Iz Jugoslaviie. — Smrt za domovino. Dne 10. t m. je .umrl v garnizijski bolnici v Ljubljani šestošolec lvan S t r u k e 1 j, sin tovariša Ivana Struklja, nadučitelja na Viču in predsednika Slomškove Zveze. Miadi Strukelj se je dne 7. t. m. javil brez očetovega dovoljenja v Koroško legijo pro stovoljcev. Se isto noč ga je zadel v Podrožici drobec granate. Težko ranjenega so pripeljali v Ljubljano, kjer je neizprosna smrt ugrabila življenje navdušenega mladeniča. Bodi mu ohranjen časten spomin! Užaloščenemu očetu iskreno sožalje! — Svojemu poročilu dostavlja sobotni »Slo venec«: »Neumevno nam je, da vabijo v legijo 16 letne dijake, in to celo brez dovoljenja staršev! Kdo ima na vesti te žrtve!?« — Ko smo brali to »Slovenčevo« opazko, smo se spomnili tega slučaja: Med vojno je moral v vojaško službo tudi naš ljubljanski tovariš Karel W i d e r, dasi je že prekoračil 45. leto in dasi je prosilo šolsko vodstvo, naj ga oproste vojaške službe, ker ima premalo učiteljev ter mora zaradi tega pouk in vzgoja mladine fia tem zavodu trpeti. Od Widra mnogo mlajši učitelji so bili pač oproščeni, Wider pa je moral v vojake. Kakor vemo, so Widra potrli napori vojne službe, in bolezen, ki si jo je nakopal v njej, ga je položila v grob v Podgorici v Crni gori. Od žalosti uničena, je mesec dni potem umrla še njegova žena. ostavivši dvoje sirot . . . Sedaj pa vprašamo nadzornika L a v t i ž a r j a, je li nam zna odgovoriti na vprašanje: Kdo ima na vesti te žrtve?! — KaJ ie z zakonom o volllni svobodl? Na Narodni vladi v Ljubljani so rekli, da ostane vsem zakonom veljava, dokler ne dobimo novih. Torej sklepamo prav, ako menimo, da velja ta določba tudi za zakon o volilni svobodi. V teoriji! Ali v praksi tudi?, Najbrže ne. kakor kaže ta-le slučaj: Vršile so se volitve v višji šolski svet. Vollli sino svoja dva zastopnika in njiju namestnika, kakor nam je velevalo preprieanje in kakor se nam je zdelo, da bo bolje za nas in za šolo. Tako so volile tudi učne osebe na II. deški šoli v Ljubljani. A to ni bilo po volji Janku Nepomuku Jegliču, voditelju imenovane šole. Pestil je neko svojo ueiteljico, eeš, kako more voliti taka dva »liberalca«, kakor sta Jelenc in Gangl? Uotična učiteljica tnu je pravilno odgovorila, da je volila tako, kakor se ji najbolje zdi. In sedaj vprašamo: Kje si je Jeglič vzel pravico, da se tako infamno zadira v volilno pravico svobodne državljanke? In kako Jeglič ve, koga je dotična svobodna državljanka volila? Ali je to volilna svoboda? Ker je Jeglič kršil zakon o volilni svobodi, ga kličemo na odgovor! Obeneni odločno protestujemo proti zlobni nakani, ki bi hotela dotični učiteljici količkaj škodovati zaradi tega, ker je svobodno izvršila svojo državljansko pravico! Jeglič naj hvali Boga, da ga puščamo na miru! Ce nas bo izzival z »liberalci« in še dalie šaril po metodi svojega protektorja Šusteršiča, mu solncc raztopi tnaslo na glavi! To mu garantujemo! — Iz šolskega nadzorstva. Narodna vlada SHS v Ljublani, oddelek za uk in bogočastje, je odstavila Ivana D r e f 1 a k a , okrajnega šolskega nadzornika za mesto Maribor in za nadzorstvene okrajc Sv. Lenart, Mariborska okolica in Slovenska Bistrica, ter za to okrožje začasno nastavila Jakoba J u r k a . okrajnega pomožnega učitelja v Mariboru. — Referent za bogocastje na pristojnem poverjeništvu. Namesto obolelega profesorja dr. Janeza Zoreta je dodeljen poverjeništvu za uk in bogočastje Narodne vlade SHS v Ljubljani kot refcrent za bogočastje profesor dr. Lukman. — V VIII. plačilni razred z veljavnostjo od 1. januarja t. 1. je pomaknjen prof. Mihael Michor na državni obrtni šoli v Ljubljani. — Z obrtne šole v Ljubl.iani. Sedanji invalidski oddelek na obrtni šoli v Ljubljani se preosnuje v samostojcn zavod. — Razpuščena neniška šola. Višji Selski svet v Ljubljani je razpustil nemško šolo v Lipici, ker nirna zadostnega števila pristno nemških otrok. V to šolo všolani otroci se všolajo na šolo v Rudi, oziroma Oorenjce, ki se poslovenita. — Smrt za doinovino. Na koroški fronti je padel učiteljiščnik lcgionaš Slavko P e č n i k , rodotn iz Buč. Časten spomin junaku! — Iz Ribnice na Dolenjskem nain pišejo: Narodno vlado SliS v Ljubljani smo naprosili, naj ustanovi v Ribnici ineščansko šolo s kmetijskim značajem, vendar ne po starem zakonu, kar se tiče plačevanja učnega osobja. — Ali bi ne bilo prav, ko bi mislili tudi na pospeševanje naše domačc (lesnc) obrti? —¦ Susteršičevi ostanki šc vedno kot zastopniki deželnega odbora intrigujejo po fiaših okrajnih šolskih svetili. Ven z njimi! — Iz slovenjegraškega okraja nam pišejo: Na nadzorniškem stolcu v Slovenjem gradcu sedi še vedno zagrizcni nemškutar in ponemčevalec šol v okraju, zloglasui nadzornik Schechel. Malo mesecev pred preobratom, ki nam je prinesel Jugoslavijo, so mu njegovi protektorji v Oradcu naklonili nadučiteljsko mesto v Slovenjem gradcu, in tako imamo ua dveli važnih mestih v okraju moža, čigar delo, gledano s pedagoškega stališča, ni pomcnjalo njč drugega, kakor neprestano nazaiJbVanje šolstva, protežiranje nezinožnih in zapostavljanje dobrih, narodnili učiteljev in učiteljic; z narodnegastališča pa neodkrito, zahrbtno pospeševanje šol, ki jih je ustanavljal »Schulverein«. — Če premotrimo delo nadzornika Schechla, nc vidimo nič, kar bi se mu lahko štelo v dobro. V narodnostncm oziru — in edino ta je za cnkrat odločilen pri aprobaciji šolskih faktorjev v naši Jugoslaviji — ga pozna vse njemu podrejeno učiteljstvo. Ali kolikokrat se je pregrešil proti najprimitivnejšim zahtevam, ki jih stavimo vsakcmu nadzorr.iku, ne moremo navajati. Zadostuje naj en slučaj. ki osvetljujc poleg njega tudi osebo siccr starega in zaslužnega nadučitelja z eno veliko napako: ne zna in rioče se prilagoditi našemu času in njegovemu zmagoslavnemu pohodu ter je na večer svojega delovanja dosegel žalostno čast, da ga nihče v šolskem okolišu ne spoštuje in ne upošteva. Vse to vpliva tudi na ,šolo, ki je iaktično ena najslabših v okraju. — Deja-. nje se vrši v šaleški dolini. Mlado učiteljico sa nastavili na imenovani šoli. Komaj je začela učiteljevati, že je bila ovadena po anonimnem pismu nadzomiku. ker je občevala s slovenskirni in hrvatskimi častniki. Ubožica je od žalosti nevarno zbolela. Idilično sliko pa nam nudi konferenca o priliki inšpekcije nadzornika Schechla. Iz osebnega sovraštva — ali morda neke vrste nevoščljivosti — je nastopil nadučitelj proti učiteljici silno sirovo in ji grozil, da jo spravi ob službo. Ko se je zagovarjala, jo je imenoval »freches Madchen« vpričo zbranega učiteljskega zbora. Nadzornik je ta prizor poosebljene netaktnosti mirno gledal. Nedolgo po tem je učiteljica izpustila otrokc ob 2. popoldne dornov. Nadučitelj, ki jc to zapazil, je prikričaUv razred, zakaj je izpustila otroke pol ure prezgodaj iz šole. Zagovoru učiteljice, da odgovarja co urniku, ni dal veljave ter je kričaje odšel. Cez nekaj minut se vrne in pravi: »Eh, kaj! Zmotil sem se! Zmoti se vsak lahko!« Te besede so bile edino opravieenje skrajno netaktnega nastopanja. — Poglavje o občevanju nadučiteljev s podrejenim učiteljstvom je postalo pod stariin režimom za učiteljstvo ena najsramotnejših. Po večini so bili vzroki osebno soviaštvo, nevoščljivost in kar je že takili lepih čednosti, ki jih je irael učiteljski stan vsekdar preobilo. Posledice so bile nazadovanje šole, padanje ugleda pri ljudstvu in inteligenci. Zato je potrebno temeljito očiščenje posebno pri učiteljstvu. kiivci pa se naj potrkajo na prsi in se poboljšajo. — Ce nadaljujemo oris nelepega občevanja in dela na imenovani šoli v šalcški dolini, ni vzrok kako osebno maščevanje, ampak namen pokazati na enem slučaju nelepe čednosti našega učiteljstva — čednosti, ki jih bo moralo temeIjito izžgati iz src, če bo hotelo s pridoni delovati pri velikem vstajenju našega troedinega naroda. Saj bo baš učiteljstvu pripadla najvažnejša naloga: vzgoja novc generacije. In če ni učitelj velika in pleineniia osebnost — Foerster se v svojem delu »Schule und Charakter« slično izmža — je njegovo delo nepopolno in naravnost škodljivo. — In tako nam je razgaliti jako sramoten prizor iz učiteljskega /livljenja. Pri inšpekcijski konferenci je ebddžil nadučitelj napram nadzorniku učiteljico, da čita med uro ročnih del. Kot dokaz pozove učenke pred nadzornika. Ko hcče učiteljica svoje učenke vprašati, zavpije nanjo: »Nicht vorsprecheti. Die Kiider \verden zuerst sprechen!« — Razvije se sledeč, jako značilen dialog. Nadučitelj: »Kaj dela učiteljica pri ročnih delih?« Učenka: »Kažejo nam, čitajo ali piscio.<• Nadučitelj: »Kakšno knjigo čita?« Učerika: «Rdečo.« (Rdeče vezan Maierjev »Nazorni nauk«.) Nadučitelj je z odgovori nezadovoljen: »Včeraj ste pa drugače pravile.« Otroke odpusti, vpliva nanje v odsotnosti učiteljice in jili pokličft č?z dve uri še enkrat pred nadzornika. Lčenke so izrckle, kakor jim je bilo naročetio po nadučitelju. Ta nečuveni šolski škandal, ki ne bije v obraz samo taktnosti, ampak vsem pcdagoškim načelom, je mirno gledal naazornik, ki bi bil poklitaii, da nastopi kot posredovalec. — To je samo en slučaj, dobilo pa bi se jih obilo. Nadzornik Schechel ni mož na svojem mestu, istotako ne nadučitelj, ki iz osei)nega sovraštva napram rodovini mlade učiteljice žalostno končuje svojo delapolno pot. — Ciščenje mora biti temeljito. Učitelje hočemo imeti narodne ko>. člane naroda, lepe, plemenite in nemalenkostne osebnosti kot ljudi. Brez tega je narodna vzgoja nemogoča. — Smrtna kosa. V Gornji Radgoni je dne 4. januarja t. 1. po dolgi in mučni bolezni umrl tamkajšnji vpokojeni šolski ravnatelj Simon Erschenjak v 80. letu svoje starosti. Pokojnik je nepretrgoma 50 let služboval na tamkajšnji ljudski šoli ter bil na glasu kot izvrsten učitelj. Vkljub visoki starosti je do zadnjega vestno izvrševal svoje stanovske dolžnosti, dokler ga ni pred dvema letoma zadela kap ter ga priklenila za vedno na posteljo. Smrt mu je bila rešitev iz žalostnih razmer, ki je v njih preživel poslednje dneve. Bodi mu zemljica lahka! — Društvu »Akademski dom« v Zagrebu je daroval vladika dr. A. B. Jeglič ustanovnine 1000 kron.