ZANIMIVE BESEDE
Slovensko BLAVOR, MLAVOR, BABOR »magična kača«. Lanski TT je v rubriki potovanj po Sloveniji poleg različnih drugih etnografskih drobcev spravil v evidenco tudi doslej neregistrirano besedo blavor »magična kača z diamantno krono na glavi«. Iz slovenske Istre poznamo že sto let z istim pomenom babor, med gradivom za LAS pa je na Krasu ugotovljeno tudi mlavor »magična kača večja kot modras« (Kobja glava). Verjetno je v zvezi s temi besedami tudi ime kačjega kralja Babilon, ki ga vsi poznajo iz Milčinskega Pravljic in je verjetno ljudsko etimološko naslonjeno na znano biblijsko krajevno ime s približno podobno fonetično zaporednostjo, Enako je skoraj gotovo tudi riba Faronika iz narodne pesmi na biblijski iaraon naslonjena neznana starejša beseda ali ime.
88
Besede blavor, mlavor, babor pričajo že s svojim pomenom, da so avtohtone v slovenščini in ne morejo biti izposojene iz srbohrvaškega blavor, mlavor, mulavar »Art Schlange, Ophisaurus apus, Panzerschleiche«. To primerjajo z albanskim boie »kača«, bullar »vrsta vodne kače« in z romunskim balaur »zmaj, pošast«. Ker je tudi dialektično antično grško izpričano möluros »vrsta kače« poleg krajevnega imena Boluros, sodijo na splošno, da je ta samo balkanska beseda relikt iz ilirskega *bolauro, *molauro (Skok, ZRPh XLIX 512, M. Durante, Ricerche lingv. I 270). K. Oštir je v Beiträge zur alar. Sprwiss. 68 in v Razpravah DHV I 298 šel še dalje. Primerjal je te balkanske besede z alpsko latinskim ablinda »vrsta kuščarja« in sklepal, da je osnova predindoevropska.
Enako razmerje b : m imamo tudi v slovensko etimološko temnem brämor, mramor »Gryllotalpa vulgaris, der Späth, der Knoten am Knie, Scropheln itd.«, kar kaže tudi na neke magične zveze v stari ljudski medicini.
Slov. dial. Čemela »apis mellifica«. Na skrajnem vzhodu in zahodu Slovenije Imamo poleg današnje knjižne oblike čebela in dial. čbela, žbela, bčela, bačela, bu-Sela, čela, pšela itd. tudi čemela (Goriška Brda), čmela (vzh. Štajerska). 2e pri Dalmatinu najdemo čmela; drugod so znane vsaj izvedenke, tako n. pr. šmenak »čebelnjak« (Banjščica) ali čmelec »roj« (nelokalizirano).
Malo je verjetno, da bi se te oblike v. slovenščini razvile samo sporadično, morda po besednem križanju s čemer »strup« ali čmrlj »bombus terrestris«, čeprav pomeni v Kobaridu bušela oboje »apis« in »bombus«. Že sam areal besede bi pričal za arhaizem. Pri razlagah slovanskih izrazov za čebelo je ostala čemela neopažena. Večina etimologov je izvajala čebela po metatezi iz bečela, saj kažejo vsi refleksi v današnjih slovanskih jezikih na staro bbčela z jerom ali jorom, kar je oboje že v najstarejših cerkvenoslovanskih tekstih. IVIislijo največkrat na osnovo *biko-, kot je v keltskem bech »čebela« ali s prevojem v latinskem fücus »trot«. Toda že litavsko bitis in staro visoko nemško bia »čebela« povzroča težave; nekateri (glej literaturo pri Berneker, SEW 1 116 in Vasmer, REW II 471) suponirajo bučafi, drugi poskusi razlage pridejo vsaj za mladogramatike komaj v poštev.
Slovansko *čhmelh »bombus« se javlja deloma z vrinjenim -r-, slovensko črmlj, črmelj poleg čmelj, šmelj, enako češko čmrlah in poljsko strzmiel. To spravljajo v zvezo z litavskim kamäne »čmrlj«, kamine »poljska čebela«, lotiško kamine, staro prusko camus »čmrlj« in nemško Hummel. Nedavno umrli poljski etnograf Moszyhski je s temi baltskimi besedami duhovito vezal tudi slovansko rastlinsko ime fcomonica, zahodno in vzhodno slovansko »Melilotus« (na Balkanu »Artemisia«), kar je seveda mnogo bolj spremenljivo kakor Miklošičeva razlaga iz komoni. »konj« (glej Jezyk poljski XXXV 295).
2e Miklošič je v EW 419 pri čmrlj opozarjal na finsko kimalainen »čebela«, čmrlj« poleg kimara »med« itd. Kasnejši avtorji so energično zavračali možnost sorodstva med temi besedami. Sele Machek je v svojem češkem etimološkem slovarju opustil skoro brezupni boj z glasoslovnimi težavami in proglasil vse te besede za paleo-evropske, kot je toliko drugih besedi v zvezi s čebelo v indoevropskih jezikih. Ne da bi poznal slovensko čemela, rekonstruira izhodno slovansko obliko *čbmela, po zamenjavi labialov m/b nato »čbbela in iz tega po metatezi splošno slovansko *bBčela. To naj bi bil samo femininum k čhmeljh. Razlaga je drzna, vendar vredna upoštevanja. Slovenščina pa je tako znana po številnih izrednih arhaizmih v svojem izraznem fondu.
Slovensko KLEG »klej«. Gustmann (Deutsch-ioind. Wb. 1789) navaja s pomenom »SchifEpech« slovensko kleg (m.), klegje, kar je kasneje sprejel tudi Jarnik, Versuch 235 z dodatnim pomenom »Bergharz«. Čeprav tega apelativa kasneje več ne srečamo v slovenskih slovarjih, je gotovo domač, ker je izpričan tudi v rastlinskih imenih. Pleteršnik pozna kleg (m.) poleg kl&j (m.) in kleja (f.) »Lychnis viscaria, die Pechnelke«; iz kasnejše botanične literature bi pritegnili še klegje »Lychnis vise« in klegjek »Carex flava«.
Poleg splošnoslovanskega klej najdemo oblike z -g- samo v češkem klih »klej«, kliziti »lepiti«, kližka, pfekližka »Sperrplatte«. Beseda je izpričana kasno, prvič šele pri Pohlinovem sodniku Rosi, zato sodijo češki etimologi, da je to mlada, samo češka inovacija, ki se je razvila preko adj. *kliovaty z vrinjenim hiatovim -g- v kli-hovaty in iz tega klih z novimi izvedenkami (Machek, esc 202). Staročeško je izpričano samo kli (m.), gen. kle »drevesna smola, bitumen«. Slovenske paralele pričajo, da je dvojnost že praslovanska.
89
Etimologija te besedne družine, kamor spadajo poleg splošnoslovanskega klej tudi slovaško glej, gluj, glia, glie, rusko in poljsko dial. glej, ukrajinsko hlej »ilovica«, še ni dokončno pojasnjena. Zaradi slovenskega kelje (n.) »mizarski klej« in keliti »lepiti« so mislili od Miklošiča dalje, da je med -k- in -I- izpadel polglasnik in so slovanske oblike primerjali z grškim kölla »lepilo«. Vendar imamo v slovenskih narečjih dovolj primerov sekundarne vokalizacije glasoslovnih skupin k + likvida, tipa Kerim, Kumet. Malo je verjetno, da bi bile slovanske besede izposojene iz nem. Klei »ilovica, lepilo«; najbolj sprejemljiva se zdi Machkova domneva, da je treba izhajati iz osnove *glei- kakor pri glina, gliva, ki s številnimi formanti v posameznih jezikih omogoča rekonstrukcijo različnih slovanskih oblik. F. Bezlaj