UDK 886.3.09:929 Jenko (093.35) Franc ZadraDec Filozofska fakulteta v Ljubljani JENKOVA LITERATURA V ZAPISIH SLOVENSKIH PISATELJEV O D KETTEJA D O BRNČIČA Slovenski pesniki in pripovedniki so med leti 1895 in 1935 Jenkovo liriku vrednotili neenako, v sklopu slovenske literature pa so ji prisodili objektivnejše in pravičnejše mesto kot literarni zgodovinarji. Prepričljivost Pregljevega ro- mana Simon iz Praš je bistveno zmanjšana zato, ker je pripovednik motiviral pesnikovo tragiko predvsem s krščanskim moralnim dualizmom. Between 1895 and 1935 Slovene poets and prose writers put forward a variety of opinions about S. Jenko's poetry generally amounting to an evaluation more objective and just than that made by the literary historians. The persuasiveness of Pregelj's novel Simon iz Praš is essentially weakened by the fact that the author motivates the poet's tragic fate in terms of Christian moral dualism. Kaj povejo beležke, ki so si j ill o Jenku in njegovem umetništvu napravili pesniki in pripovedniki do konca 19. stoletja do njegove stote rojstne obletnice (1935), zlasti pa, kaj je o tem pesniku napisal pripo- vednik Ivan Pregelj, posebno v poemu v prozi Smonca (1924, kasneje Simon iz Praš): ti vprašanji sta iztočnici našega članka. O b Pregljevem poemu o Jenku je moč še zlasti preizkusiti pojem literarne recepcije, saj se v literarnem statusu takšnega besedila morata že po naravi stvari same prelivati dve osebnosti, dve pesniški usodi, dve dobi in dvoje slogov. Seveda je mikavno in tudi možno napraviti še kakšno vsebinsko-problemsko in estetsko strukturalno primerjavo med nekaterimi prvinami Jenkove lirike in proze ter liriko in prozo izbranega obdobja. Hvaležno bi bilo primerjati tragičnega idealista z Jeprce (Jeprški učitelj) z enako tragičnim idealistom Martinom Kačurjem Ivana Cankarja, kajpada s polno zavestjo, da gre za besedili, ki sta vsako zase umetnina z vsemi znamenji izvirnosti in tudi z ločeno problematiko, delati torej z metodo, ki se ogiba prenaglim posplošitvam tradicionalnega v sedanjem. A moja tema je manj zapletena, v prvem delu terja poziti- vistično, v drugem tudi kritično obravnavo, v celoti pa je vendarle takšna, da vsaj posredno govori o literarnih vprašanjih Jenkove umetnosti in o njegovi osebnosti. Povedati še velja, da je v našem časovnem izseku dvakrat izšlo Jen- kovo zbrano delo, prvič na prelomu stoletja, drugič leta 1921. Prva izdaja1 je Jenkovo literaturo posadila v literarno razvojno zelo ugoden ali recep- 1 Simon Jenko, Pesmi, Ur. Anton Funtek, Ljubljana 1896. — Simon Jenko, Pesmi II, Ur. Engelbert Gangl, Lj. 1901. cijsko odprt čas impresionizma in deloma humoristične ter ironične dez- idealizacije vsakršnega, posebno še izobraženčevega in umetnikovega položaja na Slovenskem. Druga2 je trčila ob ekspresionizem, ki je zaradi močnih krščansko idealističnih osnov in težnje po poduhovljanju vseh stvari ali ostrem odmiku od čutnega, snovnega odklanjal vsakršen ma- terialistični nazor, zato pa tudi Jenkovega panteističnega. Toda zgodilo se je. da si je izrazit katoliški pisatelj, barokizirajoči ekspresionist izbral za pripovedni predmet prav Simona Jenka in njegovo literaturo. I. Razgledi po Kettejevi, Murnovi, Cankarjevi in Župančičevi korespon- denci in publicistiki ter njihovih sodobnikov pravzaprav presenečajo, saj iskalec odmevov drugih pisateljev pri njih le redkokdaj srečuje tudi Jenkovo ime. Dragotin Kette je Jenka omenil v zvezi, ki malo pove o tem, kako je sprejemal in vrednotil tega pesnika in njegovo poezijo; omenil ga je Josipu Murnu kot dozdevnega posnemovalca Heinejeve dikcije. »Pri Tvojih pesmih se večkrat pozna, da si dikcijo posnel pri kakem pesniku. Jaz ne bi imel ničesar proti temu, saj je Cankar tudi posnemal tu Gregorčiča, tam koga drugega, Jenko baje Heineja, Aškerc narodne ruske pesmi itd., ali drugo je posnemati dikcijo samo, drugo zopet povedati kako lepo novo misel na nov način, kjer seveda s posnemanjem ni nič.«3 V domnevnostni frazi »Jenko baje Heineja« se je moral skrivati obziren namig, da je Murnova dikcija zahajala tudi na Jenkove tirnice. Z večjim poudarkom pa tudi nekoliko ostreje je o Jenku pisal Josip Murn. Janku Polaku je svetoval, naj piše v krepki, polni, zveneči dikciji, naj opusti enolično ritmiko metričnih naglasov, predvsem pa naj se uči kitice pri Jenku: »Poglej Jenka! Tudi on ima majhne kitice, pa kake so!« In še: »Zakaj imamo podobe? Da jih rabimo,«4 — namreč tudi v majhnih kiticah. Pesnici Fanici Vovkovi pa je dobra dva meseca pred smrtjo in že v visoki umetniški zrelosti vzkliknil: »Jenka II. zvezek je zanič.«5 In res je v tej knjigi zelo malo estetsko neoporečnih pesmi. Ivan Cankar je dvakrat opazneje spregovoril o Jenku. Leta 1900 je zapisal, da Jenkove lirske pesmi odlikujeta naravna, ljudska obravnava verza in jezika ter nežno, mehko občutje, in še, da je Jenko začel vrsto nesrečnih slovenskih pesnikov, ki jih je zadela smrt, še preden so do kraja 2 Joža Glonar, Simona Jenka Zbrani spisi, Ljubljana 1921. 3 Dragotin Kette, pismo Josipu Murnu 27. jan. 1897; ZD 11, Ljubljana 1949. 4 Josip Murn, pismo Janku Polaku 21. febr. 1898; ZD II, Ljubljana 1954. 5 Josip Murn. pismo Fanici Vovk, 6. marca 1901; prav tam. razvili svoj talent.6 Čez enajst let je to misel deloma razširil in dopolnil: Jenko je »v svojih pesmih podoben pesniku Murnu-Aleksandrovu Malokdo se je v svojih poezijah tako približal narodni pesmi kakor Jenko. Nežnost, lahkota in naturnost narodne pesmi izzveni pri njem časih v trpko ironijo, zmerom pa ji je ozadje globoka bolest. Kadar se Jenko oddalji od te s v o j e lirike, ni več sam svoj, komajda je še pesnik. Tako bi človek komaj verjel, da je bil Jenko tisti, ki je zložil neokusno koračnico »Naprej, zastava slave . . ,«7 Oton Zupančič je Jenka omenil v citatu iz članka Andreja Pavlice, s katerim je polemiziral v eseju Ritem in metrum (1917). Ta citat se glasi: »Kdo ne sluti, da je ritem v Prešernovih . . . in dalje Jenkovih stihih: Zaslužim si cekin — k zlatarju se podam itd. nedostaten?« In še: » . . . ni ritem v navedenih Prešernovih in Jenkovih stihih niti naraven niti ume- ten, ampak samovoljen«. Seveda je treba navesti še Zupančičev stavek: »Ali se nisva o vsem tem razgovarjala že s prijateljem Draganom (Šan- do)?« v študentskih letih, stavek, ki opozarja, kako so nekateri vztrajali pri klasičnih verznih sistemih na način, da niso ločili metrične akcentu- acije od pomensko ritmičnih enot. A vse to Zupančičevo je bilo izrečeno predvsem ob metriki in ritmiki Prešernove pesmi, ne pa tudi s posebnim zanimanjem za Jenkovo, pa čeprav je veljalo tudi zanjo. Iz tega obdobja nas z molkom o Jenku preseneča Cvetko Golar, čigar mati se je pisala Jenko, pesnik Jenko pa je bil njegov mrzli stric. Golar se je Jenka spomnil šele v svoji biografiji z opombo, da mu je teta Maruša — Jenkova nečakinja? — »kasneje marsikaj pripovedovala o njem«.8 Sorazmerno kasno, po stoletnici Jenkovega rojstva, pa je objavil spo- minski zapis Neža, zgodbo o ženi, »ki je bila pesnikova znanka v mladih letih, in o kateri je zložil nekaj kitic, malo poskočnih, lahkih in zbad- ljivih«.9 Golar jo je poznal že kot obubožano pijanko, ki je za konec utonila. Po nekaterih opozorilih in molku, ki ga je opaziti pri Alojzu Grad- niku, je moč sklepati, da Jenko tega pesnika ni posebno nagovarjal. Srečko Kosovel je npr. trdil, da je Gradnik »Jenka poznal le malo«, da pa je »venomer čital Heineja; prozo in pesmi, večkrat ga je prečital. Odtod Jenkov vpliv«. Povedano drugače: zato je literarni zgodovinar Ivan Grafenauer »napačno domneval« oziroma postavljal izrazitejše 6 Ivan Cankar, Die slovenische Literatur seit Prešeren, ZD XXIY, Ljubljana 1975. 7 Ivan Cankar, Predavanje o slovenski literaturi, ZD XXV, Ljubljana 1976. 8 Cvetko Golar, Iz moje mladosti, Iz spominov in srečanj, Murska Sobota 1963. » Cvetko Golar, Neža, Jutro 1936, št. 188. razmerje med Jenkom in Gradnikom.10 Tudi Božidar Borko je zavrnil domneve tega zgodovinarja, češ pri Prešernu »in pri nekaterih italijan- skih pesnikih, ne pa pri Jenku ali Murnu bo treba iskati Gradnikovo pes- niško izhodišče, kakor mi je ob neki priliki pesnik sam priznal«.11 Tudi Kosovelov zapis sloni najbrž na podobnem Gradnikovem »priznanju«. Kosovel je Jenka omenjal tudi v svojih predavanjih o Gradniku in Ivanu Trinku pa tudi sicer. Ob neki Trinkovi pesmi je dejal, da je ideja v njej Gregorčičeva, »napisana pa (je) v Jenkovem žanru« (tristopni tro- hej. štiriverzna kitica).12 V kritiki Bencinovih pesmi je zapisal: »Valovi pojo: pesem ni prvič oblikovno dovršena, drugič smo v Jenkovi Buči, buči morje adrijansko slišali isto — samo da je bilo dovršenejše.«13 In kadar je komu priporočil brati slovenske pesnike, je imenoval tudi Jenka.14 V eseju Pohujšanje D dolini šentflorjanski,15 kjer govori o »naši fugi trpljenja«, o njenih zvokih in akordih, pravi, da je njen prvi akord Pre- šeren, drugi arkod skupina Levstik—Jenko—Gregorčič—Aškerc, Jenkov delež v njem pa »melanholično jesenska mirna tragedija«. Na podoben način je Jenka vkomponiral tudi v Slovensko pesem,10 ki jo je najbrž napisal že v polju Pregljevega jenkoslovnega poskusa oziroma poeme Smonca: Smo ali nismo trpeči obraz. V Trubarju smo se zavedli. V Yodniku smo se spoznali. V Prešernu smo se Evropi odzvali. V Levstiku smo se zase borili. V Jenku smo omahovali, preveč je cvetje dehtelo v nas . . . »Cvetje«, torej narava, pokrajina. Je mislil na odmik od evropeizacije in boja za kulturno in narodnopolitično identiteto, ki ga je v večji meri srečeval pri Gregorčiču, Cankarju, Župančiču, Vladimiru Levstiku (Gadje gnezdo) in Preglju (Plebanus Joannes)? In v kakšni zvezi je Jenka omenjal pripovednik Miško Kranjec? 12. avgusta 1930 je pisal Erni Muserjevi: »Pesem ni modifikacija ali rezbarjenje, pesem je i zbruh . . . Čudno, vsi se vračate z liriko nazaj na pot, od koder so jo izvlekli in kjer je bila nje edino prava pot: Koljcov, 10 Srečko Kosovel, Z D 111, str. 823, Ljubljana 1977. 11 Božidar Borko, Alo jz Gradnik, Svetle samote, LZ 1933. 12 Srečko Kosovel, Trinko-Zamejski, ZD 111. 13 Isti, pismo Martinu Benčini, 22. febr. 1922, ZD III. 14 Isti, pismo Maksi Samsovi, 30. 111. 1925, ZD III. 15 Srečko Kosovel, ZD III, str. 146. 16 Srečko Kosovel, ZD III, str. 930. Murn, Heine, 'Šmonca'.« Zakaj je imenoval tudi Jenka, razločno razkri- jeta tile povedi: »Čudim se, da imamo tako malo Murnov in Koljcovov — ko je vendar v tej božji naravi toliko lepote. . . « (Muserjevi, 23. jun. 1929), in še: » . . . jaz bi rad, da bi imeli kakega Koljcova. Murn je poiz- kusil, pa ni imel časa; Golar pa ni našel v tajnost polja . . . « (Muserjevi, 26. febr. 1930). Skratka, Jenka je doživljal kot pravega lirika ali obliko- valca človekovih intenzivnih občutij v naravi, kot oblikovalca izbruhov človeške biti, medtem ko ga je refleksivna pesem nekaterih odbijala. Leta 1935 se je do Jenka opredelil tudi lirik in marksistični kritik Ivo Brnčič. Potem ko je zavrnil krščansko pedagoški in rodoljubarsko romantični kriterij, s katerima so cela desetletja ovirali slovensko umet- niško literaturo, je opozoril, da zlasti » Jenkov primer« terja korenito revizijo slovenskega odnosa do pretekle književnosti, ker ta »resnični lirik« nikakor ni »vzorniška figura«, pa tudi »lasciven« ni, kar se mu je očitalo vse do prve kritike 1865 do Ivana Grafenauerja. Trdil je, da se vse, kar so napisali o Jenku, »giblje v ozkih in nezadostnih mejah konvencionalne obdelave«, medtem ko pristni človek in njegova umetnost ostajata odmaknjena, zlasti se pisci ogibajo »dunajske ljubezenske krize«. Sam pa je njegovo poezijo vrednotil takole: »Danes lahko doživljamo Jenkovo liriko po večini le zgodovinsko, komaj v nekaterih primerih tudi estetsko, a tudi to ni malo.« Ta »ni malo« se Brnčiču v nadaljnji pojasnitvi razraste v priznanje o izjemno pomembnem Jenkovem umet- niškem dejanju, v tole priznanje: »Obstaja namreč neka posebna, glasbi najsorodnejša poezija, ki se je osvobo- dila vse retorične navlake in je izraz najprimarnejšega, golega čustva; to je tudi najtrajnejša vrsta pesniškega ustvarjanja. Takšna čista lirika v najdoslovnejšem pomenu besede so Li-tai-pojevi stihi, je Goethejeva 'Über allen Gipfeln ist Ruh', so nekateri Yerlainovi stihi, je Jesenjinova pesem o brezi. Tudi nekatere Jenkove pesmi. V nacionalno-vzgojni, puritanski, didaktični, modrijanski, patetični, ne- osebni, retorični in neokretni pesniški maniri, v kateri je pred Jenkom in po Prešernu pri nas usihala poezija, se je slovenska lirika z Jenkom znova povrnila k neprisiljeni človeški intimnosti. In najsi tudi ni bil Jenko ne mogočna ne olimpijsko samonikla umetniška osebnost, spada njegova tiha, drobna lirična pesem med dogodke, ki pomenijo prelom v našem pesniškem ustvarjanju pretek- lega stoletja. In kolikor je vsak odklon od kakršnekoli konvencionalnosti zme- rom, v vseh dobah in vseh odnosih pozitivno dejanje, je lirika Simona Jenka tudi iz današnje razdalje pozitiven pojav.«17 Kaj vse je videti iz navedenih zapisov? Pomembni pesniki in pripovedniki našega časovnega razpona so pozorno, včasih tudi z visokim priznanjem pisali o Jenkovi liriki, zaradi 17 Ivo Brnčic, O b stoletnici rojstva Simona Jenka, LZ 1935. česar je moč trditi, da se je ta pesnik do stote rojstne obletnice bolj ali manj trajno vraščal v višjo in najvišjo slovensko literarno zavest. Kadar so označevali razvojno črto in estetsko dograjenost slovenske poezije, človeško pristnost v lirski pesmi, se je Jenko vedno pojavljal takoj za Prešernom in pogosto tudi edini ob njem. Modernisti so ga navajali na dva načina: del njegovih pesmi so odklonili, deloma tudi zaradi dozdevno manj izvirne dikcije; njegova kratka pesem — Obrazi — pa je služila za zgled zgoščene, estetsko učinkovite verzne upodobitve mo- tiva. Cankar je med prvimi natančno razmejil značilnosti Jenkovega umetništva: da je tako imenovana »njegova« lirika zrasla iz totalnega doživljajskega jedra, iz vseobsežnega občutja biti, hkrati pa je opozoril na »trpko ironijo« kot tisto duhovno moč, s katero je Jenko kot človek in pesnik obvladoval tragično življenjsko občutje. Nič manj je Cankar opazil tudi oblikovno, izrazno značilnost Jenkove lirike, da je namreč njen estetski ustroj tako naraven in neizumetničen kot ustroj ljudske pesmi in da so njegove najboljše pesmi po tipu najbližje ljudskemu pesništvu. Kasnejši pisatelji, Kosovel, Kranjec in Brnčic, so skoraj z enakimi poudarki omenjali Jenkov lirizem, emocionalno vrednost njegovega verza in motiva, poudarjali so torej prvino, ki sta jo duhovni ekspresionizem in neotomistična racionalistična estetika izrivala iz pesništva. Jenko jih je očaral, kako je našel tajnosti pokrajine, in s »čisto liriko« oziroma s pesmijo »neprisiljene človeške intimnosti«. Zdrav, probojen lirizem pa intimen, neposreden človeški glas s humornimi in tragičnimi toni so priznavali kot izjemno kakovost Jenkove pesmi. Zato seveda tudi ni naključje, da so pesniki kritiki zavrnili podmene literarne zgodovine, ki je Jenkovo pesem ali podstavljala drugim pesniškim ustrojem, ali jo izvajala iz Ileineja in drugih, ali pa jo obravnavala s podccnjevalnim prizvokom kot izdelek frivolnega pesnika. Skratka, vsota zapisov o Jenkovem pesništvu pove, da je ta pesnik vznemirjal in privlačeval s svojo razdvojeno eksistenco, torej s pesniško vsebino, pa tudi s svojo poetiko, z umetniško tehniko, ki jo v dognanih legah označujeta kratka oblika 1er pomensko nabita in slikovita beseda. II. Ivan Pregelj se je z Jenkovo literaturo ukvarjal kot profesor sloven- ščine in kot pisatelj. Ko je več let služboval v Kranju, je od blizu do- življal tudi pokrajino, ki se je vrasla v Jenkovo liriko, doživljal pa je tudi posebnosti ljudi, iz katerih je. Jenko zrasel. Toda ob koncu prve svetovne vojne je o Jenku napisal še zelo vprašljivo enačenje: »Golar je nekak moderni Simon Jenko.«18 Takšno enačenje preprostega vese- ljaka z izpovedovalcem rezkih čustvenih in duhovnih nasprotij pravi, da ga Jenko tedaj ni še prav nič zaposloval kot možni predmet epizacije. Med tem se je v literaturi, tudi Pregljevi, dogodila vrsta premikov, ki so napravili prostor tudi za epizacijo umetniških ustvarjalcev. Spod- bude so prihajale iz evropske romaneskne biografike, Lojz Kraigher je v drainatski obliki napisal Umetnikovo trilogijo (1921) »v spomin Ivanu Cankarju«, ekspresionisti so iz umetnika napravili oznanjevalca. S tem je postala učinkovitejša tudi Cankarjeva aktualizacija umetnika kot proizvajalca »posebnega« v človekovi splošni produkciji, kot proizvajalca tistega, kar ni brezpogojno potrebno za prvostopenjsko, za biološko ohranjevanje človeštva, in je nekaj, kar so v Jenkovih časih posmeh- ljivo imenovab »klafarija« (tako označuje mati sinovo pesništvo v Pregljevem proznem poemu Šmonca). Cankar je spodbujal tudi z avto- biografsko prozo Grešnik Lenart (1921) in Moje življenje (1920) pa tudi s črtico Epilog (1905), kjer je Prešernov ljubezenski problem očrtal kot posledico socialno razrednega nasprotja, v drami Lepa Vida (1911) pa izpovedal tragiko pesnikov svoje generacije. Cankarjeve obdelave umet- nika pa niso le slika družbenih nasprotij, ampak so hkrati tudi duše- slovne študije. Tudi Ivan Pregelj je po letu 1919 prešel k epskim likom, ki so ne- kakšne dušeslovne študije na ozadju reformacije in protireformacije, katoliški pogledi na porenesančnega človeka kot tragičnega razdvo- jenca na dušo in telo. O b razmahu romaneskne biografike, Cankarjeve avtobiografijske tradicije, Zupančičevega pesniškega cikla Manon Jo- sipa Murna-Aleksandrova (1904) ter ob lastni preusmeritvi v človekovo snovno-duhovno dvojnost je Jenkovo »trojno gorje«, njegovo celotno pesniško izpoved zagledal kot snov, v kateri bi mogel izraziteje ovse- biniti tudi lastno bolečino zaradi zgodnjega osirotênja ter izraziti člove- kov ontološki položaj, kakor mu ga je slikal njegov nazor. Primarni viri za dušeslovno študijo o pomembnem pisatelju, zato tudi o Jenku, so njegova literatura, publicistika in korespondenca. Predvsem iz te snovi mora ustvarjati, kdor hoče ostati modelu kar naj- bolj zvest, kdor ga hoče kar najbolj objektivno upodobiti. Priznati velja, da je Pregljev poem o Jenku nabit z nekaterimi primarnimi podatki. Pa vendar je Pregelj leta 1925 objavil o spisu tale epigram: 18 Ivan Pregelj, Iz moderne, Mentor 1918/1919. Jenko: Ali sem res, kot me je v »Šmonci« opisal? Levstik: Vidim, da ljubil je, a sebe je risali France Koblar pravi, da je s tem epigramom dal »najboljši napotek za razumevanje dela in tudi za njegov nastanek«.19 Tej sodbi ne gre ugo- varjati, pomeni pa tudi, da »Šmonce« ne gre brati in obravnavati kot realistični biografski roman, ampak kot poem, kot je besedilo imenoval njegov avtor sam, kot poem v prozi ali kot svojevrstno literarno izobli- kovano recepcijo nekega umetništva in pesnikove usode, ki veliko več pove o svojem avtorju, kot o tem umetništvu in pesniku. Kajti kako je bil Pregelj duhovno in stilno pripravljen za svoj epski predmet? Kot katoliški pisatelj je imel pred seboj materialistič- nega panteista, kot baročno in deloma celo gotsko ekspresionistični stilist realistično umirjeno pesem in realistični pripovedni stavek, kot krčevit, dramatični oblikovalec življenja pa še Jenkov humor in ironijo. Odločiti se je moral tudi o literarni vrsti. 26. novembra 1923 si je bil na jasnem vsaj zastran zgradbe besedila: napisal bo »roman v odlomkih«, »zaključene celote« ne bo mogel dati. »Žanrski odlomki« bodo sicer »prav moderni«, celovita bo tudi »ideja romana«, ne bo pa izdelan zgodovinsko folklorni del.20 To pomeni, da se je zavestno odpovedal tradicionalnim oblikam novele in romana, iz- bral disociirano fabuliranje oziroma zaporedno tekoče vzdolžne prereze iz Jenkovega življenja, miselnosti, pesništva. Podoben kompozicijski vzorec je utegnil najti v Župančičevem pesniškem ciklu o Josipu Murnu. Ta ga je povrh opozarjal, kako pesniška oblika omogoča tudi vrisovanje lastne in s tem širše, tipične duševne problematike v tujo podobo in usodo. 3. aprila 1924 Pregelj ni bil zadovoljen s svojim izdelkom, ki pač ni niti hotel niti ne mogel dobiti oblikovne sorodnosti z evropskimi romansiranimi biografijami; imenoval ga je »stilistična naloga z nekaj senzacije«.20 Končni rezultat Pregljeve literarno-oblikovne recepcije Jenka je takšenle: O epskem liku, ki je v poemu Šmonca oziroma Simon iz Praš osrednji, velja sodba kritikov, ki so trdili, da v tem spisu ni Simona Jenka. Kljub kopici miselnih motivov iz njegovih pesmi, kljub avten- tičnim podatkom o njegovem življenju, kljub izrisom pokrajinskega in kulturnega okolja, v katerem je delal, te sodbe ni mogoče ovreči. Naj je Pregelj ravnal še tako tainovsko in precej tudi sociološko, je za pogla- vitno motivacijo duševne drame svojega lika izbral namreč skrajno ne- prepričljivo »usojeno rano« (France Koblar). 19 Ivan Pregelj, Izbrana dela, Peta knjiga, str. 313, Celje 1966. 20 Prav tam, str. 311—312. Katera »rana« je to in zakaj v poemu ni Jenka? Šesta, sklepna poemska enota poudarja baladni motiv o materi, ki je zadušila otroka in ga pokopala v polju. Tudi mati v poemu sinu ni dobrotna, temveč obsedeno zadirčna žena, ki ga sili v duhovniški poklic. Namesto da bi mu bila kdaj pela, ga obremeni z grozo: že od otroštva mora zaradi nje nositi »svojo tajnost«, svojo »tragično krivdo«. Te taj- nosti in krivde se mora zavedati takole: »Iz matere sem sprejel, ki me je spočela nasilno, iz matere, ki me je nosila v neveselem materinstvu! Zato sem polten, lenoben in togotljiv, samopriden in neusmiljen. Ne morem ljubiti! Kako naj ljubezni vreden bom? . . . Jaz imam svojo gro- zotno igro iz obupa noseče ženske, ki je devet mesecev trpela, ali naj skoči v vodo ali naj se obesi v samoti.« Takšne svoje tajnosti, groze in krivde se mora epski lik zavedati kajpada zgolj in samo zaradi svojega avtorja. V svojo psilio-genetično podmeno ali podložek, ki seveda ne spada v območje dednih zakonitosti, ampak v katoliško moralko, pa je moral Pregelj kasneje sam podvomiti in jo tudi močno omejiti. Leta 1935 je namreč zapisal, da je obup in misel na samomor Jenko prema- goval »s svojo možato voljo in izrazito razumsko nravjo, ki jo je prejel iz svojega zdravega rodu, iz vzgoje in ne najmanj iz pobožne ljubezni, ki ga je vezala na domače, zlasti na mater«. Hkrati pa je motivacijo za »osrednjo tragiko njegovega življenja« pomaknil z matere na »uboštvo«.21 S tem je nehote tudi priznal, da je vsa velika groza in brez- izhodnost zaradi »nezakonstva« v poemu le moralnoideološka konstruk- cija in da je »tragično krivdo« Jenku podtaknil iz svojega moralno- dualističnega nazora. Nič manj pa ni Jenka dramatiziral še z enim odtenkom tega nazora, z nasprotjem med »dušo« in snovjo, kakor so človeka tragizirali ekspre- sionisti, ki so telo imenovali tudi »ječa duše«, in kakor je svoje epske osebe tragiziral tudi Pregelj sam. Takole mora Jenko namreč modro- vati o svojem temeljnem nasprotju, o svoji dvojnosti, modrovati v spisu »Samotar«, ki mu ga je Pregelj podtaknil kot posebno izpovedno obliko: »Življenje duš je namreč luč. Temno je duši le, ko tone do dna teles- nosti.« In še: »Življenje telesa je meglenica: zdaj samoljubje otroka na materinem nedrju, zdaj moška sla v ženskih rokah . . . « Odločilna motivacija Jenkovega »gorja« v poemu je torej — falzi- fikat; povrh je avtor svojemu liku podložil tudi ontološko tragiko. Zato je njegov prozni poem v resnici le zanimiv spis »za specialista in za literarnega psihologa, ki bo po njegovem neredu iskal značilnosti Preg- 21 Ivan Pregelj, Simon Jenko, Izbrano delo, Uvod, Celje 1935. ljevega pisateljskega razuma in v njegovih sodbah razlago za njegove avtorske posebnosti«.22 Iz ponarejene »tragične krivde« in ontološke razlage Jenkove razdvo- jenosti izvirajo tudi stilistične posebnosti besedila: od baročnega kopi- čenja povednih členov in včasih naturalistično natančnega naštevanja do stilizizacij burne duhovnosti in krčevitih telesnih oblik te posebnosti le zabrisujejo epski lik; nazornost enkratne biti ter regionalne in zgodo- vinske vraščenosti pa izgubi še bolj tudi zaradi tipizacije s svetniško sliko in ekspresivno preoblikovano pokrajino. Ker se dozdevni Jenkov epski lik giblje med mučeniškimi krčevitostmi in blaženimi sprostitvami po Pregljevem pripovedovalno-dramatizirajočem klišeju: »Od bridke misli je našel dremajoči znova v lepše gledanje«, bi tudi podrobnejša stilna analiza poema privedla do že znanega sklepa: v notranjem statusu tega besedila ni Simona Jenka. Zato nas besedilo v obsegu naše teme več ne obvezuje. Pregljev Simon iz Praš pa kljub vsemu ostaja dokaz več, kako je Jenkova literatura vznemirjala tudi katoliško pisateljsko skupino, kako je ta hotela najti do njega morda celo razumnejše razmerje kot konser- vativna smer literarne zgodovine, in kako se ji ta poskus — ko se že v eksplicitni obliki do njega ni mogla opredeliti povsem pritrdilno — ni posrečil tudi v umetniški obliki. Tudi v umetniški besedi in podobi ni mogla prerasti svojega kriterija »vzorov in bojev«, moralizmu se ni znal do kraja odpovedati niti pisatelj, ki mu sicer ne gre odrekati nekaterih inovativnih in učinkovitih umetniških odsekov tudi v poemu Simon iz Praš. РЕЗЮМЕ В период 1895—1935 гг. многие значительные поэты и прозаики с вниманием, а иногда и с глубокой признательностью писали о лирике Енко. Поэтому можно утверждать, что вплоть до столетия со дня рождения поэта его творчество более или менее непрерывно и прочно проникало в словенское литературное создание высшего уровня. Иван Цанкар одним из первых точно охарактеризовал творчество Енко: так называемая «его» лирика выросла из всеохватывающего ошущения бытия, а «терпкая ирония» была той духовной силой, при помощи которой Енко преодолевал ощущение трагизма существования. Выразительная и формальная структура его лирики понималась Цанкарем как естественная невычурная максимально приближенная структуре народной песни. Позднее другие авторы, в первую очередь, Косовел, Краньец и Брнчич почти с одина- ковыми акцентами упоминали лиризм Енко, эмоциональную нагрузку его стиха 22 Josip Vidmar, Ivan Pregelj, Simon iz Praš, Literarne kritike, Ljubljana 1951, str. 325. и мелодики; подчеркивая такми образом, тот элемент, который духовный экс- прессионизм и еще в большей мере эстетика неотомизма отбрасывали как ничего не стоящий. Енко их очаровал своим умением чувствовать и понимать тайны природы, «чистой лирикой» или с поэзией нестесненной человеческой интимности. Поэтому неслучайно, что именно поэты отбросили те версии истории литературы, которые либо «подгоняли» поэзию Енко под другие поэти- ческие системы, либо выводили из Гейне и других поэтов; частично его поэзия оценивалась как чистый продукт фривольности поэта. Иван Прегель в 1924 году опубликовал «роман в отрывках» «Шмонца» (позднее «Симон из Праш»), посвященный Енко, который он совершенно спра- ведливо назвал также поэмой. Но в этой прозаической поэме нет Енко-поэта. Несмотря на присутствие множества рациональных мотивов его стихов, не- смотря на описание пейзажей, социальной и культурной среды, в которой Енко вырос и творил, автор выбрал в качестве мотивации сюжетной линии своего героя его происхождение внебрачного ребенка и «подсунул» ему «трагическую вину» в соответсвии со своими дуалистическими моральными идеалами.