GOSPODINJA IN MATI LETO 1944 5. JULIJA ŠT. 27 UZQOJfl illi Zvestoba Zvestoba je tudi ena vidnejših kreposti človekove duše. Zvest biti, se pravi, dosledno vztrajati pri neki misli ali v nekem čustvu, o katerem smo ee prepričali, da je pravo. Prav tako je treba dosledno vztrajati pri načelih ali se držati v življenju onih smeri, za katere vemo, da so najpra-vilnejše, tudi če nam osebno ne koristijo. Zvest pa je treba biti naposled vsemu onemu, kar je v nas izoblikovalo pravega človeka, to je Bogu, domovini in svojim roditeljem. Predvsem bodimo zvesti Bogu. Naj ga nekateri še tako taje, naj odrivajo misel na njega, vendar ne morejo spremeniti dejstva, da so od njega popolnoma odvisni. Vsako uro jih lahko odpokliče in zahteva obračun. Tajiti Njega je tako, kakor če bi tajili sonce, ki ga vsak dan vidimo in čutimo njegovo blagodejno moč. Vse svoje ravnanje in nehanje bi morali ravnati po Njem, ki je najvišja Resnica. Čim bolj živimo po njegovih naukih in zapovedih, tem bližje smo tisti resnici, ki bi morala zavladati na svetu, da bi bilo prav za posameznika in za narode in bi ne bilo treba nič več vojn za medsebojno obračunavanje. — Zvestoba Bogu ni torej le naša prva dolžnost, ampak tudi vsem nam v srečo in ko-i rist. Drugo je zvestoba svoji domovini, svojemu narodu, ki ga prav tako ne moremo zatajiti, kakor ne moremo zatajiti svojih staršev, ki so nas rodili. Le slabič je iz osebnih koristi ali zaradi strahu zmožen tajiti nekaj, česar nikoli ne more zbrisati raz sebe, to je posebnosti svojega plemena in svoje krvi. Mnogi naši rojaki, ki gredo po svetu iskat si kruha, so ostali zvesti svojemu narodu in so po jeziku in mišljenju ter ljubezni še vedno povezani z njim. Žal pa je tudi le premnogo potujčencev med njimi, ki ne marajo več čuti o svojem pravem pokolenju. Kaj pa zvestoba načelom? Boga ne moremo zamenjati, ker je samo eden, rodu ne moremo spremeniti, ker se Je enkrat rodimo, a tudi resnično prava življenjska načela morejo biti le ena, kajti resnica je vedno ista in se ne more spreminjati. Toda ljudje se rode v različnih razmerah, so ' različno vzgojeni in marsikdaj se zgodi, da so otroci vzgojeni v nepravih načelih. Če kot zreli ljudje še nadalje trmasto vztrajajo pri njih, kljub temu, da jih vest svari in kliče drugam, tedaj to ni več značaina zvestoba temveč trma in svojeglavost. Trmasto vztrajanje v smereh življenja, ki vadijo proč od prave resnice, pogublja posameznika in narode. Kdor ni gotov, ali so njegova načela pravilna ali ne, je_ dolžan da posluša svojo vest. Pot k resnici ni nikomur zaprta, če si je sam ne zapre. Zapre pa si jo s svojo trmoglavostjo ali preveliko zaupljivostjo in lahkomiselnostjo, ker posluša druge, ne da bi se mu hotelo samemu premišljevati. Prav danes to najlažje opazujemo. Ljudje le preradi verjamejo vsem lažem, ki so zavite v videz resničnosti in obljubljajo samo srečo na zemlji. Ne vidijo, kako se preliva kri njihovih bratov, ne vidijo porušenih cerkva, ne mislijo, da to, kar je druge zadelo tudi nje same še lahko zadene, vsega tega ne mislijo, ker se jim ne ljubi ali pa ker pač nečeio razmišljati do tistega pravega konca, ki še ostane, če si odmislimo vso rožnato tenčico laži. Taki ljudje prav za prav nimajo načel, ker le slepo drve za tistimi, ki jim pač največ obljubijo. Prav tako so brez načel tisti, ki svoje mišljenje obračajo pač »po vetru«. Ne vprašajo se, kaj je najbolj prav za njihov narod, niti ne, kaj je najbolj prav za njihovo dušo, temveč samo kaj je prav in koristno za njihovo zemsko, osebno življenje. V nedavni dobi so taki slabiči za liter vina zamenjavali volilne kandidate, danes dostikrat niti tega ne dobe, ampak se zadovolje z obljubami. Kdo more spoštovati človeka, ki niha v tako imenovanih »načelih« kakor trs v vetru?« Šola je do danes vse premalo govorila o pravih življenjskih načelih in zvestobi do njih, vse premalo so starši v tem pravcu podučevali svoie otroke, zato stojimo danes na robu prepada, čigar globine še ne moremo izmeriti. Ali ni tedaj zadnji čas, da . začnemo drugače? Domači vrt Kako zalivamo Letos se res ne moremo pritoževati nad pomanjkanjem dežja, saj ga je bilo že vež kot preveč in kmet z zaskrbljenostjo gleda, kaj bo z njegovim pridelkom. Vendar pa bo zdaj, v poletnih mesecih prav kmalu nastopil čas, ko bodo predvsem vrtovi pogrešali vode. Res je v naših krajih dovolj padavin, da, nemalokrat še preveč, vendar pa vsako leto več tednov ali celo nekaj mesecev občutimo, kaj je suša. Najbolj občuti pomanjkanje vlage vrt, kajti zelenjava mora biti nežna in okusna, zato potrebuje mnogo vode. Če se torej zemlja posuši, je treba vrt zalivati. Pri zalivanju moramo paziti na tri stvari: kakšno vodo uporabljamo, kdaj naj zalivamo in kako. Najmanj prikladna za zalivanje je studenčnica, posebno če je zelo mrzla in trda. Tako vodo napeljemo v večji sod ali korito, kjer se čez dan ogreje in izgubi svoje trdote. Potem šele je dobra za zalivanje. Najboljša je seveda deževnica. Pa tudi voda iz rek in potokov je kar dobra. Spomladi zalivajmo samo ob lepem vremenu, zjutraj ali dopoldne. Če zalivamo spomladi ob mrzlem in oblačnem vremenu, naredimo več škode kot drugega. Poleti pa moramo zalivati pozno zvečer, ko se je zemlja že ohladila ali pa zelo zgodaj zjutraj, da zemlja še lahko posrka vodo vase, preden na soncu izhlapi. Mnogo bolje je, da zalivamo zvečer, ker zemlja lahko čez noč vsrka vlago. T 'ifililfT- ' "r^^^^m "' '.. "'Ti "r ' Kako naj pa zalivamo? Lahko prilijemo k vsaki rastlini posebej ali pa razpršimo vodo kar po vsej gredi po rastlinah. Z razpršitvijo vode samo osvežimo zelenjavo. Pravo zalivanje je le, če zalijemo vsako rastlino posebej naravnost h koreninam. Če le površno zmočimo zemljo za kaka dva ali tri centimetre, to kaj malo koristi, ker se vcZa peto kolo sem pri hišic. Včasih zdi-huje tako postaran mož, ki se mu zdi, da je odveč, drugič stara mamica, ki je povsod v napoto. Saj je kar ganljivo gledati, kako si prizadevajo, da bi kakor koli koristili, a žal morajo le prevečkrat čutiti, da bi brez njih vse bolje šlo od rok. Včasih se zgodi, da neporočeno dekle, ki se Je odpovedalo lastni družini, zato, da je skrbelo za mlajše brate in sestrice ali za bolehne in postarne starše, ostane pri poročenem bratu ali sestri. Čeprav si silno prizadeva, da bi vsem ustregla in pomagala, vendar mora le prepogostokrat občutiti, da je odveč. Tudi v družbi med sovrstniki in sovrstnicami se lahko zgodi, da se kdo čuti odveč. Pri vozu je peto kolo res nepotrebno, toda to nikakor ne velja pri ljudeh. Takim ljudem v tolažbo hočem navesti primero iz sedanjosti. Oglejmo si moderen avtomobil, ki nosi peto kolo s seboj na vidnem mestu. Vsakdo ve, kako more prav to odvisno kolo postati v kritičnem trenutku zares odrešilno. Vsak šofer govori o tem kolesu s spoštovanjem in hvaležnostjo. Prav tako nujno, kakor potrebujejo av-tomobilisti to nadomestno kolo, tako potrebujemo ljudje drug drugega. Nihče ni odveč, nihče ni preslaboten in prestar, da bi mogel ob tej ali oni priliki pomagati drugim. Nemalokrat je v življenju tako, kot pri vožnji z avtomobilom. Oster kamen... črepinja..., kakršna koli ovira in prišla je ura, ko postane peto kolo neobhodno potrebno. Tudi v življenju pridejo dnevi, ko postane omalovaževani in zaničevani človeček pravi antrel in se drugim zdi, da ga je poslal sam Boj, Stari oče, Tri se je že umaknil v zadnjo sobico, lahko še mnogo koristi v delavnici ali v hlevu. Brez dvoma je domač človek, čeprav star, bolj zanesljiv , in vesten kot tuji, plačani ljudje. Stara mamica, ki je bila že vsa zagrenjena, ker se ji je zdelo, da je povsod v napoto, postane nenadoma v hiši neobhodno potrebna, ker nihče ne zna tako nežno in tako potrpežljivo negovati bolnega otroka. Koliko družinam je bil nasilno ugrabljen hišni gospodar ali pa eden in še več družinskih članov. Pridne roke starega očeta ali stare mamice lahko vsaj deloma dopolnijo vrzel, ki je nastala pri delu ter se posebno pozna v poletnem in jesenskem času. Tisti, ki si mislijo, da so le peto kolo pri hiši, naj se nikar ne žalostijo; kajti prišel bo dan, ko bodo postali neobhodno potrebni. Potrpežljivi morajo biti in se znebiti misli, da so odveč na svetu. Morda se bo že jutri zgodilo nekaj takega, da bodo domači veseli, celo zelo veseli, da imajo »peto kolo«:, ki bo pripomoglo, da bo voz mogel naprej. Kje pa je ... ? »Kje sem zopet pustila denarnico? Kje neki so škarje? Še pred eno minuto sem jih rabila, a zdaj jih ni nikjer več. Kam so izginila očala? Saj sem še snoči brala časopis, a zdaj jih ne najdem nikjer. Kje neki so? A kje je vendar inoja denarnica? Saj sem jo vendar spravila v ta predal, pa je ne najdem več. Mi je ni morda kdo ukradel?« Bržkone nobena gospodinja ne zgubi toliko predmetov naenkrat, a kolikokrat na dan se zgodi, da zgubi kako stvar in jo potem išče včasih pol ure ali še več. Zakaj neki tn? Ker premnogokrat odloži kak predmet, ne da bi mislila kaj dela. Kolikokrat je že naredila trden sklep, da se bo poboljšala in pazila, da spravi vsak predmet na pravo mesto, da ji ga ne bo treba iskati. A taki sklepi so le prekmalu pozabljeni in iskanja ni ne konca ne kraja. Kaj je torej treba storiti? Najboli neprijetno je, če zgubimo denarnico. Treba je nemudoma iti v trgovino iskat kako stvar ali pa čaka pismonoša. Najti moramo sredstvo, da preprečimo to izgubo časa sebi in drugim. Zelo preprost in uspešen pripomoček je mala vrečica ali žep, narejen iz močnega blaga, ki ga pritrdimo z vrvico okrog pasu pod predpasnik, kakor imajo natakarice pritrjeno denarnico pod belim predpasnikom. V ta žep spravimo denarnico, ključe in morda še kako malenkost, ki jo večkrat rabimo. IŽazumljivo je, da vseh stvari ne moremo nositi s seboj v žepu. Ne preostane nam drugega, kot da jih hranimo vedno na določenem mestu in vedno pm-simo na to, da jih nikdar nepremišljeno ne položimo drugam. Malo več pazljivosti, in prihranile si bomo mnogo časa in še več razburjanja. Bolezen na potovanju Morska bolezen je splošno znana in tudi zelo razširjena. Čeprav ni nevarna, je pa vendar kaj neprijetna. Sredstev za omilje-nje te bolezni je zelo mnogo. Nekaj podobnega je slabost, ki napade nekatere ljudi, če se vozijo z vlakom. Resnejša pa je bolezen, ki napade nekatere ob dolgih vožnjah v zaprtem avtomobilu. Potnika začne boleti glava, napade ga slabost in slabot-nejši padejo ceio v nezavest. To slabost povzroča slab zrak v avtomobilu. Zato je zelo važno, da se avtobusi dobro prezračijo. Najboljša pomoč zoper to bolezen je sveži zrak. Na potovanju se večkrat zgodi, da komn prileti v oko drobec premoga ali peščeno zrno. Sicer pa marsikoga doleti taka nezgoda tudi pri vsakdanjem delu in tudi gospodinja ni varna pred njo. Če drgnemo s prstom ali robcem, lahko povzročimo vnetje očesa ali še kaj hujšega. Najbolj uspešno sredstvo, da se znebimo tega zrnca je, da kanemo kapljico olja pod trepalnico in oko močno vrtimo na vse strani. Še hitrejši je učinek, če istočasno močno pihamo skozi nosnico, nad katero je prizadeto oko. Če piči kaka žuželka, imamo nešteto sredstev na razpolago. Če je pik svež, pomaga pogostokrat voda, v kateri smo raztopili nekoliko sladkorja. Bolj učinkovit je salmijak. ki sicer žge nekoliko trenutkov, srbenje pa takoj preneha. Če nas je pičila osa ali Čebela, odstranimo želo in nato pritisnemo z bliskovito naglico gorečo cigareto na pičeno mesto. To sredstvo je malo znano, a zelo učinkovito, če se le ne ustrašimo majhne bolečine. Če boli zob in ni zobozdravnika v bližini, si pomagamo na ta način, da zob na-mažemo z jodovo tinkturo. Lahko uporabimo tudi kafro ali pa navadno domače žganje. Jod je seveda najbolj učinkovit. Krvavenje iz nosa ustavimo z lahkoto, če bolniku odpnemo obleko in ga položimo tako, da leži glava precej višje od telesa. V nos mu vtaknemo malo vate. Sence in tilnik mu zmočimo z mrzlo vodo, roke mu držimo kolikor mogoče visoko. Če vsi ti nasveti ne pomagajo, je vzrok krvavenja brez dvoma resnejši in tedaj je treba takoj poklicati zdravnika Opekline zdravimo z oljem in koruzno moko, z beliakom. mlekom in drugimi domačimi sredstvi. Zelo učinkovito sredstvo je čreslova kislina, ki ne olajša le bolečine, ampak prepreči tudi, da bi se tvorili mehurji ali rane. V splošnem pa velja načelo: pri manjših nezsrodnh mir in sna<»a pri vefiili pa je treba čimprej poklicati zdravnika. Dobra volja in lepota Najboljše in najcenejše sredstvo, da človek ostane ali postane lep je brez dvoma dobra volja, veselo, vedro razpoloženje. Najbolj lep obraz in najbolj klasične poteze ostanejo brez učinka, če jih kazijo gube malodušnosti in vznevoljenosti. Jasen in vesel pogled pa polepša še tako nepravilne poteze in še tako nelep obraz. Zal je Je preveč ljudi, ki ne polagajo nobene važnosti na to, da bi se znali obvladati in ne kazali na obrazu vsako svoje notranje upravičeno ali neupravičeno nerazpoloženje. Pa tudi kadar niso nerazpoloženi, pačijo po nepotrebnem poteze svojega obraza. Ob vsaki priliki priprejo oči, čeprav niso kratkovidni. Ob vsakem naporu na-kremžijo obraz, čeprav delo ne postane zaradi tega prav nič lažje. Mnogi povešajo ustne kote, ne da bi bili žalostni. Slaba navada je že nemalokrat ustvarila nelepe poteze. Mar niste nikdar opazovali, koliko ljudi hodi okrog z neprijaznim obrazom. Je mar to nujno potrebno ali bolj dostojanstveno? Gotovo ne. Prav današnji čas potrebuje sončnih žarkov in kako prijetno je, če ga odkrijemo na obrazu sočloveka. A ne samo sočloveku, tudi sami sebi koristimo, če se trudimo, da ei ohranimo dobro voljo; kajti laže je ohraniti dušni mir, če se zavestno za to prizadevamo. Če se bomo navadili, da bomo na zunaj videti zadovoljni, se bomo tudi v resnici čutili zadovoljne; kajti težko bomo mogli biti žalostni s smehljajočim obrazom. — Malo avtosugestije je seveda treba za to. Pomagala nam bo preko marsikatere težave in če imamo trdno voljo, da bi bili videti zadovoljni, bomo zelo verjetno tudi kmalu zares postali zadovoljni. Cvetlice v vazi Otroci prinesejo včasih domov velike Šopke cvetlic, jih vtaknejo v kako posodo in se ne zmenijo več zanje. Drugi dan pa se potem čudijo, kako da so tako hitro ovenele. Ali nismo tudi odrasli včasih kakor otroci in ne znamo prav ravnati s cvetlicami? Predvsem cvetlic ne smemo nikdar trdno zvezanih postaviti v vodo. Saj zvezan šopek v vazi niti ni lep. KaT pa je najhujše, naslednji dan je že popolnoma ove-nel. Kdor ljubi cvetlice in hoče, da bi ostale čim dlje sveže, jih mora razvezati in jih postaviti v vazo kar mogoče prosto. Voda ne sme biti niti premrzla, niti pre-topla. Razumljivo je, da je treba vodo vsak dan premenjati. To je nujno potrebno. Nekaj zrn soli ali košček oglja v vodi dela naravnost čudeže. S tem pa še ni vse opravljeno. Cvetore vejice ja treba na koncih vsak dan sveže obrezati in to po dolgem, da je kar mogoče velika površina na sveže obrezana. Posebno velja to za vrtnice in 'druge cvetlice z lesenimi peclji. Treba je tudi paziti, da odstranimo vse liste na stebelcih, ki segajo v vodo. Če jih pustimo, začnejo gniti in tako okužijo vodo, ki dobi prav kmalu slab duh. Zelo važno je tudi to, da se peclji ne dotikajo dna vaze. Če so cvetlice ovenele, ker smo jih dolgo časa nosili v rokah ali jih nismo utegnili takoj postaviti v vodo, jim nekoliko odrežemo pecljs in za hip pomočimo cvetove v vročo vodo Zdaj jih postavimo v svežo vodo in ostanejo dolgo časa sveže in lepe. Če hočemo cvetlice kam poslati, zavijemo vsako posebej v svilen papir in jih trdno zložimo v škatljo, obloženo z oljnatim papirjem. Čim trdneje so zložene druga poleg druge, toliko bolj sveže se ohranijo. Ko dospejo na določeno mesto, jik denemo v večje posode s svežo vodo če mogoče vsako cvetlico posebej. Ko se osvežijo, jih denemo v vaze. jNf a s y c i i za dom Riž bo dobil boljši okus, če ga opereš v topli vodi, namesto v mrzli. Srebrne predmete lepo očistimo s sal-mijakom. Na štiri dele vode vzamemo en del salmijaka. Srebrne predmete potopimo v to raztopino, jih dobro izplaknemo v čisti vodi in zdrgnemo z mehko krpo. Počrnele železne ponve postanejo zopet bele, če jih denemo cele v ogenj in jih iz-žgemo. Glavnike najhitreje in najbolj temeljito očistimo, če jih denemo v bencin. Počeno jajce lahko skuhaš, če ga zavi-ješ v masten papir in ga dobro zvežeš z vrvico. Kristalno steklo se lepo sveti, če ga umijemo s čisto vodo, nato pa natremo s soljo. Cinasto in drugo posodo zdrgnemo s preslico, ki smo jo namočili, namilili in potresli z milarsko sodo. Jeklene predmete temeljito zdrgnemo s ščetko in nato izloščimo s flanelasto krpo. Videti bodo kot novi. Rjaste predmete namažemo z vazelinom ali mastjo in čez nekaj časa zdrgnemo s smirkovim papirjem Kalno vodo, deževnico ali rečnico izči-stimo na ta način da jo denemo v veliko kad in vlijemo vanjo dva litra vrele vode, v kateri smo skuhali tri do štiri žlice galuna. Drugi dan bo popolnoma čista; kal ostane na dnu.