175 Nezadovoljna ribica
Riba mala je Želela,                                  A tja ven se ne prikaži,
Da bi k pticam v zrak zlctela,                  Zunaj, tam te vse sovraži.
Da bi gledala z višave                               To ji družba je velela,
Mesta, gore in dobrave;                             Riba slušati ni htela,
Da bi plavala po zraki                              Več doma ostati neče,
V druge kraje, kot oblaki.                         Iz vode se kvišku meče,
Kdo bi bival vedno neki,                          Dokler ribič je ne vjame
Pravi riba, v temni reki:                           In s seboj domov ne vzame.
Zunaj zlato solnce sije,                              Nese jo po jasnem zraki,
Zunaj cvetje bujno klije,                            Pa ni lepo kakor v mlaki;
Zunaj žvrgolijo ptice,                                 Žarko solnce nanjo sveti,
In so druge veselice.                                  Ribici pa je umreti;
Ribe druge jo učijo,                                   Sladko ptice peti čuje,
Pogovarjajo, svarijo:                                 Ona joče, izdihuje;
Ribica, previdna bodi                                 Nese jo čez polje, gore,
In iz reke ven ne hodi.                             Riba sopsti več ne more;
Naj je svct vabljiv, mikaven,                    Nese jo po beli cesti,
Pa je i nevaren zraven.                             In proda siroto v mesti.                         '
Kjer do zdaj si dom imela,                       In ko solnce se nagiba,
Najbolj varno bo,š živela.                           Tožno umrž na ognju riba . . .
Ne poskušaj ven iz struge                              Taka je z ljudmi na sveti,
In nc želi v kraje druge.                           Ki ne hte doma živeti.
Naj so ščuke tu in somi,                           Kdor svoj mili dom prezira,
Druzih stisk ni v našem domi;                 V tujcih zapuščen umira.
Anton Hribar