Godbini namen. (Za slovesnost novih orgel sloiil A. V. Okiški.) Koder luč nebeških plamen sije,Polno je želja in lirepenenja Po neskoninosti okrog in krog,V tesnili persih serce brez mirii, Ziblje don se svete harmonije,Torej z duhom se v neskonenost spenj« Vdihnil skrivnim strunam jo je Bog.Vživat slast nebeškega glasii. Zvezde presvitle mu v glavo gorijo,Ko se pogrezne v dolino globoko, Cast mu razlegajo čuda zemlje,Doli v meglene prostore sveta, Trume krilate se njemu glasijo,Vzdigne spet mična ga godba visoko, Bije le zanj naj človeško serce!Da ga obsija bliščoba nebii. Serca brezdno se le tam zakrije, Kjer soglasja večnega je vir: V Bogu le mu sreče solnce sije, Ko napolni ga presladki mir. In če ga stiskajo mnoge težave, Ako svetlobo zakriva mu noč, Glej, mu pomaga v prejasnc višave Godbe nebeške brezkonečna moč! Ladijo prenašajo valovi, Tico kviško nosi čisti zrak, Serce pa dvigujcjo glasovi, Kadar ga presune don sladak. Lepa zares je oblakov tančica, Kadar večerna jo zora zlati, Lepše in niil'se pa godbe sladčica Dviga ti serce v ljubezni vezi. Kot zelenje mlado sladka mana V zgodnjem jutru blago porosl, Tako vnema serce godba vbrana, Da v nebeškili čutih se topi, Rajske glasove, piščali! odprite, Slavna namemba zročena je vam, V hiši Gospodovi milo donite, Serca da vžgcjo zdaj merzlim se nam. Koder luč nebeških plamensije, Po neskončnosti okrog in krog. Ziblje don se sladke haimonije, Vdihnil strnnam svojim jo je Bog. Tudi iz tihega v grobu zavetja Glas premogočen nas bode budil. 0 da potem l>i se rajskega petja Don Ijubeznjivi nam večno glasil!