da rabi bolnik razvedrilo. Zalo je bila okolica pre-
skrbljena z gledališči, šelališči in sploh z vsem, kar
utegne človeka razvedriti.

Na zunaj je bilo torej vse tako urejeno, kot so
danes najmodernejša kopališča in zdravilišča.

Še bolj zanimivo je spoznati, v čem je obstojal
prav za prav način zdravljenja. — Preden je bil
bolniku dovoljen vstop v svetišče, je moral obljubiti,
da bo izpolnil vse, kar mu bodo ukazali. Po tej obljubi
mu je bila predpisana stroga dijeta. Medtem so se
vršile tudi kopeli, kajenja, maziljenja i. t. d. Pripovedovali
so bolnikom dogodbe o čudežnih ozdravljenjih, raz¬
kazovali so jim darila hvaležnih ozdravljenih bolnikov.
Vse to je uplivalo na bolnika v vsakem oziru ugodno.
Svečeniki pa so imeli lepo priložnost, spoznati svojega
bolnika, da so potem tudi lahko vodili in razlagali
njegove sanje, kakor je bilo treba. Temu je sledilo še
darovanje in šele sedaj je prišel bolnik v svetišče, kjer
je moral zaspati, da je prejel sanje.

Med spanjem so se posluževali svečeniki vseh
mogočnih sredstev, da so tudi tu na bolnika kolikor
mogoče ugodno vplivali. Včasih so prišli celo preo¬
blečeni v spremstvu otrok in ukročenih kač kot nad¬
naravna prikazen k bolniku, izpraševali so ga ter mu
pogostokrat tudi sami narekovali potrebne sanje.

Še znamenitejša pa so postala proročišča, od ka¬
terih najimenitnejše je bilo Apolonovo v Delfidi. V
svetišču je bil krasen zlat kip Apolonov, za katerim

— 10