Mozes a« Darwin?

Šolsko vprašanje

Spisal DL A. BODEL

vseučiliški profesor v Curihu

MB 1,1 .


lllllllili;;-

■ : : i i 'i!' i!::! SitHmr

jii iMf::

'Hi
. 'II

...

iii







liiHjijmlilUnrmr.*« st ;?« n \\  m h  im • liji]? ur «)] 1  ; \


BffliiSli




hm

iii-. vui . ]!!•!:!• :!*«”;* !:* •: •• - • ; '

m.uui. »im; .m. 1 ,'- .'..mi:, m.

m

H . ’ ! I. jll . J ’ «» i

j!  ■ . • i ’ ;j$8ji ' m ''  ■ s

..i*jj*r , *"’ : k’Hjww!:iv

BlliMlIito- 1  'S w



.

i;:::::);:-::”;

Mozes ali Darwin?

Šolsko vprašanje.

Spisal

D p  fl. Dodel

vseučiliški profesor v Curihu.

V Kranju, 1911.

Založil in tiskal Iv. Pr. Lampret v Kranju.

č> yr®  > V>  5*1"

Predgovor.

S to brošuro se oglasi znameniti profesor A. Dodel,
ki je pred par leti umrl v Švici, tudi pri Slovencih.
Dodel je bil eden prvih pristašev slavnega angleškega
učenjaka Damina, ki spada med največje može pre¬
teklega stoletja.

Z Darvvinom je zasijala nova doba procvita vsem
prirodoslovnim znanostim. Dolgo časa je splošno vla¬
dalo mnenje, da so posamezne živalske in rastlinske
vrste neizpremenljive, da so torej danes še ravno takšne,
kakor takrat, ko jih je ustvaril Bog. Pač so že grški
filozofi rekli, da se vse izpreminja — toda to so bile
le nejasne slutnje.

V začetku devetnajstega stoletja je pa opazoval
francoski botanik Lamarck presenetljivo dejstvo, da so
iz semena gotove rastline vzklile druge, z jasnimi znaki
nove vrste. Razumljivo bi bilo to še pri eni rastlini

— dosedaj nezaslišano je pa bilo dejstvo, da kar hi¬
poma nastane nova vrsta, ki rabi novega znanstvenega
imena. Brez vidnega vzroka se je to zgodilo — in ta
nova vrsta se je pokazala tudi popolnoma stalno. Na
to dejstvo je sezidal Lamarck svojo „mutacijsko te¬
orijo": od časa do časa — v neizmerno dolgih dobah

— se posamezne vrste hipoma izpremene in tako na¬
stanejo nove vrste. Njegova knjiga „Zoologie philoso-
phique“ pa ni imela zaželjenega uspeha.

V istem času se je začelo tudi globlje raziskovanje
naše zemlje: našli so, da obstoji zemeljska skorja iz
različnih plasti, ki leže na takozvanem pragorovju. V
teh zemeljskih plasteh so našli ostanke nekdanjih ži-


4

votinj, in sicer v nižjih plasteh enostavne in primitivne
živali in rastline, potem pa polagoma v vsaki višje
ležeči plasti ostanke višje razvitih bitij. Našli so pre¬
hodne oblike med posameznimi vrstami in razredi,
vedno več jih je bilo in vedno bolj se je utrjevalo pri
učenjakih prepričanje, da se je življenje razvilo iz naj-
priprostejših začetkov do svoje današnje višine. Po
dolgotrajnih in natančnih študijah je napisal Anglež
Charles Darwin knjigo: „0 postanku vrst potom pri-
rodnega izbora ali ohranitev zmožnejših plemen v boju
za obstanek. “ V tej knjigi je pokazal, kako so se raz¬
mere in življenske možnosti izpreminjale: da so raz¬
lična bitja tudi pri novih razmerah zamogla živeti, se
jim je bilo treba prilagoditi: torej izprememba —
razvoj. Vrste pa in plemena, ki se niso mogla več iz-
premeniti in prilagoditi so izumrla.

Ta nauk je imel takoj mnogo pristašev in med
nje spada tudi profesor A. Dodel, ki je v Curihu raz¬
širjal Darwinovo spoznanje. Predaval je v nabito polnih
dvoranah m ta predavanja je pozneje zbral v knjigi:
„Iz življenja in znanosti' 11 ).

V tej brošuri podaja založništvo slovenskim čita-
teljem prvo omenjenih predavanj. Dodelnova zbrana
predavanja so doživela po vsem svetu velikansko po¬
zornost: mnogo prijateljev — a še več sovražnikov,
ker se je cerkev ostro postavila v bran. Danes se je
pa tudi cerkvena znanost že precej udala: pred par
leti je izjavil jezuit pater Wassman, da priznava razvoj
življenja iz preprostih, najnižjih bitij — z edino izjemo
človeka. Kadar se pa najdejo še nove prehodne oblike,
takrat bo priznal, da se je tudi človeško telo razvilo
iz živalskega telesa. »Prepričan" je torej le, da se je
nekega dne spomnil Bog Oče vdihniti dušo že

’) A. Dodel, Aus Leben und Wissenschaft. Stuttgart Verlag
S. H, W. Dietz.

obstoječemu živalskemu plemenu, in to je bil potem

človek.

Kratko: razvojni nauk je popolnoma zmagal, in
tudi cerkvena filozofija ga priznava vsaki dan bolj.

Upam, da bo ta brošura tudi med Slovenci imela
uspeha, ker tudi med nami mora zmagati resnica in
pravica.

Prelagatelj.

Predaoanje „ITZo3es ali Dartoin.“?

Šolsko vprašanje.

Spoštovani navzoči, dragi prijatelji!

Povabili ste me, govoriti Vam o vprašanju, ki ne
sme zanimati samo malo ljudi, temveč vse one, ki so
deležni napredkov javnega življenja.

S tem, da se odzovem zaupnemu klicu porabim
priliko, opozoriti Vas na enega najvažnejših in naj¬
znamenitejših pojavov našega tolikanj nemirnega časa,
ki je dozdaj vzbujal resno premišljevanje vseh prija¬
teljev človeštva in ga bo tudi nadalje: jaz mislim tisto
velikansko notranje nasprotje v naši vzgoji in v našem
šolstvu, tisti usodepolni razdor v duševnem življenju
današnjega kulturnega človeštva, ki ga označimo naj¬
boljše z vprašanjem: „Mozes ali Darwin?“

To je nasprotje in razdor med ljudsko vzgojo in
ljudsko šolo na eni strani, med znanostjo in njenimi
šolami na drugi strani.

Ne da se utajiti, da je nasprotje že dolgo časa
tu, in kot javen razdor spoznavano že več kot pol
stoletja od največjih avtoritet, a vendar ni bilo še ni¬
koli uspešno izpodbijano.

Ta razdor med vero in znanostjo noče končati,
celo nasprotno, vrzel med njima se vedno bolj širi;
zmeda postaja vedno večja, in nikoli ni konca zmeš¬
njave — v nesrečo napredka družbe.

Zato je dolžnost vsakega poštenjaka, se resno pe¬
čati s tem razdorom in zlo od vseh strani opazovati;
zavedati se jasno njegovega pogubnega značaja in v

7

dobrem namenu misliti na sredstva in pota, kako bi
se bilo mogoče ubraniti te splošnosti najbridkejše bo¬
lezni našega časa.

Če hočemo značaj in pomen te neskladnosti raz¬
umeti, se moramo sprijazniti z zgodovino njenega raz¬
voja; precej globoko moramo pogledati v preteklost
in poiskati izvor omenjenega nasprotja.

Dva temeljno različna svetovna nazora si na¬
sprotujeta v civiliziranem delu vsega obljudenega
sveta:

na eni strani  mozaično pojmovanje svetovnega stvarstva,
kakor ga že tri tisočletja uče judovski in krščanski
duhovni od rodu do rodu kot nedotakljivo božje
razodetje;

na drugi strani  prirodoslovski nauk, da so se stvari
počasi in polagoma razvile, nauk o napredujočem
razvoju živega sveta le s pomočjo še dandanes
delujočih naravnih sil. Ta nauk je šele z Darwi-
novimi deli zmagujoče prodrl med raziskovalce.
Eden njegovih glavnih delov je nauk o pokoljenju.
Naše primerjajoče razmotrivanje začnemo po pra¬
vici s „človekom Boga", kateremu ne more nihče od¬
reči svetovnozgodovinskega pomena:

Mozes in njegov nauk.

Pred okroglo 3500. leti — tako pripoveduje ve¬
ljavna „svetovna zgodovina" — je ječal semitski narod
Judov pod egiptovskim robstvom. Vkljub velikemu
pritisku, ki mu je bil ta inteligentni narod izpostavljen
pod vročim afrikanskim solncem, se je hitro pomno-
ževal. Njegova hrana ni mogla biti preveč slaba; po¬
zneje — po odhodu iz nilske dežele — si je želel nazaj
k mesnim loncem Egipta, v brezdelju in lakoti je po¬
zabil krivico trdega dela. Hitro razmnoževanje teh za¬
tiranih tujcev ni nobena čudna prikazen, ponavljala se

je od tega časa v vseh stoletjih in skoraj pri vseh
narodih: delaven, stiskan narod, ki ječi v robstvu, je
navadno plodovit. Vsemogočna narava popravi tem
potom, kar pokvarijo izobilje, nadkultura in rafiniranost
v bolje situiranih stanovih.

Ker so se otroci Izraela v Egiptu hitro in vedno
bolj pomnoževali, je začelo kralje nilskih dežel skrbeti
pred naraščanjem teh revežev in zaničevanih. Faraoni
so se zbali, da bi pri kakšni vojski s sosednimi ple¬
meni Egipčanom vzrastel iz njih lastnih sužnjev za¬
veznik sovražnika. Eden teh faraonov je torej zaukazal,
da se naj začasno vrže vse novorojene izraelske dečke
v vodo.

Judovski materi z imenom Johebed je bila izpol¬
nitev kraljevega ukaza tako težka, da je svojega zadnje-
rojenega dečka tri mesece skrivala, dokler ni dobil
močnejšega glasu in ga brez nevarnosti nikakor ni
mogla več obdržati. Zato je dala splesti iz lahkega
šibja papyrusovega grma košarico, v katero je postlala
svojemu ljubljenčku, da bi ga odnesla k plitvim bre¬
govom kalnega Nila. Tam je bil mali potomec položen
v plavajoči košarici v mirno vodo med nabrežniini
grmiči, in Miriam (Maria), sestra izpostavljenega, je pri¬
čakovala njegovo usodo.

Kmalu nato je prišla kraljeva hči — zgodovino¬
pisec Jožef pravi, da je bilo njeno ime Thermuthis 1 )
— ravnotam, da bi se kopala. Pravočasno je zagledala
lično papyrusovo košarico, zapovedala je, prinesti jo
in odpreti. Pogled na zdravega, v svoji zapuščenosti
jokajočega dečka je vzbudil v faraonovi hčeri usmi¬
ljenje. Kmalu je prišla tudi zvita in skrbna Miriam in
se je ponudila princezinji, da poišče dojilko. Na to je

l ) O imenu te bajne kraljeve hčere si poročila nasprotujejo Po
drugi pravljici ni Thermuthis, temveč M e r r i s ime Mozesove re¬
šiteljice, po tretjem poročilu pa Bitja.

9

poklicala lastno mater otroka, in ta je dobila naj¬
denčka. Thermuthis je posinovila dečka in ga je ime¬
novala „Mosche“ (Mozes), to je : „Iz vode potegnjeni".

O deških letih Mozesa ni znano nič gotovega;
po tradiciji, na katero se opira zgodovinopisec Jožef
(kompetentni raziskovalci imenujejo to poročilo starega
Jožefa le „besedičenje“) je pa moral biti mladenič
Mozes očarujoče lep. Princezinja Thermuthis ga je
dala od duhovnov poučevati v vsej egiptovski modrosti.
Zvesto se je tudi zavzemala zanj proti kralju, ker so
duhovni prerokovali njenemu očetu vse slabo, česar
se imajo Egipčani še kdaj nadejati od tega inteligent¬
nega in energičnega tujca. Nekoč se je namreč mladi
Mozes igral s kraljevo krono, jo vrgel na tla in teptal
z nogama. Če dela v rodbino sprejeti vnuk tako, mo¬
ramo pač priznati, da je nehvaležen, in takšen vzbuja
lahko za prihodnjost le bojazni. Duhovni pa, ki so
poročali kralju o tem, niso nič dosegli, in tako je prišlo,
da je bil Mozes še nadalje poučevan.

Po pisanih sporočilih Manethona je bil Mozes
nekaj časa duhoven v mestu Heliopolis. Ko je zrastel
— tako poroča Jožef — je peljal Mozes egiptovsko
armado proti Etijopijcem, ki so pretili Egiptu. Pre¬
magal je sovražnike in jih je zasledoval do kraljevega
mesta Saba (Moroe), kjer jih je oblegal. Tukaj se je
pa zgodilo nekaj človeškega: Tharbis, hči etijopskega
kralja, se je zaljubila v Mozesa: ponudila mu je svojo
roko in mu je izročila oblegano mesto. Princezinjo je
vzel za ženo in egiptovsko armado je pripeljal kot
zmagalec nazaj v severno - nilske dežele. Toliko pripo¬
veduje pravljično  poročilo o mladosti in razvoju usta-
novnika judovske vere.

Iz biblijske zgodovina  izvemo dalje, kako je moral
Mozes bežati v arabsko puščavo, ker je ubil Egipčana.
Znana nam je tradicija o Mozesovem bivanju pri mi-
dianskem knezu in duhovnu Jethru, ki je imel sedem

10

hčera, od katerih eno (Cippora) je dobil Mozes za
ženo. Mnogo let je čuval sedaj Mozes — tako uči
sporočilo — črede Jethrove, svojega tasta. Tu je imel
časa, dalje premišljevati o žalostni usodi svojih izra¬
elskih rojakov v Egiptu, odkoder je tudi dobival če¬
stokrat poročila, da se položaj nikakor še ni izboljšal,
ampak da se trpljenja in tlačitve še vedno pomnožujejo.

V tem dolgem času je pri Mozesu dozorel načrt,
v imenu Boga svojih očakov Abrahama, Izaka in Ja¬
koba, rešiti judovski rod iz Egipta. S svojim bratom
Aronom se je vrnil tja, kjer je vladal že dolgo
časa drugi kralj. Mozes je bil star v tem času 80 let.
Z izvršitvijo različnih začaranj in čudežev, ki so jih znali
egiptovski duhovni le deloma posnemati, se je po¬
srečilo bratoma preplašiti egiptovskega kralja in dobiti
dovoljenje za izselitev judovskega rodu. Kdo ne pozna
vseh teh mičnih pripovedk in čudežnih dogodkov, ki
so nastali pred, med in po selitvi iz Egipta in pro¬
slavljajo Mozesovo delo kakor dovršeni epos!

In res je zgodovina Izraelove oprostitve iz egip¬
tovskega hlapčevstva orijentalska junaška pesem, odičena
z vsemi okraski pesniško ustvarjajoče domišljije ; mi
pa, ki ne verujemo vsega,  kar je z rožnatimi prsti
vpisala v knjigo sporočil, se tudi lahko še sedaj ve¬
selimo ob njej.

Toda v pričujočem slučaju se ne osredotoči naše
glavno zanimanje na zunanjostih čudežnih dogodb ob
selitvi iz nilske dežele in ob prebivanju v puščavi,
temveč na bistroumni zakonodaji Mozesovi, posebno
pa na njegovem pomenu kot pisatelj in pripovedovalec
zgodovine stvarjenja.

Po rabinskem sporočilu izvirajo judovski zakoni
od Mozesa, in onih pet knjig, ki nosijo njegovo ime,
(pentatevh), ki so pa spisane od različnih  pisateljev v
različnih časih, je postalo izvor Izraelove slave. Seveda
sta znanstveno raziskovanje in razsodba učenih razla-

11

galcev svetega pisma omajala tudi vero v pristnost
Mozesovih knjig. Že pred sto leti je vzplamtel trajen
in deloma zelo strasten boj za pristnost Mozesavih
knjig in proti njej, boj, ki ga še dandanes ne moremo
imenovati končanega, akoprav bi se lahko preštelo
tisto malo številce bogoslovcev, ki priznavajo ves
pentatevh za pristnega in verjetnega. Celo jako vzdrž¬
ljivi, zelo konzervativni, skozinskoz verskomisleči uče¬
njaki so morali — akoprav z obžalovanjem — priznati,
da po Mozesu imenovana izročila nikakor niso v vseh
delih resnična in brez napak. Večina svetopisemskih
raziskovalcev je danes trdo prepričana, da Mozes ni
spisal vseh po njem imenovanih knjig, temveč da
imajo več  hebrejskih pisateljev za avtorje. Le tako lahko
razumemo množico nasprotij in nemogočnosti z ozirom
na čas, množico ponavljanj in različno se glasečih
poročil o enem in istem dogodku in različna imeno
vanja za „Bog“; le tako razumemo večkratno menjavo
in različne vrste sloga v Mozesovih knjigah, katerih
hebrejščina je pa vrhutega ista hebrejščina, kakor tisoč
let po Mozesovi smrti, ko je skoraj nemogoče misliti
si, da se ne bi tudi ta jezik izpremenil v teku enega
tisočletja.

Za vse, ki poznajo orijentalski stari vek in raz¬
sojajo brez predsodkov v svetem pismu, velja kot
brezdvomno: nihče, ki ni popolnoma zasužnjen od
sporočila, ne pripisuje Mozesove prve knjige njemu
samemu. Prvo in drugo poglavje kaže zelo različne
nazore o svetovnem začetku. Prvo poglavje, s katerim
se hočemo kmalu natančneje pečati, je napisal Elohist,
ki uporablja za ustvarjajočega Boga izraz Elohim,
dočim je drugo poglavje, deloma tudi s prvim v na¬
sprotju po vsebini, napisano od Jehovista, ki uporablja
za najvišje bitje ime „Jehova“. S temi dvemi izrazi,
„Elohist“ in „Jehovist“ zaznamuje kritika svetega pisma
glavna dva izvora, iz katerih so se zbrale povesti

12

Mozesovih petih knjig. Oba izvora sezata do devetega
stoletja pred Kristusom 1 ).

* Tako uče bolje poučeni profesorji svoje bogo-
slovske dijake. Toda tukaj in tani, v vseh deželah in
v vseh konfesijonalnih šolah hvalevrednega krščanstva
učijo ljudstvo, da je vsebina Mozesovih petih knjig
božje razodetje, in da je bil Mozes pravzaprav le za¬
sebni tajnik naj višjega pisatelja, judovskega Jehova —
Elohima, ki mu je narekoval v pero.

Takoj pa, če pritrdimo, da so sveti spisi od Boga
navdahnjena ali v pero narekovana razodetja, nam je
lahko zelo vseeno, če jih je res Mozes osebno napisal,
ali če je več hebrejskih pisateljev spisalo, kar tvori
pod izrazom „Mozesove knjige 11  enega glavnih delov
svetega pisma.

Kakor dolgo bodo učili svete spise v vseh ljudskih
šolah in v večini cerkva kot „božjo besedo 11 , tako
dolgo se moramo mi drugi, ki smo spoznali zmote
svetega pisma, bojevati zopet in zopet z vsemi sredstvi
znanosti in razuma proti tistemu Enemu „Mozesu“,
kakor živi v ljudski in cerkveni veri.

Poglejmo torej to, kar učijo v cerkvi in šoli že
stoletja, poglejmo, če se to strinja z resnico ali ne!

Če torej govorim o „Mozesu“,  razumem s tem
pravega hlapca ali pisarja Boga, in najsi bode ena
sama oseba, kakor hoče to cerkev in sveto pismo, ali
pa več ljudi, kakor zatrjuje to znanstvena razsodba
učenih bogoslovcev o svetem pismu.

Mozes je postal zaradi zakonov, ki so po njem
imenovani in s svojim naukom o stvarjenju sveta
ustanovnik nove vere.  Vsi važnejši ustanovitelji ver so
si enaki v gotovih potezah značaja: vsi so globoki
misleci , filozofsko velenadarjene narave, poznavalci

) Sporočil profesor dr. K. Furrer.

13

človeških slabosti in čednosti, in večinoma opremljeni
z vso izobraženostjo svojega časa.

Tudi Mozes je bil silen duh in moral je biti —
tudi po svoji zunanjosti — fenomenalna prikazen, mo¬
goče res postava, kakor jo je utelesil Michel Angelo
v svojem kipu „Mozes

Ker je razpolagal z vsemi zakladi egiptovske in
izhodne modrosti tistega časa — egiptovski duhovni,
ki so bili obenem zdravniki, čarovniki, ministri in pro¬
fesorji, so bili njegovi učitelji — je mogel Mozes po
izvršeni oprostitvi svojega rodu egiptovske sužnosti,
ustvariti temelj za kult, ki je obdržal svojvisoki pomen
skozi tisočletja zgodovine človeštva.

Kakor znano, je Mozes oznanil edinega Boga:
Jehova Elohim. On je monoteist. Ta edini Bog, ki je
povzdignil Izraelce za svoj izvoljeni narod, je pa po¬
polnoma judovski Bog, odičen z vsemi takrat po¬
znanimi čednostmi in človeškimi'strastmi; nam, ki smo
vzgojeni v krščanski veri, so to dokazali učitelji in
duhovni. On je poosebljenje takratnega še precej pri-
prostega hebrejskega pojma o Bogu: močan, mogočen,
ljubosumen, srdit, neusmiljen proti svojim nasprot¬
nikom, grozovit proti sovražnikom, zaničujoč in za¬
smehujoč slabše, ki so mu pa vendar nasprotovali;
krivdo očetov kaznuje na otrocih do tretjega in četrtega
kolena, lastnost, ki jo imajo lahko samo ljudje, ki
stoje še na stopnji najglobljega barbarstva.

Ta edini, vsemogočni Bog je ustvaril po sveto¬
pisemskih povestih cerkve ves svet iz nič,  le s svojo mo¬
gočno besedo: „Bodi!“

To so Judje od Mozesa do danes že nad tritisoč
let verjeli in učili, kristjani pa že nad 1900 let. S temi
tisočletja starimi dedščinami moramo računati, in zelo
nespametno bi bilo, če bi lahkomišljeno prešli čez to
Mozesovo pripovedko na naš program.

14

V knjižici „Dvakrat dvainpetdeset biblijskih zgodb“,
ki jo je izdala krščanska založba v mestu Calw, in ki
je prišla v milijone rok ter se še danes uporablja kot
učna knjiga, se začenja Mozesova pripovest o stvaritvi
takole:

„Bog je ustvaril nebo in zemljo s svojo besedo.

Predno je Bog stvaril, ni bilo razun njega ničesar. Samo
Bog je večen; on lahko ustvari, kar hoče. On ni hotel,  (zakaj?)
da bi bila nebo in zemlja naenkrat v vsej svoji krasoti gotova,
temveč le polagoma; ker On je od začetka sem vse uredil po
številu, meri in teži.*

Nas vse so učili to mozaično pripovest o stvar¬
jenju kot neovrgljivo, razodeto  resnico, in še danes jo
uče v skoraj vseh ljudskih šolah civiliziranega sveta,
z izjemo Francije in Italije.

V obliki, kakor nas jo uči sveto pismo, je ta po¬
vest bajka, pravljica, polna orijentalske lepote 1 ) —
toda vendar le pesnitev,  takratni izobrazbi primerni nazor
in fantastično pojmovanje; pred kritiko prirodoslovja
pa ne more imeti obstanka in verodostojnosti, ker stoji
ta nazor svetovnega stvarjenja z znanostjo našega časa
v najostrejšem nasprotju.

Takrat, ko je Mozes pisal zgodovino stvarjenja,
si menda ni mislil, da bode moralo vse ljudstvo verjeti
njegovo razlago skozi tisočletja na las natančno kot
edinozveličavni nauk. — Toda kristjani so postali še
bolj mozaični,  kakor je bil Mozes sam — in sedaj
stojimo v zapadnih deželah ravno na mestu, katerega
skoraj ne moremo več zapustiti.

Kakor pripoveduje ustvaritelj judovske vere, je
vsemirje v šestih dneh izvršeno delo Boga.

Oglejmo si to poročilo natančneje, in dovolite mi
nekaj opazk.

') Primerjaj predavanje župnika dr. K. Furrerja: Darwinismus
und Sozialismus im Lichte der christlichen Weltanschauung. Curih.
Založil Alb. Miiller.

15

I. Moz. 1. 1.

„V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo."

Prirodoslovec našega časa bi rekel: Vsemirje
(Mozesovo „nebo in zemlja' 1 ) nima niti začetka niti
konca, ker je po času in prostoru brezkončno. Iz nič
ne nastane nič, in kar je, ne more izginiti v nič. Vse¬
mirje je bilo večno in bo tudi večno. To dokazuje
fizikalni zakon o ohranitvi moči,  kakor je dokazan v
vsaki novejši učni knjigi fizike in kemije 1 ).

Vrste 2 — 5.

„Zemlja pa je bila pusta in prazna, in tema je bila v
brezdnu, in duh božji je plaval nad vodami."

„In Bog je rekel: Bodi svetloba! In bila je svetloba."

,,In Bog je videl svetlobo, ta je bila dobra; nato je ločil
svetlobo od teme."

„In je imenoval svetlobo dan, temo pa noč."

„In postal je iz večera in jutra prvi dan."

Proti temu je opomniti, da prirodoslovje ne pozna
druge luči, kakor tisto, ki prihaja od svetlih teles,
bodisi da imajo ta svojo lastno luč, ali pa da odsevajo
luč drugih, žarečih teles. Luč sama je le poseben
način, po katerem se nam prikaže premikajoča se
tvarina, luč je valovito gibanje najmanjših telesnih
delov. Luč sama torej ni nobena tvarina ali reč, tem¬
več le „pojem“ za posebni način gibanja materije,
tvarine. Kaj naj pomeni torej ta luč prvega dneva
stvarjenja, ne more noben umrjoči razumeti in raz¬
ložiti.

„Dan“ in „noč „večer“ in „jutro“ tega prvega
dneva je nekaj nemogočega.

h Profesor dr. K. Furrer je bil tako prijazen, in me je opo¬
zoril, da hebrejski jezik, v katerem je napisano Mozesovih 5 knjig,
nima izraza za „svet“ ali ,.vsemirje", ravnotako nima izraza za
,,starši". V prevodu bi morali torej odpomoči temu in reči : „V
začetku je Bog ustvaril svet."  Seveda bi bila s tem molče
mišljena stvaritev iz ničesar.

16

Vrste 6—8:

,In Bog je rekel: Bodi trdina med vodami in loči vode
od voda!' In Bog je naredil trdino in je ločil vode, ki so bile
pod trdino od teh. ki so bile nad trdino. In zgodilo se je tako/
,In trdino je Bog imenoval nebo;  in postal je iz večera
in jutra drugi  dan.“

Tukaj je na prvi pogled nasprotje!  V prvi vrsti
stoji, da je Bog ustvaril „nebo“  v začetku — in sedaj
ustvari „nebo“ še enkrat in sicer drugi dan. To je po¬
polnoma nespametno, nerazumljivo, nepojmljivo. Na
ta ali oni način je tu strašna zmešnjava. Hebrejski je¬
zikoslovci in poznavalci hebrejske pisave so se marljivo
pečali s tem nesmislom, in nekateri izmed njih so
prišli do prepričanja, da prve vrste svetega pisma nismo
dobili v obliki, kakor jo je Mozes napisal, temveč da
se je vrinila napaka pri prepisovanju: beseda, ki je
prestavljena z „nebo“, se glasi v hebrejskem tekstu
hasch-schamajim, dočim se glasi beseda „voda“ v Mo-
zesovem poročilu hamajim. Z napačnim prepisom je
pač nastala iz prvotno prave besede „hamajim“ prve
vrste svetega pisma skozi tisočletja natančno izročena
pisna napaka hasch-schamajim.

Potemtakem je Mozes menda pisal: V začetku je
Bog ustvaril vodo  in zemljo. (Prim. J. Štern  v „Men-
schenthum" št. 34, 1886.)

Preidimo k delu tretjega dneva!

Vrste 9 — 13.

„Bog je rekel: Zbero naj se vode, ki so pod nebom, v
poseben kraj, in naj se prikaže suho. In zgodilo se je tako.“

„In suho je Bog imenoval zemljo,  zbrane vode pa je
imenoval morje.  In Bog je videl, da je bilo dobro. — In Bog
je rekel: Zemlja naj požene travo, ki zeleni in dela seme, in
rodovitno drevje, ki rodi sad po svojem plemenu, katerega seme
bodi v njem na zemlji. In zemlja je pognala travo, ki zeleni
in dela seme po svojem plemenu, in drevje, ki rodi sad, in ki
ima sleherno svoje seme po svojem plemenu. In Bog je videl, da
je bilo dobro. In postal je iz večera in jutra tretji  dan. 1 '

17

Ustvaritev rastlinstva ^ je naravna nemogočnost
dokler ni solnca na nebu. Še večja je pa nemogočnost
ohranitve  rastlinstva — brez solnca — skozi dolgo
dobo, kakor si jo mislijo nacijonalistični razlagalci sve¬
tega pisma namesto Mozesovih dni.

Vrste 14 — 9.

„Bog pa je rekel: Naj bodo luči na trdini neba in naj
ločijo dan in noč, in naj bodo znamenja časom, dnevom in

letom.''

,,Naj bodo luči na trdini neba, da svetijo in razsvetlju¬
jejo zemljo.  In zgodilo se je tako."

,,Bog je naredil dve veliki luči, večjo luč, da bi gospo¬
dovala čez dan in manjšo luč, da bi gospodovala čez noč, in
tudi zvezde."

,,In postavil jih je na trdino neba, da bi svetile na zemljo."

„In da bi gospodovale čez dan in noč in ločile svetlobo
in temo. In Bog je videl, da je bilo dobro."

„In postal je iz večera in jutra — četrti  dan."

Nasprotja in zopet nasprotja, nemogočnosti in
zopet nemogočnosti. Zemlja, solnce, mesec in zvezde
so nastali v popolnoma drugačnem redu z ozirom na
čas, kakor Mozes tukaj pripoveduje; solnce je bilo
dolgo časa pred zemljo, zemlja dolgo časa pred luno
in neštete zvezde so milijarde let prej plavale v vse-
mirju, kot naše solnce z vsemi svojimi planeti in tra¬
banti. — Gotovo Mozes sam sebi nasprotuje, če deli
četrti dan še enkrat luč od teme, ko se je to vendar
zgodilo že prvi dan (4 vrsta), ko so se že prej menja¬
vali noč in dan, „jutro in večer".

Vrste 20—23.

,,Tudi je Bog rekel: Naj rode vode živo laznino, in pe-
rotnino, ki leti nad zemljo pod trdino neba!"

„In Bog je ustvaril velike slone in vse stvari, ki žive in
se gibljejo, ki so jih rodile vode po njih plemenih in vse ptice
po njih plemenu. In Bog je videl, da je bilo dobro."

„In jih je blagoslovil, rekoč: Bodite plodovitni in množite
se in napolnjujte vode morja, in ptice naj se množe na zemlji!“

„In postal je iz večera in jutra peti dan."

2

13

Peti dan je torej Bog ustvaril povodne živali in
ptice v zraku. — Prirodoslovske vede so najjasneje
dokazale, da se je živalstvo razvilo istočasno  z rast¬
linstvom, in da so pred ptiči v zraku živele na kop¬
nem živali,  v tem ko jih omenja Mozes šele šesti dan.

Vrste 24—31.

„Bog je rekel: Zemlja naj rodi žive stvari po njih ple¬
menu, živino in laznino in zverine zemlje po njih plemenih. In
zgodilo se je tako.“

„In Bog je vstvaril zverine zemlje po njih plemenih in
živino in laznino zemlje po nje plemenu. In Bog je videl, da je
bilo dobro. “

„In je rekel: Naredimo človeka  po svoji podobi in
podobnosti, in naj gospoduje čez ribe v morju in ptice pod
nebom in čez zverine in vso zemljo in čez vso laznino, ki se
giblje po zemlji."

„In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po podobi
božji ga je ustvaril; moža in ženo je ustvaril."

„In Bog jih je blagoslovil-i. t. d.“

„In Bog je pogledal vse, kar je bil naredil, in bilo je
prav dobro. In postal je iz večera in jutra šesti  dan.

Šesti dan se je torej vršila stvaritev na kopnem
živečih živali, in nazadnje stvaritev človeka.  S tem, da
postavi Mozes stvaritev človeka nazadnje, je zadel pravo.
Ni pa res, kakor piše, da je nastal Adam iz prsti, in
Eva iz njegovega rebra. (1. Mozes, 7, 2, 1, 22.) K tej
poglavitni zmoti se še vrnemo.

Neresnično je dalje, da je človek ustvarjen po
božji podobi;' ravno nasprotno se je izkazalo kot res¬
nica: človek si je ustvaril „Boga“ sebi, človeku pa
podobo! Kakršen človek takšen njegov Bog! (Ludwig
Feuerbach.)

Vsi poznamo dalje zgodbo o prvem grehu in o
izgonu iz raja. Govoreča kača je bogoslovcem precej
belila glavo, šolskim otrokom je pa napravila mnogo
zabave. Splošno razširjeno mnenje krščanskega zahoda
je bilo, in je deloma še danes, da je hotel Mozes po¬
osebiti v govoreči kači satana ali hudiča. To je pa

19

velika napaka, ker Mozes še ni poznal niti hudiča, niti
satana. Ta vzhodnoazijski demon vstopa šele par sto¬
letij po Mozesu v omislije Judov. Ostro črtan, drzen
in ličen obenem, nastopa satan šele v zgodovini

Jobovi. 1 )

Govoreča kača je privedla prva človeka k izpo-
znanju dobrega in slabega.

Tisočkrat so nam pa rekli, da smo vsi radi padca
prvih starišev omadeževani z izvirnim ali podedovanim

grehom.

Radi izvirnega greha je bilo mogoče, da je Kajn
ubil svojega brata Abelna. Ta grozovita zgodba konča
zopet z velikanskim nasprotjem : morilec Kajn je ubežal

v deželo Nod, vzhodno od raja.-„ln Kajn je

spoznal svojo ženo, da je postala noseča in je rodila
Hanoha. In on je zidal mesto, ki ga je imenoval po
imenu svojega sina tudi Hanoh. (1. Moz. 4. 17.)

Tukaj vidimo torej sina prvega človeka Adama
bežati v tujo deželo, kjer se oženi, — rodi otroke in
— zida mesto menda s pomočjo delavcev. V tej de¬
želi Nod so živeli torej ljudje, ki so bili rojeni izven
Adamove rodbine.  Torej Adam in Eva sploh nista bila
prva človeka; vse to stoji vendar v svetem pismu.

Prirodoslovje tudi ne pozna nobenega prvega člo¬
veka Adama in nobene prve žene Eve.

d Tudi tukaj —- v Jobovi knjigi — nastopa še kot od Boga
poslani tožitelj ljudi, kot vestni poslanec Boga. Mistikerji Jakob
Boh  mo  ve  struje uče nedvomno, da je bil satan (Lucifer) nekoč
najlepši angelj Boga,  postal je pa ošaben in je bil vržen v
brezdno — zares usoda, ki doleti mnogo lepih ljudi. (Prim. Dodel,
Aus Leben und Wissenschaft, stran 260—262). Šele po babilonski
sužnosti najdemo pri Hebrejcih satana kot nasprotnika Boga. Du¬
ševno revni rabinizem ni mogel več pojmovati božje vsemogočnosti,
ki pošlje življenje in smrt. Če so pri poznojudovskem pojmovanju
satana uplivali tudi perzijski nazori, še ni razjasnjene v krogu ne¬
pristranske znanosti. (Povedal prof. dr. Furrer.)

2 *

20

Vsi poznamo tudi mozaično poročilo o vesoljnem
potopu; — nekega dne je rekel Bog: (1. Moz. 6, 2}

„Iztrebil bom človeka, katerega sem ustvaril iz zemlje,
pa ne le človeka, ampak tudi živino, laznino in ptice pod nebom;
zakaj žal mi je, da sem jih ustvaril."

Tukaj imamo popolnoma priprosto razumevanje
Najvišjega; Jehova se pokaže tu kot slabo človeško
bitje; kesa se,  da je prej ustvaril človeka!

Kje bi bil med nami, ljudmi zahodnih dežel že-
nijalni umetnik ali stavbenik, ki bi lahko kdaj obža¬
loval, kar je ustvaril! Pravi človek ne obžaluje ni¬
česar!')

Da, tako je, kakor je rekel bogoslovec M. J. Sa-
vage:  Jehova starega testamenta prebiva na določenem
kraju, kakor kakšen človek; prikaže se v templju, go¬
vori in pride kakor človek; on misli in dela načrte,
kakor človek; on ljubi in sovraži, se ujezi, se maščuje,
in izpreminja svoje mnenje kakor orijentalski despot.
— Temu antropomorfizmu Boga (antropomorfističen
= človeku podoben) se ne smemo čuditi; kajti božja
misel se je porodila v človeških možganih. Kakor
človek raste in se razvija, tako rastejo in se razvijajo
tudi njegove misli o božanstvu.

„Noe je pa našel milost pred Gospodom." Prišel
je vesoljni potop,  svetovna katastrofa, drama, kakor je
naša zemlja prej še ni videla. V šolskih klopeh sedeč,
smo to zgodbo o svetovnem potopu sprejeli s slastjo,

‘) Pri tem stavku je marsikdo zmajal z glavo, ker ga ni raz¬
umel. Vkljub temu ga pustim tukaj neizpremenjenega. Ali m
menda tako: pravi človek dela vedno po svojem najboljšem pre¬
pričanju, ki pa ni njegova zasluga in tudi ni njegova krivda. Če
se kdo zmoti v zasledovanju svoje poti, čeprav je hotel le dobro,
ne bode obžaloval, vzdihoval in tarnal, ampak bode mislil, kako
bi popravil škodo in prihodnjič ravnal pametnejše. To pa ni kes,
ki je popolnoma odveč, ampak poboljšanje. Če pa vtopim ves
svet, ne popravim s tem ničesar. Glavna reč je narediti bolje.

21

in največji umetniki so  to žaloigro proslavili z veli-
častvenimi slikami. Šolarji naših dni čitajo to povest
vedno zopet z novim zanimanjem, in zakaj tudi ne?!
Saj je vendar ta svetovna drama odičena z vsemi le-
potijami orijentalske pravljice in je mestoma sanjavo
lepa. —

Kdo ni v svojih otroških letih razveseljeval do¬
mišljije in vse otroške duše ob tej pripovedki o pra¬
vičnem Noetu in njegovi rodbini, o plavajoči barki
(300 komolcev dolga, 50 komolcev široka, 30 komolcev
visoka) z mnogimi živalskimi dvojicami, kjer so spali
volkovi z jagnjeti in žirafe z levi; o zvereh, ki so
žrle seno in nedeljskem miru, ki je plaval nad vsem
stvarstvom v barki; o golobčku z oljkino vejico, o
izhodu iz barke, ki je zastala ob pobočju Ararata, o
Noetovi zahvalni žrtvi in lepi mavrici sprave na nebu!
Kako smo se otroci veselili pri obljubi, „da od sedaj
naprej ne bo več vse meso uničeno od vode vesolj¬
nega potopa." (1. Moz. 9, 11.) — Vse to so nas učili
kot neovrgljivo resnico in mi smo verjeli, radi verjeli,
bilo je prelepo, da ne bi bilo resnično. — In naši
otroci naj dalje verjamejo? — Mi rečemo ne!

Proti temu se ne bi s strani bogoslovcev toliko
upirali, če ne bi bila mozaična povest o stvarjenju
predelana v dogmatično podlago najpopolnejše vere,
ki se je dosedaj pojavila, v temelj krščanstva.

Iz nauka o prvem grehu v raju in obupnega izpo-
znanja. da smo vsi omadeževani z izvirnim grehom in
da jadramo v pogubo, je vznikla misel rešitve in od¬
rešenja z nadzemeljsko, nadnaravno, božjo pomočjo.

Tako je izšla iz judovstva misel, da bode poslan
božji sin iz nebes, nadalje se je pa k temu pridružila
še misel odrešujoče darilne smrti na križu.

Po umevanju ortodoksne cerkve je krščanstvo pri¬
znano kot naravna hči Mozesovega nauka, krščanstvo

22

je mistična rešitev uganke o prvem pregrešku in dednem
grehu. 1 )

Na drugem mestu te brošure pokažem, da se tudi
prirodoslovec naših dni — čeprav nasprotnik Mozesove
pripovedke o stvarstvu — zaveda pri človeštvu neke
vrste dednega greha. Če rabijo torej k vzdrževanju za
razvoj sposobnega verskega sistema neobhodno dedni
greh: dobro! — prirodoslovci temu nikakor ne ugo¬
varjamo ; nasprotno, vsem prijateljem človeštva, ki žele
srečo našega rodu, ponudimo roko, da oproste naš rod
iz priznane moči ..izvirnega greha" in pri tem jim
pomagamo sami.

Če gremo v zgodovini razvoja teh verskih misli
dalje, moramo prvo pribiti dejstvo, da so si pridobili
Judje v času stare zaveze zelo malo zaslug za prirodo-
znansko izpoznavanje. To je pa bistvenega pomena!
Kajti religija, ki jo bode imel človeški rod v prihod-
njosti, se bo prilagodila resnicam prirodoznanja;
obstanek in vpliv bo imela le, če bo soglašala z znan¬
stvenim izpoznanjem.

Judje starega testamenta niso bili prijazni znanosti;
tisti inteligentni narod pa, ki sta ga Mozes in Jozua
peljala v obljubljeno deželo, je bil vsaj še nekoliko
vesel življenja in prijazen naravi. Judje starega testa¬
menta so se veselili zakladov posvetnega blaga, zlata
in srebra, ovčjih in govejih čred, lepih vrtov in vinskih
goric; videli so poljske cvetlice in opevali so lilijo v

‘) Prosvetljeno bogoslovje naših dni zastopano z vrlo kopico
modernih „reform- bogoslovcev" — pobija mnenje, po katerem je
krščanstvo naravna hči ortodoksnega židovstva, Bruno Bauer, bogo¬
slovec, ki gre v kritiki svetega pisma najdalje, pride do sklepa, da
ni bila Galileja z Jeruzalemom rojstni kraj krščanstva, ampak
aleksandrijska filozofska šola v Egiptu in Rimu, glavnem mestu
takratne moči in takratne inteligence. Friderik Engels pokaže, da
je bila vodilna moč v razvoju krščanstva socialno zlo. Kristus je
prišel šele par stoletij po svoji smrti do etičnega pomena kot usta-
novnik nove vere. (Prim. ,Die Neue Zeit", XIII. letnik I. 2.)

23

svoji krasoti; primerjali so v visoko pesniških delih
človeško lepoto in žensko ljubkost z dišečimi rastlinami,
ki so krasile pokrajino ob pobočjih Libanona in bregovih
Jordana.

.Jaz sem cvetlica na polju in lilija v dolini/ (Visoka
pesem 2, 1.)

.Moj ljubi mi je ko šopek mire/

.Moj ljubi mi je ko ciprov grozd iz vinogradov v Engedih/
(V. p. 1, 11—13.)

.Kakor lilija med trnjem, tako je moja prijateljica med

hčerami/

.Kakor jablana med gozdnim drevjem, tako je moj ljubi
med sinovi/ (V. p. 2, 2—3.)

.Moj ljubi je enak srni ali mlademu jelenu/ (V. p. 2, 9.)

.Njegova podoba je kakor Libanon, izvoljen kakor cedre/
(V. p. 5, 15.)

Kateri pisatelj naših dni bi bil v stanu, ljubkeje
opisati prihod spomladi, kakor je to storil pesnik visoke
pesmi:

.Glej, zima je minula, dež je jenjal in prešel/

.Cvetlice so se prikazale v naši deželi, čas obrezovanja je
prišel, grlični glas se je zaslišal v naši deželi/

.Figovo drevo je pognalo svoj sad vinske trte imajo že
oči in vonjajo. Vstani, moja prijateljica, in pridi!* (V. p 2, 11—14)

.Katera je, ki vstaja kakor jutranja zora, lepa kakor luna,
izvoljena kakoi solnce?" (V. p. 6. 9.)

Vsem nam so znani psalmi s svojim, na podobah
in primerah bogatim jezikom, in deloma so se nam
priljubili. Stari testament nam nudi še več drugih,
naravi prijaznih delov.

Toda s krščanstvom, kakor ga je učila cerkev in
kakor ga so poldrugo tisočletje razumevali pravoverniki,
se pričenja sovraštvo sveta in narave.

Moja naloga ni, pokazati, kakšen je bil v resnici
nauk nazarenskega modrijana; tozadevna mnenja si še
dandanes zelo nasprotujejo, ker je neovrgljivo dokazano,
da noben izmed štirih evangelijev novega testamenta

24

ni spisan za časa Kristusovega življenja, da se marveč
vsi opirajo le na sporočila. 1 )

Moja naloga tudi ne more biti, na tem mestu
natančneje razlagati, kako je bilo mogoče, da si je
nauk iz Nazareta dobil v razvojni zgodovini človeštva
tak pomen, kakor ga je imel.

Zadostuje naj, če omenim na tem mestu, da se
je z vero, imenovano krščanstvo, razširjalo obžalovanja
vredno preziranje vseh prirodnih reči in se je povzdi¬
govalo samotarstvo kot lek vseh trpljenj. V prvih sto¬
letjih po našem štetju so se kristjani odvrnili od vseh
posvetnih radosti in od vsega uživanja narave; saj so
bili večinoma najrevnejši vsega ljudstva, v Rimu sužnji,
začetkoma povsod le proletarci, ki niso mogli na tem
svetu nič doseči in so zategadelj z velikim veseljem
obračali svoje upanje na oni svet. Rimski kristjani so
bili dolgo časa komunisti. Vse je sililo k nadnaravnemu
in nadtelesnemu; le z vero naj bi postal človek blažen.
Kaj je bil proti temu ves človeški razum, vse izpoznanje
narave, vsa filozofija in druga veda!

Tisočkrat so že razmetavali z izrekom apostola
Pavla: „Ker so mislili, da so pametni, so postali norci."
(Rimlj. 1, 22.) — Take besede'so poceni in so postale

‘) Markov evangelij je najstarejši in edini iz prvega stoletja
po našem štetju (spisan 70—80 po Kristusu).

Primerjaj tudi znamenito knjigo prof. Gust. Volkmarja: .Jezus
Nazarenus und die erste christliche Zeit.‘ Curih 1882.

V zadnjem času je bilo tudi dokazano, da je najbolj skriv¬
nostna vseh krščanskih knjig, razodetje Jezusovo, tudi najstarejša,
torej najbolj dragoceni vseh spisov iz prve krščanske dobe (napisan
med junijem 67 in januarjem ali aprilom 68 po Kr.) Tukaj še ni
govora o nobeni trojici in dednem grehu, pač pa o poganski grozo¬
vitosti. razjarjena božanstva potolažiti s krvavimi darovi. Sebe in
pristaše svoje vere imenuje pisatelj vedno le Jude. - Prvotno
krščanstvo je bilo nekaj čisto drugega, kakor pozneje krščanstvo,
ki je bilo svetovna vera. Jezusa iz Nazareta ne bi pravoverni kristjani
nikakor več izpoznali kot kristjana.

25

rešitev za vse one, ki jim je ali narava skopo odmerila
njihovo merico razuma, ali so pa bili preleni, da bi
se z božjo iskrico razuma kot samostojni misleci bitja
sami duševno dalje razvijali. Gotovo ni nobena vrsta
vsega svetega pisma v krščanskem zapadu tako duše-
morno delovala proti razvoju naravnega izpoznanja,
kakor je to storil edini omenjeni izrek apostola poganov.

Bolj prikupljivo kakor njegov nad vse delavni
apostol Pavel, je Jezus označil nevrednost vede:

.Blaženi so ubogi na duhu, ker njih je nebeško kraljestvo.*

(Mat. 5, 3.)

Ti ubogi so seveda nevedni. (Po naziranju mo¬
dernih bogoslovcev bi morali razumeti pod „ ubogimi na
duhu" tiste „ponižne, ki se zavedajo svoje nepopolnosti
in slabosti, torej idealiste." Drugače pa uči ortodoksna
cerkev in verne sekte, ki razumevajo pod temi, za
blažene proglašenimi ubogimi nevedne, bedaste ih
neumne.)

Kako je bilo težišče človeškega stremljenja pre¬
loženo iz tega sveta v oni svet, kako sovražno zna¬
nosti se je pokazalo Pavlovo krščanstvo brez ovinkov,
razvidimo iz vsakega njegovih pisem, izmed katerih so
pa nekatera ponarejena.

.Kajti če boste po mesu živeli, boste umrli; ako boste pa
dela mesa zamorjevali z duhom, boste živeli.* (Rimlj. 8, 13.)

»Pisano je namreč:

»Pokončal bodem modrost modrih, in razume razumnih
bodem zavrgel.* (1. Korinčanom 1, 19.)

»Kje so modri? Ali ni Bog naredil modrost tega sveta
neumno?' 1  (1. Kor. 1, 19.)

,,Kar je nespametno pred svetom, je Bog izvolil, da bi
osramotil modre.' 1  (1. Kor. 1, 27.)

,.Zakaj modrost tega sveta je nespamet pri Bogu." (1.
Kor. 8, 1.)

,,Učenost napihuje." (1. Kor. 8, 1.)

Izkušnja nas drugih je ravno nasprotna: znanje
ne napihuje, marveč naredi ponižne; ker čim globlje
proderemo v znanost, tem jasneje nam postane, kako

26

malo smo dosedaj dosegli znanja in da smo šele v
prvih začetkih izpoznanja. Najbolj napihnjene glave in
najpuhlejše duhove smo našli pri onih komodnih in z
duševno nadutostjo napojenih sovražnikih znanosti, ki
vedno razmetavajo z izreki svetega pisma, zato ker
ugajajo njihovi neumnosti. Duševna nadutost je bila
že od nekdaj dedščina duševno ubogih. Častnih izjem
je bilo vedno — izjeme poznam take in jih ljubim z
vso svojo gorečo dušo — ampak izjeme le dokazujejo
pravilo.

„Naša sedanja, kratka in lahka nadloga nam pripravlja
neizmerno visoko, večno čast, katera vse preseže,“

,,ker ne gledamo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se
ne vidi." (2. Kor. 4, 17—18,)

„V veri namreč živimo in ne v gledanju “ (2. Kor. 5, 7.)

Tudi v prvem pismu Janeza je nedvoumna opomba:

„Ne ljubite svet, niti to, kar je posvetno." Da,
sovraštvo narave in sveta je sezalo tako daleč, da so
celo zakon razkladali kot potrebno zlo, kot zaniče¬
vanja vredno naredbo z zaničljivimi živalskimi nagoni
kot temelji. Temu nazoru so se nekatere krščanske
sekte tesno pridružile in po tem nauku se ravna tudi
rimsko-katoliška duhovščina.

Ugled žene se je pri tem le malo dvignil. 1 )

') Po razumnem svetovnem nazoru naših ljudi ima pa žena
iste pravice, kot mož; žena je namreč pogoj življenja in uspe-
vanja človeškega rodu (Prim. Dodel „Aus Leben und Wissenschait",
odstavek „Vom Weibe“.) Po pravici opozarja prof. dr. Furrer na
dejstvo, da Jezus sam ni bil samotar. Tistim, ki so bili navdušeni
za celibat, je zaklical: „Kar je Bog združil, tega naj ne loči človek."
— Opozarjam lahko tudi na to, da se je Jezus udeležil vesele po¬
roke jv  Kani in da je naredil celo dobro vino, ko niso bili vsi gosti
več žejni. — Zaklical je tudi svojim učencem: „Če ne boste
takšni, kakor otroci i. t. d." To je dovolj jasna poteza veselja do
življenja. ,,Proste ure je prebil pod nebom." — Toda kaj vse ni
naredilo bogoslovje iz tega idealista! Ne to, kar je Kristus bil, ampak
to, kar je cerkev naredila iz njega, je zadrževalo napredek in so¬
vražilo je svet.

27

To je nekaj malo značilnih dokazov, kako so
ustanovitelji in apostoli krščanstva prezirali naravo

in svet.

Ta vera samotarstva in zaničevanja narave je bila,
kakor kaže izkušnja, določena v zapadnih deželah za
državno vero.

Grki in Rimljani — poganska naroda so že takrat,
ko je zadonel glas o križu čez morje, naredili lep za¬
četek v opisujočem prirodoslovju.

Aristoteles — 384 do 322 pred Kr. rojstv. — je
zapustil več prirodoslovskih del, med temi tudi sistem
živalstva in rastlinstva, ki ga je sam sestavil; ta se
seveda ni mogel obdržati, ker je bilo njegovo znanje
o naravi, takratni omiki primerno, še zelo pomanjkljivo
ter pomešano z otročjimi in praznoverskimi nazori.
Zelo značilno pa je, da so smatrali pozneje v krščan¬
skih deželah Aristotelovo prirodopisno sestavo kot
začetek in konec posvetnega znanja in so ga rabili v
krščanskih šolah do najnovejšega časa kot temelj pri-
rodoslovja.

V tistem davnem času, ki je okoli 2000 za nami,
so razpravljali grški in rimski filozofi o najvažnejših
vprašanjih, ki sploh lahko ganejo človeške prsi: vpra¬
šanja o postanku in nehanju, o izvoru in bistvu vseh
stvari, o bistvu Bogov in namenu človeka.

V nauku o grških in rimskih bogovih govori člo¬
veška domišljija svoj najdrznejši jezik. Mnogoštevilni
bogovi so večinoma pesniško olepšana poosebljenja
prirodnih moči in človeških kreposti, napak in popol¬
noma človeških strasti. Najvišji Bog — Jupiter-Zeus,
je bil eden izmed najzaljubljenejših tovaršev, kar jih
je ustvaril pesniško navdahnjeni človek in okrasil s
pripovedkami in pravljicami. In vse dvorjanstvo nje¬
govih nižjih bogov in boginj, njegovih ljubljencev in
ljubljenk — vsa truma olimpijskih bogov in boginj
seveda ni bila nič boljša, kakor najvišji vseh bogov.

28

Nevoščljivost in zavist, ljubezen in sovraštvo, ljubo¬
sumnost in veselje do preganjanja, zabavoljubnost in
nezmernost, vse mogoče človeške strasti in norosti so
igrale med božjimi prebivalci grških nebes isto vlogo,
kakor tukaj dol na zemlji med ljudmi. V vsem baje¬
slovju je pa prišla lepota do svoje pravice. Iz tistega
časa izvirajoča, nedavno izpod razvalin izkopana dela
obrazujoče umetnosti, še danes občudujejo Judje, Krist¬
jani in pogani kot najvišje, kar je dosedaj ustvarila
roka človeška.

Tukaj ni mesto, da bi pokazal, kako je bila ob¬
enem z rimskim kraljestvom v teku svetovne zgodo¬
vine razrušena in pokončana vsa ta grška in rimska
krasota, vsi lepi začetki prirodoslovskega izpoznanja
in umotvori pesništva in umetnosti. Rimska država bi
razpadla tudi brez krščanstva iz povodov, ki še dan¬
današnji povzročajo razpad velikih držav in narodov.

Moja naloga tudi ne more biti, podati sliko o
razvoju stvari do onega časa, ko se je golgatski križ
lazprostrl čez razvaline poganskih držav v znak svoje
svetovne zmage. Povedati pa moram, da je dolga in
dolga stoletja vladal pri cerkvi fanatizem neučenosti;
neumnost pa, ki jo je prav lahko obdržati, je spadala
k idealom cerkvenih učiteljev in škofov in je bila slav¬
ljena z blagrovanjem, Celo cerkveni učitelj Evzebij
(v 4. stoletju po Kr.) je pisal dobesedno:

,.Mi ne omalovažujemo znanja iz nevednosti, temveč iz
zaničevanja njegovega povsem nekoristnega dela in obračamo
našo dušo k boljšim rečem . 11

Leta 391. po Kr. je bila najznamenitejša takratnih
knjižnic, aleksandrijska, sežgana od fanatiziranih krist¬
janov pod vodstvom nadškofa Teofila. Takrat je ži¬
vela Hypatija, radi lepote, čednosti in učenosti slav¬
ljena Grkinja, ki se je šla v Atene učit modroslovja.
Ta gospa je učila po svoji vrnitvi v Aleksandrijo ari-

29


j stotelovo in novo platonsko filozofijo. Ob vstaji krist-
j janov, ki jih je naščuval patrijarh Ciril, je bila ta
j učena gospa umorjena na krvoločen način.

Tako je legel temen oblak duševne noči vedno
j bolj čez svet. Kar se je rešilo orijentalskega in grškega
| znanja pred nestrpnostjo preranega krščanskega za-
'j pada — bili so samo še odlomki — so zbrali po-
zneje mohamedanski Arabci.

Mohamed sam je visoko čislal judovskega zakono-
I dajalca in ljudskega voditelja Mozesa; to mu pa ni
■ branilo, da je včasih tistim Judom, ki so kritizirali nje-
; gove nauke, posekal glave. On sam je visoko čislal
j znanost, saj poročajo, da je po njegovem izreku črnilo
; učenjakov svetejše od mučeniške krvi, in da je razum
najboljše, kar je ustvaril Bog. 1 ) (Več stoleti pozneje
je označil reformator Luther isti razum, „najboljšo
stvaritev Boga“ s popolnoma nasprotnim imenom, ki
ga dostojni človek naših dni ne more več izgovoriti,
ali k večjemu v odsotnosti žen in otrok.)

V tem, ko so pod vlado mohamedanskih Arabcev
učene šole na Španskem tako cvetele, kakor nikoli
prej in nikoli pozneje, so ležale nad krščanskim delom
Evrope sence nevednosti in sovraštva znanosti. V naši
krasni deželi, med Bodenskim jezerom in Lemanom,
Alpami in gorovjem Jura niso znali duhovni in uči¬
telji ljudstva dolgo časa niti brati. Znameniti kulturni
zgodovinar nam poroča, da opat Konrad iz samostana
St. Gallen in ves njegov kapitelj ni znal niti pisati,
ko je pesnik Walter von der Vogelweide (1170—1230)
obiskal ta znameniti zavod. (V drugih časih je bila
slava St. Gallenskega samostana razširjena daleč po
svetu.)

') Naj ne bo zamolčano, da je bil Mohamed sam v nekaterih
stvareh grozno neveden. Tako je bil n. pr. prepričan, da je Moze-
sova sestra Miriam in Jezusova mati Marija.enainista oseba.

30

Sploh je zmota, ali vsaj veliko pretiravanje, če
kdo zatrjuje, da so bili vsi samostani v vseh časih
znanosti prijazni in so gojili kulturo. To razvidimo iz
dejstva, da so bile pisalne priprave v samostanih marši- j
katerih dežel in pokrajin popolnoma neznane reči. Ko
je znameniti pesnik Petrarka (1304—1374) našel v
Liittichu Ciceronove govore in izrekel željo jih prepi¬
sati, ni bilo mogoče niti v enem samostanu dobiti
črnila, čeprav so tamkaj zelo mnogoštevilni.

V pričo takih razmer se sploh ne bodemo začu* ;
deli če beremo, da je bilo „grešno čitanje fizikaličnih
spisov" na velikih cerkvenih zborovanjih v Toursu j
(1163) in v Parizu (1231) prepovedano.

Papež Bonifacij VIII. (umrl 1303) — genijalni iz- 1
najditelj »svetega leta," ki je pomagalo papeškemu j
prestolu iz vseh denarnih stisk, je prepovedal zdrav¬
nikom in dijakom medicine razrezanje mrtvih človeških i
trupel — in sicer radi vstajenja, ravnotako kakor pre-
prepoveduje sedanji papež svojim vernikom sežigati
mrliče.

Leta 1317 je papež Janez XXII. s posebnim pis-j
mom prepovedal učenje kemije. Kdor je pa kljub
prepovedi opazoval naravne reči in premišljeval o
vidnem svetu, je bil ostro preganjan, obtožen krivo¬
verstva, tajne zveze s hudičem, kot čarovnik ali ča¬
rovnica, ali je bil na ta ali na oni način s silo spravljen
iz tega življenja v smrt. Fanatično zalezovanje vsake
želje za vedo in spoznanjem, kakor je bilo stoletja
sistematično gojeno od oskrbnikov cerkve, je slednjič
rodilo splošno duševno bolezen; ta se je polastila
skoro vsega krščanskega prebivalstva Evrope in je
vzela tisočem nedolžnih ljudi življenje. To je bila du¬
ševna zmedenost, ki jo je porodila vera in čarovnjaštvo,
radi katere je bilo n. pr. leta 1659 v škofiji Bamberg
1200 ljudi živih sežganih, v nadškofiji Trier celo
6500 ljudi. Tudi # Švica ni ostala nedotaknjena od te

31

duševne bolezni. V Lucernu so leta 1652 pripravili
85 letno žensko do priznanja, na to so jo na najrafi-
niranejši način mučili in živo sežgali. V istem letu je
bila neka Katarina Schmidle, „mala deklica, 11 let
stara, ker je delala ptiče, v stolpu brez odpovedi živ¬
ljenja obešena, sunjena v vrečo in sežgana, posebno
ker ni bilo upati poboljšanja"') — tako pripoveduje
zbornični zapisnik.

Ravno tako je zapisano v knjigi lucernskega stolpa

iz leta 1659 :

..Cloveče sedmih let, imenovano Kathrinli, je bilo v stolpu
ob kolu zadušeno in nato pri visoki sodbi sežgano, ker je ta¬
jilo Boga." 2 )

Kako splošno je bilo vse duševno življenje krščan¬
skega zahoda okuženo pod vlado nevednosti, razvidimo
najbolje iz dejstva, da so celo na lutrovskih visokih
šolah smatrali ljubezen do narave kot znak občevanja
s satanom. Doktorska razprava iz leta 1644, ki so jo
hranili na visoki šoli v Tubingu, prišteva k „občevanju
s sumljivimi rečmi“ posebno pečanje z naravo in po¬
znavanje naravnih pojavov kot „znanje, ki se ne spo¬
dobi za kristjana."

„Da, da. Pisano je — ..Uničiti hočem modrost modrih, in

razum razumnih hočem zavreči 1 '.

Zato so prižgali stotisoč grmad, tako da v gorskih
dolinah še sedaj smrdi po čarovnicah.

Cerkveni očetje in škofje so proglasili izročitve
starega testamenta za nedotakljiva božja razodetja;
isti učitelji krščanske cerkve so zbirko drugih spisov,

')  „Ein klein Meiteli von 11 Jahren wegen Vogelmachen.
sintemaien keine Besserung zu verhoffen, im Thurm ohne Ab-
kiindigung des Lebens stranguliert und dann im Sack gestofien
und verbrannt."

2 ) „Ein Menschlein von sieben Jahren, Kathrinli genannt, so
Gott verleugnet, ward im Thurm an einen Pfahl erwiirgt und nach-
her beim Hochgericht verbrannt."

32

ki so bili izdelani dolgo časa po Kristusovi smrti,
uredili na svoj način 1 ) in v svoje namene, popravili so
jih in v obliki novega testamenta položili na oltarje
zahodnih dežel — vseh teh temljev cerkvenih naukov
pa nikakor ni bilo smeti potresti.

V svojem naziranju vsemirja se je upirala krščanska
cerkev popolnoma na mozaično poročilo o stvarstvu:
potem takem je stala zemlja mirno v sredini vse¬
mirja in bila je najimenitnejše vseh svetovnih
teles; solnce, luna in zvezde so krožili okoli naše
imenitne zemlje — tako pravi ta vseskozi napačni
verski stavek. To zmoto imenujemo geocentrično.

Ptolomejev svetovni sistem je bila prikrojitev po
biblijskih tradicijah; potrjen je bil od cerkvenih očetov,
tako da se je lahko potem 1400 let veselil v zapadnih
deželah splošne veljavnosti. V nebesih je razločeval
enajst okrožij, v katerih so krožili solnce, luna in zvezde
okoli zemlje. 2 ) Nad temi enajstimi okrožji so si verni
kristjani predstavljati „nebo“ za blažene, kot sedež in
stanovanje Boga in kraljestvo njegovih nebeških trum.
Ta del vsemirja so imenovali empirej.

Če se danes zopet zamislimo v to otroško na-
ziranje, nam vzbuja smehljaje naš lastni otroški čas s

’) Primerjaj velezanimivo knjigo zelo učenega profesorja bogo¬
slovja, Voikrnarja ,.Jezus Nazarenus und die erste christliche Zeit“
(Curih 1882, založba Caser Schmidt), v kateri knjigi je pokazano,
kako so delali cerkveni očetje z neprijetnim, ampak najbolj vero¬
dostojnim evangelijem Markovim.

")  Zgornje teh enajst okrožij, takozvano primum mobile, je
imelo nalogo, vsaki dan notranjih 10 okrožij premikati okoli miru¬
joče zemlje od vzhoda proti zahodu Po Dantejevi ,.božji Komediji 1 ',
(Raj. 30 spev, vrste 100 — 108) dobiva to enajsto okrožje svojo moč
od luči, ki sije nad njim, kjer:

,,ni več nobene bližine in oddaljenosti;
ker tam, kjer vlada Bog neposredno,

Nima naravni zakon veljave." (Vrste 123- 124.)

33

svojimi fantastičnimi sanjami, kolikorkrat smo sedeli
— eden in drugi izmed nas — kot otroci v prihajajoči
noči pri zamrziem, oledenelem oknu, kjer smo s toplim
vzduhom naših ust raztajali ledene cvetlice in nato
smo zaglobili naš otroški pogled v migljajoče ozvezdje
nad lesketajočimi snežnimi polji! Mislili smo si jasno
nebo kot kupolo, stene so bile iz temnomodrega sukna,
rob je pa moral počivati na zemlji. V tej modri kupoli
so bile neštete večje in manjše luknje, skozi katere je
sijala luč nebeških krasot do nas, da bi imeli vsaj
pojem o svetlobi in prijaznosti nebeških prostorov.
Naša otroška domišljija je torej videla v neštetih zvezdah
nočnega podnebja le luknjice, ki so zvezale stanovanje
Boga s stanovanjem ljudij.

Nič bolj otročji, kakor ta sanjarija, ni bil ptolo-
mejski svetovni nazor o vsemirju, ki je vladal v krščan¬
skem zapadu do leta 1543 skoraj nepobijano.

Zgodovina zmot ima opraviti večinoma z zelo
dolgimi dobami: čimvečja je zmota, tem preje jo
verjamejo in temveč življenske moči ima; človeštvo
tiči pa večinoma še v otroških čevljih, kakor nas uči
izkušnja, je to doba, v kateri sanjarije in fantastične
pravljice najbolj čarobno uplivajo na človeško dušo.

Leta 1543 je izšlo veleučinkujoče delo poljskega
zvzdoslovca Kopernika, ki je odkrito izrekel nazor in
ga tudi utemeljil z znanstvenimi dokazi:

„Po naziranju talmuda (judovska sveta knjiga) je sedetn nebes.
Vsake nebesa so tako oddaljena od prihodnjih, da je treba 500 let,
predno se pride do njih, in vsake nebesa imajo najkrajši premer
(debelino) 500 let, tako da se rabi za prepotovanje od spodnjega
konca prvih nebes do spodnjega konca drugih nebes i()00 let.
Mohamed je sedem nebes sprejel od rabincev.“ (Prof. dr. K. Furrer.)

Torej judje, kristjani in mohamedanci so govorili o različniti
okrožjih, ki so obdajali prevzvišeno zemljo kakor čebulovi listi.
Sledovi te vere žive še v naših dneh: V govoru rabimo mnogokrat
,,sedma nebesa".

3

34

Da zemlja ne miruje v sredini vsemirja, ampak
da kroži kot planet okoli solnca.

Zvezdoslovje je bilo najnatančnejša vseh ved, ki
je zadalo mozaični pripovedki o stvarstvu prvi smrtni
udarec. Zvezdoslovje je pogledalo v uredbo vsemirja
in je podalo matematični dokaz, da plava naša zemlja
le kot mala potujoča zvezda, kot solnčni prahek v vse-
mirju.

Zdaj ve vsak dvanajst- ali štirinajstletni šolar, da se
naša zemlja vsakih 24 ur enkrat obrne okoli svoje osi,
da potuje v teku enega leta enkrat okoli solnca, da
je nekako podrejena solncu kakor planeti venera,
(danica in večernica) marš, jupiter, saturn in množina
malih nebeških teles (asteroidi), da je luna spremlje¬
valec zemlje, da ima planet jupiter celo več mesecev,
da planet saturn obkroža sestava obročev in več lun,
da je Saturnova tvarina le 7io krat toliko težka kakor
voda, torej tako težka kakor lipov les, da traja Satur¬
novo leto več ko 29 zemeljskih let i. t. d.

Zvezdoslovje seže s svojimi instrumenti v najdalje
globine vsemirja; preračuna pota potujočih zvezd in
prorokuje stoletja naprej solnčne in lunine mrke tako
natančno, da nobena minuta računa ne manjka pri
uresničenju prikazni; izsledi težo planetov in položi
na tehtnico svoje računske umetnosti vso našo zemljo
in žarečo solnčno krogljo; neizpremenljive zakone
vsemirja je podalo zvezdoslovje človeku v natančnih
številih; zvezdoslovje je prvo — prvo vseh prirodo-
slovskih znanosti — postavilo na mesto, ki ga je
zavzemala otroška vera in fantastična zmota, svetlo,
luč znanstvenega izpoznanja.

Tega pa cerkev ni hotela trpeti.

Iz strahu pred to znanosti sovražno napravo, si je
upal Kopernik svoje že 1507 dovršeno delo dati šele
v tisk, ko je bil že star in je smrt trkala v njegovih
kosteh. (36 iet je Kopernik obdržal svoje izpoznanje

35

zase, vedoč, da bi moral po javnem pripoznanju čutiti
mučilne klešče verskih vitezov.)

Zvezdoslovec iz Thorna je umrl še istega leta 1543,
ko je bilo natisnjeno njegovo delo. Njegova naravna
smrt je bila zanj'velika sreča, ker je cerkev smatrala
njegov nauk za grozovito krivoverstvo ; nasprotoval je
vendar najočividnejše veri v razodetje. In da cerkev v
takšnih znanstvenih vprašanjih ni razumevala nobene
šale, je pokazala 57 let pozneje, ko je 17. februarja
1600 v Rimu plapolala grmada, na kateri je bil eden
največjih mož in znanstvenikov tistega časa kot krivo¬
verec živ sežgan: Giordano Bruno, kot učenjak in
pesnik enako velik kakor človek, ki išče in izpozna
resnico; on ni zagrešil drugega krivoverstva, kakor da
je v svojih spisih proslavljal Kopernikov nauk in ga je
filozojično uporabljal.

Še 90 let po objavljenju Kopernikovega svetovnega
sistema je cerkev vlekla največjega takrat živečih fizikov
in astronomov, Galileo Galileija pred inkvizicijsko
sodišče v Rim, kjer je moral raziskovalec s prisego
utajiti svoje znanstveno prepričanje (1663); preklicati
pred duhovni, kardinali in inkvizicijskimi sodniki, ki
mogoče še v decimalkah niso znali računati. Nevedni
so imeli premoč, in zelo dobro so umeli svojo moč v
svojo korist (kakor so mislili) uporabljati.

Znanstvena resnica je pa vendar mogočnejša od
nevedne vere. In tako je slednjič — po preteku dveh
stoletij — vendar Kopernik zmagal nad Mozesom, in
sicer tako, da slišijo sedaj vsi krščanski šolarji ravno
to kot resnico, radi česar je bil Giordano Bruno od
vernikov sežgan.

Cerkev se je morala udati v slabi položaj, v zmago
kopernikanske resnice nad mozaično zmoto — in kakor
kaže izkušnja, se ni pogreznila; napredke prirodo-
slovskega izpoznanja je pa tudi nadalje trdovratno
zanikavala, vedno in vedno je skrbela, da je krčila

3 *

36

znanje in ohranjevala veri veliko polje nevednosti po
možnosti čisto. To ni koristilo njenemu ugledu in ji
bo postalo usodepolno, če se ne izpreobrne.

Moja naloga ni, natančneje opisati razvoj prirodo-
slovskega izpoznanja v preteklih stoletjih. Iznajdba
tiskarstva, odkritje Amerike, reformacija, oživljenje
klasičnih študij in želja po filozofičnem mišljenju, kakor
se je boljinbolj razodevala v zapadnih deželah —to
in druge stvari so morale slednjič doseči, da je želja
po izpoznanju gnala človeka veliko bolj kakor dozdaj
v vsa polja prirodnih dogodkov, kjer se je učil raz¬
umevati svet istinitosti, stvarni svet, ki je odprt našim
čutilom.

To močnejše raziskovanje v kraljestvu dozdaj za¬
ničevane prirode, se je začelo že v 18. stoletju in je
vzbujalo mnogo upanj. Prirodoslovske vede so postajale
lastna moč, zalezovane in zadržane so pa bile še vedno
od predsodkov vere, notri do 19. stoletja.

Še v začetku 19. stoletja, ki ga vendar imenujemo
stoletje prirodoslovske prosvete, ni našel Lamarck s
svojim naukom o naravnem pokoljenju nobenega pri¬
znanja, v prvi vrsti seveda radi verskih predsodkov
proti pokoljenju sploh, potem pa tudi radi pomanj¬
kljivih dokazov, s katerimi je podkrepil francoski raz¬
iskovalec svoj nauk leta 1809 v knjigi „Zoologie phi-
losophique“i

• Še med julijsko revolucijo v Parizu, leta 1830,
sta se v francoski akademiji znanosti strastno bojevala
vera v razodetje in razum. Tam sta se prepirala Cuvier,
pristaš Mozesove potopne teorije, ki je bil celo mnenja,,
da je bilo več, vse razdirajočih vesoljnih potopov, in
Geoffroy St. Hilaire, ki je bil pristaš nasprotnega
mnenja; radi svoje ostrosti je vzbudil ta prepir v časo¬
pisju in znanstvenih razpravah mnogo prahu. Fran¬
coska akademija je sicer še enkrat odločila v prid
starega nauka; to je bil pa tudi zadnji boj, kjer je

j mozaična tradicija zmagala v prirodoslovsko izobra-
1 ženi družbi.

Istega leta v juniju 1830 je izšel prvi natis zna-
j menitega angleškega dela: „Temelji geologije" od
j Charlesa Lyella; v tej knjigi je najjasnejše dokazano,
] da ni bilo niti enega, še veliko manj torej več ve-
I soljnih potopov v Mozesovem zmislu, ampak da se
' je organično življenje polagoma razvijalo v neizmerno
- dolgih geoloških dobah.

Ta knjiga je doživela tekom desetih let (1830 do
1840) šest natisov angleškega jezika in je mogočno
uplivala na nadaljni razvoj geologije. Izpoznali so, da
ima zemeljska skorja naravno razvojno zgodovino, da
so v preteklosti delovale iste prirodne sile, kakor v
sedanjosti, da veda ne potrebuje pomoči čudežev pri
razlaganju zemeljskih pojavov — nasprotno — da je
bila preteklost, kakor je sedanjost, izključno pod vpli¬
vom nam znanih prirodnib sil.

V tem so se pa med prirodoslovci množili glasovi
bolj ali manj jasnega pritrjevanja razvojnemu nauku.
Izteklo se je brez hrušča, ker je cerkev izpoznala, da
ni zanjo nobene nevarnosti, dokler žive krivoverske
misli izključno le v učenjaških sobah — da le
ljudstvo tiho in mirno hodi po svojih potih.

Darwin in njegova doba.

Misel o razvoju, ki se je že pred tisočletji poja¬
vila pri starih grških filozofih, je bila leta 1809 po
Lamarcku zopet vzbujena iz spanja, čeprav se ni še
popolnoma vzdramila; od sedaj naprej pa ni več prišla
do miru'. Pojavljala se je zdaj tu, zdaj tam na du¬
ševnem obzorju časa, ne da bi treščila. Nevihta je pa
ležala v zraku; vsak čas se je lahko vlila in to se je
res zgodilo, ko je jeseni 1859 izšlo glavno delo Dar-
winovo.

38

Ta knjiga: „0 postanku vrst potom priroč¬
nega izbora ali ohranitev sposobnejših plemen v
boju za obstanek “

obseza duševno in raziskovalno delo dvaindvajsetih
let. Njeno objavljenje je svetovnozgodovinski čin
istega pomena, kakor Kopernikova knjiga.

Zares je Damin Kopernik organskega sveta,  kakor
ga je imenoval Dubois-Reymond, predsednik berolinske
akademije.

Da višje izvira iz nižjega, da ima popolnejše nekaj
manj popolnega za prednika, to je povedal že pred
Darvvinom marsikateri mislec in raziskovalec; toda ta
resnica je mogla priti do navdušujočega in oživljajo¬
čega pomena šele v spremstvu genijalne teorije, ki bi
razložila način, tisti „kako“ razvoja. Smelo lahko re¬
čemo, da je Darwinov nauk o plemenskem izboru
zlati okov velikega diamanta, -r- razvojne resnice.
Ravno v blestečem okovu pristnega zlata znanstvene
resnice je prišel ta dragoceni zaklad do svoje prave
vrednosti.

Darwinova knjiga je izšla leta 1859, jesenskega
dopoldneva; zvečer istega dne je bila že pokupljena.
Natis za natisom je izšel, knjiga je bila prevedena v
vse jezike civiliziranega sveta. Nauk o pokoljenju rast¬
linskih in živalskih vrst, katere so si do tedaj mislili
neizpremenljive, ta revolucionarni nauk je udaril kakor
mogočna strela v prirodoslovske kroge, kjer je še
marsikateri star gospod spal sladko versko spanje
cerkvenih vojakov. Bila je res duševna nevihta, ki se
je sedaj vlila in razširila po vsem omikanem svetu ter
tuintam pomedla livade z viharjem in nevihto.

S pomočjo tisoč in tisoč prirodnih dejstev dokaže
Darvvin, da izvirajo višja bitja iz nižjih oblik, da mora
vse, kar je živega: rastline, živali in ljudje imeti svoj
izvor v najpriprostejših organizmih in da se je v ne¬
skončno dolgih dobah milijonov let polagoma in zelo

39

počasi (edino podrejeno naravnemu zakonu prilago-
denja v boju za življenje) razvilo do višjih stopenj
organizacije, v popolnejša bitja.

Ta nauk je tako priprost in jasen, da je po mojem
mnenju lahkota narediti ga razumljivega vsakemu le
srednjenadarjenemu učencu — štirinajstletnemu. Cerkev
pa in njeni , oskrbniki s svojimi brezštevilnimi prijatelji
nasprotujejo razvojnemu nauku z isto opozicijo, kakor
svoječasno velikanski misli Kopernikovega sistema.

Z letom 1859 se je vnel boj, kakor ga kulturna
zgodovina človeštva ni več videla izza dni reformacije.

Med takrat živečimi prirodoslovci je bilo, kakor
sem omenil že zgoraj, še precej starih gospodov, ki
so se s svojim svetovnim nazorom (če so ga sploh
imeli) še opirali na Mozesa in pridno verovali v ču¬
dežno stvarjenje. Ti učenjaki so takoj nastopili proti
Darwinu. Precej pa, ki jih je pridno proučevalo nje¬
govo delo, da bi napake in slabosti novega nauka
uničujoče privlekli na dan, se jih je izpreobrnilo od
svojega presodka in iz nasprotnikov so postali celo
dobri prijatelji in branitelji razvojnega nauka.

Drugi niso hoteli sprave, in so umirali kot na¬
sprotniki razvojne misli. Smrt je pomočnik napredka.

Toda vsi prirodoslovci prvega reda, ki niso bili
omamljeni od verskih dogem in vsi mlajši učenjaki z
lastnim raziskovalnim duhom, so se postavili na Dar-
winovo stran. Kakšni dve desetletji je trajal boj med
pristaši in nasprotniki razvojnega nauka med prirodo¬
slovci po poklicu. Toda vedno manj je bilo nasprot¬
nikov, vedno več pristašev, dokler ni bila zmaga
Darwinove šole med prirodoslovci popolna. Celo tiste
avtoritete, ki niso hotele pripoznati princip prirodnega
izbora v boju za življenje kot zadostnega (menda zato,
ker naredi ta princip delujočega stvarnika nepotreb¬
nega), celo pobožni nasprotniki nauka o prirodnem
izboru, so morali priznati, da o pokolenju ne mo-

40

remo dvomiti. Ena teh pobožnih avtoritet ni bil nihče
manjši, kakor profesor dr. Oswald Heer , moj prednik
v službi; njegova znanstvenost je ravnotako vzvišena
nad vsakim dvomom, kakor njegova verna pobožnost.
Njemu se je posrečilo pri sebi in v sebi zediniti misel
o pokolenju s svojo metafizično potrebo po svetovnem
stvarniku. O. Heer  uči začasno posezanje stvarnika v
tok sveta na tak način, da so bile v različnih zemelj¬
skih dobah pričujoče rastline in živali včasih pretvor¬
jene in izpopolnjene od gospoda Boga. V svojem bistvu
je pa to „pretvorjenje vrst“ le razvoj: Višje izvira iz
nižjega; predniki človeštva so bili tudi po tej razlagi
ravnotako živali, kakor po Darwinovem nauku.

Za razširjenje Darwinovega nauka so delovali v
60 ih letih v Nemčiji posebno Hackel  v Jeni, Nageli
v Monakovem, Kollicker  v Vircburgu, ki so se pri pre¬
davanjih na tamkajšnjih visokih šolah javno priznali k
razvojnemu nauku. Precej drugih je pa isto tvarino
obdelavalo v poljudnih spisih, tako Dub, Seidlitz.
Ludwig Biichner,  pozneje tudi Carus Sterne,  v Italiji
v Padovi pa vrli zoolog Canestrini.

V začetku 70 ih let sem se drznil kot privatni
docent v Curihu javno pritrditi na obeh visokih šolah
— univerzi in politehniki — razvojnemu nauku, se¬
veda pod sovražnim obrekovanjem z ene strani in hva¬
ležno pohvalo z druge strani. Pozneje je na tukajšnji
politehniki enkrat celo protestantovski duhovnik priredil
semestrsko predavanje o darvinizmu.

Brez pretiravanja lahko rečemo, da ima od 1. 1870
sem razvojni nauk na vseh nemških visokih šolah
odkrite zastopnike. Med raziskovalci, ki se pečajo s
proučevanjem živih in mrtvih organizmov, vprašanje
o pokolenju sploh ni več nobeno vprašanje — in vsa¬
kogar, ki bi se hotel še prepirati: Ali pokolenje, ali
čudežno stvarjenje v Mozesovem zmislu? bi na pri-
rodoslovskih zborovanjih gledali s sočutnim smehljanjem

41

kot živo fosilijo iz davnih časov. Tako je postala zmaga
razvojnega nauka popolna.

Celo francoska akademija, najbolj učena, a tudi
najbolj konzervativna korporacija na Francoskem, ki
je dolgo časa odklanjala Darwinov nauk, je tudi po¬
stala pristašica razvojne misli. Darwin je še doživel
svoje imenovanje za častnega člana te družbe. Slično
velja od berolinske akadamije, ki je poslala v svojem
predsedniku Dubois-Reymondu  enega prvih pristašev
darvinizma v boj. Dalje je razvojni nauk sprejet tudi
od akademije znanosti v Petrogradu, bavarske in
avstrijske akademije, torej v deželah z mogočno raz¬
vitim cerkvenim mišljenjem; ravnotako se priznavajo
italijanske učene družbe — s samoobsebi razumljivo
izjemo kardinalskega kolegija v Vatikanu — k poko-
lenju. Da so skoro vse učene angleške družbe imeno¬
vale Darwina za svojega častnega člana, je samo¬
obsebi razumljivo, če poznamo res plemenito mišljenje
angleških raziskovalcev.

To izpremenjenje položaja se je izvršilo med
učenjaki, kakor že omenjeno, tekom dveh desetletij.

Drugače se je pa razvila stvar pri možeh cerkve,
ki so se koj v začetku skoraj brezizjemno postavili v
opozicijo proti razvojnemu nauku. En sam klic ogor¬
čenja se je izvil iz črede dušnih pastirjev:

„Kaj? — Prirodoslovci se res drznejo učiti
pokolenje človekovo od živalskih prednikov? Kaj?
Človeški rod — naš častni božji rod — naj bi
imel svoj izvor v nizkih životinjah, on naj bi
imel opicam podobne prednike?"

To je bil velik krik v vsem krščanstvu, cijonski
stražniki so planili k sulicam in mečem, da bi v GO¬
SPODOVEM imenu posekali darviniste. Cerkev je pri¬
čela svoj boj proti prirodoslovcem: Celo morje bojnih
spisov je izšlo.

42

Boj je pa bil — to naj bo tukaj povedano —
zelo neenak; orožje se je tako malo ujemalo, kakor
bi bilo neenako, če bi danes otroci Izraela in njih
stari Jozua oblegali pravilno zasedeno trdnjavo in jo
bi hoteli prisiliti z bučečim glasom svojih trobent k
predaji.

Prirodoslovci so stali in se bojevali na podlagi
nepolitičnih dejstev in zdravega človeškega razuma;
bojevali so se le z znanstveno dokazanimi resnicami
iz kraljestva žive prirode, ki se je hipoma sama ogla¬
sila v jeziku izkušnje in znanstvenega eksperimenta —
torej obrambno orožje, kakor ga navadno ne pozna
bogoslovec.

Bojeviti bogoslovci so se pa bojevali skoraj
izključno z že otopelim orožjem vere in dogmatičnih
pojmov. Trombe so zadonele menda ravnotako mo¬
gočno, kakor pred Jerihom, tudi bojni krik je bil
dovolj glasan: a zidovje „novega Jeriha" se ni poru¬
šilo; pač pa so obležali — napadalci, tuintam po¬
kriti s težkimi ranami, ali so pa neranjeni ostali pri¬
jatelji napadenih, iz  tega prvega boja med teologijo in
razvojnim naukom — med Mozesom in Darwinom —
so se izvedele prav čudne reči. Marsikateri teološki
potidarvinist je v prenagljenju pozabil, da ne pozna
sovražnikovega orožja, da mu ravno prirodoslovsko
znanje  primanjkuje! — in koliko teh bojevnikov se
je osmešilo! Marsikateri drug teolog se je potrudil,
seznaniti se potom resnih privatnih študij z velikim
kraljestvom prirodoznanstva — — na to je pa sam
postal darvinist. Drugi bogoslovci so kmalu izpoznali
neenakost v šancah obeh strank. Odložili so orožje,
ker so v duhu že videli zmago nasprotnika — ti so
potihnili in so si menda mislili, da se bode morala
„vera prilagoditi ". Mislečih teologov je že precej in
jih bo še vedno več, dokler ne bodo slednjič v
večini.

43

Menda je vredno, spominjati se tukaj nekaterih
dogodkov izza bojnih dni med vero in znanostjo; ti
dogodki so namreč zelo poučljivi in obenem mnogo-
obetajoči.

Tu je bil izvrstni kritično navdahnjeni teolog
David Fr. Straufi,  ki se je po letu 1860 v svoji knjigi
„Stara in nova vera “ brez ovinkov in poln radostnega
navdušenja priznal k Darwinovemu razvojnemu nauku
in je postavil svojo „novo vero" na njegov temelj.
Njegovi učenci so ga žalibog pustili na cedilu. Straufi
je prišel skoraj z vsemi svojimi zaslužnimi deli dve
stoletji prezgodaj. Njegova usoda, pravo mučeništvo,
zares ni posebno izpodbujajoča za prijatelje duševnega
osvobojenja ; toda — tudi on je le sledil svoji korenjaški
resnicoljubnosti kakor pred njim Giordano Bruno.

Drugi teolog svobodnejše smeri je bil znameniti
pridigar Henrik Lang,  župnik pri sv. Petru v Curihu,
ki se je sicer manj vglobil v prirodoslovske vede, pač
pa je tolikanj ohranil duševno prostost reformatorja,
da ni delal razvojnemu nauku vsaj nobene teološke
opozicije. V svojem spisu „ Vera v Darwinovi dobi",
kjer sicer močno polemizira proti Straufiu, pravi odkrito :

„Ne vidim, kaj naj bi imela vera, religija ugovarjati,
če se posreči znanosti konstatirati takšen razvoj in ta ali oni
način postanka svetov z vedno boljšimi in številnejšimi do¬
kazi. “ (Str. 40, zvezek 31, Deutsche Zeit- und Streitfragen,
Berlin, 1873.)

Enega najčudnejših dogodkov je pa doživel moj
visokočislani učitelj in prijatelj, dvorni svetnik dr. Karl
Ntigeli  v Monakovem ; V bavarski stolici je zborovalo
od 18. do 25. sept. 1877 kakih 1500—2000 učenjakov
bilo je to znamenito 50. zborovanje nemških pri-
rodoslovcev in zdravnikov, kjer so prvi zastopniki zna¬
nosti dolgo govorili o pokolenju in darvinizmu. Hackel,
„nemški Darwin“, je govoril o predmetu »današnji
razvojni nauk in njegovo razmerje k splošni znanosti",

44

kjer je bilo prvič ostro in jasno pokazano, kako po¬
trebno je razvojni nauk vpeljati tudi v mladinskem
pouku. Nageli  je govoril „o mejah prirodoslovskega
izpoznavanja" in je pokazal — opirajoč se tia razvojni
nauk — kako se ves vidni svet odpre raziskujočemu
očesu človeka kot naravnim  (ne nadnaravnim) zakonom
podvržena celota, in sicer tako, da tudi duševne sile
predstavljajo le naravne  pojave, kakor so kemične in
fizikalične izpremembe teles. Izpoznanje človeškega duha
in zavisti torej ne more biti nobena nemogočnost,
ampak je mogoče bistvo teh pojavov izpoznati prirodo-
slovskim potom, brez vsake teološke pomoči. Nageli
je že v šesdesetih letih objavil akademično razpravo
o „pojmu prirodoslovske vrste", ki je bila izrečno na¬
perjena proti vsemu in vsakemu verstvu v čudeže.
Imeli so ga torej na vsak način za nevarnega nasprot¬
nika v čudeže verujočih stražnikov Cijona in zastop¬
nikov nebeške vlade. Kaj se je pa zgodilo po zname¬
nitem monakovskem kongresu prirodoslovcev? — —

Popolnoma ultramontanski bavarski „Vaterland“
je sprejel celo predavanje Nagelijevo kot odlično delo
človeškega duha brez kakšnih okrajšav v svoje vrste.
To je storil drugače tolikanj bojevit cerkveni list, ko-
jega glas je občeznan!

Še bolj nerazumljiv in čuden je bil prizor, ki nam
ga je nudila angleška duhovščina pri Darwinovi smrti
(19. aprila 1882) in ob njegovem pogrebu.

Med angleškimi prirodoslovci jih je bilo sicer že
dolgo časa precej, ki so se kot dijaki in pozneje kot
dušni pastirji sami zase pečali s prirodoslovskimi vpra¬
šanji — pojav, ki je na evropskem kontinentu mnogo
redkejši kakor v državi otokov; — precej angleških
duhovnov je živelo z Darwinom celo v prijateljskem
razmerju in prijateljskem dopisovanju; toda velika ve¬
čina tamkajšnjih duševnih pastirjev je odklanjala Dar-
wina za časa njegovega življenja.

45

Kaj se je pa zgodilo sedaj, ko je veliki neverni
angleški prirodoslovec končal svoje delavno življenje?
Tisti Darwin, ki je 5. junija 1879 z vso odkritostjo
pisal nekemu dijaku v Jeno: „Jaz osebno ne verujem
v nikakršno razodetje 1 '? — — Angleška cerkev se
je polastila trupla tistega moža, ki ga je za časa nje¬
govega življenja sovražila kot nasprotnika teologije in
vere v čudeže. Ravnoista cerkev je pripravila agno¬
stiku Darwinu sijajni izprevod in slovesni pogreb, s
kakršnimi izkazuje sicer le posebno visokim cerkvenim
dostojanstvenikom in zagovornikom zadnjo čast. Darwin
je bil proti  svoji volii, (v svojem življenju si je dal
sezidati lastno grobnico čisto drugje) pokopan v west-
minsterski opatiji, poleg slavnega Izaka Nervtona. V
istem času so v štirih londonskih cerkvah pridigali
verni duhovni o veliki izgubi, ki je doletela ves an¬
gleški narod in vse človeštvo z Darwinovo smrtjo.

Kaj porečemo k temu? Darwinu je donela brez
njegove volje slava iz ust duhovnov.

Ves svet je začudeno gledal, kako slavi cerkev
nevernega raziskovalca, apostola znanstvene resnice.

Kdo ne bi pri takšem prizoru vprašal: „Jeli Savel
profet?" (1. Samuel, 10, 11.) — Ni bilo zadosti, da
so Damina položili s častjo kneza v grob; ista an¬
gleška visoko cerkvena družba je bila tudi udeležena,
ko so razpošiljali v vse dežele oklic za ustanovitev
Daminovega spomenika, ko so zbirali prispevke za
njegovo soho in zaklad, ki naj bi omogočal mladim,
nepremožnim prirodoslovcem nadaljno izobraževanje v
Daminovem zmislu. Omenjeni oklic je podpisan od
canterburškega in gorskega nadškofa, od exeterskega
škofa, od westminsterskih, št. pavelskih in christ-
churških dekanov, od pobožnih agryllskih, devon-
shirskih vojvod, od markija salisburškega, od grofov,
knezov, članov parlamenta, dostojanstvenikov in od
velike množine angleških prirodoslovcev. Tisti oklic

46

ima nekakšen kozmopolitski karakter, ker so ga pod¬
pisali poslaniki najmogočnejših držav Evrope in Arne-i
tike. — Z eno besedo: Ves imenitni svet je posta! z
Darwinovo smrtjo darvinističen. Dokler je živel, so ga
proglašali za krivoverca,  po smrti so ga pa oboževali!

Tega spominjati se je dobro danes, ko kaplanski
hujskači in potuhnjenci vseh barv silno kriče, ker se
naj bi slednjič tudi ljudstvo, „prosto“ ljudstvo, učilo
znanstvene resnice.

Kaj pomenijo vendar ti znaki ?

Po mojem mnenju so dogodki ob Darwinovi
smrti in njegovem pokoju nedvomljiva manifestacija
napredka večine. Prirodoslovje se je razvilo v svetovno
silo, o njegovi moči in njegovem blagoslovu morajo
pričati celo pridigarji in odmevajo stene opatije \vest-
minsterske v

Človeštvo se ne more vekomaj upirati moči
resnice! To je tolažba — velika tolažba! To je
upanje» in vesela obljuba 1

Kaj morejo proti takšni obljubi vse vatikanske
kletve nad novejšim prirodoslovjem, kaj zamore proti
takšni svetovni sili nevedna borniranost in jezo in
sovraštvo pihajoči fanatizem vsakovrstnih verskih po¬
tuhnjencev? — Z železnim korakom napreduje razvoj
in tega se,hočemo veseliti!

V tem so pa bili drugje, — v Ameriki in tudi na
Nemškem vrli duhovni, ki so se potrudili študirati raz¬
vojni nauk in so iskali izhod, da bi izpeljali zveste
prijatelje verskega mišljenja in življenja iz bogoslovske
zmešnjave golega zanikavanja na višine znanstvene
luči. Naj omenim najznamenitejša dva teh prijateljev
resnice: amerikanski pridigar M.J. Savage,  ki je izdal
znamenito, naravnost krasno knjigo: „Vera v luči
Darvvinovega nauka 11 ,  potem nemški teolog dr. R.
Schramm,  stolni pridigar v Bremenu, ki je prevel in

47

izdal Savagejevo knjigo v nemščeni. (Lipsko, Otto
Wigand, 1886.)

To knjigo preveva duh, ki ga ne morem bolje
označiti kakor z izrazom: Nazarenska resnicoljubnost!
Tukaj je odkrito priznano dejstvo, da je razvojni

nauk

„pri naravoslovcih takorekočže dognana stvar,
in sicer ne samo kot pomožna teorija za po¬
stanek posameznih vrst, temveč kot glavni princip
pri razlaganju vse rasti in vsega življenja na
zemlji. “

Tako stoji dobesedno in potem dalje:

„Zato je tudi njega daljno razširjanje med
ljudstvom očividno le vprašanje časa, kakršnikoli
vik in krik tudi zaženejo veliki duhovni nevednosti
in praznoverstva, da bi to preprečili
To pravi nemški teolog — vrli stolni pridigar
dr. R, Schramm.  .Spoštljivo se priklonim pred pravim
izpoznavanjem stvari, kakršno najdemo med današnjimi
teologi tako čudoredko. (Odkar je izšel prvi natis
tega bojnega spisa [v nemščini], je postalo pri možeh
cerkve nekoliko bolje.)

Iz duhovite knjige amerikanskega pridigarja, čegar
stališče o naziranju zadnjega vzroka vseh stvari in
vsega, kar se zgodi, sicer ne morem nikakor deliti,
čeprav ga spoštujem, hočem navesti le nekaj mest
predgovora, da vidite, v kakšnem duhu opravlja ta
teolog svojo službo:

S a v a g e pravi: „Jaz mislim, da je prva naloga znanosti,
kakor tudi vere vedno iskati resnico;  kajti le resnica vodi
k Bogu. Dalje mislim, da je zaprava časa, nepobitne resnice
spravljati med seboj v soglasje. Vse resnice so že enota
in ne rabijo nobene sprave.“

„Le tisti, ki išče resnico, išče Boga .“

,,Prekletstvo za vero, kakor tudi za znanost je bilo od
vseh časov misel, da je nekje konec raziskovanja. Na svetu

48

smo minljivi duhovi sredi neskončnosti, in za minljiva
bitja, ki se premikajo proti neskončnosti ni nikjer pristana:
le predpravico in priliko imajo k večnemu raziskovanju. —

-— Za vsemi temi različnimi, daleč se raztezujočimi.

nezvezanimi deli, odkritji in poizkusi velike množice znan¬
stvenih raziskovalcev stoji skupna vera, da je vsa
znanstvena resnica le ena,  da je vsemirje enotno in
da so različne resnice le deli enega božjega vzorca, ki pre
pleta vse vidno krilo božanstva."

„Ta vera znanosti je večja, kakor vsaka, kar
jih je dosedaj učila religija. 1 '

Savage - Schrammovo knjigo sem čital z velikim
zanimanjen kmalu ko je izšla, in v pisatelju sem
izpoznal teologa, ki resnico res išče  in se je ne boji,
ki resnico — v kolikor misli, da jo je našel — brez
ovinkov priznava  in ne ostane licemersko pri zmoti,
ker jih je več, ki verujejo v njo, kakor prijateljev res¬
nice. Takšni teologi so redki, posebno v naših dneh
splošne zalaganosti. Dovolite mi, da podam vrlemu
Amerikancu roko, čeprav v nekaterih vprašanjih nisva
istega mnenja! Njegovo knjigo priporočam kot čtivo
vsakemu mislečemu kristjanu, judu in poganu, celo
svobodomislecu ! Mi vsi, brez razlike, se lahko učimo
iz nje! To povem sedaj, ko sem knjigo čital drugič z
vedno rastočim zanimanjem.

Savage je prepričan, „de je vsa znanstvena resnica
le ena in da je vesoljstvo enotno".  Strinjamo se z nje¬
govim nazorom, in tukaj je prostor, kjer naj omenim,
da nas morajo najnovejša odkritja kemije in fizike
prepričati o tem, kar so razsvitljeni duhovi dosedaj le
slutili: V vsemirju je le ena pratvarina  m ena premoč."

Vidite, moji dragi prijatelji, da se ekstremi skoraj
dotikajo.

Prišel bo nekoč dan, ko ne bo več nobenih pre¬
pirov radi temeljnih verskih vprašanj, nobenih bojev
za vero ali proti njej, za teizem ali proti njemu, no¬
bene nesložnosti in podlosti radi verskih dogem. Takrat
ne bodo več Boga — to je resnica — častili in oboževali

49

samo ob Jordanovih vodah ali v Babilonu, ob bre¬
govih Tibere ali ob slanem jezeru v Utah, ne samo
v temotnih mošejah, templjih in molilnicah, ampak na
vseh gričih in gorah vse zemlje, na vrhuncih in ob znožjih
himalajskega pogorja, kakor na pisanih planinah Alp
in tudah ob Tihem morju, pod palmami Etijopije in
na pustih pobočjih skandinavskih gora.

V skoraj nepojmljivi raznoterosti pojavov bodo
spoznali enotnost vsega bitja.  Prihodnjost ima mo¬
nizem; monoteizem (enoboštvo) je bila zadnja stopnja
razvoja na lestvi, ki vodi do najvišjega razgleda nad
kaosom dogodkov.

Tolikokrat nam očitajo nevedni nasprotniki pri-
rodoslovske vede, da nimamo nobene religije, in da
jo hočemo odstraniti iz sveta.  Nič ni manj utemeljeno,
kakor to očitanje.

Seveda, z besedo religija so delali glavni najem¬
niki „prave vere" precejšnje nepristojnosti. V svoji
otročji omejenosti so proglasili in proglašajo še danes,
da imajo le oni sami vero.  Z besedo religija počenjajo
isti humbug, kakor s pojmom svoboda. „Imeti religijo"
pomeni pri njih: obenem biti omejen in ohol, obenem
biti neumen in častihlepen, imeti na jeziku mir in isto¬
časno vihteti nož, pridigovati ljubezen in istočasno
sovražiti, zahtevati potrpežljivost in obenem biti ne¬
strpen, proglaševati se za božje otroke in delati s pe¬
klensko zlobnostjo. Izdajajo se za vedoče in edino
podučene o božji volji in mislijo pri tem le, kako bi
proslavili svoj lastni tako mali in omejeni — jaz.
Ravnotako posnemajo svobodo; svoboden biti pomeni
pri teh svetnikih: imeti pravico za zasledovanje drugih,
in mučiti svoje človeške brate in sestre ter jih pod-
jarmljati in izsesavati. Da, da, to je „religija“ in „svo-
boda“ po srcu teh egoistov.

Tudi mi imamo religijo! — »Kaj? Prirodoslovec
Darwinove šole naj ima tudi religijo?"

4

50

Kaj se pa pravi religija?

Prvotno pomeni beseda „religija“ tolikanj kakor
„vez“, in mi  razumemo pod tern spoznanje, da smo
od zunanjega sveta, od bližnjih, od narave in od vse-
rnirja odvisni, da nismo neomejeno svobodni, temveč
da nas s celoto veže vež prirodnih razmer. Ta zavest
odvisnosti od vsega, kar je izven nas, in iz nje izvi¬
rajoči način mišljenja proti drugim je po našem na-
ziranju religija.

Nekateri imajo zelo sirove verske nazore: opomin
na vero v čarovnice, zlodje in duhove v krščanskih
konfesijah, na prepričanje, da je nekrščeno dete večno
pogubljeno, na kaznjivo-bedasto misel, da morajo biti
drugi .ljudje, ki ne mislijo natančno tako kakor mi,
večno pogubljeni v peklenskem žrelu. Vero poganov
imenujemo sirovo, ker so oboževali klade, razne iz¬
rodke in živali. Kristjani imenujejo Mohamedovo vero
meseno, ker je svojim vernikom obljubil v onem svetu
krasno napolnjeni harem; Mohamed je imenoval
krščansko vero neumno, ker je vstavila za enega Boga
tri  božje osebe; Judje imenujejo krščansko vero na¬
pačno, ker Jezus Nazarenski sploh ni bil pravi Mesija
in obratno imenujejo zopet kristjani judovsko vero
krivo, ker so svojega lastnega Mesijo pribili na križ.
Vsaka krščanska konfesija ali sekta trdi, da je samo
ona in druga nobena  v posesti prave, pristne vere.
Kakor znano, imenujejo katoličani svojo cerkev edino
zveličavno. — In koliko potokov krvi je teklo radi teh
ver? Najstrašnejša grozodejstva so se vršila v imenu vere.

In vendar: Vsi ti, ki so tako delali in go¬
vorili, vsi ti, ki še  tako govore in bi radi zopet
tako delali, vsi ti imajo religijo!

Poglejmo pa tudi nasprotno stran!

Ker sem bil že od nekdaj pristaš odkritosti in
dosledni sovražnik vsakega svetohlinstva, zato ne bodem

Sl

odlašal ampak podam tu izpoved svobodomisleca, ki
zida edino na stališču sedanjega prirodoslovstva svoje
ideale, in ki se je prilagodil razmeram sedanjega sveta,
da bi v miru, toda brez hlapčevstva z drugimi ljudmi
(če zaslužijo to ime) preživel sebi odmerjene dni v
harmoniji z vsem bitjem lastnega malega jaz-a.

Prvič:

Najvišje , kar častimo, je resnica,  kakor se raz¬
odeva v prirodnem in vesoljskem življenju. Vsakdor, ki
jo hoče spoznati, koraka po istem potu, in naj nam
bo brat in sestra, brez ozira na rojstvo, za prigojeno
vero ali svetovni nazor, brez ozira na narodnost in
pleme, brez ozira na politično mišljenje in tudi brez
ozira na visočino takozvane omike! Kajti tisti, ki išče
resnico, išče najvišje in v tej želji po spoznanju smo
si vsi ki .iščemo, enakovredni.

Dalje:

Kot poedinci smo odvisni eden od druzega in od
skupno nas obdajajoče narave. Človek je produkt
vedno nanavo upodabljajoče prirode in od podeljene
mu vzgoje. Vsled tega spoznanja pojmimo svojega
bližnjega kot naravno bitje, ki nam nasprotuje le takrat,
kadar greši proti zakonom prirode.

Tretjič:

Odkod prihajamo ? Kakor se je vsaka rastlinska
in živalska vrsta polagoma razvijala v teku miljonov
let naše zemeljske zgodovine iz neznatnih, nizkih po-
četkov vsled prirodnega izbora v boju za obstanek v
smeri višje izpopolnitve, tako se je tudi človek razvil
polagoma v teku stotisoč let iz živalskih prednikov.
Prvega človeka nikoli ni bilo, ravnotako malo kakor
nikoli ni bilo prvega Germana, prvega Francoza ali
prvega Špartanca. Vse, kar je, je polagoma nastalo
iz druzega v naravnem razvoju. Vse kar živi, žival in
rastlina, nam je sorodno, ker ima vse življenje eno
mater: to je priroda.

4 *

52

Četrtič :

Razvoj v smeri višje izpopolnitve je splošni pojav
vse žive narave. Tako je bilo  v preteklosti, je še  danes
in bo  tudi nadalje. Razvoj je izraz naravnega zakona,
ki ga navidezne izjeme le potrjujejo. Napredek k bolj¬
šemu, popolnejšemu se vrši po naravni potrebi.  Kdor
greši proti temu zakonu, umre. Kar miruje, pogine,
tako nas uči izkušnja. Konec mirujočega je le vpra¬
šanje časa.

Petič:

Mi poznamo dedni greh,  ki ga sicer ne smemo
razumevati v Mozesovem smislu, temveč iz stališča
spoznavanja narave: — to je nagnenje (ki ga lahko
včasih spoznamo) pojedinega bitja, povrniti se zopet
na stopinjo nižje razvitih prednikov. V vsakem človeku
tiči več ali manj zverinskega, kar smo prejeli od pred¬
nikov. Ta „dedni greh",  kojega ne bo poskusil noben
prirodosloven resno pobijati, je zelo pripraven, nado¬
mestiti mistični dedni greh rajskih dni, ker nas iz
kušnja tako uči, se bo menda izkazal primernega, da
postane temeljna točka naravne morale in etike, po
katerih moramo prej ali slej seči.

Šestič:

Nad človeško pravico je še druga, višja pravica,
ki kaznuje grehe proti naravnim zakonom.  Kdor ubije
človeka, se je povrnil na daleč za nami ležečo razvojno
stopnjo naših prednikov: iz razvijajočega se človeka
je nastala zopet bestija. Prirodoznanstvo nazivlje tak
slučaj atavizem. Na vseh krajih nas uči rastlinstvo in
živalstvo, da se takšen „propad“ kaznuje s smrtjo.
Mi usmiljeni ljudje ne usmrčujemo več takšnih greš¬
nikov, ampak naredimo takšnega poživinjenega člo¬
veka neškodljivega z zaporom.

Kdor zasužnji človeka, ta dela proti narav¬
nemu zakonu, ker je človek ustvarjen svoboden in
je svoboden, če bi bil tudi rojen v verigah." Schiller.

53

Sedmič:

Vse človeške vrline so se polagoma razvile  v
dolgih dobah postanka človeštva. Ker so te vrline
produkti narave, se ne morejo izgubiti. Iz socijalnih
nagonov so nastale človeške kreposti (najvišja je lju¬
bezen do bližnjega) in se bodo slednjič z neprestano
odgojo tolikanj utrdile, da bodo postale dedne. Prav¬
ljico o „dobrem starem času" smo zamenili z upanjem
v boljšo prihodnjost.

Osmič:

Naše upanje  je uprto v razvoj vsega človeštva.
Kakor smo sedanji ljudje božji od naš h živalskih pred¬
nikov, tako bodo napredujoče generacije človeškega rodu
prihodnjostiž naravno potrebo boljše, kakor smo mi zdaj.

Devetič:

Ker je vse naše znanje le krparija, vsaki odlomek
pravega spoznanja pa poseduje mnogoobetajočo moč
rastoče kali, nas to reši vsakega ponosnega zaničevanja
drugih, nikakor nas pa ne odveže dolžnosti, združeno
z drugimi delovati za razširjenje splošnega znanja.

Zadnjič:

Vsako pravo spoznanje nas naredi strpne.  Religija
posameznega človeka je njegova privatna posest, v
katero se vmešati in besedičiti nima pravice nobena
oblast in nobena država in še veliko manj papež, ki je
tudi le zmotljivi človek. — Kdor počuti metafizično
potrebo, postati blažen z vero na oni svet, naj zado¬
volji svojo potrebo na svoj način in naj moli na Vi-
šarjih na Horebu ali Sinaju, v Meki ali v Rimu, v
pustinji ali na cvetočem otoku, če le ne greši s svojim
delom proti blaginji drugih. Kdor pa noče  o življenju
na onem svetu nič vedeti, že ker je to nemogoče,
tega ne smemo motiti v njegovem prizadevanju, z dru¬
gimi vred ustvariti že na tem svetu nebesa  in v svojo in
drugih srečo izpremeniti zemljo v raj. Tako bodemo ljudje.
Blaženost poedinca je pa lahko samo takrat popolna,

54

če ni s srečo drugih v nasprotju, temveč v popolnem
soglasju. Iz tega izhaja naravna, ljudi vredna morala
in etika, ki bo visoko nad vsemi verskimi dogmami
svetila v najdaljšo bodočnost.

Princip napredujočega razvoja,  ki je smer, v ka¬
teri misli Darwinist, ta naravni zakon vednega, čeprav
počasnega napredovanja  k boljšemu je veselo
oznanjenje, evangelij spoznanja narave.

Sedaj pa odločite sami, če smo ali nismo
Darwinisti religiozni. — Končno se ne gre za
imenovanje: bistvo,  vsebina, je vendar glavna
reč. Črka mori — to vemo vsi, katere vere smo tudi.
„Ime je zvok in dim!“

In kaj nas uči naša ljudska šola?

Prvo pribijem eno — neoporekljivo dejstvo: na
ljudsko šolo  edino niso prirodoslovske vede skoraj nič
uplivale;  če odštejemo zunanji blesk in sijaj, je ostala
v svojem jedru nedotaknjena od dobe prirodoslovja

V vseh deželah nemškega jezika  in daleč naokoli
skoraj pri vseh drugih narodih uče v ljudskih šolah
še vedno  zmoto mozaičnega poročila o stvarjenju kot
sveto resnico.

V štiridesetih in petdesetih letih, ko so marsika¬
teri od nas še obiskovali ljudsko šolo, so uporablje-
vali kot versko učilo Krištofa Šmida „Biblijske zgodbe"
v večini ljudskih šol nemške Švice. Tu smo še slišali
povesti o govoreči kači v raju, o Mozesovih čudežih, o
Danielovem bivanju v levji jami, o Jonatanu v trebuhu
velike morske ribe i. t. d. Čudeži, čudeži in zopet ču¬
deži! Toda te Krištof Šmidove ..Biblijske zgodbe" so
bile zelo dobro urejene. Otroci ljubijo takšen jezik —
pri tej zabavi smo bili blaženi. — Takrat se še ni
dalo mnogo ugovarjati: vera v čudeže je spadala k
zavesti vsega naroda. Saj ni še noben Darwin obelo¬
danil svoje teorije.

55

Toda po Darwinu so še vedno izhajale leto za
letom v novih natisih „104 biblijske zgodbe za šole in
rodbine “ iz Calwerske založne družbe. Deset let po
izdanju Darwinove knjige, leta 1869., so izdali 211. natis
tiste knjige. Ostala je učilo za verski pouk v mnogo
protestantskih šolah nemških držav in v reformiranih
šolah nekaterih švicarskih kantonov. (V Waadtu je
izšel celo poseben francoski prevod za francoske šole.)
Ta calwerska knjižica o čudežih je tako ugajala cerkvi
in državi, da je do leta 1869. izšla , v nič manj ko
64 jezikih — celo v kitajščini  I V njej se pripoveduje
še mnogo več čudežev kakor pri Krištofu Šmidu; da,
najglavnejši čudeži so celo upodobljeni, da bi le
otroško dušo omamili z vsemi sredstvi fantazije.

Upodobljeno in razloženo je n. pr.: govoreča kača
na drevesu spoznanja in naga Eva, angelj s plamtečim
mečem pri izgonu iz raja, vesoljni potop, trije angelji
pri Abrahamu in za vrati smejoča se Sara, pogin So¬
dome in Gomore, pri čemur vihti debela, nerodna
švabska kmečka dekla plamteči meč proti gorečemu
mestu, ogoljirfanje Jakobovo za pravice prvorojenstva,
sedem suhih krav'v Faraonovih sanjah, Mozesovi ču¬
deži pred Faraonom (palica in kača), kako je padala
mana v puščavi, plamteči Sinaj s pozavnami, ki mole
iz oblakov, dež jerebic, Mozesov čudež ob skali, češčenje
kače, Bilijamov govoreči osel,  ki ne more dalje, ker
mu stoji angelj ne potu, Jozua zapoveduje solncu in
luni, naj stojita,  prerok Natan pred zakonolomskim
Davidom, zraven je otrokom natančno razložena vsa
zgodba o njegovem prešestovanju z Urijevo ženo in
pri tem je napisano: „Bog je dovolil, da je bil Urija
ubit.“ Upodobljen je tudi prerok Elija z belo vrano
ob potoku Krit, prerok Jonatan, kako ga morska riba
po treh dneh izvrže na suho (krasna slika), in tudi
prerok Daniel med levi. — Na sličen način so upo¬
dobljeni tudi čudeži novega testamenta.

56

Ta knjiga čudežev je v rabi v mnogih krajih
Nemčije in Švice še danes kot versko učilo, in njene
vsebine se uče stotisoči šolskih otrok (in odraslih) kot
nedotakljive, svete resnice.

V evangeljsko-protestantskih šolah velike voj¬
vodine Badenske ne stoji mnogo bolje z verskimi
učili, ki začno tudi z mozaično pripovedko o stvarjenju
in vodijo skozi vse čudeže starega in novega testa¬
menta; le da manjkajo v tej knjigi (pred sabo imam
izdajo od 1869) čudeže predočujoče slike.

Da, celo abecedniki  protestantskih dežel, edine
šolske knjige za pet- in šestletne abecedarje, so skoraj
brezizjemno napojeni z vero v čudeže,  ki jo mora
potem znanost na višjih šolah zopet izriniti iz glav
študirajočih ljudi, ker sicer ni mogoče razviti resnega
duha za smotrena raziskavanja. Na strani 100 „Abeced¬
nika za evangeljske ljudske šole Virtemberške a  (Stut\gart,
Halberger) se nahaja berilo z naslovom: „Človek in
Bog“, ki se začenja tako: „Bog je naredil človeka iz
kosa zemlje  in mu je vpihnil v njegov nos živo dušo.
Človek ima torej telo in dušo.“  To antropološko pre¬
mišljevanje konča nato : „Če se je pa duša ločila od te¬
lesa, je človek mrtev. Mrtvemu človeku se pravi mrlič,
in takšen se pokoplje. Duša se pa povrne k Bogu.“
Preje,  kakor tu, je splohnemogoče govoriti o grudi zemlje.

Naše šole se bavijo res s pravim  Sisifovim
delom.

Če si ogledamo sedaj, kako izgleda napredek v
najbolj prijaznih kantonih Švice, najdemo, da na primer
v državnih šolah curiškega kantona obisk verskega
pouka ni obligaten.  Poleg teh šol so pa še od države
priznane takozvane „svobodne šole",  ki jih vzdržujejo
iz pobožnih zasebnih sredstev z namenom, da vzgoje
vso mladino na podlagi mozaične pripovedke o stvar¬
jenju v popolnoma ortodoksnem smislu. Te „svobodne“
šole delajo državnim ljudskim šolam upoštevanja vredno

57

konkurenco, in če posežejo člani »evangeljske družbe"
še nekaj globlje v žepe, lahko še doživimo, da bode
kmalu polovica vseh šolskih otrok kantona pouče¬
vana v smislu in duhu ortodoksnih vernikov; kanton
Curih je namreč sankcioniral vzdrževanje »evangelj¬
skega učiteljskega seminarja" iz privatnih sredstev, in
je ukrenil, da odda ta zavod vsakoletno en del svojih
kandidatov učiteljstvu ljudskih šol. Tako je torej modro
preskrbljeno, da je vse učiteljstvo tega kantona po¬
mešano s kvasom ortodoksije. Tako že še pridemo
dalje — to se vidi na vseh krajih — pobožnjaške
nedeljske šole rastejo kakor gobe iz zemlje; kapela
sv. Ane se vedno bolj in bolj napolnjuje in k pridi¬
gam o bližajočem se svetovnem koncu in zopetnem
prihodu Gospodovem se zbira ljudstvo v velikih mno¬
žinah.

Poleg tega imamo v tistih državnih ljudskih šolah,
kojih učiteljstvo se rekrutira iz dobrega državnega se¬
minarja v Kiisnachtu, le fakultativni verski pouk, to
se pravi, da ima občina v svoji oblasti, oprostiti uči¬
telja od verskega pouka, ali ga pa zahtevati. Večinoma
se ta fakultativni verski pouk tudi vrši, deloma iz ust
vernih, ortodoksnih učiteljev in potem seveda popol¬
noma v smislu in duhu »evangeljske družbe", deloma
pa tudi od prosvitljenih učiteljev, ki se potem z večjo
ali manjšo obzirnostjo sučejo okoli vroče kaše verskih
zmot. Vzgojevalne oblasti curiškega kantona niso pro¬
glasile nobene knjige kot obligatne za verski pouk,
temveč so se omejile le na priporočitev  dveh knjig.
Ena od teh je knjižica s tremi oddelki za 4., 5. in 6.
razred, torej za otroke v starosti devetih, desetih in
enajstih let; začenja se s pripovedkami iz starega te¬
stamenta, seveda z Mozesovo zgodovino stvarjenja,  prvim
grehom in žaloigro vesoljnega potopa in se v tretjem
delu konča s potovanji apostola Pavla. To od duhovna
(Meyer) napisano učilo se v curiškem kantonu mnogo

58

uporablja. — Poleg Mayerjeve knjige uporabljajo v
curiških šolah še mnogo drugih, najbolj ortodoksne
seveda v »svobodnih" šolah.

Drugi zelo napredno misleči kanton nemške Švice
— Thurgau — je proglasil od curiških šolskih oblasti
le priporočeni  knjigi kot obligatni  in s tem seveda
verski pouk sam. Torej tudi na švicarskem bregu bo¬
denskega jezera se pričenja ves pouk z Mozesom.

Tu in tam, v Nemčiji (Virtemberško ima priznano
najboljše nemške ljudske šole) kakor v Švici — torej
v šoli najbolj priznanih držav in provinc civilizirane
Evrope — opažamo vedno in povsod isti pojav:

Mozes, Mozes in vedno zopet Mozes je
podlaga vsega verskega pouka!

Zares! Naše ljudske šole tičijo še vedno z eno
nogo v srednjem veku. — A tudi to je le naravna po¬
sledica razvoja teh šol! Spomnimo se le dejstva, da
je ljudska šola pravzaprav otrok cerkve. Vznikla je iz
potreb reformirane cerkve; ko je bilo tiskarstvo enkrat
iznajdeno, je bilo treba zveličavno resnico božje besede
zanesti potom tiskane  besede v najbolj oddaljeno za¬
gorsko kočo. Če pa naj bi ljudje čitali zveličavne res¬
nice, Jih je bilo treba poučevati v čitanju in pisanju.

Še v preteklem stoletju so bila glavna učila ljudske
šole: Davidovi psalmi in krščanski katekizem. Odslej
so se seveda uveljavile tudi praktične potrebe. V štiri¬
desetih in petdesetih letih so v švicarskih šolah splošno
vpeljavah obrestni račun in nekoliko zemljepisja. V
petdesetih letih sem slišal v vseh razredih vsakodnevne
in ponavljalne šole le par stavkov prirodoslovja: »Rastline
delimo v drevesa, grmiče, zelišča in trave (Aristotel!!);
razven tega so še mahovi, alge, glive in lišaji" (cer¬
kvena koncesija v novejši dobi).

Vsej novejši vedi in spoznanju so čim bolj za¬
pirali pot v ljudske šole; kjer so se pa napredni ljudje
vendar bojevali za razširjenje učne tvarine, so morali

59

vsak najmanjši korak naprej izsiliti konsekventno ugo¬
varjajoči cerkvi. Tako je šlo v petdesetih, šestdesetih
in sedemdesetih letih; pravzaprav gre še danes ravno
tako, čeprav ne v vseh kantonih in provincah z isto
težkočo. Boljinbolj se je šola osvobojevala od cerkve.
Ker cerkev stagnira, šola se pa mora kot življenja-
zmožni organizem razvijati, ni več mogoče misliti na
plodonosno sodelovanje obeh.

Emancipacija šole od cerkve pa še dolgo ni do¬
vršena. Da! V Franciji pač, in v zadnjem času tudi v
Italiji! Toda v Nemčiji, Avstriji in Švici hira misel
popolne delitve cerkve od države tako, da že ves šolski
organizem radi velikega pritiska boleha na pljučnici.
Da je res tako, se lahko prepriča vsak natančni opa¬
zovalec. Še vedno je opažati splošno dejstvo, da za¬
vzema v ljudski šoli vera veliko preveč prostora in
najboljše ure dneva. Greh proti zakonom razvoja je,
če se podeljuje verski pouk otrokom, ki sploh še niso
zmožni abstraktno misliti; greh je, ker izrabljajo vsako
priliko, da vtepajo nezrelim otrokom pojme in nauke,
za katerih razumevanje mora zdrav odrasli človek na¬
peti vse svoje duševne sile, a še ne pride vedno do
cilja. Naše ljudske šole grešijo proti naravnem
razvoju duha, ker vtepajo otrokom nietafiziko.

Kaznjivo početje je, če gredo starši v preveliki
gorečnosti še dalje in pošiljajo svoje štiri- do petletne
otroke v svetohlinske nedeljske šole. Kaj bo iz tega,
če prihajajo v nedeljo opoldne luči in zraka potrebni
fantiči bledih lic iz šole in povedo pri mizi, da je bil
na primer govor „o nekem Janezu, ki je še) v pustinjo
in se je povrnil s kamelsko dlako!" Kaj naj pravimo,
če govore v nedeljskih šolah 4 —10 letnim otrokom o
preporodu, da pridejo deklice domov in vprašajo očeta,
kaj to pomeni: »Učiteljica je rekla, da moram dobiti
čisto novo srčece. 01 )

’) Se je zgodilo v Curihu.

60

Tuje. mi je zanikavati duševno izpremenitev, ne¬
kakšen preporod  značaja posameznikov. Greh na otroški
duši pa je, če razlagajo malim dečkom in deklicam
nauk o potrebnem preporodu. Kam vodi vse to? —
mi v Curihu lahko eno o tem zinemo! — Zveličavna
armada!-

Ponovimo sedaj izid te pedagoške ekskurzije z
dvema stavkoma in našli bomo, česar ne zanikuje več
noben poučen človek in ne pobija več noben po¬
štenjak, ker so neoporekljiva dejstva, ki jih podam tu
z debelimi črkami, da jih vidijo lahko stari in mladi.

1. Na visokih šolah učijo prirodoslovsko
resnico razvojnega nauka in večne za¬
kone narave kot najvišje.

2. V ljudski šoli pa, ki jo je ustanovila in
jo vzdržuje ista država, kakor visoko
šolo — v ljudski šoli proglašajo kot
resnico tritisočletne bajke mozaičnega
poročila o stvarjenju,

torej priznano zmoto in najizreč-
nejše nasprotje tega, kar učite zna¬
nost in živa narava.

T o so gorosiasne,  nenravne, nevzdržljive  razmere.

Vsaj vendar ni dveh resnic, kojih ena je

dobra za visoko, in druga za ljudsko šolo.

Resnica je le ena, in ta ena resnica je dobra

za vse.

Narava — vesoljstvo nima posebnih  zakonov za
m odrijane tega sveta, za odlične učenjake v delavnicah
zn anosti, za profesorje in dijake visokih šol; narava —
vesoljstvo nima posebnih  zakonov za otroke ljudstva
in za priprosto mišljenje delavnega in skrbečega me-
šč ana.

61

Kakor ni posebne resnice za imenitnike tega
sveta, tako tudi ni posebne resnice za trpine in
zaničevance naših časov.

Naša zemlja se vrti vsaki dan krog svoje osi in
potuje vsako leto okrog solnca: mi vsi —- vsi bogati
in revni, blagorodni in nizki, učeni in neučeni — mi
vsi potujemo tudi ž njo in Kopernik ni zapustil teh
resnic v to svrho, da bi jih učili samo na visokih šolah,
medtem ko kraljuje v ljudskih šolah resnici naspro¬
tujoče „razodetje“. Bajka, dajesolnce stalo v Gibeonu
in da je luna mirovala v dolini Ajalon, je od astro¬
nomije zavrnjena za ves  misleči svet kot zmota in
pesnitev.

Če je krščanstvo moralo priznati kopernikansko
resnico — priznati za  vse šole enako,  —

potem ne sme to krščanstvo priznati, da se uči
v eni šoli resnica, druga se pa traktira z občespo-
znano zmoto,

kajti to je proti  načelom modrijana iz Nazareta.

To je nepravično! Zakaj v ljudski šoli ka¬
menje mesto kruha?

V spoznanju tega razdora — zgoraj  resnica, spodaj
zmota — leži kažipot za plodoviti in potrebni na-
daljni razvoj šole. 1 )

Prepričan sem, da ne bo noben resnični vzgojitelj
tega zanikaval.

Sedanje razmere sem imenoval nenravne in ne-
vzdržljive. Natančno vem, da bodo moje besede
osupnile daleč na okoli ne le mnogo duhovnov, temveč
tudi mnogo ljudskih učiteljev. Dovolite mi torej, da
kratko utemeljim svojo obtožbo :

') OJkar je izšel ta bojni spis, je tudi mnogo učiteljev še
istega mnenja.

62

Nauka o pokoljenju ne priznavajo odkrito samo
akademični učitelji vseh visokih šol,  temveč ga raz¬
širjajo med ljudstvom kot resnico tudi vsi večji zabavni
in poučni časniki in skoraj vsi uplivnejši dnevniki, celo
daleč razširjena „ knjiga o zdravem in bolnem člo¬
veku.  “ ')

Vsak omikani človek, ki se od časa do časa se¬
znanja z deli in odkritji prirodoslovcev, vsak omikani
človek našega časa, ki si je ohranil zmožnost samo¬
stojnega mišljenja proti odrevenelemu verstvu, je postal
po dnevnikih in poljudnih znanstvenih spisih pristaš
razvojnega nauka. Trpi pa vendar, da se morajo nje¬
govi otroci učiti v šoli nasprotje od tega, kar je on
sam spoznal za resnico, da se torej uče očitne ne¬
resnice.

Tako je torej! — Odrasli hranijo svoj duh
s kruhom resnice in so zadovoljni, da požirajo
njihovi otroci mesto kruha — ilovico in grude
zemlje in prsti. (Adam.)

To je očividna goljufija in greh proti vsemu
človeštvu!

Nenravno je,  s svojo vednostjo proglašati
občespoznano zmoto za resnico.

Tega ne povem tu le staršem, ampak povem v
obraz tudi vsem učiteljem, ki se ponižujejo s tem, da
proti lastnemu globokemu prepričanju proglašajo v
šoli zmoto za resnico. To povem šolskim oblastim
brez pridržka in brez obotavljanja v obraz: greh na
sveti nalogi šole je, če so prisiljeni učitelji in učenci
pobijati dragoceni čas z učenjem notoričnih zmot.

Vsaka krivda se maščuje na zemlji!

Slabe posledice seveda ne izostanejo.  Vidimo jih
že pred seboj, ker so že davno tu.

h ,,Bocks Buch vom gesunden in kranken Menschen. - '

63

Ko otrok zapusti šolo, vstopi v življenje, ta oči¬
ščujoči boj za obstanek, in zori polagoma v svojih
nazorih. Vsled večnega naravnega zakona zmaga resnica
vedno nad lažjo, ker je resnica mogočnejša od zmote
in ima večno življenje, medtem ko je laž kratkoživa
in nima večnega obstanka: zato mora doraščajoči dr¬
žavljan kmalu po vstopu v življenje spoznati, da so
ga v ljudski šoli z namenom, z odkritim namenom
goljufali in učili neresnice.

Posledice so več ali manj težki duševni boji. Cim
globlje so se v mladostni duši vkoreninile zmote, čim¬
bolj so se zajedle v meso in kri, tem usodepolnejše
bodo izpadli ti duševni boji. Govorim iz izkušnje in
rotim vse pravičnike vseh narodov, da naj ne izpre-
gledajo ravnodušno takšnih eventualitet in dogodkov.

Dvomi dobe nadvlado.  Dvom na sebi je pač nekaj
dobrega, ker je studenec, iz kojega teče resnica. S tem
pa nikakor ni rečeno, da je dobro z našo vednostjo
učiti zmote  v mnenju, da se bode dvom že sam po¬
javil in spravil to na dan, kar je prav, kar je dobro
in resnično. Iz spoznanja, da podaja ljudska šola v
eni  panogi svojega pouka kamenje mesto kruha, iz
tega fatalnega, usodepolnega spoznanja vzklije neza¬
upanje  proti vrednosti šole sploh in to nezaupanje se
razširi do praga oltarja in do stola sodn ka in zakono¬
dajalca.

Najbližje in najnaravnejše je, da morajo potem
vsi nerabljivi verski stavki čez krov; večinoma se
izgubi pri tem tudi na verske dogme nameravana mo¬
rala in etika; izkušnja uči namreč, da ljudje navadno
izlijejo obenem s prevročo kopeljo tudi otroka; vsa
vera v resnico sploh se omaja, in zaupanja v državo
cerkev in šolo ni več.  Po tem načinu se vzgajajo
anarhisti!

Kdo nas bo rešil iz teh razmer?

64

In ko je že vse zavoženo, ne vzdihujejo le cerkveni
pridigarji'nad praznimi božjimi hišami: vsi pravi pri¬
jatelji človeštva tožijo nad raztrganostjo človeškega
značaja, nad pomanjkanjem resnicoljubnosti, nad po¬
manjkanjem odkritih karakterjev, nad pomanjkanjem
čednosti in nravnosti.

Tako daleč smo prišli v tem žalostnem prehodnem
času med topim verstvom srednjega veka in pri-
rodoslovsko prosveto. V sredini boja med vero in zna¬
nostjo stojimo, v boju med tradicijonelno zmoto in
naporno poiskano resnico, in pojavi naših časov po¬
dajajo v svojej celoti sliko kaotične zamotanosti; pri
pogledu nanjo se napolni duša boječega s strahom,
a prijatelja resnice prešine obenem mnogo obetajoče
veselje in velika žalost.

Zmešnjava je tu — novo se bojuje s starim. V
grozovitem viharju stojimo, v vrtincih buče vetrovi.
Na obzorju so se zbrali oblaki in se kopičijo nad na¬
šimi glavami. Bliski treskajo in toča pada, ki izpre-
minja krasne poljane v pustinje. A za vsako nevihto
se očisti zrak: zato ne smemo obupati.

Težak, črn, svinčen oblak je razdor svetovnih na¬
zorov,  ki tako strašno preti našemu duševnemu živ¬
ljenju in šolstvu: zgoraj resnica  — spodaj zmota!

Državne ljudske šole večine kulturnih evropskih
držav so ostale faktično skoraj nedotaknjene od ne¬
pričakovanih napredkov prirodoslovja, ker jih zadržu¬
jejo v prokletstvu stagnacije, so večinoma propadle
v zavode, ki službujejo proti duševni osvoboditvi. Kdor
bo iskal vzroke te mrtvoudnosti, bo kmalu našel na¬
pake našega časa: to so pomanjkljiva izobrazba naših
ljudskošolskih učiteljev  in še daleč okrog gospodujoča
moč cerkve nad šolo.

Kulturne države so ustanovile znanstvene zavode,
na katerih morajo bodoči zdravniki in higijeniki pridno

65

proučevati naravne zakone, od katerih je odvisno,
kako se počuti človek; ustanovile so jih, da bi ohra¬
nile fizično telo  ljudstva zdravo in da bi ga bilo mo¬
goče ozdraviti, kadar zboli. Ti zavodi so postali ponos
narodov in blagoslov za ljudstva.

Toda za duševno  zdravje ljudstva in za odgojo
naravnega duševnega razvoja mlade generacije skrbeti
se je posrečilo državi dosedaj le pomanjkljivo ali pa
sploh ne. Učitelji naših otrok, vzgojitelji najdražjega,
kar poseduje narod, ljudskošolski učitelji so skoraj
povsod odrezani od izvorov znanosti. Učiteljišča so
z malo izjemami 1 ) mesta polovičarskega znanja in du¬
ševnega otopenja.

Zavedam se popolne odgovornosti, če rečem,
da je uprav sramotno, na kakšni stopinji je danes
prirodoslovska izobrazba velike večine naših tjudsko-
šolskih učiteljev.

Konštatiram, da je med švicarskimi učiteljišči
vnebovpijoča razlika, da je pač nekaj kantonov, v
katerih so učitelji popolnoma zmožni izvrševati nalogo
ljudske šole, ne obotavljam se pa tukaj tudi povedati,
da so mladi učitelji iz sosednjih kantonov večkrat po
dokončanem obisku tamkajšnjih učiteljišč prvič spo¬
znali, da o prirodoslovju ne vedo nič.  To spoznanje
jim je potem pač bridko težko.

Če bo še potrebno, lahko navedem gorostasna
dejstva za svojo trditev, da takšna učiteljišča ne store
v prirodoslovskem pouku nič, da so v našem času
— v dobi prirodoslovja — le zaradi duševne umo-
ritve, da jih lahko preje imenujemo zavode za du¬
ševno otopenje, kakor zavode za izobrazbo ljudsko-
šolskih učiteljev.

Zadovoljujem se, podati tukaj le en vzorček:

‘) Kusnacht v Švici in žensko učiteljišče v Curihu

5

66

V Bernu izhajajo .Listi za krščansko šolo', glasilo evan¬
geljskega šolskega društva za Švico. 1 * ) Ta vzgojeslovni tednik je
seveda določen v prvi vrsti za ljudskošolske učitelje. V zvezi s
tam običajnimi učili podaja list lekcije in pedagoški pouk, kako
mora učitelj to in ono obdelati v šoli. V 9. zvezku 1889. leta je
na primer govor o izprehodu — toda naj sledi tukaj dobesedni
pouk za učitelje;  govor je o pesmi.

a) Prečitanje pesmi;

b) Ponovno čitanje njenih posameznih delov;

c) Naslovljenje posameznih delov; 1.) Mati in otroci gredo
k travniku. 2.) Golobček si tamkaj išče hrane. 3.) Mati za¬
pove otrokom pogledati, kako golobček za vsakim griž¬
ljajem pogleda v nebo. 4.) Opominja otroke, da ne pozabijo
pri jedi molitve.

Nato sledi .poglobitev'  — in kakšna »poglobitev' je
to, naj pokaže v sledečem dobesedni citat te velezabavne
poučbe:

.Kaj stori golobček? Hrane išče. Cn najde zrna. Za
vsakim grižljajem pogleda gori. Golobček lahko služi
otrokom za vzgled. Kaj se naj uče otroci od goloba? Mi
dobivamo boljše grižljaje od goloba. Tudi mi se moramo
zanje zahvaliti Kakšen se nam zdi golobček ? Hvaležen je
za najmanjši dar 4 ). Ali vemo tudi od drugih živali, da se
izkažejo hvaležne? Prepelica kliče: »Hvala Bogu!“ Škrjanček
reče: .Dokler imamo moči, hvalimo vedno gospoda Boga!'
O piščancih pravijo:

„Gor v nebesa gledajo, če so pogoltnili; (sic)

Oni hvalijo Boga, da so kaj dobili. 3 )

Kaj se učimo od teh živali? Učimo se hvaležnosti." —
Še en odstavek sledi: Nauk, ki si ga čitatelj lahko sam
predstavlja.

Za takšno  napeljevanje k pouku šolskih otrok,
kakor se ga tukaj v vsej resnosti podeljuje ljudskošolskim
učiteljem, nimamo prirodoslovci mnogo besed. Glavna

’) V tistem letu jih je urejeval učitelj Howald iz učiteljišča

v Bernu.

3 ) Golob ima smolo. Slovenska sentimentalnost pravi o njem :
„Golobček, čedna stvarica, vsak ljubi jo in rad ima." (Op. preva-
jatelja.)

:i j V izvirniku se glasi ta biser neumnosti: „Auf zum Himmel
blicken sie, wenn geschluckt sie haben; danken wohl dcn lieben
Gott fur die guten Gaben."

67

stvar na vsej goljufiji — naravnost goljufiji —
glavna stvar na vsem tem gorostasnem nezmislu je
notorična neresnica: ni res,  da pogledajo golobi za
vsakim grižljajem gori (to vse je le pobožno sanjarstvo,
iznajdeno  v imenu vere!), in če slučajno golob enkrat
pogleda kvišku od svojih drobtinic, takrat zasuče oči
in misli na vse druge stvari kakor na zahvalo; po
logiki »Listov za krščansko šolo“ moramo torej po¬
snemati goloba in v zahvalo zavijati oči!

Vem: marsikateri mojih zelo krščanskih, prepri¬
čanju zvestih, res pobožno mislečih in krščansko
delujočih prijateljev in sorodnikov mi bode pripoznal,
da je takšno pedagoško cvetje vse prej, kot koristno
in potrebno. Priznal mi bode, da je takšen pouk
zmožen, temeljito uničiti zadnji ostanek spoštovanja,
ki ga goji verno krščanstvo pred modrostjo učiteljstva
ljudskih šol in učiteljišč. Vendar pa hranim jaz še
zadnji ostanek rešpekta :

Vsaj pravijo vendar; da hočejo vedno le dobro.

Kdor hoče dobro, je lahko moj prijatelj, akoprav
je na nepravih potih, dokler “ne razume boljše.

Jaz pa pravim: prirodoslovja vešč učitelj, ki je
prišel s pravo znanostjo v dotiko, ne bode nikdar,
nikdar  tako grešno eksperimentiral z razvoja zmožnim
otroškim duhom, kakor se to na državne stroške godi
v tisoč in tisoč šolah. Kakšno množino dobrega po¬
uka bi lahko podajala ljudska šola mladim držav¬
ljanom v njihovo korist in zabavo, če bi vsaki učitelj
res poznal cvetlice polja ter živali gozda in močvirja!
Oj, kakšno življenje bi bilo to, če bi vedoči  učitelj
prekrižal v maju ali juniju s svojo veselo tropo polje
in gozd, kjer odkrije vsaka cvetlica svoje skrivnosti
in govori vsak grm svoj jezik, razodeva vsak dogodek
sveti zakon in se blesti vsaki žarek! Ali ne bi po¬
stala vsaka šolska ura težko pričakovani, sveti čas, v
katerem bi se iz svetlih oči ukaželjnih dečkov in

5 *

68

deklic zasvetilo blaženo veselje navdušenja za resno
spoznanje in pravo pojmovanje obdajajoče nas prirode !

Kdo jih je že videl, solze veselja in hvaležnosti
za spremstvo v velike, vzvišene misterije prirode in
svetovnega življenja! Kdo je že občutil najvišje vseh
zadoščenj, kadar so prišli odhajajoči učenci učitelju,
povedat, da jim je on pokazal pot za razumevanje
sveta, v kolikor ga lahko spoznavamo z našimi čuti,
ter je s tem pripomogel, narediti iz njih misleče  in
spoznavajoče — srečne  ljudi, — Bili so tisti učitelji,
ki so pili iz studencev znanosti in so se potrudili s
smotrenim študiranjem prodreti v duh prirodoznanja.

Ljudskošolskega učitelja pa namenom zadržujejo
od mest znanosti. Zdravnik, advokat, pridigar, inženir,
kemik, stavbni mojster, tudi kmetovalec in gozdar,
živinozdravnik in zobozdravnik in celo strojnik za ku¬
lisami in gledališki igralec: Vsi ti se naj uče v
najvišjih šolah dežele in se naj sprijaznijo s pravo
znanostjo: le ljudskošolski učitelj naj bo pitan z vo¬
deno juho svetohlinske farbarije.

In to se vrši sistematično! Seveda je ta sistem
vreden najglobljega zaničevanja  in najostrejšega za¬
vračanja. Spodaj  naj se uči še dalje zmota, zgoraj pa
naj resnica  odkriva svoj značaj. Vsak lažnjivi sistem
pa vodi v moralno močvirje.

S svojo polovičarsko brezprincipielnostjo smo res
zavozili že tako daleč, da se razširja v zadnjem času
v različnih kantonih Švice, kjer je treba revidirati ljud¬
ske šole, reakcionarni klic: „Proč z realijami, proč s
prirodoslovjem iz naših ljudskih šol! Nazaj k staremu,
enostavnemu programu; učiti se le pisanja, čitanja in
računstva!“ Kako je mogoče, da se je razširilo to
mnenje — v dobi prirodoslovja? — Večina otrok dobi
le ljudskošolski pouk. In vsi ti, ki bodo tudi aktivni
državljani, naj ničesar ne zvedo o prirodosiovju ; ni¬
česar o stvareh tega  sveta in o naravnih zakonih, da

69

bodo lažje dostojni obljubam za oni  svet. Nazaj v
srednji vek! Če le mogoče, nazaj v „dobri, stari čas“
čarovniške vere, ko so prijatelje prirode sežigali na
kol privezane kot krivoverce in hudičeve tovariše, in
zadušili otroke, „ker so delali ptiče". 1 )

Toda pozor! Če se jači ta klic, ima to gotovo
svoje naravne vzroke. Bodimo pošteni in si povejmo,
da bi bilo gotovo marsikje boljše, če ne bi bil za
ljudsko šolo predpisan noben prirodoslovski pouk,
ker se vrši mnogo prepovršno in pomanjkljivo. Kdor
ni imel sam prilike, prodreti v znanstveni način spo¬
znavanja prirode; kdor sam radi pomanjkanja pri¬
merne predizobrazbe ni mogel postati topli prijatelj
prirodoslovskih ved: ta bo ostal šušmar v poučevanju
prirodoslovja. Tu ne pomagajo najboljša učila nič in
vsi aparati in vse zbirke, ki mu jih da šola na raz¬
polago, bodo učitelju le mrtev, zopern balast, ki ga
nikakor ne vzpodbuja in usposobi k vzornemu pouku.
In če ne občuti učitelj ljubezni in navdušenja za svoj
predmet, bo vsa šola v tem predmetu trpela in rodila
jalove sadove, ter zapravila mnogo časa in moči brez
vsake koristi. Pouk v takšnem predmetu ne bo bla¬
godejno vplival.

Da, rakovo pot gre in rakovo pot bo šlo dalje,
dokler ne dobe ljudskošolski učitelji boljše, času pri¬
mernejše izobrazbe; dokler ne bodo poučevali le gole
resnice, ampak tudi zmote; dokler ne bodo učencev
navajali bolj kakor zdaj k izurjenju čutov,  po katerih
prejemamo utise zunanjega sveta; dokler ne bode
mladih svetovljanov učili pravilno opazovati,  da bodo
zmožni pravilno misliti in se enotno učiti,  ter se bodo
duševno in telesno razvijali kakor rastlina.

Tu in tam se že oglaša pravo in razumno na-
ziranje: ljudska šola naj po svojih močeh seznanja

‘) Tak slučaj pripoveduje stari rokopis neke švicarske knjižnice-

70

otroke s pojavi tega sveta,  na kar bodo zmožni, najti
na tem svetu srečo.

Bližam se koncu in formuliram temeljne zahteve
za korenito preobrazbo ljudskih šol, in te postulate
posvetim zakonodajni oblasti:

1. Vsak konfesionelni verski pouk naj radi
verskega miru izostane iz državne ljudske
šole.

Religija je privatna stvar posameznika in država se nima
za njo pobrigati. Ona je privatna stvar in zato naj bo
vsakomur dano na prosto, kaj in kako v njenih zadevah ravnati.
Razum  pa, »glava” državljana, je državna last, in njena naj¬
večja posest. Zato je naloga in dolžnost države gojiti, pomno-
ževati in razvijati razum.

Tam, kjer za sedaj še ni mogoča odstranitev ver¬
skega pouka iz ljudske šole, je najnižja zahteva za
prehodno dobo , da se popolnoma izloči iz pouka mo¬
zaična zgodba stvarjenja kot priznana zmota, in da
se uči v ljudski šoli samo resnica in le resnica.

2. Vsi ljudskošolski učitelji naj dobe teme¬
ljito prirodoslovsko izobrazbo, ki jih uspo¬
sobi, podati v šoli dobri prirodoslovni pouk, ki
mora sloveti na opazovanju in poizkusih, torej
na izkušnji  (ne samo na teoriji); včasih naj pa
tudi odrasle  pouče o najvažnejših napredkih
prirodoslovja v javnih predavanjih, h katerim naj
ima vsak državljan, ki plačuje davke, prosti vstop.

Ta postulat se da izpolniti le z odpravo večinoma
še samostansko urejenih in v srednjeveškem duhu uprav¬
ljanih učiteljišč, in z znanstveno izobrazbo Ijudsko-
šolskih učiteljev na visokih šolah.

Posebno naj povdarjam, da te zahteve ni smatrati kot ne¬
zaupnico vsem  sedaj obstoječim učiteljiščem. Sedaj imamo v
curiškem kantonu že leta in leta izvrstno upravljano državno
učiteljišče v Kiisnachtu, ki si je pridobilo svetovno slavo, ker je

71

direktor zavoda visokoizobražen strokovnjak na prirodoslovskem
polju in obenem izborni vzgojitelj. V prirodoslovskem pouku
tega zavoda store, kar je pri današnjih razmerah sploh mogoče.
Isto velja tudi o prirodoslovskem pouku curiškega mestnega
ženskega učiteljišča; tudi na tem zavodu je ravnatelj znameniti
prirodoslovec. 2 ) Toda takšni zavodi so le redke, zelo redke izjeme,
in noben na njih delujoči učitelj ne bo oporekal, da bo izobrazba
učiteljiščnikov pri študiju na visoki šoli še mnogo višja.

Če bodo strahopetneži proti tej drugi zahtevi ugovarjali, da
je visokošolska izobrazba za ljudskošolske učitelje mnogo predra¬
gocena in bi se lahko zgodilo, da se akademično izobraženi
učitelj ne bi hotel več ponižati, da bi opravljal svojo službo v
priprostih vaških ljudskih šolah — če misli kdo tako, mu moram
odgovoriti:

a. ) Za manj blagodejne in manj važne stvari  kakor je uči-
čiteljska izobrazba, so našli vedno dovolj sredstev.  Ljudstvo
bo uvidelo, da je ravnotako važno ali še važnejše  vzgojiti
sposobne ljudskošolske učitelje, kakor je važno vzgojiti spo¬
sobne zdravnike, živinozdravnike, gozdarje, advokate in duhovne.

b. ) Akademično izobraženi Ijudskošolski učitelji se bodo v
vaških šolah gotovo dobro počutili. Za to govore že zelo razvese¬
ljive izkušnje, ki jih imamo iz curiškega kantona. Tam morajo
učiteljiščniki še dve celi leti študirati na univerzi, predno so do¬
puščeni k državni izkušnji. Ti srečniki, ki dobe takoj službo na
sekundarni šoli na deželi, se ne obotavljajo prav nič vstopiti
naravnost iz univerze med vaško šolsko deco, da marsikateri
teh akademično izobraženih učiteljev deluje leta in leta na ele¬
mentarnih šolah in realkah, predno vstopijo na sekundarno šolo.
Na marsikaterih švicarskih sekundarnih šolah poučujejo pra¬
vilno promovirani doktorji filozofije! Znani so radi svojega plo-
donosnega delovanja, in ravno ti doktorji dokazujejo neresničnost
ugovora, da bi naredila visokošolska izobrazba učitelja prepo¬
nosnega in nesposobnega.

Jaz si sploh ne morem predstavljati, kakšen vzrok naj bi
imel akademično izobraženi učitelj, da bi občutil mržnjo proti po¬
učevanju v ljudskih šolah. Ali niso ravno Ijudskošolski učitelji naj¬
bolj vredni zavidanja, izmed vseh učiteljev vseh stopenj ? Ali ne
bode ti srečniki najdragocenejšega materiala v oskrbo in duševno

2 ) Omenjeni zavod se je razvil v nekakšno žensko gimnazijo,
na kateri se lahko zmožna dekleta pripravijo k maturi za medi¬
cinske študije — in kakor kaže izkušnja — zelo dobro tekmujejo
z moškimi abiturijenti gimnazije.

72

razvijanje: nepopisane, nepokvarjene otroške duše, na kojih ni bilo
še nič grešeno, če niso bili stariši tako pametni, da so jih poslali
že s 3—4 leti v pobožnjaške otroške vrtce in nedeljske šole! K
najlepšim in najblaženejšim spominom svojih zemeljskih dni štejem
one, ko sem bil pred več kot 30 leti učitelj v vaški šoli: 3
semestre sem podučeval mnogobrojni razred, in tu moram pove¬
dati, da sem se od onega časa naprej vedno potegoval za koristi
ljudske šole in sem se vedno udeleževal te strani kulturnega
življenja.

3. Na mesto državnega konfesionelnega po¬
uka mora stopiti na prirodoslovni podlagi
sloneči pouk iz etike in morale.

Iz večne resnice napredujočega razvoja se razodeva za ve¬
dočega — in vsi učitelji morajo biti v prirodoslovju vedoči —
brez iskanja pot k dosegi višje sreče in resmčne čednosti. Du¬
ševno bolan fanatizem ali pa brezmejno nepoznavanje razmer
je trditev, da vodi prirodoslovne k polomu vse morale. Ravno
nasprotno je resnica: vsa takozvana morala, ki greši proti pri -
rodnim zakonom — kar stori mnogo zapovedi različnih konfesij
— sploh ni nobena morala, ker je to nemoralno. Vprašajte Darwina
ali poljubnega drugega vzgojitelja - prirodoslovca, kako razumemo
in učimo moralo in etiko mi. Nravnost vse človeške družbe bo
šele takrat resnično uspevala, kadar bo vsa etika sezidana na te¬
melj razvojnega nauka. Seveda se ne bi smelo pri sestavljanju
temeljnih stavkov prezreti prirodoslovcev in prirodoslovsko na-
obraženih filozofov, temveč bi morali ravno ti imeti glavno
besedo. 3 ;

4. Ves pouk v državni ljudski šoli mora biti
v soglasju z jasno spoznanimi prirodnimi
zakoni.

Naj se ne uči več v prvi uri čudež, v prihodnji pa
večna sila prirodnega zakona.

Povsod vlada gotovi red in zakon. Čudežna vera je nauk o
brezzakonju, o prekoračenju na ravnih v  zakonov, nauk o neredu,
ki ga prirodoslovje sploh ne pozna. Čudež nima v učnem redu
šole prihodnjosti nobenega prostora več, in ljudska šola se bo
šele takrat zdravo razvila, kadar bo čudeže popolnoma zavrgla

'jČitaj: B v. Carneri: Sittlichkeit und Darwinismus, Ewald Haufe:
Die natiirliche Erziehnug. Wigge und Martin : Die Unna-
tur der modernen Schule.

73

ter jih prepustila privatnemu zanimanju; če bo vse svoje sile
posvetila vzvišeni nalogi, vzgojiti iz mladih svetovljanov prav
videče, ostro slišoče, logično misleče in razumno opazujoče ljudi,
ki poznajo naravo in tudi po tem žive. Da to ne more biti ne-
moralično, o tem je prepričan vsak orirodoslovec, ki se je le
količkaj potrudil prodreti v duh razvojnega nauka; ravno nasprotno
— še več idealov si bodo ljudje postavili v krog svojega strem¬
ljenja. Razvojni nauk je- tako bogat res navdušujočih vidikov in
vzbuja toliko upanj prave sreče, kakor še noben svetovni nazor
pred njim. Vsaj ne leži v njem goljufivo upanje za nekaj nedo¬
sežnim, ampak gotovost napredka k večji sreči,  gotovost,
ki sledi z matematično natančnostjo iz poznanja preteklosti in
sedanjosti žive in mrtve prirode.

Otročji bi bil ugovor, da to vendar ne gre, razlagati v ljud¬
ski šoli razvojni nauk in ,Darwinizem" malim otrokom. Komu
je prišlo kdaj na misel, poučevati male abecedarje o višji astro¬
nomiji, takrat ko je Kopernikova misel zmagala tudi v krščan¬
stvu in jo je bilo treba vpeljati v šole? — Gotovo se ni nobe¬
nemu učitelju zdelo potrebno šest- do sedemletnim otrokom raz¬
ložiti matematične zakone planetnega gibanja, in vendar je danes
Kopernik — ne Mozes — astronom naših ljudskih šol. V pra¬
vilni šoli poučujejo otroke le o tem, kar jim je mogoče razumeti;
ne poučuje se jih v prvem in drugem razredu, da je 2 krat
2 jednako 5 in da je 3 enako 1 z namenom par let pozneje
pravilno povedati, da je 2 krat 2 enako 4 in da 3 ne more
biti 1. V matematičnem pouku vseh šolskih stopenj je enotnost
in resnica, pedagoška smotrenost in zdrava logika

Splošni pouk  vseh razredov in vseh stopenj naj se
podobno smotreno in razumno uredi; potem bo našel tudi razvojni
nauk dovolj prostora, in čisto vseeno je, v katerem razredu se to zgodi.

In tako se bo zgodilo, ker se mora.

Končal sem svoje predavanje in se nikakor ne
udajam puhlemu upanju, da bodo moje besede rodile
takojšnji uspeh, da se moje zahteve kmalu uresničijo.
Pokazati sem pa hotel vendar, kje trenotno stojimo,
opozoriti sem hotel vse misleče na gorostasni prepad
v našem šolstvu in dokazati, da so te razmere ne-
vzdržljive; istočasno sem pa hotel tudi pokazati, kako
se mora šolstvo razviti — če ne v tem stoletju,
pa v prihodnjem I

74

Mnogi izmed Vas, cenjeni prijatelji bodo morda
vprašali, kako pridem do svojega neomahljivega pre¬
pričanja in kako si upam tako smelo prorokovati v
najbolj perečem vprašanju. Stvar je enostavna : v boju
zmote z resnico mora prej ali slej zmagati resnica :
ta nauk nam podaja svetovna zgodovina, ter razvojna
zgodovina človeškega duha in vse vede.

Mozesov nauk o stvarjenju je priznana zmota.

Da je pa nauk o pokolenju resnica, za to imamo
stotisoče dokazov.

N«*™«.™,« 1 '™

knjižico