DRUŽICA SAMOTA 
Stal sem na mokri tlakovani cesti. Nedeljsko popoldne se je nagibalo proti 
večeru, celo dež je prenehal. Za sabo je pustil svoje mokre sledi. Te bodo ob prvih 
jutranjih žarkih izginile v skrivnost življenja in obrodile nove sadove, katerih 
skrivnost mi je nedoumljiva. 
Naslanjal sem se na zid. Iz njega sem vpijal vlago in mokroto, katero sem 
zaznaval tudi z očmi. Njen hlad pa sem čutil na svojih trudnih ramenih. Nisem se 
ji odmikal, dopustil sem ji, da me je pretresla do srca. Ni me pustila, da bi na krilih 
sanj zajadral višje. Do zvonov, ki so ravno oznanjali večerni ave. S pogledom sem 
sledil tem bronastim zvokom, a uzrl sem le vlažno steno visoke zgradbe na drugi 
strani ceste. Ujet sem bil med zidove. Le ulica je imela smer. Toda nisem se odločil 
ne za levo ne za desno smer, ostal sem na svojem mestu. Z zadnjim odbitim »bom« 
se je z večerom začel širiti tihota. To ni bila tista vsakdanja, kot jo občutim ob 
večerih v svoji sobici, ampak praznična, zavita v mehko tančico skrivnosti, ki je s 
sabo prinašala bolečino. Nisem jo razumel. Bilo mi je dovolj, da sem jo čutil. 
Ob delovnih dneh sem tu srečeval vse polno ljudi. Danes nikogar. Hodili smo 
drug mimo drugega s tujimi mislimi v svojih glavah. Takrat se mi je zdelo, kako 
preprosto, nič posebnega je življenje. Toda danes, na praznik, sem tu sam. Le ona 
je poleg mene, v vsej svoji pusti krasoti. Že dolgo poznam njeno lepoto, vsak njen 
gib, pogosto čutim njeno bližino. Mnogokrat sem prihajal na to najino mesto. 
Srečeval sem jo vsak dan, ob večerih je bil najin zmenek, ki je trajal pozno v noč, 
dokler me ni premagal spanec. Nikdar nisva govorila, toda danes so spregovorile 
njene oči. Zazrl sem se vanje, v njih videl sebe in njo kot eno telo. Spoznal sem jo, 
ime ji je SAMOTA. 
215