Na polhe
Splsal Kompoljski.
tesen je prihajala v deželo. Zlatorumeno polje se je prarnilo, in žito je polnilo kmetovalčeve shrambe. Težko obložena dre-vesa so se iznebila sladkega bremena. Travniki in senožeti so saraevali brez visoke trave in brez pestrih cvetic- Po njih. so se pasle črede lepo rejene živine. Gozdi so izgubljali svojo temnozeleno obleko. Listje je rumenelo in polagoma odpadalo.
Ambrožev stric je vsakokrat težko pričakoval jeseni. Olajšalo se mu je srce, če so bili poljski pridelki že pod streho. Saj se ni bilo več treba bati, da bi uničila huda ura plud trdega in dolgega dela. Tako je pa lahko mirno čakal zime; saj je bilo vsega dovolj v shrambah in se ni bilo bati pomanjkanja.
Stric se je pa še iz drugega vzroka veselil jeseni in tako težko pri-čakoval, kdaj prične rumeneti listje po zelenih bukovih gozdih. Takrat se je namreč pričel zani kakor tudi za marsikoga drugega znameniti lov na polhe.
Ambrožev stričko je bil najboljši in najstrastnejši   polhar  v   vsi vasi.
Na stotine polšjih pasti je ležalo pri Ambroževih črez zimo in poletje na podstrešju. Vse to je bilo stričeva last. Seveda je bilo potreba vsako zimo vse pregledati in popraviti, ako se je bilo kaj pokvarilo na zadnjem polšjem lovu. V dolgi zimi je striček oskrbel vse to. V začetku jeseni pa je privlekel izpod strehe vso to ropotijo, ter sta še vsako past posebej pre-gledala striček in desetletni France, ako je sposobna za lov.
Polhe je iovil Ambrožev stric skoro že toliko časa kakor dolgo je pomnil. Že kot sedemletnega paglavca ga je vzel oče prvikrat s seboj na polšji lov. In od takrat je hodil vsako jesen. V jeseni so imeli pri Ambro-ževih skoro vsak dan polšjo pečenko, odkar se je pričel in kolikor časa je
-s«    283   ,«-                 .               ,
trajal lov na polhe. Jedli so tudi v krompirju kuhane polhe, ki so jako dobra jed. — In kadar je obolelo kakšno živinče v vasi in ni bilo nikjer drugje dobiti polšje masti, so jo gotovo dobili pri Ambroževem stričku. Tudi zaloga znanih toplih polhovk — kučem — ni nikdar pošla pri Am-broževih. Stric je še vrhutega prodal vsako leto mnogo polšjih kožic.
Letos je prorokoval stric že poleti, da bo mnogo polhov. Neke ne-delje je šel nalašč v gozd, da je pogledal, kako bo obrodil žir. Vrni! se je jako zadovoljnega lica.
,,Letos bo pa dosti teh živalc in debele bodo;" je rekel domačim. »Žiru je toliko kakor ga že dolgo ni bilo."
I>Striček!" se oglasi France izza mize. nLetos se me pa ne ubranite, da bi ne šel z vaini. Dosti velik sem že. Lani ste mi tudi že obljubili, da me vzamete letos prav gotovo s seboj."
MNo, te bom že vze!; nosil ini boš vsaj pasti, pa kuril boš v gozdu."
Nekaj tednov potem sta še enkrat pregledala vse pasti s Francetom. Deček je bil jako marljiv in vesten pri tem delu, kar je seveda veselilo strička.
nKdaj pojdeva, striček?"
BBoš že še videl. Zdaj še ni pravega časa za to. Naj se še malo po-rede, bodo dali več masti, in tudi kožice so boljše.
HJernačev Luka je pa že odžel pred par dnevi."
nZato je pa tudi prinesel same miške domov; saj sem videl."
France je moral še par tednov nestrpno čakati. Slednjič je pa le prišel tisti čas. Neke srede pride France ravnokar iz šole. Še ni dobro použil pre-stanega kosilca, že ga pokliče stric. France pogleda strička in vidi, da je že oborožen z vsem potrebnim za polšji lov. Na klopi je bilo mnogo polšjih pasti, nabranih na vrvco. Poleg je ležala sekira in bisaga, napolnjena s krompirjem, kruhom in drugimi potrebščinami. Stric je pa stal poleg vse te priprave z debelo gorjačo v roki Ko je France videl vse to, je poskočil in zavriskal od samega veselja.
nHalo-6! Na polhe, na polhe!"
,Da, France; na polhe greva! Le oprtaj si!" Franee si je oprtal nekaj na vrvci nabranih pasti in vrgel polno bisago črez ramo.
,Ali ne bo pretežko?" se oglasi striček, raedtem ko si je oprtal trikrat toliko pasti, kakor jih je imel France, in vzel sekiro.
,,Eh, striček! Nesel bi še enkrat toliko na polšji lov. Čemu pa jem-ijete sekiro, saj jih ne bova pobijala s sekiro?"
^Norček. Treba bo kuriti in sekati drogove za nastavljanje pasti."
Nato sta odrinila. Šla sta za vasjo črez polje ter jo zavila po seno-žetih proti gozdu. Pot je bila dolga in strma. Dasi sta hodila počasi, je vendar prihajalo obema vroče, in znoj je curljal obema z obrazov. Francetu je postalo breme kmalu pretežko. Vendar se ni hotel pokazati slabiča. Po-biral jo je pridno za stricem, ki je hodil prcd njim.
Končno sta vendar dospela na zaželeno mesto. Bilo je sredi velikega, temnega gozda, kamor redko stopi človeška noga Po kratkem počitku sta se odpravila takoj na delo; zakaj solnce je stalo že precej nizko.
-*    284    *-
Striček je izvlekel iz enega konca bisage želoda in hrušk-drobnic. Iz žepa pa je vze! steklenico, napolnjeno z oljem, in par kurjih peres. Pokazal je Francetu, kako mora namazati vsak želod in vsako hruško, preden jo porabi za vado.
»Striček, ali bi se ne vjeli polhi, če bi ne bila namazana vada z oljem?"
»Sevetia bi se, a ne dobila bi jih toliko. Olje diši polhom, da gredo rajši v past"
Po tej opombi \n vzel striček sekiro in odšel, da naseka dolgih in tankih drogov. France pa je pridno deval vado v past. Ko se je vrnil striček z butaro drogov, je že bilo pripravljenih za lov skoraj sto pasti. Vzela sta jih vsak nekaj na hrbet in odšla nastavljat. — Nastavljanje je precej dolgotrajno in ne ravno lahko delo. Vsako past ]e treba natakniti na drog in jo postaviti visoko na bukev. Striček je to dobro razumel. Tudi je vedel, kje morajo biti polhi. Že med nastavljanjem sta jih nekaj prepodila. Šele po tein delu sta si lahko privoščila pravega počitka ter prigriznila košček kruha s slanino. Medtem je prišlo še nekaj drugih polharjev iz vasi, ki so tudi nastavili v bližini svoje pasti.
Mračilo se je. Širokovejnate bukve so se videle Francetu v polmraku kakor kake pošasti, ki iztezajo velikanske kremlje, da bi koga pograbile Tesno mu je prihajalo pri srcu. Upal si pa vendar ni ničesar reči, ker ga je bilo sram. Pridno je prilagal na skupni ogenj drv, da je plaraen močno plapolal v zrak sredi skupnega ležišča. Polharji so posekali nekoliko bukev ter devali debele hlode na ogenj.
Popolnoma se je stemnilo. Plapolajoči ogenj je obseval le najbližja drevesa. Polharji so ravnodušno posedli okrog ognja, si prižgali tobak ter kratnljali o vsakovrstnih stvareh. Pravili so tudi, kako podi peklenšček z velikanskim bičem polhe po gozdu. France je čul že marsikaj dotna o tem. Takrat ga ni bilo strah. Ko je pa to sedaj slišal sredi temnega gozda v tihi noči, so se mu kar ježili lasje. Mislil si je: ,,Kaj bi bilo, če bi pe-klenšček sedajle pridrvii s svojo čredo?" Napeto je poslušal pripovesti. Časih se mu je zazdelo, da nekaj praskeče po gozdu. Zdelo se mu je tudi, kakor bi kdo kihnil tam za kakim drevesom. Sova se je časih oglasila s svojim mrtvaškim in dolgozategnjenim glasom, tako da je Franceta kar zona obšla.
BPolhi že kihajo!"   se  oglasi stari polhar in nadaljuje pričeto povest.
France je zdaj vedel, da delajo polhi tisto prasketanje v gozdu in da so tisti kihanju podobni glasovi polšji. Oddahnil se je nekoliko od strahu, vendar ni mogel biti miren. Stiskal se je vedno bolj in bolj k svojemu stričku.
Precej časa so sedeli polharji pri ognju, sušili baklje, pekli krompir in pušili. »Zdaj bi pa že bilo dobro, da malo pogledatno," se oglasi striček; ,midva sva nastavila prej. Slišal sem,  da se je že izprožilo dosti pasti."
Striček je vzel prižgano bakljo in odšel v temo. France je silil z njim, pa ga ni hotel, češ, da bi se lahko poškodoval. Sicer mu je pa bilo Ijubše, da je ostal. Tu pri ognju med drugimi polharji se je čutil mnogo bolj var-nega nego tam zunaj v temnem gozdu.

                      285   
Striček se je vrnil za kake pol ure in prinesel dvajset tolstih polhov. Spekel jih je takoj en par sebi in Francetu. Počasi so vstajali tudi drugi polharji, odhajali ter se vračali z večjim ali manjšim pienom.
Francetu se je dremalo. Nič več ni mislil na peklenščka, ki podi divjo svojo čredo v temni noči z ognjenim bičem. Polastila se ga je sladka utru-jenost, in oči so se mu kar nehote zaprle. Striček mu je pripravil iz listja in trave ležišče pri ognju, in France je zaspal.
Striček ga je poklical šele zjutraj, ko se je solnce prismejalo izza gor.
Izprva si je mel zaspane oči, a kmalu se je zavedel, kje je. Posebno ga je veselilo, ko je videl poleg ugaslega ognjišča cel kupček tolstih polhov.
Drugi polharji so bili že odšli domov. Ambrožev striček in France pa sta še enkrat pregledala pasti in pobrala polhe. Pasti sta pustila nastav-Ijene, polhe sta pa nabrala na vrvco in odrinila proti domu.
Ambrožev France ni še nikdar tako ponosno stopal proti vasi kakor takrat. Saj je šel s celim vencem tolstih polhov s polšjega lova, ki se je obnesel tako dobro. Gotovo so mu šli v slast kuhani tudi v krompirju, itl pozimi ga bo lepo grela kučma, ki mu jo je napravil stric iz polšjih kožic.