SENTIMENTALEN ROMAN.

(IZ SPOMINOV SANJALCA).

Poslovenil J. J. Kogej.

... Bil vslvarjen zato morda,
Da bil bi vsaj trenutek
V bližini srca tvojega ? . .

Iv. Turgenjev

V GORICI.

Natisnila in založila Goriška tiskarna A. Gabršček.
1895.

Fedor Mihailovič Sostojevski

se je rodil 21. okt. (po st. k.) 182^< v Moskvi. Oče mu je
bil štabni zdravnik; rodbina je živela zelo skromno. Fedor
je bil drugi sin. Bil je zelo vedoželjen; že zgodaj se je .
naučil francoski. Silno je čital, a brez sistema, površno. L.
1837. mu je umrla mati, in oče je poslal sina v Petrograd
v višje šole. L. 1843. je prevzel inženirsko službo; zaslužil
je do 5000 rubljev na leto. Ali bil je silno razsipen, ni
vedel, koliko velja denar; zato so ga vedno mučili dolgovi.
Služba mu ni ugajala in popustil jo je; naravno, .da mu je
šla zdaj še trša za novce. Začel se je baviti s peresom, da
se tako preživi, in tako je začel svojo slavno pisateljsko pot.
Najpoprej je prevajal iz nemščine in francoščine, a poskušal
se je tudi v izvirnih spisih s precej lepimi uspehi. Svoje
ime je pa proslavil še le z romanom « Mcr-t v e d u š e »
(v slov, prevodu izdala « Matica Slovenska®). — L. 1849.
je bil obsojen tudi on zaradi socijalistične propagande najprej
na smrt, potem pa je bil pomiloščen in obsojen na 4-letno
pregnanstvo v Sibirijo. Zaprt je bil v Omsku, kjer je stradal
in trdo delal v družbi z navadnimi zločinci. L. 1854. je
končal svoj zapor in stopiti je moral v sedmi sibirski linijski
batalijon. V Sibiriji je napisal tri romane. L. 1856. se je
vrnil v Rusijo. Tri leta pozneje je začel izdajati v Petro¬
gradu časopis « Vreme », ki je imel v drugem letu že

BELE NOČI.

Sentimentalen roman.

(Iz spominov sanjalca)

RUSKI SPISAL TH. M. DOSTOJEVSKIM

Poslovenil

J. J. KOGEJ.

...Bil vstvarjen je zato morda,
Da bil bi vsaj trenutek
V bližini srca tvojega? . .

Iv. Turgenev.

V  GORICI.

Tiskala, izdala in založila .Goriška tiskarna** A.  Gabršček.

1895.

108071


TToč prva.

te

ila je prekrasna noč, taka noč, kakoršna
more biti morda samo tedaj, ko smo mladi, dragi
čitatelj. Nebo je bilo tako zvezdnato, tako svetlo,
da se je moral človek nehote uprašati, ko je po¬
gledal ha-nje: ali morejo živeti pod takim nebom
razni srditi in muhasti ljudje? To je tudi mlado
uprašanje, dragi čitatelj, jako mlado, a Gospod
vam je pošlji večkrat v srce !... Ali ko že govorim
o muhastih in raznih srditih gospodih, ne morem
si kaj, da ne bi omenil tudi svojega lepega vedenja
ves ta dan. Koj zjutraj me je začela mučiti nekaka
čudovita luga. Nepričakovano se mi je jelo dozde¬
vati, da mene, samca, vsi zapuščajo, da se me vsi
hote odkrižati. To se ve, da sme vsakdo poprašati:
kdo so pa ti-le vsi?, ker je pač že osem let, odkar
bivam v Petrogradu, pa še skoro nijednega znanja
si nisem znal dobiti. Pa čemu bi mi bili znanci?
Tudi brez njih mi je znan Petrograd; zato se mi

1*

je pa tudi zdelo, da me vsi zapuščajo, ko se je
vzdignil ves Petrograd in nakrat odšel na deželo.
Bal sem se, ostati sam, in cele tri dni sem blodil
po mestu v globoki tugi, da mi kar v glavo ni
šlo, kaj se godi z menoj. Bodisi, da grem na Nev-
skij ali v vrt, bodisi, da kolovratim po bregu Neve,
— nijedne osebe ni več, katere sem navadno sre¬
čaval vse leto na istem kraju ob določeni uri. Oni,
seveda, mene ne poznajo, a jaz jih poznam. Jaz
jih dobro poznam, skoro sem proučil njihovo fizijo-
nomijo — in vesel sem jih, ko so oni veseli, a
otožen sem, ko so oni mračni. Malo da se nisem
sprijateljil z nekim starčkom, katerega srečavam
vsak božji dan ob določeni uri na Fontanki. Nje¬
gova fizijonomija je posebno važna, zamišljena;
neprestano šepeče pod nos in maha z levo roko,
a v desni drži dolgo vejnato palico z zlato glavo.
Tudi on me je zapazil in se začel zanimati za-me
v svojem srcu. Ko bi jaz slučajno ne bil ob dolo¬
čenem času na istem mestu Fontanke, tedaj bi
on gotovo postal otožen. Včasih se skoro drug
drugemu klanjava, zlasti ko sva oba dobro razpo¬
ložena. Onidan, ko se nisva videla cela dva dni
in sva se srečavala tretjega dne, bi si bila kmalu
prijela za klobuk, vendar sva se še za časa zavedla,
omahnila z roko ter s sočutjem šla drug mimo
drugega. Pa tudi hiše so mi znane. Ko grem,
vsaka, kakor da beži pred menoj na ulico, gleda
skozi vsa okna in skoro govori: «dober dan, kako
je z vašim zdravjem ? Jaz, hvala Bogu, sem zdrava^
a meseca maja dozidam še jedno nadstropje*. Ali:
«Kako je z vašim zdravjem? Jutri se lotim po¬
pravljanja*. Ali: «Jaz sem skoro pogorela in pri

5

tem sem se prestrašila« i. t. d. Med njimi imam
ljubimce, dobre prijatelje; jedna se misli zdraviti
to poletje pri zidarskem mojstru. Nalašč pojdem
tja vsak dan, da bi jej kako ne zaudali, kar Bog
varuj ! . . . Toda nikdar ne pozabim dogodka z
neko zelo čudno, svetlo-rožasto hišico. Ta je bila
majhna zidana hišica,, tako prijazno je gledala
na-me, tako ponosno se je ozirala na svoje okorne
sosedinje, da' se mi je srce radovalo, ko sem slu¬
čajno šel mimo. Nenadoma pa, ko grem prošli
teden po ulici in pogledam na prijateljico, — slišim
tožni krik: «mene pa mažejo z rmeno barvo 1»
Zlodeji! Barbarji! Ničesar se niso usmilili: ni obo¬
kov ni okrajkov, in moja prijateljica je porine-
nela, kakor kanarček. Malo da se mi ni žolč razlil
pri tej priliki, in še sedaj se nisem mogel pre¬
magati, da bi se zopet sešel s svojo oskrunjeno
revico, katero so zamazali z barvo podzemeljskega
carstva.

Tako, sedaj razumete, čitatelji, na kak način
sem znan z vsem Petrogradom.

Povedal sem že, da me je mučil cele tri dni
nemir, dokler nisem uganil njegovega uzroka. Tudi
na ulici mi je bilo hudo (tega ni, onega ni, kam
se je del oni-le?) —• pa tudi doma kakor da nisem
bil sam svoj. Dva večera sem premišljeval: kaj
mi nedostaja v mojem kotiču? Zakaj mi je tako
neprijetno, ko ostajam v njem? — In z začujenjem
sem ogledava! svoje zelenje, zakajene stene, strop,
preprežen s pajčevino, katero je z dobrim uspe¬
hom ometavala Matrena, pregledaval vso svojo
hišno opravo, ogledava! vsak stol, misleč, morda
tiči tu nesreča ? (ker kadar le jeden stol ne stoji

6

tako, kakor je stal učeraj, sem ves iz sebe), gledal
sem na okno, a vse zaman . . . niti najmanj mi
ni bilo laže! Celo Matreno sem ukrenil poklicati,
da bi jo pošteno oštel zaradi pajčevine in sploh
radi nereda; toda ona je samo čudno pogledala
na-me in šla proč, ne da bi odgovorila besedico,
tako da pajčevina še sedaj mirno visi na mestu.
Še le danes zjutraj sem vendar uganil, v katerem
grmu tiči zajec. E ! Na deželo so jo udrli! Oprostite
trivijalnemu izrazu, a meni ni mapi visoki slog...
ker vse, karkoli je bivalo v Petrogradu, je ali šlo,
ali se peljalo na deželo; ker vsak spoštovan, soli¬
den gospod je najel izvoščeka ter takoj pred mojimi
očmi se vrnil v družino spoštovanega očeta, kateri
se odpravlja po vsakdanjih, službenih opravilih
zlehka v naročje svoje družine, na deželo; ker
vsak mimošedši je imel sedaj že popolnem poseben
izgled, kateri je skoro govoril vsakomur, ki ga je
srečal: «Gospoda, mi smo tu le tako, mimogrede,
a čez dve uri se odpeljemo na deželo». Ko se je
odpiralo okno, na katero so potrkali tenki, kakor
sneg beli-prstki, in se je prikazala glavica brhke
deklice, ki je poklicala raznašalca cvetlic, — se je
meni tu takoj dozdevalo, da kupujejo te cvetice
le tako, to je nikakor ne za to, da bi se veselili
spomladi in cvetlic v zaduhlem mestnem stanovanju,
temveč da prav kmalu odidejo vsi na deželo in
vzemo cvetlice s seboj. Še več,- jaz sem dosegel že
tak uspeh v svoji novi, posebni vrsti odkritij, da
sem lehko natančno, z jednim pogledom določil,
v kakem letovišču, kdo živi. Prebivalci Kamenega
in Aptekarskega ostrova ali Peterhofske ceste so
se odlikovali z izučeno umetnostjo sprijemov, z

7

elegantno letno obleko in prekrasnimi kočijami, v
katerih so se vozili v mesto. Prebivalci Pargolova
in tam dalje so kazali na prvi pogled, da so pa¬
metni in solidni; kdor je pa šel na Krestovski
ostrov, se je odlikoval z neskaljeno veselostjo. Ako
sem srečal dolgo procesijo tovornih voznikov, ki
so leno korakali z uzdami v rokah zraven vozov,
naloženih s celimi gorami vsakovrstnih mobilij,
stolov, miz, turških in neturških divanov in z drugo
domačo šaro, na katerih je večkrat prav na vrhu
voza sedela razven tega vsega še debela kuharica,
ki je skrbela za blago gospodarjev, kakor za pun¬
čico svojega očesa; ako sem gledal na ladije, ka¬
tere so se pomikale, težko obložene z domačo
opravo, po Nevi ali Fontanki do Črne rččke ali
ostrovov, — so se vozovi in ladije podeseterili,
postoterili v mojih očeh ; zdelo se mi je, da se je
vse vzdignilo in odpeljalo, vse preselilo v celih
karavanah na letovišče; zdelo se mi je, da je ves
Petrograd grozil, da se spremeni v puščavo, tako
da me je bilo naposled sram, da sem bil užaljen
in žalosten; jaz pa res nisem mogel in nisem imel
po kaj iti na deželo. Rad bi bil šel z vsakim vo¬
zom; odpeljal se z vsakim poštenim gospodom, ki
je najel izvoščeka; toda nikdo, prav nikdo me ni
povabil k sebi; kakor da so me pozabili, kakor da
sem jim bil zares tujec!

Hodil sem dolgo, tlolgo, da šem se že po¬
polnem utrudil, nevede, kakor navadno, kje sem,
a kar nakrat se vidim y pregradi. Mahom sem
postal tu vesel in šel sem za pregrado, korakal
med zasejanimi njivami in travniki, ne da bi čutil
utrujenosti, samo to sem čutil v vseh svojih udih,

8

da se je zvalilo neko breme z mojega srca. Vsi,
ki so me srečavali, so gledali na-me tako ljubeznivo,
da so se mi malone klanjali; vsi so se nečesa
veselili, vsi brez izjeme so kadili smodke. Tudi jaz
sem bil vesel, kakor še nikdar tako. Zdelo se mi
je, kakor da sem nakrat doli kje v Italiji, — tako
silno me je prešinila narava, mene, polubolnega
meščana, ki sem se škoro zadušil v mestnem
zidovju.

Nekaj neumljivo ginjljivega je v naši petro-
grajski naravi, ko nakrat pokaže začetkom spomladi
vso svojo moč, vso silo, katero jej je podarilo
nebo, ko zaželeni in se pisano nališpa s cvetjem ...
Nekako nehote me spominja na ono deklico, suho
in bolehno, na katero gledate sedaj s sočutjem,
sedaj z nekako milosrčno ljubeznijo, sedaj je pa
niti opazite ne, katera pa hipoma, kakor nenadoma,
postane neznano, čudovito krasna, a vi, prese¬
nečeni, upijanjeni, se nehote poprašujete: kaka
moč je uzročila, da tako ognjevito blišče te otožne,
zamišljene oči? Kaj je poklicalo kri na ta bleda,
medla lica? Kaj je zalilo s strastjo te nežne poteze
obraza? Zakaj se tako vzdigujejo te prsi? Kaj je
tako nenadoma pozvalo moč, življenje in krasoto
na lica uboge deklice, kaj jih je pripravilo, da so
se zabliščala v takem smehljaju, da so se oživila
s takim bliščečim, iskrenim smehom? In vi se
ozirate okrog, vi iščete nekoga, vi se hočete nečesa
domisliti. . . Toda trenutek preide, in jutri morda
zopet srečate isti zamišljeni in raztreseni pogled,
kakor prej, isto bledo obličje, isto pokornost in
plašnost v kretanju in celo kesanje, celo sledove
nekake mrtvaške čmernosti in nevolje za minutno

9

nagnenje... In žal vam je, cla je tako naglo, tako
brez nade na povrnitev ovenela trenutna krasota,
da se je tako slepilno in brezkoristno zabliščala
pred vami, —• žal za to, ker še časa niste imeli,
da bi jo začeli ljubiti ...

A vendar je bila moja noč boljša nego dan!
To je bilo pa tako-le:

V mesto sem se povrnil jako pozno ; odbila
je že deseta ura, ko sem se bližal stanovanju. Pot
me je vedla po takem kraju, kjer ob tem času ne
srečaš žive duše. Da, jaz živim v najoddaljenejšem
delu mesta. Tako sem šel in popeval, ker ko sem
srečen, gotovo kaj mrmljam sam pri sebi, kakor
vsak srečen človek, ki nima ne prijateljev, ne
dobrih znancev, in kateri torej v radostnih tre¬
nutkih nima s kom deliti svoje radosti. Nakrat se
mi pa primeri kaj nepričakovan dogodek.

Na stranici je stala ženska, naslanjaje se na
opornice pri kanalu; opiraje se z laktom na plot,
gledala je navidezno jako pazljivo na motno vodo
kanala. Na glavi je imela jako lep rmen klobuček
in na sebi koketen črn plašč. «To je deklica in
gotovo črnomaljka», mislil sem si. Menda ni slišala
mojih korakov, niti ganila se ni, ko sem šel mimo,
zadrževaje dihanje s silnim trepetom srca. «Cudno!»,
pomislil sem: «gotovo se je v nekaj globoko za¬
mislila«, in nakrat sem se ustavil kakor pribit.
Zaslišal sem zamolklo plakanje. Da ! Nisem se
varal: deklica je plakala in čez trenutek je zopet
in zopet zahlipala. Moj Bog! Srce se mi je kar
skrčilo. Daši sem drugače plašen pri ženskah, bil je
sedaj vendar drugačen trenutek!.. Povrnil sem,se,
storil korak proti njej in gotovo bi bil rekel: —

10

Gospodična! ako bi le ne vedel, da se je to že
tisočkrat vzkliknilo v ruskih gosposkih romanih.
In uprav to me je ustavilo. Dočim sem pa iskal
izrazov, se je deklica ozrla, zavedla se, povesila
oči in smuknila mimo mene po ulici. Jaz sem šel
takoj za njo, a ona se je domislila in šla na drugo
stran ulice. Gez ulico si pa nisem upal iti. Srce mi
je trepetalo, kakor ujetemu ptiču. Nepričakovano
mi je pa prišel neki slučaj na pomoč.

Na oni strani tlaka, blizu moje neznanke, se
je nenadoma prikazal gospodič v fraku, solidnih
let, a ni možno reči, da tudi solidne hoje. Noge
so se mu zapletale, in varno se je opiral ob steno.
Deklica je pa hitela kakor strela, naglo in plašno
seveda, kakor sploh hodijo vse deklice, katere no¬
čejo, da bi se kdo ponudil in jih spremljal po
noči domov, in zapletajoči se gospodič bi je nikakor
ne bil dotekel, ako bi ga moja usoda ne bila na¬
učila, poiskati umetnih sredstev. Mahom, ne da bi
komu črhnil besedico, strgal se je moj gospodič
z mesta in letel, kar so ga mogle nesti noge, za
mojo neznanko. Ona je letela, kakor veter, a zibajoči
se gospodič je hitel, dohitel, deklica je vskliknila —
in . . . jaz blagoslavljam usodo za izvrstno grčasto
palico, katero sem začutil pri tej priliki v moji
desni roki. Hipoma sem bil na oni strani tlaka,
in hipoma je padlo gospodiču v butico, za kaj da
gre, in postal je neizmerno pameten, umolknil je,
ustavil se, in še le, ko sva bila z deklico precej
daleč, je protestoval proti meni z dovolj odločnimi
izrazi. A do naju so se jedva razlegale njegove
besede.

11

— Podajte mi roko, rekel sem svoji neznanki,
— in on se* ne predrzne več, da bi prišel k nama.

Ona mi je molče podala svojo roko, katera
se je še tresla od razburjenosti in strahu. O, ne¬
poklicani gospodič! Kako sem te blagoslavlja) v
tem trenutku! Nagloma sem pogledal na njo, bila
je divna črnomaljka — uganil sem; na njenih tre¬
palnicah so še bliščale solzice nedavnega strahu,
ali prejšnjega gorja, — ne vem. Toda na ustnicah
je 1  že migljal smehljaj. Tudi ona me je skrivaj po¬
gledala, nekoliko zardela in povesila pogled.

— Ali vidite sedaj, zakaj ste me prej od¬
gnali? Ako bi bil jaz tu, bi se ničesar ne bilo
zgodilo ...

— A jaz vas nisem poznala; mislila sem,
da ste tudi vi . . .

— Pa sedaj me morda poznate ?

— Nekoliko. Zakaj se na primer tresete?

— O, uganili ste na prvi mah! odgovoril
sem oduševljeno, ker je bila moja deklica tako
prebrisana; krasoti to nikdar ni na poti. — Da,
vi ste na prvi pogled uganili, s kom imate opraviti.
Tako je, jaz sem plašen pri ženskah, jaz sem
razburjen, tega ne tajim, nič manj razburjen, kakor
ste bili vi pred minuto, ko vas je prestrašil oni
gospodič . . . Sedaj sem nekako preplašen. Kakor
da so sanje, a še celo v sanjah si nisem mislil,
da bodem kdaj govoril s kako žensko.

— Kako ? Ali res? . .

— Da, ako se trese' moja roka, tedaj se trese
zato, ker je še nikdar ni objemala taka brhka
mala rokica, kakor vaša. Ženske sem se popolnem
odvadil; to se pravi, njih se še navadil nisem

— 12 —

nikdar, ker sem sam . . . Niti tega ne vem, kako
bi govoril ž njimi. Tudi sedaj-le ne vem, — ali
vam nisem rekel kake neumnosti ? Povejte mi na¬
ravnost ; povem vam že naprej, da nisem razžaljiv...

— Ne, ničesar ničesar; nasprotno. Ako pa
že zahtevate, da bi bila odkritosrčna, tako vam
povem, da ženskam ugaja taka plašnost; ako pa
hočete vedeti še več, tudi meni ugaja, zato vas
ne zapodim od sebe ven do doma.

— Vi me pripravite še do tega, začel sem,
zasopljen od vznenadenja, — da takoj neham pla¬
šiti se, in tedaj — ;  z Bogom vsa moja sredstva!..

— Sredstva? Kaka sredstva, za kaj? To je
pa že neumno!

.—■ Oprostite, ne bodem, ušlo mi je z jezika;
a kako hočete, da bi v takem trenutku ne imel
želje . . .

— Ugajati, kaj ne ?

— Nu, da ; a bodite, za Boga, bodite dobri.
Premislite, kdo sem jaz ! Sedaj imam že šest in
dvajset let, a nikdar nisem še nikogar videl. No,
kako naj bi potem mogel dobro govoriti, spretno
in primerno? Vam pa bode še bolj po misli, ko
bode vse odkrito, jasno . . . Molčati jaz ne znam,
ko srce govori v meni. No, vsejedno . . . ! Ali
verjemite, nijedne ženske, nikdar, nikdar! Nikakega
poznanja! Samo sanjarim vsak dan, da naposled
vendar kdaj koga srečam. Ah, da bi vi vedeli, ko¬
liko krat sem bil zaljubljen na tak način . . ,

— No, kako, v koga pa? . .

— V nikogar, v ideal, v ono, o kateri se mi
sanja v spanju. Jaz ustvarjam v mislih cele romane.
O, vi me ne poznate! Srečal sem pač, nisem mogel

13

drugače, dve-fri ženske, a kake ženske so te ? Te
so vse take gospodinje, da . . . Ali počakajte, pri¬
pravim vas do smeha, povem vam, da sem že
nekolikokrat mislil kar po domače nagovoriti na
ulici kako aristokratinjo, seveda, kadar je sama,
nagovoriti jo seveda plašno, ponižno, strastno;
povedati jej, da sam poginem, da naj me ne od-
podi, da nimam priložnosti, da bi spoznal kako
žensko; namigniti jej, da se že iz usmiljenja ne
smejo odkloniti ponižne prošnje takega nesrečnega
človeka, kakor sem jaz. Da, naposled vse, kar
zahtevam je samo to, da bi mi s sočutjem izrazila
kaki dve bratski besedi, da bi me ne zapodila na
prvi mah, da bi verjela mojim besedam, poslušala,
kar govorim, smejala se mi, ako drago, vzbudila
mi nado, rekla mi dve besedi, samo dve besedi,
tudi če se potem nikdar več ne srečava! . . A, vi
se smejete..?! Sicer pa, saj tudi zato govorim...

— Nikar se ne jezite; smejem se zato, ker
ste sam svoj sovražnik; ako bi poskusili, bi se
vam posrečilo morda tudi na ulici; čem prostejše,
tem bolje . . . Nijedna dobra ženska, ako le ni
neumna ali ako ni kaj jezna isti trenutek, bi si ne
upala, odposlati vas brez teh dveh besed, za ka¬
tere tako, ponižno prosite. . . Sicer pa, kaj jaz!
Smatrala bi vas seveda neumnim. Sama po sebi
bi namreč sodila. Ali mari jaz mnogo vem, kako
žive na svetu ljudje ?

— O, hvala vam, zakričal sem, — vi ne
veste, kaj ste mi sedaj storili!

— Dobro, dobro! A povejte mi, po čem ste
spoznali, da sem jaz taka ženska, s katero . .. no,
katero ste smatrali dostojno .... zanimanja in

14

družbe ... Z jedno besedo, gospodinja nisem, kakor
pravite. Zakaj ste se odločili, stopiti k meni ?

— Zakaj ? Zakaj ? Vi ste pač bili sami, oni
gospod je bil preveč predrzen, sedaj je noč: pri¬
znajte sami, da je to dolžnost . . .

— Ne, ne, še prej, tam na oni strani. Saj
ste hoteli iti k meni? <

— Tam, na oni strani ? No res, da ne vem,
kako bi odgovoril, bojim se . . . Veste, danes sem
bil srečen; šel sem in pel; bil sem izven mesta;
imel nisem še nikdar tako srečnih trenutkov. Vi...
morda se mi je le zdelo. .. No, oprostite mi, ako
omenim: zdelo se mi je, da ste plakati, in jaz . ..
jaz tega nisem mogel poslušati . . . srce se mi je
skrčilo ... O, Bože moj! No, pa naj bi ne poža-
loval radi vas? Ali je bil morda greh, da sem imel
z vami bratsko sočutje ? . . Oprostite, rekel sem
sočutje... No, z jedno besedo, ali sem vas morda
mogel razžaliti s tem, da sem si nehote domislil
iti k vam ? . .

— Pustite, dovolj, ne govorite . . . dejala je
deklica in potrta stisnila mojo roko. - Sama sem
kriva, da sem začela govoriti o tem; a veseli me,
da se nisem motila o vas . . . Toda, jaz sem že
doma ; kreniti jo moram tu sem v stransko ulico ...
Srečno, hvala vam . . .

— Tako morda pa, morda se nikdar več ne
vidiva? . . Morda to kar tako ostane?

— Ali vidite, rekla je deklica smeje se, —v
začetku ste hoteli samo dve besedi, a sedaj... Sicer
pa vam ničesar ne povem ... Morda se vidiva ...

— Jutri pridem semkaj, rekel sem. — O,
ne zamerite mi, jaz že zahtevam . . .

15

— Da, vi ste nestrpni... vi skoro zahtevate...

— Poslušajte, poslušajte! prestrigel sem jo,
— oprostite, ako vam povem še kaj.. . Toda veste
kaj: jaz ne morem prestati, da bi ne prišel semkaj.
Jaz sem sanjalec; pri meni je tako malo pravega
življenja, . da takih trenutkov, kakor je ta, kakor
sedaj, štejem tako redko, da si ne morem kaj, da
bi si teh minut ne ponavljal v mislih. Na vas
bodem mislil celo noč, ves teden, celo leto. Na
vsak način pridem jutri semkaj, uprav semkaj, na
to-]e mesto, ob istem času, in bodem srečen v
mislih na učerajšnje. Ta kraj mi je že mil. Takih
krajev imam že kakih dva-tri v Petrogradu. Nekoč
sem celo zapiskal radi spomina, kakor vi . . . Kdo
ve, morda ste tudi vi pred desetimi minutami plakali
radi spomina . . . Toda oprostite mi, zopet sem se
spozabil; morda ste bili vi tukaj kdaj posebno
srečni. . .

— Dobro, rekla je deklica. —■ jutri pridem
torej semkaj, tudi ob desetih. Vidim, da vam ne
morem prepovedati . . . Reč je taka, da jaz moram
biti tukaj ; ne mislite, da bi vam jaz določila svi¬
denje ; povem vam že naprej, da moram biti tu
zaradi sebe. No, povem vam naravnost: to nič
ne de, ako tudi pridete ; prvič so lehko neprijet¬
nosti, kakor danes, toda to na stran ... Z jedno
besedo, samo rada bi vas videla, ... da bi vam
rekla dve besedi. Toda glejte, da me sedaj ne
obsodite. Ne mislite, da jaz tako lahko določam
svidanja . . . Določila bi ga pač ne,- ako bi . . .
Toda naj ostane to moja tajnost! Samo najprej
pogoj . . .

— Pogoj! Govorite, povejte, povejte vse hitro ;

16

/

jaz sem z vsem zadovoljen, na vse pripravljen,
vskliknil sem navdušeno, — zagotovim vas, da bodem
ubogal, spoštoval . . . saj me poznate . . .

— Uprav zato, ker vas poznam, vas povabim
jutri, rekla je deklica smeje se. —■ Poznam vas
popolnem. Toda glejte, pridite pod pogojem; prvič
(samo prosim, izpolnite, kar vas naprosim, — vidite,
jaz govorim odkritosrčno), ne zaljubite se v
mene... Tega ne smete, povem vam. Za pri¬
jateljstvo sem pripravljena, tu je moja roka ... A
zaljubiti se ne smete, to vas prosim !

— Prisezam vam, zakričal sem in prijel
rokico ...

— Pojdite no, ne prisezajte, saj vem, da se
lehko unamete, kakor •smodnik. Ne obsojajte me,
ako tako govorim. Ako bi vi vedeli . . . Tudi jaz
nimam nikogar, s komur bi se mogla kaj pogo¬
voriti, kogar bi mogla poprašati za svet. Seveda
ne morem iskati svetovalcev na ulici, a vi ste
izjema. Poznam vas že tako, kakor bi bila že dve
leti prijatelja . . . Kaj ne, da se ne izneverite? . . .

— Bodete videli . . . samo ne vem, kako
doživim vsaj štiri in dvajset ur.

—- Trdno spite; lehko noč — in pomnite,
da sem vam že zaupala.

— Za Boga, kaj pa, kaj ?

— Do jutri. Med tem naj bo to tajno. Tem
bolje za vas ; bode vsaj od daleč podobno romanu.
Morda vam povem jutri, morda pa tudi ne . . .
Pogovoriva se še dalje, seznaniva se še bolje . . .

O, jaz vam pa jutri vse povem o sebi! Toda,
kaj je to ? Kakor da se gode z menoj čudeži . . .
Kje sem, za Boga ? A povejte mi, ali niste neza-

17

dovoljni, da se niste razsrdili, kakor bi storila
druga, da me niste zapodili takoj v začetku? Dve
minuti, in napravili ste me za vsekdar srečnega.
Da, srečnega ; kdo ve, morda ste me s seboj po¬
mirili, odpravili moje dvome . . . Morda me prije¬
majo taki trenutki . . . No, pa jutri vam povem vse,
izveste vse, vse ...

— Dobro, sprejmem ; in vi začnete . . .

—■ Strinjam se.

— Do svidenja !

— Do svidenja !

In razšla sva se. Hodil sem vso noč; nisem
se mogel odločiti, da bi se vrnil domov. Bil sem
neizmerno srečen ... do jutri !

Noč druga.

— No, pa sva dočakala ! rekla mi je smeje
se in stisnila mi obe roki.

; — Jaz sem tu že dve uri; vi ne veste, kaj
je bilo z menoj ves dan.

— Vem, vem . . . Toda k stvari. Ali veste,
zakaj sem prišla ? Nikakor, da bi klepetala neum¬
nosti, kakor učeraj. Veste kaj : najprej morava
postopati pametneje. O vsem tem sem učeraj dolgo
mislila.

— V čem pa, v čem naj bi bila pametnejša ?
Kar se mene tiče, sem pripravljen ; toda v življenju
se res ni zgodilo z menoj nič pametnejšega, kakor
sedaj.

18

— Ali res ? Prvič vas prosim, ne stiskajte
tako mojih rok; drugič vam naznanjam, da sem
danes dolgo časa premišljavala o vas.

— No, in s čem se je končalo ?

— S čem se je končalo? Končalo se je s
tem, da je treba vse znova začeti, ker koncem
vsega sem danes ukrenila, da ste mi vi še popol¬
nem neznani, da sem učeraj postopala, kakor
otrok, kakor deklica, in zgodilo se je seveda tako,
da je vsemu krivo moje dobro srce, to je pohva¬
lila sem se, kakor se vsekdar konča, ko pretresu-
jemo svoje napake. In da bi popravila pogrešek,
sklenila sem, poizvedeti o vas vse podrobnosti. Ker
pa nikdo ne more poizvedeti o vas, morate mi
sami povedati vse, vso golo resnico. No, kak človek
ste pa ? Hitro začnite vendar, pripovedujte svojo
zgodovino.

— Zgodovino ! zakričal sem prestrašeno, —
zgodovino ! A kdo vam je povedal, da imam jaz
svojo zgodovino ? Jaz nimam zgodovine . . .

— Ker ste živeli, ali ni to zgodovina ? pre¬
bila me je smeje se.

— Popolnem brez vsakih zgodovin sem živel!
Živel sem tako, kakor se pravi po naše, sam za
se, to je sam, čisto sam, popolnem sam, — razu¬
mete, kaj se to pravi sam ?

— Kako sam ? To je, vi niste nikdar nikogar
videli ?

—■ O, ne, videl sem že, — a vendar sam.

— Kaj, morda ne govorite z nikomur ?

— Prav za prav — z nikomur.

— Kdo ste pa, razjasnite mi! Stojte, pa
uganem : vi imate gotovo babico, kakor jaz. Ona

— 19

je slepa in me celo življenje nikamor ne pusti, da
sem skoro popolnem pozabila govoriti. A ko sem
jih pred dverai leti več< nakuhala in je videla, da
me več ne udrži, me je poklicala, vzela priponko
in pripela mojo obleko k svoji, — in tako sedive
od tačas po cele dni ; ona plete nogavice, dasi
je slepa; a jaz — sedi, šivaj ali čitaj jej knjigo
na glas, — čuden običaj, da sem sedaj že dve
leti pripeta . . .

— Ah, Bože moj, kaka nesreča! A jaz ni¬
mam nikake babice.

— Ako je pa nimate, kako morete sedeti
doma ? . . .

— ■ Poslušajte, vi hočete vedeti, kdo sem jaz ?

— N n, da, da 1

— V strogem smislu besede ?

■— V najstrožjem smislu besede 1

— Izvolite torej, jaz sem — tip.

— Tip, tip ! Kak tip ? zakričala je deklica in
zasmejala se tako, kakor da se celo leto ni mogla
smejati. — Z vami je pa prav kratkočasno ! Glejte,
tu-le je klop ; sediva ! Tod ne hodi nikdo, nikdo
naju ne bo poslušal, in — začnite vendar svojo zgo¬
dovino, o nasprotnem me ne prepričate, a samo
skrivate jo. Prvič pa, kaj je to tip ?

— Tip ? Tip, to je original, to je smešen
človek ! odgovoril sem in zakrohotal se za njenim
otročjim smehom. — To je tak značaj. Cujte: ali
veste, kaj je pa sanjalec ?

— Sanjalec 1 Kako da ne bi vedela ? Saj jaz
sem tudi sanjalka ! Včasih sedim zraven babice in
kaj vse mi ne pade v glavo 1 Tako začenjam sa¬
njariti, tako si vtepem v glavo, — da se omožim
2*

20

s kitajskim prestolonaslednikom . . . Včasih je pa
lepo — sanjariti! Sicer pa, Bog ve ! Posebno, ako
se ima tudi brez tega kaj misliti, pristavila je
deklica in sicer ta pot precej resno.

— Izvrstno! Ako se v mislih možite s kitaj¬
skim bogdihanom, tedaj morda tudi mene popolnem
razumete. Poslušajte torej . . . Toda dovolite: jaz
še ne vem, kako vam je ime?

— Vendar! Zgodaj ste se spomnili!

— Ah, Bože moj! To mi niti na um ni prišlo,
bilo mi je prijetno tudi brez tega . . .

•— Ime mi je — Nastenjka.

— Nastenjka! Nič več?

— Nič! Ali vam je to premalo, nenasitnež vi!

— Premalo? Mnogo, mnogo, nasprotno, jako
mnogo, Nastenjka, predobra deklica, ko ste na
prvi mah postali za-me Nastenjka *).

— Tako je! Torej!

— Poslušajte torej, Nastenjka, kako smešen
dogodek bode to.

In sedel sem zraven nje, napravil pedantno
resen obraz in začel, kakor da bi čital:

— V Petrogradu, ako tega še ne veste, Na¬
stenjka, je mnogo čudnih kotičev. V te kraje kakor
da ne pokuka isto solnce, katero sveti vsem petro-
grajskim prebivalcem, temveč nekako drugo, novo,
katero je kakor nalašč naročeno za te kotiče, in
sveti s popolnoma drugačnim, posebnim svitom. V
teh kotičih, mila Nastenjka, živi se nekako povsem
tuje življenje, nepodobno onemu, katero kipi zraven

*) Nastenjka je laskalno, domače ime, ki se sme
rabiti le mej intimnimi prijatelji. Ruščina je izredno bogata
na laskalnih imenih in izrazih.

21

nas, temveč tako, katero je morda v neznani deveti
deželi, a ne pri nas, v naših resnih, preresnih časih.
To življenje je pa zmes nekaj čisto fantastičnega,
goreče-idejalnega in hkratu (aj, Nastenjka!) temno-
prozajičnega in navadnega, da ne rečem: nevero-
jetno pustega.

— Ej, moj Bog! Kak uvod! Kaj neki še
izvem?

— Izveste, Nastenjka (zdi se mi, da vas
nikdar ne neham nazivati Nastenjka), izveste, da
v teh kotičih žive čudni ljudje — sanjalci. Sanjalec
-— ako je potrebna njegova podrobna definicija —
ni človek, temveč nekako bitje srednje vrste. Ve¬
činoma prebiva v kakem nepristopnem oglu, kakor
da se taje celo pri dnevni svetlobi, in ako se že
stisne v svoj kotiček, tedaj se tako prirase k njemu,
kakor polž, ali vsaj zelo podoben je v tem pogledu
oni zanimivi živali,- katera je dom in žival vkupe,
katera se imenuje želva. Kaj mislite, zakaj tako
ljubi svoje štiri stene, katere so seveda prebarvane
z zeleno barvo, zakajene, z dimom počrnjene, ža¬
lostne ? Zakaj sprejemlje ta smešni gospod, ko
pride k njemu kateri njegovih znancev (konča pa
s tem, da se njegovi znanci vsi pozgube), zakaj
ga sprejemlje ta smešni človek v taki zadregi,
tako spremenjen v obrazu, tako zmešan, kakor da
je ravnokar storil med svojimi štirimi stenami
kako hudodelstvo; kakor da je ponarejal kake
listine ali kake skovane pesmi, da bi jih poslal v
časnike z brezimnim pismom, v katerem pravi, da
pravi pesnik je umrl in da njegov prijatelj si
smatra v sveto dolžnost, da spravi v javnost nje¬
gove klobasanje? Zakaj, povejte mi, Nastenjka,

— 22 —

ne teče govorjenje tema dvema sobesednikoma ?
Zakaj ne zleze niti smeh, niti kaka živahna bese¬
dica z jezika nepričakovanega došleca in zmešanega
prijatelja, kateri v drugem slučaju zelo ljubi smeh,
živahne besedice, razgovor o prekrasnem polju in
druge vesele razprave? Zakaj je naposled ta pri¬
jatelj, najbrže nedaven znanec, pri prvem posetu,
— ker drugega v takem slučaju že ne bo in pri¬
jatelj drugikrat ne pride,— zakaj,, pravim, je tudi
on tako zmešan, zakaj tako strmi pri vsej svoji
bistroumnosti (ako jo sploh ima), ko gleda spre¬
menjeno obličje gospodarja, kateri je že popolnem
zgubljen in zmešan od velikanskega, a brezuspeš¬
nega napora, da bi ugladil raznovrsten razgovor,
da bi pokazal, kako tudi on poznava svetovno
modrost, da bi tudi rekel katero o krasnem spolu
in vsaj s tako podložnostjo ugajal ubogemu, tja
nespadajočemu človeku, kateri je po pomoti zašel
k njemu v goste? Zakaj konečno gost nenadoma
zagrabi za klobuk in naglo, nepričakovano spom-
nivši se na velenujen opravek, katerega nikdar ni
imel, ter nemarno osvobojuje svojo roko iz gore¬
čega stiskanja gospodarja, kateri se na vse možne
načine trudi, da bi pokazal, kako mu je žal, in
popravil zgubo? Zakaj se krohoče odhajajoči pri¬
jatelj, ko zapušča vrata ter tu samemu sebi oblju-
buje, da nikdar več ne pride k temu čudaku, dasi
je ta čudak v istini najboljši človek, in h kratu
nikakor ne more odreči svoji domišljiji nekoliko
Židane volje: fizijonomijo svojega nedavnega so¬
besednika ves čas svidenja primerja, dasi le po-
bližno, oni nesrečni mačici, katero so otroci pre-
mečkali, prestrašili ter na vse možne načine užalili

23

in zmešali, ko so jo brezbožno ujeli, katera se
jim je pa naposled zmuznila pod stol, v temo, in
je bila tam celo uro pri počitku prisiljena napiho¬
vati se, pihati in umivati svoj užaljeni gobček z
obema tačicama ter kosmato ozirala se še dolgo
potem na naravo in življenje in celo malo miloščino
od gosposkega kosila, katero jej je prihranila
Usmiljena hišina?

— Poslušajte, pretrgala me je Nastenjka,
katera me je v presenečenju poslušala ves čas z
odprtimi očmi in usti, — poslušajte : meni kar ne
gre v glavo, zakaj se je to prigodilo in zakaj mi
uprav razlagate tako smešne reči; kar pa gotovo
znam, je to, da vse to se je gotovo prigodilo vam,
od besede do besede.

—- Brez dvojbe, odgovoril sem popolnem
resno.

■— Ako brez dvojbe, tedaj pa le nadaljujte,
odgovorila je Nastenjka, — ker jaz bi zelo rada
vedela, kako se to konča.

—■ Vedeti hočete, Nastenjka, kaj je delal v
svojem kotiču naš junak, ali, bolje rečeno, jaz,
ker junak vsemu sem — jaz s svojo skromno
osebo; vedeti hočete, zakaj sem se' tako preplašil
in bil ves dan kakor brez glave radi nepričakova¬
nega poseta prijateljevega? Vedeti hočete, zakaj
sem tako vzprhnil, tako zardel, ko so se odprla
vrata v mojo sobo, zakaj nisem znal sprejeti gosta
in tako sramotno poginil pod bremenom svoje
gostoljubnosti ?

— Nu, da, da ! odgovorila je Nastenjka, —
za to se gre. Toda čujte : vi izvrstno pripovedu-

24

jete, a bi li ne mogli nekoliko manj krasno pripo¬
vedovati ? Sedaj govorite, kakor da Citate knjigo.

■—• Nastenjka ! odgovoril sem z važnim in
strogim glasom in jedva vzdržaval smeh, — mila
Nastenjka, vem, da pripovedujem prekrasno,' toda
— drugače ne znam pripovedovati. Sedaj, mila
Nastenjka, sedaj sem podoben duhu kralja Salo¬
mona, kateri je bil tisoč let v vrču pod sedmimi
pečati, in s katerega so naposled sneli vse te
sedmere pečate. Sedaj, mila Nastenjka, ko sva se
sešla po tako dolgi ločitvi, — ker že davno sem
vas poznal, Nastenjka, kajti že davno sem nekoga
iskal, a to pomeni, da sem iskal uprav vas, in da
nama je bilo usojeno sniti se sedaj, • — sedaj so
se odprli v moji glavi tisoči zapornic, in izpustiti
moram celo reko besed, drugače se zadušim. Pro¬
sim torej, Nastenjka, da bi me poslušali pokorno
in ubogljivo; drugače — pmolknem.

— Ne — ne — ne ! Nikakor ! Govorite! Sedaj
ne porečem niti besedice več!

— Tedaj nadaljujem : Nastenjka, prijateljica,
moja, jedna ura v mojem dnevu je, katero neiz¬
merno ljubim. To je oni čas, ko se konča skoro
vsako delo, služba in dolžnosti, ter vse hiti domov
obedovat, spat in odpočit se, tu po poti pa si
izmišljuje druge vesele reči, katere se tičejo večera,
noči in vsega ostalega svobodnega časa. Oni čas
tudi naš junak, — dovolite mi, Nastenjka, da pri¬
povedujem v tretji osebi, ker vse to me'je zelo
sram pripovedovati v prvi osebi, — oni čas torej
koraka za drugimi tudi naš junak, kateri tudi ni
bil brez dela. Toda čudnp čuvstvo, zadovoljnost
se igra na njegovem bledem, kakor nekoliko zgu-

25

bančenem obličju. Neravnodušno gleda na večerno
zarjo, katera počasi gasne na mrzlem petrograjskem
nebu. Kaj govorim — gleda, ne, lažem: on ne
gleda, temveč opazuje nekako nepremišljeno, kakor
da je truden, ali da ima ob istem času kak drug
opravek, bolj zanimiv predmet, tako da morda
samo mimogrede, skoro nehote utegne ozreti se
na svojo okolico. Zadovoljen je, ker je končal do
jutra dolgočasno delo, in vesel, kakor učenec, ka¬
terega so izpustili iz šolske klopi k ljubljenim
igram in šalam. Poglejte ga od strani, Nastenjka ;
in takoj zagledate, da radostno čuvstvo je že srečno
uplivalo na njegove slabotne živce in bolno-raz-
draženo fantazijo. Zamislil se je v nekaj . . . Mislite,
da v obed? V današnji večer? Na kaj gleda tako?
Morda na onega pramskega gospoda, kateri se je
tako svečano poklonil dami, ki se je peljala mimo
njega v bliščeči kočiji z brzpnogimi konji ? Ne,
Nastenjka, kaj so mu rnari sedaj vse te malen¬
kosti ! Sedaj je že bogat s svojim posebnim živ¬
ljenjem ; nekako hipoma je postal bogat, in od¬
stavljajoči se žarek zahajajočega solnca ni zaman
tako veselo zabliščal pred njim in vzbudil v gore¬
čem srcu cel roj utisov. Sedaj jedva zapazi ono
cesto, na kateri ga je prej presenetita najneznat-
nejša malenkost. »Boginja fantazije" (ako ste že
čitali Zlikovskega, mita Nastenjka) je že začeta
tkati s svojo ročno roko zlato osnovo in razvijati
pred njim uzore dozdevnega, čudnega življenja—■
in, kdo ve, morda ga je prenesla z ročno roko v
sedmo kristalno nebo z lepega granitnega tlaka,
po katerem gre domov. Poskusite ga sedaj usta¬
viti, uprašajte ga: kje stoji sedaj, po katerih uli-

26

cah ji šel ? — gotovo bi ničesar ne povedal, niti
tega, kod je hodil, niti tega, kje je bil sedaj, tem¬
več zardel bi in zlagal bi se kaj, da bi rešil
dostojnost. Zato se je pa tudi tako stresel in
malone zakričal ter prestrašeno pogledal krog sebe,
ko ga je uljudno ustavila sredi tlaka prav častit¬
ljiva starka in začela ga izpraševati po ulici, ka¬
tero je zgubila. Z dolgočasnim, kosmatim pogle¬
dom koraka on dalje, jedva zapazuje, da se je
nasmehnil marsikateri mimošedši tujec . in obrnil
se za njim, ko ga je zagledal, in da se ga je
bojazljivo ognila neka mala deklica ter se glasno
zasmejala, ko je debelo pogledala na njegov širok
zamišljen smehljaj in kretanje rok. Toda ista fan¬
tazija je vzdignila na svojem igračastem vzletu
starko, radovedne mimošedše ljudi, smejočo se
deklico, kakor tudi kmete, kateri tam-le večerjajo
na svojih barkah, katere so zagradile Fontanko
(recimo, da je po njej hodil ta čas naš junak),
zatkala šaljivo vse v, svoj kanafas, kakor muhe v
pajčevino, in z novim pridobitkom je že stopil
čudak v svojo prijetno luknjo, sedel je že k
obedu, končal je jesti že davno in zavedel se je
še le tedaj, ko je zamišljena in vedno žalostna
Matrena, katera mu streže, že vse pobrala z mize
in podala mu pipo, zavedel se in presenečeno se
spomnil, da je že pokosil, ter odločno strmel,
kako se je moglo to zgoditi. V sobi je potemnelo;
v njegovem srcu je prazno in žalostno ; celo carstvo
sanjarij se je podiralo krog njega, podiralo brez
sledu, brez šuma in hrupa, izginilo kakor sanje,
da niti ve ne, kaj se mu je sanjalo. Toda nekak
temen čut, kateri ga nekoliko boli in vznemirja v

27

prsih, nekaka nova želja zapeljivo zgačka in draži
njegovo fantazijo in vzbuja neopazno cel roj novih
prikaznij. V mali sobi vlada tišina; samota in le¬
noba nježita domišljijo; ta zlehka vzplameni, zlehka.
zakipi, kakor voda v kavniku stare Matrene, katera
se leno premiče zraven v kuhinji ter si pripravlja
kavo. In domišljija počasi gasne, iz rok mojega
sanjalca, ne da bi bil še prečita, do tretje strani,
pa pada knjiga, katero je vzel brez vsakoršnega
namena. Toda zopet se užge, vzbudi, in zopet nov
svet, novo, čarobno življenje zablišči pred njim v
svoji bliščeči perspektivi. Nove sanje — nova sreča!
Nov pokus mikavnega, slastnega strupa! O, kaj
mu je na našem resničnem življenju! Pri njegovem
podkupljenem pogledu živiva jaz in vi, Nastenjka,
tako leno, počasno, velo; pri njegovem po¬
gledu srno mi vsi tako nezadovoljni s svojo usodo,
tako se ubivamo s svojim življenjem! In res,
glejte, kako je na prvi pogled med nami hladno,
žalostno, nekako srdito . . . Ubožci! misli moj sa-
njalec. Pa kaj ni čudo, da misli! Poglejte na te
čarobne prikazni, katere se zjedinjujejo tako: očaro-
valno, tako čmerno, tako brezbrižno in široko pred
njim v tako čarobno, oduševljeno sliko, na kateri
je na prvem načrtu, kot prva oseba gotovo naš
sanjalec sam s svojo drago osebo. Poglejte, kaki
raznovrstni dogodki, kak brezkončni roj odušev-
Ijenih sanj. Morda se poprašate, kaj on misli ?
Čemu upraševati vse to ? pač vse misli . . . Ne,
Nastenjka, kaj je njemu, kaj njemu, lehkoživemu
lenuhu, o onem življenju, katero ljubiva midva ?
On misli, da je to življenje ubožno, žalostno, ne
da bi slutil, da morda udari kdaj tudi njemu ža-

28

lostna ura, ko odda za jeden dan tega tužnega
življenja vsa svoja fantastična leta, in to še ne za.
radost, ne za srečo, in ne bode hotel izbrati v tej
uri tuge, kesa in nebranjenega gorja. A dokler še
to ne, nastopi, ta grozni čas — si on ničesar ne
želi, ker je vzvišen nad željami, ker ima vse, ker
je presit, ker je sam umetnik svojega življenja in
si je ustvarja vsak čas po, svoji volji. In še tako
lehko, tako naravno ustvarja ta pravljiški, fanta¬
stični svet! Kakor da to ni prikazen ! Včasih kar
naravnost veruje, da vse to življenje ni vzbujenje
čuvstva, ni zračna prikazen, ni slepljenje domišljije,
temveč da je to resnično, pravo, istinito ! Zakaj,
povejte, Nastenjka> zakaj postaja človek v takih
časih potrt ? Zakaj, po kakem čarovništvu, po kaki
neznatni nevolji začenja hitreje biti žila, dero solze
iz sanjalčevih očij, gore njegova bleda, mokra lica,
ter se napolnjuje s tako neizmerno, olajšavo vse
njegovo bitje ? Zakaj minejo cele noči brez spanja
kakor jeden migljaj v nepretržnem veselji in sreči,
in ko bliskne zarja z rdečim žarkom v okna ter
dan razsvetljuje otožno sobo s svojim negotovim,
fantastičnim svitom, ko se vrže pri nas, v Petro¬
gradu, naš sanjalec, utrujen in izmučen v posteljo
in zaspi s srčno tesnobo radi oduševljenja svojega
bolno-pr.etresenega duha in s tako mučno — sladko
bolestijo v srcu ? Da, Nastenjka, zmotiš se in
nehote, nevede verjameš, da prava, istinita strast
vznemirja njegovo srce, nehote verjameš, da je
nekaj živega, čutečega v njegovih breztelesnih
sanjah ! In glej, kaka prevara — ljubezen, na pri¬
mer, se je prikradla v njegova prša z vso neiz¬
merno radostjo, z vsemi hudimi mukami ... Le

29

poglejte ga, in prepričate se ! Ali verjamete, mila
Nastenjka, ko ga gledate, da on res nikdar ni
poznal one, katero je tako ljubil v svojih omeče-
nih sanjah ? Morda jo je videl samo v slepilnih
prikaznih in se mu je samo sanjalo o tej strasti?
Morda res nista prešla z roko v roki toliko let
svojega življenja — sama, zavrgla ves svet in zje-
dinila vsak svoj svet, svoje življenje z življenjem
drugega ? Mari ni ona v pozni uri, ko je prišel
čas ločitve, ležala, jokala se in tugovala na nje¬
govih prsih, ne da bi slišala vihar, ki je razsajal
pod temnim nebom, ne da bi slišala veter, kateri
je odpihava! in odnašal solze ž njenih črnih tre¬
palnic ? Mari je vse to sen tudi ta otožni, za¬
puščeni in divji, samotni in žalostni vrt s stezi¬
cami, zaraslimi z mahom, kjer sta tolikokrat ho¬
dila sama, nadejala se, tugovala, ljubila, ljubila
drug drugega tako dolgo, »tako dolgo in nježno!“
In ta čudni, pradedovski dom, v katerem je živela
ona toliko časa samotno in žalostno s starim,
mrmravim možem, vedno molčečim in srditim, ka¬
teri ju je strašil, ker sta bila plašna kakor otroci,
ko sta obupno in bojazljivo tajila svojo ljubezen ?
Kako sta se mučila, kako bala, kako nedolžna,
čista je bila njuna ljubezen in kako (to se razume,
Nastenjka) hudobni so bili ljudje ! In, Bože moj,
je li mori ni srečal potem, daleč od bregov svoje
domovine,, pod tujim poldanjim, vročim nebom, v
davno večnem mestu, na bliščečem plesu, pri gromu
godbe, v palazzo (gotovo v palazzo), utopljenem v
morju lučij, na onem balkonu, ovitem z mirtami
in cveticami, kjer je tako hitro snela svojo krinko,
ko ga je spoznala, ter zašepetala: »svobodna sem“,

30

in stresla se je ter vrgla v njegov objem, navdu¬
šeno sta vzkliknila, pritisnila se drug k drugemu
ter migoma pozabila gorje, ločitev in vse muke,
otožno hišo, starčka, mračni vrt v daljni domo¬
vini ter klop, na kateri se je iztrgala ona s posled¬
njim strastnim poljubom iž njegovega umolklega v
obupni muki objema ... O, kaj ne, Nastenjka, da
vzprhtiš, zmešaš in zarudiš kakor učenec,, kateri
je uprav stisnil v žep iz sosedovega vrta ukradeno
jabolko, ko odpre kak velik, zdrav fantič, veseljak
in šaljivec, vaš nepoklicani prijatelj, vaša vrata in
zakriči, kakor bi ničesar ne bilo: »uprav prihajam
iz Pavlovska !“ Za Boga! Stari grof je umrl, prične
se neizmerna sreča, — a tu prihajajo ljudje iz
Pavlovska!

Patetično sem umolknil, končavši svoj pate¬
tični vzklic. Spominjam se, da bi se bil zelo rad
po sili zasmejal, ker sem že čutil, da se je vzbudil
v meni nekak sovražen vrag, da me je že začelo
žgečkati v grlu, trgati v podbradku, in da so se
mi vedno bolj in bolj rosile moje oči . . .

Pričakoval sem, da Nastenjka, katera me je
poslušala z odprtimi očmi, se zakrohoče z vsem
svojim otročjim nevzdržno - veselim smehom, in
kesal sem se že, da sem zašel daleč, da sem za¬
man povedal to, kar je že davno kipelo v mojem
srcu, o čemur sem lehko govoril, kakor da bi čital,
ker sem že davno pripravil sodbo o sebi in se
sedaj nisem premagal, da bi je ne prečital, priznal,
ne da bi pričakoval, da me bodo umeli; toda v
moje presenečenje je ona nekoliko pomolčala in
počakala, zlehka stisnila mi roko in z nekakim
plašnim sočutjem uprašala:

31

— Ali ste res tako preživeli vse svoje živ¬
ljenje ?

— Vse življenje, Nastenjka, odgovoril sem. —
Vse življenje, in, kakor se kaže, tako tudi končam!

— Ne, tega ni treba, dejala je vznemirjeno,
— to se ne zgodi; tako pa tudi jaz ne' preživim
vsega življenja zraven babice. Cujte, ali veste, da
kar nič ni dobro tako živeti?

— Vem, Nastenjka, vem! vskliknil sem, ne
da bi več vzdrževal svojega čuvstva. — In sedaj
vem bolje, nego kdaj prej, da sem zaman zgubil
vsa svoja najboljša leta! Sedaj vem to in huje
čutim to spoznanje, ker mi je sam Bog poslal vas,
mojega dobrega angelja, da mi to pove in dokaže.
Sedaj, ko sedim zraven vas in govorim z vami,
zdi se mi že strašno misliti na bodočnost, ker v
bodočnosti — je zopet samota, zopet isto zatulilo,
nepotrebno življenje: o čem pa naj še sanjarim,
ko sem bil že resnično zraven vas tako srečen!
O, bodite blagoslovljeni,. mila deklica, za to, da
me niste odpodili, na prvi mah, za to, da že lehko
rečem, da sem živel vsaj dva večera v svojem
življenju!

—■ Oh, ne, ne! zakričala je Nastenjka, in
solzice so zabliščale na njenih očeh. — Ne, tako
ne bode več; tako se ne ločiva! Kaj je to, dva
večera!

— Oh, Nastenjka, Nastenjka! Ali veste, za
kako dolgo ste me pomirili s samim seboj ? Ali
veste, da sedaj že ne bodem več mislil o sebi
tako hudo, kakor sem mislil v nekaterih trenutkih?
Ali veste, da že ne bodem več tugoval za to, da
sem storil v življenju kak prestopek ali greh, ker

32

je tako življenje prestopek in greh? Pa nikar ne
mislite, da vam kaj poveličujem, za Boga ne mislite
tega, Nastenjka, ker časih me napadajo trenutki
take tuge, take tuge ... V teh trenutkih se mi
namreč že začenja dozdevati, da nikakor nisem
sposoben začeti pravega življenja, kajti zdelo se
‘ mi je že, da sem zgubil vsakoršen takt, vsakoršen
čut za pravo, resnično; kajti naposled sem pre¬
klinjal samega sebe; kajti po mojih fantastičnih
nočeh me že srečavajo trenutki treznosti, ki so
strašni! Med tem slišiš, kako krog tebe šumi in
se vrti v življenski vihti ljudska tolpa, slišiš, vidiš,
kako žive ljudje — žive v bdenju, vidiš, da'za nje
življenje ni naročeno, da njihovo življenje ne izgine,
kakor sanje, kakor prikazen, da njihovo življenje
je večno obnovljeno, večno mlado, nijedna ura ni
podobna drugi, ker je potrta in do surovosti
jednolična, plašna fantazija, ta suženj sence, ideje,
suženj prvega oblaka, kateri nenadoma zagrne
solnce in skrči z otožnostjo pravo petrograjsko
srce, kajero tako ceni svoje solnce, — a kaka
fantazija je že v otožnosti! Ti čutiš, da ona, ta
onemogla fantazija, naposled postaja trudna,
spehana v neprestani napreženosti, ker si vendar
dorasel in se osvobojuješ svojih prejšnjih idealov;
le-ti se drobe v koščeke, prah ; ako pa že ni dru¬
gega življenja, tako ga je napraviti pa iz teh
koščekov. Med tem pa prosi in hoče srce nekaj
drugega! In zaman brska šanjalec, kakor v pepelu,
v svojih starih sanjarijah, iščoč v tem pepelu kako
iskrico, da bi jo razpihal, da bi z obnovljenim
ognjem ogrel mrzlo srce ter vzbudil v njem vse,
kar mu je bilo prej tako milo, kar je ganilo srce,

33

kar je zavrevalo kri, kar je iztrgavalo solze iz očij
in tako razkošno slepilo 1 Ali veste, Nastenjka, do
česa sem prišel ? Ali veste, da sem že prisiljen
opravljati obletnico svojih čutov, obletnico tega,
kar je bilo prej tako milo, česar v istini nikdar ni
bilo, — ker ta obletnica še opravlja vedno po
istih neumnih, breztelesnih sanjarijah, :— ter delati
to, ker tudi teh neumnih sanjarij ni več,' ker jih
ni s čem preživih : saj se tudi sanjarije preživljajo!
Ali veste, da še sedaj se rad spominjam onih mest
in hodim tja ob določenem času, kjer sem bil kdaj
srečen po svoje, rad združujem svojo sedanjost z že
nepovratno prošlostjo in večkrat bredem, kakor sen¬
ca, brez potrebe in brez namena, potrto in žalostno
po petrograjskih ovinkih in ulicah. Kaki so ti spo¬
mini ! Spominjam se na primer, da uprav tu, ravno
pred jednim letom, ravno ob istem času, ravno ob
isti uri sem taval po tlaku istotako samotno, isto-
tako potrto, kakor sedaj ! In spominjaš se, da si
bil tudi tačas žalosten, dasi tudi prej ni bilo bolje,
vendar nekako čutiš, kakor da si bolje, mirneje
živel, da nisi imel te črne misli, katera se je sedaj
stisnila k tebi; da ni bilo tega grizenja vesti,
mračnega, otožnega grizenja, katero ti sedaj ne
daja miru ne po dnevi ne po noči. In poprašuješ
se: kje so tvoje sanje ? Pa zmaješ z glavo in
praviš : kako hitro teko leta ! In zopet se popra¬
šuješ : kaj si pa storil v svojih letih ? Kam si za¬
kopal svoj najboljši čas ? Si li živel ali ne ? Glej,
praviš si, glej, kako postaja na svetu mrzlo. Še
minejo leta in za njimi pride otožna osamljenost,
pride z berglo tresoča se starost, a za njimi otož¬
nost in žalost. Pobledi tvoj fantastični svet, zamro

3

34

in zvene sanje tvoje ter padajo, kakor rmeno listje
z drevja . . . O, Nastenjka ! Žalostno bode ostati
samemu, popolnem samemu, in celo ničesar ne
imeti, po čemur bi bilo žal ničesar, prav ni¬
česar,. . . ker vse, kar sem zgubil, vse to, vse bilo
je nič, neumna, okrogla ničla, bila je le sanjarija!

— Ne žalite me več! izpregovorila je Na-
stenjka in obrisala solzico, katera se je potakala
iž njenih-očij. — Sedaj je končano! Sedaj bodeva
skupaj; sedaj, naj se zgodi z menoj karkoli, se
vendar nikdar več ne razideva. Poslušajte. Jaz sem
priprosta deklica, učila sem se malo, dasi mi je
babica najemala učitelja, vendar vas razumem, ker
vse, kar ste mi sedaj povedali, sem že sama pre¬
živela, ko me je babica pripela k svoji obleki.
Seveda, jaz bi ne pripovedovala tako dobro, kakor
ste vi, nisem se učila, — pristavila je plašno, ker
je še vedno čutila nekako uvaževanje k mojemu
patetičnemu govoru in visokemu slogu, — toda
zelo me veseli, da ste se mi popolnem razkrili.
Sedaj vas poznam, popolnem, vsega poznam. In
veste kaj ? Pripovedovati vam hočem tudi svojo
povest, vso brez izjeme, a vi mi potem dajte svet.
Vi ste zelo pameten človek; ali mi obečate, da mi
daste ta svet ?

— Ah, Nastenjka, odgovoril sem, — dasi
nikdar nisem bil svetovalec, in tem manj pameten
svetovalec, toda sedaj vidim, da, ako bodeva
vsekdar tako živela, bo to nekako zelo pametno,
in vsakdo bode dajal drugemu premnogo pamet¬
nih svetov ! Nu, dobra moja Nastenjka, kak svet
hočete? Povejte mi naravnost; sedaj sem tako

35

vesel, srečen, drzen in pameten, da ne pojdem po
besedo v žep.

— Ne, ne! prebila me je Nastenjka smeje
se. — Treba mi ni samo pametnega sveta, treba
mi srčen, bratski svet, tak, kakor da bi me lju¬
bili že vse življenje 1

— Dobro, Nastenjka, dobro! vskliknil sem
navdušeno. — Ako bi vas bil ljubil že dvajset
let, vendar bi vas ne ljubil bolj nego sedaj.

— Dajto mi roko ! rekla je Nastenjka.

— Evo je 1 odgoril sem jaz in podal jej roko.

— Začnimo torej mojo povest!

Povest Kastenjke.

— Polovica povesti vam je že znana, to je,
vi veste, da imam staro babico . . .

— Ako je druga polovica tako kratka, kakor
ta . . . prebil sem jo smeje se

— Molčite in poslušajte. Pred vsem pogoj :
ne mi segati v besedo, drugače bodem izbirčna.
Poslušajte torej mirno.

— Jaz bivam s staro babico. K njej sem
prišla še kot prav mala deklica, ker sta mi umrla
oče in mati. Treba misliti, da je bila babica prej
bogatejša, ker še sedaj se spominja boljših časov.
Naučila me je francoščine, potem mi je pa najela
učitelja. Ko mi je bilo petnajst let (a sedaj jih
imam sedemnajst), sem se nehala učiti. Tačas
sem napravila neko neumnost; kaj sem storila —
tega vam ne povem ; dovolj, ako vam rečem, da
prestopek je bil majhen. Toda babica me je po-
3*

36

zvala neko jutro k sebi in. dejala, da ne more gle¬
dati za menoj, ker je slepa, in vzela je priponko
ter pripela mojo obleko k svoji pa rekla, da bo-
deve tako sedeli vse življenje, ako se seveda ne
poboljšam. Z jedno besedo, izprva nikakor nisem
mogla oditi; delaj, čitaj, uči se — vse zraven
babice. Nekoč sem jo pa poskusila prevariti ter
pregovorila Teklo, da je sedla na moje mesto.
Tekla, naša služkinja, je gluha. Tekla je sedla
mesto mene; babica je mej tem zaspala na na¬
slonjaču, a jaz sem se odpravila nedaleč k prija¬
teljici. Toda slabo se je končalo. Babica se je

vzbudila ter nekaj uprašala, misleča, da jaz še

vedno mirno sedim na mestu. Tekla je videla, da

babica nekaj poprašuie, slišala ni kaj, mislila je
in mislila, kaj bi storila, odpela zaponko, pa spu¬
stila se v beg ...

Tu se je Nastenjka ustavila in začela sme¬
jati se. Jaz sem se smejal hkratu ž njo. A takoj
me je ustavila.

—■ Poslušajte, ne smejajte se babici. Jaz se
smejem zato, ker je smešno . . . Kaj se hoče, ko
je babica taka, uprav taka, vendar jo pa precej
ljubim. No, tačas sem slabo zadela : takoj so me
zopet posadili na mesto in nikakor se ni bilo moč
ganiti.

,«No, pozabila sem vam povedati, da mi, to
je babica ima svojo hišo, to je malo hišico s
tremi okni, popolnem leseno in tako staro, kakor
je babica, a zgoraj je polnadstropje ; in prišel je
v naše polnadstopje nov prebivalec«. . .

— Morda je bil ta prebivalec tudi star ?
omenil sem mimogrede.

37

— Se ve, da je bil, odgovorila je Nastenjka,
— in znal bolje molčati nego vi. Da, on je jedva
jezik preobračal. Bil je suh, nem, slep, hropi star¬
ček, tako da ni mogel več živeti na svetu in umrl;
a potem je prišel nov gost, ker brez gosta ne
moreve živeti, kajti to in babičina pokojnina so
skoro jedini najini dohodki. Novi gost je bil kakor
nalašč mlad človek, toda ne domačin, tujec. Ker
se ni mnogo pogajal, ga je babica sprejela, ali
potem me je pa poprašala : »Nastenjka, ali je naš
novi gost mlad ali ne ?“ Zlagati se nisem hotela :
tako, pravim, babica, ne popolnem mlad, a tudi
starček ni.

— No, ali je pa lep ? sprašuje me babica.

»In zopet nisem hotela' lagati. Da, lep, ba¬
bica, pravim. A babica pravi: »Ah! Kazen, kazen!
To, unukinja, pravim ti zato, da bi se ne zagle¬
dala va-nj. Kaki časi so sedaj! Tak neznaten
gost, pa še lep zraven : v starih časih ni bilo tega!"
Babici se je vse le v starih časih zdelo lepo !
V starih časih je bila mlajša, solnce je bilo v
starih časih topleje, smetana ni postala v starih
časih tako hitro kisla, — vse v starih časih ! Jaz
sem pa sedela in molčala ter mislila si : zakaj mi
babica to omenja in sprašuje, je-li lep, je-li mlad
naš gost ? To in samo to sem pomislila ter zopet
začela šteti petlje, plesti nogavice, a potem sem
vse pozabila.

Neko jutro pa pride k nam gost poprašat o
tem, da smo mu obljubili prebarvati sobo. Beseda
za besedo, babica je zgovorna, pa pravi: »Nastenjka,
stopi v mojo spalnico in prinesi račune". Jaz
sem takoj skočila po koncu, vsa, ne vem, zakaj,

38

zardela in pozabila, da sedim pripeta ; ne da bi
se tiho odpela, da bi gost ne videl, — iztrgala
sem se s tako silo, da sem potegnila babični
naslonjač za seboj. Ko sem videla, da je gost vse
izvedel o meni, zardela sem, obstala na mestu,
kakor pribita, in nakrat spustila se v jok, — tako
sram in hudo rni je postalo isti trenutek, da bi
se bila najraje pogreznila! Babica kriči: kaj pa
stojiš? a jaz plakatu še bolj ... Ko je gost zagle¬
dal, da me je sram pred njim, poklonil se je
in takoj odšel!

Od onega časa sem kar otrpnila, ko sem
začutila šum na stopnjicah. Mislila sem, da gre
gost in za vsak slučaj tiho odpenjala priponko.
Vendar on ni bil, ni prišel. Minila sta dva tedna;
gost je poslal povedat po Tekli, da ima mnogo
francoskih knjig in da so vse dobre, da jih lehko
čitam, ne bi li hotela torej babica, da bi jih jaz
njej čitala, da bi nama ne bilo dolg čas ? Babica
je bila s hvaležnostjo zadovoljna, vendar je vedno
spraševala, so li knjige nravstvene ali ne, ker, ako
so knjige nenravstvene, jih ti, Nastenjka, pravi,
nikakor ne smeš Citati, naučiš se kaj slabega.

« — česa se naučim, babica ? Kaj je v njih
napisano ?

« — V njih, pravi, je opisano, kako mlade¬
niči zmešajo glavo poštenim devicam, kako jih
odvajajo iz domače hiše, z obljubo, da jih hote
vzeti, kako potem ostavljajo te nesrečne deklice
na voljo usode, in one ginejo na najžalostnejši
način. «Jaz», pravi 'babica, — «sem čitala mnogo
takih knjižic, in vse», pravi, «je tako krasno opisano,

39

da noč in dan sediš in tiho čitaš. Tako ti, Nastenjka,
glej, da jih ne bodeš čitala. Kake knjige je pa
poslal ?»

« — Same romane Waltera Scotta, babica.

« — Romane Waltera Scotta ! Pojdi, ali ni
v njih kakih neumnostij ? Poglej, ali ni dejal on
va-nje kakega .zaljubljenega pisemca?

« — Ne, babica, pisma ni nijednega.

« — Poglej pod ovitek; ti razbojniki denejo
časih radi pod ovitek ! . . .

« ■— Ne, babica, tudi pod ovitkom ni ničesar.

« — No, tako je prav !

In začela sem jej čitati Walter Scotta, ka¬
terega sem v kakem pol mesecu skbro polovico
prečitala. Potem mi jih je zopet in zopet poslal,
Puškina je poslal, da naposled brez knjig še. biti
nisem mogrla in nehala misliti: kako bi se omo¬
žila s kitajskim carjevičem.

Tako je bilo z menoj, ko se mi je nekega
dne primerilo, da sem se srečala z našim gostom
na stopnjicah. Babica me je bila poslala po nekaj.
On se je ustavil, jaz sem zardela, pa tudi on je
zardel; vendar se je nasmehnil, pozdravil me,
prašal za babičino zdravje in rekel: „No, ali ste
prečitali knjige?« Odgovorila sem: «Prečitala».
«Kaj», pravi, «vam je pa najbolj ugajalo?« In jaz
sem mu odgovorila: «Puškin mi je najbolj ugajal!«
In s tem se je razgovor tačas končal.

Gez teden sem ga zopet srečala na stop¬
njicah. Takrat me ni poslala babica, temveč sama
sem imela iti po nekaj. Bila je tretja ura popoldne,
in naš gost je prihajal ob tem času domov.
«Zdravstvujte!», pravi; a jaz njemu : «zdravstvujte !»

40

« — Kako pa, pravi, — ali vam ni dolgčas
sedeti ves dan pri babici ?

Ko me je to poprašal, že ne vem zakaj,
sem zardela, bilo me je sram, bila sem zopet
užaljena, menda zato, ker so začeli že drugi po-
praševati po tem. Hotela sem že molčati in oditi,
a ni mi bilo možno.

« — Cujte, pravi, dobra deklica ! Oprostite,
da govorim z vami tako, toda zagotavljam vas, da
vam želim več dobrega nego vaša babica. Ali
nimate nikakih prijateljic, h katerim bi mogli iti
v goste?

Jaz sem odgovorila, da nikakih, da je bila
jedna, Mašenjka, pa še ta se je odpeljal,a v Pskov.

« — Cujte, pravi, hočete-li iti z menoj v gle¬
dališče ?

« — V gledališče? Kaj pa babica?

« — Saj babici ni treba praviti . . .

« — Ne, pravim, babice nočem prevariti.
Srečno !

« — Srečno torej ! odgovoril je in ničesar
drugega.

Toda po kosilu je prišel k nam ; sedel je,
dolgo govoril z babico, izpraševal jo, ali gre kam,
ali ima znance — in nakrat dostavil: «danes sem
kupil ložo za opero; «Seviljskega brivca« bodo
predstavljali, znanci so hoteli iti v gledališče z
menoj, a potem so mi odpovedali, zato mi je
ostala vstopnica«.

« — «Seviljskega brivca!«, vskliknila je ba¬
bica, — ali je to isti brivec, katerega so pred¬
stavljali včasih?

« — Da, pravi, to je'isti brivec, in pogleda

41

mene. Jaz sem pa že vse razumela, zardela in
srce mi je poskočilo od pričakovanja !

« — Seveda, pravi babica, — kako, da bi
ga ne poznala ! Nekdaj sem celo jaz igrala v do¬
mačem gledališču Rozino !

« ■— Ali bi hoteli iti danes ? rekel je gost.
— Sicer mi bode listek brez potrebe.

« — Da, hvala, pojdemo, pravi babica, —
zakaj bi pa ne šli ? Moja Nastenjka ni bila še
nikdar v gledališču.

Bože moj, kaka radost ! Takoj smo se na¬
pravili in odšli. Daši je babica slepa, vendar godbo
bi bila rada slišala, vrhu tega je pa babica dobra:
hotela je mene bolj potolažiti, sami medve bi ne
bili šli. Kak utis je napravil na-me «Seviljski
brivec* — vam ne povem, samo naš gost je ves
ta večer tako lepo gledal na-me, tako lepo govoril,
da sem takoj razvidela, da me je hotel zjutraj
skušati, ali bi šla sama ž njim. Kaka radost! Spat
sem legla tako ponosna, tako vesela, tako mi je
bilo srce, da sem imela celo nekoliko mrzlice, in
vso noč sem sanjala o «Seviljskem brivcu*.

Mislila sem, da poslej bode on zahajal
vedno bolj in bolj k nam, — a to se ni zgodilo.
Skoro popolnem je nehal. Jedenkrat na mesec je
prihajal, a samo zato, da bi naju povabil v gle¬
dališče. Parkrat sve potem zopet šle. Toda s tem
sem bila že popolnem nezadovoljna. Videla sem,
da sem se mu samo smilila, ker me je babica tako
zatirala, in nič 'več. Tako je šlo naprej in me
prijelo: hočem sedeti — ne sedim, čitati ,— ne
čitam, delati — ne delam, časih se smejem in
babici nagajam, drugikrat pa plakam. Naposled

42

sem se posušila in skoro obolela. Gledališka doba
je minila, in gost je popolnem nehal zahajati k
nam; časih sva se srečala —■ vedno na istih
stopnjicah seveda — a on se je tako molče po¬
klonil, tako resno, kakor da noče niti govoriti,
toda jaz sem še vedno stala na stopnjicah, dasi
je on odšel, rdeča kakor višnja, ker vsa kri mi je
začela vreti v glavo, ko sem ga srečala.

In sedaj-le bo takoj konec. Uprav pred jed-
nim letom, maja meseca, je prišel gost k nam in
rekel babici, da je tukaj opravil vse svoje delo
in da mora zopet oditi za jedno leto v Moskvo.
Ko sem jaz to zaslišala, obledela sem in padla na
stol, kakor mrtva. Babica ni ničesar opazila, a on
se je poklonil in odšel.

Kaj naj pa jaz storim ? Mislila sem in
mislila, tugovala in tugovala, naposled se pa odlo¬
čila. Jutri odidem ; zato sem ukrenila, da končam
vse zvečer, ko pojde babica spat. Tako se je tudi
zgodilo. Zvezala sem v culico vse, kar je bilo
obleke, kolikor je bilo potreba perila, in s culico
v rokah šla ne živa ne mrtva v polunadstropje k
našemu gostu. Mislim, da sem hodila celo uro po
stopnjicah. Ko sem pa odprla njegova vrata, je
on kar zakričal, ko me je zagledal. Mislil je, da
sem prikazen, in naglo mi je dal vode, ker sem
jedva stala na nogah. Srce mi je tako bilo, da me
je začela glava boleti in vrteti vse v njej. Ko sem
se zavedela, začela sem naravnost s tem, da sem
položila svojo culico na njegovo posteljo, sedla
zraven nje, zakrila se z rokama in britko začela
plakati. On je menda migom vse razumel in stal

43

pred menoj bled ter tako žalostno gledal na-me,.
da mi je hotelo srce počiti.

« — Poslušajte, je začel, — poslušajte, Na-
stenjka, jaz nič ne morem pomagati; jaz sem ubožen
človek; sedaj nimam ničesar, niti prave službe;
kako bi živela, ako bi se tudi oženil z vami ?»

Govorila sva dolgo, a jaz sem se naposled
razgrela in rekla, da pri babici ne morem živeti,
da ubežim od nje, da nočem, da bi me še dalje
pripenjali s priponko, in da pojdem, ako hoče, ž
njim v Moskvo, ker brez njega ne morem živeti.
Sramežljivost, ljubezen, ponos — vse hkratu je
govorilo v meni, in skoro sem padla tresoča se na
posteljo. Silno sem se bala, da odkloni mojo
prošnjo !

Nekoliko minut je sedel molče, potem ustal,
stopil k meni ter prejel me za roko.

« — Poslušajte, moja dobra, moja mila Na-
stenjka ! začel je mej solzami, — poslušajte. Prise-
zam vam, da, ako se bodem mogel kdaj ženiti, tedaj
bodete gotovo vi moja sreča ; zagotavljam vas, da
sedaj me morete samo vi osrečiti. Cujte: jaz
pojdem v Moskvo in bodem tam uprav jedno leto..
Nadejam se, da uredim svoje reči. Ko se povrnem,
in ako me ne nehate ljubiti, tedaj se vam zakli¬
njam, da bodeva srečna. Sedaj pa ni možno, ne
morem, ne smem obljubiti ničesar. Toda ponav¬
ljam, ako se to ne . zgodi čez leto, vendar enkrat
bode gotovo; 'seveda — v tem slučaju, ako ne
vzamete rajše drugega, kajti vezati vas s kako be¬
sedo ne morem in si ne upam«.

To-le mi je rekel in zjutraj odšel. Dogovorila
sva se, da o tem se babici ničesar ne pove. Tako-

44

je hotel on. No, sedaj je skoro končana vsa moja
povest. Minilo je jedno leto. On je prišel, on je
tukaj že cele tri dni in, in . . .

— In kaj ? zakričal sem v nestrpnosti, da bi
slišal konec.

— In doslej še ni prišel! odgovorila je Na-
stenjka, kakor da se premaguje, — ne sluha, ne
duha ni po njem . . .

Tu se je ustavila, umolknila, poveselila glavo
in zakrivši se z rokami tako zaplalkala, da se mi
je kar srce preobrnilo.

Takega razvozljanja nisem pričakoval.

— Nastenjka ! začel sem s plašnim in laska¬
vim glasom. Nastenjka! Za Boga ne plakajte ! Kaj
veste ? Morda ga ni še . . .

— Tu je, tu! poprijela je Nastenjka. ■ — On
je tu, to vem. Še tačas, oni večer pred njegovim
odhodom sva se dogovorila : Ko sva si bila pove¬
dala že vse, kar sem vam pripovedovala, ter do¬
govorila se, šla sva sprehajat se semkaj. Bila je
ura deset; sedela sva na tej-le klopi; plakala nisem
več, bilo mi je sladko poslušati, kar je on go¬
voril . . . Govoril je, da takoj po dohodu pride k
nam, in ako mu jaz ne odpovem, tedaj poveva
■ vse babici. Sedaj je pa on prišel, to vem, a ni ga
in ni !

In zopet je začela plakati.

—- Bože moj ! Ali morda nikakor ni možno
pomagati ? vskliknil sem in skočil s klopi v po¬
polnem obupu. — Povejte, Nastenjka, alibi mogel
vsaj jaz iti k njemu ? . . .

— Ali je to možno ? odgovorila,^, vzdig-
nivši glavo. -t.

45

— Ne, seveda, ne ! pripomnil sem, ko sem
se zavedel. — A veste kaj : pišite mu.

— Ne, to ni možno, tega ni treba, odgovo¬
rila je odločno, a povesila glavo.

— Kako, ni treba ? Zakaj ni treba ? nada¬
ljeval sem, poprijemši se svoje ideje. — Toda ali
veste, Nastenjka, kakšno pismo ? Pismo je od
pisma različno in . . . Ah, Nastenjka, tako je!
Zaupajte meni, zaupajte! Ne svetujem vam kaj
slabega. Vse to se lehko napravi ! Vi ste napravili
prvi korak. — zakaj bi pa sedaj . . .

— Ni treba, ni treba ! Tedaj bi se mu kakor
usiljevala . . .

— Ah, dobra moja Nastenjka! pretrgal sem
jo ne skrivaje smehljaja, — nikakor ne : vi imate
pravico, ker vam je on obečal. Iz vsega pa raz-
vidim, da je on občutljiv človek, da je postopal
dobro, nadaljeval sem vedno bolj navdušen za
svoje logične dokaze in prepričevanje. — Kako je
on postopal ? On se je zavezal z obljubo. Rekel
je, da se z nobeno drugo ne oženi, ako se sploh
oženi; vam je pa pustil popolno svobodo, da ga
lehko pustite takoj ... V takem slučaju lehko sto¬
rite prvi korak; vi imate pravo, vi imate prednost
pred njim, če bi tudi na primer hoteli odpustiti
mu dano besedo . . .

— Poslušajte, kako bi mu pa vi pisali ?

- Kaj ?

— Ono pismo.

— Pisal bi mu tako-le :

«Blagorodni gospod» . . .

— Ali je treba na vsak način zapisati —
blagorodni gospod.

46

- Kajpada ! Sicer pa, čemu ? Mislim, da . . .

— Nu, nu ! Dalje !

»Blagorodni gospod !

»Oprostite, da» . . . Sicer pa, ne, ni treba
nikakega oproščenja! Tu dejanje samo vse opro-
ščuje; pišite naravnost:

« Pišem vam. Oprostite mojo nestrpnost; toda
bila sem srečna celo leto v nadi; sem li mari
kriva, da sedaj ne morem pretrpeti tudi dneva
sumnje ? Sedaj, ko ste se že vrnili, morda ste že
spremenili svoj namen. Tedaj vam to pismo pove,
da se ne jezim in vas ne dolžim. Ne dolžim vas
zato, ker ne vladani vašega srca, taka je že moja
usoda !

«Vi ste blag človek. Ne bodete se smejali
mojim nestrpnim vrsticam. Pomislite, da jih piše
ubožna deklica, da je sama, da je nima kdo po¬
učiti, niti svetovati jej, in da nikdar ni mogla
sama nadvladati svojega srca. Toda oprostite mi,
da se je pritihotapila v moje srce sumnja, dasi
samo za trenutek. Saj pač niste sposobni, da bi
niti v mislih žalili ono, katera vas je tako ljubila
in še ljubi».

— Da, da! To je tako, kakor sem mislila
jaz ! vskliknila je Nastenjka in radost je zasijala v
njenih očeh. — O ! vi ste rešili mpjo dvojbo, vas
mi je poslal sam Bog! Hvala, hvala vam !

— Zakaj ? Zato, da me je Bog poslal ? od¬
govoril sem in gledal oduševljeno na njena ra¬
dostna ličeca.

— Da, vsaj za to.

— Ah, Nastenjka ! Zahvaliva se rajše drugim
ljudem vsaj za to, da žive z nama. Zahvaljujem

47

se vam za to, da ste me srečali, da se vas bodem
spominjal vse svoje življenje!

— No, dovolj, dovolj ! A sedaj, veste kaj,
poslušajte : tačas sva se dogovorila, da kakor hitro
se povrne, mi naznani o sebi s tem, da mi pusti
pismo na nekem mestu pri nekih mojih znancih,
dobrih in priprostih ljudeh, kateri o tem ničesar
ne vedo ; ako pa mi ne bode mogel pisati, tedaj
pride, ker v pismu se ne more vsekdar vsega
povedati, isti dan semkaj točno ob desetih, kjer
sva se dogovorila, da se počakava. Da je že prišel,
to vem ; toda že je tretji dan, ko ni ne pisma, ne
njega. Babici pa zjutraj nikakor ne morem uiti.
Dajte torej vi moje pismo jutri onim dobrim lju¬
dem, o katerih 'sem vam pravila: oni mu že
pošljejo; ako pa pride odgovor, prinesete ga vi
zvečer ob desetih.

— Toda pismo, pismo ! Najprej treba pismo
spisati! Torej bo to pojutranjem.

— Pismo . , . odgovorila je Nastenjka neko¬
liko v zadregi, — pismo ... no . . .

Toda končala ni. Izprva je obrnila od mene
svoje obličje, zardela kakor roža, nepričakovano
sem pa začutil v svoji roki pismo, menda napi¬
sano že davno, popolnem pripravljeno in zapeča-
čeno. Nekak znan, mil, nježen spomin se je vzbu¬
dil v moji glavi 1

— R, o — Ro, z, i —,zi, n, a — na, sem
začel.

Rozina 1 sva zapela oba in jaz sem jo skoro
navdušenja objel, a ona je zardela, kolikor je le
mogla, in smejala se skozi solze, katere so migljale
kakor biseri na njenih črnih trepalnicah.

48

No, dovolj, dovolj ! Srečno sedaj ! rekla je
naglo. —■ Tu je pismo in naslov, kamor ga nesite.
Z Bogom! Do svidenja! Do jutri!

Krepko mi je. stisnila obe roki, mignila z
glavo in smuknila kakor , strela v svojo ulico. Jaz
sem pa dolgo stal na mestu, spremljaje jo z očmi.

— Do jutri! Do jutri! šinilo mi je v glavo,
ko mi je izginila izpred očij.

Noč tretja.

Današnji dan je bil žalosten, deževen, brez
solnčnih žarkov, kakor moja bodoča starost. Rojile
sp mi pb glavi take čudne misli, taki temni čuti,
taka nejasna mi še uprašanja — a kakor da nisem
imel ne moči, ne volje, da bi jih rešil. A ta rešitev
ni moja naloga !

Danes se ne bodeva videla. Ko sva se učeraj
poslovila, začeli so oblaki prepregati nebo in
vzdignila se je megla. Rekel sem, da bode jutri slab
dan; ona ni odgovorila (  ni hotela govoriti proti
sebi; za njo je ta dan svetel in jasen, niti jedna
meglica ne zatemni njene sreče.

— Ako bode dež, ne bova se videla, dejala
je, — ne pridem.

Mislil sem, da niti zapazila ni današnjega
dežja, in vendar ni prišla.

Učeraj je bilo najino tretje svidenje, najina
tretja, bela noč . . .

Vendar, kako lepega narede človeka radost
in sreča! Kako kipi ljubavi srce! Zdi se ti, da
hočeš izliti vse svoje srce v drugo, hočeš, da

49

bi bilo vse veselo, da bi se vse smejalo. In kako
očarujoča je ta radost! Učeraj je bilo v njenih
besedah toliko nežnosti, toliko dobrotljivosti v nje¬
nem srcu . . . Kako je šla za menoj, kako se je
laskala, kako je vzpodbujala in nežila moje srce !
• O, koliko koketstva od sreče ! A jaz . . . Jaz sem
sprejemal vse za čisto zlato, mislil sem, da ona . . .

Toda, za Boga, kako sem mogel to misliti ?
Kako sem mogel biti tako slep, ko je že vse vzel
nekdo drugi, ko ničesar ni mojega ; ko naposled
vsa ta njena nežnost, njena skrb, njena ljubezen . . .
da, ljubezen do mene — ni bila nič drugega,
kakor radost, da se kmalu snide z drugim, želja,
da bi navezala tudi meni svojo srečo ? . . . Ko
njega ni bilo, ko sva čakala zaman, postala je ona
čemerna, plašna, boječa. Vse njeno kretanje, vse
njene besede niso bile več tako lehke, šaljive, vesele.
In, čudno, — podvojila je svoje zanimanje za-me,
kakor da hoče instinktivno izliti na-me to, kar si
je sama želela, za kar se je sama bala, ako se ne
zgodi. Moja Nastenjka se je tako bala, tako pre¬
strašila, da je naposled menda spoznala, da jo
ljubim, in se jej je smilila moja uboga ljubezen.
Ko srno nesrečni, čutimo močneje ljubezen drugih;
čuvstvo se ne razbija, temveč združuje ...

Prišel sem k njej s polnim srcem in jedva
pričakoval svidenja. Tega pač nisem slutil, kaj
bodem sedaj čutil, nisem slutil, da se vse to ne
konča tako. Ona je sijala radosti, pričakovala je
odgovora. Odgovor bil je on sam. Moral je priti,
prihiteti na njen klic. Ona je prišla celo uro pred
menoj. Izprva se je vsemu smejala, vsaki moji
besedi. Mislil sem začeti govoriti, a umolknil sem.

4

50

— Ali veste, zakaj sem tako vesela, dejala
je, — zakaj vas vidim tako rada ? Zakaj vas danes
tako ljubim ?

— -Zakaj? uprašal sem, in srce mi je zatre¬
petalo. x

— Ljubim vas zato, ker se niste zaljubili v
mene. Kdo drugi ha vašem mestu bi postal nemiren,
vsiljeval bi se, vzdihoval, zbolel, a vi ste tako
pridni !

Tu mi je tako stisnila roko, da sem malone
zakričal, in zasmejala se je.

— Bože ! Kak prijatelj ste vi! začela je čez
trenutek prav resno. — Prav Bog mi je vas poslal!
Kaj bi bilo z menoj, ako bi vas ne bilo sedaj z
menoj ? Kako nesebični ste vi! Kako dobro me
ljubite! Ko se omožim, bodeva velika prijatelja,
bolj nego bratje. Ljubila vas bodem skoro tako,
kokor njega . . .

V tem trenutku sem postal strašno otožen;
vendar nekaj takega kakor smeh se je vzbudilo v
mojem srcu.

— Vas je spreletelo, rekel sem, — vi mislite
in se bojite, da ne pride.

—- Kaj še! odgovorila je, — - ako bi bila
manj srečna, bi menda začela plakati, ker ne
verjamete in me karate. Sicer ste me pa pripra¬
vili do dolgih mislij ; toda mislila bodem poslej,
sedaj vam pa priznam, da govorite resnico, Da!
Zdi se mi, kakor da nisem sama svoja ; vsa sem
nekako v pričakovanju in se počutim nekako po¬
sebno dobro. A dovolj, pustimo čuvstva . . .

V tem trenutku so se zaslišali koraki in v
temi se je prikazal človek, kateri nam je šel na-

proti. Oba sva se stresla, ona je skoro zakričala.
Spustil sem njeno roko in delal se, kakor da
hočem oditi. Toda varala sva se : ta ni bil on.

— Cesa.se bojite? Zakaj ste spustili mojo
roko? dejala je in podala mi jo zopet. — Kaj to?
Srečava ga skupaj. Jaz želim, da bi videl tudi on,
kako se ljubiva.

— Kako se ljubiva ! zakričal sem.

«0 Nastenjka, Nastenjka!», mislil sem, —
«kako mnogo ši povedala s to besedo ! Od take
ljubezni, Nastenjka, zmrzava drugi krat srce in
teži dušo. Tvoja, roka je mrzla, moja vroča kot
ogenj. Kako slepa si, Nastenjka ! . . . O, kako nez¬
nosen je včasih srečen človek! Toda na-te se
nisem mogel ujeziti!» . . .

Naposled se je moje srce prenapolnilo.

— Poslušajte, Nastenjka ! zakričal sem, —■
ali veste, kaj je bilo z menoj ves dan ?

— No, kaj pa, kaj ? Povejte naglo ! Zakaj
ste doslej vedno molčali!

— Prvič, Nastenjka, ko sem izvršil vsa vaša
naročila, oddal pismo, bil pri vaših dobrih ljudeh,
potem . . . potem sem prišel domov in legel spat.

— Nič' več? prebila me je ona in zasme¬
jala se.

— Da, skoro nič več, odgovoril sem utrjuje'
srce, ker moje oči so že zalivale neumne solze. —
Zbudil sem se jedno uro pred najinim svidenjem,
a zdelo se mi je, da nisem spah Ne vem, kaj je
bilo z menoj. Šel sem, da bi vam povedal vse to,
kakor da se mi je čas ustavil, kakor da je z
onega časa na veke moralo ostati v meni jedno
čuvstvo, jeden čut, kakor da je morala trajati
4*

— 52 —

jedna minuta celo večnost, in kakor da se mi je
ustavilo vse življenje . . . Ko sem se zbudil, zdelo
se mi je, da se mi vzbuja v spominu neki davno
znan, sladek napev, kateri sem nekje prej slišal, a
pozabil. Zdelo se mi je, da si je prosil vse živ¬
ljenje iz moje duše, in še le sedaj . . .

— Ah, Bože moj, Bože moj ! prebila me je
Nastenjka, — kaj je pa to ? Jaz ne razumem niti
besedice.

— Ah, Nastenjka! Hotel sem vam nekako
izraziti ta čudni utis . . . začel sem z žalostnim
glasom, v katerem se je še skrivala nada, dasi
zelo oddaljena.

— Dovolj, nehajte, dovolj ! dejala je in mi¬
gom uganila, ta ptičica !

Nakrat je postala nekako nenavadno zgo¬
vorna, vesela, šaljiva. Prijela me je pod roko,
smejala se, hotela, da bi se smejal tudi jaz, in
vsaka moja zmešana beseda se je odzvala v njej
z glasnim, dolgim smehom . . . Začel sem se jeziti,
zato je brzo nehala koketo vati.

— Poslušajte, začela je, — jaz sem pa ne¬
koliko nevoljna, da se niste zaljubili v me. Potem
pa ganite takega človeka! Vendar pa, neganljivi
gospod, pohvaliti me pač morate,, da sem tako
priprosta. Povem vam čisto vse, čisto vse, naj mi
šine v glavo še taka neumnost.

— Gujte ! Jednajsta ura menda, rekel sem,
ko je zadonel udarec zvona od oddaljenega mest¬
nega stolpa. Ona se je ustavila, nehala smejati se
in začela šteti.

— Da, jednajsta, rekla je naposled s plaš¬
nim, neodločnim glasom.

53

Jaz sem se takoj kesal, da sem jo prestrašil,
ko sem jo pripravil, da je štela ure. Začela se mi
je smiliti, a vedel nisem, kako bi popravil po¬
grešek. Začel sem jo tolažiti, iskati uzrok njegove
odsotnosti, ponavljati razne uzroke in dokaze. Ni¬
kogar ni bilo laže prevariti, kakor njo v tem tre¬
nutku, pa saj vsakdo v takem slučaju nekako ra¬
dostno posluša vsakoršno tolažbo in je prav rad,
ako dobi vsaj senco opravičenja.

— Pa saj je smešno, začel sem ter vedno
bolj in bolj unemal in zaljubaval se v nenavadno
jasnost svojih dokazov; — saj ni mogel priti; še
mene ste prevarili in zapeljali, Nastenjka, da sem
se tudi jaz zaračunil s časom ... Le pomislite:
še pismo je jedva dobil; morda ne more priti,
morda odgovori, in pismo ne pride prej nego
jutri. Jutri koj zjutraj pojdem po-nj in vam takoj
sporočim. Pa še tisoč drugih slučajev je možnih :
morda ga ni bilo doma, ko je prišlo pismo, morda
ga pa še doslej ni čital ? Vse se lehko prigodi.

— Da, da! odgovorila je Nastenjka, — niti
pomislila nisem, kajpak, vse je možno, nadaljevala
je z zgovornim glasom, toda v njem se je slišala
kakor nevoljna disonanca neka druga, oddaljena
misel. — Veste, kaj storite, nadaljevala je, — idite
jutri na vse zgodaj, in ako kaj dobite, mi takoj
sporočite. Saj veste, kje stanujem ? In začela mi
je ponavljati svoj naslov.

Potem je postala tako nežna, tako plašna z
menoj . . . Kazalo se je, da je pazno poslušala,
kar sem jej govoril; ko sem se pa obrnil k njej
s kakim uprašanjem, molčala je, zmešala se in

54

obrnila glavo od mene. Pogledal sem jej v oči —
in res : plakala je.

— No, ali je možno, ali je možno ? Ah, kako
dete' ste ! Kaka otročarija ! . . . Dovolj !

Poskusila se je nasmehniti, pomiriti se, a
njen podbradek se je tresel in prsi so se jej. še
vedno vzdigovala.

— Na vas mislim, dejala je po trenutnem
molku, — vi ste tako dobri, da bi bila kamnena,
ako bi tega ne čutila. Ali veste, kaj mi je prišlo
sedaj v glavo ? Primerjala sem oba. Zakaj ni on
— vi ? Zakaj ni on tak, kakor vi ? On je slabši
nego vi, dasi ga bolj ljubim nego vas.

Odgovoril nisem ničesar. Ona je menda ča¬
kala, da bi jaz kaj rekel.

— Kajpada, morda ga pa popolnem še ne
razumem, popolnem ne poznam. Veste, vsekdar
sem se ga nekako bala ; vsekdar je bil tako resen,
tako nekako ponosen. Pa vem, da on se drugim
le tak dozdeva, da v njegovem srcu je več njež-
nosti nego v mojem . . . Spominjam se, kako me
je pogledal tačas, ko sem prišla, — saj veste, k
njemu s culico ; a vendar ga nekako preveč cenim,
kakor da nisva jednaka ?

Ne, Nastenjka, ne, odgovoril sem, — to
pomeni, da ga ljubite bolj nego vse na svetu,
veliko bolj nego samo sebe.

— ■ Da, recimo, da je tako, odgovorila je
najivna Nastenjka, — toda ali veste, kaj mi je
prišlo sedaj v glavo ? Samo, da sedaj ne bodem
govorila o njem, temveč splošno ; to mi je prišlo
že davno v glavo. Poslušajte, zakaj nismo mi vsi
tako, kakor da bi bili bratje in sestre ? Zakaj

najboljši človek vsekdar kakor da nekaj skriva
drugemu in mu zamolči ? Zakaj se takoj narav¬
nost ne pove, kar je na srcu, ko se ve, da se ne
vržejo besede, na veter ? Vsakdo govori tako, kakor
da je bolj trd, nego je v istini, kakor da se vsi
boje užaliti svoja čuvstva, ako jih prav hitro
izrazijo . . .

•— Ah, Nastenjka ! Istino govorite; a to
prihaja iz mnogih uzrokov, pretrgal sem jo, dasi
sem sedaj bolj nego kdaj-koli skrival svoja čuvstva.

— Ne, ne ! odgovorila je z globokim čuv-
stvom. — Vi na primer niste tak, kakor drugi !
Res, da ne vem, kako bi vam to povedala, kar
čutim; a zdi se mi, da vi na primer . . . vsaj
sedaj . . . zdi se mi, da vi nekaj žrtvujete za-me,
pristavila je plašno in mimogrede pogledala na-rne.
— Oprostite, ako vam tako govorim: jaz sem
priprosta deklica; videla sem še malo na svetu in
včasih res ne znam govoriti, pristavila je tresočim
glasom vsled nekakega zatajenega čuvstva in sku¬
šala mej tem nasmehniti se ; — toda hotela sem
vam samo povedati, da sem hvaležna, da tudi jaz
čutim vse to . . . O, Bog vam daj srečo za to !
Kar ste mi pravili tačas o vašem sanjalcu, ni nič
res, to je, reči hočem, vas se kar nič ne tiče. Vi
se ozdravljate, vi ste res popolnem drug človek
nego ste se opisali samega sebe. Ako se kdaj v
katero zaljubite, daj vam Bog ž njo sreče! Njej
pa ničesar ne želim, ker ona bode srečna z vami.
Jaz vem, jaz sem ženska, in vi mi morate verjeti,
ako vam jaz tako govorim . . .

In umolknila je ter krepko stisnila mi roko.

— 56 —

Jaz tudi nisem mogel ničesar govoriti, tako sem
bil vznemirjen. Preteklo je nekoliko minut.

— Da, vidi se, da danes ne pride ! dejala
je naposled, vzdignivši glavo. — Prepozno je! . . .

— Jutri pride, rekel sem s prepričevalnim in
trdim glasom.

—. Da, prebila me je ona veselo ; — sedaj
vidim sama, da pride še le jutri. No, tako do
svidenja ! Do jutri ! Ako bode dež, morda ne pri¬
dem. Toda pojutranjem pridem, gotovo pridem,
naj bo z menoj, kar hoče; bodite gotovo tu;
hočem vas videti, povem vam vse.

In potem, ko sva se poslavljala, mi je podala
roko, pogledala me svetlo, in rekla :

— Sedaj bodeva vedno skupaj, kaj ne ?

O ! Nastenjka, Nastenjka ! Ako bi ti vedela,
kako sem sedaj osamljen 1

Ko je odbila deveta ura, nisem več mogel
sedeti v sobi, temveč oblekel sem se in odšel,
neglode na slabo vreme. Bil sem tam, sedel sem
na najini klopi. Hotel sem iti v njeno ulico, a
bilo me je sram, in vrnil sem se, ne da bi po¬
gledal na njena okna, ne da bi napravil dva ko¬
raka do njene hiše. Domov sem prišel tako otožen,
kakor nisem bil še nikdar. Kako slabo, dolgočasno
vreme ! Ako bi bilo lepo vreme, sprehajal bi se
tam vso noč . . .

Toda do jutri, do jutri ! Jutri mi pove vse.

Vendar pisma ni bilo danes. Sicer pa, tako
se je moralo zgoditi. Gotovo sta že skupaj . . .

57

Noč četrta.

Bože, kako je to končalo ! S čem je vse to
končalo !

Prišel sem ob deveti uri. Ona je že bila tam.
Zapazil sem jo že od daleč ; stala je kakor tačas,
v prvič, naslonjena na opornice, in ni slišala,
ko sem prišel k njej.

— Nastenjka ! poklical sem jo, jedva vzdr¬
žuje svojo razburjenost.

Naglo se je obrnila k meni.

— No, dejala je, — no ! Hitro !

Jaz sem jo čudno gledal.

— No, kje je pa pismo 1 Ali ste prinesli
pismo ? ponovila je in prijela se za opornice.

— Ne, jaz nimam pisma, rekel sem napo¬
sled : - ali ga še ni bilo ?

Ona je strašno pobledela in dolgo časa gle¬
dala nepremično na-me. Zadnjo njeno nado sem
razbil.

— No, Bog ž njim! dejala je naposled s
pretrganim glasom. — Bog ž njim, ako me tako
zapušča.

In povesila je oči, potem me je hotela po¬
gledati, a ni mogla. Še nekoliko trenutkov je pre¬
magovala svojo vznemirjenost, a kmalu se je obr¬
nila, naslonila se na opornice in solze so jo zalile.

— Ne, ne ! jel sem govoriti, a nadaljevati
nisem mogel, ko sem jo videl, pa čemu bi tudi
govoril ?

— Ne tolažite me, govorila je plakaje; —
ne govorite o njem, ne govorite, da pride, da me

58

ni zavrgel tako grozno, tako nečloveški, kakor je
to storil. Zakaj, zakaj ? Morda je bilo kaj takega
v mojem pismu, v tem nesrečnem pismu ? . . .

Tu je plakanje pretrgalo njen glas ; meni je
kar srce pokalo, ko sem jo gledal.

O, kako je to nečloveško — grozno ! začela
je iznova. — In niti vrstice, niti vrstice! Da bi
'vsaj odgovoril, da mu nisem potrebna, da me
zavrže; a niti jedne vrstice v celih treh dneh!
Kako lehko mu je žaliti ubogo, onemoglo deklico,
katere 'krivda je v tem, da ga ljubi ! O, koliko
sem pretrpela v teh treh dneh ! Bože moj ! Bože
moj ! Ko se zmislim, da sem prišla najprej sama
k njemu, da sem se pred njim ponižala, plakala,
da sem ga prosila vsaj kapljico ljubezni ... In
potem ! . . . Poslušajte, dejala je, obrnivša se k
meni, in črne njene oči so se zabliščale, — pa to
ni tako ! To ne more biti tako ; to ni naravno !
Ali ste se vi motili, ali pa jaz; morda ni dobil
pisma ? Morda doslej še nič ne ve ? Kako se
more, pomislite sami, povejte mi, za Boga, pojas¬
nite mi — jaz tega ne morem razumeti — kako
se more tako barbarski grobo postopati, kakor je
postopal on z menoj ! Niti jedne besedice! K zad¬
njemu človeku na svetu imamo večje sočutje.
Morda je on kaj slišal, morda se mu je kdo kaj
nalagal o rileni? vskliknila je, obrnivši se k meni
z uprašanjem. — Kako, kako mislite ?

— Čujte, Nastenjka,’ jutri pojdem k njemu
v vašem imenu.

— Nu !

■— Poprašam ga o vsem, povem mu vse.

— Nu, nu !

59

Vi pa spišite pismo. Ne branite se tega, Na-
stenjka, ne branite se! Jaz ga že pripravim do
tega, da bode uvaževal vaše postopanje, on izve
vse, in ako . . .

— Ne, prijatelj, ne, prebila me je. — Do¬
volj ! Niti besede, niti jedne besedice, niti vrstice
več od mene — dovolj je ! Ne poznam ga več, ne
ljubim ga več, po . . . za . . . bim ga . . .

Ona .ni končala.

— Pomirite se, pomirite se! Sedite tukaj,
Nastenjka, rekel sem in posadil jo na klop . . .

— Saj sem mirna. Dovolj. To je tako ! To
so solze, te se posuše! Kaj mislite, da se pogubim,
da se utopim? . . .

Moje srce je bilo polno! hotel sem začeti
govoriti, a nisem mogel.

— Cujte! nadaljevala je, prijeniši me za
roko. — Povejte : ali bi vi ne postopali tako ? Ali
bi ne zavrgli ono, katera bi prišla sama k vam,
ali bi jej ne vrgli v oči nesramen zasmeh njenega
slabega, neumnega srca! Ali bi jo vi ohranili ?
Ali bi si mislili, da je bila sama, da ni mogla
gledati za seboj, da se ni mogla varovati ljubezni
do vas, da ona ni kriva . . . da ni storila ničesar . . .
O, Bože moj, Bože moj . . .

— Nastenjka! zakričal sem naposled, ko ni¬
sem mogel premagovati svoje razburjenosti. — Na¬
stenjka ! Vi me mračite! Vi zastrupljate moje srce,
vi me ubivate, Nastenjka ! Molčati ne morem več 1
Govoriti, povedati vam moram naposled, kar mi
kipi tu v srcu . . .

Ko sem to govoril, usta! sem s klopi. Ona
me je prijela za roko in gledala me presenečeno.

60

— Kaj je z vami ? dejala je naposled.

—■ Poslušajte ! rekel sem odločno. — Poslu¬
šajte me, Nastenjka ! Kar bodem sedaj govoril, je
vse nelepo, vse nesmisel, vse neumnost! Vem, da
se to ne more nikdar zgoditi, toda molčati ne
morem. V imenu tega, kar sedaj trpite, prosim-vas
že naprej, da mi odpustite ! . . .

— No, kaj, kaj ? dejala je in nehala plakati
ter srpo gledala na-me, dočim je čudna radoved¬
nost bliščala v njenih čudovitih očeh. — Kaj je z
vami ?

— To je nelepo, a jaz vas ljubim, Na¬
stenjka ! To je ! No, sedaj je vse povedano! rekel
sem in mahnil z roko. — Sedaj razvidite, ali
morete tako govoriti z menoj, kakor ste govorili
sedaj-le, ali morete naposled poslušati to, kar vam
bodem govoril . . .

— No, kaj pa, kaj 'pa ? prebila me je Na¬
stenjka. — Kaj je pa na tem ? Saj sem že davno
vedela, da me ljubite, a zdelo se mi je vedno, da
me ljubite kar tako, priprosto . . . Ah, Bože moj,
Bože moj !

—■ Izprva menda priprosto, Nastenjka, a
sedaj, sedaj ! . . . Prav tako je z menoj, kakor z
vami tačas, ko ste prišli k njemu z vašo culico.
Še hujše, kakor z vami, Nastenjka, ker on tačas
ni ljubil nikogar, a vi ljubite . . .

— Čemu mi to pravite ! Jaz vas kar nič ne
umejern. Toda, čujte, zakaj pa tako govorite, in še
tako nenadoma . . . Bože ! Jaz govorim neumnosti!
A vi . . .

In Nastenjka je bila popolnem v zadregi.
Njena lica so zardela; oči je povesila.

61

— Kaj mi je storiti, Nastenjka, kaj mi je
storiti ? Kriv sem, zlorabil sem . . . Toda ne, ne,
nisem kriv, Nastenjka; to slišim, čutim, ker moje
srce mi govori, da imam prav, ker vas z ničemur
ne morem žaliti! Bil sem vaš prijatelj; tudi sedaj
sem prijatelj ; spremenil se nisem nič. Sedaj pa
meni teko solze, Nastenjka. Naj le teko, naj le
teko — saj nikomur niso na poti. One. se posuše,
Nastenjka . . .

— A sedite, sedite, dejala je, potegnivši me
na klop, — oh, Bože moj !

— Ne ! Nastenjka, sedem ne ; tukaj ne mo¬
rem več biti, vi me ne morete več videti ; povem
vam vse in odidem. Samo še povedati vam hočem,
da bi vi nikdar ne bili izvedeli, da vas ljubim.
Svojo skrivnost bi bil ohranil za-se. Ne bil bi vas
mučil sedaj, v tem trenutku s svojim egoizmom.
Ne ! Toda sedaj nisem mogel pretrpeti ; sami ste
začeli govoriti o tem, vi ste krivi, vi ste všega
krivi, ne pa jaz. Ne morete me zapoditi od sebe . . .

— Pa ne, ne, saj vas ne podim, ne ! govo¬
rila je Nastenjka, skrivaje, kolikor je le mogla,
svojo zadrego, revica.

— Ali me ne zapodite? Ne! Hotel sem pa
sam bežati od vas. Pa saj tudi odidem, samo
povem še vse od začetka, ker nisem mogel več
sedeti, ko ste tu govorili, ko ste tu plakali, ko ste
se mučili zato, no, zato (vam pa povem, Nastenj¬
ka), zato, ker vas je zavrgel, zato, ker je odklo¬
nil vašo ljubezen, tedaj sem začutil, zaslišal, da v 1
mojem srcu je toliko ljubezni do vas, Nastenjka,
toliko ljubezni! . . . In postalo mi je tako hudo,
da vam ne morem pomagati s to ljubeznijo ....

G 2

da vam je srce pokalo, in, in — nisem mogel
molčati, moral sem govoriti, Nastenjka, moral sem
govoriti ! . . .

— Da, da! Govorite mi, govorite z ihenoj
tako ! rekla je Nastenjka z neumljivim dviganjem. (
— Zdi se vam morda čudno, da govorim z vami
tako, toda . . . govorite ! Jaz vam povem poslej !
Povem vam vse !

— Smilim se vam, Nastenjka ; samo smilim
se vam, prijateljček moj 1 A kar je, to je! Kar je
že povedano, to se več ne vrne ! Kaj ne da ? No,
sedaj veste torej vse. Sedaj sem odpravil. Prav!
Sedaj je vse to izvrstno ; samo poslušajte. Ko ste
sedeli in plakali, mislil sem jaz o sebi (oh, pustite
mi povedati, kaj sem mislil!), mislil sem, da (pa
saj to ne more biti, Nastenjka), mislil sem, da.. .
mislil, da ga več ne ljubite. Tedaj — to sem
mislil že učeraj in predučerajšnjem, Nastenjka —
tedaj bi storil jaz tako, gotovo bi storil tako, da
bi me vi začeli ljubiti: saj ste rekli, saj ste sami
govorili, Nastenjka, da ste se skoro popolnem za¬
ljubili v me. No, in potem ? No, to je skoro vse,
kar sem hotel povedati; ostane le še to, kaj bi
bilo potem, ako bi me začeli ljubiti, le še to, nič
drugega! Poslušajte, prijateljica moja — saj ste
vendar še moja prijateljica — jaz sem seveda
priprost, ubožen, neznaten človek, toda za to se
ne gre (kakor da ne govorim vedno o tem, to
samo iz zadrege, Nastenjka), vendar jaz bi vas
tako ljubil, tako ljubil, da, ako bi njega še ljubili,
ako bi nadaljevali ljubiti onega, katerega ne po¬
znam, kljubu temu bi ne opazili, da je moja lju¬
bezen za vas težja. Vi bi samo slišali, vi bi samo

— 63 —

vsako minuto čutili, da zraven vas bije hvaležno,
hvaležno srce, goreče srce, katero za vas ... Oh,
Nastenjka, Nastenjka! Kaj ste storili z menoj!!..

— Ne plakajte, nočem, da bi plakali, dejala
je Nastenjka in naglo ostala s klopi. — Pojdiva,
ustanite, pojdite z menoj, ne plakajte vendar, ne
plakajte, govorila je in brisala mi solze s svojini
robcem, — pojdiva sedaj ; morda vam kaj povem.. .
Ako me je on že ostavil, ako me je pozabil, dasi
ga še ljubim (nočem vas slepiti)... a poslušajte,
odgovorite mi. Ako bi vas jaz začela ljubiti, to je,
ako bi samo... O, prijatelj moj, prijatelj moj!
Ko pomislim, ko pomislim, da sem vas tačas ža¬
lila, ko sem se smejala vaši ljubezni, kadar sem
vas hvalila, da se niste zaljubili! O, Bože ! Kako,
da nisem tega slutila, kako da nisem slutila, kako
da sem bila tako neumna, toda ... No, no, odlo¬
čila sem se, povem vam vse .. .

— Čujte, Nastenjka, vdste kaj ? Jaz pojdem
od vas! Saj vas samo mučim. Glejte, sedaj vas
že vest grize, da ste se mi smejali, a jaz nočem,
da, nočem, da bi vrhu svojega gorja ... Jaz sem
seveda kriv, Nastenjka, toda srečno !

— Stojte, poslušajte me : ali morete čakati ?

— Česa čakati, kako ?

— Jaz ljubim njega; a to mine, to morg.
nehati, ni mogoče, da bi ne nehalo ; že mine, to
čutim ... Kdo ve, morda konča še danes, ker ga
sovražim, ker me on zasmehuje, dočim ste vi tu
plakali z menoj, ker vi me ne zavržete, kakor on, ker
vi me ljubite, a on me ni ljubi], ker naposled tudi
jaz vas ljubim . . . Da, ljubim ! Ljubim vas, kakor
ljubite vi mene : saj sem vam to sama še prej

64

povedala, saj ste slišali, ■— ljubim vas zato, ker
ste boljši nego on, ker ste blažji človek, ker,
ker on .. .

Revica je bila tako razburjena, da ni dokon¬
čala, položila mi je svojo glavo na rame, potem
na prša, in britko začela plakati. Jaz sem jo tola¬
žil, pregovarjal, a ona ni mogla nehati, vedno mi
je stiskala roko in govorila med plakanjem : «Po-
čakajte, počakajte; saj neham takoj ! Hočem vam
povedati... ne mislite, da te solze — to je le
tako, od slabosti, počakajte, da mine...« Napo¬
sled je nehala, otrla solze in šla sva dalje. Hotel
sem govoriti, a ona me je še dolgo prosila, da naj
počakam. Tako sva umolknila ... Naposled se je
osrčila in začela govoriti...

— Veste kaj, začela je s slabotnim in tre¬
sočim glasom, v katerem je pa zazvenelo nekaj
takega, kar me je zbodlo naravnost v srce in sladko
zabolelo v njem, — ne mislite, da sem tako ne¬
stanovitna in vetrnjaška, ne mislite, da jaz tako
lehko in kmalu pozabim in se izneverim .. . Celo
leto sem ga ljubila, in Bog mi je priča, da nik¬
dar niti v misli mu nisem bila nezvesta. On je
prezrl to ; on me je zasmehoval — Bog mu od¬
pusti ! Toda, on me je zastrupil in užalil moje
srce. Jaz ... jaz ga ne ljubim, ker morem ljubiti
samo to, kar je velikodušno, kar me umeje, kar
je blago ; ker sem sama taka in me on ni vreden,
— pa Bog ž njim ! Storil je še bolje, nego da bi
se jaz kdaj potem varala v svojem pričakovanju
in spoznala, kakšen je on . .. No, končano je ! A
kdo ve, dobri moj prijatelj, nadaljevala je, stiskaje
mi roko, — kdo ve, morda je bila tudi vsa moja

65

ljubezen prevara čutov, domišljije, morda se je
začela s šalo, neumnostjo, ker sem bila pod nad¬
zorstvom babice ? Morda sem dolžna ljubiti dru¬
gega, a ne njega, ne takega- človeka, drugega,
kateremu bi se smilila in, in... No, pa pustimo,
pustimo to, pristavila je od razburjenja zasopljena
Nastenjka, — hotela sem vam samo povedati . . .
hotela sem vam povedati, da, ako ne glede na to,
da ljubim njega (ne, da sem ga ljubila), ako ne-
glede na to še porečete ... Ako čutite, da je vaša
ljubezen tako velika,’ da more naposled izpodriniti
iz mojega srca prejšnjega ... Ako se me hočete
usmiliti, ako me nočete ostaviti samo v moji usodi
brez tolažbe, brez nade, ako me hočete ljubiti
vsekdar, kakor me ljubite sedaj, tedaj vam se
zaklinjam, da hvaležnost... da ljubezen moja
bode naposled vredna vaše ljubezni... Ali vzamete
sedaj mojo roko ?

— Nastenjka ! zakričal sem, zašopljen od
joka, — Nastenjka !... O, Nastenjka!...

— No, dovolj, dovolj! Sedaj je popolnem
zadosti ! rekla je, jedva premaguje se, — no, sedaj
je že vse povedano, kaj ne, da res ? Je li tako ?
Vi ste srečni, in jaz sem srečna; niti besedice
več o tem ; počakajte ; prizanesite mi... Govorite
rajše o . čem drugem !...

■— Da, Nastenjka, da! Dovolj o tem, sedaj
sem srečen... No, Nastenjka, no, začniva kaj
drugega, hitro začniva ; da ! Jaz sem pripravljen ...

In nisva vedela, kaj bi govorila, samo sme¬
jala sva se, plakala sva, govorila tisoč besed brez
vezi in misli; sedaj sva hodila po tlaku, sedaj sva

5

66

se vračala in šla čez ulico, potem sva se ustavila;
bila sva, kakor otroci...

— Sedaj živim sam, Nastenjka, dejal sem,
— a jutri... A veste, Nastenjka, jaz sem ubog
človek, vsega imetja imam le kakih dvcstotisoč, a
to ni nič ...

— Seve, da ne, a babica ima pokojnino; ona
naju ne izpodrine. Treba vzeti babico k sebi.

— Seveda, treba je vzeti babico ... Samo
tudi Matrona . ..

— Ah, pri nas je tudi Tekla !

Matrena je dobra, samo nekaj jej nedo-
staje : domišljije nima, Nastenjka, prav nikake do¬
mišljije ; a to ne de nič.. .

— Vsejedno ; obe bodeti lehko skupaj: samo
pridite jutri k nam.

— Kako to? K vam? Dobro, pridem...

— Najmite pri nas stanovanje na vrhu, kjer
je prazno. Bila je v njem stara gospa, a 'se je
preselila, a babica, vem, hoče imeti mladega člo¬
veka ; jaz jej pravim: «čemu mladega človeka ?»
a ona: «tako, sama sem že stara, a nikdar ne
misli, Nastenjka, da te hočem njemu snubiti». Jaz
sem pa opomnila, da je to radi tega ...

■— Ah, Nastenjka !. ..

In oba sva se zasmejala.

— :  No, dosti. A kje pa stanujete,? Sem že
pozabila.

■— Tam pri —skem mostu, v Barannikovi
hiši.

— To je neka velika hiša ?

— Da, velika.

G7

— Ah, vem, lepa hiša ; a veste, le pustite
jo in pridite hitro k nam ...

— Jutri, Nastenjka, koj jutri; tam sem ne¬
koliko dolžan za stanovanje, a to ne de nič...
Saj dobim kmalu plačo ...

— A veste, morda jaz začnem poučevati;
sama se naučim, pa bodem druge poučevala ...

— Izvrstno . .. jaz pa dobim kmalu nagrado,
Nastenjka ...

— Tako, jutri bodete moj gost...

— Da, in pojdeva poslušat »Seviljskega
brivca». ker ga bodo sedaj zopet kmalu pred¬
stavljali.

— Da, pojdeva, rekla je smeje se Nastenjka,
— ne, rajše bodeva poslušala kaj drugega, ne
«Brivca » ...

— No, dobro, pa kaj drugega; seveda, to
bode bolje, a jaz še mislil nisem na to ...

Ko sva to govorila, hodila sva kakor v
sopuhu, v megli, kakor da sama nisva vedela,
kaj se godi z nama. Sedaj sva se ustavila in
dolgo pogovarjala se na jednem mestu, sedaj sva
zopet šla in zašla Bog ve kam, in zopet smeh,
zopet solze. . . Tu si izmisli Nastenjka, da bi šla
domov, jaz si je ne upam zadrževati in jo hočem
spremljati ven do doma ; napraviva se na pot in
čez četrt ure dospeva do — najine klopi. Tu ona
vzdahne in zopet se jej pokaže solza v očeh ; jaz
se preplašim, otrpnem ... A tu mi ona' stiska
roko in me zopet vleče hodit, klepetat, govorit...

— Čas je sedaj, čas, da grem domov ; ihislim,

5*

68

da je zelo pozno, dejala je naposled Nastenjka,
— dosti je teh otročarij !

— Da, Nastenjka, a jaz sedaj ne zaspim
več; ne pojdem domov.

— Tudi jaz menda ne zaspim; samo sprej¬
mite me . . .

— Seveda 1

— Sedaj pa gotovo prideva do stanovanja.

— Seveda, seveda ...

— Častno besedo ? . .. Saj je pač treba kdaj-
vrniti se domov !

— Častno besedo, odgovoril sem smeje se ...

— No, pojdiva 1

— Pojdiva.

— Glejte nebo, Nastenjka, glejte! Jutri bode
prelep dan; kako sinje nebo, kak mesec ! Glejte ;
ona rmena megla ga sedaj zakriva, glejte, glejte !..
Ne, šla je mimo. Glejte vendar, glejte !..

Toda Nastenjka ni gledala megle, temveč
stala je molče, kakor pribita ; čez trenutek je po¬
stala nekako plašna in začela stiskati se k meni.
Njena roka je zatrepetala v moji; jaz sem jo
pogledal.. . Oprla se je na-me še bolj.

V tem trenutku je šel mimo naju mlad člo¬
vek. Nakrat se je ustavil, srpo naju pogledal in
potem zopet naredil nekoliko korakov. Srce mi je
zatrepetalo ...

— Nastenjka, rekel sem polglasno, — kdo
je ta, Nastenjka ?

— Ta je on ! zašepetala je in še bliže, še
trdneje se pritisnila k meni ... Jaz sem jedva stal
na nogah.

69

— Nastenjka ! Nastenjka ! Ali si ti ? zaslišal
se je za nama glas in isti trenutek je mladenič
napravil proti nama nekoliko korakov. ..

Bože, kak krik! Kako se je stresla! Kako se
je izvila iz mojih rok in skočila mu naproti !.,,
Jaz sem stal in ju gledal, kakor mrtev. Toda jedva
mu je podala roko, jedva se je vrgla v njegov
objem, že se je zopet obrnila k meni, priskočila,
kakor veter, kakor blisk, in predno sem se mogel
zavedeti, objela me z obema rokama krog vratu
in krepko, goreče me poljubila. Potem pa, ne da
bi črhnila niti besedico, vrgla se je zopet k njemu,
prijela ga za roko in potegnila ga za seboj.

Jaz sem dolgo stal in gledal za njima...
Naposled sta mi oba izginila izpred očij.

Jutro.

Moje noči so se končale z jutrom. Dan je
bil slab. Šel je dež in žalostno trkal na moja
okna ; v sobi je bilo temno, zunaj mračno. Glava
me je bolela in vrtelo se je v njej; mrzlica me
je tresla po udih.

— Pismo, gospod, po mestni pošti, je pri¬
nesel pismonoša, dejala je Matrena.

— Pismo ! Od koga ? zakričal sem in skočil
s stola.

— Ne vem, gospod, poglejte, morda je napi¬
sano, od koga je.

Odprl sem pismo. Bilo je od nje !

70

«0, odpustite, odpustite mi!», pisala mi je
Nastenjka, «na kolenih vas prosim, odpustite mi!

«Ne obsojajte me, ker se nič nisem spreme¬
nila pred vami; rekla sem, da vas bodem ljubila
in ljubim vas še sedaj, še bolj, nego ljubim. O,
Bože ! Ako bi mogla ljubiti oba h kratu! O, da bi
bili vi on!

«Bog vidi, kaj bi sedaj storila za vas ! Vem,
da vam je težko in hudo. Jaz sem vas užalila, a
vi veste — ljubiš malo časa pomniš žaljenje. A
vi me ljubite!

«Hvala! Da! Zahvaljujem vas za to ljubezen ;
kajti v mojem spominu je ostala kakor sladek sen,
katerega se dolgo spominjaš, ko se zbudiš; kajti
večno se bodem spominjala onega trenutka, ko ste
mi tako bratski odkrili svoje srce in tako veli¬
kodušno sprejeli v dar moje potrto srce, da bi je
branili, nežili, zdravili . .. Ako mi odpustite, tedaj
bode spomin na vas uzvišen v meni z večnim
hvaležnim čuvstvom, katero nikdar ne izgine iz
mojega srca... Ta spomin ohranim, bodem mu
zvesta, ne izneverim se mu, ne izneverim se svo¬
jemu srcu: ono je preveč stalno. Ono se je še
učeraj tako hitro vrnilo k onemu, katerega je bilo
vedno.

«Saj 'se še vidimo, saj pridete k nam, saj
nas ne ostavite, vi bodete vedno moj prijatelj, moj
brat... In ko me zagledate, mi podaste roko ...
da ? Saj mi jo podaste, saj ste mi oprostili, kaj ne
da ? Saj me ljubite, kakor prej ?

«0, ljubite me, ne ostavljajte me, ker vas
sedaj tako ljubim, ker sem vredna vaše ljubezni,
ker jo zaslužujem ... mili moj prijatelj! Prihodnjo

71

nedeljo se omožim ž njim. Povrnil se je zaljubljen,
nikdar ni .zabil na-me... Ne jezite se, da vam
pišem o njem. A priti hočem k vam skupaj ž
njim; vi ga bodete ljubili, kaj ne da ?

'^Odpustile, spominjajte se in ljubite

Svojo

Nastenjko».

Dolgo sem prečitaval to pismo ; solze so mi
silile iz očij. Naposled mi je padlo iz rok, in za¬
kril sem obličje.

— Ljubček! Ljubček! začela je Matrena.

— Kaj je, starka ?

— Pajčevino sem vso ometla s stropa ; sedaj
se lehko ženiš, goste povabiš, in še takoj. ..

Gledal sem Matrono. Bila je še dobra, ljubka
starka, a ne vem zakaj se mi je nakrat zdelo, da
njene oči so ugasnile, da njeno lice je velo in
nagubančeno... Ne vem, zakaj sem si nakrat
predočeval, da je moja soba postarela tako, kakor
starka. Pod in stene so potemnele; pajčevine je
bilo še več. Ne vem, zakaj se mi je zdelo, ko sem
pogledal skozi okno, da hiša, ki je stala nasproti,
je začela razpadati in je potemnela, da se je obok
olupil, da so oknice počrnele in razpokale, in
stene iz temno-rmene barve postale pegaste .. .

Ali solnčni žarek, kateri je nenadoma za¬
svetil iz-za oblakov, se je zopet skril pod deževno
meglo in vse je zopet postalo mračno pred mojimi
očmi; ali morda je šinila pred menoj tako ne¬
prijazno in žalostno vsa perspektiva moje bodoč¬
nosti ; in videl sem se takega, kakoršen sem sedaj,
ravno čez petnajst let, ko sem se postaral v isti

_ 72 _

sobi, islotako sam, z isto Matreno, katera se kar
nič ni izpametovala v vseh teh letih.

In da bi jaz pomnil svoje žaljenje, Nastenjka !
Da bi nagnal temen oblak na tvojo jasno, mirno
srečo, da bi z grenkim očitanjem nagnal lugo na
tvoje srce, zastrupil je s tajnim grizenjem in je
napravil, da bi bilo otožno v sreči, da bi strl
vsaj jedno onih nežnih cvetic, katere si vpletla v
svoje črne kodre, ko si šla ž njim pred oltar...
O, nikdar, nikdar! Bodi jasno tvoje nebo, bodi
svetel in srečen tvoj mili smehljaj, bodi blago¬
slovljena za minuto blagra in sreče, katero si dala
drugemu, samotnemu, hvaležnemu srcu !

Bože moj ! Jedna minuta sreče ! Ali je morda
to malo, če prav le jedenkrat v človeškem živ¬
ljenju ? ...

4000 naročnikov. Ali cenzura je list zabranila zaradi nekega
podlistka. Kmalu so ga zopet tlačili dolgovi. Sel je na tuje
in v Ženevi je živel zelo siromašno, dasi je spisal veliko
večjih in manjših del. L. 1871. se je vrnil v Petrograd, a
tri leta pozneje je postal urednik znanega plemskega časo¬
pisa «Graždanin». Umrl je 28. jan. 1881.

Dostojevski je velik pisatelj, ali mnogokrat zelo skriv¬
nosten, vsled tega nejasen, temen. Sloveči kritik Bčlinski
je celo dejal, da sb nekateri njegovi spisi — nervozna
norost. Ako je ta kritika merila na kak spis posebe, me¬
rila je gotovo na sentimentalni roman »Bele n o č i»
(bolje »Svetle noči »j. Večina naših čitateljev gotovo
pritrdi tej sodbi. Vendar je roman zanimiv, toda treba je pri
čitanju vstrajnosti do konca. Čitateljev ne sme oplašiti prvi
manj umljiv odstavek.

V Gorici, 15. junija 1895.

A 6.

Cena 25 kr.