Deusova
koivbhja
fii mwMm Ü amos
režija: Joao César Monteiro scenarij: Joao César Monteiro fotografija: Mario Barosso
igrajo: Joao César Monteiro, Manuela de Freitas, Claudia Teixiera, Raquel Ascensao
Portugalska, Francija, 140 minut
Vznemirljivo presenečenje v glavnem programu letošnjega festivala je bil film portugalskega režiserja Jo-aoja Cesarja Monteire Deusova komedija. Režiser se je tokrat predstavil s friv-olno komedijo o »perverznih« užitkih starejšega sladoledarja. Njegovo življenje namreč sestavljata dve obsesiji, prva je izdelovanje slastnega sladoleda, druga pa je zapeljevanje najstniških deklet, kar ni posebej zapletena naloga, saj je v slaščičarni zaposlenih dober ducat luštnih punc. In v obeh poslih je naš sladkosned in erotoman več kot sijajen, pa čeprav mora na koncu filma za prvo ljubezen petnajstletne sosedove mesarjeve hčerke plačati skorajda s svojim življenjem. Monteirova Deusova komedija je na nek način pendant zadnjemu filmu Michelangela Antonionija Onstran oblakov. To je zanimivo tudi v toliko, saj sta filma posnela režiserja v letih, Antonioni, ki je sicer letnik 1912, in Monteiro, ki se je rodil leta 1939 (vmes je vsekakor tistih spoštljivih sedemindvajset let, vendar pa filmska matematika ni le seštevanje). Če je pri Monteiru ljubezen sladka, polna užitkov in skoraj misterioznih nians, potem pa je ljubezen v Antonionijevem filmu, ali blokirana, travmatizirana, sfrustrirana ali pa idealistično vznesena. Gre torej za ljubezen z madežem, ki pa je še toliko »večji«, saj so nosilci te ljubezni liki, ki jih utelešajo fascinantne igralke kot so Irene Jacob, Sophie Marceau, Fanny Ardant in druge. Film Onstran oblakov je namreč sestavl-
4
jen iz štirih zgodb, ki se lotevajo različnih ljubezenskih izkušenj, Wim Wenders pa je te zgodbe opremil s prologom, intermez-zom in epilogom. V njih je preko figure filmskega režiserja predstavi) svoje videnje Antonionijevega filmskega pogleda na svet, pogleda, ki je skozi distancirano objektivnost skušal dešifrirati prikrite razsežnosti modernega človeškega bivanja. V središču Antonionijevega zanimanja pa je praviloma bila nekakšna izvotljena emo-cionalnost, čustvena razrvanost in odtujenost. Če je torej modernista Antonionija zanimala »resnica«, tudi resnica o ljubezni, se pravi tisto, kar vidi »duhovno« oko, pa se je Monteiro pozabaval, vendar ne v pejorativnem pomenu te besede, s tistim, kar vidi »fizično« oko, z »videzom«. In z »videzom« se je v formalnem pogledu pozabaval na skoraj podoben način kot Antonioni, kar pomeni, da so njegove filmske podobe na nek način asketske, pravo nasprotje kakšni fellinijevski baročnosti. »Asketske« pa tudi zato, da bi izbrani »videzi« postali bolj vidni in prisotni, privlačni in vabljivi. Pa naj gre za kepico sladoleda ali pa za komaj brsteče bra-davičke na nedolžnih dekliških prsih. Če je torej Deusova komedija film, ki je sicer spotakljiv za kakšnega puritanskega moralista, pa je to vsekakor mali filmski biserček, ki erotike še zdaleč ni eksploatiral v kakšni poceni transparentnosti. Zgrajen je na nizu situacijskih in verbalnih domislic pa subtilnih iger odkrivanja, prikrivanja in zapeljevanja ter nenazadnje na nizu skoraj obrednih erotičnih seans. Film tako govori o »malih stvareh, ki delajo življenje«, o stvareh, ki so sicer na meji »perverznega« in zato je tudi prav, da je posvečen prezgodaj preminulemu francoskemu kritiku osemdesetih let, Sergeju Daneyu. Daney je ljubil tiste »male« filme o »obrobnih stvareh«.
SILVAN FURLAN
cudm dnevi
režija: Kathryn Bigelow scenarij: James Cameron, Jay Cocks fotografija: Matthew F. Leonetti glasba: Graeme Revell, Deep Forest
igrajo: Ralph Fiennes, Angela Bassett, Juliette Lewis, Tom Sizemore, Michael Wincott, Vincent D'Onofiio
IDA, 139 minut
V zgodovini filmskega spek-takla so igralci velikokrat sedali za filmsko kamero, omenimo vsaj filmskega kavboja, Johna Waynea pa fatalno žensko francoskega filma, Jeanne Moreau. Na letošnjem beneškem festivalu so se v vlogi režiserja ponovno predstavili Josiane Balasko, Mel Gibson in Sean Penn. Zaradi njenega footogeničnega obraza pa bi lahko med igralke prišteli tudi Kathryn Bigelow, ki pa je s filmom Čudni dnevi potrdila, da je odlična režiserka. S filmom Čudni dnevi je Kathryn Bigelow
najprej dokončno spodnesla tradicionalno mišljenje, da ženskim režiserkam praviloma ležijo bolj senzibilne teme oziroma da jim je filmska govorica t.i. trdih žanrov na nek način tuja. Kathryn Bigelovv si je namreč izbrala temo po meri Ridleya Scotta in jo je utelesila z izrazno vročico, ki ji je bil v zadnjem času med drugim kos tudi Špike Lee, pa čeprav je sicer v svojem zadnjem filmu Clockers več prostora namenil »psihološki« interpretaciji. S svojim znanstveno-fantastičnim filmom nas je ameriška filmska »akcionerka« prestavila v čas tik pred iztekom drugega tisočletja, torej v čas apokaliptičnih jezdecev.
►
5