* * * VESTNI K *** PROSVETNE ZVEZE V LJUBLJANI Izhaja mesečno. — Celoletna naročnina s prilogo »Prosvetni oder« znaša 8 lir. — Naroča se: Prosvetna zveza v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. ŠTEV. 8 AVGUST 19-H-XIX LETO XX. Katoličanstvo in prosveta (Dr. loo Cesnik) (Nekaj misli za predavanje.) Kristus je. poudaril dolžnost velike socialne ljubezni \ svojih besedah o vesoljni sodbi. Blagoslavlja in dode-laje nebeško kraljestvo dobrini, ki so vršili dela usmiljenja, prerokuje pa pogubljenje listini hudobnim, ki se za svojega bližnjega niso zmenili. Resnično, povem \ am: Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili.« S tem je Gospod postavil pod najvišjo sankcijo dela usmiljenja, dolžnost ljubezni, polne dobrodelnosti in socialnega udejstvovan ja v korist bližn jemu. I udi duhovna dela usmiljenja, ki slonijo na isti, včasih še večji ljubezni in požrtvovalnosti. Med ta dela spada tudi zapoved: /Nevedne jvodučevati!« Zapovedal je apostolom: »Pojdite in učite vse narode!« I o zapoved in nalogo je prevzela Cerkev nase in jo vršila vse čase do današnjih dni. Učila pa ni samo evangelija. temveč je širila tudi povsod omiko in p ros vet o. skrbela za dušni in telesni razvoj, blagor in napredek svojih vernikov in človeštva. Katero koli stran svetovne zgodovine odpremo, v katero koli stoletje in dobo po Kristusovem rojstvu pogledamo. zadenemo na katoliško pro-sveto. Očitalo se je pogostokrat, da so bili katoličani nuzadnjaki. da se niso brigali za prosveto, da so pustili in vzgajali ljudi v nevednosti. To je otipljiva neresnica! Že v prvih časih krščanstva so se razgovar jali učeni cerkveni pisatelji o vseh tedaj važnih vprašanjih javno s poganskimi učenjaki, zavračali njihove nazore o bistvu in namenu človeškega življenja, o človeški osebnosti, o znanosti, umetnosti itd. \ prvih treh stoletjih je velika požrtvovalnost mlade Cerkve v niiiče-ništvu dosegla zmago in preustvar-jala zunanje in notranje življenje, rimskega cesarstva. Ob preseljevanju narodov je rešila Cerkev kulturo pred barbarskim popolnim razdejanjem. Meči in vojaške legije niso mogle ustaviti divjega Alilo — nazva.nega »šiba božja« — mogočna beseda starčka papeža Leona Velikega ga je ustavila, da se je vrnil in ni podjarmil in opustošil vse Italije. V petih stoletjih je nato privedla katoliška Cerkev germanske, romanske in slovanske narode v prosveto in civilizacijo. Ogromno delo je storila Cerkev v tistih stoletjih za prosveto, zlasti pb raznih meniških redovih, ki so po geslu: »Moli in delaj!« učili ljudstvo ne le verskih resnic in poglabljali njihovo duhovno življenje, temveč jih tudi uvajali v umno gospodarstvo — poljedelstvo, živinorejo, vino-g rad 11 i št vo, sad j a ust v o, ustan a vi j ali prve šole, osnovne in srednje pri svojih samostanih, prepisovali stare rimske in grške pisatelje in pesnike in tako rešili največje spomenike starega veka, vodili kronologijo. Zgodovinske zapise svoje dobe, tako. da je še današnjimi rodovom omogočen študij in raziskovanje nekdanjih stoletij. Kdo je ustanovil prve visoke šole v Bologni, Pragi. Krakovu, Parizu, in na Dunaju? Katoliški vladarji! Kdo je rešil Evropo pred turško oblastjo? Mogočnim turškim vojskam je podlegel Balkan im tresla se je pred njim srednja in zapadna Evropa. Cerkev je proglasila Križarsko vojsko, da ubrani Evropi prosveto. E. 1683. sta pred Dunajem katoliška Poljska s kraljem Ivanom Sobijeskim in katoliška Bavarska premagale močno armado pod poveljstvom Kare Mustafe in rešile evropsko civilizacijo in prosveto. Ako pregledamo le nekatere velike iznajdbe, pa lahko takoj ugotovimo, da so katoličani prvi veliki iznajdi-telji in raziskovalci. Prvo uro je iznašel benediktinec Viljem lliršan okrog leta 1000. Benediktinci so bili v srednjem veku dobri zdravniki. V Salermu so imeli edino medicinsko šolo od 8. do 14. stoletja. Blaž Valentini je uporabljal prvi kemijo za zdravljenje bolnikov. Benediktinec Peter Poncij iz Mon-strata v Španiji je izmislil metodo za poučevanje gluhonemih. Prva učiteljišča in obrtne šole so ustanovili šolski bratje. V začetku X\ II. stoletja so v Parizu odprli prvo obrtno šolo za rokodelske učence, v kateri so jih poučevali vsako nedeljo v pisanju, čitanju. zemljepis ju. risanju, knjigovodstvu itd. Znano je. da so šteli Jezuite od nekdaj ne le za najodločnejše borce za edinost Cerkve in pravice ter avtoritete papeža, temveč tudi med najučenejše redovnike. Veljali so za izvrstne vzgojitelje. V njihovih zavodih, osnovnih in srednjih šolah, so se vzgajali najboljši učenci, še danes imajo v poganskih deželah celo visoke šole. \ katere pošiljajo poganski starši svoje naj nadarjene jše ol roke. Jezuit p. Lana je iznašel konec XVII. stoletja metodo, kako naj se podučil jejo slepci v branju. Jezuit Angelo Seccchi (t 1879) je bil eden največjih astronomov vseh časov. Skozi stoletja in stoletja — ves stari vek, srednji vek do \ \ I. stoletja je veljal tako zvani Ptolomejev sistem, ki je učil. da je zemlja stalna in ravna ter da se sonce in drugi svetovi sučejo okrog nje. \ plivni veliki katoličani so ta sistem v \\l. stoletju ovrgli in dokazali, da se zemlja in toliko drugih svetov suče okrog sonca. Že sv. V irgilij (t 784). salzbiirški škof. je trdil, da je zemlja okrogla. Rezenski škof Regimontanus je že pred znanim Galilejem trdil, da sonce. stoji in se zemlja suče. Kardinal Nikolaj iz Kttze (t 1464) je razložil pravila, po katerih se zemlja suče okrog sonca. Kopernik, kanonik v Franeburgu (t 1543) je popolnoma ovrgel Ptolomejev sistem in razložil sončni sistem. Gutenberg Ivan. odločen katoličan iz Mainza. je iznašel tiskarstvo v sredi X \. stoletja. S tiskom si' je pričela širiti prosveta med širše sloje. Knjiga in časopis imata na bralca silen vpliv. Po časopisju in knjigi se širi med ljudstvo največ dobrega, širijo pa se lahko tudi zmote in ncmo-ralnost. Največji nemški pesnik Goethe je spisal roman I rpljenje mladega VVertherja«. V tem romanu je opisal prešestno ljubezen \\ erther-jevo do mlade zakonske žene v tako žalostnih in obupnih slikah, da se je nemška mladina, ki je ta roman či-tala, nasrkala pesimističnih nazorov o svetu in življenju in je marsikateri čitatelj končal s samomorom. Pred smrtjo je Goethe obžaloval, da je spisal to knjigo. Napoleon je dejal: časopis je velesila. To resnico so pred vsem uvaževali ljudje, ki so se s svojimi velikimi finančnimi sredstvi oprijeli žurnalistike in pred sedanjo svetovno vojno \ nekaterih državah zadobili po časopisju ves javen vpliv in javno mnenje. Pu d i katoličani so poznali silno važnost toka. zlasti časopisja. Sveti I' rančišek Šaleški in sv. Vincencij Pavlanski sla v prvi polovici XVII. stoletja izdajala prve časopise. Sveti Frančišek je svoje govore dal natisnili na letake in jih delil brezplačno. Sv. \ incenci j je pa dal I iskati poročila misijonarjev in jih razpošiljal po vsej P ranči ji. Njima so sledili veliki škofje, papeži in katoliški pisatelji in učenjaki v zadnjih treh stoletjih in širili prosveto med širše ljudske mase. Pa tudi med divje poganske narode v Ameriki. Afriki in Aziji je pošiljala (Črkev svoje misijonarje. širit ne le božjih naukov, tem več tudi prosveto in civilizacijo. Ni bil na zadnjem mestu slovenski narod pri tem delu. Dal je Cerkvi velike apostole. Naj imenu jem le Barago. knoblchar ja. Mesarja. Trobca. Pirca itd. In med našim ljudstvom so širili veliki katoliški možje prosveto. Pe dva omenjam, škofa Antona Martina Slomška in dr. J. Evangelista Kreka. Slomškove zasluge za slovenski narod so ogromne. Pridobil si jih je kot vzgojitelj, pisatelj, pesnik, govornik. ustanov uik Družbe sv. Mohorja, ustanovnik lavantinske škofije s sedežem v Mariboru. Dr. Krek je naš veliki učitelj v prosvetnem delu. Za vsako panogo tega dela se je zanimal, vsako panogo pospeševal, propagiral, zanjo agitiral, delal in žrtvoval. Naj se je šlo za lepo ali znanstveno knjigo, za časopisje, za predavanje, govore na velikih taborili. za deklamacije, draniatske predstave. za petje in glasbo — vse je gojil. za vse se je brigal, za vse je navduševal mlade in stare. Zlasti pa mlade. In njegova, s srčnim in duševni m zanosom in z ognjem izrečena beseda je potegnila za seboj mladino, ki se je pri njem naučila požrtvovalnosti in veselega zaupanja v božjo pomoč pri vsakem še tako malem delu, vselej in povsod v veselih in žalostnih časih. Zlatomašnik msgr. Viktor Steska (V. Z.) V nedeljo 27. julija I. I. je zapel svojo zlato mašo prečastiti msgr. Viktor Steska v šentjakobski cerkvi. Jubilant je bil rojen v Ulici sv. Flori-jana 1. januarja 1868. kjer je preživel tudi svojo mladost. V novomašnika je bil posvečen 25. julija 1891. leta. Naš zlatomašnik se je posvetil razen božjemu poslanstvu, domači zgodovini. domači likovni umetnosti in prosvetnemu delu med ljubljanskim občinstvom. Mnogo njegovega zbranega gradiva je bilo priobčenega v »Dom in Svetu«, v »Izvestju« muzejskega dr ušiva, v »Mladiki . pa tudi v našem »Vestniku . Imenovani je tudi sodeloval pri Narodni galeriji, ki jo gotovo ena največjih kulturnih ustanov Slovenske province. Eden najbolj pridnih in priljubljenih ljudskih predavateljev v Ljubljani je bil gotovo msgr. Steska. Ni je Prosvete v Ljubljani, kjer ne bi opetovano nastopil s predavanjem. Predaval je o raznovrstni tvarini, največ pa s področja zgodovine, domače in tuje. Sledeče teme je obravnaval: Sveta gora Atos, Alkohol in potomstvo. Alkohol in posledice, LTpliv alkohola na človeško voljo, Škof Friderik Baraga. Božič v slikah. Božič v slikah slovenskih slikarjev. Cerkvena uprava, Cerkev v Crngrobu, Devica Orleanska. Don Kihot, Francoska revolucija, Govorništvo, Iznajdbe, Inte-ligent iti umetnost, Kmetski upori, Križarske vojne. Romanje v Kolmo-rein, Lurd, Ljubljana in njena zgodovina, Marijine slike, Slovenski misijonarji v tujini, Napoleon, Pariš, Zgodovina Ptuja. Prazgodovinske živali. Prvi kristjani in n jih mučenišlvo. Rafaelove slike, Robinzon, O Salo-monskih sodbah. Srčna izobrazba, Slovensko slikarstvo, Plastični spomeniki v Ljubljani, Stare cerkve v ljubljanski škofiji, Stari .gradovi na bivšem Kranjskem. Slikarja Janez in Jurij Šubic, Uprava istare Ljubljane, Ulrih Lichtensteinski, Valvazor, Ve-lesovska cerkev, Za kulisami življenja, Življenje in šola. Iz lega seznama samega se vidi široka tiaobrazba našega g. jubilanta. Pri ljudsko prosvetnem delu je bil skozi vsa leta kar obstoja naša orga- nizacija njen sodelavec, svetovalec, in najbolj marljiv predavatelj in odl>or-nik. I dejstvuje se še sedaj na karita-tivnein polju in pri treznostnem gilni-nju. Osebno je skromen in ponižen, v družbi pa vedno vesel in zgovoren. Ima izredno svež spomin iti velja kot živa kronika ljubljanske škofije. Našemu sodelavcu želimo še mnogo zdravili in blagoslovljenih let. za njegovo dosedanje delo pa mu želimo iskreno zali \ alo. Jakob Petelin Gallus (V. Z.) 18. julija letos smo obhajali spomin na znamenitega skladatelja, ki je pred 550 leti dokončal svojo življenjsko pot in ki je veljal za najpomembnejšega skladatelja svojega časa. V 16. stol. je 011 dosegel silno lepe uspehe na glasbenim polju, čigar dela še danes pričajo o njegovem velikem glasbenem talentu. Rojen je bil 1 ">">(). leta, umrl pa je 1591. leta. Dolgo časa so nam bila njegova dela nepoznana. Zgodovinska doba, polna verskih bojev, je povzročila, da so se dela Jakoba Petelina pozabila. Pokojni zgodovinar dr. Josip Vlam-tiiani je odkril tega skladatelja s tem. da je izdal nekatera njegova dela in z mnogimi članki po raznih slovenskih revijah opozoril na znamenitega skladatelja. Njegov pomen sega preko naše ožje in širše domovine in je mednarodno pomemben. Splošna je sodba, da je njegova zibelka tekla na Dolenjskem. Za nas je najvažnejše to, da je bil Jakob Petelin Gallus Slovenec. O tem nam potrjuje tudi njegova oznaka, ki jo sam rabi Car-uiolus (Kranjc). Njegova življenjska pot še ni podrobno raziskana. Služboval je na Dunaju, na Češkem tako v Olomucu, K romerižii iu v Pragi. Na Dunaju je bil član dvornega pevskega zbora, v Olomucu je bil nastavljen v službi škofa Pavlovskega kot kapelnik. I mrl je v Pragi kot pevovodja pri cerkvi sv.Jana. Kot skladatelj je bil Petelin zelo plodovit. Znanih je 51" njegovih del Predvsem se je omejil na cerkveno glasbo. Najvažnejše njegovo delo je »Opus musiciim , to je zbirka več-glaisnili moietov za vse liturgične praznike. Slovenci smo torej zgodaj stopili v krog kulturnega udejstvova-nja in s tem bogatili evropsko omiko. Kakor je Valvazor s svojim veličastnim spisom o Vojvodini Kranjski predstavil naš narod evropskim narodom. tako je Gallus ponesel sloves naše glasbe čez njene meje. Varstvo družine v italijanskem zakoniku »Osservatore Romano« objavlja pri-znalni članek o Italijanskem državnem zakoniku« in laskavo omenja, da je na primeren način urejeno vprašanje zakona in družine, na katerem je Cerkev bistveno interesirana. Vatikansko glasilo pravi, da je vprašanje družine v italijanskem kodeksu rešeno pod dvema vidikoma: prvič Fašistična država priznava, da je v globini italijanske narodne duše vsajen pravilen pojem o krščanskem zakonu, kateremu hoče tudi Fašistična Italija ostati zvesta, in drugič so pozitivne določbe o te.ni vprašanju določene tudi v konkordatu med sveto stolico in italijansko državo. Novi civilni kodeks imenuje družino temelj in vzrok nadaljevanja in moči naroda«. Ta definicija je podobna Ciceronovi, ki je družino označil za »principium urbis et quasi sc-niiiiiariuiii rei publicae«. Obnovljeno italijansko pravo torej polno priznava pravi pojem iu obseg družine, čeprav na drugem mestu poudarja, da morejo v narodno skupnost preili na vseli področjih življenja interesi posameznikov. lega pa ni tako umeti. kakor da pravice in dolžnosti posameznih družinskih članov potekajo iz državni' volje, v kateri se izraža nacija (kajti družina je starejša kot država in ima po naravnem pravu svoj lastni vzrok in svoje naloge, ki se tičejo tu-zemskega in zngrobnega človekovega življenja), pač pa so dolžnosti in delavnosti roditeljev in njihovih otrok usmerjeni na družinsko življenje in tvorijo zase zaokrožen sistem, ki presega pravice in dolžnosti posameznikov. a so ipoedincem le v korist. Po-edinee mora svoje osebne koristi podrediti interesom svoje družine. Od tega ima koristi le družina, ki postane krepkejša. Krepka in zdrava družina pa je najboljša vzgoja k disciplini, od česar ima zopet narodna skupnost največ koristi. Družina je torej zamišljena kakor osnovna celica družbe, v kateri ,so posamezni člani dolžni sodelovati in prispevati k skupnemu cilju. Ta cilj se ne tiče le obeli zakoncev, temveč vseli družinskih članov in v bolj splošnem pomenu se tiče tudi države. Temelj legitimne družine je zakon, ki ga kodeks ne definira, dobro ve-cloč. da visi Italijani nosijo njegov pravi pojem v isvojcm srcu. Pač pa je izrecno povedano v kodeksu, da more zakonska vez imeti dve lastnosti. enotnost in nerazdružljivost. Zakon more biti razvezan ali bolje rečeno: ako se naknadno ugotovi, da je bil kak zakon neveljaven, potem morejo cerkvene in državne oblasti uradno proglasiti neveljavnost zako- na. Toda to so zelo redki primeri. A takem primeru se potem zakoncu, ki je bil v dobri veri. to je, da ni vedel za vzroke, zaradi katerih je njegov zakon neveljaven, uradno izjavil, tla zakonska vez v resnici ni bila veljavna. Toda čim je zakon veljaven, potem pravi civilni kodeks v členu 147. je neločljiv in ga more ločiti samo smrt. Pač pa se iz posebnih razlogov dovoli zakoncema, da smeta živeti vsaksebi. Tehtnost tozadevnih razlogov pa mora presoditi sodna oblast. kar se tiče enotnosti zakona, opozarja kodeks v členih 141. do 143.. da iz tega potekajo dolžnosti, ki so dvojnega reda. So dolžnosti, ki potekajo i/, dolžnega medse bojnega sodelovanja in podpore, in druge, ki potekajo iz družabne hierarhije. Iz samega zakona imata zakonca dolžnost skupnega bivanja, zvestobe in medsebojne pomoči. \/, družabne hierarhije pa poteka za moža dolžnost, tla je glava družine; za ženo pa gotove civilne dolžnosti, kakor da nosi njegovo ime in da ga spremlja povsod, kjer misli, da je primerno osnovati družinsko skupnost. Mož mora varovati ženo, iimeti jo pri sebi in jo ipo svojih možnostih vzdrževati, v primeru potrebe pa mora k skupnemu vzd rževanju po svojih s|k>sobnostih prispevati tudi žena. Ako imata zakonca otroke, je njuna dolžnost, da jih vzgajata in poučujeta. Otroci pa so dolžni, da so jima pokorni in po svoje prispevajo k družinskemu blagostanju. Toda to ne le iz načel fašistično italijanskega čustvovanja. člen 515. izrecno govori, da morajo otroci, v kateri koli starosti so, spoštovati svoje roditelje. # Dr. Artukovič za vračanje tradicije družinske avtoritete in bogahoječno-sti. Razen odredbe o prepovedi pre-klinje vanja je notranji minister dr. Artukovič izdal tudi naredbo, s katero najstrožje prepoveduje mladini obiskovanje gostiln in kavarn. Druga naredba pa najstrožje prepoveduje gostilničarjem dajati alkohol- 110 pijače že vinjenim osebam. Prestopki bodo najsi rože kaznovani. * Po zadnji naredbi notranjega ministra dr. Artiikoviča, s katero je prepovedal dajanje alkoholnih pijač že vinjenim osebam, se morajo vse točilnice alkobolnili pijač na Hrvatskem zapirati ob devetih zvečer. Samo v izjemnih primerih lahko krajevne nie-rodajne oblasti sporazumno z notranjim ministrstvom podaljšajo to uro do II. ponoči. \ vseh teh lokalih je na jsi rože prepov edano kartan je za denar. Ista naredita tudi določa, da nialoletniki do IS. leta sami sploh ne sinejo vstopiti v lokal, v katerem se prodajajo alkoholne pijače. Vsak to-čilec alkoholnih pijač, ki se ne bi držal določil omenjene naredbe in bo trikrat v teku enenega leta kaznovan zaradi nepravočasnega zapiranja svoje točilnice, bo izgubil nadaljno pravico za točenje alkoholnih pijač. Knjižnica (D.) V dobi. ko je kultura na tako visoki stopnji, srečamo ljudi, ki so brezobzirni in saniogolt ni. kar je najboljši dokaz, da nimajo niti prave vere. niti resnične olike. Olike in kulture je danes na kupe. toda ta kultura naj služi le materialnemu napredku. Zdi se nam. da je ta kultura samo mehanična. Srca so ostala trda. mrzla in surova. V dobi. ko vlada na svetu loliko gorja, je vidno, da manjka prave notranje srčne izobrazbe in dobrote. Narodi in ljudje niso več dobri drug drugemu, l judje, ki privoščijo samo sebi. bližnjega pa ne v idijo v stiski in sili in naj znajo delati še tako globoke pok I one, so neolikani in surovi v svojem srcu. Kar človeka dela človeka, to ni zunanja uglajenost, ne obleka, ne učenost, ampak srce in značaj. Moderen svet je gojil samo umsko kulturo, zanemaril pa je srčno. Zato pa vidimo danes svet v razvalinah. Da bi se srčna kultura čini bolj poglobila, zato naša organizacija vedno poudarja, da mora vsako društvo imeti dobro knjižnico. založeno z najboljšimi knjigami. ki širijo pravo srčno oliko in kulturo. Prav sedaj je čas, da društva pregledajo knjižnice, jih na novo u rede in si nabavijo novih knjig. Marsikje je dvorana zasedena in je društvo v svojem delovanju ovirano. Povsod pa lahko delajo knjižnice, ki so tudi pomožne sile Katoliške akcije. knjiga čini bolj razširi in da se njeni nauki ukoreniiiijo v širokih ljudskih masah. Danes poglejmo le, koliko žrtvuje Italija za dobro knjigo. Vsaka podružnica dopolavoristične družbe" ima tudi svojo knjižnico, katere važnost se menjava po številu in staležu vpisanih, le knjižnice so razširjene po mestih in po deželi in tvorijo osrednje jedro prosvetnega oddelka C). N. D. in so bile ustanovljene. da bi spravile dopolavoriste v dotik s knjigo, da bi «e je mogli posluževati brez vsake denarne in zasebne žrtve in predvsem zato. ker ima danes — ko je fašistični režim po obnovitvi narodne zavesti pri vedel meščansko italijansko življenje do visokega razvoja — knjiga vzvišeno in plemenito nalogo. Od svojega postanka se je brigal Dopolavoro za stanje knjižnic: razširjal je članke in brošure, ki naj bi osvetlili njih važnost, oskrbel je tehnično posvetovalnico za ustanavljanje. poslovanje in opremo knjižnic. Vzporedno je skrbel, da so dajali izdajatelji knjig poseben popust. Peta 1928. pa je sklenil razširiti knjigo med delavske množice ter je ustano- * Opomba. L'opera nazionale I)o-[Hilavoro je fašistično [KHtčno in zabavno udruženje. Sličino naši Prosvetni zvezi. Deli se na več odsekov: izobraževalni, prosvetni, gimnastični, socialni in zdravstveni. Naslednji sestavek je posnet po knjigi »II Dotpolavoiro« (okr. TO. N. D.). vil posebno bibliografsko službo na sedežu glavnega ravnateljstva. Z ustanovitvijo te posebne službe je O. N. D. izboljšal lastno organizaci jo, olajšal ustanavljanje knjižnic ter omogočil popoln razmah te važne prosvetne delavnosti. I)a bi dal večjo pobudo za ustanavljanje knjižnic, je pred kratkim sklenil pogodbo z Knte nazionalc za Šolske ljudske knjižnice za dobavo knjig ter bibliografskih pripomočkov, ki jih rabijo knjižnice za svoje poslovanje. Izbira knjig se vrši z največjo skrbnostjo glede na to. da mora biti knjižnica živ organizem in krepak razši r je va lee idej. Izbor je poverjen teh ničnim ravnateljem ljudske prosvete; ozirajoč se na posebne krajevne zahteve prilagodijo ti knjižnico primerno kulturni stopnji delavskih množic, katerim je namenjena. Sestavljeni katalogi se predlože generalnemu ravnateljstvu v odobrenje. to pa razdeljuje na svoj račun letno tisoče in tisoče knjig ter periodičnih publikacij. Da bi vzbudili pri delavcih in kmetih pozornost za čitanje knjig, se vsako leto — po dogovoru z »Elito Nazionalc za ljudske in šolske knjižnice — objavljajo natečaji za ocenjevanje knjig med obiskovalci knjižnic o temah posebne privlačnosti. Posebno zanimiv je bil natečaj v tem poslednjem letu o temi: »Knjižnica mo jega I )opolavora«. Da bi vzbudili zanimanje za opa- zovanje pri kn j inžičar j ih. katerih delik atna naloga je posebne važnosti, so bili objavljeni posebni — za ta del sotrudnikov pridržani — natečaji z obveznimi nalogami, loma. izbrana v X\. letu, jo bila: Bralci knjižnice mojega Dopolavora. kolikor mogoče razsetžna in privlačna snov, ki je nudila tekmovalcem možnost predložiti zanimiva in značilna opazovanja, posneta iz stika z dopolavoristi. ki obiskujejo knjižnice. Da bi rešila problem razširjenja knjig, namerava 1 O. N. D. ustanoviti potujočo knjižnico, ki se naj bi ustanovila na sedežu vsakega pokrajinskega Dopolavora. I o potujočo kn jižnico nalože na tovorni avtomobil, ki je nalašč za to pripravljen — sličen Carri di I eispi — in Cinema-ambulanti deli C). N. D. ( I espijev voz in potujoči kino); ta bi naj prevozil ves okraj ter razdeljeval po hišah pokrajine knjige in revije na posodo. Vrnile bi e knjige ob drugi vožnji po 1 5. dneh. Obenem naj bi vozil avtomobil tudi oddelek knjig z najnovejšimi novostmi za prodajo. Statistični podatki. Statistični podatki naj dajo pojem o delavnosti O. N. I). na prosvetnem polju. \ XV. letu je bilo 42.262 manifestacij. \ približno 11.000 poklicnih udruženjih je bilo obdržanih 2052 tečajev s skupno 95.020 udoležiiiki. število knjižnic znaša 10.170, število knjig pa 1.662.990. Natečajev za ocenjevanje — med uradniki in delavci je bilo 286. Kino in film (V. Z.) Preko 50 kinopodjetij je na bivšem slovenskem ozeml ju obratovalo in zbiralo mili jone gledalcev v svojih kino-dvoranah. Film je prodrl že v vse zakotne kraje, postal je činitelj, na katerega je treba računati prav tako kakor na tisk in na radio Velike važnosti je vprašanje dobrega filma z nravnega, verskega in narodnega sta- lišča. Slab lilm vpliva slično kot slaba knjiga, in če že ta napravi ogromno škodo, kaj šele film. čigar največja sila je vplivanje, katerega gleda milijone iu milijone ljudi. »Legija dostojnosti« je v Ameriki dosegla lepe uspehe s tem, da je napovedala neizprosen boj slabemu filmu. V tem boju je sodelovalo nad 15 milijonov članov, ki so se zavezali. 40. je bil dvakrat večji kot I. 19>9. Dolžnost italijanskega filma da je. da se proizvodnja poveča letno na 140 liltnov. od teh naj jih bo 80 z aktualno vsebino. Minister je še poudaril, da je treba zlasti pospeševati take filme, katerih vsebina je v zvezi z dogodki današnjih časov. Svojstveni hoj proti slabemu filmu. \ Nevvvorku so pred kratkim predvajali film, is katerim občinstvo ni bilo zadovoljno ter je med predstavo večkrat glasno protestiralo, film je gledal tudi neki moški ljubitelj filmske umetnosti ter je sklenil, da bo proti nadaljnjemu predvajanju filma nastopil s čisto novim sredstvom. Ko je naslednjega dne zopet pričela predstava, je prinesel dotični mož s seboj tudi veliko posodo samih moljev, ki jih je spustil v dvorano, kakor hitro so se na platnu prikazale prve slike. Vsi molji so zaradi teme, ki je bila v dvorani, leteli proti platnu, ki je bilo razsvetljeno ter so zakrili vse slike. Vsi poskusi, da bi iz dvorane pregnali armado moljev, so ostali brezuspešni ter so morali predstavo prekiniti. Vsebina: Dr. Ivo Česnik: Katoličanstvo in prosveta. — V. Z.: Zlatomašnik msgr. Viktor Steska. — V. Z.: Jakob Petelin Gallus. — Varstvo družine v italijanskem zakoniku. — D.: Knjižnica. — V. Z.: Kino in film. AVGUST 1941/XIX Vprašanje odrske opreme Dve skrajnosti sta mogoči ipri postavljanju igre na oder: ali do potankosti naturalistična predstavitev ali pa golo deklam i ran j f bre:z vsakršne ponazorit-vene opore. Na eni strani imamo sto in sto podrobnosti, neizrečeno »važnih«, ki pa v resnici gledalca samo motijo, na drugi strani nas le oder sam opozarja, da gledamo igralce, ne pa govornikov. Druge skrajnosti, odrske golote, naš čas ne pozna; srečamo jo samo tam, kjer režiser niti toliko domišljije nima, da bi na oder postavil mizo ali drevo, ali pa kadar gledamo otroke pri igri. Otroci so najmanj zahtevni gledalci in igralci, no potrebujejo krdis, ni jim za rekvizite. Mi smo drugačni: zahtevamo, da stoj na odru junak v inoši svoje dobe, in pri najmanjši pogreški zasmehujemo njega in igrsikega vodjo, hočemo, da imajo vrata kljuke in da zrcala niso naslikana, najrajši bi videli, da bi ibil oder nastlan z rekviziti, da bi igralec utonil v njih. Naturalistični režiserji so že počenjali take stvari: ko so kazali na odru pralnico. se je po dvorani širil vonj po milu. Ali ima taka predstava sploh kak smisel? Saj je življenje samo najbolj naturalistični teater, kar jih more biti. Pocenili nani tedaj gledališče? Tudi slikarju ni ideal, da bi naslikal vse tako. kot je v resnici. Za to imamo fotografa. Umetnost pa stilizira, izbira, pri,kraja po svoje, da celo upira se vsakdanjemu redu stvari in ga prevrača. Duh vlada materijo, ne narobe. Umetnik sme svoji ideji podvreči ves svet. Le eni zakoni so mu pisani: dekaloga in lepote. Takšen naj bo režiser. Prvo naj mu bo poiskati osnovno pisateljevo misel iin tej naj da pravi in primerni okvir. Vse drugo je na drugem mestu. Manj mu iboimo zamerili. če bo postavil na oder premalo stolov, kakor če bo predstava od prvega do zadnjega dejanja tavala in blodila kakor po labirintu. Duhovna vsebina naj bo vidno razčlenjena in poudarjena. Tudi igralci sami nas ne zanimajo toliko, kolikor stvar, ki jo zastopajo. Ne gre za to, kateri igralec se je bolje postavil, ampak kdo je najbolje, služil ideji. Kadar si bodo igrski vodja in igralska družina o tem na jasnem, jim vprašanje scenerije, kostumov in m,ask ne bo več tako usodno. Srednja pot je prava. Nikar se odpovedati vsem zunanjim pripomočkom, ki gledalcu lajšajo orientacijo. pa se tudi nikar oklepati zunanjega drobiža, ki nihče nima nič od njega, le režiser sitnosti. Ljubljanska drama je igrala Shakespearovo Komedijo zmešnjav. Zanimivo je, kako je režiser to pot spretno rešil naglo menjavanje prizorov. Pripravil je nekaj enako velikih kulis (nekako 3 krat 3 m), iizimed katerih ena predstavlja pristanišče (naslikan je vogal mola in nekaj bark), druga spet ihišo, samostan itd. Kadar se izmenja scena, pride nekaj ljudi in (pred našimi očmi!) odnese prejšnjo kuliso iin prinese novo. Pol minute, scena je izmenjana, dejanje gre naprej. Podobno popisuje isrto Paul Cllaudel v uvodu v svojo mogočno dramo Svileni čevelj. »Važno je, da se slike vrste brez najmanjšega presledka. Za oizadje je dovolj vsakršno, še tako površno pobarvano platno, ali pa ga tudi ni treba. Premik,alci kulis opravijo nekaj potrebnih pri jemov pred očmi občinstva, ne da bi to dejanje kaj motilo. Če je sila, igralcem nikakor ini prepovedano, priskočiti jim na pomoč. Predstavl javci vsakega prizora se prikažejo še preden se je prejšnji do konca odigral in ise takoj lotijo zadnjih malih priprav... Bingljajoč konec vrvi. malomarno postavljena ozadnja stena, ki mam ne ibraini, da vidimo kos belega zidu in kako hodi osebje sem in tjia, doseza najboljši učinek.« * Prinašamo ponatis prelepe oznake Shakespearovega odra, kakor mam ga je podal naš veliki pesnik Oton Zupančič. Spričo njegovih sijajnih misli, in prispodob se mam zdi vsako naše obravnavanje tega problema samo nebogljeno jecljanje. Njegove nazorne primere nam ne pričajo samo o vsestranski poglobljenosti v Shakespeara, ampak tudi o silnem pesniškem poletu, ki se mirno meri z domišljijo največjega dramatika. Srečni časi za šefa gledališke opreme! Nekaj deisak, zaisitor, dva, če Bog dia, in to je svet, res ves svet. Nekaj desaik: sijajne palače, mračni graidovi, hrupna bojišča, bajni logi. gluhe divjine, London, Benetke. Riim, Ciper, Češka, Ilirija, Egipt, zemlja, morje, začarani otoki.. . svet. Nič truda, nič stroškov e prostorom, nitč ukvarjanja z okolico, ki da j dejanju iin nastopajočim osebam ustrezajoč okvir, primerno ubrano okrožje. Vse je pri- pravljeno, predstava se ta hip lahko prične! Minuli časi, nepovratni, izgubljeni raji! Mi hočemo iluzijo resničnosti pred seboj, iluzijo, hiše, iluzijo sobe iin pohištva, iluzijo iluzoričnih svetov... Iluzija — samoprevara. Verjemi, človek moder-nik, ti, !ki so atomi razpadli pred bistri,-no tvojega vida v milijarde kompliciranih vmtinčastih sistemov, verjemi, da jo poslikano platno kamen, les, voda, gora in nebo ... Ali smo skiroimini mi daindanašnjiki! Z enim edinim prizoriščem smo zadovoljni, z enim edinim, boilj ali manj umetniško zamišljenim, bolj ali manj spretno postavljenim,. In še to si damo vsiliti, siromaki fantazije. Bogat, razkošen je bil Shakespearov publilkuim v primeri z nami. Za vsak prizor nešteto scen: kolikor parov oči — toliko sceničnih slik. Kdo bi objel, kdo izmerili to preobilje svetov na tedanjem odru. Samo namigniti je biilo treba, svetal zastoir v ozadju — dobro: dan torej, sijoča pokrajina, brezbrežnost obzorij, zastrtih z zlatimi zarjami; teman zaistor — dobro: noč, preobočena z zvezdami, ali oblačna, brez žarka, polna groze, valbeoa k umorom, krijoča zločine, ki se snujejo; ali sanjava mesečina s ta-jiinstveniimi meglami, tančicami prosojnim vilam, z vrati, odprtimi v brezkončnost .. . Miiza na tej strani odra — krčma; miza na orni straini — grajska dvorana. Ali samo napis: gozd, iin zopet »drugje v gozdu«, im gledalec si ustvari gozd po svojem okusu iin potrebi. Nihče se ne, more pritoževati, da je oprema borna in ne-dostatna; ti saim si kriv, če je borna iin nedostatna: zakaj imaš domišljijo brez krili, ko ibi lahko letal? Zalkaj hodiš oh berglah, neroda. ko bi lahko plesal in poskakoval koit svetopisemski kruljavee! Srečni časi, srečni kraji: vse na notranjost. nič na zunanjost vse na središče, nič ina obod: nič postranskega me ne sme odvračati od oseb, njih dejanja in govora. Daj mi jedro, lupino si ustvarim sam. Tako tisti samozavestni rod. Mi nimamo več onih ustvarjajočih oči. ki, bi slikale za pesnikom njegove osnutke. Materiali,zem nas je priklenil na predmetnost in njej simo radovoljmo usužnjeni tudi tam. kjer bi billi lahko svobodni tvorci, sotvorci vsaj. kaiko-r so bili prednamci. Samo v tvarnost verujemo in se ne damo varati drugemu nego tvarini: iin talko sprejemamo platno za kamen in les. za vodo, goro iin nebo. Sediim v loži in lovim z očmi oblake, ki se pode po ozadju; in gledam in ugib-ljem. kedaj bom zopet ujel tisto marogo. in mislim na razsvetljeval ca, ki muči oko svojega Ciiklopa. da mu goni to enakomerno pojianje po gledališkem nebu . . . iin hipoma se zavem, da nisem že pet minut viidel junaka, da ne vem. kaj je govoril njegov tekmec, kaj je storila heroina. Namen pa je bil. mojo pozornost osredotočiti, ne jet odvrniti... Vem: k prvotnosti shakespearskega odra se naše gledališče ne vrne več. In vendar je goli naturalizem premagamo stališče od tistega hipa. ko je prvič bi is -nilo spoznanje, da je vsa ta odrska iluzija res iluzija, prevara. Doba se izvija iiz naturalizma, in oder. ki je slika sveta, se bo iizvil iz tvarnosti, ki tlači tvornost, scenograf bo bolj naznaceval nego prikazoval. iin občinstvo bo smelo zopet soustvarjati im sanjati s poetovimi sanjami. (Oton Zupančič, Zbrano delo IV.) Misli ob izbiranju iger V naši prilogi smo že nekajkrat poudarili veliko važnost, ki jo ima pravilna izbira igrsikega programa. Radi bi vsem in vsakemu pomagati pri presojanju in pravilnem ocenjevanju iger za njegov 'igralski okoliš, zato se še enkrat povra-čamo k temu vprašanjm. Če se ozremo za nekaj desetletij nazaj. ko so samo po večjih in bolj razgibanih krajih delovale tako imenovane čitalnice in ko se je šele prav začela prebujati narodna in prosvetna delavnost, nam bo hitro jasno, da je bila izbira programa za igranje takrat kaj majhna, prav tako majhna pa je bila tudi zahtevnost gledalcev. Veseli so bili vsake stvari, ki •so jo videli v kakršni koli izvedbi v domači čiitalniiški sobi. Čas pa je prinesel im opravil svoje. Razvoj ljudske prosvete in narodne prc-bujemosti je v kratkem dosegel tako vsestranski razmah, da je že slkoraj ni med Slovenci vasi,, ki ibi se ine mogla meriti pn tem s slovensko prestolnico iz prvih časov čitalniškega delovanja,. Naj bo kraj še tako zakoten in Bogu za hrbtom,, koit pravimo, ljudska prosveta. knjiga, časopis, cerkev, šola, društvo, vse to je gotovo že našlo pot tudi vanj in v njegove prebivalce. Ne sicer povsod v enaki meri i,n popolnoma, toda povsod vendar toliko, da lahko govorimo o visoki stopnji slovenske omike, o čemer naim priča med drugim tudi veliko število prosvetnih domov, ki so prene,kateremu kraju v ponos, saj se le malolkaiteri narod more ponašati s talko visokim prostovoljnim kulturnim davkom. In ti domovi, namenjeni še večji poglobitvi iin še bolj strnjenemu delovanju na področju ljudske prosvete, so odmerili največkrat največ prostora prav dvorani in odru, ki sta lahko v danili razmerah najbolj odločilna faktorja pri izobraževanju širokih ljudskih plasti, obenem pa najboljša obrestovale,a in najbolj donosna dolžnika z,a zakladnico narodne kulture. Seveda pravim: v danili razmerah. Med drugim mora biti izpolnjen tudi važen pogoj, ki smo ga že tolikokrat po- udarjali iin omenjali, in ta je, da se ljudje, ki so prevzeli težko in nehvaležno nalogo voditelja odrskega dela, zavedajo svojih dolžnosti v polni meri. Vsi odrski delavci brez razlike, zlasti pa seveda še voditelji igranja in njegovi usmerjevalci morajo imeti stalno pred očmi najvišji blagor, ki ga morejo nuditi svojemu ljudstvu. Predvsem bodo morali torej gledati in skrbeti za pravilno izbiro iger, da bodo ljudje kaj imeli od del, ki jih bodo hodili gledat iin poslušat, obenem pa tudi. da ljudi ne bodo odbijali i.n odvračali s svojim programom, če bi skrbeli samo za miselno bogastvo iin p ropa-gandistiično smer svojih iger, puščali pa znemar zunanjo lepoto in privlačnost, ki je sicer za idejo drugotnega pomena, za uspešen apostolu t in pridobivanje pa prenekaterikrat odločilne važnosti. Ni mogoče kar na splošno za vse odre i,11 vse kraje določiti igriškega sporeda, kot bi nekateri mogoče radi. Vsak kraj ima svoje socialne in kulturne posebnosti, ki jih je treba imeti pred očmi pri izbiri iger. Zlasti rad bi poudaril kulturno posebnosti. ker jih navadno krajevni igrsiki usmer jevalci radi pozablja jo ali prezirajo. Če smo prej relkli za čitalniške gledalce, da so bili kaj malo razvajeni in precej nezahtevni, lahko skoraj isto ponovimo tudi še danes za nekatere kraje. Koliko je krajev po našem podeželju, kjer izobrazba še zdaleč ne dosega mesta in nekaterih krajev, ki so bodisi po svoji zemljepisni legi bodisi po prizadevnosti svojih ljudi dosegli iste stvari! Nekaterim ni mogoče dopovedati, da je prenekate rega dela kar škoda za kako neraizgibano in prosvetno nizko stoječo vas. Ljudje ne bodo znali izluščiti prave lepote in koristnega jedra, zaradi česar simo igro hoteli uprizoriti med injiimii. Oboje jiim bo ostalo še naprej ,z devetimi pečati prikrito in prazni bodo morali oditi domov od predstave, čeprav ni bil tak naš namen in tudi nje same ne zadene nobena krivda. Velja naj torej načelo, da je treba dobro premisliti splošni nivo izobrazbe in prosvete v vsakem kraju, preden se odločimo za to in to igro. Ne mečimo zlatih zrn v blato, da se ne razgube in jih neived-neži ne ipomažejo in zakopljejo! Koliko več koristi bi lahko imeli ljudje od našega dela, če bi so posamezni igriški delavci po našem podeželju zavedali, da se prosvetno delo ne more meriti po številu predstav in po uprizoritvah najbolj imenitnih iger, ampak po notranji koristi, ki jo odneso gledalci v svojih dušah na svoje domove. Ne hlastajmo torej za modernimi in novimi stvarmi! Ne konkuriraj mo brezglavo s sosednim društvom, ki ima bolj razgibane im bolj izobražene ljudi med gledalci! Koliko je še krajev, ki. šo niso videli Fitržgar je vih preprostih iger, pa bi jim radi igrski vodje vsilili Cankarja, Župančiča ali celo kakega tujca, kot se je že dogajalo, da je podežel je brž zagrabilo ipo tistem, kar je uprizorilo ljubljansko ina rodno gledališče. Noben vzgojitelj me more dati najprej najtežje naloge, kakor tudi. noben človek ne more prebaviti najprej najtrše jedi. Počasi je treba ljudi izobraževati in tako bomo najlaže doživeli tudi tisti čas, ko bo naš kraj mirno lahko konkuriral z naprednejšim tudi po notranji koristi, ki jo bo imel od načrtnega in premišljenega i grškega sporeda. Kronika Ljubljanski ..Ljudski oder" oživljen Že nekaj let se,m je Ljubljana brez osrednjega ljudskega gledališča. Narodno gledališče je sicer po svojih močeh izpolnjevalo svoj program, toda ni moglo in tudi ni hotelo v nekaterih smereh posegati na področje nepoklicnega gledališča. Zato je bila potreba po osrednjem ljudskem gledališču, ki naj bi skrbelo za gledališko vzgojo in izobrazbo širših množic ter zdravo tendenco, vsak dan večja in vsak dan teže smo pogrešali talke ustanove. Prosvetna zveza, ki je matica in usmer-jevalka kulturnega delovanja v inašem mestu in na 'podeželju, kolikor ga je osmo varnega v duhu katoliških načel, je organizirala vsepovsod polno domov in prosvetnih odrov, ki so kaj vneto delovali po smernioab. ki so prihajale iiz centrale. Priznati je treba, da je bilo odrsko udejstvovanje in izživljanje v našem podeželju tako živahno, da je bila centrala prenekaterikrat v zadregi, kaiko vsem in vsakemu zadostiti in zadovoljiti odrske delavce. Pogosto so zato posamezna društva s svojim odrskim tspore-dom im delovanjem zašla ,na krivo ali vsaj stransko po,t, ki mi bila več v smislu prosvetnih načel. Prav tako tudi revija »Ljudski oder« ni mogla voditi in usmerjati vseh odrskih delavcev pri prosvetnih društvih iin izven njih, v kolikor so se ravnali po načelih, ki so vodilo Prosvetne zveze. Pri iskanju vzroka te iprerahle povezanosti posameznih društev z matično organizacijo in premišljevanju, ikaiko naj bi se ta napaka odpravila, so voditelji prosvetnega im zlasti odrskega gibanja ugotovili, kako hudo pogreša Ljubljana poleg osrednje organizacije Prosvetne zveze tudi osrednjo organizacijo vseh odrov, ki so pri prosvetnih društvih razdeljeni po deželi. V ta namen so ustanovili »Zvezo ljudskih odirov«, ki pa je bila, žal, le preveč samo na papirju. Niti predstavniki Zveze niso iznali razpresti niti svojega delovanja, niti podeželski odri niso bili zadosti voljni poslušati in se ravnati po dobljenih navodilih. Pred letom je bila »Zveza ljudskih odrov« iponovno ipr©osnovama. Po dolgoletnih uspelih in neuspelih preskušnjah je bilo treba poiskati dokončno podobo slovenskega odrskega udejstvovanja, presoditi koristne in kvarne strani dosedanjega gibanja in najti pot za nadaljnje delovanje. Odbor Zveze je delal vso igralsko sezono, ne da bi se prav pokazal v javnosti. Treba je bilo opraviti precej nehvaležnega dela z notranjo organizacijo, pridobivanjem sodelavcev in zgradbo podrobnih načrtov za prosvetno igranje po zdravih in realnih smernicah. Nekatere misli so že našle prostor v »Prosvetnem odru«, druge pa še čakajo hvalež-nejšega časa. Kot prvo vidnejšo nalogo si je »Zveza ljudskih odrov« nadela skrb za oživitev ljubljanskega »Ljudskega odra«, ki naj hi bil kot nekakšno osrednje gledališče v okrilju Prosvetne zveze zgled vsem drugim odrom,, ki so včlanjeni pri Prosvetni zvezi. Poleg tega pa bi se tudi igranje ljubljanskih odrov moglo dvigniti in delno usmeriti na treznejše in primernejše poti. Ljubljana naj bi z »Ljudskim odrom« dobila spet gledališče, ki bi po svojem delovanju in igranju vzgajalo igralce in gledalce v odrskem svetu, po svoje pomagalo graditi polnega človeka, nudilo zdrave zabave in užitkov, obenem pa ne izdajalo načel in smernic, ki jih ima Prosvetna zveza pri svojem delovanju. V ta namen je bil dne 6. avgusta širši sestanek oživljenega »Ljudskega odra«, na katerega so bile povabljene poleg vseh znanih članov nekdanjega Ljudskega odra tudi mlajše moči, ki so se kakor že koli udejstvovali z igramjem. Sestainka so je udeležilo kar lepo število povabljencev, kar priča o živem zainimanju za gledališče, ki je razvito v naših ljudeh, prav tako pa tudi o pripravljenosti za sodelovanje pri osrednjem prosvetnem odru. Predsednik »Zveze ljudskih odrov« dr. Riiger je v vsestransko izčrpnem uvodnem prikazu pojasnil razloge, ki so narekovali oživitev ljubljanskega »Ljudskega odra«, potem podal zgodovino in razvoj dosedainjega dela in načrtov za »Ljudski oder«, v kolikor je pri tem prizadeta »Zveza ljudskih odrov«, končno pa je očrital smernice in delovno področje ljubljanskega »Ljudskega odra«. Bodoči odbor Ljudskega odra bo imel že precej pripravljene temelje za uspešno delovanje, kajti »Zveza ljudskih odrov jo velik del svojih moči potrošila prav za oživitev in realizacijo tega osrednjega prosvetnega odra. Potem je bil soglasno izvoljen prvi odbor oživljenega ljubljanskega Ljudskega odra, ki je na svoji prvi seji sklenil. da bo začasno usmeril vso svojo delavnost zlasti v notranje organiziranje in poskrbel za primerno teoretično in praktično izobrazbo svojih članov. Za zdaj je bil zaradi ekonomičnejšega in nepretrgane jšega delovanja izvoljeni odbor, ki je že doslej imel vsaj delno vpogled v pripravljanje in ustanavljanje »Ljudskega odra«. Tako se s te strani iii bati nobenih zastojev in ovir. Prav tako je tudi Prosvetna zveza rada dovolila oživitev Ljudskega odra in mu obljubila moralno in gmotno pomoč. V njenem imenu se je udeležil ustanovnega sestanka znani odrski delavec, odvetnik gosp. Miloš Stare. Prvi korak je storjen, srečno je dosedanji odbor znal prebresti in odstraniti težave in ovire, upajmo, da bo tudi še naprej imel srečno roko pri vodstvu ljubljanskega osrednjega prosvetnega odra, ki naj postane Ljubljani \ .ponos, podeželju pa v zgled in posnemanje. ProJnja vsem odrom Prepričani smo. da je naša priloga, dasi skromna po obsegu, vendar dala že marsikomu kako koristno misel in napotek za odrsko delo. Prav tako upamo, da jo poklicani ljudje radi pregledujejo in tudi upoštevajo nasvete, ki jih daje. Zato trdno pričakujemo, da bodo naši odri tudi današnjo našo prošnjo prebrali in ji rade volje ustregli. Doslej smo vam govorili v Prosvetnem odru o tem, kako tudi letošnjo sezono dobro izrabite in ne pustite, da bi šla brez sadu mimo va< in preko vas. Skupaj smo delali načrte, kako se bomo izobrazili na široko zasnovanem režiserskem in masker-skem tečaju, delali smo programe za prihodnjo sezono, določali igre in prebirali igralce, ki bi nam mogli in hoteli pomagati. Režiserski iin maskerski tečaj smo morali odpovedati, prav tako smo morali opustiti še prenekateri lep načrt, ki smo ga imeli pripravljenega. Danes pa vas prosimo še nečesa. Kakor drugod bo najbrž tudi pri vas letošnje leto stiska z igranjem. Ponekod ne bo dobiti primernih in zadosti podjetnih ljudi, drugod ne bo najti prostora, še drugod bo ikriž in težava s časom, kajti večerne ure l>odo le težko proste. Zato va* prosimo: Nikar ne začenjajte stvari, ki bi jih ne mogli zadosti dobro in temel jit > pripraviti. Nikar ne dajajte polovičnih stvari na oder. Porabite pa letošnjo zimo za skrbno notranjo pripravo na nedeljskih sestankih. Kjer je mogoče, naj iz-obraženejši odrski delavci organizirajo župnijske in društvene igralske tečaje, za katere bo tudi naša priloga po možnosti prinašala vsaj nekaj gradiva in .programa. Poglobimo letošnje leto svojo izobrazbo in ne silimo na pla.n z nezadostno pripravljenimi prireditvami, ki bi bile prej v našo škodo in spogledovan je pri sosedih. kakor pa v naš ponos in povzdigo naše zavesti.