ASO XXXVI (30)
Štev. (No.) 35
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
1. septembra 1977
Sombras Chinas
Ante los recientes sucesos de cambios en las cüpulas dirigentes de China comunista, el matutino “La Prensa” de Buenos Aires, publica un comentario salido de la piuma de Arturo Uslar Pietri. Alli dice:
“Centenares de miliares de personas en Pekin y en las principales ciudades de China desfilaron con banderas rojas, retratos y consignas para celebrar el acontecimiento. La aparición entusiasta del pueblo, corno en las ocasiones anteriores, sigue a la decision de los dirigentes. Junto a las banderas rojas y a los ‘‘slogans” de afirmación revolucionaria iban los retratos de Hua y de Mao. No el del resucitado Teng.
“i Significa acaso esto que se ha llegado a una solución duradera y estable por medio de un gobiemo colegiado o es el preludio de una nueva lucha por el poder? Nadie sabe, ni puede saber si Teng se conformarà con su; tercera posición o si continuara trabajando en la sombra para alcanzar la herencia unica y total de Mao. Si ésta es su tercera y definitiva ascension o el preludio de su tercera y final calda.
Milovan Djilas: .Vojni čas“
POTRJUJE MNOŽIČNE POKOLE PO LETU 1945 V JUGOSLAVIJI
Važnost Tainsana
Potovanje severnoameriškega zunanjega ministra Vanceja v Peking, ki je bilo prvi uradni ameriško-kitajski stik po dvajset mesecih odmora, je bilo sicer dogodek mednarodnega značaja, ni pa trenutno v odnosih med ZDA in Kitajsko ničesar spremenilo. V Beli hiši so označili potovanje za „preiskovalno“, kako in kdaj bi bilo možno vzpostaviti redne diplomatske stike med Washingtonom in Pekingom, stike, ki jih jih sedaj vzdržujejo samo preko tkim. /„zveznih konti sij“1, meldtem ko so v Pekingu Vanceju ponavljali, da je glavna ovira za redne kitajsko-ameriške odnose ameriška zaščita otoka Taiwana in na njem „vgnezdene Čangkajškove klike.“
V	minulih dvajsetih mesecih, odkar je 'bil zadnji severnoameriški visoki funkcionar v Pekingu, se je prav v Pekingu marsikaj zgodilo in spremenilo. Vsemogočni vladni predsednik čuenlaj, ki je prvi po komunističnem zavzetju Kitajske leta 1949, navezal stike z ZDA, je umrl. Maocetung je vrgel svojega že izbranega naslednika Hsiaopinga in ga nadomestil s kompromisnim kandidatom Huajem. štiri mesece pozneje je umrl tudi Maocetung in lanskega oktobra so iz partije izgnali tkim. radikale, med njimi Maocetungovo ženo. Hsia-pingu je bila vrnjena čast in oblast, prav tako je na predsedniški stolček sedel Hua.
Medtem je v ZDA izgubil na volitvah Ford in zasedel Belo hišo Carter, ki je tudi v ameriški zunanji politiki marsikaj spremenil. Kljub temu pa v ameriško-kitajskih odnosih ni prišlo do nobenih sprememb.
V	tem dejstvu opazovalci vidijo tesno povezanost interesov obeh velikanov, ZDA na ameriški celini ter Kitajske v Aziji. Ta povezanost interesov sloni na skupnem strahu pred ZSSR ter na skupni želji in naporih preprečiti Moskvi nadaljnje širjenje vpliva v tkim. tretjem svetu na sploh in v Aziji posebej. V tkim. kulturnih revolucijah na Kitajskem in v drugih bojih za oblast v Pekingu niso nikdar ne eni ne drugi kitajski partijci napadali ZDA, temveč samo, eni v večji, drugi v manjši meri, Moskvo.
Čuenlajev namen je bil ustvariti vsaj rahlo povezavo med Kitajsko, Japonsko in ZDA, ki naj bi s svojo kombinirano vojaško silo služila za ravnotežje proti sovjetski vojaški sili v Aziji in bila istočasno ovira za sovjetski napad na Kitajsko, v katerega so Kitajci prepričani, da bo nekega dne prišel. Ta namen ohranja tudi sedanja kitajska vlada, dasi ni Kitajska nikdar imela namena podpisati z Japonsko in ZDA prave obrambne pogodbe.
Nova kitajska vlada je že začela z dolgoročnim programom modernizacije kitajskih oboroženih sil, vzporedno z modernizacijo kitajske ekonomije in industrije. To bo zahtevalo večjo ekspanzijo trgovanja z Zahodom, zlasti glede nabave modernega orožja, dasi bo Kitajska trenutno kupovala orožje kjer koli na Zahodu, samo v ZDA ne in to zaradi zanjo nerešenega problema Taiwana.
Ameriški zunanji minister Vance je s Huejem govoril o vprašanju Taiwana, toda Hue je vztrajno zahteval, da mora Amerika „prenehati priznavati Taiwan kot svojega zaveznika“, predno bo Peking pripravljen vzpostaviti redne diplomatske stike z Washingtonom in direktno trgovati z ZDA. Indirektno pa Peking že dolgo trguje z ZDA, ko ameriško orožje in druge ameriške surovine ter produkte dobiva preko drugih (zahodnih držav. Carterjeva vlada pa glede Taiwana zaenkrat še ne bo mogla ničesar ukreniti, ker sedi v ameriškem kongresu še vedno dovolj močna skupina kongresnikov, ki nočejo pristati na izgubo tako strateškega otoka kakor je Taiwan.
V	zakulisju ameriške zunanje politike pripravljajo kompromisno formulo, ki bi morda bila sprejemljiva tako za
NOVICE IZ
Zelo željni smo novic od doma. Vsaka nas zanima, dobra ali slaba. Enih se veselimo, drugih smo žalostni. To je znak, da je naša zveza z domovino še vedno živa in trdna, ne le z našimi domačimi, ampak z vsem, kar se tam dogaja.
Marsikaj veselega slišimo in zvemo. Pišejo nam naši dragi, pripovedujejo nam rojaki, ki so šli pogledat domače kraje po skoro tridesetih letih, govorimo z onimi, ki so od doma prišli pogledat, kje smo mi in kako živimo. Vsi nam vedo povedati, da je danes Slovenija tako spremenjena, da je skoro ni mogoče več spoznati. Ljubljana ni več velika vas, ampak velemesto, natrpano z avtomobili in našpikano s stolpnicami. Hiše, vile in vikendi rastejo kot gobe po celi deželi. Higijena in stanovanjska kultura so enake, kakor v kulturnih deželah. Moderne pridobitve pomagajo lajšati in poenostavljati težko delo v gospodinjstvu in gospodarstvu s celo vrsto strojev, ki jih včasih nismo poznali. Radio in televizija prinašata novice, zabavo in rdečo ideologijo do zadnje gorske vasi. I. t. d. Bogu bodi hvala za vse dobro, kar naši rojaki doma imajo. Sami so si s trdim delom vse pridobili. Nihče jim ni ničesar podaril. Tudi Tito ne! Vse te in še večje udobnosti imajo tudi dežele, -kjer Tita ni: Italijani, Avstrijci, Nemci, premaganci iz druge svetovne vojne, so že petnajst, dvajset let preje uživali pridobitve nove potrošniške dobe. Slovenci smo prišli za njimi šele tedaj, ko so smele zdrave slovenske moči iti na delo zadnje vrste k bivšim vojnim sovražnikom in ko so tudi slovenske žene in matere morale dati slovo družinskemu krovu, izročiti otroke babicam ali starim tetam ali otr. vrtcu in iti v tovarno in po končanem „šihtu“ še na njivo in k živini doma, da tako vsi skupaj dosežejo tisto gospodarsko stanje, ki jim omogoča, kakor ga novi čas narekuje. Kljub Titu in njegovemu režimu so Slovenci to vsaj deloma dosegli.
Pa prihajajo preko morja tudi žalostne novice, in to take, ki jih izletnik in tujec, ki prideta v Slovenijo ne moreta doznati. To zve samo človek, ki pozna moč statistike. Statistika je kakor mera in vaga: pokaže resnico. Naj navedem en sam primer: Naše slovenske podeželske cerkve so imele povprečno okrog 150 sedežev po klopeh, če je poleg sedečih bilo v cerkvi še toliko stoječih, je imel n. pr. tujec, ki je to videl, vtis, da je cerkev „natrpano“ polna in doma bo pripovedoval, da je v Sloveniji Cerkev popolnoma svobodna in da zlepa kje ni videl toliko ljudi
Peking kakor za ameriški kongres: s protikomunističnim režimom na Taiwa-nu bi ZDA prekinile diplomatske in vojaške odnose, še naprej pa bi s Tai-wanom trgovale in mu prodajale ameriško orožje. Kitajska pa tako še ni zmožna izvesti uspešne invazije in zasedbe Taiwana.
Toda tako v ameriškem zunanjem ministrstvu kakor v Pekingu oklevajo s kakršno koli „rešitvijo“ taiwanskega problema iz strahu, da bi zapuščeni Taiwan poklical Moskvo za svojo zaščito pred Kitajsko, kar bi Moskva brez dvoma takoj in z veseljem storila. V Aziji bi bila ustvarjena sovjetska „Albanija“.
Ta strah v obeh prestolnicah temelji na več dejstvih: sedanji taiwanski nacionalistični vodja Čiang' čing-kuo se je šolal v ZSSR ter je poročen z Rusinjo. Neki visoki taiwanski častnik je nedavno izjavil, da bo Taiwan „iskal pomoči v Moskvi, samo da ne bo padel v krvave roke rdeče Kitajske.“ Zamenjava ameriških pomorskih in suhozem-skih oporišč na toku s sovjetskimi pa vsekakor ne bi bila po godu ne Pekingu in ne Washington^ kakor tudi ne Jàpon-ponski, ki je glavni dobavitelj elektronike Kitajski, toda le dokler je z ameriško zaščito Taiwana zagotovljena zaščita tudi Japonske pred kitajsko ekspanzijo proti Pacifiku.
DOMOVINE
pri maši, kakor tam. Kaj pa pravi statistika? Ta pa pove, da je teh tristo kristjanov prišlo iz župnije, ki ima dva tisoč krščanskih ljudi, z drugimi besedami : tristo proti 1.700 : V procentih se to pravi petnajst odstotkov! Žal, je v že mnogih krajih naše „katoliške“ dežele ta odstotek živa, boleča resnica.
Goriški „Katoliški glas“ je nedavno pisal o razkristjanjevanju Slovenije. Pravi, da je v Ljubljani že blizu 50.000 nekrščenih ljudi. Nekateri so brez dvoma drugoverci, ki prihajajo sami, ali z družinami na delo v Slovenijo, nekateri starši dajo svoje otroke krstiti v skritih krajih, daleč od doma, da tako ohranijo svojo državno službo, vendar je na gotovo glavni del nekrščenih iz družin, ki so bile vključene in vzgojene v marksističnem materializmu, kateremu je vera „strup za ljudstvo“ in bodo ti nekrščeni Slovenci v nekaj letih postali člani novih družin, ki bodo prav tako kot oni imele v brezboštvu vzgojene otroke.
Isto poročilo tudi pove, da v celi Sloveniji pošljejo h krstu le 85 odstotkov otrok, da prejme prvo sv. obhajilo le 82 odstotkov, da hodi k verouku le 65 odstotkov mladine, tako da dobra tretjina slovenske mladine nima o krščanstvu in veri nobenega pojma, razen psovk, ki jih sliši v šoli na račun verskega mračnjaštva in krivde Cerkve pri osvobodilnem boju.
Krivde za ta položaj pa ne smemo pripisovati le režimu, ampak v neki meri tudi tistim, ki krščansko čredo v najtežjih okoliščinah učijo. Ljubljanska teološka fakulteta je imela med svojimi profesorji v desetletjih po vojni poleg strokovno zmožnik in v vsakem pogledu neoporečnih profesorjev tudi nekaj mož, ki so, upamo da V dobri veri, bili vse prej, kot vzgojitelji slovenskega klera za težko dobo mučeništva, ki jih je čakala. Tako dobimo med mladimi duhovniki vedno več primerov, ki kažejo, da je taka „vzgoja“ imela svoj vpliv: Krivdo za vso tragedijo, pravijo, je imela slovenska Cerkev, ki se v tej dobi ni znašla in je odšla na zmotno pot. Krivi so Ehrlichovi Stražarji, Tomčevi Mladci, verske, prosvetne, politične organizacije, ki se niso znale pravilno vključiti v osvobodilno borbo. — Sedaj po več kot treh desetletjih je čas, da na vse to, kar se je dogajalo, pozabimo. — Varujmo se, da zopet ne zaidemo v klerikalizem, ki je bil pri nas dolga desetletja vir vsega zla. — Vključimo se kot aktivni sodelavci pri graditvi socijali-stične družbe. — Ne bodimo prenapeti, priznajmo, da imajo materijalisti v marsičem prav. I. t. d. i, t. d. —
Mnogo mladih slovenskih izobražencev je istega mnenja, jih nič ne briga, kaj se je dogajalo pri nas pred tridesetimi leti. Ne marajo iskati resnice. Treba bi bilo mnogo truda, da bi prišli do nje. Bolj vabljivo je vdajati se ' u-godnemu životarjenju na umskem polju in uživanju vseh pridobitev moderne dobe.
T'a žalostna slika nas ne sme navdati z obupom ali željo, da bi naše delo pustili v nemar. Ravno nasprotno ! Vedno bolj se vidi,, da pada na naša ramena vedno težje breme odgovornosti. Demokratičnemu svetu, ki tako naivno gleda na zlo komunizma, moramo dopovedovati, v čem je to zlo. Ta naivni svet je dostikrat lahko že v naši lastni hiši. Spoznavajmo mi do vseh podrobnosti v čem je zlo tega satanskega gibanja. Le tako bomo lahko učili mlade hoditi sredi nevarnosti po pravi poti, bomo znali braniti naša krščanska načela, ter bomo lahko tudi nevednežem podali roko, da ne bodo zašli v zmoto.
Še nekaj : Ko govorimo tujcem o lepoti naše domovine, ne pozabimo razlikovati med tem, kar je pri nas res lepega in pa med tem, kar danes našo domovino kuje v verige. Zanimivo je, da svetovno časopisje, kadar govori o komunističnem , svetu, našo domovino izvzame, kakor da bi komunizma tam ne bilo. Ni lahko lenivemu zahodnjaku razložiti to našo posebnost in dopovedati, da je' res to, kar Tito in njegovi trdijo: da so komunisti.
J. A.
V založbi newyorškega knjižnega podjetja Horcourt Brace Jovanovich je julija izšla v angleškem prevodu nova Djilasova knjiga pod naslovom „Vojni čas“. Knjiga obsega 470 strani in Djilas v njej popisuje dobo od 1941 do 1945, kot tretji del „svoje“ zgodovine razvoja v Jugoslaviji. Prva Djilasova knjiga iz te zbirke, ki je izšla pod naslovom „Dežela brez pravice“, se nanaša na dobo do leta 1929, druga pod naslovom „Spomin revolucionarja“ na razdobje 1929 do 1941. Djilas sedaj pripravlja še četrti del o razdobju 1945 do januarja 1954, ko je bil izgnan iz jugoslovanske KP.
O knjigi „Vojni čas“ bomo podali v prihodnjih številkah kratek povzetek zaradi nekaterih novih odkritij o dogajanjih v Titovi najožji okolici med komunistično revolucijo v Jugoslaviji ter zaradi Djilasovih potrditev1, kolaboracije Titovega partizanstva odn. komunistične partije z nacističnim nemškim okupatorjem. Knjiga je zanimiva tudi zato, ker Djilas odkrito potrdi Titovo ter vse njegove najožje okolice, vključno svojo popolno predanost komunistični revoluciji in Stalinu.
Najvažnejše pa so za zgodovinarje v knjigi „Vojni čas“ Dj ila.so ve potrditve množičnih pokolov protikomunistov v Jugoslaviji po koncu 2. svetovne vojne, skozi skoro vse leto 1945. Djilas je tu povsem odkrit, ne prikriva moritev, tudi jih ne opravičuje in tudi se ne izvija z nevednostjo, kakor je to primer s Kocbekom. Dasi Djilas trdi, da knjiga „ni objektivna, ker odseva ozračje, kakršno je prevladovalo med leti 1941 in 1945‘‘ ter se v njej ne sramuje svoje komunistične preteklosti, dasi z gnusom odkriva nekatere partizanske vojne zločine, pa brez ovinkov izpoveduje ob koncu knjige, da ne bi, če bi na vse dogajanje gledal z današnjimi očmi, nikdar delal tako, kakor je delal med vojno in takoj po njej. Ne da bi zagovarjali v čemer koli Djilasa, od Kocbeka tudi takšne izpovedi doslej nismo slišali ne brali.
O množičnih moritvah protikomunistov po koncu 2. svetovne vojne Djilas na strani 419 svoje knjige „Vojni čas“ med drugim brez ovinkov zapiše, da je bilo veliko primerov „kolektivnih pobojev“ protikomunističnih nasprotnikov po letu 1945, ko se je partija polastila oblasti v Jugoslaviji. Piše o „junaškem boju partizanov“, ki da so bili preganjani od različnih okupatorjev in domačih nasprotnikov med vojno. Ljudje so
Pripravljalno zasedanje prve pohel-sinške konference v Beogradu, ki se ga je udeleževalo S3 evropskih držav ter ZDA in Kanada, se je pred dnevi zaključilo, ko so delegati odobrili osnovni pravilnik za zasedanje svojih zunanjih ministrov, katero se bo začelo letos oktobra prav tako v Beogradu. Opazovalci menijo, da bo oktobrsko zasedanje lahko imelo močan vpliv na bodočnost odnosov med Vzhodom in Zahodom ter na tkim. detente sploh.
Pripravljalno Nasedanje je trajalo več kot dva meseca ter je prišlo večkrat do napetih situacij med vzhodno-
bili obsojeni, piše Djilas, „ne nujno zato, ker so kaj napravili, temveč enostavno zato, ker so k čemu pripadali.“ Komunisti so zato hoteli maščevanje. „Poskušal sem prepričati svoje tovariše in sebe, da je kolektivno pobijanje, brez preiskav, nesmiselno in nasprotno našemu učenju, naši veri v ljudstvo — toda bili smo siti vsega!“, piše Djilas. „Tako se je začela množična likvidacija naših nasprotnikov,“ ugotavlja Djilas in nadaljuje:
„Kdo je izdal ukaz za to iztrebljen nje ? Kdo ga je podpisal ? Ne vem. Mislim, da pismenega ukaza ni bilo. Z ozirom na strukturo oblasti in na verižno poveljstvo nihče ne bi mogel izpeljati tako velikega podvzetja brez odobrenja od zgoraj. Prevladovalo je ozračje maščevalnosti. Nikdar nismo o tem govorili ne v Centralnem komiteju partije ali zasebno med seboj. Nekoč sem v kratkem razgovoru — po spopadu s sovjetskim vodstvom leta 1948, seveda — omenil, da smo takrat šli predaleč,, kajti med pomorjenimi jih je bilo veliko, ki so bežali izključno iz ideoloških razlogov. Tito me je takoj zavrnil, kakor da je bil že davno prišel do svojega, dasi slabo opravičljivega zaključka: „S tem smo že enkrat za vselej končali. Sicer pa, sodišča, kakršna smo imeli...“ Toda OZNA je nadaljevala s poboji, po svojih često lokalnih in neosnovanih kriterijih, do poznih mesecev 1945, ko je na nekem sestanku Centralnega komiteja Tito zakričal: '„Dovdlj je vseh teh smrtnih obsodb in vseh teh pobojev! Smrtna obsodba že nima več nobenega učinka! Nihče se smrti več ne boji!“ (str. 449).
Djilas označuje množične poboje kot „pravo mrzlico“, toda po njegovem mnenju po vojni ni bilo v Jugoslaviji tako pobitih več kot 30:000' ljudi.
Dasi bravec knjige dobi vtis, da se je Djilas potrudil, da bi prikazal tedanji čas takšen, kakršnega je doživljal in videval takrat, ne kakor ga vidi v retro-perspektivi, pa se seveda ni mogoče znebiti vtisa, da samo on ve, če je dejansko razkril vse ali pa še vedno zamolčuje kaka dejstva, znana samo Titu in njegovim najožjim pajdašem.
Tito ga je vsekakor nedavno znova osebno kritiziral, češ „razočaran nad težavami in kontradikcijami naše socia, listične graditve, in verjetno zaradi slabotnega značaja, je Djilas padel pod tuji vpliv in postal odpadnik komunističnega gibanja.“ (Borba, Beograd, 24. maja 1977).
evropskimi in zahodnimi delegacijami.
ZDA in ZSSR sta ob koncu pripravljalnega zasedanja izrazili „zadovoljstvo nad zaključkom, ki sta ga označili za uspešen kompromis“, so poročale tiskovne agencije.
Do kompro|niaa je prišjo^ ko je ZSSR s svojimi' sateliti končno pristala na skoro vse zahodne osnovne zahteve, po katerih so sestavili pravilnik za oktobrsko zasedanje tako, da bodo mogli „podrobno raziskati izpolnjevanje helsinških sklepov, vključno določil o človekovih pravicah|,“ pravi zaključno^ poročilo.
Konec pripravljalnega zasedanja v Beogradu
OKTOBRA ZUNANJI MINISTRI
Str. 2
.........
__
SVOBODNA
___________
NOVA FRANCOSKA OBOROŽEVALNA POLITIKA
ZNOVA VŠTRIC Z OSTALIM SVETOM
Boja ne bije svetlo orožje, jrmpak srce junaka.
Srbski pregovor
„■»c...,«— - I M I I ! .»II ■lil - I linji mn« I I II IM lil MM lil I IM»—————— ■■ ■■	..
Le življenja in dogajanja v Argentini
Francija, ki je bila doslej edina zahodna velesila, ki jfe odklanjala omejevanje oboroževanja ali prodaje orožja praktično kateri koli državi, ki je bila pripravljena plačati za nakup, sedaj pripravlja svoje predloge za svetovno omejitev oboroževanja ter bo francoski predsednik Giscard d’Estaing v kratkem razposlal zadevno spomenico ZDA, ZSSR, Kitajski in Angliji.
Iz krogov francoske Vlade poročajo, da bo spomenica pomenila „radikalno spremembo francoske oboroževalne politike“, ki se je od leta 1960 naprej izogibala slehernim mednarodnim pogajanjem v tej zadevi.
Francoski predlogi za splošno in popolno svetovno razorožitev bodo predloženi tudi posebnemu zasedanju ZN o razoroževanju, ki bo v New Yorku maja prihodnjega leta.
1 Pričakujejo, da bo Francija prenehala bojkotirati ženevska razorožitvena pogajanja in da bo poskušala vključiti vanja tudi Kitajsko, kar da je eden glavnih ciljev nove francoske politike.
Na nedavnem 11. kongresu kitajske komunistične partije, na katerem je vladajoča partijska ekipa pod vodstvom Hua Kuo-fenga definitivno pomedla s tkim. radikalno četvorico, ki jo je sestavljala tudi Maoeetungova vdova, so partijski delegati „enoglasno“, kakor vedno, odobrili novo kitajsko ustavo.
■Novo ustavo je pred dnevi za zunanji svet objavila uradna kitajska tiskovna agencija Nova Kitajska ter je iz nje razvidno, da se je novo partijsko vodstvo odločilo za najstrožjo partijsko disciplino in za večji gospodarski razvoj države. Ustava vsebuje tudi določila za preprečitev nadaljnjih izbruhov partijskega frakcionarstva, ki je bilo tipično vso dobo MaoCetungovega vladanja in ki ga je mogel obvladati samo Maocetung kot vsemogočen diktator, sličen Stalinu ali Titu.
Ustava nadalje določa, da bodo morali vsi novi člani paTtije „slhžiti eno leto vajeniške preizkušnje“, ki gre oči-vidno ža tem, da bi preprečili infiltracijo proti.partijških eléménttìv.
Nekateri poznavalci kitajskih razmer primerjajo sedanjo ustavo kitajski
Srbski javni delavci v svetu (podpisnikov je 25, iz vseh kontinentov, najmočnejša skupina v Londonu), ki se zbirajo večinoma okrog Naše reči (De-simir Tdšič), je izdalo svojo tretjo izjavo, s katero se obračajo predvsem na Srbe v Jugoslaviji, kaj imajo narediti po Titovi smrti, da pripeljejo državo iz pasti, v kateri je ujeta. Uvodoma ta izjava pravi: „S smrtjo Tita bo jugoslovanska skupnost (zajednica) stala pred neizbežno odločitvijo, ali bo sedaj vladajoči razred skušal nadaljevati z nemogočo stvarjo, namreč, da nadaljuje diktaturo enega človeka s tako imenovanim kolektivnim vodstvom, ali pa bo moral ta isti vladajoči razred, ali neki drugi pogumnejši ljudje, ustvariti nekaj novega: pomagati, da se odpre pot k prehodnemu stanju, oziroma začeti hrabro in odločno politiko demokratične e-volucije.“ Po tem uvodnem stavku slede še štiri drugi odstavki o razmerah v Jugoslaviji, ki bi jih bilo treba predrugačiti; potem pa strnejo vse predloge v naslednje končne besede, ki jih prevajamo v informacijo našim bravcem:
„Mi, podpisniki te tretje srbske izjave, smatramo kot svojo dolžnost in pravico, da rečemo svojo besedo v trenutku neminljivih in neposrednih dogajanj v Jugoslaviji, da bi s svojimi omejenimi močmi pomagali, da se naš srbski narod in vsa jugoslovanska skupnost začne izmotavati' iz slepe ulice, kamor jo je ta režim zavlekel. Mnenja smo, da je treba zato podvzeti v Jugoslaviji sami naslednje ukrepe:
1.	Popolna amnestija vseh političnih pripornikov.
2.	Svoboda besede in tiska z namenom, da se ustvari svobodno javno mnenje in v cilju splošnega družbinega in političnega preporoda.
3.	Ukinitev vsakršne cenzure; popolna zaščita umetniškega in znanstvenega dèla.
4.	Ukinitev načela „narodno-politične
Francija je leta 1963 odklonila podpisati itfeünärödno pogodbo o delni prepovedi atomskih poskusov, prav tako leta 1968 mednarodno pogodbo o prepovedi razširjanja atomskega orožja. Francija se ne udeležuje dunajskih razorožitveriih pogajanj med NATO in Varšavskim paktom, kjer razpravljajo predvsem o zmanjšanju oboroženih sil v Srednji Evropi.
Nova francoska politika temélji, tako poročajo iz vladnih krogov, na modernem tehnološkem napredku in na spremenjenih Okoliščinah, zlasti kar tiče razširitve, atomskega orožja po tkim. tretjem svetu. Francoski predlogi bodo vsebovali naslednje elemente: 1) zmanjšanje količine in kakovosti orožja; 2) la v količinah, ki niso v sorazmerju z ohranjevanjem mednarodnega ravnotež-preprečiti nakopičenje vojnega materiata (tu .Francija predvsem cilja na ZSSR in ZDA); 3) preprečiti diskriminacijo med državami, zemljepisnimi področji ali vrstami orožja; 4) uvesti učinkovito kontrolo z izkoriščanjem modeme tehnike do skrajnih meja.
ustavi iz leta 1956, ki pa je bila zavržena po koncu tkim. kulturne revolucije leta 1960, ki jo je .znal samo Maocetung ustaviti. Ustava določa, da mora „partija ustvariti v državi razmere, v katerih bodo hodili vštric centralizem in demokracija, disciplina in svoboda, enotnost volje in osebna sproščenost.“ Poleg omenjenih je ustava polna lepo orientalsko donečih frhz, ki izražajo vrsto kontradikcij med seboj, česar pa kitajskih partijskih vodij ne moti, kakor ni to motilo njihovega učitelja diktatorja Maocetunga.
Ustava ima celo določilo, da smejo „člani partije kritizirati partijske organizacije in funkcionarje“ in da se smejo „pritožiti do najvišjih oblasti, do samega predsednika Hua Kuo-fenga.“ To da je, je trdil na partijskem kongresu Hua Kuo-feng, „demokracija znotraj partije, ki naj utrdi disciplino.“
Po enem od določil nove ustave bodo sedaj po vsej Kitajski ustanovili „disciplinske komisije na vseh partijskih ravneh“, da bo tako partija mogla še bolj kontrolirati slehernega kitajskega državljana — ali turista, ki se mudi v državi.
40
sposobnosti“ za izvrševanje kakšne funkcije v občini, pokrajini, republiki ali v državi.
5.	Neodvisnost sodnikov in popolna zaščita odvetniškega položaja in dela.
6.	Reforma v gospodarstvu, ki mora končno izgubiti duh „političnih tovarn“, oziroma prenehati z dolgoletno prakso ne-ekonomskega gospodarstva, a z druge Strani — vpeljavo delavske discipline, z upoštevajnem samoupravljanja, brez pristranosti partije, ki je na oblasti.
7.	Popolno svobodno sindikalno organiziranje.
8.	Končati postopanje s poljedelstvom in obrtništvom kot drugorazrednim in podrejenim delovnim faktorjem.
9.	Odločno nastopiti proti vsaki vrsti terorizma; podpisniki srbske izjave terjajo prenehanja maščevalnosti, ki se izvaja v inozemstvu.
10.	Pripravljanje javnega mnenja, da se v določenem času lahko izvrši samo-odločitev narodov, oziroma, da se Srbi kakor tudi vsi drugi narodi v Jugoslaviji s svobodnimi volitvami izjavijo, ali žele ostati v skupni državi ali ne.“
V PARAGVAJSKEM CHACU ŠE NISO ODKRILI PETROLEJA. Prejšnji teden je list Hoy iz Asunciona objavil novico o petrolejskem vrelcu „Cerro Leon“, kjer naj bi naleteli na petrolej. Toda družba Texaco, ki išče petrolejska polja, je novico zanikala, časnikarji lista ABC Color pa so se še osebno prepričali, da pri vrtanju v Cerro León še niso našli petroleja.
AMERIŠKO VELEPOSLANSTVO V PLAMENIH. V Moskvi je na ameriškem veleposlaništvu izbruhnil iz neznanih vzrokov požar, ki je uničil osmo in deveto nadstropje. V teh nadstropjih je bil zaupni arhiv in veleposlanikovi u-radi.
MEDNARODNI TEDEN
EGIPT se je odločil ukiniti izvoz bombaža v ZSSR, ker Moskva rii bošlala dogovorjenega števila tarikov Egiptu. Prav tako je Egipt ukinil izvoz bombaža v češkoslovaško, ker mu ta sovjetski satelit, po ukazu iz Moskve, ni dostavil dogovorjenih količin orožja. E-gipčansko-sovjetski odnosi so se začeli slabšati zlasti leta 1972, ko je Sadat izgnal iz Egipta nad 20,000 sovjetskih vojaških „strokovnjakov1*, še bolj pa so padli po arabsko-izraelski vojni 1. 1973, ko Moskva ni izpolnila obljub o ponovni oborožitvi Egipta.
LOVCI MIG V ZDA. Journal of Armed Forces je objavil, da ima ameriško letalstvo jato sovjetskih letal Mig, s katerimi se letalci urijo, da bi bili za vsak slučaj bolje seznanjeni za borbo s sovjetskimi letali. Teh letal je okoli 25, nekateri so že starejši, še iz korejske vojne, drugi pa sodobni. Ta so „posredovale“ prijateljske pa tudi neprijateljske države. Sovjetska zveza je letala Mig prodala ne samo članicam varšavskega pakta ampak tudi Iraku, Egiptu, Alžiriji, Siriji, Indiji, Indoneziji, Kubi in Kitajski.
V ZDA so poslali na vesoljsko potovanje raketo Voyager II, čez nekaj dni pa bodo poslali v isto smer raketo Voyager I. Obe raketi sta namenjeni proti planetom Jupiter, Saturn, Uran in Neptun, nakar bosta odleteli iz sončnega sistema v medzvezdni prostor ter bosta, če se jima med potjo ne bo nič zgodilo, čez 40.000 let prileteli do prve zvezde. Voyager I bo predvidoma prehitel Voyager II zaradi krajše krivulje, po kateri bo pognan z Zemlje. Raketi bosta fotografirali omenjene planete in njihove satelite in poleg fotografij poslali še druga poročila iz vesolja na Zemljo. S seboj vozita zlato gramofonsko ploščo, na katero so posneli kratek nagovor ameriškega predsednika Carterja, glavnega tajnika ZN Waidheima, razne živalske glasove, šumenje dežja in vode, itd., če bosta na svoji več deset-tisočletni vožnji zašli v področje morebitne druge civilizacije in ju bodo tam zajeli.
Kakor je našim bravcem še v spominu, je pred meseci skupina hrvaških političnih emigrantov ugrabila neko a-meriško potniško letalo in prisilila pilota, da je letel nad Londonom in Parizom, kjer so odvrgli nekaj političnih letakov proti komunistični Jugoslaviji z zahtevami po svobodni Hrvatski. Vzporedno z ugrabitvijo 'letala so nastavili v New Yorku na železniški postaji bombo, pri čemer je bil ubit en ameriški stražnik.
Ugrabitelji letala so prišli pred a-meriško sodišče, kjer jih je porota v sodnem postopku pred federalnim sodiščem spoznala za krive kršitve zadevnih ameriških zakonov. Sodnik je po več tednih, konec letošnjega julija, izrekel obsodbo: zakonca Zvonko in Julija Bušič sta dobila dosmrtno ječo, ostali trije: Petar Matanič, Marko Vlasič in France Pešut pa vsak po 30 let robije.
V zvezi s to razsodbo je buenosai-reški hrvaški mesečnik „Slobodna Riječ“ v svoji avgustovski številki med drugim zapisal tudi naslednje:
„Obtoženci so torej dobili najvišje po zakonu predvidene kazni.. . kar pomeni, da sodiščp ni upoštevalo nobene olajševalne okoliščine, to, kar je pričakovala vsa hrvaška emigracija. Hrvaška emigracija od prvega dne ni razumela, da gre s pravnega stališča za dejanje, ki je v konkretnem primeru kriminalno dejanje... Ljudje so bili, na žalost, zapeljani v prikazovanju bistva procesa in so bili prepričani, da bo sodišče prešlo dejanje zaradi nagiba (dejanja)... ‘‘ Hrvaška javnost „ni razumela niti resnosti niti .bistva obtožbe, niti izida procesa z vsemi posledicami. Ni izključeno, da je novo teroristično dejanje nekaj malega Hrvatov — ker je s Stališča pozitivnih pravnih norm samo tako mogoče označiti vpad v jugoslovansko misijo pri ZN — dodalo k težki obsodbi ugrabiteljev.“
Mesečnik se nadalje sprašuje: „Ali bodo tisti, ki so z ugrabitelji pripravljali ta dogodek in ostali na svobodi, spoznali odgovornost, ki jo tudi oni nosijo V njihovi usodi, to moremo samo ugibati. Toda vpad v jugo-misijo, medtem ko proces ugrabitve še ni bil zaključen, dokazuje, da nekje delajo čudne glave, ki iz skrivališča potiskajo
Pretekli teden so bile sestavljene prve tri komisije, katerih skrb bo izpopolniti razne načrte, ki jih je vlada odobrila v sklopu Narodnega projekta (Proyecto .Nacional). Vedno bolj jasno se vidi, da bo to program, ki bo urejal (ko in če bo do njegove izvedbe prišlo) celotno gospodarsko in socialno življenje argentinskega naroda pod vojaško vlado, in zlasti po njej. Ni še jasno, ali bo ta načrt temelj za kako novo državno ustavo, ali bodo za njegov juri-dični položaj iznašli kako novo formulo. Dejstvo je, in sam minister za načrtovanje in razvoj, ki to delo vodi, in se v sferi njegovega ministrstva celotni postopek razvija, general Diaz Bessone, je potrdil, da gre tu za „politični program oboroženih sil“.
Ob tem je zanimivo zabeležiti, da je bila ena izmed posebnosti političnih strank v Argentini v zadnjih desetletjih ta, da prav nobena od njih ni imela resnega, temeljito proučenega in dejanskim položajem prilagojenega vladnega programa. Vsi programi, bolj retorično kot projekcijsko sestavljeni, so bili bliže volilnim pamfletom kot delovnim načrtom. Ni čuda, da je potem vsaka vlada padla v brezciljnost, ko so si razni kratko in srednjeročni načrti nasprotovali, ali so se za izvedbo istega dela znašli pred dvema sličnima načrtoma, pripravljenima v dveh različnih ministrstvih.
Takemu položaju hoče, za danes in za bodočnost, vojaška vlada napraviti konec. Bistveno pa ima namen pripraviti dalekosežni načrt, ki naj ga izvajajo sedanje in bodoče vojaške viride, pa tudi bodoče civilne oblasti. Zato vlada v razgovor glede posameznih načrtov in ciljev priteguje vse zainteresirane sektorje, tako da bi končni načrt bil izraz volje celotnega naroda, ne le ene stranke ali ene miselne struje. Ni izključeno (tako smatrajo nekateri politični opazovalci), da bo končen tekst narod-
mlade idealiste v nerazumna dejanja. Če jim ugajajo časopisni članki, ki s simpatijo spremljajo njihove akcije, bi morali pomisliti, da v zahodnem svetu še ne velja zrikon džungle, in da ravno v teh dneh odgovorni faktorji Združenih držav napenjajo vse sile, da bi se v javno življenje spet vrnilo tradicionalno razumevahje o odgovornosti vsakega posameznika za njegova dejanja, da bi se utrdil pravi pravni red.
'Če tega ne bodo spoznali, potem se bo hrvaški boj za svobodo istovetil s terorizmom, kar bo imelo pogubne posledice za narodovo bodočnost.“
Marjan Willempart, ki je znan kot izkušen režiser Osip ŠestOVe smeri s 45 leti plodnega dela, se je spustil že pred petindvajsetimi leti tudi na polje dramskega pisateljevanja. Z dramo Zadnji krajec (1954) je posegel izvirno in globoko v vprašanja izseljenske tragike •— neustrašeno je odkrival rane, ki teže begunca-invalida iz časov bratomorne revolucije. Z novo odrsko stvaritvijo VNUKINJA — igro v treh dejanjih, ki jo je v krstni sobotni predstavi 27. avgusta postavilo na oder Slovensko gle -dališče v Buenos Airesu, pod spretnim režiserskim vodstvom Maksa Borštnika — se je Willempart spustil na polje problematike tretjega rodu slovenskih naseljencev v Argentini. Vprašanje ni novo. Z bistrim očesom odrskega praktika, ki ima mnogo smisla za humor in komedijo, je Wilenpart prikazal družino treh rodov: babica, sinovi in vnukinja. Tej zadnji je Argentina že bitno občutena^ domovina. Edina, ki jo skuša razumet^ je babica. Drugi rod — mati in strici s svojimi ženami — ne morejo prenesti neznosne misli, da bi se ljubezensko zavezala s tujcem; vnukinja Eva je namreč spoznala nekega pre-drzneža s črno brado in dolgimi lasmi, ki jo prevaža s svojim avtom. To je osrednje vprašanje prvih dveh dejanj: odtok slovenske krvi v tuje morje. Willempart ga je dobro zastavil; nakazal je aktualno in boleče vprašanje vživ-ljanja mladine v argentinsko življenje.
nega projekta predložen javnosti na plebiscitu, da ga potrdi in tako zagotovi njega izvedbo za bodočnost. A to so domneve. Dejstvo je, da so se na treh področjih (vzgoja-višješolska raven; gospodarstvo — industrijsko področje; in gospodarstvo — poljedelsko in živinorejsko področje) že pričele razprave, na katere so bili povabljeni zastopniki zainteresiranih krogov.
Drugi izmed poztivnih dogodkov preteklega tedna, pa je gotovo soglasje, ki so ga dosegli z brazilskimi predstavniki glede gradenj elektrarn na toku reke Parana, v višini Paragvaja. O tem smo že pisali. Skupna točka, do katere so prišli (kaj osnovna a zato zelo važna) jé ta, da se bodo o teh gradnjah, ki so se skoraj že pričele, medsebojno pogovarjali in izvedli le skupne zaključke na tripartitnih zasedanjih. Sodelovali bodo predstavniki zainteresiranih držav (Argentine, BraziTa in Paragvaja); pogovori pa bodo v Asuncion, glavnem mestu Paragvaja.
Še ocvirk z gospodarskega področja: pretekli teden (in že drugi zaporedni teden) je padla višina denarnega obtoka, medtem ko je narasla višina deviznih fondov Centralne banke. Opazovalci to smatrajo kot zelo pozitiven pojav, kajti zlasti denarni obtok je zadnja leta nenehno rastel. Vprašanje je le, če ni ta dvotedenski padec le ena lastovka, ki še daleč ne predstavlja pomladi.
STAVKARJE BODO KAZNOVALI Z ZAPOROM. Kolumbijski predsednik Lopez Michelsen je izdal odlok, po katerem bodo delavce, ki bi propagirali stavke, kaznovali z zaporom do šestili mesecev.
V QUEBECU FRANCOŠČINA U-RADNI JEZIK. Quibeäki parlament je odobril provincialni zakon, s katerim je uvedel francoščino kot uradni jezik. V tej provinci živi šest milijonov prebivalcev, od teh jih 5.000.000 govori francoščino. Ta zakon je prvi važni korak Quibeske stranke, ki je dobila na volitvah lanskega novembra večino v provin-cijskem parlamentu. Zakonu, ki So ga o-dobrili s 54 glasovi proti 32, bo federalna kanadska vlada verjetno izpodbijala ustavnost.
ŠPANSKA KOMUNISTIČNA TERORISTIČNA ORGANIZACIJA GRAPO je poskušala izvršiti bombni atentat na španskega kralja Janeza Karla, njegovo ženo Zofijo in španskega predsednika Suàreza na otoku Majorki, kjer so bili vsi trije na počitnicah. Komaj 100 metrov od poslopja, kjer so stanovali, so teroristi nastavili tempirano bombo, ki bi eksplodirala, ko bi se trojica v avtomobilu vozila čeznjo. Policija je bombo pravočasno odkrila.
Staršem — drugemu rodu — pomeni to tragiko in avtor bi se lahko ustavil v drugem dejanju ter s kratko in poanti-rano razsnovo rešil to vprašanje, kot g aje skušal rešiti pozneje: snubec, ki jo je zasledoval z avtomobilom ni Argentinec, ampak Slovenec.
Pri dobro in realno zastavljenem vprašanju tretjega rodu v razmerju do staršev in do argentinske domovine, pa se pokaže, da je drugi rod — strici in njihove žene — bolj pokvarjen, kot tretji, da, celo vulgaren. Pogosto uporabljajo argentinske izraze, ki jih človek sliši na cesti. Tipizacija in karikatura je tu očitna — koliko je med nami takih družin ?
Družinsko „sodišče“ odloči, da bodo poročili vnukinjo Evo s sinom bogatega slovenskega trgovca Sfiligoja iz Mendo-ze. Priđe do prepira, do eksplozivne diskusije in dramatičnega vrha; Evin stric Jože, opit in v navalu jeze in strasti, raztrga in razmeče po sobi knjige in zvezke, ki naj bi bili vzrok zablod vnukinje, študentke filozofije. Vendar pa se pokaže, da ima on sam nejasno preteklost v stvareh ljubezni. V čustveni o-bupanosti izpove Eva, da so oni — domači — zanjo večji tujci, kot pa tisti, ki veljajo njim za tujce. In če bi v tem trenutku pripeljal avtor na oder neznanega častivca, za katerega se je izkazalo v tretjem dejanju, da je isti Sfiligoj, kot ga je nameravala osvojiti družina, bi bila igra zaokrožena na realno in živ-
Nova kitajska ustava
ŠE VEČJA PARTIJSKA KONTROLA
Ob tretji izjavi srbskih javnih delavcev
Obsodba hrvaških ugrabiteljev letala
NAJVIŠJE PO AMERIŠKEM ZAKONU PREDVIDENE KAZNI
Marjan Willempart: Vnukinja
KRSTNA PREDSTAVA IZVIRNE SLOVENSKE IGRE

LJUBLJANA — Največje slovensko podjetje Iskro so v Ljubljani kaznovali z veliko denarno kaznijo v Beogradu pa še s šestmesečno prepovedjo uvoza, ker je z reklamacijami tujih kupcev škodovala ugledu Jugoslavije na inozemskem trgu. šlo je za reklamacije iz leta 1972 in 1974, ki pa so jih „pristojni organi1“ napačno izračunali — promile so zamenjali z odstotki. Če bi kazen obveljala, bi Iskrine tovarne zaradi pomanjkanja materiala morali zapreti po štirih tednih. Razen pa so po dveh tednih spremenili v opomin.
LJUBLJANA — Predstavniki podjetja „Slovenija-les“, ki že sodelujejo z izkoriščanjem lesnega bogastva v Centralnoafri.škem cesarstvu, se pogajajo z mehiškimi oblastmi za podobno sodelovanje. Toda na razgovorih ni prišlo do skupnega jezika: Slovenija-les bi rad najprej naložil kapital v eksplo-atiranje gozdov, Mehikanci pa bi radi čimprej prišli do lesne predelovalne industrije. Poleg tega je vmes tudi ovira mehiške zakonodaje, ki prepoveduje izvoz hlodovine.
CERKNICA — V zeljški cerkvi so tudi letos pripravili vrsto kulturnih prireditev. Na prvem koncertu sta nastopili harfistka Pavla Uršič in flavtistka Tinka Muradori iz Zagreba. Program je obsegal v glavnem dela iz 17. stoletja, kar stilno sovpada z arhitekturo cerkvice. Cerkvico obnavljajo že od leta 1973, pa dela še niso zaključena; hočejo jo tudi „funkcionalno“ usposobiti za stilne koncerte...
LJUBLJANA — Grand hotel Union bodo povečali. Zraven bodo namreč zgradili hotel luksuzne kategorije s petimi nadstropji in tremi podzemnimi etažami, kjer bo parkirišče za 100 avtomobilov. Pišejo, da bo hotel vključen v mednarodno verigo hotelov Holiday Inns.
ŠENTJUR PRI CELJU — Potres na Kozjanskem je bil že pred nekaj leti, saj je od tedaj taka nesreča obiskala še Tolminsko in zadnje čase še okolico Preddvora pri Kranju. Toda u-gotavljajo, da — kljub vsem besedam — škoda ni v celoti popravljena. Največ jo je ostalo oziroma se veča, pri javnih zgradbah in domovih, ker jih prepočasi popravljajo.
LJUBLJANA — V slovenskem statističnem uradu so se lotili registra, ki naj bi omogočil vsak trenutek pregled nad številom prebivalstva. Kaže pa, da je pri zbiranju podatkov več težav, kot So mislili. Podatke zbirajo na podlagi mesečnih poročil o gibanju prebivalstva, ki ga pošiljajo posamezne občine. Toda od šestdesetih slovenskih občin kar petnajst ni poslalo tega poročila o usklajenem številu prebivalcev in med temi je pet ljubljanskih občin, mariborska, vrhniška, kamniška in koprska.
Vendar so izračunali, da je bilo 31. marca 1977 v Sloveniji 1.834.455 prebivalcev. Mariborska občina ima največ prebivalcev — 185.286, pet ljubljanskih 294.376, najmanj pa jih imajo Logatec 7.908, Dravograd 7.880 in Metlika 7.709.
KOPER — Po enem letu, odkar je bila ladja Piran kupljena na Japonskem, je priplula v matično luko. Piran ima nosilnost 18.468 ton in je 28 ladja piranske Splošne plovbe. Ladjevje Splošne plovbe ima 460.000 ton in je četrto po tonaži v Jugoslaviji, po ustvarjenem prometu je pa na drugem mestu.
BELTINCI —• Prebivalci so pripravili sedmi mednarodni folklorni festival, ki je bil 14. avgusta. V Beltincih delujeta dve folklorni skupini, poleg njih so nastopili gostje iz Sakalovec iz Porabja na Madžarskem, Hrvati z Gradiščanskega in selski plesalci iz avstrijske Koroške.
SPOD. POLSKAVA — Gasilsko društvo, ki praznuje 90-letnico ustanovitve, je za jubilej obnovilo gasilski dom. Ob ustanovitvi je društvo imelo 36 članov, sedaj jih ima 95, poleg tega pa še 21 mladincev. Ima pa društvo že nad 70 let tudi svojo godbo na pihala.
JESENICE — Tudi jeseniški in kranjskogorski gasilci so praznovali. Prvi so 6. avgusta proznovali 95-let-nico obstoja, drugi pa 85-letnico. Na jeseniškem praznovanju je bilo tudi mednarodno gasilsko tekmovanje med gasilci iz Trbiža, Podkloštra in Jesenic.
NOVO MESTO — 21 slovenskih slikarjev se je udeležilo 7. Dolenjske slikarske kolonije; ti so od 1. do 10. avgusta lovili slikarske motive, seveda na platno in jih nato razstavili v novomeški Dolenjski galeriji.
Umrli so od 2. do 7. avgusta 1977:
LJUBLJANA — Julijana Rus, 80; dr. Anton Slivnik, b. okrajni zdravnik v Radovljici; Antonija Košmerlj r. A-beršek, 0; Vilma Recek r. Talaber, 80. Vika Jesih r. Roblek; Karol Drobež, up.; Jože Kočevar, up. krznarski mojster; Alberta Petrič; Miloš Kogovšek, dipl. pravnik; Justina Paljavic r. Sosič; Jože Kompare, up. žel. nadkret-nik; Ivan Krulc, up., 71; dr. Dušan Pirjevec, univ. prof. za primerjalno književnost, 56; Marija Jurišič r. Vrabič; Franc Škulj.
RAZNI KRAJI — Jože Banič, up. 67, Kamnik; Avgust Svetina, up., Bled; Milan Pretnar, Lesce; Mirko Majcen, up. šol. uprav., Maistrov borec, 88, Ptuj; Franja Zidanšek r. Šribar, Celje; Franc Kuplenik, up., 79, Ribnica; Pavel Zajec, up., Žiri; Marija Perhavc, Petakova mati, Potoče; Frančiška Tomažič r. Žerovnik, Kranj ; Franc Šparovec, up., Bistrica pri Tržiču; Bogomir» Radi, up., Novo mesto, Ladislav Carli, 71, 'Idrija; Janko Dujc, Loka pri Vremah; Julijana Kristan r. Opara, 82, Zg. Pirniče; Janez Šuštar, up. železničar, 76, Sava pri Litiji; Ivan Žlebnik, optik, Šentvid; Valentin Zabret, up. ptt., Domžale; Andrej Sajevie, steklarski mojster, Jesenice.
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
Slovensko romanje v Lourdes je bila prava manifestacija naše vere in našega slovenstva
V nedeljo, 21. avgusta, je nad dva tisoč Slovencev Velikega Buenos Airesa, med katerimi so bili tudi zastopniki iz notranjosti države, romalo k Materi božji v Lourdes pri Buenos Airesu.
Tri skupine ene same slovenske dru-ižine smo se tam zbrali: tisti, ki so kot begunci prišli v Argentino; oni, ki so 'že okrog petdeset let v tej deželi, in številni, ki so tu rojeni, pa se zavedajo, da pripadajo našemu občestvu.
Romarska pobožnost se je začela na dvorišču pred kipom luršlee Matere božje. Po pozdravu pesmi sta bili dve desetki rožnega venca, nato pa pete litanije Matere božje. Petje je vodila skupina mož in fantov. Po litanijah se je razvila mogočna procesija: križ, možje in fantje v narodnih nošah, ministranti, duhovniki, redovnice in dekleta ter žene. Ob koncu procesije je bilo darovanje in prejem spominskih podobic. Tretji del slavja pa je bila v gornji cerkvi romarska sv. maša z ljudskim petjem, ki ga je vodila skupina pevcev, pri orglah pa je bil g. Štefan Drenšek. Med sv. mašo je spovedovalo sedem slovenskih duhovnikov,
sv.	obhajilo pa so delili štirje dušni pastirji.
Msgr. Anton Orehar, delegat slovenskega dušnega pastirstva v Argentini, je v pridigi med sv. mašo, ki jo je daroval za vse žive in rajne Slovence v Argentini, razvijal misli o potrebi molitve, posebej rožnega venca in posvetitve. Med drugim je dejal:
„Kakor ne smemo misliti na starše le takrat, ko jih potrebujemo, tako ne smemo v življenju pozabljati na Boga.
Ta častna misel na Boga je molitev, ki je utemeljena že v človekovi naravi. Ni treba zato, da smo učeni ali bogati, spoznati moramo le božjo veličino in svoje uboštvo. Že grški zgodovinar je rekel: „Našli boste narode brez cest in mest, ne boste pa dobili ljudstva brez vere. Izraz vere pa je -• molitev.
Molitev je za človeka ena največ-jih odlik, saj z Bogom moreta govoriti le angel in človek, s katerim moremo razmišljati o vseh naših problemih.
Kakor je čudno vprašati, kolikokrat naj otrok govori z očetom in materjo čez dan, tako je razumljivo, naj človek pogosto govori s svojim Bogom. Stroga zapoved molitve za nas katoličane velja obveznost nedeljske maše in velikonočnega obhajila, vendar pa vsak sam za sebe presodi, kolikokrat je sam osebno potreben, da se obrne na Boga. Ne potrebuje Bog naše molitve za svojo čast, pač pa mi potrebujemo njegove milosti^ za svoje življenje, to milost pa dosežemo zelo naravno po prošnji v obliki molitve.
Priporočimo Bogu zjutraj svoje skrbi in zvečer se mu zahvalimo. Kakor je čudno, da ne bi otrok, ki dan za dnem sedi s starši pri miza, njim pogledal v oči, tako je tudi čudno, da se človek pri jedi ne spomni na Boga, ki mu dà jed in vse drugo. Sicer pa moli vsak svobodno, kakor mu duša da brez obrazcev, kiateri mu le pomagajo kot opora, da se v zbranosti ohrani.
Priporočamo vam letošnje leto molitev sv. rožnega venca posebej kot družinsko molitev, katera nas je vsa leta zvesto spremljala in moramo spoštovati tiste, ki tako stanovitno molijo to molitev, čeprav bi se komu zdelo le mehanično ponavljanje stalnih besed. Prav z rožnim vencem spremljamo Marijo v njenem veselju, trpljenju in upanju na zmago, kar je vedno tudi delež našega življenja. Tudi po-
ARGENTINI
svetitev p res v. Srcu Jezusovemu in brezmadežnemu Srem Marijinemu ni nič drugega kakor izraz ljubezni do obeh in prošnja za njuno posredovanje milosti našim družinam. Staršem ne ostane večkrat drugega sredstva kot molitev, prav tako tudi vsakemu od nas osebno. Ob Jezusu so se zbirali potrebni z vzdihi prošnja in uslišal jih je. Zgodovina Cerkve je čas uspehov, preganjanja, trpljenja in neprestane molitve. Svojemu narodu v tujini in domovini zelo uspešno pomagamo z molitvijo, kateri nihče ne more zapreti meja. Vedimo: „Kdor v Boga zaupa, ne bo osramočen nikoli“!.
Z zahvalno pesmijo in vedno mogočno „Marija, skoz’ življenje“ je bilo sklenjeno romanje k lurški Mariji, ki je bilo prava manifestacija našega slovenstva in krščanstva.
Meštrovićev večer v SKA
SKA je priredila kot svoj IV. kulturni večer: Meštrovčev večer, s katerim se je želela pokloniti petnajstletnici smrti velikega mojstra, obenem pa tudi spomniti se petletnice smrti prvega tajnika SKA umetnostnega zgodovinarja Marijana Marolta, ki je pred 24-timi leti priredil v okviru SKA razstavo tukaj hranjenih izvirnih Meštrovičevih del. Odprl je ta večer predsednik SKA dr. Tine Debeljak v lepo opremljeni dvorani, kjer je ob stenah bilo razstavljenih čez sto fotografij Meštorvicevih del. Poudaril je rast slovesa Meštrovi-ča-umetnika, ki je zrasel preko razmer Hrvaške in Jugoslavije v umetnika evropske slave ter potem tudi ameriške in svetovne, kjer velja za enega največjih sodobnih kiparskih genijev. Nato je prišel na njegovo razmerje do Slovencev v času dunajskega šolanja, pa zagrebškega učenja mladih slovenskih umetnikov (Goršeta npr.) ter na njegovo zvezo s SKA preko njegove hčerke ge. Marice Meštrovičeve. Nato je prebral pismo tajnika M. Marolta mojstru v zahvalo za dovoljenje za razstavo pri SKÀ ter kot višek originalno pismo mojstra Meštroviča SKA, ki je vzbudil veliko odobravanje v dvorani. Ko je dal pokazati 12 skioptičnih podob najvažnejših Meštrovičevih stvaritev, je zaprosil gospo Marico Meštrovičevo, mojstrovo hčer, da poda svoje predavanje o Me-štroviču-človeku.
Ga. Meštrovičeva je nato orisala življenje in delo svojega očeta z intimno čustvenostjo, toda na akademski višini in s stilistično dovršenostjo. Oris njegovega rojstva, kakor ga pozna iz babičinih ust, je naravnost legendarno-e-pičen in ga je hčerka tudi podala s pravo literarno nazornostjo. Z zavzetostjo smo sledili Meštrovičevi usodi seljaške-ga pastirčka, ki se je šolal ob prijaznosti redovnikov-frančiškanov in je s svojo prirodno nadarjenostjo prišel za kamnoseškega vajenca. Kot tak je vzbujal zanimanje ljudi, ki so ga poslali v šole in na akademijo na Dunaj. Do tedaj, ko je odšel na Dunaj, je nosil vedno le doma narejeno kmečko obleko. V lačnih dunajskih letih se je pridružil dunajski Secesiji in doživel s prvo razstavo velik uspeh. Njegovo mladostno delo Vrelec življenja je odkupil dunajski bogataš in ga podaril Zagrebu, ki ga je postavil na javen trg. Od tedaj je rastel njegov sloves. Sledile so razstave v Parizu, kjer se je sprijaznil z Rodinom in kjer je še večkrat razstavljal, nato v Londonu in Rimu zlasti med prvo svetovno vojno, ko je sodeloval tudi pri Trumbičevem Jugoslovanskem narodnem odboru. Tedaj je delal na Vidovdanskem hramu (Kosovski hram), ki naj bi vseboval nad tisoč skulptur in jih je že par stotin dovršil. Zdaj so raztresene po vseh muzejih sveta. Ta doba je bila doba nacionalne inspiracije, kateri je po vojni sledila religiozna, ki je dosegla
višek v kapeli, dozidani v muzej v Ka-štelama pri Splitu (znani Križani in le sorezi z Jezusovim življenjem, kar je bilo razstavljeno tudi v Ljubljani in je bil priobčen tudi v Domu in svetu!) Po opisu njegovega družinskega življenja v Zagrebu in dobe rektorata na Akademiji je prišla na opisovanje dobe med II. svetovno vojno, ko je bil oče a-retiran in blizu na tem, da ga ustrele. Šele po intervenciji Vatikana in drugih se je rešil v Rim in je vojno preživel v zavodu sv. Jeronima, šele z zavezniki se mu je odprta pot v Švico in v ZDA skupno z družino, kjer je imel službo profesorja za kiparstvo na univerzi v Siracuse v ZDA. Hčerka omenja nato Meštrovićev obisk Stepincu v Krašiču, pa sprejem na Brionih. Vsa svoja dela je še pred smrtjo notarsko zapustil „hrvaškemu narodu“, ne režimu, to pa zato, da bi se njegovo delo ne razgubilo po svetu (npr. v Rusijo). Ko mu je pred 15 leti umrl sin (imel je štiri otroke!), je od žalosti štirideset dni za njim tudi on umrl, ko je delal še do zadnjega, do par ur pred smrtjo. Zdaj ima dve galeriji v Jugoslaviji: v Splitu in v rojstnem mestu Vrpolju v Slavoniji, kjer sicer ni živel, pa mu je mesto hvaležno za njegovo rojstvo tam. — Z omembo, da je bil častni doktor 32 univerz in najvažnejših njegovih izdaj, je sklenila svoje izredno zanimivo in lepo podano predavanje.
RAMOS MEJIA
Spominski večer ob 10-letnici smrti župnika Janeza Kalana
V	soboto 13. avgusta so se ramoški rojaki zbrali v Slomškovem domu, da počaste spomin pokojnega ramoškega dušnega pastirja Janeza Kalana. Večer je pripravil kulturni referat ob sodelovanju šolskega zbora in moškega zbora „Fantje na vasi“. Uvodoma se je lic. Marijan šifrer s pietetnimi besedami spomnil pokojnika in napovedal program, nakar je Marijan Šušteršič predvajal skioptične slike iz življenja in delovanja g. Janeza s spremnim besedilom Maksa Noseta. Šolski zborček tečaja Antona Martina Slomška pod vodstvom gdč. Anice Šemrov je nato s posebno prisrčnostjo zapel tri pesmice: Ko pride dan, Kje so moje rožice in Gozdič je že zelen. .Večino teh pevčkov je pokojni g. Kalan še krstil, nocoj pa so mu zapeli v njegov spomin. Da je ramoška srenja in Slomškov dom to, kar danes je, je v veliki meri prav Kalanova zasluga; znal je zbrati in navdušiti ljudi. O tem je spregovoril njegov sodelavec iz tistih dni Janez Brula.
V	zanosnem govoru je orisal lik pokojnega dušnega pastirja in njegovo delo med ramoškimi rojaki. „Fantje na vasi“ so nato pod vodstvom Jožeta Malovrha z občutkom zapeli : Pojdem v Rute, Gozdič je že zelen in Kje je moj mili dom. S slovensko pesmijo, ki jo je pokojnik tako ljubil, se je tako zaključil spominski večer nanj. Drugi dan, v nedeljo 14. avgusta, je bila v Domu sv. maša za pokoj njegove duše; daroval jo je msgr. Anton Orehar, ki je v pridigi prikazal vlogo dušnega pastirja med verniki; naj zgled in delo pokojnika vodita tudi v bodoče božje ljudstvo, ki mu je bilo zaupano. Po maši pa je lepo število rojakov obiskalo pokojnikov grob in se z molitvijo in pesmijo spomnilo pokojnika.
SAN MARTIN Sestanek Lige žena-Mati
Dne 18. avgusta je imela Liga Žena Mati v San Martinu svoj redni sestanek, na katerem je imel zelo zanimivo predavanje lic. Vladimir Voršič o vtisih, ki jih je dobil na svojem nedavnem potovanju jjo Evropi. Po predavanju se je razvil živahen razgovor. — Prihodnji sestanek bo 21. septembra s predavanjem lic. Stanka Jerebiča.

ljenjsko problematiko spora očetov in sinov v slovenski skupnosti v Argentini ter na mešanje slovenstva z argentin-štvom. Tako pa se začenja v tretjem dejanju nova, zaviralna ljubezenska i-gra med Evo in mladim Sfiligojem. V sicer precej naturalističnem prikazu se javljajo nova vprašanja in razočaranja. Družina je postavljena ob stran. Izkaže se, da je fant, o katerem je sanjala vnukinja, prazen, brez prave slovenske vzgoje — težak samo v „žepu“. Na koncu igre se nakazuje nov zaplet in naznačuje razplet.
Režiserju Maksu Borštniku gre zasluga, da je pripravil to delo v zabavni in domišljeni igri, kateri je publika vidno pritrjevala. Tudi igralci so storili veliko. Radoja Šušteršič je bila prepričevalna s svojo vlogo mirne in razumevajoče babice; gospa Zaplotnikova — Nataša Smersu — je z nekako sebi primerno vlogo pokazala mater, ki ni kos svoji hčerki; Eva — Maruška Batagelj
—	je igrala naravno in pristno, v resničnem prikazu dekleta, ki raste v novem svetu, se vanj vživlja, a je kljub temu bolj slovenska, kot njeni starši, ki se peklijo v argentinski vsakdanjosti. Znala je podati sodobno dekliško neposrednost in odkritost. Štirje člani velike družine: Jože in njegova žena Mila — Frido Beznik in Milka Pezdirc
—	ter Trontel in njegova žena — Lojze Rezelj in Mari Makovec — se niso povzpeli samo do polne igre, ampak so z izvirnim obvladanjem teatralike dosegli najboljši uspeh. Njihove podobe so
bile slikovite in sočne. Marko Urankar je v vlogi Sfiligoja Viktorja podal u-mirjeno in resnično podobo bogatega mladeniča. Ignacio — Franci Šturm — argentinski prijatelj Eve pa je dal nekoliko smešnega poudarka razvneti in jezni družbi. Lahko rečemo, da ni šel nobeden od mladih igralcev čez mero dobrega okusa. Lepo in dostojno je podal svojo vlogo Igor — Gregor Batagelj. Igralec Maks Nose je bil tokrat — natakar. Mladino so dobro podali Marta Rezelj (Busy), Darjan šifrer (Mark), Janika Pezdirc, Marija Repovž, Marko
Mladina iz vrst Slovenske dekliške in Slovenske fantovske zveze na Pristavi nam je v soboto 27. avgusta 1977 pripravila prav prijetno kulturno presenečenje, ko nam je predstavila J. B. Mo-lièrovo komedijo Namišljeni bolnik. Čeprav je komedija že za izurjene igralce dokaj zahtevna, so ji mladi in po večini novi igralci bili kos v polni meri. Kar moramo najprej poudariti, je to, da so tekst dobro obvladali. Vsak je svojo vlogo dobro znal. Drugo, kar nas je razveselilo, je bila lepa in natančna izgovarjava in pravilno naglašanje. Tako čisto in pravilno izgovarjavo bolj poredko slišimo, ker imajo zlasti starejši igralci nelepo navado, da tekst po svoje krojijo in se v izgovarjavi poslužujejo morda tudi nehote — dialekta in seveda lokalnega naglašanja, da takoj lahko ugo-
Jerman, Lojze Rezelj ml. Deklica z rožami je bila Irena Rezelj.
Pri igri so važni tudi tisti, ki se žrtvujejo za zunanji uspeh predstave. Naj jih navedemo: šepetalec, Gregor Batagelj; luči in zvočni efekti, Narte Kin-kelj; izdelava scene, Jože Cukjati, Marko Jerman, Narte Kinkelj. Scenografijo, do potankosti izdelano, kar ni majhna stvar, je pripravil Marko Jerman. — Po predstavi je publika nagradila avtorja M. Willemparta, režiserja Maksa Borštnika in igralce z dolgim aplavzom in rožami.	F. P.
tovimo, iz katerega kota Slovenije je igralec doma, oziroma so bili doma njegovi starši. In na splošno so vsi bili zelo. okretni v gestikuliranju in mimiki. Te vrstice niso napisane kot kritika, ampak naj bodo vzpodbuda vsem mladim, ki imajo veselje do gledališkega o-dra in samo želimo, da bi tudi zanje veljalo staro pravilo, da vsak, ki je z ljubeznijo stopil na odrske deske, jih več ne zapusti.
Glavno vlogo Argana, namišljenega bolnika je odlično podal Janez Golob. Že njegova vitka postava, prijeten glas in spretnost prilagajanja v tako različnih položajih, kažejo, da bo postal izvrsten igralec. Kar bi od njega želeli, je to, da postane jasen v izgovarjavi, zlasti ko govor prihaja v naglico. Sijajna partnerica pa je bila Marija Kopačeva
v vlogi služkinje Toinette. Njej se pozna, da ni novinka na odru in da je po pokojnem očetu podedovala lep igralski talent. Pokazala je v odlični meri tip prebrisane, zvijačne pa dobrohoteče družinske, ali bolje rečeno meščanske služkinje.
Arganovo hčer Angeliko je podala Mimi Kočar, ki je že po svojem mirnem in ljubeznivem značaju za tako vlogo usposobljena. Njena igra je bila prisrčna, pa dostojanstvena.
Belina, Arganova žena, je bila dobro prikazana po Ivanki Kočarjevi. Benefoi, notar, je bil Andrej Keber, ki smo ga tokrat videli prvič na odru. S svojo mimiko in izgovarjavo si je osvojil gledalce in jih spravil v smeh. Ko bo izgubil nekoliko plašnosti, ki je začetnikom svojska, bo postal dober igralec.
Snubca Cleanta je dobro predstavil Frenk Klemenčič, ki je tudi začetnik, a je nastopil kot star igralec brez strahu in samozavestno.
Posrečena dvojica sta Diafoirus (oče) zdravnik — Mavric Kočar in Diafoirus (sin) snubec — Jože Oblak. Mavric Kočar je na odru že doma, ne pa tako Jože Oblak. V igri sta se dobro dopolnjevala. Podalo bi se pa obema malo več glasovne moči in jasne izgovarjave.
Mikavna je bila mala Arganova hči Louison, ki jo je otroško preprosto in prisrčno podala Cvetka Kopač. Tudi njej se pozna dediščina in bo postala zelo dobra igralka.
In končno še trije posrečeni tipi: Be-ralda, Arganovega brata je dobro upo-
dobil Marjan Kopač, ki je odra že dobro navajen in je zato siguren v nastopu, če si še glas okrepi, bo nekoč izvrsten igralec.
Fleurant, lekarnar — Marjan Pograjc in Argonov zdravnik Purgon .— Tomaž Pavšer sta bila kar dobra krona posrečene komedije. Prav dobro sta branila vsak svoje interese in Tomaž Pavšer je ugajal po svoji vehementnosti. Igra bo samo pridobila, če se nekoliko pospeši tempo zlasti v dialogih.
Čestitamo mladim igralcem za lep uspeh in napredek ter za dve uri prijetnega in zelo zabavnega večera.
Vsa pohvala in čestitke tudi režiserju in scenografu Mihu Gaserju, ki je igralce odlično pripravil, sam naslikal lepo scenerijo in igralce oblekel v kostume, ki se prilegajo dobi in ljudem, ki jih je Jean B. Molière ovekovečil v Namišljenem bolniku.
Za razsvetljavo in lučne efekte je poskrbel kakor vedno tudi tokrat Franci Gričar, delo šepetalk sta opravili Marija Dolinšek in Anka Golob.
Pristavska mladina pa naj s tem delom nadaljuje, saj je to ena od prelepih prilik, da si na ta način ohranja in bogati slovenski jezik, da ga lepo in čisto govori in s tem vzbuja in ohranja lepo materino govorico vsem drugim.
Igra bo ponovljena še v soboto 3. septembra ob 20. uri in v nedeljo 4. septembra ob 17. uri popoldne. Prirediteljem in obiskovalcem pa toplo priporočamo točnost.
pk.
„Namišljeni bolnih“ na pristavshem odru
SLOVENCI PO SVETU
VENEZUELA
Društvo Sv. Cirila in Metoda
1. julija se je vršil redni občni zbor društva sv, Cirila in Metoda. Po podanih poročilih predsednika in blagajnika, so bile volitve novega odbora. Izvoljeni so bili naslednji odborniki: Boštjančič Anton, Kelbič Rudi, Brundula Albin, Iskra Vinko, Majer Alexander, Grilc Janez. Na prvi seji si bodo izvoljeni odborniki razdelili odgovornosti v odbo-ru.
Če gledamo na to skupino Slovencev, včlanjene v svojem društvu, moramo občudovati njihovo vztrajnost in požrtvovalnost. Saj skupno delo terja ie-prestanih žrtev, materijalnih in še bolj duhovnih in moralnih. Le tako je mogoče sožitje in delo med različnimi značaji in mnenji.
Preteklo leto je društvo izboljšalo svoj „domek“ na Junkito, kamor 3o člani radi zahajali. Tudi kulturnega dela ne smemo prezreti. Ob raznih prilikah smo videli nastop naših otrok, njih pesem, rajanje in besedo. Tako n. pr. na Romanju, na Materinskem dnevu in t.d. Za to gre pač zahvala vsem staršem, zlasti pa še ge. Tončki, ki ie nosila „težo dneva“ pri tem. Zahvala in priznanje naj velja tudi vsem odbornikom, ki so požrtvovalno hodili na seje in načrtovali delo. To jim je priznal tudi občni zbor, ki jih je znova izvolil za novo poslovno dobo.
„Komunizem reši vsak problem.“
„Da. Rešitev pa ostane zmeraj problem.“
PO ŠPORTNEM SVETE
BOJAN KRIŽAJ je zmagal v prvem tekmovanju za pokal Andski Kandahar na Cerro Catedral v Bariločah. Višinska razlika tega slaloma je bila 180 metrov, proga sama pa dolga 520 metrov s 63 vratci v prvem teku ter s 56 v drugem. Križaj je progo presmučal v skupnem času 95,70 s, drugi je bil Argentinec Juan Angel Olivieri s 95,73 s, temu sta sledila Slovenca Mišo Magušar in Jože Kuralt, peti pa je evropski kandaharski zmagovalec 1977 Bolgar Peter Popangelov.
ROSEMARIE ACKERMANNOVA (NDR) je prva ženska, kateri je uspelo preskočiti višino 2 metrov. Na Olimpiadi v Miinchenu je bila sedma, vendar ji takrat niso posvečali kake posebne pozornosti. Tudi letošnjo lahkoatletsko sezono je kar „slabo“ začela — preskočila je samo 180 cm.
JUGOSLOVANSKO nogometno prvenstvo se je letos začelo 14. avgusta. Ljubljanska Olimpija je v Beogradu s Partizanom izgubila 1:2, v drugi zvezni ligi pa sta se pomerila Maribor in novinec Rudar iz Velenja. Zmagali so pre-iskušeni Mariborčani, ampak le z 1:0.
Za dobrodelni sklad Zveze slov. mater in žena so darovali namesto cvetja na grob: $ 5.000.—, ga. Mramor za gdč. Malči Mežan, $ 5.000 N. N. Capital in 1.000 R. Mejia za g. inž. Gustav Zemanek, 3.000 N. N., Capital za g. Košička umrlega v domovini in ga. Milka Pezdirc 3.000 namesto cvetja na grob Marcelu Križu. Vsem dobrotnikom Bog povrni !
Slovensko gledališče Buenos Aires
MARJAN WILLEM PART
VNUKINJA
igra v 3 dejanjih REŽISER: MAKS BORŠTNIK
petek, 2. septembra ob 20.30
sobota, 3. septembra ob 17; za dijake znižana cena sobota, 3. septembra ob 20.30
Začetek točno ob napovedani uri
Dvorana Slovenske hiše, Ramón Falcón 4158, Bs. Aires
Vstopnice v predprodaji v Dušnopastirski pisarni
S D O
S F Z
PRISTAVA vabita na veseloigro
"Namišljeni bolnik"
Avtor: Jean B. Molière	Režija: Miha Gaser
V	soboto, 3. septembra, ob 19.30 uri
V	nedeljo, 4. septembra, ob 17. uri
Pričakujemo vas!	Odlično se boste zabavali!
Vabimo vse slovenske protikomunistične borce na počastitev spomina
Generala Leona Rupnika, dr. Lovra Racina In soborcev
ob 31-letnici njihove nasilne smrti v nedeljo, 4. septembra 1977 v Slovenski hiši
ob 9.30 sv. maša zadušnica
po sv. maši pred spomenikom junakov molitve in spominska beseda.
KREDITNA ZADRUGA “SLOGA” z. z o. z.
Bmé. Mitre 97	Ramos Mejia
II.	GOSPODARSKO-PROSVETNI VEČER lic. Pavle Fajdiga
Sodbe zunanjega sveta o argentinskem gospodarstvu
V soboto, 3. septembra, ob 20. uri v zadružnih prostorih.
Lepo vabljeni!
OSREDNJA HIŠA: LOMAS DE ZAMORA
A v. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Sàenz)
OBVESTILA
PETEK 2. septembra:
V	Slovenski hiši ob 20.30 uprizoritev Willenpartove igre „Vnukinja“ v režiji Maksa Borštnika.
SOBOTA, 3. septembra:
V	Slovenski hiši ob 17 in 20.30 uprizoritev Willenpartove igre „Vnukinja“ v režiji Maksa Borštnika.
SKAD vabi na likovna razstavo, ki bo ob 1930 v mali dvorani Slovenske hiše. Vsi lepo vabljeni.
V	SLOGI, Bmé. Mitre 97, Ramos Mejia, ob 20. uri govori lic. Pavel Fajdiga: Sodbe zunanjega sveta o argentinskem gospodarstvu.
Na Pristavi v Castelarjn veseloigra „Namišljeni bolnik“ v režiji Miha Ga-serja. Začetek ob 19.30.
NEDELJA, 4. septembra:
Čajanka Zveze slov. mater in žena v Slovenski hiši ob 16. uri.
Počastitev spomina generala Leona Rupnika v Slovenski hiši ob 9.30.
Na Pristavi v Castelarjn 7. mladinski dan.
PETEK, 9. septembra:
V	Slovenski hiši peti kulturni večer SKA. Predava dr. M. Gogala: Vsebina evangelizacije.
SOBOTA, 10. septembra:
V	Slomškovem domu DRUŽINSKI VEČER pri pogrnjenih mizah. Pester kulturni program prične točno ob
20.	Vstopnice v predprodaji. Vabi odsek Zveze slov. mater in žena — Slomškov dom.
NEDELJA, 11. septembra:
Mladinski d®n v Našem domu v San
Justu.
ZVEZA MATER IN ŽENA
SLOMŠKOV DOM
sobota, 10. septembra, ob 20:
DRUŽINSKI
VEČER
•	Avdiovizual iz življenja v Domu
•	Pevski nastop: otrok (A. Šemrov) zbor mladenk (Anka Saveli-Gaser)
•	Domača večerja in prosta zabava Vstopnice v prodaj’. Pričeli bomo točno.
IV. LIKOVNA RAZSTAVA
■
■
■
3.	septembra v Slovenski hiši :
Pričetek ob 19,30.
S
4.	septembra od 11 do 16 ure. }
Prireja S. K. A. D,
Prot dr. JUAN JESUS BLASNIK
■
■
;	Specialist za ortopedijo
in travmatologijo
■
■
■	Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja
Capital Federal Tel. 41-1413
■
8
: Ordinira v torek, četrtek in soboto • od 17. do 20. Zahtevati določitev ; ure na privatni telefon 628-4188.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAÜL CASCANTE
Escribano Puhlico Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
Vse za dom,
Pohištvo
PODRUŽNICE: EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
Dekoracije
V	Slovenskem domu v San Martinu
po maši roditeljski sestanek.
PETEK, 16. septembra:
SKAD vabi na zaključno debato seminarja o krščanskem socialnem nauku, preko okrožnic in koncila ob 20. uri v mali dvorani Slovenske hiše.
NEDELJA, 18. septembra:
V	Slovenski vasi 26. mladinski dan.
SREDA, 21. septembra:
Sestanek Lige žena in mati v San Martinu ob 18,30 uri. Predaval bo lic. Stanko Jerebič.
SOBOTA, 24. septembra:
Proslava šolskih otrok v Slovenski hiši na čast škofu Antonu M. Slomšku, očetu slovenske šole.
SKAS — predavanje prof. dr. Milana Komarja v okviru študijskega ciklusa ob 16. uri v Slovenski hiši.
NEDELJA, 25. septembra:
Celodnevno praznovanje obletnice
SLOMŠKOVEGA DOMA.
NEDELJA, 2. oktobra:
Na Pristavi kronanje podobe Marije Pomagaj.
Velika sanmartinska tombola.
SDO	SFZ
Slovenska vas
vabita vse na svoj
26. MLADINSKI DAN
18. SEPTEMBRA 1977
ESL0VENIA LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare Redacción y Administración :
Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
g m 33 S w g b Ti	FRANQUEO PAGADO
	Conceaión N* 6776
«o -S	TARIFA REDUCIDA
< <3	Conceaión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad	
Intclectual N* 1.3624266	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1977 za Argentino: $ 3.500.— (360.000), pri pošiljanju po pošti $ 3.600.— (360.000); ZDA in Kanada pri pošiljanja z avionsko pošto 24 UiSA dol.; obmejne države Argentine 18 USA dol.; Avstralija 30 USA dol.; Evropa 27 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 18 USA dol.
Tallesrea Gràficos Vilko S.R.L., Eetadoe Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
ai
S D O - PRISTAVA - SFZ
VABITA NA
7. MLADINSKI DAN
4 . SEPTEM BiR’A ,	1977.
s sledečim programom:
8.00 tekmovanje v odbojki in nogometu 11.15 dviganje zastav
11.30	sv. maša
12.30	kosilo
'13.30 nadaljevanje šporltnih tekem
16.30	veseloigra „Namišljeni bolnik“
nato prosta zabava
Sodeluje WOODSTOCK Vas pričakujemo!
Peti kulturni večer SKA
bo v petek 9. t. m. ob 20. uri v Slovenski hiši.
Predava dr. Mirko Gogala o evangelizaciji Cerkve v sodobnem svetu, drugi del: Vsebina evangelizacije.
Vsem prijateljem in sorojakom sporočamo žalostno vest, da nas je dne 28. avgusta v 81. letu starosti zapustila naša ljuba mama, stara mama, tašča, gospa
Ivanka Oblak roj. Grum
K zadnjemu počitku smo jo položili v soboto 27. avgusta na pokopališče Villegas.
Zahvaljujemo se vsem velikoštevilnim darovalcem vencev, predvsem pa vsem, ki so nas v tem bolečem trenutku spremljali bodisi osebno ali pismeno. Iskrena zahvala tudi čč. gg. duhovnikom za molitve ob krsti, posebno župniku č. g. dr. Alojziju Starcu za pogrebno mašo.
Priporočamo jo v molitev in blag spomin.
Žalujoči :
Ivanka por. Malovrh in Zalka por. Jakoš, hčeri z družinama.
Feliks, Ciril in Tone, sinovi z družinami v imenu ostalega sorodstva.
Buenos Aires, Vrblenje, Gornji Ig, Ljubljana, Bevke, Gora Vagovka, Strahomer in Zaklanec.