Lojze Krakar
Filozofska fakulteta v Zadru
PETAR PRERADOVIČ IN SLOVENCI
Ze v začetku moramo povedati, da je prevodov Preradovićevih pesmi v slovenščino malo in da njegovega vpliva na kakšnega slovenskega pesnika ni mogoče ugotoviti.
Tone Potokar je v Delu leta 1968 poročal o prevodih Preradovićevih del v slovenščino le tole: »Prve tri njegove pesmi so tiskane v slovenščini v 'Slovenski Bčeli' sredi avgusta 1851. Kasneje sta dve izšli v rokopisnih .Domačih vajah' (1. 1880—1881) v prevodu Frančiška Kozine. Še ena je izšla 1922. leta v .Zvončku'.«
Zato pa so Slovenci več pisali o Preradoviču.
Miselno jasne Preradovićeve pesmi slovenski bralci poezije lahko brez težav berejo v izvirniku v raznih izdajah Preradovićevih del, ki so se vrstile na Hrvaškem od pesnikovih prvih knjig do današnjih dni.
Prvi Slovenec, ki je — kolikor je mogoče ugotoviti — Preradoviča bral, pisal o njem in postal celo njegov iskren prijatelj, je bil Stanko Vraz. Vraz pa je tudi med prvimi priznal Preradoviču pesniški talent. Takoj po objavi Preradovićeve prve pesmi Zora puca v Zori Dalmatinski je Vraz postal pozoren na Preradoviča in mu je po Kukuljeviću sporočil prošnjo, naj pošlje kakšno pesem za Kolo. V Vrazovem dopisu Zapu z dne 20. aprila 1844 pa beremo, da v Zori Dalma-
266
Unski » ... kao pjesnik zauzima prvo mjesto g. Petar Preradović, koji se s vremenom može vinuti i do vrhunca slavenskoga Pamasa.«*
V Vrazovem dopisu za 70. številko revije Kweti (13. 6. 1846) imenuje Vraz Pre-radovića »omiljenega našega narodnega pesnika« tu beremo še, da so tiskane »... i pjesme omiljenoga našega narodnega pjesnika Preradovića sve novim pravopisom, tako te se pouzdano nadamo, čim budu njime i školske knjige tiskane, da če sva ranija raznolikost u pisanju različitih ilirskih narječja nestati«.
V 5. številki Kola (1847) pa je Vraz na straneh 85—92 objavil poročilo Knjižan-stvo južnih Slavjanah (god. 1846) in pod številko 5 napisal: »Pervenci. Različne pjesme od P. Preradovića. U Zadru 1846. Tiskom Demarchi-Rougierovim... o prekrasnom ovom djelu progovorit ćemo u svoje vrijeme obilatije.«'
Dalje je Vraz v 5. številki Kola (1847) kot opombo k Preradovičevi pesmi S Bogom! zapisal: »D. 20. Lipnja t. g. ostavila je Dalmaciu 33. c. kr. pešačka regimenta grofa Gjulaja... S njom je pošo i naš krasni prijatelj g. Pere Preradović ... Po njemu je Dalmacia izgubila jednog od svojih glavnih duševnih stu-povah, a vile dalmatinske pärvog svog ljubimca s krila svog...«
Takrat pa so tudi v Ljubljani slovenski kulturni delavci že vedeli za novega imenitnega hrvaškega pesnika. V Ljubljano je prihajala Gajeva Danica in verjetno je prišla tudi kakšna številka Zore Dalmatinske, saj je najbrž po Danici ali Zori povzel Bleiweis, kar je napisal o Preradoviču. Bleiweis je naznanil Pre-radovićeve Pervence v Novicah (1846, št. 2) in dodal: »Naše slovensko knjižen-stvo od dne do dne bolj raste in vesele cvetke poganja v svetih in posvetnih rečeh.. . Razširjanje slovanskega knjiženstva podpirati, bo naročila (na »Pervence«) za slovenske dežele podpisani urednik iz serca rad prejemal. Upamo, da bodo .Pervenci' veliko naročnikov našli. Za koroško deželo prejema naročila tudi g. Matija Majer, kapelan stolne cerkve v Celovcu.« Novice so Preradoviču tudi v sledečih letih posvečale primerno skrb. Leta 1847 (št. 3) so naznanile njegovo odlikovanje »pro litteris et artibus«; 1. 1851 (št. 31) so objavile njegovo vabilo, naj ljudje naročijo njegove Nove pjesme, a 1. 1853 (št. 51) je v njih neki Zorislav v dopisu iz Zagreba sporočil izgubo, ki je zadela Zagreb zaradi odhoda »slavnega spisatelja ,Pervencev', ,Novih pjesem' i .Kraljevića marka', našega narodnega pesnika P. Preradovića.«
Koliko Preradovićevih knjig so Slovenci kupili, ne vemo. Toda poleg Bleiweisa in Majarja je zbiral naročnike zanje tudi urednik Slovenske Bčele Anton Ja-nežič v Celovcu. 15. avg. 1851 je v Bčeli tako-le napisal: »Pod naslovom ,Nove pjesme' bo izdal slavni ilirski pesnik P. Preradović plodove svojega pesniškega duha. Da bodo izverstne, so nam njegovi .Pervenci' porok, ki so bili povsod z največjim navdušenjem sprejeti. Gotovo smemo reči. da je g. Preradović pervi pesnik v kolu jugoslavenskih pisateljev... Kako krasne, proste in lahko razumljive so njegove pesmi, se more iz tu ponatisnjenih videti.« Temu zapisu sledijo druga in sedma od Preradovićevih Primorskih pjesmi ter Proljetna pjesma. Poleg tega je Janežič v svojem Glasniku 1. 1866 (str. 273) v izvirniku objavil Preradovičevo pesem Car Dušan iz 1. 1851.
' Stanko Vraz, Pjesnička djela HI, Zagreb 1955, str. 362.
2 Stanko Vraz, Pjesnička djela III, Zagreb 1955, str. 398.
3 Stanko Vraz, Pjesnička djela III, Zagreb 1955, str  472.
267
Prvo in drugo Preradovićevo knjigo je gotovo imel tudi Radoslav Razlag. Ta je 1. 1863 izdal Pesmarico, v kateri so v izvirniku natisnjene sledeče Preradovičeve pesmi: Proljetje domorodno, Majci, Pet čašah. Oluja, Tuga, Laku noć. Moja ladja. Ribar, Proljetna pjesma in Putnik.
Razlagova Pesmarica je 1. 1872 doživela drugo izdajo. Vanjo je sprejel avtor iz prvega dela le Preradovićeve pesmi Proletje domorodno. Pet čašah. Moja ladja in Putnik, na novo pa je uvrstil v knjigo Pozdrav domovini in prvo od Istočnih iskric. Razlagov izbor je v drugi izdaji vsekakor boljši. Po njegovi smrti je priredil Ivan 2eleznikar Novo Pesmarico (1889) in sprejel vanjo dve Preradovičevi pesmi: Miruj, srce moje in Moja ladja (pod naslovom Plovi, ladjo).
Se več Preradovićevih pesmi v izvirniku je najti po drugem slovenskem tisku. V Zori * tem domoljubno poučnem zborniku, ki se je v jeziku približeval ilirščini, se imenoval »jugoslavenski zabavnik« in sta ga urejevala Radoslav Razlag in Ivan Vinkovič, je v prvem letniku v izvirniku izšla Preradovićeva pesem Pre-poradjaj detcu izrodjenu, ki govori o tem, da je treba tiste, ki so se izrodili, sprejeti nazaj v svoj rod in jim povedati, da je napočil čas za Slovane; zdaj pridite nazaj, jim je treba reči, kajti Slovan bo brez slovanskega kruha zmeraj lačen in tuji kruh ga ne bo nikoli nasitil. Ob tej Preradovičevi pesmi ni nobenega podatka o njenem avtorju, kar pa deloma opravičuje to, da je bil Prera-dovič že znan vsem tistim Slovencem, ki so spremljali književnost na slovanskem jugu.
Dalje je Zvonček, list s podobami za slovensko mladino, leta 1922 v št. 9, str. 226, natisnil v izvirniku Preradovićevo igrivo Nočno pjesmico,^ prav tako pa je v tem listu, izšla v izvirniku krajša Preradovićeva domoljubna pesem Dvije ptice.* Pri obeh pesmih pogrešamo vsaj nekaj podatkov o avtorju, katerega pesmi so v teh objavah pomešane med uganke, članke o raznih obletnicah, poučne spise, sestavke o letnih časih, med pesmi z notami itd.
Brez podatkov o avtorju in v izvirniku je leta 1940 izšla v Naši Slogi v Ljubljani tudi Preradovićeva pesem Hrvat ili Srbin.'' In če sem prištejemo še tri Preradovićeve pesmi v slovenskih prevodih Branka Žužka (in s slovenskimi naslovi Popotnik, Človeško srce in Mr*va ljubezen), ki so izšle leta 1975 v Antologiji hrvaške poezije^ v izboru Slavka Mihaliča in v redakciji Cirila Zlobca, smo izčrpali bibliografijo objav Preradovićevih pesmi na Slovenskem.
Toda, kot smo že rekli, je v slovenskem tisku najti več člankov, razprav in esejev o Preradoviču kot njegovih pesmi.
2e ob Preradovičevi smrti je anonimni avtor o njegovemu pogrebu napisal članek v Slovenski narod (27. avg. 1872)'" in poudaril, kako malo se je generalska uniforma prilegala Preradovičevemu pesniškemu srcu.
Petar Prerađović, Preporadjaj detcu izrodjenu, Zora. Gradec 1852, str. 28. 5 Petar Prei.adović, Nočna pjesmica, Zvonček XXIII, Ljubljana 1922, št. 9, str. 226. « Petar Prerađović, Dvije ptice, Zvonček XXIII, Ljubljana 1922, št. 10, str. 250. ' Petar Prerađović, Hrvat ili Srbin, Naša sloga, Ljubljana 1940, str. 119. * Antologija hrvaške poezije, Ljubljana 1975, str. 112—117.
Pogreb Petra Preradoviča, Slovenski narod V, Ljubljana 1872, št. 99, str. 1.
268
Obširneje pa je o Preradoviču na Slovenskem prvi pisal Janko Pajk (v letih 1874 in 1875 v Zori).* Avtor v teh spisih pravi, da smo Slovenci spremljali vse, kar se je dogajalo z našimi brati Hrvati in Srbi in da sta si govorici obeh narodov sorodni, zato iščimo tisto, kar nas veže z njimi. Taka vez je tudi Preradović. Potem spregovori avtor o Pjesničkih djelih Petra Preradovića, ki so nedavno izšla in s katerimi se je hrvaški narod dostojno oddolžil svojemu pesniku. Pre-radovičeva poezija, pravi, se je lahko razvijala le iz velike tradicije, iz starih hrvaških pesnikov in narodnih pesmi. Preradović je imel poleg drugih težav, ki jih mora pesnik premagovati, pravi Pajk, še težave z jezikom. Dalje opisuje Pajk Preradovičevo življenje in kako se je mladi pesnik že skoraj ponemčil, pod ugodnim vplivom rodoljubov pa začel spet misliti in pesniti po hrvaško, temu pa je sledil Preradovićev človeški in pesniški preporod v Dalmaciji. V ilustracijo k opisu Dalmacije objavlja Pajk del Preradovičeve pesmi Lopudska sirotica, potem pa naniza še nekaj verzov iz Preradovićevih pesmi o dalmatinskih ljudeh, o njihovi čvrstini, hrabrosti, moči itd. Nato preide na širši opis znane Preradovičeve alegorične pesmi Zora puca, bit če dana. Po narodno budniški moči primerja Pajk to pesem z Vodnikovo Ilirijo oživljeno, pa celo s Prešernovo poezijo. Pajk opisuje tudi vojaško in življenjsko usodo Preradovića po zadarskem času, njegovo bivanje v Zagrebu in prijateljstvo z Vrazom in drugimi ilirci, pa njegovo nadaljnje romanje po raznih avstrijskih krajih in nesreče, ki jih je doživljal. Na koncu članka sledi še kratek odlomek iz Strossmayerjevega govora v hrvaškem saboru ob Preradovičevi smrti. Potem prinaša Zora tudi oceno Preradovićevih pesmi, ki jih ocenjevalec visoko hvali, enako hvali tudi Preradovićev značaj. Preradović, pravi, sodi med pesnike, katerih pesmi tolažijo in pomirjajo. Govori tudi o oblikovni raznoličnosti Preradovićevih poezij, tako epskih kot lirskih ter o buditeljski moči Preradovičeve poezije pri južnih Slovanih (objavljen je odlomek iz pesmi Pjesma sviellomu banu Jelačiću i svietloj banici Sofiji, pa še odlomek iz pesmi Spomenik Jelačića bana in pa iz pesmi Slovanstvo). Na koncu pa je Pajk vendar poudaril predvsem Preradovičevo liriko in njegovo ljubezensko poezijo in objavil vmes še odlomek iz pesmi Suvo drvo. Na koncu se je zadržal še pri Preradovićevem spiritizmu in zapisal: »Preradović pripada k spiritistom, seveda ne k onim glupim, ampak k onim, rekel bi, izčiščenim. Ne da bi veroval v prazne kvante o navadnih duhovih (spiritizem Preradović sam zove »duhoslovje«), ampak ena misel se je v Preradovičeve nazore globoko utis-nila: misel na trajno posmrtno sodelovanje duše in telesa, in o prelivanju obeh materij, duhovne in telesne.«
Ko so leta 1879 Preradovičeve posmrtne ostanke prenesli v Zagreb, sta o tem poročala dva takratna časopisa na Slovenskem: nemška Laibacher Zeitung,^^ ki je natisnila kratek članek o pokojnem poetu, in pa Slovenski narod.^^ V njem je bil objavljen priložnostni članek urednika Josipa Jurčiča, ki na začetku pravi: »Namen naslednjih črtic nij, natanko in obširno ocenjevati dela jugoslovanskega velikana... temveč prvi namen jim je, opozoriti Slovence vsaj sedaj na prvega pesnika bratskega, sosednega nam hrvatskega rodu, sedaj po slovesnem
' Jaiko Pajk, Teter Preradović, hrvatski pesnik, Zora, Maribor 1874, str.  157—158 in 175—176 — tei
Zora, Maribor 1875, str. 105—106, 113, 120—121, 153—154 in 178.
" Exhumierung eines Dichters, Laibacher Zeitung, Ljubljana 1879, str. 1347.
" Josip Jurčič, Peter Preradović, hrvatski pesnik, Slovenski narod XII., Ljubljana 1879, št. 186, str. 1—2 in št, 187, str. 1—3.
269
prenosu njegovih kosti j z Dunaja v ,mater-zemIjo', kar se o prenosu samem nij dovelj storilo.« Jurčič nadaljuje svoj spis o Preradoviču v smislu realistično gledanega zbliževanja južnoslovanskih narodov ter njihovih kultur in književnosti — ali po Jurčičevo: »Dokler se večina omikanih Slovencev, sosebno mlajših, ' ne seznani bolj s hrvatskimi in srbskimi pisatelji... dotlej je beseda o našem ; zjedinjenju v jeziku ali kakorkoli drugače še ničeva.« In na koncu: ». . .kdor nij čital Preradoviča, nij niti dober Jugoslovan.«
Osem let po Jurčičevem članku o Preradoviču je — ne da bi bil vezan na kakšno obletnico — izšel v Slovanu še en zavzeto pisan članek o Preradoviču," katerega glavna misel je, da je Prerađović velika izjema v pregovoru »Inter arma silent Musae«, ker se je tudi v vojaški uniformi ves razživel kot poet.       '.
Z nobeno obletnico ni bil vezan tudi članek o Preradoviču v Rimskem katoliku i 1895.''' Clankar opisuje v njem Preradovićevo življenje in komentira njegove najbolj znane pesmi. Poeta imenuje prvaka hrvaških in enega najznamenitejših j slovanskih pesnikov. Pri njegovih pesmih poudarja rodoljubje, zavzetost za | slovansko slogo, ljubezen do svojega jezika in pobožnost, predvsem pa njegovo ; versko prepričanje. Tudi tu je članku sledilo nekaj Preradovićevih refleksivnih ; pesmi, ki pričajo o pesnikovi vernosti (Ruža i ljubica, Ljudska srca. Zemaljski raj. Mlado ljeto, Priznanje, Nepojamnost Boga in Bogu). O teh pesmih pravi pisec zapisa, da Prerađović v njih dokazuje, kako »... je tudi nad pesniki višja I moč, kateri se morajo podvreči njih misli«, kako je umetnost ». . . podložna božjim postavam« in da »Ob ljubavnih pesmih lahko rečemo, da so dobre, ker ne : vsebujejo podlih strasti.« Ostro pa je polemiziral Rimski katolik s predgovorom ; k Preradovičevim Izabranim pjesmim iz leta 1890, kjer je pisalo, da nekatere Preradovićeve pesmi razvijajo »spiritističen nauk«. To je, pravi Rimski katolik, žal res; če tega v nekaterih pesmih ne bi bilo, bi lahko zapisali: »Prerađović je ' prvi hrvatski katoliški pesnik.« In še: »Prerađović tedaj z verskega stališča ' zgublja nekoliko svoje slave ... Mladina sicer gleda več na vnanjost, jo bolj ! zanima oblika, zato mislimo, da ji te iskre spiritizma ne morejo toliko škodo- ! vati.« Na koncu članka naroča Rimski katolik profesorjem, naj Preradovićeve pesmi, ki razodevajo kak spiritističen nauk, najprej razložijo in pojasnijo, kaj je katoliško in kaj ni, da bodo dijaki vedeli, v čem Prerađović nima prav.
Leta 1895 je izšel v Sloveniji še en članek o Preradoviču, in sicer v Slovencu." ] To je bilo poročilo o odkritju Preradovićevega spomenika v Zagrebu »v pravem \ narodnem duhu«, seznam prisotnih osebnosti in opis poteka proslave. Pisec se j je spotaknil le ob prostor, kjer je stal spomenik, češ: »Le prostor, kamor je spo- \ menik postavljen, za zdaj ne odgovarja popolnoma pravilom estetičnim, ali se more sčasoma tudi temu pomoči, če se zadnji del kemičnega laboratorija tako prezida, da se odstranijo mnogobrojni dimniki in da se poslopje povzdigne za jedno nadstropje, kar se bode tudi brž ko ne zgodilo. Sicer pa je ves ta kraj mesta v kratkem času lepo urejen ter postane brez dvoma najlepši, kadar se vredi vrt do novega kolodvora.«
'5 M. Vamberger, Petar Prerađović, Slovan, Ljubljana 1887, št. 23, str. 355—358.
" P. E., Petar Prerađović, Rimski katolik VII, Gorica 1895, str. 101—116.
'5 N. N., Odkritje spomenika Petra Prerađovića, Slovenec, Ljubljana 1895, št. 121, str. 2.
270
Ob stoletnici Preradovićevega rojstva je o pesniku pisalo več slovenskih časnikov: socialno demokratski Naprej^^ z nepodpisanim kratkim člankom, ki je poudaril: »Jugoslovanski socialni demokratje se ob tej priliki tudi klanjamo mogočnim manom nesmrtnega duha hrvatskega največjega pesnika in proroka Petra Preradovića. Slava kulturnemu delavcu — velikanu!«, pa Straža^'', Slovenski narod^^ in Domovina^''. Piscu članka v Straži, teologu in zgodovinarju, se je podoba Preradovića — moža v generalski uniformi — zazdela v tistem vojnem času kakor duh, ki »... iz kraljestva duhov stopa na tužno jugoslovansko zemljo«. Tej podobi sledi kratek Preradovićev življenjepis, pa opis vpliva Kukulje-vića in hrvaških častnikov na Preradovićev začetek hrvaškega pesnenja—-in vloge književnika Kuzmanoviča v Zadru, ki je Preradovića nadlegoval za uvodno pesem za Zoro dalmatinsko. Članek govori tudi o izidu prve Preradovičeve knjige, pa o Preradovićevem romanju iz kraja v kraj in o njegovih družinskih skrbeh in drugih težavah do smrti. Drugi del članka v Straži pa je posvečen analizi Preradovičeve izbrane poezije, ali — kot pravi pisec — »le majhnemu šopku iz pesnikovega vrta«. To so pesmi: Putnik (ki naj bi simboliziral Preradovičevo vrnitev k domovini in hrvaškemu jeziku). Pozdrav domovini (ki poje o pesniku samem, t. j. o sreči jetnika, ki je po dolgoletni ječi spet stopil na zrak, ali mornarja, ki po brodolomu zagleda bližnjo obalo). Proljetna pjesma (ki da je pesnikova prerokba, da se bliža jugoslovanska pomlad). Naše gore list (v kateri je pesnik v času absolutizma spet začutil mrzel severni veter), Molitva (molitev k Bogu za pesnikov narod, ki še nikdar ni cvetel, ampak zmeraj le krvavel, naj mu Bog ohrani vsaj dve zvezdi: zvestobo sebi in zaupanje v Boga), Na Grobniku (kjer se pesnik spominja, kako so Hrvati pobili Mongole in rešili Madžare in Evropo, v zahvalo pa prejeli od Zahoda mržnjo, ki pa pesniku ne brani, da ne bi verjel v prihodnost slovanstva). Duh slavjanski (kjer pesnik bravca vodi v samoten gaj, v katerem sedi sivolasi starec na trhlem panju, iz katerega poganjajo mladike-prihodnost Slovanov) ipd. Tako je pisec članka opisal Preradovića ter njegovo upanje in optimizem v vojnem času leta 1918, ko je bilo politično nevarno razglašati Preradovičevo slovanstvo, kakor je menil člankar v uvodnem članku o Preradoviču v Slovenskem narodu. Tu je Preradovičevo delo razdeljeno v dve dobi: od 1843 do 1852 (zadnje obdobje ilirizma) in od 1860 do 1872 (doba Strossmayerjevega jugoslovanstva). V prvem obdobju je Prerado-vičeva poezija vsa rodoljubna in rodoljubno-erotična (pisec jo primerja s Prešernovo poezijo in z Jenkovo), v drugem obdobju pa je Preradović postal nacionalni filozof in poveličeval slovanstvo ter mu pripisoval vlogo rešitelja, kar je bilo blizu ruskim slavjanofilom in poljskim mesijanistom. Vendar se je idejno in literarno Preradović bolj naslonil na Poljake kot na Ruse. Preradovičevo meddobje 1852—1860, beremo dalje v članku, čas Bachovega absolutizma, pa je pesnika zagrenilo in umaknil se je v spiritizem (verjel je, »da se človeška duša večkrat rodi na svet, a vselej popolnejša«). »Pozitivnost njegovih idealov jemlje njegovi poeziji tisto razdružujočo noto, ki jo imajo pesnitve disharmonij, a ji daje vse znake vzvišenosti«, pravi pisec proti koncu in dodaja, da je Prera-
'« N. N., Petar Preradović, K stoletnici njegovega rojstva, Naprej, Ljubljana 1918, str. 68.
" Franc Kovačič, Peter Preradović, K stoletnici rojstva, Straža, Ljubljana 1918, št. 21, str. 1—2 in št.
23, str. 1—2.
" Nepodpisani, Petar Preradović (1818—1918), Slovenski narod, Ljubljana 1918, št. 64, str. 1—2.
" Nepodpisani, G. Peter Preradović, pesnik slovanske vzajemnosti  (K jubileju 100. rojstnega dneva 19.
t. m.). Domovina, Ljubljana 1918, št. 8, str. 2—3.
271
dovićeva poezija danes vendarle preroška in aktualna, kajti: »Z neizmernim trpljenjem in na križ pribiti pripravljamo Slovani Preradovićevo dobo, ko topov več ne bo ...«
Enako je Domovina izkoristila Preradovičev jubilej za nekaj antimilitarističnih misli. O Preradoviču piše: »V pesniških simbolih in preroških napovedbah kliče nas vse, naj složno delujemo in trdno verujemo v končno zmago slovanstva,« kajti Prerađović kliče Jugoslovane: »Bodite edini, postanite ponosni nase ter se zavedite, da ste en narod!« Tudi tu pisec članka primerja Preradoviča s poljskimi mesijanisti, kajti tudi on je »... iskal... v mistiki izhoda iz zapletenih vprašanj življenjskih. Dobrotljivost, milosrčnost, ljubezen do ideala, sanje v popolno srečo človeštva, ko izgine s sveta militarizem in se spremeni zemlja iznova v raj, te misli polnijo vse njegove pesmi«. V vojnem času je bil ta članek v Domovini pogumen. Kakor nalašč je postala Preradovićeva obletnica rojstva priložnost za obujanje misli: hočemo konec vojne in za južne Slovane samostojno državo.
Tudi 150-letnica Preradovićevega rojstva je bila priložnost za pisanje o Preradoviču v slovenskem tisku. Najprej je pisal o njem Tone Potokar v Deiu-", potem pa še Mate Šimundič v Večeru.^' Potokar je Preradoviča zaradi njegove preprostosti in izrazne zgoščenosti primerjal s slovenskim pesnikom Simonom Jenkom in opozoril na Preradovićeve prevode iz evropskih književnosti. Simun-dič pa Preradoviča pri težavnem delu za svoj pesniški jezik postavlja ob stran Prešernu, Radičeviču in drugim romantikom — in pravi, da je Prerađović še zmeraj pesniško živ in popularen in da je bil do nastopa Kranjčeviča pravzaprav največji hrvatski pesnik 19. stoletja. O njegovi priljubljenosti in aktualnosti pa pričajo, kot piše Šimundič, tudi številne proslave in prireditve, ki so se leta 1968 zvrstile po vsem Hrvaškem in dale Preradoviču vidno mesto tudi med pesniki drugih jugoslovanskih narodov.
^ Tone Potokar, Hrvatski pesnik Petar Prerađović (ob 150-Ietnici rojstva — 19. marca 1818), Delo, Ljubljana 1968, št. 81, str. 17.
2' Mate Šimundič, Resničen ustvarjalec. Večer, Maribor 1968, št. 189, str. 8.
272