Kako postopaj učitelj v prvem šolskem letu, da dobe otroci dobro podlago v branji in pisanji? (Konec.) ^MJes pouk je odvisen od obiskovanja šole. Arelikokrat se sliši iz ust •vyj^ tega ali onega učitelja: vsaj bi se še dalo kaj storiti, ko bi učenci šolo redno obiskovali. Ako je šola slabo obiskovana, ni iskati vzroka samo pri učencih in njih stariših, ampak tudi pri učitelju. Ako učitelj ne urne na pravi način učenca na šolo navezati, tudi dobrega obiskovanja ne bo imel. Veliko učencev za to ne obiskuje šole pridno, ker niraajo nikakega veselja do učenja; tega je učitelj sam kriv, ker jih ne zna izpodbujati k učenju, jira ne urae pravega veselja v srca vsaditi, oni postanejo mlačni, slednjič celo leni; ako se je pa lenoba vselila v šolo, potera jo ni raoe odpraviti. Pred vsakim poukom naj učitelj s kratkimi besedami učence spominja k pazljivosti. To se lahko zgodi pred molitvijo. Učenci tudi raorajo vedeti, čemu je molitev pred in po šoli. Pred šolo je dobro prašati, čemu molimo. Zato namreč, da bi nam Bog pomagal, da se veliko naučimo, da borao pridni, poslušni. Zakaj po šoli? Bogu se zahvaliti za vse, kar smo se naucili. Na ta način dobe ucenci veselje do učtmja. Šolsko leto se začenja v jeseni, kateri sledi ostra zima. Vsak bi rekel: po zimi se v šoli ne tnore dosti storiti, ker otroci ne morejo redno v šolo hoditi. Nekateri iraajo predaleo, drugi nimajo tople obleke, ali pride slabo vreme, zameti in druge neprijetnosti. In vender si uparn trditi vkljub vsemu ugovarjanju teh ali onih vzrokov, da kar je v prvem polletji storjeno, to je merodajno. Zato naj si učitelj razdoli tvarino tako, da bo — recimo, ako je ncitelj na dvorazrednici — konec raarcija male in velike črke končal. Velikim črkam iraa odločiti tri tedne, kar popolnoma zadostuje. Kadar ima učilelj vse učence prod seboj, takrat naj hiti, naj ne gleda na uro, ainpak naj to prehiti, kar je morebiti prej zamudil. Najboljše je, si posebej načrt napraviti, to in to hočem ta teden storiti. Seveda učitelja ta nacrt včasih oguljufa, pridejo že kake zapreke, da ne more vsega storiti, kar je mislil, pa gleda naj potem na kak način to poravnati. Tudi je po zimi otroke ložje na šolo navezati, kakor po letu. Tudi jim zima ne daje prilike iz šole izostajati, teraveč jo daje poletje. Pri tej ali oni družini imajo rnajhne otroke. Stariši gredo na polje, kdo naj bi doma drobiž varoval, lorej je ueenec priraoran šolo opustiti. Poletje ali sploh vročina dela otroke lene in zaspane. To bi bilo komaj, da bi ucitelj vsak četrt ure kaj druzega počel. Ponavljam torej: kar je prvega polletja storjeno, to je merodajno. Še nekoliko o koristi skupnega branja. Skupno branje vzdržuje učence pazljive in jib navaja k gladkenm čistemu branju. Najpred naj berejo vsi učenci, potem, kjer je mešana šola, deklice skupaj in dečki skupaj ali pa obratno; naposled ako oasa ne zmanjkuje, vsaka klop, slednjič še posamezno, da se otroci bolj urijo v branji. Med skupnim branjem naj učitelj ne bode miren, ampak naj hodi od klopi do klopi se prepričat, ali berejo vsi učenci prav. Naj pazi, da ne bero prehitro, da slabši učenci lažje dohajajo, da branje ni prevec glasno, ampak zrncrno in v vedno jednakem glasu. Skupno branje naj se v začetku posebno pogosto rabi, pozneje pa zlasti po berilih le sem in tja. Kar zadeva pisanje v pisanke odvisen je začetek tega od števila razredov posameznih šol. Da le znajo učenci recimo male črke na tablico dobro pisati, se lahko začne v pisanke, a ne takoj s črnilora, ampak s svinčnikom. Ko otroci dobe pisanke v roke so nekoliko nekteri še precej neukretni, misleči, da imajo tablice pred seboj, na katere vkljub vserau učiteljeverau oporainjevanju zelo pritiskajo, pritiskali bi tudi na pisanke, in kaj sledi iz tega, si vsak lahko raisli sam. Kdo bode na revnih šolah zakladal šolo s peresi in pisankami, katerih bi na ta način ne bilo nikdar dosti; vsaka bi bila le ponesnažena in učitelj bi imel s tem samo jezo in trud. Ako se pa s svinčnikom začne, ni se bati tako zvanih »pack", počasi se navadijo učenci na papirjevo mehkoto, in ko so spisali jedno pisanko s svinčnikom, lahko učitelj brez skrbi začne z učenci pisati s črnilom. Naj pazi učitelj, da pišejo učenci ravno med vrste, kajti, ko bi ne bilo treba ravno od črte do črte pisati, bi bile pisanke brez črt tudi dobre. Težavno je to ucencem v glavo vcepiti, posebno na šolah, kjer so otroci revni in nimajo tablic s črtarai. Zato je ondi dobro začeti najpred s svinčnikom in potem s črnilom. Sicer se bere v nekterih knjigah, da ni dobro učencem pogosto naloge dajati, a jaz pravim čiin pogosteje, tem bolje. Seveda se jira vselej ne srae reoi: ,,Otroci, to nalogo morate narediti"; včasih se tudi lahko milejše zgodi in se jim reče n. pr.: ,,kdor je priden učenec, ta bode do jutri napisal to in to, bode bral to in ono". Otroci dobe s tem dokaj veselja do učenja, pozneje se tako navadijo celo na vsakdanje naloge, da jim ni treba reči, za nalogo imate to in ono storiti. Po tem načrtu sem se ravnala in imela vspeh, katerega je g. nadzornik sarn odobraval. Učence v vsakera oziru dobro pripraviti na ta pouk, na pravi način jim predstavljati in vcepljati v glavice (če so prav včasih s slamo naraesto z možgani napolnjene) glasove, njih znamenja, jim pravo veselje do učenja zasaditi v srca, bil je naraen današnje moje naloge. Mislim, da sem Vas, ako ne popolnoma, vender deloraa prepričala, da učitelju vse praktične knjige nič ne pomagajo, ako jih ne zna prav rabiti. Najbolje je, ako se učitelj ravna po svojem prepričanji in lastni skušnji. Upam, da rni bodete tudi milostljivi pri oceni; starejši gg. učitelji \n gg. uciteljice imajo pa več skušnje kot jaz, kor delujem še le malo časa na šolskem polji. Kličern Vam pa: Trudimo se, skrbimo za našo slovensko raladino, da jo boderao vzgojevali in podučevali tako, da bodemo lehko veseli sadu, katerega je naš trud obrodil. M. Mlakar.