660
Rudolf Maister: Prešernu post festum.
Prešernu post festum.
i.
©dkar so tvoje pesmi zadonele in prst duševno si nam razoral ter sile mrtvemu telesu dal, se vijejo pred nami ceste bele.
In te široke, nove ceste bele zavestno dvigajo se s prašnih tal in pričajo, da narod naš je vstal, ker misli tvoje vsega so objele.
Ti narodu si vse; njegov gospod,
ti oče si mu, brat in učenik,
ki kažeš z duhom duhu svetlo pot.
Ti si mu vse, tu treba ni dokaza — Saj ti sezidal krasen, trajen spomenik je z žulji v potu trudnega obraza.
L
II.
o kralj Matjaž pred zvesto svojo četo, molče z granita svetu govoriš, da truden le začasno spanje spiš in v pesmih nam vzbudiš se vsako leto.
Prihajalo bo k tebi ljudstvo vneto iz revnih koč in iz bogatih hiš . . . Da bolj ko nekdaj v krvi mu živiš, bo pričalo vesoljstvu s himno sveto.
In spomenik tvoj zvesto bo odet v najlepše pisani domači cvet iz naših svetih mej od vsepovsod.
Ob njem se pesem tvoja pela bo, črez Triglav in črez Kum donela bo, ker k tebi narodna bo božja pot.
Rudolf Maister: Prešernu post festum.
661
III.
y^daj tu stojiš, svedok minulih dni, pred nami — svetlega podoba kneza. Do' tebe naše ljudstvo roke steza, ko pred Mesijo pred teboj kleči.
Drevenje ure pa nikdar ne spi. Celo najbogatejšega, glej, Kreza ugonobi stoletij zob in jeza. Se kamen trd in jeklo čas zdrobi. —
In ta tvoj spomenik — pol bron, pol skala —
bo tudi sila časovna razprala.
O bronu, kamnu nič ne bo sledu.
Imel pa drugih, trših boš stotine
in zadnji spomenikov teh izgine
s človekom zadnjim tvojega rodu . . .
IV.
Xn danes je vseh dragih mrtvih dan . . . V nagrobne cvetke kapajo solze in lučice v jesenski hlad gorč, k molitvi sklepa se drhteča dlan.
A z groba, kjer ležiš ti pokopan, ne plapolajo lučice svetle in cvetke pozne z njega ne dehte, ker to le mrtvim je spomina dan.
A ti si živ in k tebi pot le-ta
ni pot do groba mrtvega moža —
proslave pot je to in hvale neme.
In narod vedno k tebi hodil bo ta dan in venčal s sklonjeno glavo tvoj grob kot drage žive krizanteme.
Rudolf Maister.