V razmišljanje Znane so borbe našega stanu in težkoče s katerimi se je borila naša stanovska orga* nizacija od vseh začetkov svojega obstoja. Za treznega in preudarnega učitelja so jasni in vidni uspehi, ki si jih je priboril naš stan zase in za šolo. V zadnjih letih se je delo organizacije še izpopolnilo z raznimi vzporednimi in sa* mostojnimi ustanovami, ki imajo na eni stra? ni nalogo postaviti organizaciji krepke go* spodarske osnove, na drugi pa razširiti in poglobiti njen delokrog ipri nadaljnji vzgoji članstva za čim večjo usiposobljenost pri ods govornem poklicnem delu, kakor tudi za uspešnejše vršenje ikulturnih in gospodars skih nalog, ki jih naklada nova doba uči* telju. Po zadnjem' znižanju prejemkov, ki je zadelo občutno vse državne uslužbence, naj* občutnejše med njimi pa učitelje, so se po= javili po nekaterih naših društVih glasovi, naj organizaci.ja. opusti veo vzporedne po= sebne kulturne ustanove in odseke ter po* sveti svo.je delo in prizadevanje le gospodar? ski obrambi svojih članov. To misel jim na* reka skrb za znižanje organizačnega prora* čuna in znižanje članairine, katero članstvo vsled okrnjenih iprejemkov težko plačuje. Ti in enaki glasovi ne prihajajo iz vrst večine, ne iz vrst res zavednih in resnično požrtvovalnih oirganizačnih članov, ampak so to glasovi iz vrst onih, katerih vezi z orgas nizacijo so navadno prav rahle, ki nimajo globoke stanovske zavesti in smisla za po* žrtvovalnost, ki si te niti ne žele in je ne potrebujejo, saj najdejo te vrste ljud.je itak ob vsaki priliki in situaciji svo.j oslon, da padejo vedno na mehko. To niso glasovi to varišev iz oddal.jenih, zapuščenih. in težkih kmetijskih krajev, kjer najpožrtvovalnejše vršijo svoj poklic v trdni zavesti, da je v skupnosti in organizačni ipodpori moč. To so navadno glasovi raznih pestovancev, ki še niso okusili trdega dela in žrtvovanja učis telja, zato tudi ne morejo razumeti skrbi in žrtev organizačnih delavcev (v njih očeh so to egoisti, ki se bore za honorarje). Pretekli časi so bili trdi za slovensko učiteljstvo, pa bili so ^kljub vsem težavam lepi, saj ga je vezala Tesnična stanovska za= vest in skupnost. Čim ostrejši je bil boj, čim hujši so bili udarci, tem jačja je bila medsebojna povezanost in požrtvovalnost, tem iskrenejše tovarištvo kljub vsem poli= tičnim in gospodarskim pritiskom. Kljub temu, da je bil učitelj najslabše plačan javni nameščenec, niste slišali v naši orga,nizaciji glasu proti članarini, niti glasu o begu iz organizacije. Udarci in trpljenje so bile vezi skupnosti in solidarnosti, ki so vedno znova utrjevale in končno utrdile našo organizacijo tako, da prednjači danes vsem ostalim organizacijam v državi. Ni zadnja zasluga stanovske in organis začne zavesti slovenskih učiteljev, da smo danes v skupnih vrstah vsi učitelji v državi in z ostalimi organizacijami državnih name= ščencev v složnem delu za skupne ikoristi. Ako bi bili imeli v svojih časih današnje, sicer redke propagatorje za znižanie organi? začnih dajatev, ne vemo kako bi bilo z orga= nizačno iskuipnostjo in našim položajem. Danes veže vse organizirano učiteljstvo skupna stanovska in povsem nepolitiona ors ganizacija, ki se bori nesebično in z vsem poudarkom za zdrav napredek šole in upras vičene pravice stanu. Organizacija odklanja vse ipolitične v,plive, pa naj prihajajo od zu> naj ali pa iz Iastnih virst. Bori se k za zako« -nitost in pravico, neglede na politično >pripadnost posameznikov. Zahteva pa, da so vsi člani prevzeti resnične skupnosti in trdno odločeni deliti z vodstvom organizacije vse dobro pa tudi hudo. Prav v težkih časih po= trebuje organizacija medsebojne povezano^ sti članstva, nepoipustljive vztrajnosti zve« stobe in podvojene požrtvovalnosti. Odkla= nja vse one, ki trosijo malodušje in predpo= stavljajo lastne koristi skupnim. Ponosni smo na številčno moč svoje or* ganizacije, še ponosnejši pa smo na idejno silo, ki je v naših vrstah. Ni pa glavno število, ideja skupnosti, stanovske zavesti in požrtvovalnosti ter odločne vztrajnosti tudi v najhujših ipirilikah je ona sila. ki je vodila in naj vodi tudi sedaj naše vrste k uspehom. Brez okkvanja in brez olepšav moramo enkrat odločno ipouda* riti, da nam je ljubši odkrit tovariš izvcn naše organizacije, kakor .prikrit nergač in nezadovoljnež v lastnih vrstah. Žielimo od* kritih in borbenih kritikov, potrebni so or= ganizaciji. Odklanjamo pa nergače, ki molče kadar je treba govoriti avditoriju, govorc pa pred nepoklicanimi, da ustvairjajo razpolože* nje po svojem okusu. Na srečo je takih čla^ nov malo v naših vrstah, pa še tako malo jih je za zdravo organizačno delo preveč. Našc delo je važno in odgovorno, ne samo za stan, tudi za šolo in narodni blagor, zato je potrebno, da se vsak posameznik zaveda svoje odgovornosti in po svojih mo< čeh s konstruktivnim delom in žrtvami .po« maga h krepitvi in spopolnitvi organizačnih ustanov in naprav. Vsi vemo, da so današnje prilike težke, da moramo nositi brcmiena in pomagati z žrtvami in odrekanjem, da prebrodimo tež^ koče in ustvarimo boljše in zadovoljnejše čase. Gospodairske priliike zahtcvajo od nas marsikatero omejitev, odrekanjo kulturnih in materialnih dobrin, ki bi jih kot državni na« meščenci in kulturni delavci ne smeli po= grešati. Težko je to, tudi ne bo ostalo brez zlih posledic. Toda, če smo v to primorani, ne bomo začeli najprej v lastni oirganizaciji pri lastnih ustanovah, ki smo jih ustanovili s težlkimi žrtvami. Dolžnost naša jc, da vzdržimo, da so naše ustanove zadnje, ki naj čutijo naše pomanjkanje. Naša dolžnost je, da trezno in preudar^ no motrimo položaj v naši organizaciji. Prav je. da ugotovimo morebitne pogreške in jih pomagamo po svojih močeh v strnjeni skup< nosti omiliti in popiraviti. To pa bomo dosegli le s trez.no preudarnostjo, brez okleva* nja in malodušnosti. Pomagajmo kjer in ka= kor moremo v trdni povezanosti z našim ors ganizačnim vodstvom, ki ima veliko nalogo in skrb, da pribori najvažnejšemu stanu po= leg materijalnih dobrin potrebno samostoj^ nost in neodvisnost. Vsaka demontaža orga; riizačnih ustanov, vsako podvezavanje mate= rialnih virov bo oikrnilo scdanje uspešno de« lo in oslabilo organizačno moč. Materialne dobrine, ki bi jih bili deležni posamezni čla» ni organizacije z okTnjenjem članarine, bi ne bile v nikakem razmerju s škodo, ki bi jo utrpel stan, pa tudi narod.