national and international scientific and professional journal that publishes peer-reviewed papers from all fields related to rehabilitation. It is intended for health professionals, researchers, undergraduate and graduate students, and general public interested in physical and rehabilitation medicine, assessment of functioning and outcomes in rehabilitation, rehabilitation nursing, vocational rehabilitation, physiotherapy, occupational therapy, rehabilitation psychology, special education, social work for community health, enviromental factors of inclusion, assistive technologies, rehabilitation engineering, sports and other related fields and issues. The journal publishes original and previously unpublished work in the form of research papers, case reports, commentaries and discussions, review and technical papers, and letters to the editor. At least two issues are published per year. Occasionally, supplements or special issues are published, which usually bring lectures or their abstracts from national or international scientific or professional conferences. All the articles are double-blind peer-reviewed. VSEBINA/ CONTENTS ZNANSTVENO - RAZISKOVALNI CLANKI / RESEARCH ARTICLES ODNOS MED KRATKIM PRESEJALNIM PREIZKUSOM SPOZNAVNIH SPO­SOBNOSTI IN IZIDOM REHABILITACIJE PO AMPUTACIJI SPODNJEGA UDA RELATIONSHIP BETWEEN BRIEF COGNITIVE SCREENING AND REHABILI­TATION OUTCOMES AFTER LOWER LIMB AMPUTATION M. Rutar, G. Vidmar, H. Burger ................................................................................................4 .NIH OPRAVIL ZNOTRAJ OCENE IZIDA KOLKA PRI STAREJŠIH OSEBAH Z OKVARO KOLKA PSYCHOMETRIC PROPERTIES OF THE ACTIVITIES OF DAILY LIVING SCALE OF THE SLOVENIAN VERSION OF THE HIP OUTCOME SCORE IN ELDERLY PERSONS WITH HIP DISORDERS P. Josipovic, M. Moharic, D. Salamon, G. Vidmar .................................................................13 PRIREDBA SLOVENSKEGA PREVODAVPRAŠALNIKA ZA OCENO DOŽIV­LJANJA STRAHU PRED BOLECINO ZA OTROKE ADAPTATION OF THE SLOVENE TRANSLATION OF THE FEAR OF PAIN QUESTIONNAIRE FOR CHILDREN B. Horvat Rauter, K. Groleger Sršen ......................................................................................20 ..RAVLJENOST NA PISANJE V SKUPINI OTROK S CEREBRALNO PARALIZO INTER-RATER RELIABILITY FOR SLOVENE TRANSLATION OF THE WRITING READINESS INVENTORY TOOL IN CONTEXT AND WRITING READINESS IN A GROUP OF CHILDREN WITH CEREBRAL PALSY N. Fefer, A. Pesek, D. Brezovar, G. Vidmar, K. Groleger Sršen ..............................................26 RABA PREDLOGOV IN PREDLOŽNIH ZVEZ PRI SLOVENSKO GOVORECIH PREDŠOLSKIH OTROCIH THE USE OF PREPOSITIONS AND PREPOSITIONAL PHRASES BY SLOVENE- SPEAKING PRESCHOOL CHILDREN J. Vidovic.................................................................................................................................32 VPLIV POLOŽAJAVRATNE HRBTENICE MED IGRANJEM INSTRUMENTA, CASOVNE DELOVNE OBREMENITVE IN TELESNE DEJAVNOSTI NA BOLE­CINO VVRATNO-RAMENSKEM PREDELU PRI PROFESIONALNIH INSTRU.MENTALISTIH THE INFLUENCE OF CERVICAL SPINE POSITION WHILE PLAYING AN .DER PAIN IN PROFESSIONAL INSTRUMENTALISTS A. Krt, N. Kos, T. Krt ..............................................................................................................38 PREGLED PREDPISOVANJA MEDICINSKIH PRIPOMOCKOV PRI BOLNIKIH Z MULTIPLO SKLEROZO REVIEW OF PRESCRIBING ASSISTIVE DEVICES TO PEOPLE WITH MULTIPLE SCLEROSIS A. Hukic, D. Zajc, M. Vidmar, P. Rogelj, G. Cešarek Vucko, K. Perme Sušnik, M. Vidovic, M. Kepic, A. Udovcic Pertot ...................................................................................................44 UCINKI TRANSKUTANE ELEKTRICNE ŽIVCNE STIMULACIJE NA HITROST HOJE PRI PACIENTIH PO MOŽGANSKI KAPI – PREGLED LITERATURE EFFECTS OF TRANSCUTANEOUS ELECTRICAL NERVE STIMULATION ON GAIT SPEED IN PATIENTS AFTER STROKE – LITERATURE REVIEW J. Hocevar, U. Puh ................................................................................................................. 49 UPORABA TELEREHABILITACIJSKIH STORITEV ZA IZBOLJŠANJE FUNKCIJE ZGORNJEGA UDA PRI BOLNIKIH PO MOŽGANSKI KAPI THE USE OF TELEREHABILITATION SERVICES TO IMPROVE THE UPPER LIMB FUNCION IN PATIENTS AFTER STROKE N. Bizovicar............................................................................................................................ 56 DEJAVNIKI TVEGANJA IN MOŽNOSTI OBRAVNAVE FEMUROACETABULARNE UTESNITVE KOLKA RISK FACTORS AND TREATMENT OPTIONS OF FEMUROACETABULAR HIP IMPINGEMENT A. Gvozden, Ž. Kozinc, N. Šarabon........................................................................................ 63 STROKOVNI CLANEK / TECHNICAL ARTICLE PREHRANA MEDICINSKIH SESTER PRI IZMENSKEM DELU NUTRITION OF NURSES IN SHIFT WORK T. Drenovec, M. Vošner .......................................................................................................... 69 PRIKAZ PRIMERA / CASE REPORTS UPORABA RORSCHACHOVEGA IZVEDBENEGA OCENJEVALNEGA SISTEMA (R-PAS) PRI BOLNIKU Z NEZGODNO MOŽGANSKO POŠKODBO: PRIKAZ PRIMERA THE USE OF THE RORSCHACH PERFORMANCE ASSESSMENT SYSTEM (R PAS) IN A PATIENT WITH TRAUMATIC BRAIN INJURY: CASE REPORT U. Cižman Štaba, P. Kogoj Simcic, B. Horvat Rauter ........................................................... 74 TEST ZA SAMOOCENJEVANJE / SELF-ASSESSMENT TEST .................................. 83 ODGOVORI NA VPRAŠANJA IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE / ANSWERS TO SELF­ASSESSMENT QUESTIONS FROM PREVIOUS ISSUE ................................................ 85 NAVODILA AVTORJEM / INSTRUCTIONS FOR AUTHORS ...................................... 86 ODNOS MED KRATKIM PRESEJALNIM PREIZKUSOM SPOZNAVNIH SPOSOBNOSTI IN IZIDOM REHABILITACIJE PO AMPUTACIJI SPODNJEGA UDA RELATIONSHIP BETWEEN BRIEF COGNITIVE SCREENING AND REHABILITATION OUTCOMES AFTER LOWER LIMB AMPUTATION asist. dr. Miha Rutar1, univ. dipl. psih., prof. dr. Gaj Vidmar1,2,3, univ. dipl. psih., prof. dr. Helena Burger1,2, dr. med. 1Univerzitetni rehabilitacijski institut Republike Slovenije Soca, Ljubljana, Slovenija 2Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Ljubljana, Slovenija 3Univerza na Primorskem, FAMNIT, Koper, Slovenija Abstract Background: ..quires not only physical, but also cognitive capacity. Hence, we wanted to evaluate how Mini Mental State Examination (MMSE) and Montreal Cognitive Assessment (MoCA) are associated with rehabilitation outcomes in patients after lower-limb amputation. Methods: Data from 155 patients (119 men; median age 69 years) after lower-limb amputation who had completed inpatient rehabilitation at the University Rehabilitation Institute in Ljubljana between September 2017 and February 2018 were analysed. Until January 2018, they were cognitively tested with MMSE (n=66), afterwards with MoCA(n=89). Primary study outcome was prosthesis fitting; secondary outcomes .were ability to independently don the prosthesis, ability to independently climb stairs using the prosthesis, walking aid type and 6-minute-walk-test. Propensity-score-matching and regression models with matching variables as additional covariates were applied to adjust parameter estimates for group-imbalance. We also assessed how cognitive impairment cut-off agrees with the outcomes within each group. Poslano: 17. 5. 2023 Sprejeto: 30. 6. 2023 Avtor za dopisovanje / Corresponding author (MR): miha.rutar@ir-rs.si Results: Regression models showed no statistically significant dif­ference between the groups regarding association with the outcomes. MMSE/MoCAscore was statistically significantly positively associated with prosthesis fitting and result of 6-minute-walk-test. Observed agreement of cognitive impair­ment based on MMSE/MoCAscore cut-off with prosthesis fit­ting was higher in MMSE group; agreement with independent prosthesis donning and climbing stairs was higher in MoCA group. A ceiling effect was observed with MMSE scores. Conclusion: When adjusted for relevant patient characteristics, both MMSEand MoCAproved usefulfor predicting rehabilitation outcomes in patients after lower limb amputation. Keywords: rehabilitation outcome; amputation; prosthesis fitting; cog­ nitive assessment INTRODUCTION The loss of a limb has significant physical, psychological and social implications on a person’s life (1). The principal goal of rehabilitation of patients after lower limb amputation (LLA) is to achieve mobility and maximum possible level of functioning and participation. To achieve that goal, a prosthesis may be fitted, but the fitting of a prosthesis is complex and requires not only physical, but also cognitive capacity to learn new skills and adapt them to different situations (2-4). Cognitive function is often impaired in patients after LLA, which entails reasoning, psychomotor function, information process­ing, attention, memory, language/naming, visuospatial functions and executive functions (5). This cognitive impairment leads to poor functional outcomes, such as prosthesis use, mobility and community participation and social integration (4,6,7). Cognitive ability has been consistently found to be a significant predictor of walking ability after rehabilitation, with a superior outcome reported in those with better cognitive ability (8). It has been suggested that cognition is a moderately supportive factor for fitting prosthesis (9). Therefore, there is a need to use cognitive assessment as part of the initial assessment of patients after LLA to plan the rehabilitation (7). Cognitive functioning after LLA has been operationalised and measured in a number of ways across various studies (2,3), from diagnosis of dementia to comprehensive neuropsychological assessment. The instruments used vary from screening tests, such - as the Mini Mental State Examination (MMSE) (10,11) or the Montreal Cognitive Assessment (MoCA) (12,13), to specific tests for the elderly, such as the Kendrick Object Learning Test (KOLT) (7) or the CliftonAssessment Procedures for the Elderly (14,15). Among the tests of neuropsychological status, the Repeatable Bat­tery for the Assessment of Neuropsychological Status (RBANS) (4,6) and the Addenbrookes Cognitive Examination (original ACE or the revised version ACE-R) (4,16) were most frequently used. The most comprehensive neuropsychological assessment reported comprised several standardised neuropsychological tests that took overall 3.5 hours to complete (5). In the USA, the guidelines for rehabilitation of people after LLA (17)suggest“performingcognitivescreeningprior toestablishing rehabilitation goals, to assess the patient’s ability and suitability for appropriate prosthetic technology”, but they do not specify what kind of test should be taken. They state that “future research is needed to specifically identify which cognitive tests provide predictive value while being practical for use in the clinic” (17). In the update, the clinical practice guideline on cognitive screening before establishing rehabilitation goals remains, but still without a specific cognitive screening test (18), which is also the case for other national guidelines for rehabilitation after amputation (19-22). In general, cognitive screening assessment should be brief and sensitive to cognitive impairment. The Mini-Mental State Exami­nation (MMSE) (23) is the most commonly used screening method in the assessment of the severity of dementia in both clinical and – – – – – – – – – – = = – – – ==– – – – – – - PSIHOMETRICNE LASTNOSTI SLOVENSKEGA PREVODA LESTVICE DNEVNIH OPRAVIL ZNOTRAJ OCENE IZIDA KOLKA PRI STAREJŠIH OSEBAH Z OKVARO KOLKA PSYCHOMETRIC PROPERTIES OF THE ACTIVITIES OF DAILY LIVING SCALE OF THE SLOVENIAN VERSION OF THE HIP OUTCOME SCORE IN ELDERLY PERSONS WITH HIP DISORDERS Petra Josipovic1,2, mag. fiziot., doc. dr. Metka Moharic1,3, dr. med., Dea Salamon1,4, mag. fiziot., prof. dr. Gaj Vidmar1,3,5, univ. dipl. psih. 1Univerza v Ljubljani, Medicinska Fakulteta, Ljubljana, Slovenija 2Dnevni centar za rehabilitaciju Veruda, Pula, Hrvatska 3Univerzitetni rehabilitacijski institut Republike Slovenije Soca, Ljubljana, Slovenija 4Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola, Slovenija 5Univerza na Primorskem, FAMNIT, Koper, Slovenija Abstract Background: The Hip Outcome Score (HOS) is a frequently used self-ad­ministered clinical assessment tool for degenerative hip diseases. The aim our study was to provide a reliable and valid Slovenian version of the Activities of Daily Living (ADL) scale of the HOS for use in the elderly population. Methods: The HOS ADLscale was translated and minimally adapted to Slovenian. Its metric characteristics were tested in 42 elderly patients (9 men and 33 women, age 63-99 years, median 84 years), to whom it was administered twice with a ten-day interval. Reliability, responsiveness, construct validity and convergent validity of the scale were assessed. Results: The estimated internal consistency was excellent (Cronbach alpha 0.95). The test-retest reliability was also nearly perfect (intraclass correlation 0.98). Correlations of the HOS ADL - - - - Poslano: 14. 5. 2023 Sprejeto: 31. 5. 2023 Avtorica za dopisovanje / Corresponding author (PJ): petraa.josipovic@gmail.com scale with the WOMAC scale (-0.80) and VAS pain assess­ment (-0.57) were high and statistically significant. Among SF-36 questionnaire’s quality-of-life domains, we observed the lowest correlation with Social Functioning (0.30) and the highest correlation with General Health (0.66). The estimated minimum detectable change for HOS ADLwas 12 points. No floor or ceiling effects were observed. Conclusion: The Slovenian version of the HOS ADL demonstrated a high level of reliability and validity in the elderly population, so we recommend it for clinical use. Key words: hip;elderly;Slovenia;Hip OutcomeScore;reliability;validity INTRODUCTION Patient-reported outcome measures (PROMs) are increasingly being used to evaluate clinical outcomes in orthopaedics, physical medicine and rehabilitation (1). PROMs are measurement tools that clinicians use to provide information on aspects of patient health status that are relevant to their quality of life, including symptoms, functionality, and physical, mental and social health (2). PROMs are important to improve patient-provider communication, patientinvolvement in decision-making and to better comprehend whether health care services and interventions enhance patients’ health status and quality of life (2). The growing popularity of therapeutic hip interventions continues to drive outcome-related research, primarily due to greater costs and risks associated with surgery in elderly patients with hip disorders (3-6). Hip osteoarthritis (OA) is the most common of the musculoskeletal disorders affecting the elderly (7) which can contribute to inactivity with ageing, and consequently to pain and reduced function, thus limiting the ability to perform simple activities of daily living (ADL) and ultimately impairing quality of life (8). There is a significant economic burden associated with hip disorders, largely due to the effects of disability associated with musculoskeletal disorders, comorbid diseases and cost of treatment (9). A number of validated PROMs are currently in use for elderly with hip disorders (3); among them, the most prominent are the WesternOntarioand McMaster Universities Osteoarthritis Index (WOMAC) (10), theOxford Hip Score(OHS) (11), themodified Harris Hip Score (mHHS) (12), the Hip Disability and Osteoar­thritis Outcome Score (HOOS) (13), and the Hip Outcome Score (HOS) (14). The HOS was the most commonly reported PROM utilised in assessmentof ADLin the elderly with hip osteoarthritis according to the literature (15, 16). The HOS was developed in the United States of America in 2006 and it is focused on activities of daily living and sports in the general population. The HOS is a self-administered, widely used clinical assessment tool for patients with degenerative hip diseases that is short, comprehensible, and easy to administer and interpret (14, 16). The HOS has been validated in individuals after arthroscopy and thosewith acetabular labraltears (17, 18). TheHOS exhibits high observer agreement, internal consistency, test-retest reliability, construct validity and interpretability, and low measurement error (17, 18). Despite its widespread use for assessing patients with hip pathologies, an official Slovenian version has not been prepared and validated. Theaimofour studywas toprovideareliableandvalidSlovenian version of the HOS. We focused our effort only on the ADLscale because hip pathology is most often present and assessed among the elderly, where the most common indicators of functional limitations are changes in the ability to perform ADL (8, 19). METHODS Thequality of aPROM is assessed by means of severalmeasure­mentproperties.Themainmeasurementproperties arereliability (internal consistency and test-retest reliability), validity (content validity and constructvalidity) andresponsiveness (20). When an assessment protocol is translated into another language and subse­quently validated, a standardized methodology for cross-cultural adaptation should be followed (21). Therefore, we translated the HOS ADLscale into the Slovenian language in concordance with = = == == - – – – == PRIREDBA SLOVENSKEGA PREVODA VPRAŠALNIKA ZA OCENO DOŽIVLJANJA STRAHU PRED BOLECINO ZA OTROKE ADAPTATION OF THE SLOVENE TRANSLATION OF THE FEAR OF PAIN QUESTIONNAIRE FOR CHILDREN dr. Barbara Horvat Rauter1, univ. dipl. psih., doc. dr. Katja Groleger Sršen1,2, dr. med., spec. fiz. in reh. med. 1Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca 2Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta Povzetek Izhodišce: Kronicna nerakava bolecina prizadene okrog 10 % otrok in mladostnikov in vpliva na kakovost njihovega življenja. Doživljanje bolecine je subjektivno in jo težko objektivno opredelimo. V tujini so oblikovali razlicne vprašalnike za merjenje strahu pred bolecino, ki je najpogostejša psihološka posledica spoprijemanja s temi težavami. Ker v Sloveniji nimamoprimernegainstrumentazaocenodoživljanjastrahu pred bolecino, smo se odlocili za prevod in priredbo Vpra­šalnika za oceno doživljanja strahu pred bolecino za otroke (angl. Fear of pain questionnaire for children, FOPQ-C), ki je uveljavljen v Evropi in po svetu. Metode: Vprašalnik smo prevedli v skladu s priporocili za prevajanje vprašalnikov: iz izvirne angleške razlicice smo vprašalnik prevedli v slovenšcino, usklajeni prevod pa nazaj v anglešcino. Slovenski prevod vprašalnika smo uporabili pri 35 otrocih in mladostnikih, ki so se vkljucili v obravnavo zaradi doživlja­nja kronicne nerakave bolecine. Vsi preiskovanci so na prvi obravnavi izpolnili vprašalnik ter podali povratno informacijo glede posameznih postavk vprašalnika. Ocenili smo notranjo skladnost vprašalnika in diskriminativnost posameznih postavk. Sedemnajst preiskovancev je vprašalnik izpolnilo dvakrat v razmiku enega tedna, kar nam je omogocilo oceno zanesljivosti slovenskega prevoda vprašalnika z vidika ponovnega merjenja. Rezultati: Vzorec preiskovancev ni bil sorazmerno razporejen glede na starost in spol. Preiskovanci so kot vprašljivi izpostavili - Poslano: 15. 2. 2023 Sprejeto: 20. 7. 2023 Avtorica za dopisovanje / Corresponding author (BHR): barbara.rauter@ir-rs.si postavki 8 in 23. Izkazali sta se tudi kot najmanj diskrimina­tivni. Obepostavkismo zato preoblikovali. Ocenjenanotranja skladnost vprašalnika je bila zelo visoka (a = 0,93). Srednji dosežek se pri ponovnem izpolnjevanju ni statisticno zna-cilno spremenil in ocenjena zanesljivost z vidika ponovnega merjenja je bila zelo visoka (. = 0,98). Zakljucek: Prevod FOPQ-C v slovenšcino se je ob uporabi pri pilotski skupini preiskovancev na splošno izkazal kot razumljiv in primeren. Menimo, da predstavlja uporaben pripomocek pri klinicnem delu. Kljucne besede: otrok; mladostnik; kronicna nerakava bolecina; ocenjevanje; strah pred doživljanjem bolecine; FOPQ-C UVOD Kronicna bolecina je opredeljena kot vsaj tri mesece trajajoca bolecina, ki povzroca pomemben custveni odziv in omejuje zmožnosti vsakdanjega in socialnega delovanja. Tudi v populaciji otrok in mladostnikov predstavlja resen in pogost zdravstveni problem (1). S kronicno bolecinose sreca od 15% do 25 % otrok in mladostnikov (2), pri cemer jih 8 % svojo bolecino ocenjuje kot tako hudo, da jih pomembno omejuje in posega v kakovost njihovega življenja (3). Biopsihosocialni model kronicne bolecine vkljucuje psihosocialne procese, ki se reciprocno povezujejo s fiziološkimi procesi, ki vplivajo na bolecinske odzive, kot sta zaznavanje bolecine in na bolecino vezana nezmožnost (4). Na bolecino vezan strah je psihološki proces, ki se je v obravnavi kronicne bolecine odraslih izkazal kot pomemben napovedni dejavnik zaznane jakosti bolecine in nezmožnosti (5, 6). Z bolecino povezan strah se pojavi v okolišcinah, v katerih posa­meznik dražljaje, ki so povezani z bolecino, zazna kot ogrožujoce. Model bolecine, ki vkljucuje izogibanje strahu (7), opisuje vpliv strahu, ki je povezan z bolecino, na posameznikovo zaznavanje. Model pojasnjuje, da zaznavanje bolecine kot ogrožajoce sproža doživljanje strahu, ki je povezan z bolecino, kar vodi v izogibalno vedenje in pretirano pozornost na bolecino. V literaturi avtorji navajajo visokopovezanoststrahu pred bolecino s celostnimivplivi na posameznikovo delovanje (1). Intenzivnejše doživljanje strahu pred bolecino krepi psihicno obremenjenost z bolecino (2, 3, 7), povzroca motnje razpoloženja (5-7) ter omejuje posameznikovo vkljucevanje v vsakodnevne aktivnosti ter socialno delovanje (1, 3, 4, 7). Za ocenjevanje strahu, ki je povezan z bolecino, je bilo za popula­cijo odraslih pacientov oblikovanih vec ocenjevalnih vprašalnikov. Najpogostejeuporabljeniso Tampalestvicastrahu pred gibanjem (angl. Tampa Scale of Kinesiophobia, TSK) (5, 8), Lestvica za ocenobolecinein tesnobnosti(angl.ThePainAnxiety Symptoms Scale, PASS) (9), Vprašalnik prepricanj o izogibanju strahu (angl. The Fear Avoidance Beliefs Questionnaire, FABQ) (10) in Lestvica psihološke nefleksibilnosti pri bolecini (angl. The Psychological Inflexibility in Pain Scale, PIPS) (11). Simons in sodelavci (12) so leta 2011 poskušali oblikovati podoben vprašalnik tudi za populacijo otrok in mladostnikov. Ker vprašalnik za merjenje strahu pred bolecino za populacijo otrok in mladostnikov pred tem še ni obstajal, so postavke oblikovali s pomocjo klinicnih izkušenj, povratnih informacij otrok in mladostnikov ter njihovih družin. Zgledovali so se tudipo prej omenjenih samoocenjevalnih vprašalnikih za populacijo odraslih pacientov, ki so bili oblikovani kot Likertova lestvica z ocenami v razponu od štiri do sedem stopenj in so imeli potrjene dobre psihometricne lastnosti. Ker so želeli oblikovati vprašalnik za otroke in mladostnike, so razponomejilinapetstopenj,karjebiloskladnozvprašalnikoma TSKin FABQpri odraslih, hkrati pa je predstavljalo najpogosteje uporabljeno lestvico pri populaciji otrok. Prvotno so oblikovali vprašalnik s 37 postavkami, ki bi omogocal oceno predvidenih štirih podlestvic: izogibanje aktivnostim (15 postavk), strah pred bolecino (9 postavk), kognitivne motnje (8 postavk) ter strah, vezan na telo (5 postavk). Na podlagi rezultatov ocene zane­sljivosti so izlocili 13 postavk in v koncno razlicico vprašalnika vkljucili24postavk.Kotnajustreznejšasejeizkazaladvofaktorska struktura, ki je vkljucevala lestvici strah pred bolecino in izogi­banjeaktivnostim.Vprašalnikzaocenostrahupreddoživljanjem bolecine za otroke (FOPQ-C) se uporablja po svetu, v Evropi so ga prevedli v italijanšcino (13), nizozemšcino (14) in nemšcino (15); prevod so pripravili tudi v Braziliji (16). Vvseh študijah je vzorec vkljuceval preko 100 udeležencev. Uporabnost FOPQ-C so potrdili tudi v meta študiji (15), v kateri avtorji navajajo strah pred bolecino poleg psihicne obremenjenosti z njo kot temeljni - – = = = === - – ZANESLJIVOST MED OCENJEVALCI ZA SLOVENSKI PREVOD OCENJEVALNEGA INSTRUMENTA ZA OCENO PRIPRAVLJENOSTI NA PISANJE IN PRIPRAVLJENOST NA PISANJE V SKUPINI OTROK S CEREBRALNO PARALIZO INTER-RATER RELIABILITY FOR SLOVENE TRANSLATION OF THE WRITING READINESS INVENTORY TOOL IN CONTEXT AND WRITING READINESS IN A GROUP OF CHILDREN WITH CEREBRAL PALSY Neža Fefer1, dipl. del. ter., Anita Pesek1, dipl. del. ter., Darinka Brezovar1, dipl. del. ter., prof. dr. Gaj Vidmar1,2,3, univ. dipl. psih., doc. dr. Katja Groleger Sršen1,2, dr. med. 1Univerzitetni rehabilitacijski institut Republike Slovenije Soca, Ljubljana, Slovenija 2Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Ljubljana, Slovenija 3Univerza na Primorskem, FAMNIT, Koper, Slovenija Izvlecek Izhodišca: Ocenjevalni instrument za oceno pripravljenosti na pisanje ­(angl. Writing Readiness Inventory Tool in Context, WRITIC) je standardiziran, veljaven in zanesljiv ocenjevalni instrument za oceno pripravljenosti na pisanje, namenjen predšolskim otrokom v tipicnem razvoju, ki smo ga prevedli v slovenski jezik.Želelismopreveritizanesljivostmedocenjevalci(angl. inter-rater reliability, IRR) za slovenski prevod testa in ovre­dnotiti pripravljenost na pisanje v skupini otrok s cerebralno -paralizo (CP). Metode: Za ugotavljanje IRR so tri delovne terapevtke z licenco za uporabo WRITIC slepo ocenile 30 videoposnetkov otrok z razlicnimi diagnozami. IRR smo ocenili z intraklasnim kore­lacijskim koeficientom (ICC). Za analizo razlik v povprecnih ocenah med ocenjevalci smo uporabili analizo enosmerno variance za ponovljene meritve. Pripravljenost na pisanje smo nato ocenili pri skupini 30 otrok s CP s povprecno Poslano: 31. 1. 2023 Sprejeto 15. 3. 2023 Avtorica za dopisovanje / Corresponding author (KGS): katja.groleger@mf.uni-lj.si starostjo 8 let, ki so bili razvršceni v vse razlicne stopnje GMFCS (število otrok po stopnjah od I. do V.: 16/5/3/5/1). Za te podatke smo izracunali opisno statistiko. Rezultati: IRR je bila popolna pri podlestvicah »Otrok« in »Okolje« (ICC=1,00), medtem ko je bila pri podlestvici »Izvedba nalog« nekoliko nižja, a še ustrezna (ICC=0,85). IRR pri podlestvici »Intenzivnost izvedbe« je bila rahlo pod mejo ustreznosti (ICC=0,79). Analiza povprecnih dosežkov na podlestvicah »Izvedba nalog« in »Intenzivnost izvedbe« je pokazala, da dosežki otrok upadajo z višjimi stopnjami GMFCS. Pri vecini otrok s CP pripravljenost na pisanje ni bila zadostna. Zakljucek: IRR jedovoljvisoka, dalahkopotrdimo zanesljivostsloven­skega prevoda WRITIC. Visoka skladnost med ocenjevalci je pomembna, da za terapevte, starše in ucitelje o pripravljenosti napisanjepredšolskih otrokzagotovimoustreznein zanesljive informacije. Vecina otrok s CPše dolgo po vstopu v šolski program nima zadostnih spretnosti na podrocju pisanja. Kljucne besede: otrok; cerebralna paraliza; pripravljenost na pisanje; WRITIC; zanesljivost med ocenjevalci UVOD Pisanje je kompleksna vešcina, ki se jo pricnemo uciti v zgodnjem otroštvu in je kljub vedno pogostejši uporabi racunalnikov v vsakdanjem življenju pomembna vse življenje. Aktivnost, ki je del našega vsakdanjega življenja, vkljucuje jezikovne, kognitivne in zaznavno-gibalne sestavne dele, ki jih je med seboj potrebno dobro uskladiti (1). Otroci postopoma razvijejo pripravljenost na razvoj grafomotoricnih spretnosti. Razlicne stopnje funkcionira­nja in zrelosti osrednjega živcevja, okoljski dejavniki, izkušnje, raven zanimanja in koordinacija drobnega gibanja rok so kljucni dejavniki, ki vplivajo na otrokove zgodnje poskuse in uspeh pri nalogah s papirjem in svincnikom (2, 3). Težave z zapisovanjem besed in rokopisom (disgrafija) so oprede­ljene kot motnja v razvoju grafomotorike (4). Za otroke, ki imajo težave z grafomotoriko, je znacilno, da lahko napišejo le zelo kratke odlomke, pišejo pocasi in z vecjim naporom, uporabljajo neprimeren prijem svincnika, težko oblikujejo crke in ne pišejo tekoce (5). Takšne težave najdemo pri od 6 % do 33 % otrok v splošni populaciji, odvisno od starosti otrok, meril za oceno in uporabljenih ocenjevalnih instrumentov (6). Poleg tega je treba upoštevati, da je teh težav med otroki z okvaro osrednjega živcevja, živcno-mišicnimi boleznimi ali drugimi motnjami v razvoju še vec, = - vendar natancnega deleža niti ne poznamo, pri tem pa hkrati vemo, da otroci v šolskem okolju za pisanje porabijo od 30 %do 60% casa. Da bi otroku s težavami pri pisanju lahko ucinkovito pomagali, je treba najprej opraviti oceno sposobnosti pisanja. Pomembno je, da uspešnost otroka pri rokopisu ocenimo z veljavnim, zanesljivim, standardiziranim ocenjevalnim orodjem, v kombinaciji z nefor­malnim opazovanjem v ucilnici in posvetovanjem z ucitelji (7). Bobnarjevajev letu 2021 zadiplomsko delo (8) opravilapregled literature, ki je bila v obdobju od leta 2006 do 2021 dostopna v vec elektronskih zbirkah in med 256 clanki našla devet razlicnih ocenjevalnih instrumentov za oceno grafomotorike za otroke v razlicnih starostnih obdobjih. Zapise o ocenjevalnih instrumentih smo pregledali skupaj z delovnimi terapevtkami z Oddelka za (re)habilitacijo otrok na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – Soca in se odlocili za izbor Ocenjevalnega instrumenta za oceno pripravljenosti na pisanje (angl. Writing Readiness Inventory Tool in Context, WRITIC) (9). Test so razvili Berninger in sodelavci, ki so po sistematicnem pregledu literature ugotovili, da za ocenjevanje pripravljenosti otroka na pisanje ni ustreznegaocenjevalnegainstrumenta.RazvilisotestWRITICin v kasnejši raziskavi potrdili njegove dobre psihometricne lastnosti, vkljucno z zanesljivostjo med ocenjevanji in med ocenjevalci (10). – – – – – – - = = = == = - – – RABA PREDLOGOV IN PREDLOŽNIH ZVEZ PRI SLOVENSKO GOVORECIH PREDŠOLSKIH OTROCIH THE USE OF PREPOSITIONS AND PREPOSITIONAL PHRASES BY SLOVENE­SPEAKING PRESCHOOL CHILDREN Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, Zdravstveni dom Ormož Janja Vidovic, prof. def. logoped Izvlecek Izhodišca: Raba predlogov med slovensko govorecimi otroki je slabo raz­iskana, kljub temu da so vaje s predlogi pogost del logopedskih obravnav. Cilj raziskave je bil preuciti, pri katerih starostih otroci razumejo in v izražanju uporabljajo predloge v, na, pod, pred, za, ob/pri/poleg/zraven/blizu in med, ali predloge otroci razumejo, preden jih zacnejo uporabljati v izražanju, in ali deikticna raba predlogov z leti upada. Metode: Pridobili smo podatke 88 slovensko govorecih otrok, starih od 2 leti do 4 leta in 11 mesecev, ki so sodelovali v standardi­zacijislovenskerazliciceNoveReynellrazvojnelestvice. Na podlagi njihovih odgovorov na naloge na lestvici smo opisali porazdelitev predlogov glede na starost. S statisticnimi testi smo glede na starostno skupino preverili, ali so rezultati na nalogah razumevanja predlogov boljši kot rezultati na nalogah izražanja ter ali deikticna uporaba predlogov z leti upade. Rezultati: Vstarostni skupini 2-letnikov se pri manj kot polovici otrok v izražanju pojavijo predlogi v, na, pod, ob, za, medtem ko se pred in med ne pojavita. V starostni skupini 3-letnikov se pri vec kot polovici otrok v izražanju pojavijo predlogi v, na, pod in pri manj kot polovici otrok pred, ob/pri/poleg/ zraven/blizu, med. Vsi otroci v starostni skupini 4-letnikov uporabljajo predloge v, na, za in pod, nekaj manj otrok rabi predlog ob in manjkotpolovica4-letnikov uporabljapredlog med. Rezultati raziskave so pokazali, da otroci razumejo predloge, še preden jih uporabijo v izražanju. Ugotovili smo, - Poslano: 19. 5. 2023 Sprejeto: 6. 6. 2023 Avtorica za dopisovanje/ Corresponding author (JV): janja.vidovic11@gmail.com da deikticna raba predlogov zacne s starostjo otroka padati, najbolj od cetrtega leta naprej. Zakljucek: Ugotovili smo, da slovensko govoreci otroci obravnavane predloge, z manjšimi odstopanji, usvajajo v obdobjih, pri­merljivih s tujimi študijami. Potrdili smo tudi domnevi, da otroci predloge razumejo, preden jih zacnejo uporabljati, in da deikticna raba predlogov s starostjo upada. Kljucne besede: prostorski predlogi; deikticnost; predšolski otrok; logopedija UVOD Vaje s predlogi se v logopedskih obravnavah pogosto uporabljajo (1–4), vendar je raba predlogov v slovenskem jeziku z vidika logopedije slabo raziskana. Ker lahko pri usvajanju predlogov v razlicnih jezikih prihaja tudi do razlik (5, 6), je tako z vidika teoretskega razumevanja kot logopedske prakse pomembno, da predloge preucimo tudi med slovensko govorecimi otroki. V prispevku bomo najprej povzeli temeljne jezikoslovne lastnosti predlogov in predložnih zvez, jih umestili v kognitivno-jezikovni razvoj in pregledali dosedanje raziskave o usvajanju ter rabi pre­dlogov priotrocih. Nato bomo predstavilirezultatenašeraziskave, vkaterismoraziskovaliusvajanjeprostorskihpredlogovoziroma predložnih zvez za izražanje enostavnega položaja pri slovensko govorecih otrocih s tipicnim jezikovnim razvojem. Jezikoslovne znacilnosti predlogov Predlogi so nepregibna, funkcijska besedna vrsta, ki ne nosi samostojnega, predmetnega pomena, temvec slovnicni pomen, ki je vedno vezan na konkretno skladenjsko okolje (7–9). Z njimi izražamo podredne skladenjske odnose med besedami oziroma frazami. V slovenšcini vplivajo tudi na sklon besede, ki jim sledi, npr. na tovornjaku, saj se vsak predlog veže samo z dolocenimi skloni. Predlog in besedna zveza, ki mu sledi v dolocenem sklonu, tvorita predložno zvezo. Predlogi izražajo prostorska, vzrocna, nacinovna ali casovna razmerja(8). Vclanku sebomo osredinilinaprostorskepredloge. Kadar ti dolocajo le mesto necesa glede na neki referencni predmet, npr. na mizi, govorimo o predlogih, ki izražajo enostavni položaj (10) oziroma topološke predstave (11). - Predlogi v kognitivno-jezikovnem razvoju Ker je razvoj jezika tesno povezan s spoznavnim razvojem (5, 12), znanje rabe predlogov ni pokazatelj le jezikovnih sposobnosti (13), temvec tudi stopnje spoznavnega razvoja (14). Zato so predlogi pomembni tako z vidika jezikoslovja in kognitivne znanosti kot tudi logopedije. Dojemanjeprostorav filozofijiduhain kognitivniznanostitemelj-no vlogo igra že vsaj od Kanta naprej in zaradi svojega vpliva na druga podrocje kognicije, v našem primeru na jezik, še danes ostaja pomembno podrocje raziskovanja (15). Jezikovni izrazi za opis mnogih prostorskih razmerij se lahko razvijejo šele, ko so razvite potrebne konceptualne kategorije (5, 6). Povedano drugace, otrok dojema in razumeva prostorskost, preden zacne o njej govoriti. Vrazvojuotrokovegajezikasepomenskaplatprepletazoblikov­no, semantika s sintakso, znanje o jeziku z znanjem o svetu (5, 11–12,14).Razvojpredlogovjeodvisenodotrokovegadojemanja lastnega telesa (usvajanje t. i. telesnih shem), orientacije v prostoru, predstavljanja kolicin ali velikosti (16), konceptualizacije prostora (17), neverbalnih kognitivnih strategij (18–20), dojemanja tri­ali dvodimenzionalnosti prostora (1). Clark je v svoji raziskavi denimo odkrila, da semanticno razumevanje prostorskih odnosov, ki jih nakazujejo predlogi v, na in pod, sledi predhodnim neje­zikovnim strategijam, ki najverjetneje izhajajo iz otrokovega konceptualnega znanja o svetu (18). Poleg otrokove zmožnosti, da sploh dojema fizicne in socialne dogodke, ki jih z jezikom izražamo, predlogi terjajo tudi zmožnost, da procesira, ureja in hrani jezikovne informacije (12). – = = = = = = = = = - - VPLIV POLOŽAJA VRATNE HRBTENICE MED IGRANJEM INSTRUMENTA, CASOVNE DELOVNE OBREMENITVE IN TELESNE DEJAVNOSTI NA BOLECINO V VRATNO-RAMENSKEM PREDELU PRI PROFESIONALNIH INSTRUMENTALISTIH THE INFLUENCE OF CERVICAL SPINE POSITION WHILE PLAYING AN INSTRUMENT, TIME WORKLOAD AND PHYSICAL ACTIVITY ON NECK­SHOULDER PAIN IN PROFESSIONAL INSTRUMENTALISTS Ana Krt, dr. med., doc. dr. Nataša Kos, dr. med., Tomaž Krt Univerzitetni klinicni center Ljubljana Izvlecek Izhodišca: Bolecina v vratno-ramenskem predelu se pri profesionalnih instrumentalistih pojavlja pogosto. Vtujini je že objavljenih nekaj raziskav o povezanosti med položajem telesa med igranjem instrumenta in bolecino v vratno-ramenskem pre­delu. Vdostopni literaturi nismo našli raziskave, v kateri bi -analizirali morebitni vpliv redne telesne vadbe na bolecino v vratno-ramenskem predelu pri instrumentalistih. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali obstaja povezava med polo-žajem vratne hrbtenice med igranjem instrumenta, casovno delovno obremenitvijo ter telesno vadbo in bolecino v vrat-no-ramenskem predelu pri profesionalnih instrumentalistih v simfonicnem orkestru. - Metode: Vkljucili smo profesionalne instrumentaliste Simfonicnega orkestra Cantabile. Pripravili smo priložnostni anketni vpra­ šalnik, s katerim smo zbrali njihove osnovne demografske podatke, podatke o bolecini v vratno-ramenskem predelu, tedenski delovni obremenitvi in obsegu redne telesne vadbe. Poslano: 5. 11. 2022 Sprejeto: 7. 12. 2022 Avtorica za dopisovanje / Corresponding author (AK): ana.krt@kclj.si Instrumentalisti so jakost bolecine ocenjevali po vidni ana­logni lestvici. Za oceno vpliva položaja vratne hrbtenice na bolecino smo instrumentaliste razdelili v dve skupini: skupino, v kateri je položaj vratne hrbtenice med igranjem inštrumenta v staticnem, asimetricnem položaju, in skupino, v kateri je položaj vratne hrbtenice v staticnem, nevtralnem položaju oz. se položaj hrbtenice dinamicno spreminja. Rezultati: Od 52 izpolnjenih vprašalnikov smo jih v statisticno analizo vkljucili46. Povprecnastarostinstrumentalistov (13 moških, 33 žensk) je bila 30 let (razpon od 18 do 61 let). Ženske so imele v zadnjem mesecu statisticno znacilno mocnejše bolecine. Instrumentalisti z vecjim tedenskim urnim obsegom vaj (nad 10 ur) niso porocali o statisticno znacilno vecji pojavnosti bolecine. Instrumentalisti, ki so tedensko telesno aktivni vec kot dve uri, so porocali o statisticno znacilno manjših bolecinah kot instrumentalisti, ki so telesno aktivni manj kot dve uri. Zaradi prisilnega položaja vratne hrbtenice pri igranju inštrumentani prišlo do statisticno znacilno vecje pojavnosti bolecine. Zakljucek: Bolecina v vratno-ramenskem predelu pri profesionalnih instrumentalistih se tudi v Sloveniji pojavlja pogosto. Bolj kot sam položaj vratne hrbtenice se zdi, da nanjo vpliva položaj zgornjih udov. Za potrditev le-tega so potrebne nadaljnje raziskave. Redna telesna vadba ima ugoden vpliv na bolecino tudi pri profesionalnih instrumentalistih. Kljucne besede: bolecina;asimetrijadrže;vratno-ramenskipredel; instrument; telesna dejavnost UVOD Z delom povezane bolecine v mišicno-skeletnem sistemu so velik javno-zdravstevni problem, ki vpliva na kakovost življenja. Velik delež teh bolecin predstavlja bolecina v vratno-ramenskem predelu. Vzrok za nastanek bolecine v vratno-ramenskem predelu v delovno aktivni populaciji je v vec dejavnikih. Nanjo pomembno vplivajo biomehanicni in psihološki vplivi na delovnem mestu. V literaturi opisani dejavniki tveganja za pojav z delom povezane bolecine v vratno-ramenskem predelu so ženski spol, višja starost, ponavljajoci se gibi v zgornjem udu, težko fizicno delo, prisilna drža, vibracije, delo z racunalnikom in psihološki dejavniki (1). Vecino naštetih dejavnikov je prisotnih tudi pri profesionalni glasbenikih. Pretekle raziskave kažejo, da imajo glasbeniki od mišicno-skeletnih težav najvec težavz vratom, rameni, zgornjimi udi in križem (2). Pri dolocenih instrumentih je položaj telesa pri - igranju izrazito asimetricen (godala, flavta, kitara, pozavna) (3). Dodatno staticno obremenitev mišic ramenskega obroca predsta­vlja igranje instrumentov, pri katerih sta en ali oba zgornja uda ob igranju instrumenta dvignjena (4). Še vec, pri igranju dolocenih instrumentov je vratna hrbtenica v staticnem, prisilnem položaju (flavta, violina, viola), kar predstavlja dodatno obremenitev za mišicno-skeletni sistem vratu in ramenskega obroca. Poleg vseh staticnih obremenitev igranje instrumentov zahteva še ponavljajoce se, hitre in natancne gibe v sklepih zgornjih udov ter dobro moc stiska pesti. Vse našteto zahteva vecurno socasno staticno in ponavljajoce se mišicno delo, kar lahko vodi v nastanek bolecine v vratno-ramenskem predelu (5-7). Vlogatelesnedejavnostipripreprecevanjuinzdravljenjumnogih vrst kronicnih bolezni je dobro poznana. Redna vadba izboljša mišicno moc, vzdržljivost, zmanjšuje stres in bolecine (8). Chan s sodelavci je ugotovil, da ima prilagojena vadba pozitiven vpliv = = = = 41 – PREGLED PREDPISOVANJA MEDICINSKIH PRIPOMOCKOV PRI BOLNIKIH Z MULTIPLO SKLEROZO REVIEW OF PRESCRIBING ASSISTIVE DEVICES TO PEOPLE WITH MULTIPLE SCLEROSIS Alma Hukic, dipl. del. ter., Dejana Zajc, dipl. del. ter., Marta Vidmar, dipl. del. ter., Polonca Rogelj, dipl. del. ter., Gabriela Cešarek Vucko, dipl. del. ter., Katja Perme Sušnik, dipl. del. ter., Marko Vidovic, mag. kin., dipl. del. ter., Marcel Kepic, dipl. del. ter., Anja Udovcic Pertot, dr. med. Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca Izvlecek Izhodišca: Multipla skleroza (MS) je bolezen osrednjega živcnega sis-tema, ki povzroca razlicne spremenljive in nepredvidljive simptome, ki pomembno vplivajo na bolnikovo vsakodnevno funkcioniranje. Delovni terapevt v sklopu interdisciplinarnega tima bolnikom svetuje in predpisuje razlicne medicinske pripomocke, ki lahko olajšajo izvajanje dnevnih aktivnosti. Namen in cilj naše raziskave je bil ugotoviti, katere medicinske pripomocke smo najveckrat predpisali bolnikom z multiplo sklerozo, ki so bili v obdobju enega leta hospitalizirani na Oddelku za rehabilitacijo oseb po poškodbi glave, z multiplo sklerozo in drugimi nevrološkimi obolenji. Metode: Izvedli smo retrospektivni pregled medicinske dokumentacije 127 bolnikov z diagnozo multiple skleroze, vkljucenih v rehabilitacijsko obravnavo na Univerzitetnem Rehabilitacij­skemInštitutu RepublikeSlovenijeSocaod januarja2021 do vkljucno decembra 2021. Rezultati: ­ V letu 2021 smo 66 (52 %) bolnikom z MS predpisali 111 medicinskih pripomockov. Najvecbolnikov je prejelo en pri­pomocek (n=38;30%). Najpogostejepredpisan pripomocek -jebilelektricniskuter.Analizamedsebojnepovezanostimed predpisanim številom pripomockov in spolom ni pokazala statisticno znacilne povezave. Prav tako nismo ugotovili po­vezanostimed številompredpisanih pripomockov instarostjo bolnikov, obliko bolezni in stopnjo bolezni po Razširjeni lestvici stopnje zmanjšane zmožnosti. Poslano: 3. 2. 2023 Sprejeto: 9. 6. 2023 Avtor za dopisovanje/Corresponding author (AH): alma.hukic@ir-rs.si Zakljucek: Bolnikom z MS je na voljo vec razlicnih medicinskih pri­pomockov, ki jim omogocajo lažje izvajanje vsakodnevnih aktivnostih. Vecina naših pacientov je prejela en pripomocek; analiza ni pokazala povezanosti niti s stopnjo bolezni niti z drugimi lastnostmi pacientov. Kljucne besede: multipla skleroza; delovna terapija; medicinski pripomocki; samostojnost UVOD Multipla skleroza (MS) je bolezen osrednjega živcnega sistema (1), katere razširjenost se je zadnja leta povecala v skoraj vseh sve­tovnih regijah (2). Na svetu je po zadnjih podatkih 2,8 milijona ljudi s to boleznijo (2), ki vodi v dolgotrajne in napredujoce slabšanje zmožnosti na podrocju gibanja, vsakodnevnih aktivnosti in kognitivnih zmožnosti mladih odraslih ljudi (3). Nastanek boleznipovezujejo zmedsebojnimdelovanjemgenetske dovzetnosti in okoljskih vplivov (4). Raziskanih je bilo vec dejav­nikov, vkljucno z nizko vsebnostjo vitamina D, oddaljenostjo od ekvatorja, prehrano, kajenjem in virusi (1, 4-5). Najnovejše razi­skave potrjujejo tudi tesno povezavo med okužbo z Epstein-Barr virusom in nastankom MS (6). Bolezen se najpogosteje pojavi med 20. in 40. letom starosti (1), pogostejša je pri ženskah (razmerje 3:1), vendar je moški spol dejavnik tveganja za slabšo napoved izida bolezni (7). Bolniki z MS doživljajo širok nabor nepredvidljivih in spremenljivih simptomov, vkljucno s spasticnostjo in šibkostjo mišic, motnjami hoje, bolecino, utrudljivostjo, motnjami spanja in disfunkcijo crevesja in mehurja (3). Pogoste so tudi motnje cutilnih funk-cij, zmanjšana moc in tremor v zgornjih udih, kar lahko vodi k zmanjšanju funkcije zgornjih udov (8). Tremor in ataksija sta med najbolj zahtevnimi simptomi MS, saj zdravljenje z zdravili vecinoma ni ucinkovito (9). MS lahko poteka v razlicnih oblikah; locimo recidivno remitentno obliko bolezni (RRMS), primarno napredujoco obliko (PNMS) in sekundarno progresivno obliko bolezni (SNMS) (10). Najpo­gostejša med njimi je RRMS (1). Klinicne smernice in priporocila za zdravljenje bolnikov z MS poudarjajo pomen interdisciplinarnega tima, v katerem imajo po­membno vlogo tudi delovni terapevti (11). Ena od nalog delovnih terapevtov je svetovanje in predpis medicinskih pripomockov, ki lahko bolnikomzMS olajšajo izvajanjevsakodnevnih aktivnosti. Ustrezni pripomocki povecajo samostojnost in varnost pacienta ter zmanjšajo pritisk na svojce in negovalce (12). Na Univerzitetnem rehabilitacijskeminštitutu Republike Slovenije Soca (URI Soca) predpisujemo razlicne medicinske pripomocke. Pravico do medicinskih pripomockov dolocata Zakon o zdravstve­ nem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ter Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Na osnovi teh predpisov Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) zavaro­vanim osebam zagotavlja uresnicevanje pravic do medicinskih pripomockovvbremeobveznegazdravstvenegazavarovanja(13). Namen naše raziskave je bil ugotoviti, katere medicinske pri­pomocke smo najveckrat predpisali bolnikom z MS, ki so bili v obdobju enega leta vkljuceni v bolnišnicni program rehabilitacije na Oddelku za rehabilitacijo oseb po poškodbi glave, z multiplo sklerozo in drugimi nevrološkimi obolenji. Prav tako so nas zanimale demografske znacilnosti obravnavanih bolnikov. METODE Preiskovanci V raziskavo smo vkljucili bolnike z MS, ki so se udeležili pro-gramov celostne bolnišnicne rehabilitacije v obdobju od januarja 2021 do vkljucno decembra 2021 na Oddelku za rehabilitacijo pacientov po nezgodni možganski poškodbi, z multiplo sklerozo in ostaliminevrološkimiobolenji na URI Soca. Vkljucitvenamerila: a) prvi sprejem v program rehabilitacije, b) ponovni sprejem v program rehabilitacije. Iz raziskave smo izvzeli bolnike z ostalimi diagnozami. Zbiranje podatkov Iz medicinske dokumentacije bolnikov smo zbrali podatke o spolu, starosti, obliki bolezni, letu diagnoze in stopnji po Razširjeni lestvici stopnje zmanjšane zmožnosti (angl. Expanded disability status scale, EDSS (1).Izdokumentacijedelovnih terapevtov smo zbrali podatke o medicinskih pripomockih. – – – – – = = == = = == – = - UCINKI TRANSKUTANE ELEKTRICNE ŽIVCNE STIMULACIJE NA HITROST HOJE PRI PACIENTIH PO MOŽGANSKI KAPI – PREGLED LITERATURE EFFECTS OF TRANSCUTANEOUS ELECTRICAL NERVE STIMULATION ON GAIT SPEED IN PATIENTS AFTER STROKE – LITERATURE REVIEW Jana Hocevar1, dipl. fiziot., izr. prof. dr. Urška Puh2, dipl. fiziot. 1Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta 2Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca Uvod Pripacientih po možganskikapije hitrosthojepogosto zniža­na. Transkutana elektricna živcna stimulacija (TENS) se lahko uporablja tudi za spodbujanje senzorimotoricnih funkcij. Naš namen jebilpregledatiliteraturooucinkihvisokofrekvencne TENS na hitrost hoje pri pacientih po možganski kapi. Metode: Literaturo smo iskali v podatkovnih zbirkah PubMed, PEDro, Cochrane Library, Embase in CINAHL. Dodatno smo preg­ledali tudi sezname literature vkljucenih raziskav. Vkljucili smo randomizirane kontrolirane poskuse, v katerih so avtorji preverili ucinek uporabe TENS na hitrost hoje pri pacientih po možganski kapi. Rezultati: Vpregled literature smo zajeli pet raziskav, v vseh so TENS uporabili pri paceintih v mirovanju. Vtreh so ugotovili sta­tisticno znacilno vecje izboljšanje hitrosti hoje pacientov v subakutnem in/ali kronicnem obdobju po možganski kapi v skupini s TENS, ki ji je sledila standardna vadba, v primerjavi s skupinami pacientov, ki so imeli le TENS, placebo TENS in standardno vadbo ali so bili brez obravnave. Zakljucek: Glede na rezultate pregledane literature kaže, da ima vsaj 30-minutna TENS, ki ji sledi vsaj 30-minutna standardna - Poslano: 11. 11. 2022 Sprejeto: 4. 5. 2023 Avtorica za dopisovanje / Corresponding author (UP): urska.puh@ir-rs.si vadba, pozitivneucinkenahitrosthojepacientov v kronicnem obdobju po možganskikapi, medtemko TENS kot samostojna obravnava ni ucinkovita. Za oblikovanje trdnih zakljuckov o ucinkovitosti TENS v kombinaciji s standardno vadbo pri pacientih v subakutnem obdobju po možganski kapi so potrebne raziskave visoke kakovosti. Kljucne besede: transkutana elektricna živcna stimulacija; možganska kap; hitrost hoje UVOD Vsako leto vec kot 13,7 milijona ljudi na svetu doživi možgansko kap, s posledicno zmanjšanimi zmožnostmi pa živi vec kot 116 milijonov ljudi (1). Zmanjšana sposobnost hoje velja za eno od najpogostejših in omejujocih posledic možganske kapi (2), zato je doseganje optimalne sposobnosti hoje, vkljucno s primerno hitrostjo hoje, temeljni cilj fizioterapije. Na nacin in sposobnost hoje pacientov po možganski kapi vplivajo slabše ravnotežje in/ali pojav t.i. hemiplegicnega vzorca hoje, kar pa je posledica primarnih in sekundarnih okvar živcevja in mišicno-skeletnega sistema. S sposobnostjo hoje so bolj povezane mišicnazmogljivost,okvaregibalnihfunkcijinmotnjeravnotežja, med temko najbi imelespasticnost, okvaresenzorikein zmoglji­vost srcno-žilnega sistema manjši vpliv na sposobnost hoje (2). Posledica teh sprememb so spremenjeni vzorci kinematike in kinetike, odstopanja casovno-prostorskih spremenljivk (vkljucno s hitrostjo hoje), aktivacije mišic in vecja poraba energije med hojo (2-4). Znižana hitrost hoje je ena od glavnih znacilnosti hoje pacientov po možganski kapi (2) in pogosto njena trajna posledica. Zavedati se je treba tudi, da nižja hitrost hoje prispeva k spremenjenim vzorcem hoje. Hsu in sod. so porocali (5), da je hitrost hoje pacientov po možganski kapi z razlicnimi stopnjami okvare v razponu od približno 0,18 do 1,03 m/s, za paciente v kronicnem obdobju po možganski kapi pa od 0,2 do 1,1 m/s (6), spovprecno hitrostjo hoje 0,6 m/s (SO = 0,4 m/s) (7); medtem ko so zdravi preiskovanci primerljive starosti hodili v povprecju s hitrostjo 1,5 m/s (7). Ugotovili so, da na hitrost hoje pacientov po mož­ganski kapi najbolj vplivata šibkost mišic plantarnih fleksorjev (6) oziroma fleksorjev kolka (5, 6) in ekstenzorjev kolena (5) na okvarjeni strani, pri cemer je bila hitrost sprošcene hoje zmerno povezana še s funkcijami gibanja, ob tem pa nizko povezana z zmogljivostjo in spasticnostjo mišic plantarnih fleksorjev ter okvarami obcutenja (5). Vraziskavi, v kateri so ugotavljali pove­zanost okvare obcutka za dotik in propriocepcije sklepov spodnjih udov s sposobnostjo hoje pri pacientih z blago do hudo stopnjo možganske kapi, je bila povezanost visoka. V nasprotju s tem pa pri pacientih z blago do zmerno stopnjo okvare povezanosti hitrosti hoje s funkcijami obcutenja niso ugotovili (8, 9). Eden od terapevtskih pristopov, ki se uporablja v rehabilitaciji pacientov po možganski kapi, je transkutana elektricna živcna stimulacija (TENS). Najpogosteje opisujejo vpliv TENS na sti­mulacijosenzoricnihživcnihvlaken,karlahkovodivzmanjšanje bolecine (10). Mehanizmi ucinkov TENS na funkcije gibanja in obcutenja še niso povsem jasni, nevrofiziološke raziskave pa kažejo, da enkratna, 20- ali 30-minutna stimulacija povzroci aferentne spremembe v motoricni skorji in kortikospinalni progi (11, 12). V rehabilitaciji lahko TENS uporabljamo tudi za iz­boljšanje funkcij gibanja in obcutenja (13). Ameriške smernice za rehabilitacijo pacientov po možganski kapi (14) priporocajo uporabo TENS le za zmanjševanje spasticnosti, medtem ko so se dokazi o ucinkih na hojo na podlagi opravljene metaanalize izkazali za pomanjkljive (15). Slovenska Priporocila za fizioterapijo po možganski kapi (16) vkljucujejo uporabo TENS kot dodatek k standardni obravnavi v kronicnem obdobju rehabilitacije pacientov po možganski kapi, da bi z njo znižali spasticnost mišic spodnjih udov. Poleg tega avtorji priporocajo razmislek o uporabi TENS kot delstandardneobrav-nave pri pacientih v subakutnem obdobju, da bi z njo izboljšali njihove sposobnost hoje (16). O ucinkih TENS pri pacientih po možganski kapi so bili objavljeni že vsaj trije sistematicni pregledi literaturezmetaanalizo(16–18).Vvsehsougotovilimožnepozi­tivne ucinke na hitrost hoje, vendar so bile v vsakem od pregledov vkljucene zgolj tri raziskave z uporabo visokofrekvencne TENS (. > 50 Hz), v katerih je bila kot izid merjena hitrost hoje. Venem od pregledov (17) so med rezultate hitrosti hoje upoštevali tudi dosežke pacientov pri casovno merjenem Testu vstani in pojdi, ki pa je odraz tudi drugih elementov premicnosti. Zato smo s tokratnim pregledom literature želeli ugotoviti, kakšni so dokazi o ucinkih visokofrekvencne TENS na hitrost hoje pacientov po možganski kapi. - - Tabela 1. Opis obravnave v raziskavah ucinkovitosti TENS za zvišanje hitrosti hoje po možganski kapi. Table 1. Description of treatment in studies of the effectiveness of TENS to increase gait speed after stroke. – – – – – - – – – – – Povecanje hitrosti hoje je bilo v treh raziskavah v skupini, v kateri je terapiji s TENS sledila vadba, statisticno znacilno vecje kot v skupini s placebo TENS in vadbo (21-23), samo TENS (22, 23) ali v skupini brez obravnave (22, 23). Nasprotno pa se hitrost hoje ni spremenila v skupinah, ki so bile deležne le obravnave s TENS (22, 23, 25). V eni raziskavi se je hitrost hoje statisticno znacilno izboljšala tako v skupini s TENS in vadbo kot v skupini s placebo TENS in vadbo, vendar razlika v spremembi hitrosti hoje med skupinama ni bila statisticno znacilna (24) (Tabela 3). RAZPRAVA Rezultati treh od petih raziskav, vkljucenih v pregled, kažejo na to, da ima TENS pozitivne ucinke na hitrost hoje pri pacientih po možganski kapi v kronicnem (21–23) in subakutnem obdobju (21), vendar le kadar terapiji s TENS sledi standardna vadba. Kaže se tudi, da TENS kot samostojna obravnava nima pomembnih ucinkov na hitrost hoje pri pacientih v kronicnem obdobju po možganski kapi (22, 23, 25). Poleg tega razlik v spremembi hitrosti hoje tudi med skupinama s TENS in vadbo po stimulaciji ter placebo TENS in vadbo po stimulaciji niso dokazali (24). Kljub temu pa so Park in sod. (24) v skupini s TENS in vadbo ugotovili statisticno znacilno vecjo spremembo pri vseh ostalih merjenih spremenljivkah hoje (kadenca, dolžina koraka in dolžina dvojnega koraka), ki so sicer povezane tudi s hitrostjo hoje (26). Vvseh vkljucenih raziskavah so bili pacienti v kronicnem, v eni patudiv subakutnemobdobju (21) po možganskikapi, ceprav se – – – – – – – – – – – – – UPORABA TELEREHABILITACIJSKIH STORITEV ZA IZBOLJŠANJE FUNKCIJE ZGORNJEGA UDA PRI BOLNIKIH PO MOŽGANSKI KAPI THE USE OF TELEREHABILITATION SERVICES TO IMPROVE THE UPPER LIMB FUNCION IN PATIENTS AFTER STROKE doc. dr. Nataša Bizovicar1, 2, dr. med. 1Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca, Ljubljana 2Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta Izvlecek Uvod: Možganska kap (MK) povzroci okvaro funkcije zgornjega uda pri 70 % bolnikov; le 15 % preživelih povsem okreva na podrocju funkcij gibanja. Za izboljšanje funkcije zgornjega uda so v literaturi opisani razlicni terapevtski pristopi, ki vkljucujejo uporabo intenzivne, v funkcijo usmerjene vadbe. Tovrstno terapevtsko obravnavo je mogoce zagotoviti tudi s pomocjo telerehabilitacije, torej izvajanja rehabilitacijskih storitev na daljavo, z uporabo komunikacijskih tehnologij. Metode: Vpregled literature smo vkljucili 9 randomiziranih kontrolira­nihraziskav,kismo jihnašlivpodatkovnihzbirkahPubMed, CohraneLibrary, PEDro, Embasein CINAHLin so vsebovale uporabo telerehabilitacijskih storitev za izboljšanje funkcije zgornjega uda pri bolnikih po MK. Rezultati: Raziskave so pokazale, da je telerehabilitacijska obravnava za izboljšanje funkcije zgornjega uda po MK ucinkovita. V vecini raziskav so bili ucinki telerehabilitacije primerljivi z obicajno terapevtsko obravnavo. Terapevtske metode so vkljucevale uporabo racunalniških iger, robotskih naprav, navidezne resnicnosti, prilagojene z omejevanjem gibanja spodbujajoce se terapije in drugih oblik telerehabilitacijske obravnave. Vkljuceni so bili predvsem bolniki v kronicnem obdobju po MK. Poslano: 3. 1. 2023 Sprejeto: 15. 2. 2023 Avtorica za dopisovanje / Corresponding author (NB): natasa.bizovicar@ir-rs.si Zakljucek: Telerehabilitacija ima v primerjavi z obicajno terapevtsko obravnavo vecinoma primerljiv ucinek na funkcijo zgornjega uda. Uporabatelerehabilitacijskih storitev omogocavecjo pri­lagodljivost v casu in mestu vadbe ter oddaljeno spremljanje sstrani terapevta. Bolniki in svojci so vecinoma zadovoljni z uporabo telerehabilitacijskih storitev, stranski ucinki so redki. Raziskave so bile heterogene glede uporabljenih ocenjevalnih orodij,terapevtskihpristopovinprotokolovvadbe.Prisotnih je še precej nejasnosti glede ucinkovitosti razlicnih oblik telerehabilitacije na izboljšanje funkcije zgornjega uda po MK in glede stroškovne ucinkovitosti. Kljucne besede: možganska kap; zgornji ud; telerehabilitacija UVOD Možganska kap je eden najpogostejših vzrokov okvare osre­dnjega živcevja pri odraslih. Okrevanje po možganski kapi je obicajno dolgotrajno, vec kot polovica bolnikov pa nikoli povsem ne okreva (1). Okvara funkcije zgornjega uda je v kronicnem obdobju po možganski kapi prisotna pri 55 % do 75 % bolnikov in lahko povzroca odvisnost pri skrbi zase in izvedbi aktivnostidnevnega življenja(2). Poleg fizicnih omejitev okvara funkcije zgornjega uda dodatno negativno vpliva tudi na kakovost življenja zaradi povecane odvisnosti od skrbnikov in zmanjšane zmožnosti pri zaposlovanju (3). Na slabše okre­vanje funkcije zgornjega uda vpliva tudi naucena neuporaba zgornjega uda. Izboljšanje funkcije zgornjega uda je tako eden glavnih terapevtskih ciljev rehabilitacijske obravnave bolnikov po možganski kapi (4). Avtorji številnih raziskav so opisali, da se funkcija zgornjega uda lahko izboljša pri bolnikih, ki imajo delno ohranjen motoricen nadzor v pareticnem zgornjem udu. Vraziskavah opisujejo pomen v funkcijo usmerjene, intenzivne vadbe, z veliko ponovitvami, z namenom spodbujanja plastic­nosti možganov, kar temelji na teoriji motoricnega ucenja. Vecja kolicina terapije je povezana z boljšim funkcijskim okrevanjem po možganskikapi(5). Opisaniso razlicniterapevtskipristopiza izboljšanje funkcije zgornjega uda, od obicajne fizioterapevtske/ delovnoterapevtske obravnave, z omejevanjem gibanja spod­bujajoce terapije (angl. constraint induced movement therapy, CIMT), vadbe na robotskih napravah, uporabe okolja navidezne resnicnosti, socasne vadbe z obema zgornjima udoma, terapije zogledalom, uporabetranskranialnestimulacijezneposrednim elektricnim tokom itd. (6). Vzadnjih letih je razvoj novih racunalniških tehnologij omogocil tudi napredek na podrocju telerehabilitacije. Le-ta omogoca zagotavljanje rehabilitacijskih storitev na daljavo z uporabo - informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij (7). Vkljucuje zdravnikovo oz. terapevtovo vodenje, ocenjevanje, preverjanje in spreminjanje rehabilitacijskega procesa na daljavo. Bolnik v domacem okolju potrebuje ustrezno tehnologijo, ki omogoca dvosmerno slikovno in zvocno povezavo (8). Ostale tehnologije, povezane s telerehabilitacijo, so mobilni telefon, platforme za neposredno sporocanje, videokonference in navidezna resnicnost, nosljivi senzorji in daljinsko vodeni roboti (9). Cas bolnišnicne obravnave bolnikov po možganski kapi se v zadnjem casu skrajšuje in se vedno bolj preusmerja v ambulantno okolje. Hkratipacas odpustav domace okoljenesovpadavedno z zadovoljivim funkcijskim okrevanjem, za kar bolnik lahko potrebuje vec casa in veliko virov (10). Telerehabilitacija lahko omogoca kontinuiteto ali podaljša zdravljenje, ki se pricne v rehabilitacijskih enotah ter kot dodatna terapija poveca kakovost in kolicino obicajne terapevtske obravnave (11). Telerehabilita­cijske storitve je mogoce uporabiti tudi pri rehabilitacijski obrav­navi za izboljšanje funkcije zgornjega uda po možganski kapi, saj omogocajo dostopnost terapevtskih intervencij v domacem okolju in so zato lahko tudi stroškovno bolj ucinkovite ter lahko potekajo tudi po odpustu v domace okolje. Po podatkih smernic za rehabilitacijsko obravnavo bolnikov po možganski kapi je prisotna šibka raven priporocil, da se storitve telezdravja lahko uporabljajo kot alternativen pristop k rehabilitacijski obravnavi, predvsem pri bolnikih, ki ne morejo dostopati do specialisticne rehabilitacijske obravnave v družbenem okolju (npr. podeželje). Lahko se jih uporabi tudi kot dodatek k terapiji v živo. Posebne storitve telezdravja je smiselno uporabiti pri tistih bolnikih, pri katerih so bile izkazane koristi (10). Zanimalo nas je, kakšna so novejša dognanja glede vsebine in ucinkovitostitelerehabilitacijskihstoritevzaizboljšanjefunkcije zgornjega uda pri bolnikih po možganski kapi. Tabela 1. Znacilnost raziskav, ki so bile vkljucene v pregled literature. Table 1. Characteristics of the studies included in the literature review. – – - – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – Ucinkovitost rehabilitacijske terapije po možganski kapi je v veliki meri povezana z motivacijo bolnika. Spodbuditi bolnike za vadbo v domacem okolju še vedno predstavlja izziv (26). Omejen nadzor s strani terapevta pri vadbi v domacem okolju lahko povzroci slabšesodelovanje. Predhodneraziskaveso porocale, da15-40 % bolnikov, ki so samostojno vadili v domacem okolju, ni doseglo zastavljene kolicine vadbe (27, 28). Stopnja sodelovanja bolnikov pri obicajni rehabilitacijski obravnavi v domacem okolju je od 23 % do 64 % (29). Tudi Cramer in sod. so porocali, da je dejansko vkljucevanje bolnikov v vadbo (angl. compliance) upadlo znotraj 12 tednov terapije. Kot pogoste razloge za izpušcanje terapij so bolniki navedli dopust, zahtevnost službe, težave pri usklajevanju – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – urnika in bolezen (18). V raziskavi Gauthier in sod. so opisali, da je bilo upoštevanje navodil pri vadbi s pomocjo video iger, ki so bile vodene s strani terapevta, zelo dobro, medtem ko je bilo sodelovanje pri samostojni vadbi spremenljivo in slabše. Skupina, ki je s pomocjo video iger vadila samostojno, je izpolnila 46 % nacrtovanega programa; skupina, ki je bila pogosteje pod nadzorom terapevta, pa 81 % predvidenega casa vadbe. Vsak kratek (<15 min) teleposvet s terapevtom je povecal cas igranja iger za dodatnih 52 minut (19). To nakazuje na dejstvo, da ima­jo kratki, vendar pogosti stiki s terapevtom, ki poda povratno informacijo in svetuje glede reševanja težav, dober ucinek na izboljšanje sodelovanja in vedenjske spremembe pri bolniku (10). Pri nacrtovanju telerehabilitacijske obravnave za zgornji ud je zato smiselno upoštevati enostavnost uporabe, pogost stik s terapevti, posredovanje povratnih informacij bolnikom, uporabo vedenjske pogodbe (vkljucuje bolnikove cilje, dolžnosti in datume/urnik terapije v domacem okolju), uporabo iger in razlicnih naprav za vadbo motoricnih funkcij in opomnikov (30, 31). Uporaba navidezne resnicnosti v telerehabilitacijski obravnavi je lahko bolj motivacijska kot obicajna terapevtska obravnava, kar lahko vpliva na razvoj avtonomne motivacije, ki je pomemben dejavnik za vzdrževanje vedenjskih sprememb pri uporabi zgornjega uda (13). V raziskavah so opisali tudi dodatne vidike telerehabilitacijske obravnave (uporaba merilnih orodij, ergonomski dejavniki in stroškovna ucinkovitost). Telerehabilitacijska obravnava v vecini še vedno ne omogoca uporabe obicajnih ocenjevalnih orodij za oceno funkcije zgornjega uda na daljavo. Vadba na robotskih napravah sicer lahko omogoca oddaljeno objektivno spremljanje funkcije zgornjega uda s pomocjo dolocenih biomehanskih me-ritev, ki jih odjemajo senzorji za gibanje uporabnika (npr. obseg gibljivosti, merjenje spasticnosti itd.) (32). Pri telerehabilitacijski - - - DEJAVNIKI TVEGANJA IN MOŽNOSTI OBRAVNAVE FEMUROACETABULARNE UTESNITVE KOLKA RISK FACTORS AND TREATMENT OPTIONS OF FEMUROACETABULAR HIP IMPINGEMENT Aleksandar Gvozden1, mag. kin., doc. dr. Žiga Kozinc1,2, mag. kin., prof. dr. Nejc Šarabon1,3, dipl. fiziot. in prof. šp. vzg. 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola, Slovenija 2Univerza na Primorskem, Inštitut Andreja Marušica, Koper, Slovenija 3InnoRennew Center Odlicnosti, Izola, Slovenija Izvlecek Ena najpogostejših patologij, ki povzroci bolecine v kolku, je femuroacetabularna utesnitev (FAI). Namen clanka je predstaviti dejavnike tveganja za nastanek FAI in možnosti obravnave. Udejstvovanje v športu lahko vpliva na nasta­nek cilindricne oblike glave stegnenice, ki se pri športnikih najbrž pojavlja med adolescenco. Avtorji so si enotni, da je artroskopska operacija kratkorocno bolj ucinkovita kot fizi­oterapija. Toda dodatek fizioterapije vodi do boljših rezul­tatov pri samoporocanih spremenljivkah, funkciji in mišicni zmogljivosti. Povprecen cas za vrnitev v športno igro je od 7,0 do 7,4 meseca, splošna stopnja vrnitve v igro od 85 % do 91 %, stopnja vrnitve na enako raven tekmovanja kot pred operacijo je 74 %. Kljucne besede: kolk; mišicno-skeletne poškodbe; artroskopija; fizioterapija UVOD Ena najpogostejših patologij, ki povzroci bolecine v kolku, je femuroacetabularna utesnitev (angl. femoroacetabular impinge­ment, FAI) (1). Prvi opisi FAI v literaturi segajo v leto 1963 (2). Pred 20 leti je Smith-Petersen podrobneje porocal o ana­tomskih nepravilnostih stegnenice in kolcne ponvice, ki vodijo do nenormalnega stika in posledicno neugodnih mehanskih sil na sklep (3). Vobsežnejši študijiRankina idr. (4) je bil FAI opi­san pri približno 40 % patologij kolcnega sklepa pri športnikih, Poslano: 26. 9. 2022 Sprejeto: 5. 7. 2023Avtor za dopisovanje/ Corresponding author (ŽK): ziga.kozinc@fvz.upr.si -- - pri cemer je presegel pojavnost poškodbe labruma (33 %) in osteoartritisa kolka (24 %). Sankar in sodelavci (5) so opredelili dejavnike, ki pomembno prispevajo k razvoju FAI, pri cemer je kljucna nenormalna morfologija stegnenice in kolcne ponvice, kar vodi v nenormalen stik med obema strukturama. Dodaten pomemben dejavnik je intenzivno gibanje, ki ob nepravilni ana­tomiji vodi v neenakomerne obremenitve v sklepu. Ce je gibanje ponavljajoce, vodi v neprekinjeno obremenjevanje dolocenih mest v sklepu (predvsem laburuma) in posledicno do poškodb. FAI je najveckrat povezan s spremenjeno obliko glave stegne­ - - - - PREHRANA MEDICINSKIH SESTER PRI IZMENSKEM DELU NUTRITION OF NURSES IN SHIFT WORK Pregledni clanek Tadeja Drenovec, dipl. m. s, Monika Vošner, mag. dietet. Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca Povzetek Delo medicinskih sester je pogojeno z izmenskim delom. Izmensko delo zato povzroca spremembe v psihicni in fizicni pripravljenosti medicinskih sester, ki predstavljajo izziv tudi pri zagotavljanjurednega in zdravega prehranjevanja, pred­vsemprinocnemdelu.Vprvemdeluprispevkapredstavljamo, kako tvegano za zdravje je izmensko delo za medicinske sestre. V drugem delu pa se usmerimo na pregled literature in kljucna spoznanja avtorjev o prehranjevanju medicinskih sester, ki delajo v izmenskem delu ter možnih izboljšavah v vsakdanji praksi. Kljucne besede: prehrana; izmensko delo; medicinska sestra UVOD Medicinskesestreimajo pomembno vlogov zdravstvenemsiste-mu. Delo od njih zahteva dolg, pogosto nepredvidljiv in stresen delovnik, kar lahko povzroci tudi slabo prehranjevanje, saj se prepogosto zgodi, da postavljajo zdravje drugih pred svoje lastno. Prehrana dokazano vpliva na naše zdravje, zato je pomembno, kako se v casu izmenskega dela prehranjujejo medicinske sestre. Z izbiro zdrave prehrane lahko medicinske sestre zmanjšajo vplive stresorjev na telo, kar jim omogoca ucinkovitejše delo (1).Sistem izmenskega dela lahko vpliva na casovno drugacno razporeditev prehranjevanja in tudi na kakovost le-tega (2). Medicinske sestre se slabo prehranjujejo predvsem v nocnem izmenskem delu, kar pa je tvegano in predstavlja pomemben dejavnik za številne bolezni. Delo v nocni izmeni vpliva na vec vidikov delovanja organizma, na telesne, psihicne in socialne. V nocnem casu je uporaba kofeina in prigrizkov pogostejša in cloveški organizem se zelo težko prilagodi delu v nocnem casu (3). Celodnevne in nocne izmene so stresni dejavnik, ki lahko vodijo v debelost in motnje spanjamedicinskih sester, poleg tegaizmensko delo vpliva tudi na družabno življenje medicinskih sester (4). Izmensko delo jepomemben dejavnik tveganjazadebelost, motnje spanja, povišan krvni tlak in srcno-žilne bolezni pri medicinskih sestrah. Daljše kot je trajanje izmenskega dela (5) in vec kot je v teku meseca nocnega izmenskega dela, vecje je tveganje za debelost (6). Na to vplivajo številni dejavniki, kot so neustrezna prehrana (nepravilen nacin prehranjevanja, cezmerna poraba sladkorja, pogosti nezdravi prigrizki), nizka telesna aktivnost, pomanjkanje spanja, negativna custva in povecana raven stresa (7-9). Cezmerna telesna teža poveca tveganje za bolezni srca in ožilja, diabetes, bolezni mišicno-skeletnega sistema, raka in prezgodnje staranje. Debelost je v zdravstveni negi povezana z razlicnimi funkcionalnimi omejitvami: omejena gibljivost in prožnost, nizka vzdržljivost, vecje število pridobljenih poškodb ob opravljanju napornih nalog (dvigovanje in pomoc bolnikom) (10). Številni dejavniki stresa (delovni pogoji in vzdušje, odnosi Poslano: 5. 3. 2023 Sprejeto: 23. 5. 2023 Avtorica za dopisovanje/Corresponding author (TD): tadeja.drenovec@ir-rs.si Tabela 1. Pregled raziskav o vplivih izmenskega dela na prehranjevanje zdravstvenih delavcev. Table 1. Overview of research on the effects of shift work on the nutrition of healthcare workers. Legenda/ Legend: N – število preiskovancev/ number of participants; ITM – indeks telesne mase/ body mass index, MS – medicinske sestre/ nurses Tabela 2. Razporeditev kod po kategorijah. Table 2. Distribution of codes by category. - - - - - --- - - - - - - UPORABA RORSCHACHOVEGA IZVEDBENEGA OCENJEVALNEGA SISTEMA (R-PAS) PRI BOLNIKU Z NEZGODNO MOŽGANSKO POŠKODBO: PRIKAZ PRIMERA THE USE OF THE RORSCHACH PERFORMANCE ASSESSMENT SYSTEM (R PAS) IN A PATIENT WITH TRAUMATIC BRAIN INJURY: CASE REPORT doc. dr. Urša Cižman Štabaą, spec. klin. psih., Petra Kogoj Simcic˛, univ. dipl. psih., dr. Barbara Horvat Rauterą, spec. klin. psih. ąUniverzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soca ˛Zdravstveni dom Nova Gorica Povzetek Izhodišca: Rorschachov izvedbeni ocenjevalni sistem (v nadaljevanju R-PAS) je nov sistemzaizvajanje, tockovanje in interpretacijo Rorschachovega diagnosticnega preizkusa (v nadaljevanju Ro.p.). R-PAS: (a) ponuja alternativo metodam samoporo-canja, (b) zagotavlja uporabno preverjanje pri pretirani ali minimizirani predstavitvi simptomov, (c) ponuja dokaze o povezavi med implicitnimi lastnostmi in vedenjskimi nagnje­nji, (d) ponuja tehnike za prilagajanje abnormalnih nizov odzivanja, (e) uporablja mednarodno veljavne referencne podatke, kineprecenjujejo alizmanjšujejo prikaza patologije, (f) organizira rezultate v skladu s trdnostjo dokazov in (g) predstavlja rezultate, na katerih temeljijo interpretacije, na preprosto razumljiv nacin. Metode: Vkljucili smo 42-letnega bolnika z nezgodno možgansko poškodbo. Za oceno njegovega psihološkega stanja smo uporabili nevropsihološko diagnostiko in Ro.p. Rezultati: Obsežna nevropsihološka diagnostika je pokazala izredno nizke rezultate na podrocju neposrednega pomnjenja, nizek rezultat na ravni hitrosti miselnega procesiranja ter nizko - Poslano: 3. 4. 2023 Sprejeto: 14. 5. 2023Avtorica za dopisovanje/Corresponding author (UCŠ): ursa.cizman@ir-rs.si povprecen rezultat izvršilnih sposobnosti. Na Ro.p se je iz­kazala manj ustrezna miselna predelava zaznanih informacij. Prisotni so številni zdrsi v komunikaciji, povezovanje med predmeti in situacijami je manj logicno, objektom pripisuje nerealne lastnosti. Za custvene vsebine je dovzeten, pro-cesiranje teh vsebin in odzivanje nanje pa je labilno, bolj poudarjeno in manj kognitivno uravnavano. Zakljucek: Zmožnost vpogleda v celostno delovanje posameznika, kot ga omogoca R-PAS, je kljucen prispevek študije, saj smo izpostavili pomanjkljive informacije klasicnenevropsihološke diagnostike, ki je omejena na posamezne kognitivne sposob­nosti in obravnava posameznika kot celote. Rezultati R-PAS so nam omogocili vpogled v bolnikovo nepredvidljivo, impul­zivnovedenje, reagiranjevmanjpoznanih, stresnih, custveno intenzivnejših situacijah, cesar namrezultatinevropsihološke diagnostike niso pokazali. Kljucne besede: R-PAS; ocenjevanje osebnosti; poškodba glave; prikaz primera UVOD Ro.p. je standardiziran preizkus za diagnosticno in prognosticno oceno osebnosti. Primeren je za uporabo pri odraslih in otrocih od tretjega leta starosti naprej. Avtorji so ga opredelili kot nestruk­turirano, projekcijsko in izvedbeno preizkušnjo (1, 2). Preizkus lahko izvajajo psihologizopravljenimdodatnimusposabljanjem (kategorija D – dodaten tecaj v obsegu 48 ur) (3). Tako kot obicajno uporabljene nevrokognitivne mere, tudi Ro.p. temeljinapreiskovanceviizvedbistandardiziranenalogereševanja problemov. Se pa v kljucnem vidiku razlikuje od tradicionalne nevropsihološke diagnostike. Medtem ko nevropsihološke pre­izkušnje najbolje opišemo kot teste »maksimalne kognitivne izvedbe«, je Ro.p. mišljen kot test »tipicne kognitivne izvedbe« (test, ki meri, kaj oseba obicajno naredi v bolj odprti situaciji). Ta razlika je povezana z razliko med imeti sposobnost, da nekaj narediš in naravnanost narediti to. Oseba lahko razpolaga z in- telektualnimi in kognitivnimi viri (maksimalna izvedba), a teh sposobnosti ne izkorišca dobro zaradi custvenih ali osebnostnih težav (tipicna izvedba) (5). Celotno testiranje temelji na principu standardnega izvajanja in zajema izvedbo, kodiranje in interpretacijo rezultatov (1, 2). Za izvedbo testiranja moramo zagotoviti miren prostor in dovolj casa. Testator poda testirancu predlogo v roke in navodilo, naj si ogleda predlogo in poda odgovor na »Kaj bi lahko to bilo?«. Sama izvedba testa je sestavljena iz faze odgovora in faze pojasnjevanja. - Vfazi odgovora testator zabeleži odgovor in specificna vedenja. V fazi pojasnjevanja pa je usmerjen v razjasnjevanje odgovora. Identificirati mora lokacijo, vsebino in determinante. V tej fazi si razjasni dvoumnosti za kodiranje, ki sledi po izvedbi testa. Po dolocitvi kod sledi vnašanje v spletni program, ki omogoca izracun surovih vrednosti, pretvorbo v standardne vrednosti ter primerjavo s populacijo (6, 7). Vrednoteni odgovori zagotavljajo širok nabor informacij o posa­meznikovemcelostnemdelovanju. Literaturaizpostavljanaslednja podrocja: Opazovanje testirancevega vedenja ob izvajanju testa; nudi pa nam tudi informacije o njegovem vidnem zaznavanju dražljajev, procesiranju informacij, nudi vpogled v njegove jezi­kovne sposobnosti, o katerih sklepamo ob ubeseditvah odgovorov. Odgovori nam omogocajo vpogled v testirancevo širše osebnostno delovanje – v mišljenje, spoprijemanje s stresom, custvovanje, doživljanje sebe in drugih (6, 7). Logika razumevanja odgovorov na Ro.p. ostaja razmeroma enaka vse od leta 1921, ko je Hermann Rorschach prvic objavil zbirko desetih skrbno izbranih barvnih predlog (1, 2, 4). Skozi zgodovino se je uveljavilo vec sistemov vrednotenja (2). Verjetno najbolj razširjen je Exnerjev sistem (CS), ki ga je leta 1974 predstavil John Exner. Ustanovil je tudi svoje združenje (the Rorschach Research Council, RRC) z namenom implementiranja raziskav s podrocja Rorschachovega testa, ki bi prispevale k razvoju testa in njegovi standardizaciji. Po Exnerjevi smrti leta 2006 so se njegovi nasledniki odlocili, da ne bodo nadaljevali z nadaljnjim – -- -- - – - – – - - - - – ­ -- - - - - 85 - - - 87 - 89