časopis
za
kritko
znanosti
Blagovna produkcija in Bogomir Kovač
rekapitalizacija socializma
Albansko običajno pravo Hivzi Islami
in socialistične norme
Družbe dela / onstran dela Slavko Gaber
Gramsci: urejena družba
kot civilna	Tonči Kuzmanič
103/104
1987
Časopis za kritiko znanosti
103/104, 1937
Izdajatelj
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor in
Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost
Slovenije
Izdajateljski svet
Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Branko Gregorčič, dr. Andrej Kirn, predsednik,
Srečo Kirn, Igor Omerza, Vika Potočnik, Marjan Pungartnik, Leo Šešerko
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Vekoslav Grmič, Janez Janša, Srečo Kirn,
Andrej Klemene, Bojan Korsika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Tonči
Kuzmanič, Mitja Maruško, Igor Omerza, Leo Šešerko, Samo Škrbec, Peter
Wieser, Siniša Zarič, Janko Zlodre
Glavni urednik
Bojan Korsika
Odgovorni urednik
Igor Bavčar
Sekretar uredništva
Tonči Kuzmanič
Tehnični urednik
Smiljan Stiplovšek
Grafična zasnova
Ranko Novak, Studio Znak
Lektor
Milena Blažič, Karmen Gradišek, Nada Čolnar
Naslov uredništva
Kersnikova 4/II
YU-61000 Ljubljana
tel. 061/319 498
Uradne ure
torek in četrtek, 11.00—13.00
Cena enojne številke 1.500,—, dvojne 3.000,— din.
Celotna naročnina za posameznike 8.000,—, za institucije 20.000,— din.
ZSMS Univerzitetna konferenca Predsedstvo Ljubljana
ž. račun 50101-673-47303
Tisk
Tiskarna Kočevski tisk, Kočevje
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-/74 z dne 14. 3. 1974 je revija
oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo! Rokopis pošljite v dveh izvodih s kratkim
povzetkom v domačem in tujem jeziku ter osnovnimi podatki o avtorju.
časopis
kritiko-
znanosti
UDK 3	YU-ISSN-0351-4285
Vsebina:
ZANIMIVOSTI IZ NARAVE .. .
3 Bogomir Kovač / Blagovna produkcija in rekapi-
talizacija socializma
36 Hivzi Islami / Albansko običajno pravo in sociali-
stične norme
46 Zoran Milosevic / Položaj starešin JLA v SR Slove-
niji
IZ DRUŽBE ...
61 Tonči Kuzmanič / Gramsci: Urejena družba kot ci-
vilna
75 Chantal Mouffe / Sistem seks/spol in diskurzivna
konstrukcija podrejanja žensk
81 Jan Maria Rokita / Širjenje ideje je nevarna stvar
88 B. Verlič Dekleva / Teoretična izhodišča za druž-
beni razvoj prostora
107 Slavko Gaber / Družbe dela/onstran dela
124 André Gorz / Socializem jutrišnjega dne
133 Gregor Adlešič / O »dialektiki razsvetljenstva« ali
o razsvetljeni dialektiki gospodarstva (II) — frag-
menti
IZ...
146 Igor Lukšič / Ob izidu zbornika »Gramsci civilna
družba in država«
152 Novak Bogomir / Göran Therborn: Ideologija moči
in moč ideologije
iss PRIKAZI
AKCIJA 25 POSLANCEV — ODMEVI
168 Dr. Ernest Petrič / Pismo odgovornemu uredniku
103/104 1987
-fer^r—S
ZANIMIVOSTI
IZ NARAVE
Bogomir Kovač
Blagovna produkcija
in rekapitalizacija socializma
Namesto uvoda
V teoriji in praksi socializma so institucionalne razlike in teoretska
stališča o blagovni produkciji, o vlogi trga, menjave in blagovno
denarnih odnosov osrednji kriterij razlikovanja različnih socialistič-
nih, ekonomskih in gospodarskih sistemov. Teoretska razprava o socia-
listični organizaciji gospodarstva se po Marxu razvija v treh fazah:
Prva se je razvila izključno na abstraktno teoretski ravni, ukvarjala
pa se z vprašanjem, ali je v socializmu blagovna produkcija sploh
mogoča. V okvirih Druge internacionale je prevladalo Kautskyjevo
stališče o naturalnem značaju socialističnega gospodarstva, med me-
ščanskimi ekonomisti pa nekateri postavijo temelje takoimenovanega
tržnega socializma (Ludvig von Wiezer, V. Pareto, F. Barone), pri
čemer združujejo socialistične principe državne lastnine in distribu-
tivne ter alokativne funkcije trga v procesu racionalnega gospodar-
jenja in zmanjševanja ekonomskih neenakosti. Kasneje se je iz teh teo-
retskih izhodišč razvil koncept takoimenovanega demokratskega libe-
ralnega socializma v različnih variantah O. Langeja, A. Lernerja, O.
Dickinsona in drugih.
Druga faza pričanja s paradigmo NEP-a, posebno z vidika teoretske
polemike Buharin-Preobraženski, Lenin-Trocki in končuje v modelu
centralno planskega gospodarstva in s Stalinovim stališčem, da so tržni
mehanizem in blagovno denarne kategorije tehnično sicer možne kot
objektivni ostanek starega kapitalizma. Socializem je rezultat dvojne
eksistence državnega in kolektivnega lastništva, kapitalističnega okolja
in nerazvitosti produktivnih sil, ki preprosto zahtevajo ohranjanje
blagovne produkcije kot ostanka kapitalističnega sistema. Kasneje v
obdobju takoimenovanih ekonomskih reform pa blagovno gospodar-
3
jenje običajno postaja osrednje sredstvo reševanja ekonomske učinko-
vitosti državnega socializma.
Tretja faza se zgodovinsko gledano pričenja z jugoslovansko izkušnjo,
ki povezuje blagovno produkcijo in samoupravne socialistične produk-
cijske odnose kot alternativo odločujoči ekonomsko politični vlogi
države in centralnoplanskega ekonomskega mehanizma, ki izkorišča
blagovno denarne odnose samo kot golo obračunsko sredstvo in tehnič-
ni mehanizem gospodarjenja.
Tretja faza je pravzaprav stala pred dilemo ali v jugoslovanski praksi
deluje blagovna produkcija v svoji univerzalni obliki, ki jo nekoliko
modificirajo socialistična vloga države in decentralizirani samouprav-
Ijalci, ali pa gre za nov zgodovinski tip blagovne produkcije, ki se
izraža in reproducira skozi socialistične samoupravne produkcijske od-
nose. Iz tega se običajno izpelje teza o «-novi obliki zakona vrednosti«,
0	»terciarni obliki blagovne produkcije« in podobno, s čimer je soci-
alistična teorija v dosedanjem zgodovinskem razvoju pravzaprav za-
prla krog razumevanja blagovne produkcije, tega na prvi pogled tako
samorazumevajočega in trivialnega družbenega procesa. Ta teorija
je najprej dogmatsko zavračala blagovno produkcijo v socializmu, ker
je blago pač samo drugi izraz za ekonomsko in širše družbeno odtu-
jenost, je kasneje dopustila tehnično uporabo plansko tržnega meha-
nizma, ki se ponekod sicer meša z neoliberalistično pomembnostjo
ekonomske demokracije blagovne produkcije v socializmu in na
koncu svečano oznani, da se blagovna produkcija v socializmu odene
v novo preobleko takoimenovane socialistične blagovne produkcije. Da
bi teoretično razumeli ta čudni trikotnik ekonomskih zakonov, blagov-
ne produkcije in socialističnih produkcijskih odnosov je pravzaprav
potrebno razumeti teoretsko definicijo, ideološki kredo in zgodovinski
razvoj »zgodnjega socializma« in posebno njegove prehodne oblike,
ki smo jih v dosedanji teoriji in praksi socializma pogosto spregledali1.
Problem, ki ga bomo skušali posebno poudariti v analizi »socialistične
blagovne produkcije« oziroma »blagovne produkcije v socializmu«
zahteva proučevanje obeh strani te zamotane kategorije, to je teorije
in prakse socializma ter institucionalne strukture blagovne produkcije.
Dosedanji teoretski prispevki so grešili prav na tem mestu. Nekateri
predpostavljajo neproblematiziran ideološki model socializma in nanj
1	V letih vzpona jugoslovanske ekonomske misli je nastalo nekaj del, ki so
se na teoretski ravni zelo intenzivno ukvarjala z ekonomskimi problemi
socializma, kot npr.:
F. Cerne, Planiranje in tržni mehanizem v ekonomski teoriji socializma,
CZ, Ljubljana, 1960 in
I. Maksimović, Teorija socijalizma u građanskoj ekonomskoj nauci, Nolit,
Beograd, 1958.
Žal se je ta komparativni in teoretski pristop kasneje povsem izgubil, tako
da šele nekatere teme tradicionalnega kolokvija v Cavtatu, kakor tudi
ambiciozni projekt Enciklopedije sodobnega socializma odpirajo možnosti
novih teoretskih prodorov, odprtosti in komparativnosti socialistične teoret-
ske misli.
4
napenjajo novo obliko blagovne produkcije, ali pa nasprotno pred-
postavljajo neproblematizirani model blagovne produkcije, ki da je
sam po sebi enako ustrezen sedanjemu ali prihodnjemu socializmu.
Toda temelni problem pri tem ni toliko v blagovnosti socialističnih
produkcijskih odnosov, kot v njihovi socialističnosti in pa seveda v
odločitvi, da ekonomsko postavimo pred socialistično (politično ideo-
loško).
Pri tem želim opozoriti na dve napačni predpostavki jugoslovanske
politične ekonomije o blagovni produkciji v socializmu, ki kljub
navidezno različnim izhodiščem vodita do enako usodnih in napačnih
sklepov o pogojih in perspektivah socialističnega gospodarstva oziroma
socializma samega:
a)	da so produkcijska razmerja (družbeni in družbeno ekonomski
odnosi) dana objektivno, opredeljena z razvojno stopnjo produktiv-
nih sil...« da pa je »trg v razmerju do družbenih odnosov v bistvu
nevtralni mehanizem«;2
b)	da so socialistični produkcijski odnosi temelj nove oblike blagovne
produkcije (sistem socialistične samoupravne blagovne produkcije),
oziroma da so socialistični samoupravni odnosi bistven družbeni po-
goj in predpostavka razvoja blagovne produkcije kot sistema socia-
listične samoupravne blagovne produkcije).3
Obe tezi izhajata iz povsem različnih teoretskih stališč: Bajtova iz
teoretske aparature neoklasične ekonomike, Pavlovičeva (beri Korače-
va) pa iz ortodoksne marksistične ideologike in čeprav sta si navidezno
povsem različni (stara delitev na »profitaško« in »dohodaško« šolo)
v bistvu stojita na istem bregu. Če je trg (po Bajtu) družbeno nevtra-
len mehanizem, potem ga je moč kot prazno škatlo napolniti z danimi
produkcijskimi odnosi in potemtakem v socializmu deluje kot socia-
listični trg in blagovna produkcija kot socialistična blagovna produk-
cija, kar je v bistvu tudi Pavlovičeva (Koračeva) trditev in nasprotno.
Ce po Pavloviču (Koraču) socialistični produkcijski odnosi določajo
naravo blagovne produkcije in socialističnim produkcijskim odnosom
ustreza socialistična blagovna produkcija, potem je njihova blagovna
predpostavka nevtralnost tržnega sistema oziroma blagovne produk-
cije, kar trdi v svojem izhodišču tudi A. Bajt (».. . s pomočjo trga
se izražajo odnosi kakršni obstajajo v družbi neodvisni od njega. Ce bi
bili ti odnosi socialistični, bi jih trg v relativnih dohodkih kot takšne
tudi prikazal«).4
2	A. Bajt, Tržište kao osnov privrednog sistema, EIPF, Ljubljana, 1985,
št. 150. str. 42—43.
3	M. Pavlovič, Pokušaj revizije naučnih saznanja o socijalističkoj robnoj
proizvodnji i dohodku, Samoupravljanje, Beograd, 1985, št. 11, str. 13—14.
4	Polemika o nekaterih problemih takšnega vzporejanja se je odvijala na
straneh Teorije in prakse: B. Kovač, Dve napačni predpostavki politične
ekonomije socializma, Teorija in praksa, Ljubljana, 1986, št. 6; A. Bajt,
Neprimerni postopki B. Kovača, Teorija in praksa, 1986, št. 11; B. Kovač,
»Socialistična« blagovna produkcija in diskretni šarm (njenega) akademiz-
ma, Teorija in praksa, 1987, št. 3/4.
5
V obeh primerih trg oziroma blagovna produkcija ne pomenita dolo-
čenih produkcijskih odnosov, ki očitno po predpostavkah obeh avtor-
jev ne ustrezajo in ne pripadajo produkcijski sferi, temveč nastajajo
zunaj nje — v politično pravni nadgradnji in se od tod zunanji
pogoji vrivajo v ekonomsko sfero in določajo njene produkcijske po-
goje (sklep je pri Pavloviču povsem očiten, pri Bajtu pa prikrit). Oba
pristopa potemtakem nezavedno (Bajt) in zavestno (Pavlovič) prista-
jata na dominaciji političnega nad ekonomskim, kar sicer ustreza zgo-
dovinskim dejstvom socialističnih družb, ne pa tudi zgodovinski logiki
in teoretski konsistentnosti politično ekonomske analize »prehodnega
obdobja« (neskladje je teoretsko posebno očitno pri Bajtu, saj ideolo-
gika /svobodne konkurence temelji na avtonomnosti »ekonomskega
stroja«).
Omenjeni paradoks je pravzaprav posledica slabega politično eko-
nomskega razumevanja socialistične transformacije (socialistične re-
volucije, evolucije družbenoekonomskega razvoja) kot izhodiščnega
momenta določanja blagovne produkcije v socialističnih pogojih.
Teoretske in historične dileme socializma z vidika
blagovne produkcije
Za našo analizo je ključnega pomena Marxovo stališče iz Grundrissa,
da »ne more biti ničesar bolj napak in bolj neslano, kot če na osnovi
menjalne vrednosti, denarja, predpostavljamo kontrolo združenih in-
dividuov nad celokupno produkcijo«,5 zato socializem opredeljujemo
kot proces posebnega vzpostavljanja nadzora združenih individuo v nad
posamičnimi deli celote družbene produkcije, kot prehodno obdobje,
artikulacijo različnih produkcijskih načinov, različnih ekonomskih
institucij in hegemonije različnih političnih sil, kjer se prepletajo
kapitalistična materialna osnova in kapitalistična logika razvoja (od
Leninove definicije: socializem je elektrifikacija je industrializacija) z
zgodovinsko objektivnimi potrebami antikapitalizma, ki zahteva hkrati
ekonomsko racionalen razvoj produktivnih sil (genetični princip),
demokratizacijo produkcijskih odnosov, humanizacijo delovnih pro-
cesov, enakopravnost v razpolaganju s proizvodnimi faktorji (družbena
lastnina) in prisvajanju produktov dela (delitev po delu) in podobno
(teleološki princip).
S tem se pravzaprav odpira refleksno teoretsko (zgodovinsko) polje
definicije in opredeljevanja socializma, ki zahteva posebno razisko-
vanje in je kajpada ključnega pomena za našo analizo, čeprav se bomo
na tem mestu morali zadovoljiti zgolj z nekaterimi teoretskimi apro-
ksimacijami. Na kakšen način določiti značilnosti socializma kot rela-
tivno posebne družbeno zgodovinske oblike (za nekatere je socializem
»prehodno obdobje«, za druge »posebna družbena oblika«, za tretje
5	K. Marx, Kritika politične ekonomije 1957/58, METI, Ljubljana, 1985,
str. 78.
6
»negacija kapitalizma«, za četrte »politična revolucija ukinjanja mezd-
nega dela«, za pete »nekapitalistična pot«, za nekatere druge zopet
poseben »način industrializacije« in podobno)? Razumljivo je, da ne
obstaja posebna zbirka abstraktnih splošnih določitev, s katerimi bi
morali pojasnjevati vse družbene oblike, pač pa je realno predposta-
viti, da se vsaka družbena oblika razlikuje v sebi in po drugih s
svojo lastno historičnostjo (zahteva torej lastno zgodovinsko določevanje
abstraktnih opredelitev socializma).
Socializem potemtakem ne pomeni določenega stanja temveč proces,
ni objektivna ekonomska zakonitost, temveč šele možnost »revolucio-
narnih sprememb«, socializem ni končna rešitev kapitalističnih proti-
slovnosti, temveč pomeni samo poseben način njihovega razreševanja
na poti k humanejši prihodnosti človeštva (humanistični socializem),
zato socializem pomeni predvsem alternativni način življenja ljudi,
različnost ekonomske prisile in politične ureditve, alternativni ideo-
loški sistem in kulturne vrednote, za katere ne moremo že apriori
soditi, koliko so socialistične razen v okviru nekaterih splošnih kri-
terijev socialističnih, kot so:
a)	zgodovinsko udejanjanje ljudske emancipacije kot osvoboditve
človeka in družbe na temelju socialistične perspektive (racionalni
razvoj produktivnih sil, demokratizacija produkcijskih odnosov, eman-
cipacija dela, enakopravnost v delitvi in prisvajanju produkcijskih
sredstev in produktov dela);
b)	kot zgodovinsko demokratska opredelitev družbene skupnosti, da
samostojno odloča o pogojih in sredstvih svojega življenja (produk-
cijskega načina).
Socializem torej ne moremo razumeti kot zgodovinsko konstituiran
družbeno ekonomski sistem (produkcijski način) temveč bolj kot zgo-
dovinski proces (artikulacijo produkcijskih načinov) »preseganja«
dominantnega kapitalističnega produkcijskega načina. To »preseganje
mora zajeti vse ravni družbene reprodukcije: ekonomsko, politično,
ideološko in sociokulturno. Dosedanje socialistične revolucije (posebno
tiste evropskega tipa) so se zadovoljile predvsem z ideološko in po-
litično ravnijo (politična diktatura proletariata, etatizacija gospodar-
stva, kartezijanski marksizem ...), tako da politična ideologija (avant-
garda delavskega gibanja — Partija) postane osnovna determinanta
družbene reprodukcije. To zgodovinsko dejstvo teoretsko pojasnjujemo
v okviru Marxovega diskurza tako, da politika institucionalno domi-
nira v družbi, ker prevzema najpomembnejše ekonomske funkcije
(lastnino, ekonomsko organizacijo, upravljanja, koordinacijo, motiva-
cijo ...) in s tem razglaša ekonomsko nerazvitost teh zgodovinskih
procesov socializacije za sam socializem.
Dosedanji cilj socialistične revolucije (politike) je osvojitev državne
oblasti, zato socialistična politična akcija nikoli ne doseže ravni de-
janske uveljavitve socialističnega produkcijskega načina. Zadovolju-
je se s formalno pravno spremembo lastninskih odnosov, spremembo
7
v načinu delitve (princip egalitarnosti kot socialistični približek delitve
po delu) in načina menjave (plansko gospodarstvo, eksterno planiranje),
toda le malo vpliva na materialne postavke delovnega procesa, pro-
duktivnost, ekonomsko učinkovitost in podobno, čeprav pri tem ide-
ološko razglaša to ekonomsko nerazvitost svojih zgodovinskih proce-
sov za sam socializem. Perverznost naše epohe je ravno v tem, da ta
ideološka mistifikacija socializma postaja pravzaprav družbena praksa,
s pomočjo katere se dejansko mistificira prerazporeditev izhodiščne
politične moči (dejanska oblast vključno s politično blagovno pro-
dukcijo) in da je tudi samoupravljanje v tem kontekstu zgolj strate-
gija oblasti, ki je prisiljena razvijati samoupravljanje ne zgolj zaradi
sproščanja osvobajajočih potencialov socializma prihodnosti temveč
zaradi svoje samolegitimacije, primerno prikrite za paravanom mreže
samoupravnih institucij. S tem se pravzaprav vsaj političnoekonomsko
ukinja zgodovinska objektivnost, na kateri temelji generični razvoj
blagovne produkcije, ki izhaja iz notranjih protislovnosti ekonomske
in razredne strukture kapitalističnega produkcijskega načina. Od tod
tudi izhaja staro ideološko, pravzaprav umetno zastavljeno vprašanje
o obstoju in funkcioniranju blagovne produkcije v socializmu, ki je
dobilo svojo teoretsko potrditev v vulgarizaciji politične ekonomije
socializma.
Socialistična revolucija je na politični ravni s politično akcijo ukinila
privatno (kapitalistično) lastnino in tako to zgodovinsko preprosto
dejstvo (ne da bi zmanjšali njegovo revolucionarno epohalnost) spre-
membo načina lastnine razume kot spremembo načina produkcije.
Izhodiščna sprememba lastnine pa je teoretska predpostavka in zgo-
dovinski temelj za nadaljnjo analizo in izgradnjo celotnih socialističnih
produkcijskih odnosov in njihovega izhodiščnega vpliva na druge seg-
mente družbeno ekonomskega sistema (blagovno produkcijo).
Kot vemo si je Marx zamišljal socialistično revolucijo (če zanemarimo
njegovo važno dopisovanje z Vero Zasulič) na temeljih razvitih materi-
alnih pogojev, ki z objektivno ekonomsko nujnostjo zahtevajo prese-
ganje kapitalističnega produkcijskega načina znotraj kapitalizma sa-
mega, zato socialistične revolucije morejo in morajo pričeti kot poli-
tične revolucije v najrazvitejših delih sveta (v kapitalističnem centru,
kot ga sistematizira teorija svetovnega sistema — Wallerstin, Frank).
Ta osvobodilni značaj ekonomije v socialističnih revolucijah dvajsetega
stoletja ni obstajal, toda njegova »zgodovinska napaka« ni preprečila
marksistični ekonomiji po Marxu (niti politični ekonomiji socializma),
da ne bi popolnoma mehanično razumela Marxa v bistveno drugačnih
zgodovinskih pogojih, tako da se socializem (razen utopičnega, kot
nujnega dela realne revolucionarne ideologije in prakse), dejansko ni
usmeril k prevladovanju kapitalističnega produkcijskega načina, tem-
več predvsem k vzpostavljanju politične oblasti in razvoju produktivnih
sil (industrializaciji), s čimer je pravzaprav zanemaril kvalitativne
razlike v produkcijskih načinih (gre za razlike v načinu življenja v
širšem Marxovem pomenu). Pri tem je socialistična teorija in ideolo-
8
gija zanemarila kakršnokoli razliko med formalnopravno spremembo
lastnine in lastnino kot produkcijskim odnosom. Očitno produkcijski
odnosi vključujejo poleg lastninskih v pravnem pomenu tudi širše
odnose družbene delitve dela, tehnološko organizacijske odnose v
procesu dela in posebno strukturo družbene moči tistih, ki upravljajo
in kontrolirajo produkcijske odnose, odločajo o prisvajanju presežnega
dela in podobno. To pomeni, da lahko obstaja oligarhijska struktura
družbene moči kljub ukinjanju privatne lastnine (to pomeni, da
nacionalizacija še ni socializacija) in da je pravzaprav bistvo pojas-
njevanja »zgodnjih socialističnih družb« vključno tudi jugoslovanske
pravzaprav v specifični artikulaciji ekonomske in politične moči, ki
temelji na izhodiščni etatistični družbeni strukturi, ki nastopa v
neposredni obliki birokratske države in državne lastnine ali pa v
ohlapnejši varianti samoupravnega sistema, ko se določene upravljal-
ske funkcije države decentralizirajo na raven samoupravnih kolekti-
vov in samoupravnih družbenih skupnosti.
Dejansko lahko pri Marxu zasledimo protislovna pojasnila socialistič-
nega prehoda, kar je kasneje očitno privedlo do protislovnih teoretskih
dokazovanj in ideoloških razhajanj v teoriji in praksi socialističnega
gibanja. Tako je pri Marxu na začetku materialna baza pasivni element
revolucionarnih sprememb, revolucija pa je odvisna pravzaprav od re-
volucionarne akcije proletariata in njegove filozofske emancipacije,
kasneje pa materialna baza postane izhodišče za odločitev zgodovin-
skega razvoja oziroma za širši okvir, »zgodovinskega okolja« razvoja
socialistične družbene emancipacije,6 Najbolj pomemebno pa je alter-
nativno Marxovo razumevanje prehoda, v katerem prevladuje nede-
terministični sistemski pristop, ki ga pogosto povsem prikrito označu-
jejo metafore in kategorije, kot so: »prebojne točke«, »prehodne točke«,
»kritične točke« (Grundrisse), različni koncepti kot »-pozitivni« in
»negativni prehod« (Grundrisse), »formalna« in »stvarna subsumpcija
dela in kapitala« (Sesto neobjavljeno poglavje Kapitala), »ukinjanje
produkcijskega načina znotraj produkcijskega načina samega« (Ka-
pital) in podobno. Za našo analizo je posebnega pomena ravno ta
alternativni Marxov pristop, ki upošteva kompleksen mehanizem arti-
kulacije, razpadanja, konstituiranja, preseganja različnih produkcij-
skih načinov, ki ga je kasneje dodobra razvila teorija artikulacije
produkcijskih načinov.
Eden od pomembnejših teoretskih sklepov tega pristopa je, da »pre-
bojne točke« lahko institucionalno pripadajo staremu produkcijskemu
načinu in funkcionalno delujejo v novem, npr.: denarna renta v
Marxovi analizi) ali pa funkcionalno delujejo v starem toda imajo
institucionalno obliko novega produkcijskega načina (npr.: delavske
tovarne v Marxovi 3. knjigi Kapitala). To pomeni, da ima blagovna
produkcija lahko staro institucionalno obliko, toda deluje v novem
produkcijskem načinu in nasprotno. Toda Marx postavlja tudi kriterije
novega načina produkcije s pomočjo razlikovanja normalnih in de-
0 K. Marx, Pisma V. Zasulič, MEID, V., str. 136.
9
janskih sprememb produkcijskega načina. Novi produkcijski način je
namreč samo formalno vzpostavljen, če spremembe zaobsežejo zgolj
zunanje oblike družbenega procesa produkcije, samo formalne spre-
membe produkcijskih odnosov, posebno na področju menjave in
razdelitve. Dokler zgolj formalni (npr. socialistični produkcijski odno-
si) ne uspejo razviti sebi ustreznih produktivnih sil, dokler ne vzpo-
stavijo svoje materialne osnove, dokler ne spremenijo samih delovnih
procesov, dejansko ni mogoče govoriti o vzpostavljanju dejanskega,
pravega socialističnega produkcijskega načina.7
Ce torej izhajamo iz drugačnih predpostavk analize prehodnega ob-
dobja, potem bo drugačno tudi razumevanje vzpostavljanja socialistič-
nih produkcijskih odnosov:
1.	Analitično (zgodovinsko) izhajamo iz blagovne produkcije in nje-
nega kapitalskega bistva, da bi z ekonomskim preseganjem notranjih
kapitalskih lastnosti blaga (skozi procese njegove socializacije) name-
sto z zunanjim politično ideološkim ukinjanjem kapitala vzpostavili
možnosti razvoja novega socialističnega produkcijskega načina.
2.	Socialistični produkcijski odnosi se ne morejo vzpostaviti na poli-
tični ravni, saj gre pri tem samo za formalno spremembo produkcij-
skega načina, temveč se morajo vzpostaviti predvsem na ekonomski
ravni, kjer si prilagajajo in razvijajo produktivne sile kot materialni
temelj novega produkcijskega načina. Zato je usodnega pomena tudi
ekonomska učinkovitost formalnih socialističnih produkcijskih odnosov
(ni socializma brez ekonomske učinkovitosti).
3.	Socialistične spremembe kapitalistične družbe je potrebno razumeti
kot razvojni proces doseganja t.i. socialistične (komunistične) perspekti-
ve (ukinjanje odtujenosti producentov od pogojev dela in prisvajanja
rezultatov dela, ukinjanje sistema dominacije politično ekonomske
moči), namesto da socializem izenačujemo s formalno pravno spre-
membo družbenih odnosov in ideološkim prejudiciranjem socialistič-
nosti obstoječih zgodovinskih procesov.
Na tem mestu se mora najbolj temeljito spremeniti teoretska in ideo-
loška praksa dosedanjih socialističnih družb: apriorni konstruktivizem
socialističnih družb namreč ne more določevati njegovih zgodovinsko
institucionalnih oblik in dometov, temveč ravno nasprotno: zgodo-
vinsko institucionalne oblike, legitimne znotraj družbenega gibanja,
odločajo o značaju socialističnih produkcijskih odnosov. Z drugimi
besedami, ne more apriornost formalnih, normativnih, ideoloških po-
litično zastavljenih socialističnih produkcijskih odnosov določati last-
nosti in razvojne tendence blagovnega gospodarjenja temveč nasprot-
no: blagovna produkcija odloča o naravi in možnostih socialističnih
produkcijskih odnosov, o možnostih vzpostavljanja in približevanja
7 Glej: Marxovo analizo formalne in realne subsumpcije dela pod kapital
v K. Marx, Rezultati neposrednog procesa proizvodnje, Rukopis neobjav-
ljene 6. glave Prve knjige Kapitala, Komunist, Beograd, 1977, str. 46—47,
50, 52.
10
zgodovinskih institucionalnih oblik socialistični (komunistični) perspek-
tivi. Dejstvo je, da je antizgodovinska teorija in praksa socializma
pravzaprav padla v zanko lastne diskontinuitete med cilji socializma
kot revolucionarne perspektive in pa konkretno zgodovinskimi mož-
nostmi (kot celoto ekonomskih procesov in politično legitimacijskih
lastnosti socializma). Običajno gre za dve napaki:
najprej ideološko perspektivo nasilno spreobrača v ekonomski insti-
tucionalni sistem, v družbeno ekonomsko ureditev (npr.: glej jugoslo-
vanski primer uporabe Marxovega koncepta asociacije združenih pro-
izvajalcev v Ustavi 1974. leta), na drugi strani (v fazah t.i. tržnih
reform), zavrača kakršnokoli kontinuiteto kapitalističnega produk-
cijskega načina, ki je pogojen z razvojem produktivnih sil, ekonomsko
kontinuiteto produkcije, z razredno strukturo, ligitimacijskimi potre-
bami in kapitalskim okoljem svetovnega kapitalističnega sistema.
Zgodovinsko protislovje med idejnimi projekcijami, političnim volun-
tarizmom in ekonomskimi možnostmi se je zgodovinsko dosedaj vedno
razreševalo z dominacijo političnega nad ekonomskim (socialistični
prehod se vedno meri samo s političnimi sredstvi in nikoli z eko-
nomsko tehnološkimi). Od tod bi lahko v teoretskem krokiju naznačili
nekaj temeljnih tez, ki so nujne pri razumevanju globalne protislov-
nosti socializma, o katerem smo govorili:
a)	Prva teza: socialistične družbe (tudi jugoslovanska) so politično
(ideološko) strukturirane in se razvijajo (kot ugotavlja Myrdall v
»Azijski drami«) preko institucionalnih (normativnih) politično ideo-
loških podsistemov namesto ekonomsko tehnoloških (kot to velja na
primer za kapitalizem).
b)	Druga teza : v socialističnih deželah se revolucionarno družbeno
gibanje po zmagi revolucije institucionalizira, stabilizira se določena
porazdelitev politične moči (vzpostavljanje vladajočega sloja z razred-
nimi lastnostmi), ki ohranja družbeno legitimnost z represivnimi
aparati (sovjetski model) ali pa z intenzivnimi »normativnimi« spre-
membami oziroma normativnimi ciklusi (jugoslovanski model).
c)	Tretja teza: v socializmu obstaja specifična ekonomska in politična
cikličnost (Kalecki) z naslednjo poenostavljeno logiko: izhodiščna
politična revolucija (socializem = nacionalizacija = etatizacija) zanika
blagovno produkcijo in tržne zakonitosti (ideološki kredo socializma),
kar v naslednjem obdobju povzroči poslabšanje gospodarske učin-
8 Zanimajo nas predvsem institucionalni cikli, ki so rezultanta ekonomskih
in političnih ciklov. Če predpostavimo, da ekonomski cikli ne predstavljajo
posebnega problema, potem s političnimi cikli razumemo različne spre-
membe v strukturi moči, ideoloških in vrednostnih principih, političnih
institucijah, ki običajno nastajajo v interakciji z ekonomskimi spremem-
bami. Prvi je o tem pisal Kalecki: Political aspects of full employment,
Political Quarterly, 1943, št. 4. Pod Marxovim vplivom so o tem pisali
tudi nekateri komparativisti, kot na primer A. Zimbalist, ed., Comparative
economic systems — An assessment of knowledge, theory and method,
Kluwer Nijhoff, Boston, 1983. Vplivna je bila tudi polemika v italijanski
marksistični reviji Critica marxista (1980, št. 1) med A. Somainijem in L.
Gruppijem.
11
kovitosti in vodi do socialističnih ekonomskih reform (ponovno afirma-
cija blagovne produkcije); le-te pa zahtevajo ekonomsko prestrukturi-
ranje (intenzivni način gospodarjenja) in prerazdelitev politične moči
(od politične birokracije k tehnostrukturi in samoupravljalcem), kar
povzroči ponovno politični intervencionizem in zasuk k administra-
tivnim konceptom gospodarjenja in vice versa.
d)	Četrta teza: socializem se v krizi vedno rešuje s kapitalskimi eko-
nomskimi reformami (vsaj z vidika ideološkega kreda v obdobju eko-
nomske in politične prosperitete), kar pomeni, da so blagovna pro-
dukcija in tržne zakonitosti kljub svojim protislovjem edino sred-
stvo za ekonomsko učinkovito gospodarjenje in nadaljnji zgodovinski
razvoj socializma.
e)	Peta teza: ekonomske reforme so vedno ostale v okviru globalne
zgodovinske logike socialističnih družb (dominacija političnega nad
ekonomskim), decentralizacija ekonomskega sistema ni nikoli vodila
do ekonomske in politične demokratizacije (dejansko samoupravljanje,
»civilna družba« .. .), tako da nobena ekonomska reforma (od NEP-a
do danes) dejansko ni uspela, ker ni smela ogroziti obstoječe strukture
politične oblasti (ekonomske reforme so paradoksalno celo sestavni
del njenega obstoja in potrjevanja).
f)	Sesta teza: ekonomska cikličnost, gospodarska neučinkovitost, eksten-
zivni model razvoja in podobno ogrožajo politično dominacijo polit-
birokracije, ideološko (ne)upravičenost in suverenost Partije kot
končnega razsodnika, zato želi politbirokracija ohraniti ekonomsko
učinkovitost z neprestanim reformiranjem sistema, nastopa kot na-
ročnik ekonomske reforme in hkrati njen zaviralec, ko ekonomske re-
forme zahtevajo prerazdelitev politične moči ali pa ogrožajo njeno
oblast.
Velika institucionalna dinamika, ki je v Jugoslaviji še posebej izrazita,
pri tem neprestano omahuje med naturalno (plansko) in blagovno
(tržno) produkcijo, med političnimi in ekonomskimi zakonitostmi in
pomeni v bistvu prazen institucionalni tek zgodovine, katerega končni
cilj je ohranitev družbenega statusa quo. V osemdesetih letih je postalo
vse bolj jasno, da socialistična gospodarstva sistematično in dolgo-
ročno ekonomsko zaostajajo v primerjavi z razvijajočimi propulzivnimi
kapitalističnimi deželami, da ne slede tretjemu valu industrializacije
in informatizacije gospodarstva (informatika, robotika, nove tehno-
logije ...), da imajo nekvaliteten in neučinkovit gospodarski razvoj,
da pada njihova konkurenčna sposobnost na svetovnem trgu, da je
njihova industrijska struktura inertna pri ustvarjanju in absorbciji
tehnološkega napredka (razvoj produktivnih sil).
Zdi se, kot da obstaja v socialističnih gospodarstvih določena zakoni-
tost, da se socializem poraja v ekonomsko nerazvitih razmerah in da
to nerazvitost hkrati tudi reproducira. Ideološka teza o dohitevanju
in prehitevanju kapitalizma, ki predstavlja zlom kapitala namesto
njegove socializacije, se je končala, vsaj za nekatere dežele (Ceško-
12
slovaška, Nemška demokratična republika, Madžarska) v dejanskem
»razvoju gospodarske (tehnološke) nerazvitosti«, s čimer je socialistična
alternativa primerjalno postala vse manj uspešna in zaželjena pot
zgodovinskega razvoja (če zanemarimo antikolonialne in antiimperia-
listične usmeritve v najbolj nerazvitih deželah).
Trije modeli sistema vrednosti
V našem teoretskem raziskovanju izhajamo iz teoretsko metodoloških
postavk, ki so bistvene za razumevanje blagovne produkcije, zakoni-
tosti menjave in tržnega mehanizma v pogojih socialističnih zgodo-
vinskih procesov.
1.	Običajna marksistična politična ekonomija razume produkcijo, raz-
delitev, menjavo in porabo kot »člena neke totalnosti«, v kateri pre-
vladuje produkcija. Toda problem ni v razumevanju njih njihove po-
vezanosti temveč v postavljanju »razločkov v enotnosti.«
Pri tem so različni momenti reprodukcijskega procesa s svojimi subjekti,
produkcijskimi odnosi, strukturami in funkcionalnimi mehanizmi po-
stali pravzaprav podsistemi, totalitete širšega družbeno reprodukcijske-
ga procesa in predstavljajo določene načine produkcije (v ožjem
smislu), načine razdelitve, načine menjave in načine porabe, ki so
relativno samostojni toda hkrati tvorijo širšo organsko celoto, celoten
produkcijski način (ta postopek je teoretsko pomemben, ker vsebinsko
povezuje posamezna ekonomska področja s »produkcijo« produk-
cijskih odnosov in družbeno razredno strukturo). Marx v Uvodu v
Grundrisse poudarja koncept »celotne družbene reprodukcije« kot
reprodukcije materialnih procesov, reprodukcije produkcijskih odnosov
in razredne strukturiranosti (vključno z razrednim bojem), kar pomeni:
a)	da način menjave ni samo materialno tehnični proces, temveč
družbeno razredno razmerje;
b)	da se v okviru družbene reprodukcije (po Marxu je to temeljni
pogoj družbene eksistence) morejo medsebojno usklajevati vsi repro-
dukcijski segmenti, neglede na njihovo medsebojno protislovje (menja-
va se pojavlja kot središčno področje družbene reprodukcije v blagovni
obliki) ;
c)	da »način menjave« in »tržne zakonitosti« izhajajo iz družbene
reprodukcije, iz produkcijskih odnosov, saj so tržni odnosi v bistvu
produkcijski odnosi v širšem smislu, zakon vrednosti pa ne regulira
samo menjave, temveč omogoča normalni potek celotne družbene
reprodukcije.
2.	Analiza vrednosti, ki jo razvijemo na ravni blagovne produkcije
nasploh (o tem bom govoril kasneje) vključuje tri analitične modele:
fizični, vrednostni in cenovni, poseben teoretski in tudi zgodovinski
problem (takoimenovani transformacijski problem) pa predstavlja
konvertibilnost med njimi, njeno razumevanje pa v veliki meri temelji
13
na pojmovanju povezanosti in relativne samostojnosti načina menjave,
razdelitev in porabe v okviru produkcijskega načina v širšem smislu.
V	tem primeru gre predvsem za teoretski status teorije delovne vred-
nosti, ki ima že pri Marxu vsaj v prvih petih poglavjih Kapitala proti-
sloven značaj. Marx namreč opredeljuje vrednost v okviru analize
dela nasploh, neodvisno od načina menjave (tehnični aspekt abstrakt-
nega družbeno potrebnega dela), kot domala fizični sistem vloženega
dela in tehničnih koeficientov, na drugi strani pa definira vrednost v
okviru menjalne vrednosti in abstraktnega družbenega dela kot menjal-
nega družbenega odnosa (vrednost kot družbeni produkcijski odnos).
To je pomembna distinkcija, ker vrednostna oblika eksistira kot
zgodovinska oblika družbeno produkcijskih odnosov, kar pomeni, da
bistvena določitev vrednosti ni izpeljana iz robinzonijade, to je indi-
vidualnega dela (še manj kot osamosvojenega kolektivnega dela)
temveč iz menjalne vrednosti, ker se vrednost v produkcijskem procesu
formira samo in potentia, medtem ko se dejansko potrjuje šele v
menjavi ali natančneje v »načinu menjave« kot sestavnim delom
»produkcijskega načina«. Ce je vrednost predvsem specifičen družbeni
odnos (abstraktno delo kot substanca vrednosti obstaja samo kot druž-
beno delo preko posredništva menjave), potem »način menjave« kot
sistem vrednosti predstavlja sestavni del produkcijskega načina in na-
sprotno. Odločujoči moment materialistične analize vrednostne forme
je v nasprotju s prevladujočim mišljenjem v obratu od bistva k pojavu,
od vsebine k obliki, kar pomeni, da šele oscilatorno gibanje cen oblikuje
vrednost. Ce je delo materializirano v produktu, to še ne pomeni,
da je produkt materializirano delo. Med obema sintagmama obstaja
bistvena razlika. Delo se materializira in s tem producira produkt toda
ne tudi blago. V prvem primeru ne obstaja nikakršna transubstanca
(abstraktno družbeno delo) temveč samo predmeta transformacija.
Delo ustvarja vrednost in potentia, ki se realizira šele v menjavi, zato
vrednosti ne moremo pojasniti od znotraj, iz tehnoloških razmerij
blagovne produkcije, temveč vrednost razumemo kot celokupnost
družbenih odnosov, ki začenjajo v menjalnem procesu z blagovno
denarnimi razmerji. Ce je cena pred vrednostjo, pa to ne pomeni, da
je od nje neodvisna (da teorija cene lahko obstaja brez teorije vred-
nosti), kar velja posebno za kvalitativno analizo teorije vrednosti.
2e Marx je v analizi spreminjanja denarja v kapital pojasnil, kako ta
proces razpade v dva osamosvojena dela, ki »pripadata k povsem raz-
ličnim sferam in ločeno eksistirata... v sferi menjave blaga (. .. trga
blaga) ali samega procesa produkcije.«9
V	sodobni teoretski diskusiji o teoriji vrednosti je na to opozoril
Sraffa, ki zasluži posebno priznanje zaradi teoretskega razkritja sta-
rega dejstva, da so vrednosti in cene analitično neodvisni koncepti.10
Sraffa dokaže, da je ob dani tehnologiji vedno mogoče določiti količino
dela, ki je vsebovana v blagu (s pomočjo podsistema »standardnega
9	K. Marx, Rezultati neposrednog procesa proizvodnje, ibidem, str. 29.
10	Glej: P. Sraffa, Proizvodnja roba pomoću roba, CKD, Zagreb, 1980.
14
blaga«), kar izraža fizični sistem vrednosti in da je mogoče določiti
produkcijsko ceno ob dani tehnologiji in eno od dveh spremenljivk
(mezdna stopnja ali profitna mera) brez sklicevanja na količino po-
trošenega dela (vrednostni sistem). Neoricardianci in neokeynesianci
so pri tem pokazali, da proizvodnja postaja družbena šele v menjavi,
tako da se tehnološka odvisnost med proizvajalci (takoimenovana veza-
na proizvodnja) vzpostavi šele preko trga, v dualnosti fizičnega in
cenovnega sistema »produkcije blaga s pomočjo blaga«, ki je po mnenju
nekaterih (I. Steedman) lahko nadomešča Marxov vrednostni model.
Vrednostni model želi pravzaprav pokazati na zgodovinski značaj
kapitalističnega produkcijskega načina, v katerem ima blago vrednost
kot rezultat tržno posredovanega (procesigajočega) družbeno abstrakt-
nega dela in razkriva pravzaprav fetišistične lastnosti blaga (teorija
delovne vrednosti je temelj raziskovanja družbenih odnosov med
ljudmi, ki so izkrivljeni in prikriti za blagovno denarnimi razmerji v
takoimenovanem fizičnem in cenovnem modelu). To pomeni:
a)	da so vsi trije modeli kvalitativno povezani, toda kvantitativno
nedoločeni (vrednosti ne morejo določevati tehnološki koeficienti, ki
opredeljujejo cene; vrednost ne more eksistirati brez menjalne vred-
nosti in njene pojavne oblike cene);
b)	da neglede na dominantnost proizvodnje (produkcijskega načina)
način menjave vzpostavlja najširša družbena razmerja med nosilci,
agenti produkcije, tako da so menjalna razmerja, tržni odnosi osrednji
vidik produkcijskih odnosov (skupaj z lastninskimi odnosi, uprav-
ljalskimi odnosi, organizacijsko strukturo, razredno dominacijo in
subordinacijo ...);
c)	da vrednosti ne moremo opredeliti samo na osnovi delovnega pro-
cesa (fizični model) temveč tudi menjave (cenovni model), tako da
vrednost predstavlja pravzaprav povezanost med njima (abstraktno
družbeno delo ni izvedljivo samo iz uporabne vrednosti temveč pripada
agregiranemu svetu uporabnih vrednosti kot menjalnih vrednosti);1'
d)	da so način produkcije, način razdelitve, način menjave, način po-
rabe štirje konstituivni deli produkcijskega načina, znotraj katerega se
poraja vrednost, tako da vrednost (neglede na zgodovinsko obliko) ne
more obstajati brez trga, ki šele vzpostavlja delo kot družbeno delo,
ki počiva na privatni lastnini.
Moramo priznati, da Marxova teorija vrednosti, ki se vedno razglaša
za znanstveno jedro njegove teorije kapitalizma in zgodovinskega
11 V analizi teorije delovne vrednosti je posebno pomembno razlikovanje
načina produkcije in načina menjave, prvi zaobseže družbene, produkcijske
odnose, drugi pa menjalna razmerja na trgu, ki običajno prikrivajo pro-
dukcijske odnose.
Glej G. Chiodi, Reflection on Marx, Sraffa and theory distribution, Science
and society, New York, 1978, št. 2, str. 37—38.
Prnimerjaj F. Rooswelt, Cambridge economics as commodity fetischism, v
J. Schwartz, ed. The subtle anatomy of capitalism, Santa Monica. 1977,
str. 331—332.
15
razvoja, ni neprotislovna, zato lahko vsako nekritično prevzemanje
njene izhodiščne oblike (kar je pravzaprav zakonit pojav v političnih
ekonomijah socializma), pripelje do pomembnih napačnih teoretskih
sklepov, ki imajo številne usodne politične in zgodovinske konsekvence.
Tu mislim predvsem na to:
a)	da je Marxov vrednostni sistem konvertibilen v cenovni sistem
samo v posebnem primeru (enaka organska sestava kapitala enotna
produkcijska tehnika ter vezana produkcija);
b)	da transformacija vrednosti v produkcijske cene (transformacija
vrednostnega modela v cenovni model) ne predvideva enakosti vsote
presežne vrednosti in profita ter enakosti vsote vrednosti in cen, ker
oba pogoja ne moreta veljati istočasno;
c)	da so produkcijske cene analitično neodvisne od vrednosti, ker jih
lahko opredeljujemo neposredno s pomočjo tehničnega sistema (fizični
pogoji produkcije in realna mezda omogočajo opredeljevanje profitne
mere in produkcijske cene);
d)	da fizični (tehnološki sistem) lahko opredeljuje vse pomembne
Marxove vrednostne kategorije;
e)	da ne moremo apriori transformirati komplicirano delo na enostavno
delo, oziroma konkretno delo na družbeno abstraktno delo, temveč
da se lahko ta transformacija napravi šele aposteriori prek trga (cene
tukaj stojijo pred vrednostjo);
f)	da velikost vloženega dela v različnih vrstah blaga lahko oprede-
limo šele ko spoznamo določene produkcijske pogoje (tehnologija), ki
bistveno vplivajo na določitev profitne mere in produkcijske cene.
Ce povežemo Marxovo teorijo delovne vrednosti z določenimi insti-
tucionalnimi predpostavkami delovanja ekonomskega sistema, potem
pridemo do njegove teorije razvoja produkcijskega načina in zgodo-
vinskega razvoja družbe. Omenili smo že, da je Marxov osnovni
kriterij prehoda iz formalne k dejanski spremembi produkcijskega
načina povezan z dejansko osvoboditvijo dela v produkcijskem procesu
ali z revolucioniranjem tehnoloških procesov (produktivnih sil), kar je
usodnega značaja za razumevanje povezanosti (notranje strukturira-
nosti) fizičnega, vrednostnega in cenovnega modela. Potemtakem pri
tem ne gre samo za možnosti neposredne povezanosti fizičnega in
cenovnega modela (to je pravzaprav posredno napravila že klasična
politična ekonomija v določevanju vrednosti na temelju stroškov vseh
proizvodnih faktorjev), temveč v notranji strukturiranosti teh pod-
sistemov teorije (delovne) vrednosti, ki se izražajo preko določenih
institucionalnih postavk vrednostnih razmerij blaga.
Kot vemo neoricardijanci ne izhajajo iz vrednostnega modela v Marxo-
vem smislu, temveč na osnovi Sraffine analize opredelijo vrednost
prek cenovnega in fizičnega modela in s tem posredno ali neposredno
zanikajo Marxov vrednostni model (v končni instanci tudi njegovo
16
celotno teorijo vrednosti).12 Uporaba cenovno fizičnega modela pred-
stavlja osnovo neokardijanske kritike teorije delovne vrednosti, ki je
začela z Böhmbawerkom, Bortkijevičem in drugimi pred osemdesetimi
leti in ki trdi, da za določanje produkcijskih cen in profitne mere ni
potrebna teorija delovne vrednosti, ker se s tem samo komplicirajo
enostavni odnosi v menjavi različnih vrst blaga. Vrednost namreč
lahko izrazimo s koeficientom matrike A in vektorjem L, ki izražajo
različne tehnike (produkcijske metode) oziroma določeno tehnologijo.
Steedmanov dokaz, ki nas na tem mestu najbolj zanima, govori, da je
dovolj, če izhajamo iz fizičnih količin (tehnoloških koeficientov), da bi
določili produkcijsko ceno in profit, medtem ko so vrednostni podatki
nepotrebni in nezadostni (še več, cena se lahko določi samo iz fizičnega
modela ne pa iz vrednostnega modela).13
Grafično bi to sistematizirali na naslednji način:
Steedman dokazuje, da je mogoče z Marxovim analitičnim pristopom
dobiti sicer pozitiven dobiček samo ob negativni presežni vrednosti,
kar pomeni, da je vrednostni model ne samo nepomemben pri do-
ločanju cenovnega dela, temveč da je razumevanje vrednosti s pomočjo
zbiranja njegovih elementov (c + v 4- m) napačno in ga moramo
opustiti. Ce je torej teorija delovne vrednosti napačna predvsem na
področju vezane produkcije, depreciacije kapitala, daljšega trajanja
produkcije prek nekaj zaporednih obratov pri različnem izboru tehnike
in heterogenem delu, kar predstavlja vsebinske pomanjkljivosti njene
teoretske zastavitve, potem po našem mnenju ne moremo dokazovati
protislovnosti in pomanjkljivosti teorije delovne vrednosti s pomočjo
matematične formalizacije (v sistemu simultanih enačb so vsi ti pro-
blemi seveda nerešljivi, ker so matematično, kot dokazujejo Morishima,
Roemer, Chatephares in drugi, Marxovi teoremi pravzaprav dokazljivi
samo v sistemih linearnih neenačb).14
Razprava o teoriji vrednosti (pa tudi o transformacijskem problemu)
je bila za mnoge trivialna (lahko je koristna za dokazovanje, kako je iz
fizičnih količin mogoče izvesti vrednostni ali cenovni model), za druge
pa velja seveda kot čisto matematična formalnost (z določenimi mate-
matičnimi operacijami lahko iz vrednostne strukture izpeljemo tudi ce-
12 Glej: C. Napoleoni, Sraffa, Tabula rasa, New Left Review, 1978, št. 12.
'3 I. Steedman izraža cene kot:
p = w (1 r) (I — (1 r) A)-1 — ob pogoju izbire pravilne tehnike, ki
omogoča koridor, kjer je profitna mera pozitivna ob pozitivni vrednosti.
I. Steedman, Marx after Sraffa, NLB, London, 1977, str. 52, 111.
14 Glej: M. Morishima, G. Catephores, Vrijednost, eksploatacija i rast, CKD,
Zagreb, 1985, str. 32—38.
17
novni model). Dolgoletna teoretska razprava pa je pravzaprav doka-
zala, da je za razumevanje teorije vrednosti izjemno pomembno razu-
mevanje notranje odvisnosti fizičnega, vrednostnega in cenovnega
modela, ki je kvalitativne in kvantitativne narave. Iz kvalitativnega
vidika je manj pomembno v kolikšni meri so omenjeni modeli med-
sebojno izmerljivi in kvantitativno primerljivi, temveč je pomembneje
kako lahko posamezni modeli analitično delujejo na svojem področju in
kako se lahko medsebojno kvalitativno usklajujejo, pri čemer je še po-
sebno pomembno kvalitativno vsebinsko razumevanje teorije vrednosti.
Poleg formalno naturalistične teorije vrednosti v Marxovem Kapitalu
(vrednost določa delovna sila in v blagu utelešeno človeško delo),
lahko namreč v Bedi filozofije in Grundrissih najdemo tudi drugačno
definicijo vrednosti, ki ga opredeljuje delovni čas, ki se določa s
konkurenco na trgu.15 Takšna definicija poudarja pomemben odnos
med menjavo in tehnologijo v produkcijskem procesu in Gerstein ima
prav, ko v razmerju med načinom menjave in produkcijskim načinom
vidi temeljno razliko med različnimi smermi sodobne ekonomske teorije
(neoricardianizem, postkeynesianizem, marksizem, neomarksizem .. .).lé
Neoklasična ekonomska teorija produkcijo vedno razume kot naraven
proces spreminjanja materije produkcijskih faktorjev v koristne dobri-
ne, ki so namenjene menjavi in zadovoljujejo potrebe. In ker so vsi
elementi (produkcijski faktorji in končne dobrine) relativno redki, ima-
jo tudi ceno in so predmet ekonomske kalkulacije. Produkcija pri tem
ni osnova menjave temveč nasprotno, izvedena je iz menjave kot
enosmerna ulica, kar pravzaprav dokazuje tudi teoretska logika agre-
gatnih produkcijskih funkcij. Postkeynesianske teorije in neoricardi-
janska analiza »produkcije blaga s pomočjo blaga« razkrivajo to cirku-
larnost na drugačen način: blagovna produkcija je tukaj generativni
trenutek življenjskega cikla družbenega bogastva, menjava kot bistvo
blagovne produkcije pa je središčna točka teh reprodukcijskih procesov
(pogoj rasti in ravnotežja), ker povezuje blago in blagovne proizvajalce
tako, da se tehnološka odvisnost in produkcijski odnosi vzpostavijo
pravzaprav šele z blagovno denarno menjavo. Produkcija je potem-
takem družbeno posredovana menjava ali drugače — menjava in njeni
tržni zakoni so v osnovi medij povezanosti in transferbilnosti fizičnega,
cenovnega in vrednostnega modela.
15	M. Morishima, G. Catephores, Vrijednost eksploatacija i privredni rast,
ibidem, str. 38—39.
16	I. Gerstein, Production, circulation and value, Economy and society,
1977, št. 3, str. 255—256.
18
Takšno stališče ima pomembne teoretske in zgodovinske (institucio-
nalne) konsekvence, posebno če ga uvrstimo v okvire širšega analitič-
nega postopka teorije (delovne) vrednosti in proučevanja ekonomskih
zakonitosti družbene reprodukcije. Shaik je dobro zapazil, da je pro-
blem teoretsko metodološke narave in da gre pri njem očitno za
razmerje kvantitete in kvalitete in to ne glede na materialistično
ali kakršnokoli drugo širše filozofsko sociološko pojmovanje (zanimivo
bi bilo pokazati, kako so z drugačnim teoretskim aparatom do podobnih
rezultatov prišli tudi zagovorniki takoimenovane teorije logike kapitala
s pomočjo radikalnega hegelijanskega branja Marxove analize bla-
govne forme).
V	blagovni produkciji je potemtakem menjava »notranji cement«
(Gramsci) v procesu družbene reprodukcije, čeprav se produkcijski od-
nosi v menjavi vzpostavljajo na posreden način tako, da menjava
razkriva šele tisto prikrito, to je produkcijo. Analitično potemtakem
ne določamo kategorije proizvodnje s kategorijo menjave temveč ravno
obratno, ker je po Marxu šele menjalna sfera v okviru blagovne
produkcije tista, ki razkriva vse protislovnosti (»sadizem«) produkcije.17
V	menjavi se abstrahira tista konkretnost posamičnih delovnih (tehno-
loških) procesov in njihova kvantiteta in izenačuje na skupnem kvali-
tativnem temelju, to je na družbeno abstraktnem delu in njegovem
bistvu, to je zgodovinski kvaliteti produkcijskih odnosov (iz tega
izhaja tudi menjalna vrednost kot izhodišče vrednosti in ne obratno).
V	tehnični (tehnološki) matrici A (aij) in vektorju potrošenega dela
L (lj) imamo potemtakem »vsoto« alternativnih tehnik in procesov
dela, ki omogočajo vzpostavitev različnih vrednostnih modalitet, ki so
medsebojno povezujejo s pomočjo menjave, tako da je menjava prav-
zaprav tista, ki omogoča razcep dela na konkretno in abstraktno delo,
menjalno vrednost, vrednost in uporabno vrednost, individualno in
družbeno delo. Vrednosti potemtakem ni mogoče opredeliti samo na
osnovi tehnoloških procesov (kot so to poizkušali interpretirati v
konceptu naturalističnega pojmovanja zakona vrednosti tudi neoricar-
dijanci) temveč šele na osnovi menjave. Zato fizično cenovni model
dejansko deluje ahistorično (vrednost pripisuje vsem zgodovinskim
oblikam). Marxov namen vrednostne analize pa je ravno nasproten:
dokazati želi, kako se različni ekonomski procesi izražajo s skupnim
imenovalcem — delom, kar omogoča določeno zgodovinsko sistemati-
zacijo in tipizacijo produkcijskih odnosov (produkcijskih načinov).
Redukcija konkretnega (individualnega ali kolektivnega) dela na
družbeno abstraktno delo18 se potemtakem ne more določiti že vnaprej
17 Na tem mestu je pomembno poudariti, da je način menjave ključnega
pomena za ekonomsko razumevanje kapitalističnega produkcijskega nači-
na, ker se njegovi produkcijski odnosi in razredna struktura reproducirajo
kot blago. Podobno tudi v »socialističnem produkcijskem načinu »ne more-
mo pojasniti povezanost blagovne produkcije in družbene strukture brez
analize protislovnosti in pomena blagovnega fetišizma kot izhodišča za
teoretsko analitično razumevanje kapitalskega značaja blagovne produk-
cije.
19
ali zgolj s tehničnimi koeficienti produkcije, temveč to transformacijo
določa šele trg (vrednost obstaja, če se istočasno odvija proces dela
in proces menjave). Vrednost, ki je potemtakem povezanost procesa
dela in menjave s svojo substanco razkriva pravzaprav izhodišče
produkcijskih odnosov kot zgodovinskih oblik določenih produkcijskih
načinov. Prvi zaključek takšnega teoretskega pojmovanja teorije delov-
ne vrednosti je potemtakem:
1.	da je v blagovni produkciji menjave (trg) bistveni del vrednosti;
2.	da je vrednost ravno zaradi menjave tako tehnološko (proces dela)
kot tudi tržno (proces menjave) opredeljena;
3.	da je cilj teorije vrednosti pravzaprav opredeljevanje zgodovinskih
načinov vzpostavljanja in reprodukcije produkcijskih odnosov (pro-
dukcijskih načinov).
Zadnji sklep je še posebej pomemben. Vrednostna analiza je namreč
po našem mnenju nujna ravno zaradi kvalitativne analize produkcijskih
odnosov v zgodovinskem kontekstu določenega produkcijskega načina,
ker analitično ekonomske kategorije najprej homogenizira v totaliteto
vrednostne substance (družbeno abstraktnega dela) in jih potem pro-
cesira in relativizira v zgodovinskem razvoju določenih produkcijskih
načinov. To pomeni, da so določeni »naravni zakoni« v ekonomski
teoriji in praksi pravzaprav »družbeni zakoni« in da je politično eko-
nomska analiza tista, ki lahko razkrije notranjo povezanost med na-
videzno nepovezanimi ekonomskimi pojavnimi oblikami (cenami) in
notranjim bistvom ekonomskih procesov (produkcijskimi odnosi), med
tehnološkimi procesi (fizični model) in produkcijskimi odnosi ter
razrednimi strukturami moči (vrednostni model). Povezanost med teh-
ničnim (fizičnim) vrednostnim in cenovnim modelom lahko potem-
takem raziskujemo z aspekta menjave kot »simptoma« (Shaik) blagovne
produkcije ali »cementa« (Gramsci) družbene reprodukcije. Toda raz-
merje med menjavo in tehnološko strukturo, ki smo ga dosedaj na
kratko analizirali, še vedno ne problematizira sam tehnični proces
dela, ki v Marxovi analizi figurira kot mejni kriterij spremembe
produkcijskega načina. V Marxovi teoretski analizi so namreč pro-
duktivne sile ne samo materializacija produkcijskih odnosov (tudi ta
pristop ima svojo naturalistično alternativo), pri čemer produkcijski
odnosi formalno in dejansko realno subsumirajo tudi procese dela,
temveč na drugi strani ravno procesi dela kot tehnološko proizvodna
matrika določajo dejanski razvoj in domete produkcijskih odnosov. To
pomeni, da v sistemu blagovne produkcije fizični model tudi s tega
vidika postaja povezan z vrednostnim modelom produkcijskih odnosov,
ki se izražajo v menjalno cenovni obliki (cenovni model).
Marxova analiza formalne in dejanske (realne) subsumpcije dela pod
kapitalistične produkcijske odnose je teoretsko metodološko izjemno
18 Obsežnejše analitično videnje abstraktnega dela lahko najdemo v: T.
Hribar, Metoda Marxovega Kapitala, CZ, Ljubljana, 1983. i
20
pomembna, ker dokazuje notranjo artikulacijo tehnoloških procesov
in produkcijskih odnosov. Formalna subsumpcija pomeni, da tehno-
loška matrika ostaja nespremenljiva v okviru formalno novih oziroma
drugačnih produkcijskih odnosov, ki v zgodovinskem razvoju ustvar-
jajo svoje nove tehnološke temelje in jih tako privedejo do dejanske
subsumpcije procesa dela pod kapital (kapitalska tehnologija kot iz-
hodišče vzpostavljanja dejanskega kapitalističnega produkcijskega na-
čina).19 Če fizični model (tehnološka matrika) z vidika produkcijskih
odnosov razkriva povezanost tehnične in družbene delitve dela in
hkrati pojasnjuje kako tehnologija in organizacija dela vzpostavljata
določeno družbeno moč. hierarhijo in dominacijo ter se notranje deli
in cepi delavski razred (kvalifikacije, degradacije in fragmentacije
dela) in kako segmentira trg delovne sile in podobno (tehnika in teh-
nologija sta v razvitem kapitalizmu pravi nosilci kapitalistične domi-
nacije in eksploatacije; taylorizem in fordizem sta pravzaprav z me-
haničnimi sredstvi nadomestila politično represivnost v procesu dela).
Na tem mestu nasprotujemo mehaničnemu razumevanju družbene
reprodukcije (tehnološki determinizem in razredna nevtralnost tehno-
logije), ki prevladuje v analizi socialističnih produkcijskih odnosov.
Če je namreč tehnologija rezultat kapitalističnih družbenih odnosov
(materializacija produkcijskih odnosov po Bravermanu), potem socia-
lizem ne more preprosto prevzeti kapitalističnih procesov dela (orga-
nizacije dela, tehnologije, tehnične in družbene delitve dela ...), ne
ne da bi hkrati reproduciral, vsaj v mistifikaciji in ideološko prikriti
obliki, kapitalistične produkcijske odnose. Realni socializem (zgodnja
socialistične družbe) so dosedaj prisegale samo na formalno spre-
membo produkcijskih odnosov (posebno v načinu lastnine kot formal-
no pravne kategorije), sekundarna pa je bila sprememba na področju
menjave in razdelitve (planiranju nasproti tržni anarhiji in družbe-
no regulirana razdelitev z ideologiko delitve po delu) in šele tretje-
razredne in predvsem zanemarljive so bile tehnološko organizacijske
spremembe v procesu dela. Lenin je pragmatično zagovarjal uporabo
kapitalističnih procesov dela (taylorizem kot izhodišče in prikriti cilj
sovjetske industrializacije, ideje brezmejnega tehnološkega napred-
ka) in tako socializem pravzaprav spreminja v družbo, ki samo z
drugimi sredstvi nadomešča industrializacijo. Tehnologija (fizični mo-
del) kot materializacija produkcijskih odnosov pravzaprav označuje
strukturno ureditev celotnega gospodarskega življenja in vpliva ne
samo na produktivnost dela in ekonomsko kalkulacijo produkcijskih
stroškov (cenovni model), temveč tudi na organizacijo dela. socialno
19 Če vrednostni model predstavlja zgodovinski kontekst določenih pro-
dukcijskih odnosov in če ti produkcijski odnosi v svoji materializaciji
izražajo način strukturiranja in razvoj produktivnih sil (delovni proces),
potem je tudi po tej plati mogoče pokazati na povezanost vrednostnega
modela s tehnološkimi procesi (fizičnim modelom) v okviru produkcij-
skega načina. Pomembno je poudariti, da tudi Marx v 5. poglavju Ka-
pitala protislovno razpira opredelitev delovnega procesa nasploh oziroma
abstraktne momente dela kot transzgodovinske kategorije. Dejansko gre,
kot pojasnjuje v šestem neobjavljenem poglavju, za povsem določeno druž-
beno obliko kapitalističnega delovnega procesa.
21
stratifikacijo, vrednostno orientacijo. Zato uporaba kapitalske teh-
nologije predstavlja enega od centralnih problemov reprodukcije so-
cialističnih produkcijskih odnosov. Socializacija tehnološke matrike,
ki jo izraža vrednostna analiza, namreč ne razkriva samo družbenih
predpostavk in posledic tehnologije, temveč hkrati pokaže na razvoj
takšnih produkcijskih odnosov, ki bi bili sposobni materializirati v
novi tehnologiji in bi lahko absorbirali sodobnejši tehnološki napredek
(z Marxovo terminologijo: produkcijski odnosi bi morali realno sub-
sumirati procese dela).20
Politično-ekonomska določitev blaga nasploh
in njegove institucionalne oblike
Če je vrednost primarno opredeljena kot družbeno produkcijski od-
nos, potem je tudi blago kljub svoji materialnosti v bistvu produkcij-
ski odnos, ki ima različne zgodovinske oblike in obstaja v različnih
zgodovinskih produkcijskih načinih (v njih se pravzaprav različno
artikulira). Vendar iz tega ne moremo izpeljati sklepa o takoimeno-
vani zgodovinski indiferentnosti blaga do različnih produkcijskih na-
činov. Običajno se navajajo tri zgodovinske oblike blagovne produk-
cije: enostavna, kapitalistična in socialistična. Iz tega pa izpeljujejo
sklep o usodnem vplivu zgodovinskih oblik produkcijskih odnosov
na posamezne zgodovinske oblike blagovne produkcije (primarna, se-
kundarna in terciarna). Indukcija bi bila logično pravilna, če bi
blago v vseh zgodovinskih produkcijskih načinih bilo iste vrste in
kvalitete (na primer: enostavna blagovna produkcija ni prevladujo-
ča struktura produkcijskega načina, medtem ko kapitalistična bla-
govna produkcija predstavlja izhodišče kapitalističnega produkcijske-
ga načina), oziroma, če bi se blago kot produkcijski odnos lahko
neomejeno artikuliralo s produkcijskimi odnosi drugih produkcijskih
načinov (da bi produkt postal blago morajo biti izpolnjeni določeni
zgodovinski pogoji). Marx namesto komparativne analize različnih
zgodovinskih oblik blagovne produkcije teoretsko rekonstruira nji-
hov »idealni presek« (idealer Durchschnitt), ki v bistvu ni izveden
iz enostavne blagovne produkcije, temveč iz kapitalističnega produk-
cijskega načina.
Blago in blagovna menjava sicer lahko pripadajo tudi predkapitali-
stičnim oblikam družbe, toda kapital ne more obstajati brez razvite
blagovne oblike. Šele v kapitalizmu blago postane splošna oblika
produkta, kjer lahko vsak produkt dobi obliko blaga, nakup in proda-
20 Še enkrat poudarjamo, da so Marxove določitve blagovne produkcije
izvedene iz institucionalnih oblik kapitalističnega produkcijskega načina,
ker kategorija vrednosti predpostavlja organizacijske oblike razvitega trga
in splošne menjave, kjer so osnovni regulativni momenti ekonomskih
procesov zaobseženi v instituciji trga, menjalne vrednosti in dela (kot
abstraktnega družbenega dela).
Glej: S. Divljak, Dijalektika robne proizvodnje, Marksistička misao, 1986,
št. 3.
22
ja blaga ne zaobsežeta samo presežek produkcije temveč tudi samo
njeno substanco. Zato se v sorazmerju z razvojem kapitalistične pro-
dokcije, to je kapitala, uresničujejo tudi splošni blagovni zakoni. Ce
blago »postane elementarna oblika bogastva samo na temelju kapi-
talistične produkcije«, ali drugače, da »produkcija blaga naravnost
vodi v kapitalistično produkcijo«,21 potem Marxova razlaga v Kapita-
lu (posebno v prvih petih poglavjih) ne pomeni analize enostavne bla-
govne produkcije (to je Engelsova napaka, ki se je kasneje ponavljala
tudi v politični ekonomiji socializma) temveč analiza »blagovne pro-
dukcije nasploh« kot »racionalne abstrakcije« in »idealnega prereza«
najsplošnejših zakonitosti kapitalistične blagovne produkcije. » Blago
nasploh« kot »racionalna abstrakcija« različnih zgodovinskih oblik
blagovne produkcije obstaja torej šele v kontekstu kapitalskega obli-
kovanja in procesuiranja, ker produkcija vrednosti zahteva totaliteto
menjalnih razmerij in šele v univerzalni menjavi se vzpostavlja sub-
stanca vrednosti — abstraktno družbeno delo kot družbeno produkcij-
ski odnos. Samo v takšni totaliteti »način razdelitve« in »način me-
njave« postaneta notranja momenta produkcijskega načina.
Blagovna produkcija v svojem polnem teoretsko logičnem pa tudi
zgodovinskem razvoju pripada kapitalističnemu produkcijskemu na-
činu, ki jo analitično zajamemo v naslednjem zaporedju: blago, me-
njalna vrednost, vrednost (abstraktno družbeno delo) — presežna
vrednost (kapital-odnos). Z drugimi besedami: blago v katerikoli
zgodovinski obliki po svoji notranji logiki teži k reprodukciji kapi-
tal-odnosa ali vsaj kvazi kapital-odnosa. Blago izraža določene pro-
dukcijske odnose, s tem pa tudi način občevanja razredov in v dolo-
čenem smislu strukturno deluje kot določen produkcijski način. V
zgodovinski obliki družbe (kot analitični okvir lahko vzamemo drža-
vo, ekonomski prostor, nacionalni ekonomski prostor, svetovni sistem
ali podobno) obstaja hierarhija različnih produkcijskih načinov, med
katerimi (po teoriii artikulacije produkcijskih načinov) obstaja do-
minanten produkcijski način, ki določa reprodukcijske pogoje vsem
ostalim (velja tudi obrnjena logika, podrejeni produkcijski način kot
okolje sistema vplivajo in sodelujejo v reprodukciji dominantnega
produkcijskega načina). To pomeni, da je artikulacija produkcijskih
načinov: a) omejena z reprodukcijskimi sposobnostmi različnih pro-
dukcijskih načinov, kjer je reprodukcija enega produkcijskega na-
čina hkrati pogoj in rezultat reprodukcije drugega; b) artikulirajo
se podsistemi produkcijskega načina, kot so naprimer način menjave,
način razdelitve, način porabe; c) artikulacija razkriva faznost in po-
stopnost procesa strukturiranja in reprodukcije različnih produkcij-
skih načinov, ekonomske in neekonomske, notranje in zunanje meha-
nizme transformiranja produkcijskega načina znotraj produkcijske-
ga načina samega in podobno. Ne da bi podrobneje analizirali koncept
21 K. Marx, Rezultati neposrednog procesa proizvocdnje, ibidem, str. 91—92.
23
artikulacije produkcijskih načinov,22 zadostujejo za našo analizo ne-
kateri sklepi, ki so pomembni pri analizi menjave kot ekonomskega
mehanizma artikulacije:
a)	kapitalistični produkcijski način deluje preko načina menjave (ka-
pitalistična blagovna produkcija), zato se najlaže reproducira (artiku-
lira) v produkcijskih načinih, kjer obstajajo komplementarni institu-
cionalni infunkcionalni mehanizmi (naprimer matrimonialna menjava v
rodovnih produkcijskih načinih,... tržni socializem .. .);
b)	repredukcija kapitalističnih produkcijskih odnosov preprečuje hi-
trejši razvoj in prodor socialističnega produkcijskega načina (vzpostav-
ljanje njegove dominacije) predvsem s pomočjo menjave (kapitalistične
blagovne produkcije);
c)	kapitalistični produkcijski način, ki prodira v nekapitalične produk-
cijske načine preko načina menjave (zakon vrednosti na svetovni in na-
cionalni ravni), reproducira nekapitalistične produkcijske načine (koek-
sistenca produkcijskih načinov), oziroma jih postopno (dolgoročno)
razgrajuje (transformira).
To pomeni, da se blagovna oblika produkcije (pogojno blagovni pro-
dukcijski način) vedno artikulira z drugimi produkcijskimi načini
in da kapital pravzaprav skozi to artikulacijo in obe ravni delovanja
zakona vrednosti (svetovna in nacionalna) vzpostavlja svojo domi-
nantno vlogo in hkrati preoblikuje svojo lastno sredino (reprodukci-
ja je vedno transformacija blagovne produkcije.
Kaj pravzaprav pomeni takšen teoretsko metodološki okvir, ki raz-
laga blago in vrednost kot poseben družbeno produkcijski odnos in
način menjave uvršča v totaliteto produkcijskega načina in njegove
artikulacije? V nadaljevanju bomo proučili tri teze, ki so zelo pogosto
zastopane v naši politični ekonomiji socializma:
a)	da določene oblike blagovne produkcije pripadajo najrazličnejšim
produkcijskim načinom in da pri tem blagovna oblika ne oblikuje
družbenih odnosov, temveč nasprotno;
b)	da se blagovna produkcija v socializmu sicer ohranja, toda hkrati
izgublja svojo razrednost, posebno v sferi razdelitve (v povezanosti
s predhodno spremembo v sferi menjave);
c)	da se blagovna produkcija s socializmom mora izražati v drugač-
nih vrednostnih oblikah (ne obstaja mezdni odnos in kapitalska pre-
sežna vrednost) in se za afirmacijo razvitega trga pravzaprav skriva
restavracija kapitalskih produkcijskih odnosov (trg kapitala in trg
delovne sile).
22 Glej npr.: H. Wölpe, ed. The articulation of modes of production, Rout-
ledge Kegan Paul, London, 1980 in
J. Taylor, From modernisation to mode of production, Macmillan, London,
1980.
Podrobneje smo takšen teoretski pristop razvili v B. Kovač, Novo razu-
mevanje produkcijskega načina in politična ekonomija, Ekonomska fakul-
teta, Ljubljana, 1986 (posebno v poglavjih: Teorija artikulacije produkcij-
skih načinov v marksistični ekonomiji in Značilnosti teoretskega koncepta
artikulacije produkcijskih načinov).
24
Ad a) Nekateri ekonomisti mislijo, da se ekonomska struktura bla-
govne produkcije teoretsko ne more izpeljati iz splošne blagovne pro-
dukcije in še manj iz kapitalistične blagovne produkcije. Pred tem
smo omenili, da «-blago nasploh« vsaj v Marxovi analizi pripada prav-
zaprav kapitalistični blagovni produkciji, ker menjalna vrednost in
abstraktno družbeno delo lahko obstajajo šele v kapitalski totaliteti
menjalnih razmerij. Na tem mestu je pomembna Marxova distinkcija,
da skupna družbena substanca menjalnih vrednosti ni delo (kot to
velja za klasično politično ekonomijo, naprimer Ricarda) temveč
vrednost, ki implicira družbeno abstraktno delo in družbeno vsebino
blagovne produkcije.
Vrednost in blago so potemtakem specifični produkcijski odnosi, ki
zahtevajo določene zgodovinske institucionalne oblike svoje eksisten-
ce:
a)	družbeno delitev dela;23
b)	tehnološko vezano produkcijo;24
c)	privatno lastnino (z vidika tržnega subjekta kot nosilca blaga);25
d)	tržno konkurenco;26
23	»Menjava in delitev dela se medsebojno pogojujeta«, ker vsak producent
dela zase, svoj produkt pa mora menjati z drugim, da bi lasten produkt
spremenil v svoje sredstvo preživetja. Rezultati družbene delitve dela so
pravzaprav univerzalni in se razkrivajo na vseh ravneh, v pozitivnem smi-
slu (kot element produktivnosti dela in rasti družbenega bogastva) in ne-
gativnem (eksploatacija, odtujenost), amplicirajo določeno tehnično delitev
in določajo vzajemne odnose med producenti glede razpolaganja in de-
litve družbenega produkta. Več o tem v; Rus—Arzenšek, Rad kao sudbina
i kao sloboda, Podjela i alienacija rada, SNL, Zagreb, 1984, str. 45—48,
66—69.
24	Družbena in tehnična delitev dela morata doseči takšno raven, da je
produkcija določenega blaga mogoča samo s povezovanjem matrice pro-
dukcijskih faktorjev, kar pomeni, da morajo imeti tako inputi (produkcijski
faktorji) kot tudi outputi (končni produkti) značaj blaga. Sraffina analiza
vrednosti je pokazala na absurdnost teorije delovne vrednosti, ki ni upo-
števala tega aspekta družbene reprodukcije.
Glej: M. Morishima, G. Catephores, Vrijednost, eksploatacija i rast, ibidem,
str. 34 in
I. Steedman, Marx after Sraffa, ibidem, str. 21—27.
25	Z ekonomskega vidika lastnina pomeni možnost razpolaganja in kori-
ščenja (usus et fructus) produkcijskih sredstev in rezultatov dela v okviru
hierarhične družbene strukture ekonomskih subjektov. Ker je predpostavka
abstraktnega družbenega dela menjava privatnih del (podobno kot je upo-
rabna vrednost predpostavka menjalne vrednosti), ki ga opredeljuje druž-
bena delitev dela, produkcija blaga zahteva določen lastninski odnos pro-
ducentov blaga kot nosilcev menjalnih vrednosti. Gospodarski subjekti so
v okviru blagovne produkcije objektivno in nujno partikularizirani, raz-
dvojeni in konkurirajoči. Njihova zasebnost, individualnost pa se lahko so-
cializira predvsem do meje delovnega kolektiva, tako da je kolektivna last-
nina najvišja raven podružbljanja lastnine v pogojih blagovne produkciie.
26	Trg, tržna struktura in konkurenca predstavljajo temelj blagovnega go-
spodarjenja. Bistvo trga je menjava produktov individualnih producentov
po cenah, ki omogočajo maksimiranje njihovih dohodkov. Že Marx omenja,
da pojmovno konkurenca predstavlja notranjo lastnost kapitala, ki se po-
javlja in realizira kot vzajemno delovanje mnogih kapitalov (konkurenca
med individualnimi kapitali je izhodišče njegove opredelitve »kapitala na-
sploh«),
25
e)	ekonomsko kalkulacijo gospodarjenja;27
f)	dohodek kot tržno realizacijo vrednosti;28
g)	motivacijo ekstra dohodka;29
h)	upoštevanje rizika;30
i)	samoupravnost blagovnih producentov (kaj, kako in za koga pro-
ducirati) ;31
j) podjetništvo;
k) fetišizem blagovne produkcije;
1) razredno strukturo in družbeno delitev;
m) ekonomsko funkcijo države.32
27 Ekonomska kalkulacija predpostavlja najprej cenovno (vrednostno) izra-
žanje vseh vrst blaga in produkcijskih faktorjev, ki šele omogočajo njihovo
stroškovno merjenje in dohodkovno primerjanje, hkrati pa pomeni upo-
števanje racionalnega principa obnašanja ekonomskih subjektov (princip
ekonomske optimalizacije) in prenos tržnih informacij ter njihovo uporabo,
V tem se tudi pokrivajo tržni in planski odnosi na mikropodjetniški ravni.
Glej: A. Bajt, Trg kot podlaga gospodarskega sistema, Teorija in praksa,
1985, št. 12.
23 Dohodek kot tržno realizirana vrednost pomeni, da je dohodek rezultat
trga in konkurence, ne pa neposrednega dogovarjanja in sporazumevanja
med ekonomskimi subjekti. To pomeni, da je dohodek sestavni del cenov-
nega sistema (tržna rezultanta vseh faktorjev, ki posredno ali neposredno
vplivajo na njegovo velikost), zato je notranje diferenciran in kvantitativno
različen od novoustvarjene vrednosti.
Glej: D. Marsenić, Sumnje u privredni sistem Jugoslavije, Ekonomika Beo-
grad, 1986.
29	Ekstra dohodek kot presežek nad ravnovesno ravnijo dohodka predstavlja
temeljni motiv blagovnega gospodarjenja, ker trg skozi primarno delitev
nagrajuje produktivnejše, učinkovitejše in sposobnejše blagovne producente
(na tem mestu zanemarimo vprašanje monopolnega ekstradohodka in pro-
blem razredno socialne vsebine ekstradohodka v procesu produkcije in raz-
delitve) .
30	Od začetka poslovne odločitve do njenega tržnega rezultata vedno obstaja
določen časovni razmik, kjer se zaradi pomanjkljivih informacij in možno-
sti vključevanja novih neznanih faktorjev povečuje entropijska dimenzija
družbene reprodukcije, negotovost gospodarjenja in rizičnost pričakovanih
rezultatov. Pomembno je poudariti, da rizičnost poslovnih odločitev vedno
nosijo tržni subjekti sami kot rezultat vzpostavljene medsebojne konku-
renčnosti, medtem ko prenašanje rizika na druge dejansko kaže na stopnjo
monopoliziranosti gospodarske strukture.
31	Samoupravnost blagovnega producenta ne pomeni »družbenega samo-
upravljanja« temveč njegovo nasprotje, ker predstavlja zgolj tržno samo-
stojnost producentov, »menjavo medsebojno neodvisnih del in produktov
dela« (Marx) in se šele preko konkurence in tržne menjave ex post vzpo-
stavlja kot določeno »družbeno samoupravljanje« v ekonomskem smislu.
32	Blagovna produkcija po svoji definiciji zahteva konstituiranje države,
političnega sistema kot formalno samostojne (zasebne) družbene sfere, ki
pa je v bistvu sestavni del blagovne oblike. Država ima namreč kopico
ekonomskih funkcij blagovnega sveta: omogoča združevanje množice zaseb-
nih odločitev blagovnih producentov, omogoča svobodno cirkulacijo blaga
in produkcijskih faktorjev, omogoča veljavnost splošnega ekvivalenta (de-
narja), zahteva spoštovanje tržnih principov (sankcionirani pravni red) in
podobno. Določena »depolitizacija ekonomije«, navidezna »avtonomnost«
obeh družbenih sfer. pomeni zgolj to, da delovanje blagovne produkcije
zahteva ukinitev vseh zunanjih ovir blagovne cirkulacije (produkcije) oz.
da politika postane s svojim delovanjem (ekonomska politika) notranji se-
stavni del in pogoj blagovne produkcije.
26
Ce je blago prevladujoča oblika vzpostavljenega produkcijskega na-
čina, potem mora, kolikor želi funkcionirati in racionalno razvijati
produktivne sile, dobiti takšno institucionalno obliko oziroma delo-
vati v takšnem institucionalnem sistemu, ki zgodovinsko upošteva
zgornjo splošnost blagovne produkcije (oziroma njen kapitalski zna-
čaj). Artikulacija novih socialističnih produkcijskih odnosov, ki že-
lijo (vsaj v Marxovi ideološki projekciji komunizma) ukiniti blagovni
značaj produkcije in institucionalne oblike, v katerih se blago struk-
turira in deluje, predstavlja pravzaprav osnovno protislovje sodob-
nega socialističnega gospodarstva. Blagovna oblika produkcije potem-
takem ni ekonomsko nevtralen mehanizem, ki ga lahko socialistični
ali katerikoli drugi produkcijski odnosi podrejajo svojim lastnim
produkcijskim potrebam, temveč je njihova artikulacija mnogo bolj
kompleksen proces, ki mora med drugim upoštevati institucionalno
komplementarnost blagovne produkcije z vidika ekonomske racional-
nosti in funkcionalnosti družbene reprodukcije. Zaradi tega določeni
podukcijski odnosi niso nekaj zunanjega (neekonomskega, torej poli-
tičnega, ideološkega, pravnega), ki bi lahko odločali o vsebini (tudi
o zgodovinski obliki) blagovne produkcije, ker bi v nasprotnem pri-
meru blago (vrednost) reducirali izključno na fizično cenovni si-
stem, ki ima transhistorični značaj. Ce je sama produkcija vrednosti
produkcijski odnos (in to je bistvo Marxovega razumevanja zakona
vrednosti), potem blagovna produkcija mora delovati kot »modifika-
tor« zgodovinsko različnih produkcijskih odnosov, ki je toliko večji,
kolikor razvitejša je splošna oblika razvoja »blagovnega produkcij-
skega načina«.
Teoretična argumentacija »specifičnosti« in »novih oblik« socialistične
samoupravne blagovne produkcije pravzaprav izhaja iz dveh, na prvi
pogled neovrgljivih dokazov:
a)	zgodovinskega dokaza, da se je blagovna produkcija ohranila in
da celo tendenčno narašča v globino in širino v vseh socialističnih
državah (ekonomske reforme) in
b)	teoretskega dokaza o »blagu nasploh«, ki je pravzaprav izveden
iz ekonomskih zakonitosti enostavne blagovne produkcije kot trans-
zgodovinske, razredno nevtralne ekonomske strukture, ki deluje v
različnih produkcijskih načinih in ne reproducira kapitalskega od-
nosa.
Zgodovinski dokaz ponuja slabotne teoretske razloge, kar običajno
izhaja iz problematične predpostavke, da je podržavljenje ali nacio-
nalizacija produkcijskih sredstev tisti kriterij, po katerem se so-
cialistična družba razlikuje od kapitalistične. Ta teoretska predpo-
stavka se nadalje nadgrajuje z izenačevanjem državne in družbene
lastnine, s čimer se pravzaprav ukinja razlika med socializacijo in
nacionalizacijo produkcijskih sredstev. Formalno uvajanje blagovne
produkcije od zgoraj navzdol (z državnim aktom) pomeni, da blagov-
ne produkcije ne nadzirajo producenti sami (od spodaj navzgor) tem-
27
več oblast, ki piše in sprejema takšne akte, zato je demokratizacija
upravljanja s produkcijskimi sredstvi omejena (lastninske pravice
državne ali družbene lastnine kot anonimne lastnine), tako da se s
formalno uvedbo blagovne produkcije spremeni pravzaprav samo
način dominacije nad neposrednimi producenti. Zaradi posebnega
načina politične uvedbe blagovne produkcije (»politična blagovna pro-
dukcija«) in nadaljnjih omejitev njenega funkcioniranja (ne obstaja-
jo trgi produkcijskih faktorjev), tako da takoimenovana socialistič-
na blagovna produkcija do sedaj nikoli ni ogrozila izhodiščne socia-
listične strukture etatizma in industrializma, kar nam najbolje doka-
zuje tudi fenomen cirkularnosti ekonomskih reform, oziroma afir-
macije blagovne produkcije v socialističnih družbah. Ce je socia-
listična blagovna produkcija socialistična zaradi tega, ker zgodovin-
sko obstaja v že vzpostavljenem in izbojevanem socializmu, potem
je potrebno teoretsko in zgodovinsko raziskati, kaj pravzaprav po-
meni ta »socialističnost« družbe, ki je zgodovinsko in metodološko
uvedena kot izhodiščni kriterij vrednotenja ekonomskih procesov,
nekakšen atribut modus vivendi socialistične realnosti. Na tem mestu
se pogosto namesto zgodovinskih argumentov pravzaprav postavlja
paradigma socialistične ideologije in dominacije političnega nad eko-
nomskim, ki je v sodobnih socialističnih ureditvah predstavljala
izhodiščne pogoje njegove legitimnosti. Vprašanje o zgodovinskih do-
metih novih kapitalističnih produkcijskih odnosov in visoki inovativ-
nosti socialistične ureditve ni mogoče zastaviti z vidika ideološkega
socialističnega konstruktivizma in samorazumevanja marveč šele s
stališča njegove lastne zgodovine, ki je v razmerah svetovnega kapita-
lističnega sistema lahko samo del njegove zgodovinske oziroma notranje
reprodukcije (transformacije) kapitala.
To pomeni, da v sintagmi »socialistična blagovna produkcija« problem
ni toliko v razumevanju in postavljanju same blagovne produkcije, kot
to želi dokazati politična ekonomija socializma, temveč v sami do-
ločitvi socializma, v njegovi specifični »socialističnosti«, ki že od
marksizma II. internacionale ukinja vsakršno povezanost »blagovnega«
in »socialističnega« in si vedno znova izmišlja nove ideologije zgodo-
vinsko drugačnih oblik socialistične blagovne produkcije, ki nikoli ne
izhajajo iz geneze blagovnih oblik in kapitalske strukture blaga, temveč
običajno vedno prisegajo na teleološke principe socialistične družbe.
V okviru objektivnega delovanja blagovne produkcije in njenih eko-
nomskih zakonitosti ne moremo izhajati iz normativnih (politično
pravnih) institucionalnih oblik (družbena lastnina, družbeno samo-
upravljanje, združeno delo, delitev po delu...), da bi potem lahko
dokazali znano socialistično kvadraturo kroga: da namreč zakon vred-
nosti mora izražati neke nove zgodovinske oblike blagovne produkcije
(za nekatere je to »terciarno blago«) in določene »nove« socialistične
produkcijske odnose, čeprav pri tem niso razviti zgodovinski pogoji
njihove reprodukcije. Zakon vrednosti ne more izražati solidarnosti,
združenosti, družbenega samoupravljanja, delitve po delu, družbene
lastnine..ker v bistvu izhaja iz nasprotnih logično zgodovinskih
28
premis, tako da razvita blagovna produkcija vedno pomeni določeno
obliko »invalidnega kapitalizma« (F. Cerne) ki se hkrati nahaja tudi v
kompleksni zgodovinski dialektiki lastnega preoblikovanja zastarelih
institucionalnih (blagovnih) oblik. Zgodovinsko vprašanje blagovne
produkcije potemtakem ni v razvijanju nekih socialističnih idealnih
produkcijskih odnosov (blagovna produkcija je objektivni temelj
»socialističnega« samoupravljanja), temveč v učinkovitem in racional-
nem gospodarjenju, razvoju materialnega temelja, saj je za socializem
izhodiščnega pomena njegova materialna eksistenca, medtem ko je
vprašanje o kvaliteti oziroma socialističnosti njegove gospodarske struk-
ture šele sekundarnega pomena. Ce postavimo potemtakem »ekonom-
sko« pred »socialističnim«, če je znotraj tega blagovna produkcija
materialno razredno (notranje) in svetovno zgodovinsko (zunanje)
objektivno dana, če je nadalje blagovna produkcija ekonomsko raciona-
len način družbenega razvoja produktivnih sil in hkrati tudi demokra-
tizacija produkcijskih odnosov (samoupravnost blagovnih producentov),
potem je potrebno postopati povsem drugače od dosedanjih opredelitev
politične ekonomije socializma: blagovna produkcija je izhodiščni
produkcijski odnos; kot dominantna struktura določa takšne institu-
cionalne oblike, da se lahko znotraj njih racionalno reproducira in
funkcionira preko svoje notranje geneze in ob pomoči drugih družbenih
odnosov, (vsaka reprodukcija, ponovimo še enkrat, pomeni v zgodo-
vinskem razvoju hkrati tudi destrukcijo, transformacijo, preseganje in
podobno).
Ad b) Jugoslovanski sistem ima dualen značaj: kombinira kategorije
blagovne produkcije in neblagovnih socialističnih produkcijskih odno-
sov (družbena lastnina, združeno delo, družbeno samoupravljanje,
delitev po delu ...). Pri tem v normativnem sistemu (ustava, zakon
o združenem delu) prevladuje ideologija dominacije normativnih
produkcijskih odnosov, ki si podrejajo blagovne oblike, hkrati pa v
gospodarski praksi deluje določena objektivnost blagovne racionalnosti,
ki si na neinstitucionalen (vzporeden, sivi) način prilagaja dane norma-
tivne odnose (to običanjo razlagajo kot razkorak med teorijo in prakso,
med želenim in realnim, s presenetljivim obstojem takoimenovane
vzporedne ekonomije, sive ekonomije...). »Blagovni produkcijski na-
čin« se potemtakem preko načina menjave artikulira z drugimi pro-
dukcijskimi odnosi in jih modificira:
a)	V pogojih blagovne produkcije produkcijska sredstva ne morejo
postati »nelastnina«, temveč v obliki vrednosti obstajajo najmanj kot
kolektivna lastnina delovnih kolektivov (POZD, DO .. .), ki jih želijo
oplojevati v obliki dohodka (družbena lastnina je relativno družbena
šele posredno — post festum — na trgu, ker abstraktno družbeno
delo mora pred tem obstajati kot privatno, kolektivno delo; TOZD je
ekonomski lastnik, medtem ko je družba lahko le pravni lastnik
družbenih sredstev . ..).
b)	Družbeno samoupravljanje ekonomsko pravzaprav obstoji kot bla-
govno samoupravljanje relativno neodvisnih in tržno povezanih, konku-
29
rirajočih producentov (združeno delo je samo posredno združeno,
relativno združeno delo . ..).
c)	TOZD lahko deluje kot blagovni producent samo kot podjetje, ki
nosi ekonomski in finančni riziko in odgovornost na temelju družbene
(tržne) delitve dela, hkrati pa se na temelju tehnične delitve dela in
samoupravnih opravljalskih enot lahko decentralizira do ravni ne-
blagovne asociacije združenih proizvajalcev (samoupravljanje je na-
sploh potrebno decentralizirati in deregulirati na nivo delovnih skupin
in od tod pričeti z vertikalno in ekonomsko podprto integracijo).
d)	Dohodek je lahko samo tržni, denarni izraz vrednosti, ki ga trg
modificira s pomočjo različnih monopolnih struktur, različnih produk-
tivnosti dela, gospodarsko političnih mer in podobno. Zato dohodek
ne more biti homogena, nediferencirana novoustvarjena vrednost in
tudi dohodkovni odnosi ne pomenijo neblagovnega, kooperativnega,
solidarnostnega načina združevanja, temveč konkurenčne kupoprodajne
odnose, v katerih je vgrajeno urejeno poslovno planiranje in povezo-
vanje na temelju ekonomske kalkulacije in rentabilnostnega računa.
e)	Neposredno združevanje dela in sredstev lahko zaživi v blagovni
produkciji samo posredno preko trga in cen (relativno združenega
dela), produkcijski faktorji pa se lahko reproducirajo samo s cenovnimi
razmerji (naprimer cene družbenega kapitala kot kulkulativna stopnja
rentabilnosti, kalkulativni osebni dohodki, kratkoročna in dolgoročna
bančna obrestna mera kot tržni mehanizem alokacije akumulacije).
f)	Planiranje mora postati najprej tržno poslovno planiranje na osnovi
kalkulativnih tržnih postavk (informacij) o produkcijskih faktorjih in
blagu tako, da družbeno planiranje (kot njegova nadgradnja) v pove-
zanosti z blagovno produkcijo ponuja samo dodatne netržne informa-
cije, hkrati pa deluje tam, kjer blagovna produkcija ne more funkcioni-
rati v vlogi alternativne alokacije, reprodukcije, distribucije, selekcije,
ekonomskih procesov in podobno.
g)	Trg ne more biti enoten, homogen ekonomski prostor (ekonomsko
tehnični, razredno nevtralni mehanizem), temveč je v bistvu trg vedno
sektorsko, regionalno, zgodovinsko, strukturno neenoten prostor, kjer
njegove selektivne, redistribucijske in alokacijske funkcije hkrati
razdvajajo in povezujejo ekonomske subjekte ter vedno pripeljejo do
določenega prelivanja vrednosti med ekonomskimi subjekti (ekonomska
diferenciacija na temelju konkurence je ena osnovnih značilnosti trga).
h)	Delitev po delu (kot izhodiščni naturalni princip) se v pogoju bla-
govne produkcije transformira v delitev po tržno priznanih, toda izkriv-
ljenih rezultatih dela, kjer se na trgu potrjuje dvojni značaj dela: kot
konkretno živo delo, ki ustvarja blago in skozenj knjigovodski do-
hodek ter družbeno delo, ki ustvarja vrednost in vzpodbuja k med-
sebojni povezanosti na temelju rentabilnostnih in ekonomičnih krite-
rijev.
30
Družbeno ekonomski sistem potemtakem nosi v sebi dialektično proti-
slovje: del ekonomskega sistema želi obdržati blagovno obliko in
kvazi način delovanja zakona vrednosti ter drugih ekonomskih zakoni-
tosti, medtem ko se drugi del spogleduje z neblagovnimi oblikami in
transformacijo zakona vrednosti v pogojih takoimenovanih socialistič-
nih produkcijskih odnosih. Blagovna produkcija in zakon vrednosti
socialnoekonomsko in razredno diferencirata družbo, kar je lahko
do določene ravni ekonomsko upravičeno (večja je ekonomska učinko-
vitost) ob hkratnem socialnem delovanju ekonomske vloge države.
Zato se bo blagovna produkcija socializirala v tolikšni meri, kolikor
se nadgrajuje z institucionalnimi oblikami socialne države in samo-
upravljanja, tako da se blagovna protislovja v bistvu razrešujejo v
trikotniku: trg, država, samoupravni odnosi.
Ukinjanje blagovnega produkcijskega načina je mogoče samo znotraj
njega samega, to je ob delovanju logike ekonomskih blagovnih za-
konitosti, ki delujejo v določenih blagovnih institucionalnih oblikah.
Blago in zakon vrednosti dejansko predstavljata bistvo kapitalističnega
produkcijskega načina, toda zgodovina kapitala, posebno zadnjih sto
let, dokazuje kompleksno dialektiko zgodovinskega ukinjanja, prese-
ganja in odmiranja blagovnega sveta, tako v sferi tehnoloških, lastnin-
skih upravljalskih, organizacijskih, konkurenčnih, motivacijskih spre-
memb sodobnega kapitalizma. Po drugi strani pa se v sodobnem
socializmu še vedno uveljavlja politični intervencionizem kot edino
sredstvo tendenčnega odmiranja blagovne produkcije.
Ad c) Blagovna produkcija v socializmu kljub kapitalskemu naboju ni
preprosti ostanek kapitalizma, hkrati pa tudi ni nova kvaliteta z
lastnimi reprodukcijskimi zakoni. Politično ekonomska analiza na
tem mestu pogosto postaja statična po svoji ekonomski vsebini in
ideološka po svoji distinkciji kapitalizma in socializma, hkrati pa
zameša dve teoretski ravni svoje analize: abstraktno teoretsko, ki lahko
pokaže kapitalizem in socializem kot dva antisistema in konkretno
zgodovinsko, kjer prihaja do artikulacije obeh sistemov. Ekonomska
logika blagovne produkcije (motiv ekstradohodka) deluje integrativno
(zakoni akumulacije, koncentracije in centralizacije ter integracije) in
ustvarja enotni ekonomski prostor (nacionalni in svetovni ekonomski
sistem), hkrati pa deluje tudi zakonitost notranje diferenciacije na
temelju ekonomske racionalnosti (ki je lahko seveda tudi družbeno
in naravno entropična), zato zakon vrednosti ne pomeni nasprotje pla-
niranju, temveč, vsaj na mikro nivoju, njegovo afirmacijo. Istočasno
daje pomembne informacije makroekonomskemu usmerjanju družbe in
nudi ustrezen izbor ekonomskih instrumentov za vodenje učinkovitejše
ekonomske politike. Blagovna produkcija je produkcija za trg, ki je
cijskih faktorjev in blaga. Na drugi strani planiranje omogoča učinko-
vito dolgoročnejšo alokacijo in preprečuje neracionalnosti nenadzoro-
vane vloge trga tako, da se plan in trg ne izključujeta, temveč med-
sebojno pogojujeta in ravno v tem je lahko ekonomska prednost
na sedanji zgodovinski ravni najboljši kratkoročni alokator produk-
31
socializma (vsaj z ekonomskega aspekta »načina menjave« in blagov-
nega gospodarjenja).
Trg kot celota blagovno denarnih transakcij in produkcijskih odnosov
med blagovnimi producenti izpolnjuje tri temeljne funkcije: a) trg
predstavlja najučinkovitejši mehanizem selekcije potrebnih vrst blaga
in najracionalnejših producentov v okviru določenih družbenih in
razrednih možnosti; b) trg vodi do učinkovite alokacije produkcijskih
faktorjev in izbora produkcijskih postopkov, ki omogočajo racionalen
gospodarski razvoj; c) trg omogoča razdelitev dohodka med udeleženci
družbene produkcije na temelju prevladujočih produkcijskih (last-
ninskih) odnosov.
Vse tri funkcije trga predstavljajo izhodiščni pogoj normalnega bla-
govnega gospodarjenja in ne pomenijo apriori določenega odtujevanja
produkcijskih sredstev, nesamoupravne tendence, rušenja družbene
lastnine, uvajanja kapitalističnih odnosov in podobno, ker z institu-
cionalnega vidika ne delujejo kot čista, svobodna interakcija in funkcio-
nalna odvisnost ponudbe in povpraševanja, oziroma kot čista inkar-
nacija kapitala. V politični ekonomiji socializma (kolikor seveda ni
pristala na naturalni alokativni in distributivni funkciji centralnega
planiranja te tri tržne funkcije niso enakopravno zastopane: selektivna
funkcija se običajno omejuje samo na trg potrošnika dobrin in ne na
konkurenčno produkcijo, alokativna in distributivna funkcija pa sta
še posebno omejeni na trgu delovne sile oziroma družbenega kapitala.
Ce izhajamo iz tržnih kriterijev konstituiranja ekonomskega sistema,
potem je tržno gospodarstvo celota vseh trgov produktov in produk-
cijskih faktorjev, na kateri so ekonomski subjekti decentralizirani
in avtonomni in se v konkurenčnem boju odločajo glede na tržne
cene. Ce se cene na trgu pojavljajo kot takoimenovane ravnotežne
cene (hipotetično kot dolgoročne normalne cene), ki so utemeljene z
oportunitetnimi stroški in izenačujejo maksimalne koristnosti vsakega
ekonomskega subjekta, potem je pravzaprav določen celotni sistem
vrednotenja (ekonomske kalkulacije), ki deluje z avtonomno močjo
(kot ekonomski stroj) ali pa ga korigira intervencijska ekonomska po-
litika. Takšen tržni model (razvit v neoklasični ekonomski teoriji) ni
institucionalno mogoč niti v kapitalističnem niti v socialističnem
ekonomskem sistemu. Osnovno vprašanje je, kakšne institucionalne
oblike so potrebne, da bi trg lahko optimalno deloval, če seveda
upoštevamo, da je tudi trg sam po sebi določena institucija z notranjo
logiko razvoja svojih produkcijskih odnosov. Pokazali smo, da prav-
zaprav obstoječe institucionalne rešitve jugoslovanskega ekonomskega
sistema vodijo v specifičen dualizem neblagovne asociativne družbene
ureditve in modela prostokonkurenčnih tržnih odnosov. Pri tem ni
nerealno samo neposredno uvajanje kategorij Marxovega socialističnega
(komunističnega) ekonomskega sistema, temveč je nerealna tudi sama
predpostavka svobodnega delovanja zakona vrednosti, enotnega trga
in svobodne konkurence, ker se v konkretnih ekonomskih procesih
pojavljajo ekonomski subjekti, ki s svojo ekonomsko in politično
32
močjo uravnavajo trg. Trg zato ni svoboden niti enoten, temveč je
segmentiran in intervencionističen (obstaja samo ideologika njegovega
splošnega ravnovesja), morfologija trga je bolj monopolistična oziroma
oligopolistična, kot pa konkurenčna (omejeno število ekonomskih sub-
jektov, diferenciranost produkcije, omejena substituivnost, zaprtost,
slaba mobilnost blaga in produkcijskih faktorjev, omejena informira-
nost, različni vidiki diskriminacije, različno obnašanje ekonomskih
subjektov in podobno). Ce opazujemo in konkretiziramo tržni sistem z
institucionalnega vidika, potem je za nas najpomembnejše naslednje
vprašanje: kakšno mora biti število in kvaliteta trgov v takoimeno-
vanem socialističnem gospodarstvu in kakšni produkcijski odnosi mo-
rajo vladati, da bi omogočili takšne tržne rešitve? Čeprav se običajno
vsi ekonomisti strinjajo glede potrebnosti blagovne produkcije v socia-
lizmu, uvajanja tržnoplanskega gospodarjenja, pa vendar obstajajo
različni pogledi ravno z vidika merila in kvalitete trga, ker so povsem
različna razumevanja danih institucionalnih oblik socialističnih pro-
dukcijskih odnosov s svojimi lastninskimi, organizacijskimi, upravljal-
skimi, motivacijskimi in podobnimi strukturami.
Najpogosteje obstoje tri možne rešitve:
a)	čisti tržni model: trg blaga, kapitala in trg delovne sile;
b)	relativno omejen tržni model: trg blaga, trg kapitala brez trga de-
lovne sile;
c)	omejen tržni model: trg blaga brez trga delovne sile in kapitala.
Če blagovna produkcija zaobseže finalne in medsektorske trge, potem
z objektivno nujnostjo univerzalnega delovanja vpliva tudi na trg
produkcijskih faktorjev, tako da trg produkcijskih faktorjev (kapitala
in dela) obstaja v sorazmerju z razvitostjo trga, neglede na to ali ga
institucionalno sistemsko uvedemo in pristajamo nanj ali ne. Zanimiv
je predlog CK ZKJ o razdelitvi osebnih dohodkov, ki uvaja (in prikrito
priznava) prav določene elemente trga delovne sile, ko poudarja jasno
kalkulacijo njenih reprodukcijskih stroškov, hitrejše prilagajanje ma-
kroekonomskim proporcem ter uvaja določene vidike egalitarnosti v
delitvena razmerja. Trg delovne sile nasplošno lahko deluje stabili-
zacijsko na prilagojevanje stopnje investicij stopnji rasti delovne
sile in produktivnosti dela, hkrati pa ukinja v določeni meri tudi
dosedanji monopol zaposlene delovne sile nasproti nezaposlenim. Alter-
nativna rešitev, ki jo pogosto predlagajo številni ekonomisti izhaja,
nasprotno, iz družbeno dogovorjene obvezne stopnje akumulacije in
prisilnega samofinanciranja (ob delnem uvajanju trga kapitala oziro-
ma ob plansko določeni ceni uporabe družbenih sredstev). Za nekatere
bi torej morala ravnotežna cena delovne sile odigrati podobno ravno-
vesno vlogo kot jo ima profitna mera v kapitalističnem ekonomskem
sistemu, za druge pa bi to vlogo odigrala stopnja akumulacije. Trg
kapitala je pravzaprav zhodišče učinkovitega delovanje socialističnega
samoupravnega sistema: ne gre samo za trg denarnega kapitala temveč
tudi investicijskega kapitala, kar pomeni, da obrestna mera določa
cirkulacijo kapitala. V naši ekonomski teoriji že mnogo časa obstaja
33
ideja o določeni akumulacijski stopnji (akumulacijski obrestni meri,
minimalni akumulaciji, programirani akumulaciji.. .), ki sicer priznava
ceno kapitalu, toda ne kot tržno ceno, temveč kot eksterno velikost, ki
potem vpliva na namensko razdelitev dohodka in posredno seveda
tudi na primarno razdelitev. To je običajno modifikacija predloga o
prisilnem varčevanju in samofinanciranju (združevanju dela in sred-
stev) s pomočjo določene »cene kapitala«, ki bi opredeljevala globalni
nivo investicij in hkrati zadržala samostojnost samoupravnih podjetij
z lastnimi motivi in ciljnimi funkcijami poslovanja (obrestno mero je
mogoče določiti administrativno ali pa na trgu denarnega kapitala).
Obresti kot cena družbenega kapitala v tem smislu niso prava cena
produkcijskega faktorja, temveč so predvsem sredstvo razdelitve, ki je
prilagojen globalnim potrebam družbene reprodukcije. Za obe rešitvi
je značilno, da sicer lahko delno prispevata k učinkovitejšemu gospo-
darskemu sistemu (model osebnih dohodkov in model akumulacijske
stopnje), hkrati pa z njima samo sankcioniramo pomanjkljivo moti-
viranost in tudi možnost združevanja in mobilnosti akumulacije, ki bi
jo omogočala drugačna lastninska struktura in drugačno razumevanje
podjetništva v našem samoupravnem sistemu. Tu mislimo predvsem
na možnost povezovanja osebnih dohodkov, ne samo s funkcijo njiho-
vega podjetništva, temveč tudi z lastninsko funkcijo (trg različnih
obveznic, določenih delnic in podobno), kar pomeni, da delavci ne bi
samo upravljali s tovarno in družbeno lastnino, temveč bi dejansko
postali njihovi lastniki.
Trg kapitala, vezan na pluralistično lastninsko strukturo, lahko razdeli
celotno gospodarstvo na tri temeljne sektorje: državno lastnino (veliki
produkcijski sistemi, infrastruktura in bazične dejavnosti...), kolek-
tivna lastnina (sedanje »združeno delo« z različnimi oblikami participa-
cije delavcev) in privatni sektor (od privatne do različnih oblik koope-
rativne lastnine). Trg kapitala mora pravzaprav omogočati štiri temeljne
pogoje družbene reprodukcije: 1) aktiviranje in mobilnost akumulacije,
(posebno pri prebivalstvu); 2) oblikovanje novih podjetij (svobodnejši
vstop in izstop iz produkcijske strukture); 3) povečanje konkurenčnosti
(omejevanje monopolnih in oligopolnih tendenc) in 4) optimalno
usklajevanje (alokacijo) akumulacije in investicij.
Empirična analiza jugoslovanskega gospodarstva dokazuje, da nepo-
znavanje in nesprejemanje trga produkcijskih faktorjev ni samo
zmanjšala gospodarskih anomalij (nezaposlenost, inflacija, nizka go-
spodarska rast), temveč vodi v še globljo gospodarsko krizo. Na drugi
strani nepriznavanje in nespoštovanje trga produkcijskih faktorjev
pravzaprav onemogoča sistemske in ekonomsko politične ukrepe, ki bi
lahko omejili ali celo odpravili bistvene elemente gospodarske (druž-
bene) krize. Kot vemo, naši gospodarski subjekti ne reagirajo na
spremembe efektivnega povpraševanja s spremembami v produkcijski
strukturi in velikosti produkcije (ne zaposlujejo novih delavcev in ne
sledijo tehnološki konkurenci), kar običajno vodi do zmanjšane učinko-
vitosti gospodarjenja, povečanja inflacije in nezaposlenosti (stagfla-
dja). Akumulacijski motiv je povezan s pričakovanimi osebnimi do-
34
hodki, ki pravzaprav usmerjajo stopnjo investicij, toda ker v razdelitvi
želijo maksimirati oba segmenta (osebne dohodke in akumulacijo),
to lahko vodi samo v inflacijo in kreditno ekspanzijo. Ker ne obstaja
trg delovne sile na stopnjo investicij vplivajo samo zaposleni (monopol
zaposlenih v podjetjih), kar povzroča zmanjšanje učinkovitosti in
konkurenčnosti, saj zaposleni vedno preprečujejo nastanek novih
producentov in novo dodatno zaposlovanje. Ker delovni kolektivi ni-
majo pravega odnosa do akumulacije in investicij (napačno investi-
cijsko pričakovanje zaradi povezovanja osebnih dohodkov in dohodka
ter slaba alokacija investicij zaradi neupoštevanja podjetniških funkcij
in ravnotežnih cen kapitala, ker ne obstoji trg kapitala), gospo-
darstvo teži k neravnovesnemu položaju in nižji ravni učinkovitosti. Z
drugimi besedami, gospodarski subjekti morajo zaradi učinkovitejšega
gospodarjenja izkoristiti tržne informacije (institucionalni in funkcio-
nalni obstoj trga delovne sile in produkcijskih faktorjev), toda ker
je trg imperfekten (nizka mobilnost produkcijskih faktorjev, neravno-
težne cene, monopolne pozicije...) in ker se makrogospodarsko ravno-
vesje lahko vzpostavi šele expost, je potrebno tržne informacije do-
polnjevati s sistemskimi merami ekonomske politike (fiskalne,
monetarne, cenovne, uvozne, izvozne...). To pomeni, da je potrebno
ob institucionalnih rešitvah trga produkcijskih faktorjev uporabiti
tudi določene družbeno regulativne mere na področju ekonomskega
sistema (določene omejitve oziroma modifikacije v razmerju do so-
cialistične perspektive produkcijskih odnosov) in ekonomske politike.
Hkrati pa je potrebno opozoriti, da samo trg omogoča vzpostavljanje
določenega valorizacijskega sistema (kot izhodišča planiranja), ki šele
omogočajo proces gospodarjenja in bilanciranja gospodarskega ravno-
vesja, saj edino trg lahko zagotavlja potrebne informacije in njihov
pretok med ekonomskimi subjekti.
35
dr. Hivzi Islami
Albansko običajno pravo
in socialistične norme
Ob zahtevi akademika Pupovcija po uveljavljanju običajnih norm Za-
konika Leke Dukadjinija danes
Tako kot pri mnogih narodih sveta — posebno Balkana — je v
predkapitalističnem obdobju razvoja tudi pri Albancih nastalo običaj-
no pravo kot zelo zapletena družbena nadgradnja. To pravo, pa tudi
pravo cele vrste napisanih in kontradiktornih pravil in običajev, je
nastalo predvsem v določenih družbeno-zgodovinskih in ekonomskih
okoliščinah — s pojavom privatne lastnine in razredne družbe — zato,
da bi se opravičila eksploatacija človeka po človeku. Izražalo je in-
terese razredov, slojev in skupin patriarhalno-plemenske in patriar-
halno-fevdalne skupnosti, predvsem pa Cerkve in njenih vodij. Upo-
rabljalo se je na gospodarskih temeljih avtarkičnega agrarno-živino-
rejskega tipa. Albansko običajno pravo ni proizvod niti posameznika
niti neke kritične časovne točke (leta), temveč je rezultat kolektivnosti
in več stoletij.1
Poleg negativnih in v bistvu razrednih ter reakcionarnih plati je imelo
albansko običajno pravo v določenih obdobjih zgodovinskega razvoja
tudi pozitivno vlogo, ker je vplivalo na ohranitev individualnosti al-
banskega naroda in na obrambo pred njegovo asimilacijo.2 To pravo je
vsebovalo tudi pozitivne norme kot so gostoljubnost, besa (dana beseda),
1	O tem več: Rr. Zojzi, Aspekte të Skënderbeut të para në kuadrin e
përgjithshëm të së drejtës zakonore, Konferenca e Dytë e Studimeve
Albanologjike I, Tiranë 1969, str. 315—323; I. Elezi, Karakteri i së drejtës
zakonore shqiptare gjatë sundimit turku, Konferenca e Dytë s Studimeve
Albanologjike II, Tiranë 1969, str. 165—170; I. Elezi, Mbi disa tipare të së
drejtës zakonore, Konferenca Kombëtare e Studimeve Etnografike, Tiranë
1977, str. 209—214; K. Frashëri, Mbi Kanunin e Skënderbeut, Konferenca
Kombëtare e Studimeve Etnografike, str. 231—244; A. Luarasi, Botëkup-
timi dhe ideologjia në Kanunin e Lekë Dukagjinit, Konferenca Kombëtare
e Studimeve Etnografike, str. 225—229.
2	K. Frashëri, Isto, str. 233.
36
dostojanstvo, ljubezen do domovine itd., ki v spremenjenih družbenih
pogojih dobijo novo vsebino in jih je kot takšne potrebno negovati.3
Vse dokler se niso preučevanja albanskega običajnega prava in alban-
ske narodne kulture v celoti lotili albanologi iz vrst samih Albancev
(etnologi, zgodovinarji, pravniki, itd.) v Albaniji po drugi svetovni
vojni, so tuji preučevalci napačno mislili, da je nepisano običajno pravo
imelo homogen značaj, torej da je pripadalo eni običajni (kanonski)
varianti, to je bil Kanuni i Lekë Dukagjinit (Zakonik Leke Dukadjinija),
čeprav je bilo nekajkrat omenjeno, da je deloval tudi Kanuni i Skender-
beut (Skenderbegov zakonik), ki pa je šel hitro v pozabo.4 Povojna ra-
raziskovanja albanskih entologov pa kažejo, da je bilo med Alban-
ci dolgo časa v veljavi nekaj variant kanonov (zakonikov), ki so
imeli veliko skupnih značilnosti, vendar pa so bile med njimi opazne
regionalne in lokalne razlike. Ti zakoniki so: 1. Kanuni i Melve (Pla-
ninski zakonik), 2. Kanuni i Lekës (Zakonik Leke ali Lek Dukadjinija),
3. Kanuni i Arbërisë ali Kanuni i Skënderbeut (Zakonik Arberije ali
Skenderbegov zakonik), 4. Kanuni i Labërisë (Zakonik Laberije) itd.
Njihove teritorialne razprostranjenosti ni mogoče omejiti.5
Zakonik Leke Dukadjinija je torej, čeprav je dolgo časa veljal za edi-
nega predstavnika albanskega običajnega prava, le ena od inačic tega
prava severne Malesije z razrednim značajem in v glavnem, patriarhal-
nimi cerkvenimi določili, posebno na področju lastnine, zakonske zveze
in družine. Brez dvoma ima Shtjefën Gjeçov (1874—1929) kot razisko-
valec albanske pravne in narodne kulture velike zasluge za zbiranje in
kodifikacijo Kanuna Lekë Dukagjinija, ki je kot njegovo posthumno
delo prvič izšel v Skadru 1933. leta.6 Potrebno pa je poudariti tudi vse
slabosti in cilje zbirke »zaradi ozkega, idealističnega in omejenega ra-
zumevanja zbiralca kot klerikalca, tembolj zato, ker je Gjeçov opravljal
to delo po neki s strani predpostavljenih dani shemi ter pod neposred-
nim nadzorstvom in po nalogih vodje skadarskih franjevcev, v glavnem
3	A. Luarasi, Isto. str. 226, 229.
4	Hahn, avstrijski albanolog, je bil prvi tuji znanstvenik, ki je opozoril na
delovanje albanskega prava, torej Zakonika Leke Dukadjinija (J. G. Hahn,
Albanesich Studien I, Jena 1953, str. 173). Vendar pa ta znanstvenik v svo-
jem drugem delu opozarja tudi na delovanje Skenderbegovega zakonika
(J. G. Hahn, Reise durch die Gabiete des Drin und Wardar, Wien 1867,
str. 21, po K. Frashëri, Isto, str. 231; Rr. Zojzi, Isto, str. 315).
5	Rr. Zojzi, Mbi të drejtën zakonore të popullit shqiptar, Buletin për
shkencat shoqërore, nr. 2, Tiranë 1956, str. 144—147; Rr. Zojzi, Aspekte të
Kanunit të Skënderbeut të para nç kaudrin e përgjithshëm të së drejtës
kanunore, Konferenca e Dytë e Studimave Albanologjike, I, Tiranë 1969,
str. 315—323; I. Elezi, Mbi disa tipare të së drejtës zakonore, Konferenca
Kombëtare e Studimeve Etnograf ike, str. 210; A. Kostallari, Mbi shtrirjen
e shtresëzimin e së drejtës kanunore në Shqiptëri dhe mbi disa çështje
që lidhen me studimin e saj e me organizmin e luftës kunder mbeturinave
të së vjetrës Etnografia Shqiptare IV, iTranë 1972, str. 18—28; Isto str. 232.
4 V Albaniji Kanuni i ï.ekë Dukagjinit nikoli ni bil natisnjen (lahko se
uporablja le v znanstvene namene v knjižnicah), medtem ko je bil v
Jugoslaviji natisnjen večkrat: 1972. in 1986. v Prištini in 1986. v Zagrebu.
37
zaradi klerikalistične cenzure publikacije«.7 O tem pričajo pečati »Nihil
Obstat« in »Imprimatur« kot tudi to, da se zbirka začne s Cerkvijo in
njenimi privilegiji, ki naj jih omogoči Zakonik Leke Dukadjinija.
V	prvem odstavku tretjega paragrafa 1. člena piše: »Cerkvi zapoveduje
verski vodja, ne pa zakon Kanona, zaradi tega Kanon ne more naložiti
Cerkvi nikakršnega bremena, temveč je njegova naloga, da jo zaščiti,
ko izgublja njegovo podporo.«8
Iz cele vrste pomanjkljivosti Zakonika, Doçi izloči tri osnovne:
1.	kot kanonske norme, ki se niso uporabljale v praksi, so uvrščeni v
Zakonik L. D. tudi regulativi, ki jiih je vsilila katoliška cerkav (kanon-
sko pravo) ;
2.	kot običajne norme so priznane tudi nekatere norme turških zako-
nikov (suženjsko pravo) in
3.	nekatere običajne norme so predstavljene kot norme vsega alban-
skega naroda, ki pa niso bile unificirane niti v Malesiji (gorska pod-
ročja severne Albanije) niti pri raznih plemenih.9
Idealizacija kanonske družbe in patriarhalnosti pravzaprav pomeni
težnjo predstaviti »katoliško« Malesijo kot resnično nosilko narodne
kulture. Kler je, hoteč dati svoji propagandi zgodovinsko osnovo, Cer-
kev predstavljal kot večno naslednico in zaščitnico albanske nacionalne
kulture. V pogojih, ko je bila razdeljena na nekaj konfesij, je to po-
menilo, da je katoliški kler zahteval razvoj neke posebne regionalne
kulture na verskih temeljih na škodo enotnosti ljudske — nacionalne
kulture. Temu cilju je služila tudi izdaja z znanstvenim pomenom,
obelodanjena v teh pogojih — »Zakonik Leke Dukadjinija«, ki ga je
zbral in kodificiral Sh. K. Gjeçov.10 Danes se socialistična znanost ne
strinja z razumevanji predstavnika albanskih »svečenikov in konserva-
tizma Gjergja Fishta,11 ki je imel Zakonik Leke Dukadjinija za ,glavni
izvor', pri sestavitvi zakona albanske države, četudi je kanon vseboval
patriarhalne, reakcionarne in konservativne norme.«12
V	tem kratkem zapisu se ne bomo ukvarjali niti s problemom Zakonika
Luke Dukadjinija niti z nenapisanim albanskim običajnim pravom
7	Pal P. Doçi v kritičnem prikazu Predgovora prof. dr. Syrja Pupovcija
Zakonika Leke Dukadjinija, objavljenem v Studime Historike, n. r. 1,
Tiranë 1975, str. 233.
8	Kanuni i Lekë Dukagjinit, Përmbledhur dhe kodifikuar nga Shtjefën
Gjeçovi, me biografi dhe parathënje të Prof. dr. Syrja Pupovcit, Enti i
Teksteve dhe i Mjetevve Mësimore i KSA të Kosovës, Prishtinë 1972,
str. 1.
9	Pal P. Doçi, Isto, str. 233.
10	A. Buda, Etnografia shqiptare dhe disa probleme të saj, Konferenca
Kombëtare e Studimeve Etnografike, Tiranë 1977, str. 26.
11	Gjergj Fishta je kot klerikalec (višjega ranga) izrazite fašistične usme-
ritve pred in v drugi svetovni vojni napisal tudi predgovor k zbirki Shtje-
fëno Gjeçova Kanuni i Lekë Dukagjinit 1953. leta v Skadru. Znanstveniki
po pravici predpostavljajo, da je v končni redakciji vnesel veliko spre-
memb v tekst Gjeçova, posebno na področju družine in lastnine in v
korist katoliške cerkve.
12	I. Elezi, Mbi disa tipare të së drejtës kanunore, Isto, str. 214.
38
nasploh, temveč se moramo ustaviti pri nekaterih pred nedavnim izre-
čenih dogmatskih pogledih dr. Syrja Pupovcija, akademika in rednega
profesorja Pravne fakultete v Prištini, ki se nanašajo na njegovo zah-
tevo po uporabi nekaterih globoko antisocialnih norm Zakonika Luke
Dukadjinija pri Albancih na Kosovu, proti katerim se je v imenu pro-
učevalcev te problematike pred tem izrekel tudi sam, ne da bi pri tem
pustil najmanjše možnosti njihove uporabe v socialistični družbi s po-
zitivnimi in revolucionarnimi pravnimi in etičnimi veljavnimi norma-
mi.
Potreba po boju proti antisocialnim in sociopatološkim pojavom in ob-
našanju ter potreba po vključevanju znanstvenih delavcev in drugih
subjektov v ta boj je nesporna. V tem okviru je bil v začetku leta 1986
v organizaciji Koordinacijskega odbora za mednacionalne odnose pri
Predsedstvu SZDL Kosova organiziran posvet na temo Deviantni pojavi
in obnašanja, ki predstavljajo napad na moralne vrednote in človekove
svoboščine in kalijo medčloveške ter mednacionalne odnose na Ko-
sovu, na katerem je poleg družbenopolitičnih delavcev sodelovalo tudi
ne prav majhno število ustvarjalcev z različnih področij, ki so podali
svoja stališča o deviantnih pojavih in obnašanjih na Kosovu. Kakor je
poročala Rilindija (5. 12. 1986) je na posvetu sodeloval in govoril tudi
Syrja Pupovci. Ob tej priložnosti, ko je nastopal kot proučevalec alban-
skega običajnega prava, je bil edini na tem posvetu, ki je omenil tudi
nekatere srednjeveške norme Zakonika Luke Dukadjinija kot moralne
sankcije za odvračanje od kaznivih dejanj. Misleč, da so ti njegovi po-
gledi prišli v javnost kot rezultat svobodne interpretacije poročevalca,
jih nismo sprejeli z začudenjem. Vendar pa iz celovitega teksta, ki ga
je akademik Pupovci objavil v Rilindji (13. 12. 1986), jasno izhaja, da
rima kategorije nastale in uporabljene v albanski plemenski družbi
fevdalne partriarhalnosti — izobčenje (leçitja) in osramočenje (koritja)
— za učinkovitejše pri urejanju medčloveških in mednacionalnih odno-
sov. Ob tej priložnosti je med drugim zapisal: «-Razumljivo je, da je
izobčenje danes v novih družbenih okoliščinah utrpelo resne spremem-
be. Vendar pa je poleg sprememb izobčenje tudi sedaj ohranilo svojo
aktualnost, posebno v vaseh — v prilagojeni obliki ga izreka in upo-
rablja osnovna organizacija Socialistične zveze delovnega ljudstva. Ta
ukrep, uporabljen s potrebno pozornostjo in v ustreznih primerih, se
pokaže kot učinkovitejši. Zato izobčenje pripomore tudi k zmanjšanju
kaznivih dejanj razčlovečenja, ko se uporablja kot moralni ukrep, ki
spremlja kazensko sankcijo.«13 Pripadnike albanskega naroda, »ki iz-
vršijo posilstva, oskrunjajo grobove in ki so storilci hudodelstev proti
Srbom, Crnogorcem in drugim, torej storilci zelo sramotnih in kaznivih
dejanj nasprotnih običajem dobre tradicije, je treba kaznovati na pri-
meren način ... Tudi običajno pravo Srbov, Črnogorcev in drugih, ki
žive v teh predelih Balkana je ostro obsojalo in obsoja takšna hudodel-
13 Prof. dr. Syrja Pupovci, Si të luftohen dukuritë dhe sjelljet devijuese në
Kosovë, Rilindja, 13. 12. 1986, podčrtal H. I.
39
stva, ki resno ogrožajo družbo in brutalno napadajo osebne in kolek-
tivne vrednote«.14
Vendar pa se je ne tako dolgo nazaj, ko je videl negativne posledice
uporabe običajnih norm v družinskem in družbenem življenju Alban-
cev, isti profesor kot raziskovalec problematike običajnega prava do-
sledno angažiral za njihovo definitivno izkoreninjenje. Tako je v za-
ključkih obsežnega predgovora (ki je reprodukcija njegove doktorske
disertacije »Meščanskopravni odnosi v Zakoniku Leke Dukadjinija«,
objavljene v Prištini v srbskohrvatskem jeziku 1968. leta, v albanskem
jeziku pa 1971. leta) k Zakoniku Leke Dukadjinija, ki ga je zbral in
kodificiral Shtjefën Gjeçov, profesor prava 1972. leta med drugim na-
pisal: »Lekë Dukagjini si kot pomembna zgodovinska osebnost zasluži,
da se ga spominjamo, vendar pa običajno pravo, ki se po njem ime-
nuje, danes ne more služiti za uporabo v odnosih med ljudmi, ker so
ti odnosi urejeni z revolucionarnim socialističnim pravom.
Uporabo aZkonika Leke Dukadjinija je tores danes potrebno v praksi
zatirati, vendar si to običajno pravo zasluži, da ga preučujemo. Zaradi
tega tiskanje zbirke Shtjefëna Gjeçova vzpodbuja znanstvena razisko-
vanja in na ta način predstavlja pomoč v nadaljnjem razvoju albanolo-
ških preučevanj in dokončnemu zatrtju uporabe norm tega običajno-
pravnega kompleksa ... Ni dovolj pustiti času, da izkorenini ostanke
prejšnjih običajnih norm, ki se zoperstavljajo tokovom razvoja. Po-
trebna je koordinirana in neprekinjena aktivnost vseh družbenih sil
(tu verjetno v prvi vrsti misli na socialistično zvezo — H. I.) za izko-
reninjenje običajnih norm, ki prinašajo negativne učinke ... Pri tem
ni dovolj izkoreniniti posledice uporabe pravil Zakonika Leke Dukadji-
nija, temveč je potrebno izkoreniniti možnosti njegove uporabe. Današ-
nji etični in pravni instituti kot najnaprednejši ne morejo obstajati
skupaj s kategorijami Zakonika Leke Dukadjinija, ki so ustrezali pre-
teklosti ter predstavljajo oviro sedanjosti in prihodnosti.«15
Da ne bi bilo dilem ne v znanstvenih krogih ne v širši javnosti, je
potrebno, da akademik Pupovci jasneje elaborira tezo o uporabi izob-
čenja in osramočen j a kot srednjeveškega instituta za urejanje odno-
sov med ljudmi v novih socialističnih pogojih in poudarjeni prostorski
mobilnosti prebivalstva. Podrobnejše pojasnjevanje je toliko bolj po-
trebno zato, ker so njegova sedanja (1986) stališča v ostrem nasprotju
z njegovimi prejšnjimi (1972) stališči v zvezi z uporabo običajnega al-
banskega fevdalnega prava. Kakšni so »običaji dobre tradicije« oz. kaj
je izobčenje (leçitja) in kaj le-to vsebuje po Zakoniku Leke Dukadji-
nija, pa je razvidno iz nekaterih karakterističnih paragrafov 156. člena.
14	Prof. dr. Syreja Pupovci, Isto.
15	Iz predgovora prof. dr. Syrja Pupovcija k zbirki Kanuni i Leke Du-
kagjinit, Enti i Teksteve dhe Njeteve Mësimore i KS A të Kosovës, Prishti-
në 1972, str. CIX—CX, podčrtal H. I.
40
156. člen
Izobčenje
1179. Izobčiti po Zakoniku pomeni: ločiti, opustiti, razdeliti neko hišo
in ji odvzeti vsako pravico ter vsakršno uslugo in čast tako s
strani vasi kakor s strani plemena ...
1187.	Krivčevo hišo zažgejo, zravnajo z zemljo, rastline, vse živali in
storilca krivice sesekajo pred zborom ljudi. Za njegovo kri ni
mogoče vršiti maščevanja. Družino s tega kraja (hiše) izženejo.
1188.	To hudodelstvo, zelo prisilno in grdo, se razen s požigom, zrav-
nanjem z zemljo, sesekanjem in odstranitvijo družine, kaznuje
tudi tako, da mu rušijo (sečejo) hišo in zastavo.
1189.	Rušenje (sečanje — M. A. G.) hiše pomeni razrušenje kamnov na
vseh štirih straneh do temeljev. To se naredi potem, ko hiša
zgori.
1190.	Rušenje hiše po Zakoniku pomeni, da se ljudje te hiše odstranijo
v celoti in za vedno, pleme pa jih ima za popolnoma izobčene.
1191.	Premično lastnino družini odvzamejo kot globo, medtem ko ne-
premičnine ostanejo zapuščene za pokoro plemenu (barjaku —
M. A. G.).
1192.	Od izobčenih ne more nihče iz vasi sprejemati ali jim dajati,
če kdo sprejema ali daje, postane tudi ta izobčen in je deležen
iste kazni kot izobčenec.
1193.	Oblika izobčenja je naslednja: »Ločiti koga po smrti in za živ-
ljenja« — »Izobčiti koga ob smrti, poroki in ob posojanju moke«.16
O tem kako bi izgledala uporaba običajne norme danes, »v prilagojeni
obliki s strani osnovne organizacije Socialistične zveze delovnega ljud-
stva«, pričakujemo znanstveno elaboracijo profesorja in pravnika Pu-
povcija. Ob tej priložnosti pa moramo poudariti, da naš akademik za
sedanja »znanstvena« stališča zaman išče kritja v osnovni organizaciji
SZDL, ker niti v uvodu niti v zaključku omenjenega posveta (kakor
se vidi iz poročanja Rilindje) razen njega ni nihče omenjal zahteve po
uporabi običajnih srednjeveških norm, torej niti izobčenja niti osra-
močenja. In tudi če bi obstajala takšna zahteva socialistične zveze, bi bil
to absurd našega stoletja in našega političnega sistema. Ker vloga
socialistične zveze ni ta, da izolira in odtujuje ljudi od socialističnega
življenja, temveč ta, da uveljavlja norme in vrednote socialistične in
samoupravne družbe in humanizira odnose med ljudmi. V četrtem od-
stavku osnovnih načel uvodnega dela Ustave SFRJ iz leta 1974 piše:
»V Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije se delovni ljudje
in občani« med drugim »borijo za humane odnose med ljudmi, za raz-
vijanje socialistične demokratične zavesti ter pravil socialističnega na-
Razumljivo je, da »razvijanje socialistične demokratične zavesti in
norm socialističnega življenja« pomeni negacijo vsake patriarhalno-
,ò Kanuni i Lekë Dukagjinit, Prishtinë 1982, str. 104—150.
17 Ustava SFRJ, Beograd 1974, str. 53.
41
čina življenja, kot tudi za odpravljanje pojavov, ki ovirajo razvoj so-
cialističnih samoupravnih demokratičnih družbenih odnosov ali jim
kakorkoli drugače škodujejo«.17
fevdalne in plemenske norme in zavesti. Takšno stališče je Pupovci
zastopal v enem od svojih predhodno objavljenih del, v katerem je
poudarjal: »V socialistični družbi se večina norm običajnega prava zo-
perstavlja vzpostavljanju novih socialističnih odnosov. Zato njihovo
izkoreninjenje pomeni vzpodbudo za pospešen družbeni razvoj in po-
polnejši prodor socialističnih humanih odnosov med ljudmi«.18 Se bolj
pa je razumljivo, da Pupovcijeva zahteva po vračanju socialističnega
kolesa k fevdalnemu družbenemu redu ni le znanstveno deplasirana,
temveč je tudi politično zelo škodljiva. Naš akademik dobro ve, da sta
izobčenje kot običajno kazensko normo v kosovskih vaseh v času NOB
in v boju proti partizanom uporabljala fašistični okupator in kvizlin-
ška oblast. Albanske družine, ki so imele družinske člane v partizanih,
so prisilno izolirali od sorodstva, sosedov in vasi.
Kakor nam je znano, so se pri vseh balkanskih narodih pa tudi širše,
v predkapitalističnih obdobjih razvoja uporabljali kazenski običajno-
pravni ukrepi, pisani ali nepisani, ostrejši ali blažji (pri Srbih je npr.
znan Dušanov zakonik iz 1349. leta kot najpomembnejši zakon fevdalne
Srbije, ki je bil, nasprotno od Zakonika Leke Dukadjinija, napisan in
sprejet ter je imel skorajda moč ustave. Vseboval je največ določil in
pravil s področja kazenskega prava, po katerem so se poleg drugega
ostreje kaznovali storilci dejanj proti lastnini in osebnosti). Prav tako
je danes v svetu težko najti narod, kjer ni deviantnih družbenih obna-
šanj in patoloških pojavov pri njegovih posameznikih in tudi narod,
ki ne obsoja nosilcev takšnih pojavov. Antisocialnih obnašanj in so-
ciopatoloških pojavov je na drugih področjih Jugoslavije mnogo več
kot na Kosovu, tako v medosebnih odnosih v okviru lastne narodnosti
kot v odnosih do drugih narodnosti npr. do Albancev. Vendar pa, ko-
likor je do sedaj znano, v naših republikah in v SAP Vojvodini, kot
tudi v svetu, nikomur ni prišlo na misel, da za njihovo izkoreninjenje
zahteva restavracijo in uporabo srednjeveških norm, pa naj bo v še
tako modificirani in izpopolnjeni obliki. Kako naj se npr. sprejme zah-
teva, da se v 222 primerih napadov na pripadnike albanske narodnosti
in njihovo lastnino v Srbiji brez pokrajin v letu 1984 (12), 1985 (130)
in 1986 (80)19 za njihove izvršilce uporabijo fevdalne kazenske norme
18	S. Pupovci, Burimet për studimin e Kanunit të Lekë Dukagjinit, Stu-
dime Historike, nr. 2, Tiranë 1971, str. 94.
19	Da so kazni za iste prekrške in po istem zakonu za Albance neprimerno
težje kot za Srbe v isti pokrajini in v Srbiji brez pokrajin, je razvidno iz
ene od informacij Okrožnega sodišča v Beogradu, kjer piše:
«•Kazenski senat Okrožnega sodišča v Beogradu, ki mu je predsedoval
Nikola Miloševič, je 28. novembra tega leta izrekel kazni dvanajstim že
znanim krivcem »navijaškega marša« po ulicah glavnega mesta 13. avgu-
sta tega leta po srečanju Crvena zvezda — OFK Beograd, ki so peli
nacionalistične pesmi in fizično napadli občane albanske narodnosti ter
poškodovali njihovo lastnino. Zaradi takšnega obnašanja, označenega kot
kaznivo dejanje izzvano z nacionalno nestrpnostjo, sta obtožena Nebojša
42
Dušanovega zakonika ali pa naj na samem Kosovu Srbe, ki posiljujejo
ali poskušajo posiliti albanske mladoletnice20 kaznujejo po okrutnih
določilih tega zakonika. Za izkoreninjenje sociopatoloških in asocialnih
pojavov in obnašanj obstajajo drugi mehanizmi ter demokratične in
humane institucije — predvsem naše socialistične. Iz celotnega besedila
dr. Pupovcija dobimo vtis, da je bil albanski narod v preteklosti lju-
bezniv in solidaren, z dobro tradicijo, danes pa se je »pokvaril«, zato
je potrebno proti njemu uporabljati čim bolj represivne ukrepe. Ne le
zakonite, temveč tudi običajno-fevdalne. Nujno bi bilo, da nam aka-
demik Pupovci odkrije število ter imena in priimke tistih Albancev, ki
so zagrešili posilstva srbskih in črnogorskih žensk ter oskrunili pra-
voslavne srbsko-črnogorske grobove, da bi presodili kolikšno je to
število in ali je relevantno za posploševanje stanja in za znanstveno
relevantne zaključke.
Djordjević (1968) in Vlada Eraković (1964) obsojena na po 5 mesecev za-
pora, medtem ko so Goran Pucić (1962), Jovan Staletović (1966), Branislav
Zelković (1966), Zoran Timić (1964) in Nebojša Ristić (1962) obsojeni na po
4 mesece zapora.
Mladoletnikom M. V., D. Š. in Z. A. je izrečen vzgojni ukrep okrepljenega
nadzorstva nad skrbstvom v centrih za socialno delo v trajanju najmanj
enega leta in največ treh let. V zvezi z mladoletniki G. L. in D. K. je
kazenski postopek ukinjen.
Obtožencem je pripor ukinjen dokler ne bodo začele veljati obsodbe, med-
tem ko so oškodovanci z namenom uresničevanja lastninskopravnih zahtev
napoteni v sodni postopek.« (Rilindja, 1. 12. 1986 — podčrtal H. I.)
Za takšna in podobna dejanja Albancev proti Srbom (čeprav jih na Ko-
sovu ni bilo) bi bili vsi omenjeni meseci zapora leta; takšni primeri so v
zadnjih 5—6 letih na Kosovu brezštevilni!
20 Za ilustracijo neenake kazni za ista dejanja in po istem zakonu bomo
omenili dva značilna primera s konca 1986. leta, ki ju lahko imamo za
izjemna v naših sodnih analih: mladoletnik albanske narodnosti iz vasi
Plemetin nedaleč od Prištine je bil zaradi poskusa posilstva mladoletnice
srbske narodnosti po hitrem postopku kaznovan z desetimi leti zapora,
medtem ko je bil neki polnoletni (34) pripadnik srbske narodnosti za po-
silstvo mladoletnice albanske narodnosti v vasi Staro selo blizu Uroševca
kaznovan z enim letom zapora! Na vprašanje delegata Sabedina Ahmetija
(Kosovo) v Zboru združenega dela Skupščine SR Srbije, ali so bila v
omenjenih dveh primerih določila naših zakonov upoštevana v potrebni
meri (Rilindja, 26. 12. 1986), odgovor omenjenega zbora Skupščine SR
Srbije pravi:
»V zvezi s prvim primerom se je postopalo po 87. členu 2. odstavka
Kazenskega zakona Kosova... Na osnovi omenjenih določil Kazenskega
zakona Kosova in SFRJ je sodišče (Okrožno sodišče v Prištini — H. I.)
storilcu dejanja izreklo zaporno kazen v trajanju desetih let. Isto določilo
Kazenskega zakona Kosova za takšno dejanje sicer predvideva kazen naj-
manj do treh let in največ do petnajstih let.«
»V zvezi z drugim primerom (govor je o kaznivem dejanju Milana Stan-
koviča — posilstvo mladoletnice albanske narodnosti v Starem selu pri
Uroševcu) v odgovoru piše, da je na podlagi dokazov potrjeno, da je
obstajal spolni odnos oziroma, da je storjeno kaznivo dejanje — posilstvo
mladoletnice, ki še ni dopolnila 14 let. Za potrjeno kaznivo dejanje je
obtožencu sodišče izreklo zaporno kazen v trajanju enega leta. Sicer je
za takšno kaznivo dejanje predviđena kazen do treh let... Kot olajševalno
okoliščino je sodišče upoštevalo dejstvo, da obtoženi Milan Stankovič še ni
bil kaznovan in da je kaznivo dejanje priznal.« (Rilindja, 11. 2. 1986 —
podčrtal H. I.)
43
Na koncu je treba našemu akademiku nujno postaviti nekaj vprašanj:
1.	Ali lahko norme in institucije nepisanega albanskega običajnega
prava, nastale v fevdalni, plemenski družbi, ki se danes močno »zoper-
stavljajo tokovom razvoja« ter »predstavljajo oviro sedanjosti in pri-
hodnosti« (Pupovci 1972), ustrezajo današnjim družbenim razmeram
in načelom socialistične zakonodaje?
2.	Ce se danes v novem družbenoekonomskem sistemu samoupravnega
socializma, »v katerem se gradi nov celovit in humanejši sistem etičnih
vrednot, kjer je vzpostavljena nova revolucionarna zakonodaja, vztraj-
no branijo osebne in družbene vrednote« (Pupovci 1986), kako je potem
mogoče zahtevati uporabo izobčenja in drugih krutih srednjeveških
norm in vrednot, ki prav razvrednotijo pravne in etične norme so-
cialistične družbe?
Ali ti »današnji etični in pravni instituti kot najnaprednejši« (Pupovci
1972) ne predstavljajo negacije norm običajnopravnega kodeksa fev-
dalno-patriarhalne družbe?
3.	Ce je izobčenje negativna običajna norma in vrednota (in to je —
takoj za maščevanjem in njegovo najsurovejšo obliko krvnim maščeva-
njem), si je potem res potrebno prizadevati za njeno uveljavitev in
udejanjenje, ali pa je potrebno voditi proti njej energičen boj s sociali-
stičnimi revolucionarnimi normami?
4.	Ali se je samo zato, »ker so tudi danes razširjene v praksi« (Pupovci
1986) potrebno zavzemati za to, da se norme Zakonika Leke Dukadji-
nija pri Albancih s Kosova še naprej ohranjajo, da bi se izkoristile kot
uspešen ukrep za »urejanje« odnosov med ljudmi in narodi, ali pa je
potrebno maksimalno angažiranje vseh družbenih subjektov — posebej
SZDL (v kateri ima dr. Pupovci visoko funkcijo — član predsedstva
SZDL Kosova) in znanosti, (v kateri uživa naš akademik vsemogoče
naslove) — za njihovo dokončno izkoreninjenje predvsem z dosledno
uporabo socialističnih etičnih in pravnih vrednot, s spremembo načina
gospodarjenja, z intenzivno kulturno, socialno in infrastrukturno pre-
obrazbo, reševanjem lastninsko-pravnih sporov in s socializacijo ključ-
nih vidikov življenja?
5.	Ali je cilj socialistične in humane družbe, da ljudi izolira in bojko-
tira, ali pa da jih pridobiva in vključuje v vse tokove svojega razvoja?
6.	Ali je potrebno zaradi deviantnega obnašanja enega družinskega
člana potisniti v socialno in politično izolacijo vso — često veččlansko
— družino z razvejanimi sorodstvenimi zvezami ali celo tistega člana,
ki recimo že dolga leta dela v ZRN, da bi prehranjeval družino in privar-
čeval sredstva za njeno nadaljnje življenje in delovno perspektivo?
7.	Zakaj bi le pri pripadnikih albanske narodnosti uporabljali dva-
kratne kazenske ukrepe »na primeren način« (Pupovci 1986) — pozi-
tivne socialistične zakone in negativne običajno pravne srednjeveške
ukrepe?
44
3. Ali ne pomeni zahteva po kaznovanju »na primeren način« zahteve
po kaznovanju na fevdalen način?
9.	Zakaj naš akademik ne zahteva, da se ne samo pri Albancih, ampak
tudi pri drugih, npr. pri Srbih uporabljajo običajne norme Dušanovega
zakonika iz leta 1349, ko pa je znano, da tudi oni počenjajo takšna
hudodelstva »in običajno pravo Srbov, Črnogorcev in drugih, ki živijo
na tem delu Balkana ostro obsoja takšna hudodelstva, ki resno ogrožajo
družbo ter brutalno napadajo osebne in kolektivne vrednote« (Pupovci
1986)?
10.	Kako lahko po mnenju prof. Pupovcija običajne norme Zakonika
Leke Dukadjinija enkrat »prinašajo negativne učinke« (1972), medtem
ko se danes, ko celotni družbeni položaj ne more imeti nikakršne
analogije s fevdalno-patriarhalno in plemenski albansko družbo, iste
norme kažejo kot bolj »učinkovite« (1986)? Ali kako je mogoče, da
»današnji etični in pravni instituti kot najnaprednejši ne morejo ob-
stajati skupaj s kategorijami Zakonika Leke Dukadjinija, ki so ustre-
zale preteklosti in predstavljajo oviro sedanjosti in prihodnosti (1972),
medtem ko lahko danes konec leta 1986 izobčenje kot srednjeveška
običajna norma pomaga pri urejanju odnosov med ljudmi, »ko se upo-
rablja kot moralni ukrep, ki spremlja kazensko sankcijo« (1986)? Ali
ne pomeni zahteva akademika Pupovcija po uporabi izobčenja in osra-
močenja pri Albancih zahteve po refevdalizaciji Kosova?
Ce ne na druga, je akademik Pupovci dolžan, da bi pojasnil svojo
znanstveno optiko in etiko, odgovoriti vsaj na zadnje vprašanje. Zna-
nost kot objektivni sistem spoznavanja teži k resnici in ta resnica
je ena in samo ena, tako za znanost kot za politiko. Po isti logiki
ne more veljati ena resnica za znanost, druga pa za politiko in njen
subtilni del — dnevno politiko, tako kot ženska ne more biti porod-
nica in nedolžna!
Prevedla: Milica Antič-Gaber
45
Zoran Milosevic
Položaj starešin JLA
y SR Sloveniji
»V pomanjkanju boljših nam pridejo prav tudi vremenske spremem-
be.« (M. Vitezovič)
Jugoslovanska ljudska armada (JLA) kot podsistem globalnega druž-
beno-političnega sistema deli z njim njegovo usodo, saj »JLA ni pod
steklenim zvonom«1 in ni neobčutljiva za družbene tokove. Vsa logika
družbeno-političnega sistema se direktno ali indirektno prenaša v
JLA.
Problemi družbe niso politični interesi, tudi če so izraženi s konflikti,
s pogojem, da mehanizmi, ki formirajo interese v splošne in poseb-
ne. Pri nas se, nasprotno od tega načela vse odločitve sprejemajo po
principu konsenza. Z ozirom, da je naša družba heterogena, ta princip
nujno pripelje do majorizacije in blokade sistema. Osem enakoprav-
nih federalnih enot, ki sestavljajo Jugoslavijo, imajo pravico veta in
tako zaradi nesoglasja manjšin, ne moremo sprejeti ukrepov.
Če kritično gledamo položaj starešin JLA v SR Sloveniji nam določeni
pokazatelji povedo, da sistem bistveno vpliva na položaj starešin.
Zato podajam hipotezo, ki ni nova, da je sistem glavni krivec za slab-
ši položaj strešin JLA v SR Sloveniji napram drugim republikam.
Hipoteza se glasi: anahronizmi družbeno-političnega sistema so se
prenesli na JLA, ki v obstoječem kontekstu tudi ne more biti drugač-
na kot zunaj sistemska, bolj precizno, izsiljeno ji je zunajsistemsko
obnašanje, ki je tudi osnovni vzrok neadekvatnega ekonomskega,
družbeno-političnega in kulturnega položaja.
Namen njenega delovanja je pokazati nelogičnost in iracionalnost ob-
stoječega stanja in načina »ohranjanja« starešin JLA na območju
SR Slovenije (v nadaljevanju bomo uporabljali nazive republik brez
atributa Socialistična Republika).
1 I. Nikezić: Stanje u društvu i opštenarodna odbrana, Vojno delo, 4/87,
str. 28.
46
Predmet razprave omejujemo na položaj starešin JLA v Sloveniji,
čeprav je tu položaj ekstremen, vendar ni nelogično, da se to lahko
zgodi v katerikoli republiki.
1. Egalitarizem kot ukaz armade
Problemi starešin JLA v Jugoslaviji niso enaki v vseh delih države.
Različne okoliščine, pod katerimi so se razvijale naše republike, so
tako vplivale na ekonomski, politični in ostali razvoj, da se posledice
čutijo tudi danes. V Makedoniji problem starešin ni osebne narave,
ampak so ti problemi vezani na člane družine. Na Hrvaškem izstopa
težko zaposlovanje otrok takih družin (z manjšimi ali večjimi odsto-
panji po regijah).2
Problem zaposlovanja družinskih članov starešin v Sloveniji je rela-
tivno dobro urejen. No, problemi, ki obstajajo so aktualni in so veza-
ni ravno s starešinami in njihovimi družinami. To so problemi, ki se
kažejo kot senca usode, ki ni nujno, da jih zadene. Princip egalitariz-
ma, ki je tudi imanentna lastnost JLA, resno postavlja pod vprašaj
ekonomski obstoj strešin.
Ekonomska osnova starešin je OD, sekundarna pomoč pa so starši in
sorodniki. Kot posebnost povejmo, da je starešinam z zakonom pre-
povedano delo zunaj OS v času aktvne vojaške službe. Pomeni, da
vsakršno dodatno delo ne pride v poštev. Tako se, eo ipso, problem vra-
ča nazaj na ekonomsko preživetje na OD. OD starešin predstavlja
fiksno vsoto, ki je enaka za vse starešine v JLA, ne glede na kraj,
kje so zaposleni.
Ta vsota je določena s kompromisom, ki se, ad hoc, imenuje povpreč-
ni OD v Jugoslaviji. Pomembno je omeniti, da se ta vsota poveča le
v primeru, ko služba zahteva večje napore. Tako imamo posebne do-
datke v specialnih, obmejnih in podobnih enotah, ker se dobi poleg
armadnega dohodka še dodatek, ki ga dobijo vse starešine.
Na temelju tega povprečja lahko sklepamo, da je, pravzaprav, OD
nerealen, njegova enakost za celotno področje Jugoslavije je izvor de-
janske neenakosti. Socialne razlike se po tej osnovi povečajo, saj ne
morejo enako privarčevati starešine v Makedoniji in Sloveniji. Za-
kaj? Povprečni OD v Sloveniji je že zdavnaj presegel jugoslovansko
povprečje, starešine ne živijo zunaj vplivov republik, kjer so zapo-
sleni. Zato se tudi z najpreprostejšo matematično operacijo da doka-
zati, da objektivno obstaja problem OD starešin.
Posledice egalitarizma so pripeljale do tega, da je delo v južnem delu
dežele precenjeno, a na severu dežele podcenjeno! Kot da je svoboda
2 Med nezaposlenimi v občini Split, po socialnem poreklu so na prvem
mestu med nezaposlenimi otroci delavcev, a otroci iz družin starešin na
drugem mestu. Visokoizobražene osebe iz omenjenih družin so na prvem
mestu v skupini, ki čaka službo po tri ali več let (38,8 %). Obširneje: J. Žu-
panov: Marginalije o društvenoj krizi, Novi svijet, Zagreb, 1983, str. 107—108.
47
nekje dražja, drugje pa cenejša! Verjetno je realen OD nekje na sre-
di dežele, oz. Srbiji ter Bosni in Hercegovini. V Sloveniji se vodnik
po prihodkih lahko primerja z nekvalificiranim delavcem (čeprav ima
srednjo izobrazbo), kapitan s končano vojno akademijo (fakulteta
in delovna doba) pa s srednješolcem — najpogosteje s poklicno šolo.
Zato je upravičeno vprašanje, zakaj se vzdržuje takšno stanje? Ra-
zumljivo je, da nosimo enake uniforme, da imamo enako oborožitev,
topove in puške, toda OD, ko sedanja kriza ne zmanjšuje, ampak po-
glablja razlike v razvoju republik in pokrajin, to ni nič drugega kot
OBNAŠANJE NOJA pred problemi.
No, bastardi (ne)enakosti se niso zaustavili samo tu. Znano je, da
oborožene sile (OS) imajo dve komponenti, JLA in teritorialno obram-
bo (TO), ki sestavlja »enotno celoto«. Cilj jim ni enak, natančneje
povedano, pomen se celo bistveno razlikuje. JLA je »skupna oboro-
žena sila vseh narodov in narodnosti in vseh delovnih ljudi in obča-
nov.«3 ter predstavlja udarni del OS in SO ogrodje obrambnega siste-
ma SFRJ (podčrtal Z. M.). TO ima po Ustavi nalogo organizirati
»SPLOŠNOLJUDSKI OBOROŽENI ODPOR«. (Ne glede na kritično
analizo ustavne definicije, da ima JLA večji pomen in ima prioriteto
ter se ji nalagajo težje in pomembnejše naloge.)
Vendar prednost v »smrti« ne pomeni tudi prednost v boljši ekonom-
ski stimulaciji za delo v JLA. Čeprav JLA omogoča mobilizacijo druž-
be, kar jo postavlja v prve bojne vrste, imajo starešine v TO Sloveni-
je večje OD kot kolegi v JLA. (Starešine v TO večinoma sestavljajo
rezervne starešine, nekaj jih je tudi starešin JLA, ki so plačani po
sistematizaciji JLA.)
Razlike v OD med starešinami JLA in TO (za isto formacijsko
dolžnost) se z manjšimi odstopanji gibljejo do 40 %. Razlika je »samo«
v tem, da starešine JLA večinoma imajo »žive« enote, starešine TO
pa vabijo na vaje v svoj sestav največ 15 dni letno.
Zdaj moramo pametno odgovoriti na vprašanje,-kako je to možno?
Kako je mogoče da komponenta, ki je pomembnejša, zgublja korak z
manj pomembno? Odgovor bo jasen, ko bomo v naslednjih poglavjih
analizirali družbeno-politični sistem.
Ce bi mislil, da je tu konec prevladovanja republiškega nad federal-
nim — smo se zmotili. V JLA se nahaja, odvisno od potreb, tudi do-
ločeno število »občanov v službi JLA«. Tudi tu gre za isti primer, kot
v TO. OD se tem osebam obračunava na osnovi povprečja republike,
v kateri živijo in delajo. V Sloveniji — slovensko povprečje, v Črni
gori — črnogorsko povprečje itn. Zato je tudi prišlo do tega, da tudi
ta skupina zaposlenih ima realno večje OD od starešin v JLA. Spek-
ter problemov, s katerim so prikrajšane starešine v JLA, ni končan.
Problemi so npr. tudi z neplačanimi dežurstvi (ki se v civilnem živ-
3 Ustava SFRJ, knjižnica Zvezne skupščine Beograd, 1974, VI., čl. 240, str. 111
48
ljenju obvezno več plačujejo oc! navadnega delovnega dneva), pro-
blemi dnevnic ob sobotah in nedeljah, ki so enake kot v navadnih
delovnih dneh. АИ aktualni problem »manjka« mlajših oficirjev, ka-
teri morajo vsi postati oficirji, da bi ohranili enoten naziv starešin,
pač vsaka inflacija pelje nujno k devalvaciji. Mar ni inflacija dinarja
prepričljiv primer? No, menimo, da smo najpomembnejše probleme
dovolj eksplicirali.
2. Družbeno-politični in kulturni položaj starešin JLA
v SR Sloveniji
»Manjši potok v večjega se zliva
pri izlivu svoje ime zgubi.«
(P. P. Njegoš)
Družbeno-politični in kulturni položaj starešin določajo naslednje ka-
rakteristike:
—	starešine so največkrat po poreklu iz drugih republik,
—	integriranje v (slovenski) obstoječi red in razvrstitev s strani ko-
mande je stimuliran, pa tudi povzdignjen na princip imperativa,4
—	ne obstajajo inštitucije, razen doma JLA, ki bi vplivale na oživlja-
nje kulture, običajev, jezika ipd.
Nacionalni sestav starešin v JLA nima zadovoljive osnove. Največ je
Srbov 60 %, 6,2 % Črnogorcev, 6,3 %, Makedoncev, Slovencev je 2 %,
potrebnih je pa 8 % ipd.5
Integracija starešin ima (poleg pozitivnih aspektov) tudi svoje drugo
lice. Namreč, komande menijo, da morajo biti starešine po končani
vojni akademiji »ambasadorji bratstva in enotnosti«. No, ambasador-
stvo se je deformiralo in najbolj zgovorno kaže ta podatek, da je
Slovenija »okupirana« s tujo vojsko. Kljub temu, da je pripomba
zlobna, ima svojo logiko, pa tudi osnovo. Logika se skriva predvsem
v omenjeni nacionalni strukturi. Odsotnost Slovencev iz njenega se-
stava ima svoje sporočilo, da je JLA nezaželena ustanova za Slo-
vence.
Ambasadorstvo se je z brezskrbnostjo nadrejenih za starešine spre-
menilo v asimilacijo. Starešine so pač prepuščene lastni iznajdljivosti
v atmosferi pritiskov, da se naučijo jezik, da se obnašajo po tukajšnjih
normah, da berejo isto literaturo, in na koncu, nota bene, tudi, da se
počutijo kot Slovenci. Onemogočeni so, bolj ali manj, kontakti s »svo-
jo« kulturo, kar neizbežno vodi asimilaciji kot končni usodi.
4	Integracija v vse sfere tukajšnjega življenja se vidi v tem. da JLA sto-
luje, po mnenju večine, v nelogičnemu prazniku, dnevu mrtvih, ki je v
bistvu verski praznik.
5	Podružbljanje varnosti in obrambe, Problemska konferenca RK ZSMS
Ljubljana, 1983/83.
49
Če bi si predstavljali bratstvo in enotnost kot asimilacijo, takrat
bi vsekakor uspeli. No, bratstvo in enotnost ni asimilacija, nasprotno,
pogojujeta različne nacije, ki živijo skupaj, enakopravno v slogi in
brez očitkov, da se človek kot nacionalno bitje, lahko počuti pripadnika
določene nacije in da se mu to ne jemlje za zlo. Toda če ni ustanove
za ohranjanje identitete, se to lahko razume kot »politika«. Tudi
»sramežljive« zahteve se smatrajo za krivo vero, poleg vse večje
gluhosti odgovornih.
Primere iz preteklosti pač imamo. Pri industrializaciji Srbije je manjkal
strokovni kader. Ta je pripeljan iz Slovenije in Hrvaške. Da bi prišli,
jim je bila zagotovljena šola, cerkev, danes so to spomeniki, ki jih še
zdaj lahko vidite v Kraljevu. Podoben primer je tudi v Ljubljani,
kjer je obstajala pravoslavna cerkev.
Ko pridejo v službo starešine, nimajo nič od teh pogojev v borbi
proti asimilaciji, in kot strokovni kader za obrambo niso prišli po
svoji volji, ampak »po službeni dolžnosti«.
Posledica takšnega stanja je, da starešine niso vključene v jugoslo-
vansko družbo (v širšem pomenu) ampak v slovensko. Takšna smer
je edina zato, ker človek NIMA alternative. Čeprav bi starešine tudi
hotele po upokojitvi iti v rojstni kraj, ne morejo zaradi otrok, ki
niso pripravljeni za spremembe, ne znajo jezika, kultura jim je
tuja, ipd.
Čeprav se naši zakoni razmetavajo s termini o enakopravnosti, kot
bogat stric z dolarji, je dejstvo, da naši narodi, ko prestopijo re-
publiške meje nimajo pogojev za uresničitev enakopravnosti. Čeprav
smo izvolili enakopravnost narodov in narodnosti, kar v skrajnji
konsekvenci pelje k neenakopravnosti narodov. (Nihče ni proti ena-
kopravnosti, toda nekakšen red vseeno mora biti.) Vlagamo ogromna
sredstva, da se omogoči enakopravnost narodov in narodnosti (pred-
vsem narodnosti), hkrati pa nismo razčistili vprašanja (neenakoprav-
nosti narodov.6
Znano je, da je »nacionalna država celota, ki ustvarja človeka«.7
V njej prihaja do bojev za ustvarjanje tipov ljudi, za izgradnjo nacio-
nalne pripadnosti ali denacionalizacije. V Sloveniji je resnično za-
nemarjeno ustvarjanje drugega človeka do Slovencev. Človek se ne
počuti kot človeško bitje, če ni Slovenec. Zato trpi tudi močen pri-
tisk socializacije, da bi se čimprej asimiliral.
Rezultati asimilacije so vidni tudi na fotografijah. Za Alija postane
Slovenec katoliške vere, Srbi pa katoliki, komunistom se »Č« zatika
6	Npr. tisk v jezikih narodov in narodnosti ni ekonomsko upravičen, toda
zaradi pravic narodnosti na informacije v svojem jeziku, cena (računi) za
takšno politiko se izstavljajo jugoslovanskemu gospodarstvu. Istočasno ni-
mamo možnosti zagotoviti šole za narode v nematičnih republikah in enako-
pravnost pisave s slovensko. Glej: S. Spichal: Množično komuniciranje,
Komunist, Ljubljana, 1986.
7	R. Mills: Sociološka imaginacija, Savremena škola, Beograd, 1964, str. 177
50
in dobijajo »C«, ki je bolj slovenski itn. Ljudje že od nekdaj vedo,
da zgodba »o dveh Slovencih, Muji in Hasi« ni vic, ampak živ-
ljenjska resnica.
Kako opisati življenje človeka drugače kot pa skozi državo in njen
sistem. Mills piše: »Življenje človeških osebkov ni možno adekvatno
razumeti, če se ne upoštevajo ustanove, v katerih okvirjih je nje-
govo življenje.«8 Na položaj starešin ne vplivajo jugoslovanske in-
stitucije, ampak republiške. Primeri iz vsakdanjosti govore, da se
otrok, če vzamemo mešan zakon, ne more opredeliti kot Jugo-
slovan. Sam način prepovedi ali nehotenja kaže, da je administra-
cija »prepovedala« to alternativo kot nezaželeno. Čeprav program
ZKJ predvideva ustanavljanje jugoslovanske nacije, smo priča prak-
tičnega zavračanja omenjene variante. Zato tudi ni preoster sklep,
da se jugoslovanstvo v vrstah birokracije doživlja kot imaginacija,
ki NIMA perspektive, in če se pojavi v željah nekoga, se takrat
doživlja kot muka, kot neprijetna fatamorgana ali grde sanje.
Za enakopravnost niso potrebni ideološki evfemizmi, floskule ali
lepo okrašene besede, da ugodijo birokratskmu ušesu. Prepogosto ome-
njanje bratstva in enotnosti dokazuje, eo ipso, da ga tudi ni.
2.1. Humana družba in položaj starešin v SR Sloveniji — aktualne
razprave
»Gledam časopis in umiram od strahu
nočem biti kmet, v tuji partiji šaha.«
(B. Đorđević)
Nosilci razvoja našega sistema so bile osebnosti partijskega in držav-
nega vrha, ki so projektirali in operacionalizirali odločitve. Toda, čas
je pokazal svoje, pa se je, hote ali nehote, morala spremeniti »Avtori-
tativnost in hierarhičnost v upravljanju z družbenim delovanjem;
pravno in politično, skoraj neomejeno, pravico Politbiroja oziroma Iz-
vršnega komiteja KPJ — ZKJ je vsilila zgodovinska nujnost in real-
nost Jugoslavije.«9
Sodobna družbena gibanja so ponovno razgrnila javnosti razprave o
humani in civilni družbi. Odlika vseh teh gibanj je okrepljena borba
zoper princip avtoritarnosti, katerega uporablja država. Za vsemi temi
borbami stoje zahteve za demokratizacijo in humanizacijo odnosov v
družbi.
Značilnost avtoritarne družbe je, da argumenti in dejstva nimajo
nikakršne premoči nad posamezniki, ki imajo politično moč. V jav-
nosti prevladuje mnenje, da so to sposobni ljudje, ki so dosegli
uspešne delovne rezultate v preteklosti, kar zagotavlja tudi uspešno
7a Fotografije iz tehničnih razlogov nismo uspeli objaviti (op. ured.)
8	Ibid., str. 180.
9	Ibid.
51
prihodnost. Brezmejna moč ljudi na oblasti je začela proizvajati tudi
velike neumnosti in probleme. Funkcija jim je omogočila takšno obna-
šanje, zato tudi prof. Mirič piše: »Potem ni čudno, da nekateri,
ko dobijo vodilno funkcijo, imajo privilegije za normalne stvari in
svoje besede za nedotakljive.«10 Skrivajoč se za avtoriteto moči, ne pa
za argumentom, niso priznavali svojih napak. V takšnih sistemih se
lahko zmoti le član partije, toda partija in njen vodja nikoli! Ideolo-
ške postavke, na katerih temelji moč posameznika, postanejo relikvije
in o njih se, brez političnih in pravnih posledic, ne more razprav-
ljati.
Elementi, po katerih se lahko razpoznajo avtoritarni sistemi, po Georgu
Brunerju, so naslednji:
1.	Slabljenje službene marksistično-leninistične ideologije, ki je še ved-
no pomembna, vendar kaže znake slabljenja, zaradi dezintegracije po-
sameznih družbenih segmentov.
2.	Monopol partijske oblasti se tudi vnaprej ohranja, čeprav je nedo-
takljiv kult zamenjan s principom »kolektivnega vodstva«.
3.	Ukinjanje premoči teroristične tajne policije, zamenjava terorja s
subtilnejšimi in manj brutalnejšimi metodami pritiskov.
4.	Monopol partije nad sredstvi masovnega komuniciranja je kljub
oboroženi sili ostal nedotaknjen.
5.	Navkljub uporabi različnih gospodarskih reform se tudi naprej od-
raža centralistično upravljanje z gospodarstvom.103
Konflikt avtoritarizma in humane družbe se začne in konča pri človeku
in zaradi njega. Različni interesi hočejo proizvesti tudi ljudi, ki ne bodo
dvomili v uresničitev in ohranitev tega interesa. Avtoritarna družba
proizvaja tudi avtoritarnega človeka. Takšna osebnost ni možna v hu-
mani družbi, ker je avtoritariziran človek ubogljiv, s tem tudi prizna,
da tisti, ki vlada mora vladati. Oblast spodbuja takšnega človeka z na-
grajevanjem ali kaznovanjem, odvisno od interesov. V avtoritarni družbi
je »dobra zavest spoznanje o ugajanju avtoritetam (zunanjim ali notra-
njim), slaba vest pa je kazen za spoznanje o nezadovoljstvu z avtori-
tetami.«11
Aktualne razprave o naši družbi so najintenzivnejše v Sloveniji. Za-
stavljajo vprašanje JLA in njenega odnosa do avtoritet. Tako lahko
slišimo obtožbe, da je JLA »bastion« avtoritarizma, da ne sledi ideji
napredne inteligence ipd. Zaradi večje publicitete v Sloveniji so takšne
razprave tudi dobile epitet »Slovenski sindrom«.
Demokratizacija družbe ni enako razširjena v naši družbi, niti se ni
povsod razmahnila, drži pa, da je v Sloveniji dosegla opazne rezultate.
10	J. Mirič: Interesne grupe i društvena moć, CKD, Zagreb, 1980, str. 134.
10a Prim. V. Seks: Razprava o slobodi savijesti, KRRZ, Beograd str. 110—111.
11	E. Fromm. Čovjek za sebe, Naprijed, Zagreb, 1986, str. 134—135.
52
»Dejstvo je, da se v Sloveniji tolerira nacionalni program, bolj kot bi
se na Hrvaškem ali v Srbiji. To lahko pojasnimo z atmosfero, ki se
ustvarja okrog reševanja posameznih spornih vprašanj. Postopoma nam-
reč izginja karakteristično zavračanje takšnih tem, iracionalnih in emo-
cionalnih, ki prehajajo iz negacije v potiskanje problemov.«12
Prav strah in potiskanje problemov nazaj, porajata psihično bolne
ljudi. Strah povedati krivico, neumnost nedrejenih ali poneverbe ter
kraje imajo svoje zaledje ravno v avtoritarizmu. Ljudje vedo, da če
spregovorijo, »močne« itak ščiti funkcija. »Ljudje niso neumni, samo
bojijo se. Nikomur ne verjamejo. Ljudje ne smejo govoriti, čeprav bodo
začeli.«13 Zato kritiki, intelektualci usmerjajo kritiko na JLA oz. na
njene starešine, češ da ne sledijo dovolj družbenim gibanjem in demo-
kratizaciji.
Zaradi izrazito nekritičnega odnosa do sprememb, posebej v preteklosti,
nekateri avtorji mečejo starešine iz vrst inteligence. V tem kon-
tekstu je pomembno vprašanje, kdo predstavlja inteligenco? Pod tem
pojmom je treba razumeti vse občane, ki so intelektualno sposobni
kritično opazovati pojave in procese ter izpeljati potrebne sklepe, na
katerih bo temeljila njihova akcija; poleg spoznanja še konsekventna
akcija. Ni dovolj biti fakultetno izobražen, da bi bil uvrščen med inte-
ligenco. Ce končaš določeno šolo in dobiš akademski naziv in izobrazbo,
je to samo predpogoj — podlaga za nadaljnji razvoj osebnosti.
Konkretno, starešine lahko opravljajo zastavljene naloge uspešno, iz-
vajajo »obuku« ipd., in so na poklicnem nivoju. Intelektualnost zahteva
več od poklica in poklicnega pristopa problemu. Če starešine gradijo
avtoritarnost, in tako delujejo nasprotno od družbene usmeritve, z ozi-
rom, da je JLA družba in da so njihovi odnosi soodvisni, ker delujejo
kot združena ocena, kar je povratna reakcija kritik JLA.
Seveda, kritika ima tudi svoje evfemizme, česar ni oproščena nobena
ideologija. Kritika naperjena na JLA se odbija ob hrbtov tistih, ki
nimajo velikega vpliva v družbi, da bi karkoli spremenili. Sistem pri-
tiskov v naši družbi ima posebno vlogo. Zato tudi aktualen problem
starešin lahko gledamo tudi v tej luči. Način izboritve ugodnosti
ali neki drugi interes je artikuliran na nekoliko nenavaden način,
kar ima lahko bistvene posledice za obrambo dežele.
Zato tudi ne deluje naključna »odgovornost« republik in pokrajin za
položaj JLA. Predsednik predsedstva SFRJ Lazar Mojsov je menil,
da je primerno, da se prek javnih občil obrne na republike zato, ker so
»za kadrovsko popolnjenost oboroženih sil, po Zakonu o splošnoljudski
obrambi, odgovorni tudi drugi družbeni dejavniki, predvsem nadrejeni
organi in organizacije republik in pokrajin.-«14 (podčrtal Z. M.)
12	V Pusič: Disertacija kao provokacija, START, 25. 7. 1987. str. 37.
13	S. Mežnarič: Bosanci, RK ZSMS Ljubljana, 1986, str. 197.
14	Narodna armija, 6. 8. 1987, str. 3.
53
Prelaganje obveznosti republikam in pokrajinam za kadrovsko situacijo
(in obratno) je igra, ki ima svojo ceno, katero trpijo starešine JLA, tisti,
ki neposredno delajo z ljudmi in nimajo vpliva na »visoko politiko«.
Posledice sodijo v domeno prerokb, vendar imajo lahko te domneve
tudi realna tla — to je dejstvo.
3. Vzrok neustreznega položaja starešin JLA
v Sloveniji
Študent: »Imate ,Državo'?«
Knjižničar: Je že izdána!«
V iskanju vzrokov za neustrezen položaj starešin v JLA izhajamo iz
dveh elementov, in to:
1.	Kakšen je organizacijski položaj starešin, oz. koliko lahko sami vpli-
vajo na svoj položaj v JLA skozi obstoječe organizacije, ki so legalne
in obstajajo za izražanje interesa starešin in
2.	Kako globalni družbeno-politični sistem vpliva na neustrezni polo-
žaj starešin v JLA.
1. V JLA delujeta ZKJ in Zveza socialistične mladine. Ti dve družbe-
no-politični organizaciji (DPO) sta temelj izražanja interesov starešin
in vojakov; preko njih lahko izrazijo svojo družbeno-politično aktiv-
nost. (Pomembna je ugotovitev, da funkcije sindikatov v JLA ni. Ver-
jetno to sledi iz tega, da JLA kot revolucionarna armada v družbi,
kjer ima ZK vodilno vlogo, ne bo nikoli zašla v ekonomske ali kakšne
druge težave, pa zato ni sindikata, in ker ima pomembno družbeno
vlogo se ne sme niti pomisliti, da bi prišlo do nekakšnih ekscesnih si-
tuacij.)
O mladinski organizaciji ne bomo razpravljali, ker v JLA nihče,
kdorkoli je pismen, ne bo nastopal pred mladino, ker je njena moč pri
reševanju problemov enaka absolutni ničli.
Zveza komunistov v JLA deluje na istih principih kot tudi v družbi,
osnovne organizacije so temelj akcije. Akcijska sposobnost je majhna
zaradi neadekvatne razprave, in ko razprava uspe se odločitve pre-
zentirajo komiteju, potem se zgubijo v piljenju in birokratskih odno-
sih. Najboljše opravičilo je to, da se problemi starešin niso rešili, kljub
nizu razprav. ZK v armiji je povezana s »civilno«, ki spet ni enota.
»Upoštevajoč, torej, družbene efekte, delovanja ZKJ, lahko konstati-
ramo, da je ta enotnost nezadovoljiva.«16
Seveda ni potrebno biti preveč pameten, da bi razumeli, da so kanali za
artikuliranje problemov zamašeni, a nereševanje problemov in neenot-
nost v akciji so spodbudili odhod starešin iz vrst JLA. Kajti, če bi se
formirale »skupine za pritisk« bi bile kriva vera, na katero se nihče
15 V. Goati: ZKJ, KRIZA, Demokratija, CEKADE — Zagreb, 1986, str. 101.
54
ne upa pristati, zaradi izrednega pomena JLA za družbo. Žalostno
dejstvo je, da odhajajo sposobni starešine, ki so si zagotovili alterna-
tivo vojnemu pozivu z izobraževanjem ob delu.
Starešinam ni tuje delo niti v realno težjih pogojih. Vsekakor se spek-
ter problemov, zaradi katerih odhajajo starešine iz JLA širši, začenši s
prekomandami, OD-ji, šolami itn.
2. Lastnost našega sistema je decentralizacija. Vendar pa so v času
ustavnih reform različne nacionalistične strukture pomembno pritiskale
na ZKJ. »Zato se decentralizacija v veliki meri uresničuje kot dezin-
tegracija.«16
Dezintegracija je bila primerna priložnost za razvoj nacionalizma, kar
je direktna negacija »skupnosti«. Skupnost se mora proizvajati, ker so
nas tudi OS »skupne«. Kronična prisotnost nacionalizma pri nas, se
lahko pojasni le s sistemsko rešitvijo. »V konkretnih okoliščinah se zdi
bistveno, da obstoječi politični sistem dvigne eno varianto nacionalizma
na nivo kostitutivnega političnega principa.«17
Princip nacionalizma, ki ga konstituira je ta, da se nobena oseba v
Jugoslaviji kot državi ne more drugače izražati kot preko federalnih
enot, kar govori, da je naš človek še vedno reduciran na nacionali-
stično načelo. »Njegov politični domet se kaže najbolj jasno v tem,
da občani, ki so se opredelili kot Jugoslovani, ne morejo realizirati del
svojih političnih pravic.«18 Sedaj je potrebno primerjati prej povedano,
da starešine v Sloveniji nimajo alternativo asimilaciji, če želijo ure-
sničiti svoje pravice in biti prilagojene osebe. To, da jih sistem asimi-
lira in naredi za »ambasadorje bratstva in enotnosti« nikogar ne za-
nima.
Takšne posledice sistemskih rešitev so vzrok pojavljanju nacionalizma.
V. Rus je že leta 1970 opozarjal na posledice: »Zaradi pokrivanja re-
publiško teritorijalnih skupnostih z nacionalnimi skupnostmi lahko v
prihodnje pričakujemo veliko rast nacionalnih in nacionalističnih pro-
blemov.«19 Dezintegracija, podprta z nacionalizmom, je začela ples po
Jugoslaviji. Ustvarjajo se enotni sistemi — tam, kjer je enotnost impe-
rativ. Tako imamo osem šolskih sistemov, osem znanosti, PTT, neenotno
železnico in pd., eo ipso, spodbuja se tudi ustvarjanje osmih armad.
Moč nacionalizma je s stališča obrambe, najbolj vidna na Kosovu —
po izbruhu kontrarevolucije so ostale OS brez 1.100 rezervnih starešin.20
Njihove glave in misli so za vedno odstopile od bratstva in enotnosti.
Za JLA je posebno pomembna skupnost, zato ker iz nje črpa svojo
energijo, ker poudarja suverenost federalnih enot. Kolikor so naši na-
14 Ibid., str. 66.
17	Skupina avtorjev (2. Puhovski) : Mladi i nacionalizam, Mladost, Beograd,
1984, str. 25.
18	Ibid., str. 26.
19	Nacija kao faktor kočenja društvenog razvoja, NASE TEME, 7—8/70,
str. 1380.
55
rodi «-skupaj«, toliko je tudi armada »skupna oborožena sila«. No,
naš sistem gre v konfederacijo, ki je surogat skupnosti, ker poudarja
suverenost federalnih enot. »Kolikor nam je znano, niti ena sodobna
federacija, razen SFRJ, ni z zvezno ustavo proklamirala državne su-
verenitete posebnih enot.«21
Rekli smo, da je nacionalizem negacija skupnosti. Ce pustimo JLA na-
cionalističnem harakiriju, ki pretendira k jugoslovanstvu kot skupni
sili, potem vidimo to kot bitko Davida in Golijata. Obkrožena z nacio-
nalistično zavestjo mora JLA popustiti nacionalizmu, če želi obstajati.
Ves sistem vsiljuje tezo, da se JLA, v bistvu, obnaša nesistematično.
»Kategorijalna struktura našega sistema ne pozna dialektične enotnosti
posebnega in skupnega (interesa), ampak skoraj precizne delitve med
njimi. Skupni interes je nekakšen »ostanek«, ki ga posebni interesi
sporazumno uresničujejo v federaciji.22 (podčrtal Z. M.) Koliko bo JLA
tisto, kar je in koliko bo položaj osciliral, bo odvisno od sporazuma.
V tej luči ni nič presenetljivo, niti večji OD starešin TO, niti karkoli
drugega. Starešine TO so finančno vezane za konkretno sistemsko
tvorbo — občino in republiko, JLA pa za federacijo, v katero želi vsakdo
čim manj dati in čim več vzeti.
Medtem se v vseh ostalih dogovorih opuščajo interesi delavskega raz-
reda. Ti interesi se prekrivajo z nacionalnimi in težko jih je sploh iden-
tificirati pod birokratskim gospodarjenjem posebnega nad občim. Re-
publike postajajo svetinje, ki krepijo svojo državnost, spori z JLA, ki
pretendira na skupnost v pogojih, ko se ta razume kot ovira za še
večjo republiško državnost, so izraz oviranja razvoja republik tudi na
področju obrambe.
»Zaščita nacionalnih interesov se nujno spreminja v ozko omejeni in
kratkovidni nacionalizem, ki je nezdružljiv z resničnimi interesi de-
lavskega razreda.«23 V tako zastavljenem problemu postaja položaj
starešin jasna kategorija. Z ozirom, da nimajo utemeljitve v republiki,
ampak v federaciji se armada kaznuje s kadrovskim poslabšanjem, ma-
terialno destimulacijo, neenakopravnostjo njenih pripadnikov itn.
Postavlja se tudi vprašanje, ali je slučajno odstopanje od participacije
v starešinskem sestavu naključno in naravno zavračanje nekaterih kli-
cev ali je to premišljena logika, ki ima temelj v sistemskih rešitvah.
Povsem drugačen pomen dobijo tudi prizadevanja za civilno in hu-
mano družbo (nihče ne more oporekati njihovi progresivnosti). Po-
glejmo tudi zaradi česa. Forsiranje nacij je nezdružljivo s civilno in
humano družbo. »Povprečen človek danes pridobi občutek identitete
20	Poročilo predsedstva SFRJ o razmerah in problemih notranje in zunanje
politike, Večernje novosti, 9. maj, 1987.
21	J. Mirič: Sistem i kriza, Cekade, Zagreb, 1985, str. 31.
22	Ibid., str. 56.
23	N. Pašič: Razgovori i rasprave o političkom sistemu, Partizanska knjiga,
Beograd, 1986, str. 131.
56
na osnovi njegove pripadnosti naciji, a ne na osnovi dejstva, da je »sin
nekoga.«24 Nelogičnost prizadevanj za civilno in humano družbo, je
poleg velikanskega blatenja posameznih institucij, in istočasnega for-
siranja lastne nacije zelo nevarno, saj je vprašljiva iskrenost takšnih
zahtev! (Seveda nihče ne zagovarja obstoječega stanja in ne predlaga
opustitev kritike, nasprotno, tudi kritika je potrebna kot smerokaz
razvoja).
4. O možnih rešitvah
Ko smo obravnavali sistem, smo ugotovili, da je »trenutni« neadek-
vatni položaj starešin JLA v Sloveniji proizvod sistema, ker je dosegel
ekstremno negativen trend.
Na osnovi povedanega, lahko nakažemo tudi rešitve:
1.	Starešine morajo biti plačane po področjih (republikah), ker je edino
tako možno najti realno povprečje za realni standard. Zavračanje tak-
šnega »plačila« ima argument v teriotializaciji armade. Ce se tako
misli o OD, potem se je potrebno izogniti tudi teritorializaciji šol, kul-
ture, politike itn. Izogibati se je treba slovenskemu standardu, stare-
šine niso v laboratoriju pod idealnimi pogoji življenja. Nasprotno,
trpijo vse vplive in dogodke teritorija kjer živijo. Nesmisel sklicevanja
na takšne argumente nima ustrezne logike v življenju. Ce se omenjeni
način izplačila OD sprejme pri »civilnih osebah, ki so v službi JLA«,
zakaj potem izjeme, in s tem tudi postavljanje v objektivno težji eko-
nomski položaj. Drugič, če se sprejme omenjeni način plačila, starešine
ne plačuje republika ampak federacija, kar pove, da armada ni, v do-
besednem pomenu, republiška. Je skupna, vendar ta atribut zgubi, če
v tej skupni armadi ni »mojih« starešin!
2.	JLA mora sprožiti vprašanje družbenopolitičnega položaja starešin
v Sloveniji in drugje, kjer so potrebe. Da se ne prepuščajo asimilaciji
z grobim zavračanjem alternativ, razen ene. Vprašanje šol, jezika,
pravic »jugoslovanov« itn. ni marginalno, nasprotno, vprašanje je bist-
venega pomena.
Če pretendiramo za jugoslovanski kulturni in politični prostor moramo
zagotoviti tudi njegovo materialno osnovo. Zaradi tega bo starešina
vedno vključen v ožjo družbenopolitično skupnost, in njihovi potomci
zaradi tega ne bodo nikoli sposobni za spremembo okolja. Asimilacija ni
otroška igra, s seboj nosi tudi niz negativnih posledic, prvenstveno
političnih.
3.	Spremembe, ki bi izboljšale položaj starešin, morajo biti sistemske.
Zagotoviti se mora ustrezen položaj za prioritetne organizacije in in-
stitucije, ki so potrebne vsem. Obstoječi sistem neizogibno pelje v dez-
organizacijo družbe in armade, kar je samo vprašanje časa. Ni izklju-
24 E. Fromm: Zdravo društvo, Rad, Beograd, 1963, str. 74—77.
57
cena možnost verižne reakcije v JLA, začelo se je v Sloveniji, toda veri-
ga ima še sedem obročev. Ali so enako trdni in (ne)odporni na druž-
bena gibanja? »Ves sistem je politično in pravno projektiran na ima-
ginarni (neobstoječi povprečni) zgodovinski zavesti jugoslovanske druž-
be in zaradi tega je antizgodovinski.«25
Sistem je potrebno vrniti iz oblakov v zgodovino (oblake pustimo pe-
snikom), a ljudem njihovo realno življenje. Seveda, prizemljitev je
(bolj ali manj) boleča. Čeprav so zakoni zakoni, neusmiljeni za človeka
in neobčutljivi za njegovo bolečino posebej tisti, katerih izvrševanje ni
odvisno od ljudi, ampak od zgodovine in narave. Selekcija ni lastnost
samo živali, ki imajo ali nimajo inteligenco, moč govora, ampak velja
tudi za sisteme. Boljši gre naprej, ostalim komandira STOJ! komanda
je lahko tudi bolj groba od vojaške, če priznamo to ali ne.
Sprememba sistema je nujnost. Kaj spreminjati v sistemu? To vpra-
šanje ne bi širše eksplicirali, saj so o njem napisane knjige in študije,
od kritičnih analiz naprej. Spremembe, ki jih predlagajo npr. prof. dr.
Jovan Mirič, Najdan Pasič in drugi, se zdijo povsem realne in tuze-
meljske. Zdi se, da bi to morala biti tudi osnova, če želimo naprej.26
•	Prevedla M. B.
25 Skupina avtorjev (N. Jovanov) »Savremeno društvo i sociologija«, Zbor-
nik del s srečanja: »Proturečja i razvojni problemi savremenog jugo-
slovenskog društva«, Globus, Zagreb, 1986, str. 167.
24 Prim: Sistem in kriza ter ostale citirane knjige o vprašanjih sprememb
sistema.
58
IZ DRUŽBE
Tonči Kuzmanič
Gramsci: Urejena družba
kot civilna
I. Nastavljanje
Zanimanje za kompleks civilne družbe je v danih zgodovinskih, pred-
vsem pa »političnih« koordinatah v zadnjih letih nesluteno pridobilo na
pomenu. V smislu zgodovinskega (ne fizikalnega) časa bi na tem pro-
storu lahko govorili celo o tem, da se je »vprašanje« (kot »vprašljivost«
funkcionira ta kompleks predvsem v ontološko nastavljenih mišljenj-
skih in oblastvenih strukturah vpričnosti)1 civilne družbe porodilo kar
čez noč.
Preseneča še nek novum in sicer ta, da je set civilne družbe v zadnjih
dvajsetih letih (kot prelomnico bi nemara lahko vzeli svetovna re-
volucionistična dogajanja iz leta 1968) poleg tega, da se je globalna
pozornost premaknila k njej (kar velja predvsem za »evropsko levico«),
sestopil iz mirnih filozofskih, kontemplativnih in siceršnjih višav v
hrupno pritličje dnevnopolitičnih, socioloških, politoloških aktualnih
dnevnih tem in dogajanj. Namesto relativno redkih knjižnih in
strokovnih objav strokovnjakov za to področje, se je pojavila množica
brošur, časopisnih prispevkov in krajših dnevnoaktualnih zapisov.
Ce je bila civilna družba še včeraj privilegij in vrtiček nekaterih
zasebnikov, je danes last neprimerno širšega kroga mislečih, predvsem
pa najširšega bralstva. »Tematika« civilne družbe je torej na sebi
prestala nekaj, čemur bi lahko rekli demokratizacija, bolj natančno
pa popularizacija.
* Gre za prispevek, ki ga je avtor predstavil na mednarodnem posvetu
»Gramsci in sodobnost«, ki je potekal v Ljubljani 28. in 29. septembra 1987
v organizaciji Jugoslovanskega centra za samoupravljanje E. Kardelj iz
Ljubljane, MC CK ZK Slovenije in sekcije Istituto Gramsci (Bologna).
1 Prim. V. Jalušič, »,Žensko vprašanje' kot izvržek«, Ljubljana, Problemi,
št. 9/1986.
61
Na videz paradoksalno pri teh demokratizirajočih in popularizirajočih
dogajanjih v zvezi s civilno družbo je natanko to, da se kompleks
civilne družbe pojavlja prav v trenutku, ki bi ga lahko poimenovali
»kriza demokracije-« ali pa vsaj »pesimizem-v-zvezi-z-demokraci j o«2.
Bolj natančno: v trenutku krize t.i. večstranskarkih demokracij,
kajti začenši z ZDA prek stare Evrope tja do daljnje Japonske se
zdi, kot da bi strankarska demokracija ne bila več tisti zgodovinski
ferment, ki je zmožen prešiti porojene in porajajoče se strukture raz-
likovanj; kot da ni več središče tehtnice, okoli katerega se lahko še
naprej vrtijo te ali one razlike in celo skrajnosti, nato pa se umirijo
v nekem, »vsaj« zunanjem, ravnotežju dežele( države.
Ce se ustavim pri evropskem vidiku omenjenega »duha časa«, je treba
pristaviti, da se tovrstna kriznost kaže tako v večstrankarskih kot tudi
v enopartijskih in/ali brezpartijskih demokracijah.3 Ca velja, da so
v krizi večstrankarske, »parlamentarne« demokracije, potem za de-
mokracije demokratičnega centralizma (enorazredne in enopartijske
združbe socializmov)4 velja, da se nahajajo šele na pragu kriznosti.
Razlika med temi »krizami« je v tem, da pri večstrankarskih demokra-
cijah kriza funkcionira kot del nekega cikličnega obračanja, medtem
ko krize v sistemih demokratičnega centralizma delujejo kot dejavne
strukturalne nemožnosti.5
Abstraktno dojeto se vse te silnice, od kompleksa civilne družbe prek
demokracije večstrankarskih sistemov in demokracij demokratičnega
centralizma tja do kriznosti in nemožnosti, na nek nenavadno aktualen
način stikajo prav v mišljenjskem prispevku Antonija Gramscija, ki bi
se ga glede na predtekst dalo dojeti kot neke vrste mejnega avtorja.
2	Prim, recimo M. J. Crozier, S. P. Huntington, J. Watanuki, The Crisis
of Democracy, Copyright 1975 by The Trilateral Commision; Kriza demo-
kracije, Globus, Zagreb, 1982 ali pa Claus Offe, »Družbena moč in politična
oblast«, Delavska Enotnost, Ljubljana 1985.
3	Morebitnemu ugovoru, da je govorjenje o enopartijskih/brezpartijskih
demokracijah nesmiselno (ker že »v pojmu« niso demokracije), bi (vsaj
hipotetično) ugovarjal s konceptualnim razlikovanjem med substancialno in
subjektivno demokracijo. Ce lahko za prvo rečemo, da je demokracija zgra-
jena na konceptu enakosti pred zakonom kot Substanco, ki ga predstavlja
tako ali drugače organizirana subjektiviteta funkcioniranja ustavnosti, pa
gre v subjektivni demokraciji za enakost pred Substanco-Zakonom, ki
funkcionira kot subjektoidnost in kjer je Zakon per definitionem nado-
mestljiv s svojim (revolucionarnim) predstavnikom.
4	Prim, o tem v T. Kuzmanič »Labinski štrajk«, ki bo v kratkem izšla
pri ljubljanski zbirki Krt.
5	Ce to razlikovanje vsaj na grobo operacionaliziram, potem gre za vprašanje
razlike med zgodovinsko dediščino splošne volilne pravice, neposrednih,
rednih volitev, »konkurenčnih partij« (Offe), svobode tiska, govora, zbiranja
in organiziranja... na eni strani in pa mankom le-teh na drugi, ki se kaže
v relativno pestri paleti različnih konstitucij in konstrukcij tega manka.
Razlikovanju med »krizo« in »nemožnostjo« bi se dalo približati še na
osnovi »principa modernosti« (Hegel), kjer prva, krizna »plat« že zdavnaj
funkcionira po teh zakonitosti, druga pa si to šele skuša pridobiti. Po-
membnejša točka tovrstnega razlikovanja bi bila nemara tudi v obravna-
vanju individualitete in subjektivnosti v teh različnih zgodovinskih struk-
turah.
62
Kako se te silnice stikajo, bom skušal nakazati s primerom ene možnih
tematizacij funkcioniranja kategorije »civilna družba« (la società
civile) v njegovem mišljenjskem ustroju.
II.	Marxu nasproti
V	sicer nedoločljivem korpusu t.i. zgodovine politične in politizirajoče
filozofske misli je že obveljalo, da je civilna družba izvirno meto-
dološko-praktično oprijemalo Hegel-Marx tradicije, čeprav pri tem
skozi različne nedorečenosti prihaja do prav prisrčnega izogibanja
»izvirnejšim«6 avtorjem kot so npr. Adam Ferguson, David Hume,
Thomas Paine in še kdo.7 V tako karseda omejeno zastavljenem do-
jet j u velja, da je civilna družba boljkone »lepša polovica« nekega
para, čigar slabšo polovico ustvarja t.i. politična (država, družba...).
Grasci prav gotovo sodi v to pobočje tematizacije civilne družbe,
toda s posebnostmi, med katerimi so le nekatere predmet tega zapisa.
Med gramsijevske posebnosti sodi vsekakor tudi naslednja določitev
pomena civilne družbe:
»Treba je razlikovati civilno družbo (la società civile), kot je
podana pri Heglu in pa v smislu, v katerem se uporablja v teh
zapiskih (se pravi v smislu politične in kulturne hegemonije (l'ege-
monia) ene družbene skupine nad celotno družbo; kot etično vse-
bino države), od smisla, ki ga temu dajejo katoliki, za katere
je civilna družba politična družba (la società politica) ali država
konfrontirana z družinsko družbo (la società familiare) in cer-
kvijo«.8
Glede na cerkveno-katoliško določitev civilne družbe se ima Gramsci
očitno za heglovca, toda ko se na strukturno »cerkveno mesto« tovrstne-
ga samodoločanja postavi Marxa, potem Gramsci pritegne njemu, ne
pa Heglu. Nekoliko bolj pazljivemu bralcu vsekakor ne bo ušlo Gram-
sci j evo branje Hegla, ki se mu potihem imputira več kot naivno
dojetje civilne družbe prek nekakšnih »družbenih skupin« (razredov)
ipd.
III.	Gramscijeva želja
Od kod izhajati pri Gramsciju, ko gre za civilno družbo? Gramscijevi
teksti, ki se tako ali drugače ubadajo s kompleksom civilne družbe,
6	Številni indici so, ki navajajo na ugotovitev, da je npr. Marxov pojem
»civilne družbe« fergusonovskega ne pa heglovskega porekla, kot to ponavadi
trdijo številni interpreti. V tem smislu kaže Marxovo bürgerliche Gesellschaft
prejkone prevajati kot »meščansko« ali »občansko«, ne pa »civilno družbo«.
V	zvezi s tem prim. npr. Gary Teeple: Marx's Critique of Politics
(1842—1847), University of Toronto Press, Toronto, Buffalo, London 1984.
7	Tukaj bi se bilo treba nemara vrniti še bolj nazaj v »temačni srednji
vek«, toda naj to na tem mestu zadostuje. Prim. J. Keane v zborniku
»Socialistična civilna družba?«, Krt, 1985.
8	Opere di Antonio Gramsci, Passato e presente: La società civile (Q Vili),
G. Einaudi Editore Torino 1952, str. 164.
63
se že pri površnem branju izkažejo kot izrazito nesistematični, frag-
mentarni, v nekem oziru celo neurejeni. Velika večina interpretov
tega vpijočega dejstva bodisi sploh ne opazi in se ga sploh ne loteva,
ali pa ga ima za nekakšno normaliteto, ki jo pojasnjuje prek »-zunanjih
okoliščin«, prek fašističnosti takratnih dogajanj itd. Zapisi pa, ki so
nastali v ječi, kot da že na sebi potrjujejo tovrstne bolj ali manj ekspli-
cirane domneve.
Ker bomo skušali dati argumente v prid prekinitve tovrstnega branja
Gramsci j a, bomo izhajali iz podmene, da mora obravnava Gramscije-
vega dojetja kompleksa civilne družbe zavrniti samoumevnost in zu-
nanje upravičevanje samega stanja tekstualnih faktov, preseči interpre-
tacijo fragmentarnosti, nesistematičnosti in neurejenosti kot rezultanto
»zunanjih okoliščin« ter se obrniti k notranjemu funkcioniranju ka-
tegorije civilne družbe glede na tekst in kontekste v Gramsciju samem.
Samo naključnega bralca Gramscijevih tekstov lahko preseneti dejstvo,
da je mesto predvidene, točneje za-želene sistematičnosti in urejenosti
tisto, ki tekstu kot-da-uhaja: vmeščeno je v nekakšno transcendental-
nost, transtekstualnost in bi se najraje samoprikazalo kot tekstu
zunanje.
To navidez tekstu zunanje, uhajajoče, pa se na ravni Gramscijevega
teksta upodablja v točkah prikazovanja in pojavljanja »urejene družbe«
oziroma »etične države«, ki ju Gramsci poimenuje tudi »civilna druž-
ba«. Gramscijevega teksta zato v nobenem primeru ne kaže brati
na ravni tistega, kar je avtor dejansko (»resnično«, »pravzaprav«,
»v-bistvu) mislil, temveč zgolj na ravni tega, kar je rekel. Prav tako se
kaže odreči posthumnemu urejanju Gramscijevih kosov v neko smisel-
no, urejeno celoto, ki tako ali drugače zrcali željo tistega, ki išče
»bistvo« v tej ali drugi Gramscijevi parcialni izjavi. To pa pomeni tudi
to, da sklicevanje na »urejeno družbo«, »etično državo«, »civilno druž-
bo« itd. ni nobena »izven mišljenja obstoječa« realiteta, trdna dejan-
skost, ni nič takega, kar bi danemu (torej Gramsci j evemu) tekstu bilo
zunanje, ampak je znotrajtekstualno (čeprav metametodološko) dro-
bovje njegove konstrukcije. Se več, stava tega zapisa je, da kaže
tovrstna mesta iztirjene in hkrati zaželene urejenosti prebrati kot
organizatorje njegovega teksta in jih kot takšne dojeti natanko v ravni
teksta samega: kot simbolizacijo tistega, kar naj bi po nekaterih
določitvah bilo nesimbolizirano. (Mar ni prav v teh točkah presežek
vseh revolucionirajočih, tekstom uhajajočih in na »prakso« se naslanja-
jočih postavitev?)
Potemtakem je odgovor na vprašanje »od kod izhajati pri Gramsciju«
v tem, da je treba izhajati iz same »Gramsci j eve želje«, iz tistega
»etizirajočega«, »urejevalnega« in »urejenega«.
Po našem mnenju se šele potem lahko vprašamo »kaj to pomeni«, se
pravi, kaj civilna družba pri Gramsciju pomeni, kaj pomenita Gram-
sci jeva »urejena družba« ali pa »etična država«... Toda vprašanje
64
»pomena« bomo lokalizirali takole: kaj pomeni za organizacijo teksta,
besedišča, ne pa »za nas«, še manj pa »za dejstva« ali pa za proslulo
»dejanskost«. Torej zgolj glede na to, kako se okoli tega konec koncev
praznega in nezapolnljivega mesta vrtijo druge kategorije oziroma
konstrukti. Ce rečemo z iztekajočo se marksovsko opredelitvijo, gre za
»idealistično« postavitev, ki se ubada z organizacijo branja, ne pa za
»dojetje«, v katerega je že vedno in hkrati apriori investirana in
zakrita »naša želja« prebrati v Gramsciju tisto, kar bi pravzaprav
hoteli prebrati; najti torej tisto famozno »dejansko-st«, »resnično-st«,
za katero se vedno nahajamo »mi«, in sicer kot post-festum prihaja-
joči subjekt, ki ne le da vé, ampak ki ritensko instalira to, kar bi rad.
IV. Žetoniranje s civilno družbo
Skušajmo sedaj slediti Gramscijevi rabi konstrukta civilna družba;
odgovoriti na vprašanje, kaj civilna družba pri Gramsciju je. Pri tem
si bomo pomagali z vpeljavo razlikovanja treh različnih avtorjevih
pristopov ali treh plasti Gramscijevega pristopa k temu problemu.
Poimenovali jih bomo: pozitivistični, kreativistični in revoluconarni.
Najbolj pogosta je tista eksplikativna Gramsci jeva opredelitev civilne
družbe, da je to neko »območje«, ki skuša znotraj širšega «-sistema«
situirati neko ožje območje (podsistema?) — civilno družbo. Tovrstna
mesta so naslednja: civilna družba je območje, ki »deluje brez .sankcij'
in brez taksativnih »obligacij'«, ki pa kljub temu »izvaja kolektivni
pritisk in dosega objektivne rezultate pri oblikovanju navad, načina
mišljenja in delovanja, moralnosti itd... (227).' Prav tako gre za
območje, ki pripada »zasebnim silam« (235), v katerem se lahko »ra-
ziskuje« (245) in znotraj katerega eksistirajo tudi takšni »organizmi«
kot so recimo »stranke« (245). Območje civilne družbe ima svojo »zgo-
dovino« (294), občasno pa v funkciji zgodovine »nastopa« zgodovina
»podrejenih razredov10 (294). Ce se nekoliko bolj obrnemo v notranjost
območja civilne družbe, potem Gramsci trdi, da v njem kar »mrgoli
različnih sil« (236) poleg omenjenih strank pa so tu še »cerkev« (224),
»sindikat« (245) itd.
Izven območja civilne družbe pa se nahajajo tako področje t.i. pro-
dukcije stvari kot tudi »pravo in država« (234).11 Celoviteje gledano je
za prvi, pozitivistični sloj Gramscijevega pristopa značilno, da nastopa
kot avtorska subjektiviteta, ki gleda civilno družbo tako, da do nje
9	Številke ob navedkih pri katerih ni nadaljnjih opredelitev označujejo strani
v slovenski izdaji Gramscijevih izbranih del.
10	Gledano z vidika tematizacije novih družbenih gibanj, je mogoče najbolj
plodno polemično razmerje z Gramscijem vzpostaviti na treh točkah: kon-
ceptu strank in Partije, točki osvajanja oblasti ter delokracijskem »izhodu«
v marksovsko pobočje samoosvobajanja dela in/ali delavskega razreda.
11	Dokaj koncizno izpeljavo kritike civilne družbe pri Gramsciju kot skupka
»družbenih razmerij, ki leži med ekonomsko strukturo in državo«, lahko
najdemo v John Urry: The Anatomy of Capitalist Societies, Macmillan
Press 1983.
65
ohranja neko distančno razmerje. To je tudi razumljivo, kajti gre za
poskus pristopa k tistemu, kar že je, investicijski učinek želje spre-
minjanja pa je še boljkone zabrisan. Poleg »pozitivističnega« sloja ob-
ravnave civilne družbe kot »območja«, v katerem se Gramsci pojavlja
kot raziskovalec obrnjen k svojemu »materialu«, sta pri njem prisotna
vsaj še dva.
Naslednjemu bomo rekli kreativistični, kajti v tem sloju gre za plodno
(tudi v umetniškem smislu) produkcijo sinonimov in simbolov, ki bfnaj
bolj osvetlili civilno družbo: rekli bomo — jo prešili. Tukaj Gramsciju
civilna družba že funkcionira kot »znak«, točneje kot žetonček, ki se
po potrebi lahko izenači npr. s »hegemonijo« (223) ali pa z »zaseb-
nim' aparatom ,hegemonije'«, kot taka pa civilna družba nastopa kar
kot del »vladnega aparata« (234/235). »Izvajati hegemonijo« pa zanj
pomeni isto kot »ustanoviti državo« (276). Tudi najboljši »pomen demo-
kracije« po Gramsciju lahko dobimo, »če ga povežemo s pojmom
,hegemonije'« (259) itd. Ce smo prej skupaj z Gramscijem zatrdili, da
sta »pravo in država« izven območja civilne družbe, potem v ravni
njegovega kreativističnega prijema to preprosto ne drži več. Kajti sedaj
je k tej zadevi treba pristopiti bistveno drugače, na delu je že dialekti-
ka. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da je civilna družba »tudi
sama ,država'« oziroma še bolj natančno, da je »pravzaprav država
sama« (235). Nekaj podobnega se zgodi tudi na tistih mestih, kjer ci-
vilna družba nastopa kot »urejena družba«, »etična« in celo »kulturna
država« (231). Skratka: investicije revolucionarnega pogleda so tukaj
že močno na delu, žetoniranje s kategorijami in pojmi, ki to prenehajo
biti in zafunkcionirajo kot konstrukti, pa postaja vedno bolj pogosto.
Ker je država pri Gramsciju dojeta kot tista, za katero se predpo-
stavlja, da je »podvržena težnji po odmiranju«, je civilna družba dalje
tudi sinonim za »urejeno družbo« ali »etično državo« (237). Prav točka
»odmiranje države« je ključnega pomena za dojetje civilne družbe pri
Gramsciju, ali z njegovimi lastnimi besedami rečeno, to je »vprašanje
temeljnega pomena« (237).
S tem smo prišli na rob tretjega sloja (pristopa), ki se od kreativistič-
nega najbolj razlikuje v točki vpeljave revolucionarnega subjekta in si-
cer tako v raven teksta (ki ga potem organizira na popolnoma odkrit na-
čin) kot tudi v tisto drugo plast, ki je tako značilna za revolucionizme
— »dejanskost«, in v kateri gre za ta ali drugačna preseganja in/ali
ukinjanja. Če na kreativistični ravni Gramsci vstopa v svoj tekst kot
tisti, ki ve (npr., da je civilna družba hegemonija), potem v tej revo-
lucionarni ravni zafunkcionira še kot tisti, ki ve, kaj je treba storiti
znotraj tega, kar bojda je in seveda kot tisti, za katerega se predpo-
stavlja da ve, kaj bi se iz vsega tega lahko »praktično«12 izcimilo.
12 Ne gre spregledati, da je Gramsci eden prvih »filozofov prakse« v smi-
slu, v katerem smo se z njim srečali na prelomu iz šestdesetih v sedem-
deseta leta.
66
Za ta način in sloj obravnave (vseh) vprašanj in potemtakem tudi
civilne družbe, je značilno, da je absoluten, torej nevprašljiv. Za ci-
vilno družbo to pomeni dokončno osamitev in utrditev v tako ali druga-
če manipulatibilen žetonček, ki se ga lahko »misli-« s stališča, ki abso-
lutu najbolj ustreza. Ena takih nosilnih obravnav civilne družbe je
tista s stališča »razreda, ki prikazuje samega sebe kot zmožnega asimi-
lirati vso družbo« (234).13 Samo kolikor je civilna družba mišljena iz
tega onstranskega pogleda na svet, je (prav ta civilna družba) sposobna
tudi česa takega kot je »vase vsrkati državo in pravo kot nepotrebna,
ker sta izpolnila svojo nalogo« (234).
Seveda je te besede mogoče izreči zgolj na ravni tistega, za kar se
predpostavlja, da bi lahko bilo (če bo). Da pa bi prišlo do tega, kar
bi po definiciji lahko bilo, je v pobočju določanja civilne družbe
treba storiti še nekaj pomembnejših operacij, med katerimi bomo
omenili le ključno gesto. To je instalacija aprioristične strukture v
zgodovino, poskus, da se ji vdahne življenje. Za to je h konstruktu
civilne družbe treba postaviti njegovega drugega, njegov plesni par,
pri Gramsciju sfero »političnega«. Tako je npr. treba civilni družbi
prišteti »politično družbo«, če hočemo dobiti »državo« (237),14 pri
čemer kaže »politično družbo« zapopasti kot »oklep prisiljevanja«
glede na »civilno družbo ali hegemonijo« (237). Toda tudi tokrat je
treba razlikovati »,civilno družbo'« od »civilne družbe« (294).
Med politično in civilno družbo pri Gramsciju obstaja tudi »boj«.
Po eni strani se lahko govori o »razkolu« (261) med tema dvema druž-
bama, po drugi pa tudi o medsebojnih »organskih odnosih« (294). Ti
organski odnosi pa v »svoji konkretnosti« (!) rezultirajo v »temeljni
zgodovinski enotnosti«, ki je vedno »zgodovinska enotnost vodilnih raz-
gledov«, ki »poteka v državi« (294) itd., itd.
Z znotrajtekstualnimi izpeljavami Gramscija, ki smo se jih tukaj le
obrobno oprijeli, bi lahko pleteničili v neskončnost. Konec koncev je
to bilo že nemalokrat storjeno in nemara bo tudi v prihodnje.
Toda tovrstno javno opravilo se nam ne zdi ne »koristno« in ne
nujno. Po rezultatih našega branja sodeč, se znotraj Gramscijevega
mišljenja enostavno ne da zagrabiti pomena civilne družbe (hudo
podobno je tudi z drugimi kategorijami/konstrukti) in odgovoriti na
vprašanje »kaj-to-je«. Enostavno zato, ker je to tisto, kar »ni« — in ker
tega ni. Tudi s pomočjo »kategorij« in kategorialnih sklopov, ki se
nahajajo »v orbiti« civilne družbe (hegemonija, politična družba,
etična država, urejena družba, kulturna družba, razred, država-raz-
13	Tovrstnih hokus-pokus semoubeseditev delavskega razreda (»prikazovanje
samega sebe«) bi se pri Gramsciju lahko nabralo za lep kupček. Seveda gre
za konstitutivno slepo polje glede na mesto delavske simbolizacije, glede na
producenta »pomenov« in (samo) prikazovanj a delavskega razreda. Na Partijo
torej, ki jo Gramsci iz svojega zornega kota enostavno ne zmore misliti; zato
pač, ker prav ta piše skozi njegovo roko in misli z njegovo glavo.
14	Na nekem drugem mestu Gramsci kategoriji »država« in »politična družba«
(294) rabi kot sinonima.
67
red ...) se tega pač ne da storiti. Enak rezultat dobimo tudi, če gremo
raziskovat plat tistega, kar civilna družba ni. Kakorkoli obrnemo, gre
za »neulovljivo stvar«. Edino, kar se iz tovrstnega mučnega in dolgo-
trajnega početja lahko izcimi, je sklep, da gre za neko verižno linijo
povezav vseh kategorij, za neskončno baterijo označevalcev, drsenje
pomenov... Značilnost delovanja Gramscijevega teksta je ta, da vse
kategorije sicer napotujejo na neko pozitivno določitev, da pa obenem
v svojem »jedru« stojijo na neki negativiteti, ki nas in kategorije s
katerimi eventualno imamo opravka, napotuje nekam dalje: točneje
naprej-k-nečemu.
Kakorkoli že, v tej točki bomo civilno družbo pri Gramsciju določili kot
zaželjeno, celo nujno (izrečeno seveda z železne pozicije prilaščanja
svobode) konstrukcijo projekta (pre)ureditve družbe, vzpostavitve nove
(civilne) združbe.
V. Odmiranje države
Najbrž je prav v revolucionističnem sloju Gramscijevega obravnavanja
civilne družbe, ki je fundamentalen za poprejšnja dva, ključna tista
podmena, v kateri nastopa nek razred, ki da je (brez ostankov?) »zmo-
žen asimilirati vso družbo«.15 Se več: ne gre toliko za podmeno, kolikor
za perspektivo, pogled, od koder se vse nakazuje in nastavlja kot
možno, priročno, spremenljivo in od koder se z vsem lahko manipu-
lira: tudi s takimi strukturami kot so »vsa družba« ali pa »država in
pravo«. Pri tem pa sploh ne preseneča dejstvo (strateško ali taktično?)
dvostopenjske asimilacije.16 Najprej bi naj »razred« domnevno občega
vsrkal »vso družbo«, nato pa bi naj ta združba razreda in vsrkane
družbe (ki se ji šele v trenutku izpeljanega vsrkanja »vse družbe« lahko
reče, da je civilna«!17) požrla še »državo in pravo«! Ceš da sta »nepo-
trebna, ker sta izpolnila svojo nalogo« (234)!
Ortodoksno rečeno: »prava perspektiva« Gramscijevega postavljanja
civilne družbe je odmiranje države (ukinitev je nemara začasno dana
v oklepaj in dojeta kot rezultat odmiranja). Natanko tukaj po našem
mnenju kaže pristopiti k razvozlavanju vseh drugih pomenov, ki so
prilepljeni na ta kompleks. Na enem najbolj konciznih mest v tem
oziru avtor pravi, da bi naj prav »izrazi ,etična država' in ,civilna
družba' pomenili, da je bila ta ,podoba' države brez države pred očmi
največjih znanstvenikov politike in prava« (237, Podč. T. K.). Tu je
15 Ker se v tem tekstu ne nameravamo spuščati v partijsko-religiozna vpra-
šanja, bomo namenoma abstrahirali ozadje »razreda, ki je zmožen asimi-
lirati vso družbo«, se pravi Partijo gramscijansko kolektiviziranih intelek-
tualcev.
14 Seveda gre za strukturalno (četudi obrnjeno) vzporednico dvofazni revo-
luciji: najprej buržoazna, potem pa še socialistična.
17 Natanko od tod bi kazalo izpeljevati tako Gramscijevo povezavo civilne
družbe (prek hegemonije) s pravšnjim »pomenom demokracija« kot tudi
njegovo (prek Marxa) navezanost na Fergusonov (ne pa Heglov) pomen
konstrukta civilne družbe.
68
skorajda povsem jasno, kako Gramsci postavlja civilno družbo in
kam, v katero smer namerava izpeljati svoje nastavke. Na enem
mestu so zbrani vsaj tile elementi: Marx, Engels (delno tudi Lenin) ter
kot nosilno to, kar bi lahko imenovali »leseno železo«: odmiranje drža-
ve, ki jo Gramsci imenuje »država brez države«.
VI. Mehka varianta
Toda ker je bil Gramsci v svojih revolucionizirajočih teoretizacijah
obrnjen bolj proti »nadstavbnim dogajanjem«18 svojega časa, se utegne
zazdeti, da njegov delno razdrobljeni ontologizem ni s tega sveta: kot
da bi ne bil — če se nekoliko pritlično izrazimo — podkleten z ontolo-
gijo dela, kritiko politične ekonomije itd. Toda temu ni tako. Celo
obdobje njegovega substancialnega snovanja (faza svetov in sicer-
šnjih naskokov na kraljestvo dela) je bilo (in tako je tudi ostalo)
posvečeno delavskemu razredu (klasično dojetemu kot producentu
stvari), »kolektivnemu človeku« in/ali »človeku-kolektivu« (254) itd.
Ena najbolj dognanih definicij s tega pobočja pa je nemara tisto mesto,
kjer stopi ontologija dela na piano v najbolj goli obliki: »vsak razred
je«, pravi Gramsci, »v bistvu ekonomsko dejstvo« (276). Od tu naprej
bi bilo treba nadaljevati pot znotraj te(le)ologije dela, toda to je opra-
vilo, s katerim se bodo najbrž ubadali tisti, ki so bodisi bolj pristojni
za ta vprašanja ali tisti, ki se s to včerajšnjo kategorialno mrežo že
vedno trudijo ujeti duha vpričnega časa.
Gramscijeva hegemonija je (konstruktivni) revolucionarni rez v Marx-
ovo strukturo revolucije, kajti s to potezo je vpeljano tako drugačno
dojemanje oblasti19 kot tudi drugačne poti in načini njenega zavze-
tja. Na točki »osvajanja oblasti«, ki je skupna vsej revolucionarni
in revolucionizirajoči srenji zadnjih dveh stoletij in ki se krha prav v
teh naših dneh, je Gramsci s hegemonijo razdelal ne le koncept
»mirnega prihoda na oblast«, ampak kar obrnil sam koncept »revolu-
cionarne graditve.«
Gramscijeva zapoved je: najprej kulturno, mirno, intelektualno,
globinsko, vsebinsko ... spreminjanje razklane družbe, njen prehod v
združbo bolj ali manj individualno svobodnih (in srečnih) uživalcev
tostranskega raja in šele nato prevzem oblasti kot končno dejanje
ukinjanja države. Zato je po našem mnenju za Gramsci j a mogoče reči,
da je »Marx z drugimi sredstvi«,20 neka drugačna načinovnost, ki pa je
18 Od tod izhaja Gramscijeva aktualnost, zaradi katere so nekateri (npr.
Paul Piccone) pripravljeni govoriti o osemdesetih letih kot o neke vrste
gramscijanskem teoretičnem desetletju.
" Najbrž je to razlog za bolj pogoste in po našem mnenju spodletele poveza-
ve med Gramscijem in Foucaultom. Spodletele, kajti Foucaultova koncepcija
oblasti je strogo znanstvena, se pravi, da sploh »ni s tega sveta«.
20 Razumljivo je, da Gramsci, ki za artikulacijo svoje pozicije sicer še vedno
rabi sintagmo »skupne umetnosti komandiranja« (gre za »komandiranje«,
ki to — po njegovem — ni) v času, ko je že lahko pripoznal vsaj nekatere
učinke rajanja osvobojevalne revolucije po Rusiji, in ki je obenem bil
69
še vedno cepljena na stari substancializem razodtujitve. Prav ta dru-
gačna načinovnost se nam kaže kot vprašljiva z dvojne distance. S
tiste časovne, zgodovinske, ki se nanaša na »rezultate socialističnih re-
volucij« in z »ontološke«, katere obrat nastopi s tematizacijo novih
družbenih gibanj glede na točko »osvajanja oblasti«. Ne samo vprašlji-
va, ampak tudi veliko bolj nevarna.
Ce je Marxov zgodovinski materializem za današnji čas že pregrob
in se pač »po naravi stvari« vsakokrat ustavlja znotraj grobih in neraz-
vitih okoliščin industrializacije in industrializma, potem to ne velja
za obliž, ki ga je temu substancializmu prispeval Gramsci. Nasprotno:
mehka, bolj umirjena in veliko bolj korenita varianta revolucionarne-
ga spreminjanja vsega obstoječega je v toliki meri sprejemljiva, da ji
podležejo celo podkovani akterji sodobnosti kot sta npr. C. Mouffe
in E. Laclau in še kdo.21
Verjetno je prav ta nova Gramscijeva načinovnost, ki jo je vpeljal
v osrčje zgodovinskega materializma, ne da bi pri tem kakorkoli priza-
del njegov ontologizem (nasprotno!), tista, ki v današnejm času omo-
goča sklicevanje nanj tako ortodoksom kot tistim, ki so (pač glede na
okoliščine, kot se temu reče) vedno bolj »fleksibilni marksisti«, kakor
tudi široki paleti revolucionistično in substancialistično usmerjenih
akterjev novih družbenih gibanj.22
Kot komunikacijski medij, kot prostor pogovora in tudi »izmenjave
mnenj (če že ne gre drugače) med sodobnimi dialoškimi potenciali, tudi
znotraj nam dane združbe, je Gramsci lahko več kot ploden.
Toda plodnost te vrste v nobenem primeru ne bi kazalo zamenjevati
z »graditvijo perspektiv«, najmanj pa z graditvijo tistih perspektiv, ki
se nanašajo na »vso družbo«. Kajti obstaja resna nevarnost, da Gram-
scijeva perspektiva, ki je še kako posebna in v nekem oziru celo
»posebnjaška«, postane prisilni jopič »vse družbe«. To seveda najbolj
živa priča tudi nekega drugače obarvanega revolucionizma, nimogel spre-
jeti kaplarskega načina komandiranja: », Abstraktno dojet' organski cen-
tralizem s kaplarsko komando je poslanec nekega mehaničnega poj-
movanja zgodovine in gibanja itd«. (Note sul Machiavelli, sulla Politica e
sullo Stato Moderno, G. Einaudi Editore, Torino 1955, str. 217 — Centralismo
organico). Sprejel pa je »komandiranje vseh«, ki se mu sploh več ne kaže
kot »komandiranja«. Tukaj še zdaleč ne gre za razmišljanje, ki bi imelo
Gramscija npr. za »Lenina Zahoda«, kot to občasno trdijo skeptiki (prim,
npr. v Christopher Pierson, Marxist Theory and Democratic Politics, Polity
Press, Cambridge 1986), ampak za poskus osvetlitve nekaterih potlačenih
točk pri Gramsciju, ki v pogojih vladavine tega ali drugega substancializma
ne samo ne pridejo na dan, ampak se ta substancializem prav na njihovi za
molčanosti in prepovedanosti vedno znova oplaja ter širi svoje sicer že dalj
časa osmojene peruti.
21	Prim, njuno delo Hegemony and Socialist Strategy: Towards a Radical
Democratic Politics, Verso, London 1985.
22	V nekem provokativno in tudi robato napisanem tekstu Norman Geras
slednje določa kot tiste marksiste, ki jim navkljub lastnim namenom in
poskusom ne uspe prenehati biti to, kar so. Prim. New Left Review 163,
May/June 1987.
70
drži za tiste združbe v katerih se Partija še vedno ni naučila razliko-
vati ne od države in ne od družbe, kaj šele, da bi razlikovala med druž-
bo in državo.
Mar ni natanko Gramscijeva misel tista, po kateri se nekdanje po-
tencialno obče (ki pa je že zdavnaj pokazalo svojo po-sebnost in celo
za-sebnost) udejanja kot obče prav s tem, da je zmožno (v kar ne gre
dvomiti) posrkati »vso družbo« in na daljši rok ukiniti tako državo
kot tudi pravo?
Nekoliko cinično rečeno: čeprav je ta izid že na ravni definicije ne-
mogoč, ker se ne da ukiniti države in prava, ki jih pač ni, pa natanko
zaradi tega obstaja prav možnost početja nemogočega. Saj je početje
nemogoča ključna poteza dvestoletnega obdobja revolucij, od katerega
se bo pač treba tako ali drugače posloviti.
VII. Čemu Gramsci?
Nekaj zloveščega je na empirično preverljivem dejstvu, da so se —
seveda gledano iz današnjega zornega kota — prav številne domnevno
»naj-teorije« skorajda po pravilu uresničevale natanko v najmanj »naj-
-okoliščinah« oziroma tam, kjer to same niso želele. Tako se je recimo
najbolj progresivnim zastavkom Marx-Engelsove teoretizirajoče revo-
lucionarne drže pripetilo, da so se na krivi in ne dolžni udejanjili v
okoliščinah, ki jih je Lenin enostavno poimenoval z »najšibkejši členi«.
Nekaj podobnega se je, kot vse kaže, prislinilo tudi Gramsciju, avtorju,
ki še vedno velja za enega vodilnih teoretikov marksovskega obrata
znotraj zakonitosti razvitega sveta. Saj se je meni nič tebi nič upodobil
v drži francoske hegemonizirajoče desnice.
V izjemno redkih točkah streznitve in »spogledovanja s samim seboj«
se nosilci najnaprednejših zastavkov sprašujejo približno takole:
Zakaj se Marxova (in Engelsova seveda) misel 11. teze o Feuerbachu
(seveda gre za tezo, ki je bila eksplicite oblikovana vsaj že med fran-
cosko revolucijo) ni udejanila v razvitem svetu, ki mu je bila namenje-
na oziroma zakaj ni npr. italijanskim komunistom (ali pa razpadlemu
evrokomunizmu) uspelo udejaniti Gramscijevega koncepta (svoje želje
torej), ampak se je to zgodilo v najnerazvitejših okoljih in v kontek-
stih desnice? Številne te(le)ologizirajoče odgovore na ta vprašanja
naj tukaj nadomesti zgolj obrat samoumevnega vprašanja: kaj je
bilo takšnega znotraj struktur nerazvitega sveta, da je kar hlastalo po
Marxu, kaj je takega pri neki sodobni desnici, da se upodobi kot
gramscijanska struktura, oziroma kaj je tisto znotraj Marxa in Gram-
scija, kar omogoča tovrstno inkarnacijo, kar sprevrne spodletelost sre-
čanja in ga postavi kot dejstvo uspelosti?
Ker nam tukaj ne gre zgolj za akademska postavljanja in ker se nismo
pripravljeni sprenevedati glede na to, kar je, moramo zastaviti še
eno, sklepno vprašanje: Kaj je takega na sodobni jugoslovanski (še
71
posebej slovenski) družbenopolitični sceni (ne politični, ker so socia-
lizmi, samoupravljanje pa še posebej, združbe, ki se najpoprej nastav-
ljajo na prepovedi političnosti), da mora poklicati na pomoč Gram-
scija? Kje in kaj je želja, ki se samoudejanja in samoprebira v Gram-
scijevem opusu?
Eno varianto možnih odgovorov lahko skiciramo tudi takole: gre za
situacijo, za katero so značilne:
1.	eksistenca subjektoidne strukture, ki se ne more več obnavljati
skozi surovo, ekonomistično (v smislu industrializirajoče) sklicevanje
na herojstvo kraljestva dela;
2.	uhajanje legitimnosti subjekta delavskega razreda (eskapizmi, ab-
stinence, štrajki, labinski še posebej);
3.	nizka stopnja izkoriščenosti (v dobesednem pomenu transmisijske
eksploatacije) že obstoječih hegemonizirajočih struktur;
4.	splošen razpad integracijskih dejavnikov in struktur in sicer tako
tistih produkcijskih kot tudi kulturnih, nacionalnih in državnih (v stro-
gem pomenu socialistično državnih, se pravi državno odmirajočih). tja
do športnih in vzgojnih;
5.	pojav novih družbenih gibanj, ki skušajo (z)graditi neko novo in
tudi široko pripoznano pozitivno koncepcijo civilnega, sekulariziranega
bivanja.
Kaj lahko tukaj stori Gramsci?
ad. 1. S konceptualno revizijo Marxa, v kateri je težišče boja za svetle
cilje delavskega razreda premeščeno iz sfere ekonomije (produkcija
stvari) v pobočje produkcije ljudi (simbolna ekonomija), lahko Gram-
sci očisti in pomladi subjektoidno strukturo tako, da lahko le-ta po-
tegne nove sokove iz tistih pobočij združbe, ki še niso tako izsesana
kot se je to pripetilo kraljestvu dela (deviza »notranjih rezerv« siste-
ma);
ad. 2. Gramsci omogoča razširitev koncepta delavskega razreda čez
vse meje »delovnih ljudi«, kajti pri njem v čisti obliki nastopi etična
in estetska drža creatio ad absurdum. S tem se seveda minimizirajo
nerodni učinki spodletele osnove (odpenjanje, neposlušnost delavskega
razreda) in obenem vzpostavlja nova legitimiteta bolj mehke razvojne
vizije združbe znanja. Skratka nastopi novo prešitje, ki zbledelo sub-
jektoidnost popleska z lepšimi, bolj živimi barvami sodobnosti (deviza
»demokratizacije«) ;
ad. 3. Kolektivnost subjektoidne hegemonizacije lahko poglobi in spra-
vi k ponovnemu življenju le Gramscijev individualizem vsakega posa-
meznega intelektualca kot voditelja in razsvetljevalca par excellence.
Tisto torej, kar se Kardelju skozi koncept subjektivnih sil ni posre-
čilo prav zaradi premajhne individualizacije. Gramscijeva ritenska
72
ureditev kolektivnega intelektualca se na ta način seveda pojavlja
kot organska rezultanta, subjektoidnost pa se šele razcveti. Kajti
sedaj ni več zgolj izhodišče, ampak tudi (in predvsem) rezultat (deviza
h »neizkoriščenih potencialov« sistema);
ad. 4. Gramscijev koncept hegemonije, etične države, urejene in kultur-
ne družbe je kakor nalašč izmišljen prav za pogoje razpadajoče se pred-
kriznosti. Vbljublja namreč natanko tisto, kar manjka: organski boj
kolektivizirajočega, a obenem individualnega intelektualca na vseh po-
dročjih in ravneh: od obnove moralke dela (kajti brez osnove delovne
družbe si Gramsci ne zna predstavljati v-red-spravljene-družbe) prek
absolutno predanega angažmaja v vseh ideoloških aparatih države tja
do zavzete dejavnosti osveščanja v zadnjem vrtcu in političnega uspo-
sabljanja vsake Leninove kuharice v vzorno silo hegemonije novega
delavskega razreda in seveda nove civilne družbe — tokrat zares
socialistične;
ad. 5. Sele z Gramscijem je na najboljši mogoči način mogoče vzposta-
viti absolutni substancializem kolektivnega subjekta. Kajti koncept
(nove) civilne družbe je tudi njegov vrtiček, nova družbena gibanja
bi kot gibanja (nove) civilne družbe prav tako pripoznal. Ce je potrebno
tudi podprl. Seveda vse to in še marsikaj drugega pod enim pogojem:
če in kolikor gre za vrtenje filma, v katerem imajo glavno vlogo kolek-
tivizirani intelektualci, hegemoni in pa dolgoročni interesi tistega dela
družbe, ki so po definiciji obči.
Toda to je žal zgolj vnovični obrat v začetek. Od tod pa se odpira po-
treba po nekem novem Gramsciju ... in tako v slabo neskončnost.
Zato bo sklep tega zapisa takšen: vpeljava kritičnega Gramscijevega
miselnega konstrukta kot morebitne paradigme za nastavitev struk-
ture in razvoja vprične družbe je (vpeljava projekta, ki je in ki je že
bil. To trditev se da najbolj preprosto upodobiti skozi razvoj ene
ključnih točk civilne družbe v dani zgodovini slovenske družbe: skozi
oblikovanje OF, njeno funkcioniranje, njeno organsko samoukinitev v
SZDL ter v samoblokadi SZDL, ki smo ji priča. Do tega, kar se je
zgodilo z OF/SZDL (ki je civilna družba in politična država v malem,
država brez države, bi rekel Gramsci) ni prišlo zaradi odsotnosti gram-
scijanskega duha, ampak prav zaradi njegove prisotnosti. Kajti koncept
subjektoidne hegemonije, pa naj bo še tako zelo izpeljan skozi konsenz,
nikdar ne bo mogel postati koncept substancialne hegemonije Zakona,
funkcioniranja ustavnosti.
Literatura :
Crozier, M. J. (in drugi), The Crisis of Democracy, Copyright 1975 by The
Ttilateral Commision;
Geras, N., Post Marxism?, New Left Review 163, May/June 1987;
Gramsci, A., Izbrana dela, CZ, Lj. 1974;
Note sul Machiaveli, sula Politica e sullo Stato Moderno, G. Einaudi
Editore, Torino 1955;
73
Opere di A. Gramsci, Passato e presente: La cosietà civile (Q Vili), G. Einau-
di Editore, Torino 1952;
Jalušič, V., »Žensko vprašanje« kot izvržek, Problemi, Lj. št. 9/86;
Mouffe C. — Laclau E., Hegemony and Socialist Strategy: Towards a Rádical
Democratic Politics, Verso, London 1985, Hegemonija in socialistična stra-
tegija, Analecta, Lj, 1987;
Offe, C., Družbena moč in politična oblast, DE, Lj. 1985;
Pierson, C., Marxist Theory and Democratic Politics, Polity Press, Cambrid-
ge 1986;
Teeple, G., Marx's Critique of Politics (1842—1847), Universisty of Toronto
Press, Toronto, Buffalo, London 1984;
Urry, J., The Anatomy of Capitalist Societies, Macmillan Press, 1983;
Zbornik, Socialistična civilna družba?, Krt, Lj. 1985.
74
Chatal Mouffe
Sistem seks/spol in diskurzivna
konstrukcija podrejanja žensk
Problem
Predstavila bom nekaj razmišljanj o tem, v čem vidim nalogo socia-
lističnega feminizma tako v teoretskih kot v političnih pogojih. Med
socialističnimi feministkami obstaja široko soglasje glede cilja njiho-
vega boja: oblikovanje družbe brez razredne in spolne dominacije.
Vendar pa je odprto vprašanje sredstev, ki jih je treba uporabiti in
vprašanje razporeditve prioritet.
Po prepričanju nekaterih mora biti danes glavna naloga izdelava teori-
je, ki bi pojasnila nujne zveze med kapitalizmom in podrejanjem žensk.
Dokazujejo, da je mogoče samo na tej osnovi utemeljiti politično enot-
nost, ki je potrebna za feministični in socialistični boj. Ta linija raz-
mišljanja hoče razmejiti svoje stališče od ortodoksnega marksizma in
njegovega razrednega redukcionizma, hkrati pa se izogniti spolnemu
redukcionizmu radikalnega feminizma, ki postavlja prvotni biološki
antagonizem med spoloma za izvor vseh drugih oblik zatiranja. Zatira-
nje žensk je prikazano kot posledica njihovega položaja — z upošte-
vanjem dveh struktur dominacije, ekonomske razredne strukture
kapitalizma in seksualne hierarhije patriarhata, ki zagotavlja moško
dominacijo nad ženskami. Vsi poskusi izdelave take teorije »kapita-
lističnega patriarhata« so se izkazali kot nezadostni. Najpogostejša te-
žava je bil problem združitve konceptov, ki prihajajo iz tako različnih
problematik, kot sta marksizem in radikalni feminizem. Več avtorjev je
* The Sex/Gender System and the Discursive Construction of Women's
Subordination, objavljeno v Rethinking Ideology, Argument-Sonderband AS
84, str. 139—143, del tega teksta pa je bil, čeprav predelan, objavljen v knjigi
Hegemonija in socialistična strategija, Analecta 1987, str. 100—101.
75
skušalo redefinirati koncept patriarhata tako, da bi bil združljiv z
marksistično analizo, na primer z njegovim preformuliran jem v pojme
»družbenih razmerij reprodukcije«, kar pomeni izpeljavo spolne hierar-
hije iz razmerij, ki temelje na moški kontroli ženskega dela in repro-
duktivnih sposobnosti, ne pa na biologiji. Ta razmerja, institucionali-
zirana v družini, bi naj igrala odločilno vlogo v reprodukciji kapita-
lističnega načina produkcije. Takšna analiza je prikazana kot zgo-
do vinskomaterialistična analiza patriarhata, vendar pa nujne zveze
med kapitalizmom in patriarhatom sploh ne pojasni.
Glavni problem vseh različnih verzij teorije »kapitalističnega patriar-
hata« je ta, da predpostavljajo enoten pojav, imenovan »zatiranje
žensk«, ki ga obravnavajo kot učinek vzroka, ki bi ga morala pojasniti
teorija. Toda takšna pozicija implicira, da že obstaja dan enoten sub-
jekt »ženska«, ki je zatiran z različnimi mehanizmi. Po tem pojmova-
nju je enotnost danega subjekta konstituirana z »biti ženska«. Zato
je ženska dojeta kot biološko in psihološko dana. Vendar takšno sta-
lišče nasprotuje najpomembnejšem uvidu feminizma: vztrajanju na
družbeni konstrukciji moškosti in ženkosti in zato je večina sociali-
stičnih feministk ne bi sprejela. Zagovorniki tega stališča ne vidijo,
da je sprevid povzročil prav način, na katerega postavljajo problem in
ne dojemajo, da je — da bi se izognili esencializmu — potrebno zapu-
stiti problematiko »zatiranja žensk« in formulirati vprašanje na čisto
drugačen način.
Sistem seks/spol
Mislim, da je najbolj zanimiva smer za feministično teorijo prouče-
vanje poti, po kateri je podrejenost žensk konstruirana v različnih
praksah, diskurzih in institucijah, kar imenujem sistem seks/spol.
Pojem je predlagala Gayle Rubin.1 Definira ga kot »splet ureditev, s
1 Tekst Gayle Rubin, ki obravnava sistem seks/spol je pri nas preveden
v zborniku Antropologija žene, Prosveta, Beograd 1983, pod naslovom Trgo-
vina ženama. V originalu je izšel v knjigi Toward an Anthropology of women,
izd. Rayna R. Reiter, Monthly Review Press, 1975, pod naslovom The Traffic
in Women: Notes on the ,Political economy' of sex.
Zaradi nerazlikovanja med sex in gender v slovenskem jeziku je na tem me-
stu uporabljeno razlikovanje, ki ga je v prevodu Hegemonije in socialistične
strategije E. Laclau in C. Mouffe uvedla Jelica Šumič-Riha. Naj v pojasnilo
dodam še približek razumevanja zelo nejasnega koncepta razlikovanja med
sex in gender pri Gayle Rubin, ki ga povzetek Chantal Mouffe za naš prostor
ne pojasni v zadostni meri: Seks (sex) v tej konstrukciji pomeni »specifično«
(»biološko«) razliko med spoloma, medtem ko spol (gender) pomeni »druž-
beno pogojeno razliko«, ki je večinoma opredeljena z moško dominacijo.
Gayle Rubin v omenjenem tekstu govori o viziji »androgine družbe brez
spola (gender) — identitete po spolu — čeprav ne brezspolne družbe«, o
osvoboditvi oblik seksualnega izražanja« in »osvoboditvi od spon spola (gen-
der)« (op. prev.).
76
katerimi družba transformira biološko seksualnost v produkte člove-
ške dejavnosti in v katerih se te transformirane seksualne potrebe
zadovoljujejo«.
Tak sistem ne definira samo značilnosti »moškosti« in ženskosti«,
temveč tudi tipe razmerij med njima, ki so lahko egalitarna, z moško
ali žensko dominacijo, pač glede na to, kako je tip hierarhije postav-
ljen. V večini znanih družb obstaja sistem seks/spol z moško domina-
cijo, toda takšna delitev je vedno družbeno nastala in ni produkt biolo-
ških razlik.
Koncept seks/spol je mnogo bolj ustrezen kot koncept »patriarhata«
ali »družbenih razmerij produkcije«. Jasno kaže na to, da je problem
pot, po kateri je ženska konstruirana qua ženska kot nujno podre-
jena zaradi anatomskim razlikam pripisane razvrednotujoče koncep-
cije »ženskosti«. Mislim, da je koncept sistema seks/spol centralen
za feministično teorijo in da bi bilo treba analizirati institucije, prak-
se in diskurze, v katerih se konstantno producira in reproducira. To
pomeni proučevanje produkcije spolnih razlik (gender differences)
v vseh družbenih praksah, kjer obstaja razlika med moškim in žen-
skim kot pertinentna, vključno z ekonomskimi, kulturnimi, politični-
mi in zakonskimi tipi praks, pa tudi družino in posebej poljem sek-
sualnosti. Nekatere feministke so sprejele koncept sistema seks/spol,
toda prikazujejo ga kot ideološki izraz spolne delitve, ki naj bi bila
predhodna in lokalizirana drugje. Takšna interpretacija je nevzdrž-
na, ker ostane znotraj ekonomistične problematike razlikovanja baza/
/superstruktura. Ne obstaja nobena spolna delitev, ki bi bila izraz
predhodnega antagonizma. Po drugi strani implicira naša zamisel poj-
movanja spolne delitve kot učinek sistema seks/spol in v tem se
razlikuje od koncepcije časopisa m/f.
Medtem ko se strinjam z njo kar se tiče nasprotovanja ideji o izvir-
ni spolni delitvi, ki bi se à posteriori reprezentirala v drugih druž-
benih praksah, pa menim, da je pomembno priznati nerazlikovano
delovanje v vseh konstrukcijah spolne razlike kljub njihovi razno-
vrstnosti in heterogenosti: vse konstruirajo žensko (the feminine) kot
podrejeni pol moškemu (the masculine). Prav zaradi tega tudi lahko
govorimo o sistemu seks/spol, katerega sistematični učinki konsti-
tuirajo spolno delitev. Kljub njihovi heterogenosti, diskurzom in prak-
sam, niso izolirani, temveč so konstituirani v medsebojnih razmer-
jih in reagirajo drug na drugega. Zato lahko producirajo skupni
učinek.
Ne gre za to, da bi trdili, da obstaja en sam vzrok za podrejenost
žensk, pač pa za to, da bi pokazali naslednje: ko je vzpostavljena
konotacija med ženskim seksusom (female sex) in ženskim spolom
(feminine gender) fiksirana in so ženskemu spolu (feminine gen-
der) pripisani posebni atributi, ta »imaginarni označevalec« produ-
77
cira zelo konkretne učinke v različnih družbenih praksah. Tako ob-
staja močna korelacija med »podrejenostjo« kot splošno kategorijo,
ki zajema skup pomenov, ki konstituirajo ženskost in avtonomijo,
in neenakim razvojem različnih praks, ki oblikujejo konkretne ob-
like podrejenosti. Le-te niso izraz nespremenljivega ženskega bistva,
temveč ga konstruirajo; simbolizem, ki je v dani družbi povezan z
ženskim položajem (feminine condition) igra najpomembnejšo vlogo.
Hkrati pa različne oblike konkretnega podrejanja povratno prispe-
vajo k ohranjanju in reprodukciji tega simbolizma. Odločilnega po-
mena pri tem je, kako mislimo družbo. Menim, da je treba družbo
pojmovati kot mnogovrstnost družbenih razmerij, ki ne ustrezajo pre-
prosti logiki apriorne enotnosti družbene formacije. Vendar pa zme-
raj obstajajo oblike enotnosti, ki so rezultat političnih artikulacij,
rezultat hegemonističnega boja.
Zato pa je — brž ko priznamo, da obstajajo v družbi raznovrstne
družbene logike, ki konstruirajo razmerja moči in so ireduktibilne
na izražanje temeljnega protislovja, da je treba ovreči idejo ene same
teorije, ki lahko pojasni vse oblike dominacije — vendarle potrebno
analizirati oblike povezav različnih praks in tip enotnosti, ki ga kon-
struirajo.
Zavračanje ideje predpostavljene enotnosti ne vodi nujno v nasprot-
no napako dojemanja družbe kot heterogenega skupka izoliranih
praks. Zanikanje na primer, da je obstoječi sistem seks/spol z moško
dominacijo nujen pogoj za reprodukcijo kapitalističnega načina pro-
dukcije, ne pomeni, da ne obstaja več tipov povezav med žensko pod-
rejenostjo in kapitalističnim sistemom.
Niso vse spolne razlike (gender differences) pertinentne za kapitali-
zem. Vendar pa so mnoge konstrukcije razlik rodu povezane s kapi-
talističnimi razmerji produkcije in zato obstoje objektivne stika točke
(points of contact) med bojem proti podrejanju žensk in protikapita-
lističnim bojem.
Politična strategija socialističnega feminizma
V navezavi na to zadnjo točko bom govorila o politični osnovi za zvezo
med feministi in socialisti. Da bi upravičili takšno zvezo ni nujno
dokazati, da je kapitalizem vzrok za podrejenost žensk. Zgrešeno je
iskati principe enotnosti, ki bi že bili dani kot obči vzrok. Enotnost
mora biti rezultat konstruiranja skupnih interesov in ciljev. Biti mora
rezultat političnega boja za artikulacijo zahtev in za oblikovanje novega
političnega subjekta skozi hegemonijo. Tega ne more nadomestiti no-
bena teorija kapitalističnega patriarhata.
78
Zato bi moral biti problem politične strategije socialističnih feministk
postavljen na naslednji način:
Ženske kot družbeni akterji ne morejo biti reducirane na svoj spol
(gender), četudi je ta velikega pomena za to, da se oblikujejo kot
subjekti. Vsak individuum, moški ali ženski, je vpsan v vrsto družbe-
nih relacij drugače kot v tiste, ki determinirajo njegov spol in je lokus
pluralnosti diskurzov, spremenljivo, vendar nepopolno »fiksiran« ali
prišit na ta položaj.
Kot individuumi, ki žive v družbi, v kateri je kapitalistični način
produkcije dominanten, so tudi ženske podrejene vrsti razmerij do-
minacije, ki niso locirana v sistemu seks/spol, temveč v družbenih
razmerjih, ki so specifična za kapitalizem. Tega ne dokazujejo samo
tista kapitalistična razmerja produkcije, ki določajo njihov razredni
položaj, temveč široko polje antagonizmov, polje nujnosti, ki se ime-
nuje nova družbena gibanja.
Nujnost teh novih oblik boja je izraz novih antagonizmov, ki izvirajo
iz hegemonističnega sistema, vzpostavljenega v sodobnih kapitalističnih
družbah v času okoli druge svetovne vojne. Hegemonistični sistem je
mogoče označiti kot povezavo med tipom delovnega procesa, ki ga ime-
nujem fordistični, keynesijanskim tipom države in tipom kulture, ki
se koncentrira okoli množičnih medijev.
Ta nov hegemonistični sistem je globoko spremenil način življenja in
družbeno organizacijo, ki je obstajala prej. Kapitalistična razmerja
produkcije niso prodrla samo v dejavnosti produkcije, temveč tudi v
številne sfere individualnega in kolektivnega življenja. Družba je
bila spremenjena v velik trg, na katerem so postali vsi produkti člo-
veške aktivnosti potrošno blago in kjer se povečano število potreb
zadovoljuje edino preko trga. »Potrošništvo« družbe in njena birokra-
tizacija zaradi intervencij države v številne sfere družbenega življenja
sta oblikovala nova razmerja dominacije.
Nova družbena gibanja so izraz odpora proti tem novim oblikam do-
minacije. Boj proti kapitalizmu ni omejen s transformacijo strukture
družbenih razmerij produkcije, temveč vključuje tudi kritiko obsto-
ječega tipa razvoja produktivnih sil, za katerega sta značilni anarhič-
nost in nekontrolirana rast. Takšnemu »produktivizmu« nasprotuje
ekološko gibanje, ki lahko predstavlja zelo pomemben vidik proti-
kapitalističnega boja.
Očitno je, da so tudi ženske udeležene v širokem boju proti novim
in starim oblikam dominacije. Naloga socialističnega feminizma mora
biti artikulacija specifično feminističnega boja proti sistemu seks/spol
79
— z moško dominacijo — v vseh bojih. To je edina možna strategija,
kajti bilo bi absurdno boriti se zgolj za odpravo njihovega podrejanja
qua žensk, ne da bi skušale ukiniti vse druge oblike dominacije, ki
so jim podrejene. V tem bi bilo treba videti upravičenost povezave
med feminističnim in protikapitalističnim bojem.
Prevod: Vlasta Jalušič
80
Jan Maria Rokita*
■w
Širjenje ideje je nevarna stvar
(vprašanja miru in pacifizma)
I. Širjenje, propagiranje ideje je resna stvar. Ideje oblikujejo druž-
beno zavest, ta pa ima prečudno moč, da lahko vpliva na politično
resničnost. To nam dokazuje usoda tistih filozofskih doktrin, ki jim
je v zadnjih stoletjih uspelo spremeniti svet. Spomnimo se samo v
18. stoletju popularizirane, prej pa skoraj nepoznane, ideje o t. i.
«•družbeni pravičnosti«, tako pomembne za sodobno evropsko zgodovi-
no. Na to idejo se opira na desetine vstaj, uporov, revolucij in konč-
no tudi zamisel o socialistični državi. Nekateri filozofi se nagibajo
celo k temu, da bi odgovornost za trajanje oziroma propad celih eko-
nomskih in državnih sistemov pripisali vladajoči ideji. Klasičen pri-
mer takega gledanja je K. Marx, ko trdi, da je samo t. i. «-lažna za-
vest« proletariata kriva za stabilnost države, temelječe na načelih
ekonomske svobode in parlamentarne demokracije. Naj bo tako ali
drugače, če širjenje idej ni le nesmiselna zabava intelektualcev in
vodij političnih gibanj in če ima ali bi lahko imelo odločujoč vpliv
na obličje našega sveta, potem je samoumevno, da ljudje, ki rojevajo
ali pa širijo ideje, ne smejo pozabiti na previdnost. Pa čeprav samo
zaradi tega, da bi prihodnji rodovi ne premlevali v bistvu brezplod-
nega problema odgovornosti takšnega ali drugačnega filozofa, takšne
ali drugačne politične skupine za mračne posledice, če se kakšna doktri-
na vrase v zavest ljudi.
Ta opomba danes par exellence zadeva idejo miru. Kdo, kako in v
kakšnih okoliščinah jo je oznanjal, za zgodovino 20. stoletja sploh ni
vseeno in gotovo še dolgo ne bo vseeno. Pacifizem si je vredno po-
bliže ogledati, saj je že za nekaj rodov Evropejcev med najbolj vpliv-
* Je član poljske Pacifistične organizacije WiP (Svoboda in mir). Pričujoči
tekst je bil (1987) pripravljen za mednarodni seminar »-Mir med narodi in
helsinški sporazum«, vendar ga avtor ni mogel prebrati, ker je bil dva dni
pred začetkom seminarja aretiran.
81
nìmi načini razmišijenja, razmišljenja za katerega je način razume-
vanja pojma »mir« postal najvažnejša, če ne celo edina determinan-
ta razumevanja sveta in vplivanja nanj. Na kaj torej misli pacifizem,
ko razglaša mir?
II. Immanuel Kant je v modernih časih eden od očetov ideje o večnem
miru in eden od očetov duhovne in intelektualne forme modernih
časov sploh — forme razsvetljenstva. L. 1795 piše Kant razpravo Zum
éwigen Frieden, v kateri riše vizijo večnega miru med ljudmi. Tak
večni mir je posledica idealne ureditve, ki temelji na povezavi re-
publikansko vodene skupnosti znotraj držav s svetovno federacijo
med državami. Gre za dva v bistvu enaka pogoja: republikanska
vlada pomeni brezpogojno, rigorozno oblast prava v državi, svetov-
na federacija pa pomeni enako rigorozno vladanje prava med drža-
vami. Državno pravo je edino orodje za reševanje konfliktov med po-
samezniki, mednarodno pravo pa med družbami in državami. Nobe-
na pravica in nobena dolžnost države ali posameznika ni odvisna od
muhavosti, milosti aH vojaške premoči, ampak le od splošno obvez-
nih, racionalnih norm. Tako države kot posamezniki so svobodni,
podrejeni izključno pravu. Mir je nekakšen stranski produkt te svo-
bode, saj izhaja iz definicije tega sistema, da mir ne more biti kršen,
čeprav se nihče posebej ne bori zanj, nihče k njemu posebej ne teži.
Taka vizija večnega miru, ki je rezultat svobode, oprte na pravu, pre-
vlada v mišljenju tistih filozofov, ki so sprejeli ideale evropskega
razsvetljenstva. Danes jih med drugimi zastopa Karl Popper v »The
Open Societö«.
Taki pogoji za večni mir na zemlji so seveda plod čisto abstraktne-
ga, apriorističnega mišljenja. Poleg tega je to le vizija družbenega
ideala, ne pa družbene stvarnosti, kar Kant odločno podčrta. Sam
pravi: ta se ne nanaša na področje biti, ampak nujnost samo. Kant je
torej naslednik starožitnih iskalcev idealne države in je hkrati nji-
hova antiteza, ko trdi, da je v praksi dvomljiva ».. . volja vsakega
posameznika, da bi živel po načelih svobode v državi, oprti na pra-
vu ...«. Ta dvom se še najbolj nanaša na tiste, ki so na oblasti, ima-
jo moč, krojijo pravo in ponavadi ne razmišljajo o državi svobode.
Pustimo vzroke ob strani — dejstvo je, da je iskani družbeni ideal
neuresničljiv, osnovna dolžnost vsakogar, ki se ukvarja s politiko je,
da skuša nenehno zbliževati ideal in stvarnost; sad teh poskusov pa
je resničen družbeni napredek.
To Kantovo, za sodobno Evropo zelo pomembno vizijo miru sem
omenil zato, da bi opozoril na dva problema:
1.	da je večni mir predmet razmišljanja v kategorijah idealnosti in
ne stvarnosti.
2.	da je mir samo produkt uresničevanja neke druge politične vred-
note: svobode, ki jo zagotavlja pravo. Oslabitev moči prava (edine-
ga regulatorja družbenih konfliktov), katere posledica je omejitev
82
državljanskih pravic, je torej ogrožanje tistega, čemur bi danes rekli
človekove pravice, kar pomeni zmanjšanje možnosti za trajnejši mir.
Mir torej ni vrednota sama zase. Nerazdružljivo je povezan z drugi-
mi družbenimi vrednotami, predvsem z vrednoto svobode.
III. Sodobni pacifizem je zavrgel obe osnovni načeli Kantove filo-
zofije miru. To trditev bom skušal dokazati z nekaj primeri iz zgo-
dovine sodobnega pacifizma.
a)	Pacifizem verjame, da večni mir lahko vzpostavimo v empirični
resničnosti političnega sveta. Še več, to moramo storiti že danes! S
tem pa pacifizem povsem zavrača resničnost, za katero je od začetka
zgodovine človeka značilno, da je v njej mir vedno bolj ali manj
ogrožen in da jo vedno spremljajo zapleteni problemi, ki se nanašajo
na načine vojaške in politične zagotovitve varnosti držav In posa-
meznikov. Vprašanje, kako povečati to varnost, je za pacifista pri-
krito izzivanje vojne; ni se namreč treba zavarovati pred eventual-
nimi posledicami vojne, treba se je boriti za njeno odpravitev. V
tem pogledu je ena najbolj tragičnih osebnosti v zgodovini pacifiz-
ma Jean Jaurès. Tik pred izbruhom I. svetovne vojne je v knjigi
L'Armée Nouvelle zahteval ukinitev oficirskega korpusa v Franciji
in nadomestitev tradicionalne vojske s splošnim odporom francoske-
ga naroda. L. 1913 je glasoval proti podaljšanju obvezne vojaške služ-
be in kričal s parlamentarne tribune, da nemški delavci nikoli ne
bodo dopustili, da bi prišlo do nemško-francoske vojne. Edino sred-
stvo proti vojni je bila zanj mednarodna solidarnost proletariata. Ta
je s splošnimi stavkami in združevanjem delavcev in vojakov različ-
nih držav sposobna preprečiti vsako vojno. Jaurésa je dan pred iz-
bruhom nemško-francoske vojne umoril duševno bolan nacionalist.
Tako ni mogel videti, kako so propadle njegove ideje. II. internacio-
nala, v kateri je bil eden od najpomembnejših voditeljev, se je od-
rekla njegovim idealom, socialdemokrati j a, tako nemška kot fran-
coska pa je podprla vojne kredite svojih vlad. Splošne stavke in bra-
tenje zrevolucionizirane vojske pa sta nastopili v isti vojni, čeprav
nekaj let pozneje in na drugi fronti. L. 1917 je Lenin v revolucionar-
ni Rusiji z njihovo pomočjo vrgel vlado, Nemci pa so slavili največ-
jo zmago na vzhodu v svoji zgodovini, katere posledica je bila velika
ofenziva proti Jaurèsovi domovini. Tako so se, zanj seveda popol-
noma nepričakovano, v resničnosti tistih časov obnesle ideje najbrž
največjega francoskega pacifista.
b)	Drugi primer je sodobnejši. Popolnoma se strinjam z mnenjem
francoskega filozofa Andréja Gluckmanna, da je »... usoda človeka
konca 20. stoletja jedrska usoda in da se ne moremo obnašati tako,
kot bi atomske bombe in termo jedrskih raket ne bilo ..(La Force
du Vertige). Niimamo niti najmanjšega izgovora, s katerim bi lahko
oporekali tezi, da bo vsako orožje napravljeno, če se le da napraviti.
Torej lahko problem, ki ga ustvarja ta nova termojedrska situacija,
omejimo na vprašanje: kako zagotoviti človeku boljše in varnejše
83
življenje na planetu, na katerem mora živeti skupaj s stotinami je-
drskih konic? To je najbolj resničen in najbolj aktualen problem
človeštva, ki neposredno vključuje tako človekov razum kot praktič-
no politiko. Za pacifista pa tako postavljenega problema ni. Edini
problem pacifizma je, kako prisiliti svet, da bi se popolnoma odre-
kel jedrskemu orožju. Že skoraj 20 let je praktično vsa politična in
propagandna kampanja pacifističnega gibanja usmerjena na zahtevo
po denuklearizaciji Evrope. Ko pacifizem zavrača jedrsko orožje na-
sploh, zanemarja pomembnost takih vprašanj, kot so: moralne dile-
me politike strahu, ofenzivne oz. defenzivne uporabe jedrskega orož-
ja in njegove razmestitve. Že to, ali so konice raket, usmerjenih na
sosednje ozemlje, tam zato, da strašijo in silijo k politični poslušno-
sti, alti pa nasprotno branijo samo lastno suverenost v mednarodnih
odnosih, je s perspektive pacifizma brez pomena. Brezplodno in ne-
premišljeno nasprotovanje novemu orožju je v bistvu zavračanje in-
telektualne in moralne soodgovornosti za nadaljnjo usodo naše celi-
ne in sveta. Večni mir je treba vzpostaviti že danes, da pa bi lahko
a priori izključili možnost kršenja večnega miru, moramo negirati
obstajanje vseh sredstev masovnega uničenja. To je miselna pot, po
kateri hodijo pacifisti. V okviru teh kategorij je težko razložiti npr.
politični nemir v Evropi, ki ga je povzročila možnost bližnjega ame-
riško-sovjetskega sporazuma o umiku raket srednjega dosega iz Evro-
pe. Ista Evropa, kri je ogorčeno protestirala proti ameriškim raketam
in istočasno nameščala evrorakete na svojem ozemlju, pošilja zdaj
v Washington prošnje, da bi Američani ne hiteli preveč s sporazu-
mom, ki vsebuje t. i. »opcijo 0«. Kaj moremo za to, če jasne in pre-
proste idealne modele v realnem svetu vedno zamenjajo zapleteni
in nejasni problemi.
IV. Zgornja primera dokazujeta, kako je narejena podoba sveta, če gle-
damo skozi pacifistična očala. Pacifist je preprosto žrtev iluzije, ka-
tere žrtev je vsak privrženec take družbene doktrine, ki ne upošteva
bistvene, ontološke razlike med družbenimi dejstvi in družbenim
idealom, med bitjo in nujnostjo. To je iluzija, ki jo pozna epistemo-
logía pod imenom naturalistična napaka« in velja za eno največjih
napak pri spoznavanju. Ta napaka zelo uspešno onemogoča veliko
preprostih sklepov, ki sledijo iz opazovanja lastnosti družbe. Pacifist,
npr. ni sposoben oceniti pronicljivosti Orwellovega stavka, da je
radikalna odpoved nasilju samo luksuz, ki si ga lahko privoščijo le
redki, pa še ti samo zato, ker so jim drugi pripravljeni vladati. Tudi
preprosto dejstvo, da so v zgodovini Evrope pogosto celi narodi molili
za vojno, ker je mir, ki jim je bil vsiljen, pomenil zanje preganjanje
in celo uničenje, s tega stališča ni opaženo. Pacifisti se ne spominjajo
poletja 1941 v Rusiji, ko so milijoni prebivalcev ZSSR spontano
in radostno pozdravljali začetek vojne. To je samo nekaj pojavov, ki
jih miselnost radikalnega pacifizma ne razume in ne more razumeti.
Med posledicami pacifistične iluzije pa je najusodnejše dejstvo, da
protivojna zaklinjanja in protijedrska gesla nadomeščajo racionalno
mišljenje o možnostih za ohranitev miru.
84
V.	Kot smo že omenili pacifizem zavrača tudi drugo idejo Kantove
liberalne filozofije miru. Pod vprašaj postavlja naravno povezanost
vrednote miru z drugimi političnimi vrednotami, predvsem z vrednoto
svobode. To pa pomeni, da mora večni mir zavladati že danes; še več,
zavladati mora za vsako ceno, ne glede na okoliščine! Podpisniki znane
oxfordske prisege iz 30-tih let so lahko samo zato vnaprej prisegli, da
»•nikoli ne bodo zgrabili za orožje za kralja in domovino«, ker so med
merljivimi vrednotami, tj. vrednotami, ki imajo, čeprav najvišjo, pa
vendarle dokončno ceno, vnaprej izbrali mir. V tem pogledu je bila
najbrž najodločnejša ameriška pacifistica Joan Wehling, ki je v članku,
objavljenim v New York Timesu, povabila agente KGB, naj javno,
ne glede na svoje službene obveznosti, sodelujejo s pacifističnim gi-
banjem. »Kajti,« je pisala Wehlingova, »vse pobude, da bi prenehali
z oboroževalno tekmo, so dobre, pa naj prihajajo od KGB, ameriških
škofov ali pa starke, ki plakatira po newyorških ulicah.« Bistvo pro-
blema je namreč v tem, da je, kdorkoli ali karkoli pomaga zaključiti
strašno tekmo, ki ogroža naš planet, po mnenju Wehlingove moralno
upravičeno.
Psihologi bi rekli, da dobi mir značaj absolutizirane nadvrednostne
ideje. Morda postane celo Bog, saj narekuje vsebino moralnih norm.
Ponovimo še enkrat: samo to, kar služi miru, je moralno upravičeno.
Pustimo ob strani skrajni imoralizem takega naziranja in si raje od
blizu oglejmo konkretna zgodovinska utelešenja in politične posledice,
ki jih ima v sodobni Evropi.
Eden najbolj navdušenih glasnikov nadvrednostne ideje miru je bil
Marcel Dèat. Član socialistične partije in pacifist je v 30. letih
opazil, da bi socialisti, ki so se tedaj borili s hitro napredujočim fašiz-
mom, v določenih okoliščinah lahko izzvali izbruh vojne. V imenu miru
se je zbližal s fašizmom. Tako je 3 mesece pred izbruhom II. svetovne
vojne, maja 1939, v časopisu L'Oeuvre, katerega urednik je bil, objavil
eno najslavnejših gesel v zgodovini pacifizma: »Ali je vredno umirati za
Gdáñsk?« Dèatov pamflet s tem naslovom je klasika pacifistične lite-
rature. Z lahkoto je prepričal francosko javno mnenje, da more nihati
med mirom v Evropi na eni strani in ohranitvijo svobodnega mesta
Gdáñsk na drugi samo norec ali Poljak. Toda Marcel Dèat je bil še
veliko doslednejši. V imenu miru je protestiral proti obrambi Francije
pred Hitlerjem, po razkosanju Francije pa je začel v imenu miru
graditi novo nacionalsocialistično resničnost kot eden najbolj osovra-
ženih ministrov v vladi Piera Lavala. Niti senčice pretiravanja ni
v trditvi, da je bil Marcel Dèat eden najdoslednejših pacifistov v zgo-
dovini te ideologije.
VI.	Zgodba Marcela Dèata, skrajna, toda prevzemajoča s svojo logično
doslednostjo, zelo jasno razkriva nekatere politične posledice naziranja,
ki daje brezpogojno prednost miru, pri tem pa okrni druge vrednote
družbenega življenja. Vsak dosleden pacifizem skriva v sebi poziv h
kapitulaciji, saj pacifist vnaprej izključuje možnost, da bi kdaj »zgrabil
85
za orožje za kralja in domovino«. Karkoli se zgodi se mora v imenu
svoje nove morale postaviti na stran miru. Razširjanje pacifističnih
idej torej pripelje v vsaki državi, v vsaki kulturi, v vsaki družbeni
ureditvi k avtodestrukciji te države, kulture, ureditve. Zato je pacifist
po svoji definiciji vedno zagovornik družbenega reda, v katerem se
je znašel. Velika pacifistična kampanja, ki jo je po februarski revo-
luciji 1. 1917 vodil V. I. Lenin, je razkrila vso moč te samouničevalne
energije. Osem kritičnih mesecev je bilo dovolj, da je geslo miru po-
metlo s politične arene demokratično rusko vlado in oddalo vso oblast
boljševikom. Zato imajo predstavniki vladajočega reda pacifizem za
sovražno silo, včasih celo za agenturo tujih velesil. Ne strinjam se
z Vladimirjem Bukovskim, ki trdi, da je sodobno pacifistično gibanje
agentura v rokah sovjetskih obveščevalnih služb. Dobro pa razumem,
da mora vsakdo, ki ceni politične vrednote zahodnega sveta: demo-
kracijo in pravice posameznika, svobodno ekonomijo in republikansko
vlado, videti v radikalnem pacifizmu svojega nasprotnika. Na to tako
pomembno dejstvo morajo obrniti pozornost tudi predstavniki mirovnih
gibanj na Zahodu. Dojeti morajo vzroke za obtožbe proti njim. Radikal-
ni pacifist si namreč lahko samo v okolju, ki ti popolnoma nič ne
pomeni ali pa ga hočeš uničiti. Moramo se torej odločiti, ali smo res
pripravljeni na to, da bomo v kritičnem trenutku izdali in zavrgli
vsako domovino, vsako politično ureditev, vsako vrednoto razen miru.
Zgoraj opisani nazor ima še eno posledico. Novembra 1. 1981 je na
zborovanjih, ki so zahtevala ustavitev jedrskega oboroževanja, zdrav-
nica Helene Caldicott očitala Američanom, da se ne bojijo novih
in nvih vrst jedrskega orožja. S pravcato nostalgijo je govorila o
tovrstnih zborovanjih v Evropi. »To je bil prelep občutek,« je govo-
rila, »sodelovati pri tem. Strah je bil tam resničen, otipljiv.« Da bi
prestrašila svoje rojake, jim je pripovedovala o ameriških podmornicah
in jih imenovala »sodobne plinske celice, polne Zidov«. Njene besede
so napravile name močan vtis. Dojel sem, da je pacifizem pripravljen
uporabiti celo strah, da bi z njegovo pomočjo pridobil ljudi za svojo
novo moralo, oprto izključno na mir, in jih privadil na misel, da je
kapitulacija nujna. Ce strah povečuje podrejenost človeka in s tem
zmanjšuje možnost, da se bo branil, je treba povečati dozo strahu.
Ce nas divji, živalski strah pred samouničenjem lahko reši vojne —
dajmo oblast Velikemu Strahu. Isto leto, ko je Helene Caldicott
nastopala v ZDA, je 250 000 Nemcev korakalo skozi Bonn s transpa-
renti »Ich habe Angst!«.
VII. Ne bom odgovarjal na vprašanje ali sta samouničenje sveta v ka-
terem živimo in vlada Velikega Strahu res združljiva z večnim mirom
na zemlji. Odgovor je preveč očiten. Dovolil si bom samo omeniti, da
razsvetljensko vizijo večnega miru, ki smo jo našli pri Kantu, ne-
ločljivo spremlja — kot opozorilo — vizija večnega miru v državi
dovršenega totalitarizma, ki jo poznamo iz Besov Dostojevskega. Pred
1600 leti je sv. Avguštin vedel, da ideal miru (pax) nenehno spremlja
njegova zla senca (umbra pacis)!
86
Vili. V že omenjeni knjigi La Force du Vertige André Glucksmann
razlikuje med dvema tradicijama v zgodovini evropskega duha:
radikalno in klasicistično. Prva se v imenu idealnih rešitev trudi, da
ne bi opazila resničnosti, polne prepirov, konfliktov, groženj ; stoji od-
ločno na eni strani in odgovarja na vse konflikte s končno zmago. Ali
kot je rekel K. Marx: ker v razrednem boju en razred zmaguje, drugi
pa izgublja, se bomo borili vse do končne zmage. Taka trditev je
seveda klasičen primer radikalne struje. Simbol klasicistične tradicije
pa je tisto, kar Glucksmann imenuje »Pascalovo modrovanje o vrtogla-
vici«. Pascal je namreč, opazujoč verske vojne v 17. stoletju, opozarjal
na usodne posledice politike, ki jo navdihuje vera v zmago lastnih
idealov, češ da spominja na »igrico črnošolčevega učenca, v kateri vse
izgubiš, namesto da bi vse dobil«. To vrtoglavico občutijo možgani, ko
bežijo pred radikalno ideologijo. Vedno jo spremlja kompromisna, pre-
vidna, praktična misel in to v časih, ko je skušnjava, da bi stopili na
stran radikalnih rešitev, še posebej močna. Klasicistično mišljenje
poskuša pravilno oceniti in sopostaviti vrednote obeh radikalizmov,
da bi tako prišlo do sinteze, koristne za praktično politiko. Vrtoglavica,
ki nam je danes najbolj nevarna, je povezana z radikalizmom, izraže-
nim v znani alternativi: »red or dead«. Biti rdeč v sklopu te alternative
pomeni odreči se vrednotam zahodnoevropske kulture, njenim idealom
političnih svoboščin, človekovih pravic, svobodnega iskanja resnice,
republikanske vlade in svobodne konkurence ali vsaj postati neob-
čutljiv za destrukcijo teh vrednot; vse to v imenu miru. Biti mrtev —
pomeni v imenu teh vrednot tvegati jedrsko uničenje Evrope. Mirovna
gibanja morajo danes bolj kot kdajkoli skozi »vrtoglavico« teh dveh
radikalizmov. Če hoče pacifistično gibanje preživeti in res pripomoči k
miru in družbenemu napredku, mora končno spregledati in razumeti,
da po eni strani evropske družbe ne morejo pristati na pacifistični
poziv h kapitulaciji kot edini rešitvi pred uničenjem; po drugi strani
pa moramo našo celino najprej rešiti pred dejansko nevarnostjo in
šele potem graditi sistem svobode, ki jo zagotavlja pravo.
Če hočemo, da bi bilo mogoče doseči ta dva navidez nasprotujoča si
cilja, je vredno, da se vrnemo h Kantu. Ne smemo pozabiti na potrebo
po ravnotežju med idejo miru in dvema drugima idejama iz istega
sistema mišljenja:
—	idejo družbe državljanov, v kateri svobodo posameznika zagotavljajo
človekove pravice, ki jih ščiti državno pravo,
—	idejo evropske federacije, v kateri svobodo družb in držav, njihovo
kulturno istovetnost in možnosti za razvoj zagotavljajo pravice držav
in družb, ki jih zastopa mednarodno pravo.
Kant je verjel, da bo možnost za trajni mir v Evropi sama po sebi
narasla, ko se bodo te ideje ukoreninile v zavesti evropskega človeka.
In res je v zadnjih letih evropsko mirovno gibanje napravilo majhen
korak naprej v tej smeri. Zdaj je treba pogumno narediti nasled-
njega.
87
Barbara Verlič Dekleva
Teoretična izhodišča za
družbeni razvoj prostora
I. Ustvarjanje uporabne vrednosti prostora
Urbanizacija v svojem bistvu — ne pa v vsej pojavnosti — izraža
nov produkcijski način, nove produkcijske odnose, ki jih odražajo
tudi nove oblike družbenosti. To so npr. ostre meje med privatnim
in javnim, druženje na osnovi skupnih interesov, relativna neodvis-
nost od lokacijskih in prostorskih dimenzij, večja mobilnost.
Problem urbanosti pri tem ni zanimiv le kot manifestacija kvalitete
(produkcije, rasti mesta in prebivalcev, koncentracije kapitala), am-
pak ga obravnavam kot analizo kvalitete bivalnega življenja. Seferagič
trdi: »Bistvo kvalitete življenja, ki se javlja kot del socialne teorije
takrat, ko smo se zavedli, da klasični ekonomski pokazatelji ne za-
dovoljujejo kot mera pravega, celovitega razvoja, je: celovit pristop
družbenemu razvoju, poudarek na socialni komponenti, ne samo eko-
nomski, pravična delitev materialnih in nematerialnih dobrin vsem,
razumevanje človeka kot aktivnega subjekta svoje usode (ne le ti-
stega, ki mu država deli po svoji volji) (1985: str. 15).
Kvaliteto urbanega življenja (pojem je prvi uporabil R. Titmuss, 1958)
opredeljujem kot možnosti alternativne načina zadovoljevanja potreb.
S potrebami ne mislim le na zadovoljevanje osnovnih življenjskih
funkcij, ampak prav tako na možnosti izobraževanja, pridobivanja
kvalifikacij in delovnih izkušenj, zaposlovanja ter realiziranja last-
nega (subjektivnega) načina in stila življenja1 ne le v porabi prostega
časa.
1 Stil življenja je mnogokrat razumljen kot psihološka kategorija (Rus,
Seferagič). To je, po mojem, del tistega, kar ta pojem združuje. Na formacijo
osebnega stila (npr. javno življenje, porabo prostega časa za različne aktiv-
nosti) vpliva tudi okolje (Sadar, Družboslovne razprave/4). V njem lahko
88
Končno ne gre le za značaj samih potreb, ampak tudi za oblike or-
ganiziranja življenja in načine zadovoljevanja potreb. Gre za forma-
lizacijo odnosov, institucionalizacijo, normativno vedenje, pravno re-
guliranje ter profesionalnost v nuđenju tistih uslug, za katere zbiramo
skupna sredstva, ki jih nudi družba kot svoj koncept aktivne so-
cialne politike. Le-ta, med ostalim, omogoča, kot družbena varnost,
socialno integracijo v nekem osnovnem pomenu tega pojma, ker
omogoča sam obstoj v družbi. Vendarle je to le dodatna korektura
globalnih razrednih nasprotij — med vladajočimi in tistimi, nad kate-
rimi se izvaja socialna kontrola, ali kot pravi Touraine, med vladajo-
čimi in alieniranimi. »Za obvladovanje mesta je potrebno dvoje, in
sicer da v njem ni nenadzorovanih skupin prebivalcev iz vrst vladanega
razreda in da se v samem mestu vzpostavijo dovolj močne in med
seboj povezane postojanke (Rotar, 81: str. 60).
Prav s teh stališč je ideologizacija Jakhlove vizije »samoupravne pre-
nove« očitna v trenutku, ko zahteva ukinitev »čaršije«, ter ko »pri-
vlačnost« citi j a prevede, brez da zahteva demokracijo — v možnosti
zadovoljevanja potreb in interesov, ki se lahko politično ugotavlja
(Jakhel, 79: str. 183—191). Ce povzamemo Rotarja, namesto odgovora:
sporočilo simbolične podobe mesta ni v nobenem primeru nehoteno
ali spontano; je skrito ter diferencialno določa možnosti za življenje
in vedenje prebivalcev. Ne določa pa jih totalno: prebivalec lahko mesto
zapusti, sporočilo zavrne. »Mesto je življenjsko okolje, ki so ga ustva-
rile interakcije in interference družbenih praks« (Rotar 81: str. 68,
69).
Analitični koncepti razvoja urbanih struktur so bili morda najbolj
dodelani v ekonomskih teorijah. Prostor je obravnavan kot uporabna
vrednost, ki ima svojo ceno. Urbani sistemi se analizirajo kot prostor
proizvodnje, distribucije in potrošnje, ali pa kot prostor procesa menja-
ve med proizvodnjo in uporabniki. Konstantna koncentracija in fluk-
tuacija kapitala v urbanem sistemu torej bistveno zaznamuje vsako
dogajanje v njem (Samuelson, P. A., 1970). Menjava pa se ne vrši
spontano ali samoupravno dogovorjena, ampak v oblikah izvajanja
socialne kontrole2 (Friedland, 83). Uporabna vrednost grajenega
okolja ima funkcionalno povsem različen pomen za različne uporab-
najdemo stimulacije ali pa ovire pri realizaciji zaželjenega. Odnos, ki se
proizvodnje, kar je bolj res v družbah s tržnim sistemom. Obstajanje
(moralno) potrošništva (Jakhel, 1979) zanemarja vidik vpliva javnosti in
formira, je tako rezultat obojega. Tudi potrošniki vplivajo na tip in način
socialnih skupin na ta proces. Tudi preko potrošništva se realizirajo potrebe
ljudi, industrializacija pa ga implicira. Obsojanje potrošništva je nekritično
ideološko pristajanje na to, da proizvodnja razvija le državo in kolektivno
priznane potrebe, ne pa individualnih in specifičnih potreb socialnih sku-
pin. Nekritično konzumiranje vsega — kot manipulacija z umetno ustvarje-,
nimi potrebami ljudi je otroška bolezen faze industrijskega razvoja. Z
omejevanjem proizvodnje za potrebe ljudi dosežemo obratne učinke — feti-
šizacijo predmetov, ki nimajo sicer nobenega pomembnega učinka na razvoj
osebnosti.
2 Socialna kontrola se tukaj nanaša predvsem na kanaliziranje javnega,
družbenega življenja — po vsebini, organizaciji in po obliki.
89
nike-stanovalce, zaposlene, trgovino, proizvodnjo. Ker je prostor
dobrina, ki je ne moremo proizvajati — je torej redka in omejena
dobrina — potrebno se je soočiti s politično voljo, družbenim inte-
resom o njegovi uporabi.
Dominacija politične volje v socializmu se izrazi s tem, da prostor
podružblja. Ker politika obvladuje tudi ekonomsko sfero, s tem dejan-
sko ustvarja monopol združenih upravljalcev in proizvajalcev (oziro-
ma tistih, ki jih predstavljajo, uveljavljajo njihove interese) v upo-
rabi prostora. V kapitalizmu to vlogo dobi tisti, ki prostoru zviša
uporabno vrednost — torej govorimo o dominaciji kapitala.
Odločanje v korist kapitalskega interesa direktno nasprotuje intere-
som drugih uporabnikov, ki vidijo — posebno v javnem prostoru
mestnih centrov — v urbanem prostoru možnosti za demokratično
in kulturno življenje, kot simbol svoje identifikacije (Dahl, 19). Vidijo
ga kot prostor, kjer želijo integrirati svoj način življenja. To je obe-
nem osnovni predpogoj socialne integracije, zato odsotnost takšnih
možnosti doživljamo kot »izginjanje urbanosti«, dezintegracijo oziroma
alienacijo (Jakhel, Sefergič).
Manjši kot je ustvarjeni dohodek uporabnikov prostora, bolj se bo iz-
ražala potreba po dominaciji kapitalskega interesa. Ob manjšem ustvar-
jenem dohodku je nujnost relativne težnje k egalitarni redistribuciji
za osnovne potrebe. Vsled tega prihaja do redukcije potreb prebival-
cev in predvsem do zmanjšanih možnosti za alternativno zadovoljeva-
nje potreb ali za realizacijo osebnih preferenc. Sistem gradi na med-
sebojni solidarnosti, ki pa razpade, če se pravilo enakomerne distri-
bucije prekrški. Ob manjšem dohodku se porabi več časa za pridobitev
sredstev za reprodukcijo. Egalitarnost in nediferenciranost ob manj-
šem dohodku je karakteristika slabo razvitih sistemov. V tem je tudi
osnovni anahronizem socializma, saj je Marksova predikcija svobode
in kreativne osebnosti vezana na ekonomsko bogastvo — od »dela«
(mezdnega) neodvisnega človeka (glej tudi Seferagič, 1985).
Konflikt med humanizacijo in uporabno vrednostjo prostora je vgrajen
v vse družbe, ki so sprejele industrializacijo za koncept razvoja.
* * *
Sociologija, v tem kontekstu, je ena izmed ved, ki se javlja s kritiko
tega razvoja in torej tudi s kritiko urbanizma. V razvoju mesta se to
izraža s proizvodnjo neenakih kvalitet grajenega prostora in kot kon-
stantna potreba po prenovi, planiranju. Selitev kapitala iz določenega
prostora (dejavnosti razvoja) izrablja in degradira obstoječo strukturo
in jo tako podvrže nujnosti sprememb — prenovi. V tem odnosu se
tudi izraža špekulacija z zemljiščem in rento ali politično močjo.
Degradacija prostora vpliva tudi na selekcijo njenih uporabnikov,
ki v končni fazi prenove nimajo družbene moči, da uveljavijo svoje
interese. Tako dobimo tisto tipično podobo opustelih mestnih središč,
90
ki živijo le v času dela, le-to pa je usmerjeno na proizvodnjo, uprav-
ljanje in potrošnjo. To poimenujemo z »izginjanjem urbanosti«.
Nezmožnost, da v prostor integriramo svojo kulturo, družbeno plu-
ralističnost in demokratično samobitnost ter da se v končni fazi
identificiramo v njem, je pravi revolt in kritika humane javnosti.
To je tudi kritika in izhodišče R. Jakhla (1979: 30): »Tako kot akumu-
lacija kapitala sama je tudi nastajanje citija determinirano po eni strani
z delovanjem zakona vrednosti, po drugi strani pa z načinom in ob-
sežnostjo posegov države«.3
Ideja humanizacije, kot kritika in preseganje tega stanja, se izraža
v zahtevo po sožitju človeka s podobo okolja (to ni le estetska vari-
anta) ter po potrebi, da grajeno okolje soustvarjajo (uporabljajo) vsi
njegovi uporabniki — in ne le tisti, ki bodisi preko cen ali ponudbe
izvajajo socialno selekcijo in kontrolo.
V	čem je po drugi strani sentimentalna utopija te humanistične kriti-
ke? Osnovna izhodišča humane vizije prostora so nekonfliktne in
idealistične predstave o »človeku« z veliko začetnico, ki se je sposoben
»ujeti« v mrežo nekonfliktnega (sporazumevanja) reguliranja družbe.
Da takšna vizija nima izdelanega konkretnega alternativnega pro-
grama današnji praksi, ki te vizije ni uresničila, je res prav toliko,
kot to velja za neformalna gibanja na tem področju. Zahtevajo mogoče
znotraj nemogočega! (Žižek, Mladina). Da je bila ta humanistična vizija
najbolj zlorabljena prav s strani totalitarnih režimov, ki trdijo, da
realizirajo takšno vizijo »humanega okolja« je eden izmed absurdov
današnje izkušnje. V tem dejstvu je tudi izražena nemoč humanistične
kritike. Izničuje jo praksa in pomanjkanje novih poti, nove doktrine.
V	to vizijo je preprosto potrebno verjeti, kajti dokazati je ni mogoče.
Tako ostaja dilema države ali lokalne oblasti, kakšno vsebinsko pri-
oriteto bo dala posameznim alternativam, oziroma ali bo uspel kom-
promis v razvojem planu, da se prepreči konflikt.
V	tej luči se, po Jakhlu urbanizem udejanja kot politika in kot ideo-
loški konstrukt, slično tezo zasledimo pri Feinsteinovi in Fiedlandu.
Pristajanje na logiko tehničnega razvoja, napredka, tehnološke ra-
cionalnosti, ki se ji podreja urbanist, privede stroko v odvisnost od
kapitalske racionalnosti (isto, 1979: 47).
3 Za socialistično planiranje je npr. značilno, da planira z ozirom na želje-
no, na vizijo prihodnosti; zanemarja pa pri tem realnost stanja, dejanskost
mogočega. Zato tudi ne potrebuje strokovnih analiz in znanosti, ki kritično
ovrednoti prakso. Posledica je, da svoje vizije prihodnosti ne operacionalizira
na smiseln in učinkovit način. Na ta način ogroža željeno vizijo, ker jo
praksa izniči. Takšen samodestruktivni element — ki ga generira oblast-
niška miselnost — je ena bistvenih ovir za izhod iz sedanje krize. R.
Dahrendorf (Beyond the Crise) trdi, da se v družbah, ki imajo zelo ekspli-
citno vizijo bodočnosti, bolj pogosto javlja dogmatizem kot v družbah, ki so
bolj pragmatično usmerjene. Samo mislim, da je potrebno oboje: vizija in
pragmatičnost — torej pristajanje na konfliktnost in diferenciranost družbe
v razvoju, ki ga generira njena vizija.
91
Prav tako pa tudi v odvisnost od kapitalističnih ali socialističnih
konstruktov. Oboje omogoča sistem monopola — gospodarskega ali
političnega.
* * *
V okviru marksistične analize proces nastajanja in spreminjanja mest-
nega središča lahko izpeljemo direktno iz procesa koncentracije ka-
pitala (Marx, Kapital, I). Preoblikovanje mestnih funkcij, kozmetično
odetih v »privlačnost, atraktivnost, raznolikost« planov prenove ne mo-
re služiti drugemu, kot potrošništvu in tako omogočiti rast profita. Ves
napor humanistično usmerjenih urbanistov, planerjev ter sociologov ne
more preseči tega stanja: »Meje, na katero je razvoj citi j a navidez na-
letel in, ki naj bi jo odpravila načrtna prenova mestnega centra, je le
prostorski odsev naraščajočih težav pri realizaciji presežne vrednosti in
ovrednotenja kapitala v poznem kapitalizmu, ki zahteva planske pose-
ge države« (Jakhel, str. 119).
Analiza materialnega interesa v kapitalskih (in socialističnih) družbah
je vsekakor odkrila enega bistvenih gibal urbanega razvoja in tudi
ideologizacijo planiranja. Tudi v naših analizah se ji posvečamo in
tako opozarjamo na podobne posledice urbanega življenja v različnih
družbenih sistemih. Prav zato, da ne bi zapadli v ideologizacijo so-
cialističnega planiranja.
Vendarle marksistična analiza obstaja globalna analiza zakonitosti
gibanja kapitala in v njenem okviru ne moremo pojasniti vseh po-
javnosti urbanega pojava in njenega razvoja. Kriza te teorije se izraža
tudi kot kriza današnjih družb: potreba, vendar (ne)sposobnost pri-
lagajanja sistema gospodarskemu prestrukturiranju. Ali post-industrij-
ska družba in welfare state vodi k novim oblikam socialistične družbe
ali je le sprememba znotraj kapitalizma? Dalje pojav rasti birokra-
cije, kjer enormnost, draginja in neučinkovitost tega aparata ne
opravičuje ciljev, ki jih uspe realizirati (Titmuss, 73). Ne razumemo
več nasprotij, ki izhajajo iz neonacionalističnih gibanj — niti znotraj
držav, ki so ta problem »že rešile« niti na mednarodnem polju. Ne
more razložiti (Light, 1983) ne-premočrtnosti koncentracije kapitala,
saj skokovito naraščajo manjša in fleksibilna podjetja ter samozapo-
slovanje. Ali je to res le izraz kriznega obdobja?
Predvsem tudi ne razložimo pojava raznolike kulturne produkcije,
reprodukcije in ohranjanja tradicije, formiranja alternativnih Subkul-
tur in končno tudi obstoja mest, znotraj katerih je cirkulacija kapitala
(ki se seli v periferne dežele) povsem marginalen pojav.
Obstoj vse večjega deleža prebivalcev, ki ostajajo izven produkcijskih
odnosov ne moremo razložiti izven urbanega fenomena niti več znotraj
teorije socialne marginalizacije, saj njihova družbena moč narašča.
Bodisi tako, da se vključujejo v javno sfero življenja bodisi ker zaradi
svoje masovnosti zahtevajo pozornost družbe, ki želi ohraniti socialni
mir. Delež tega prebivalstva se prav v mestih (Latinska Amerika)
92
nenehno povečuje, kot da bi živelo od entropije cirkulirajočega kapi-
tala.
Zato se ne moremo odreči težnji po boljšem urbanem planiranju (ne
kot odrazu napačne zavesti), niti idejam alternativnega razvoja. Prav
kritična analiza urbane prenove je vzbudila zavest in moralo za vrsto
urbanih gibanj, političnih pritiskov iz javnega življenja, ki so postavila
jasno zahtevo po demokratizaciji razpolaganja s prostorom.
Teh, vse številnejših gibanj (nosilci so srednji sloj, intelektualci, štu-
dentje) ne moremo razložiti s teorijo razrednih nasprotij ali kot gi-
banja, ki se bore za oblast (Seferagič).4
Dominanten, ne pa edini in vsegaobsegajoči karakter neposrednega
okolja, ki mi omogoča zadovoljevanje osnovnih potreb in interesov
(kakorkoli jih že definiramo v okviru možnosti in preferenc) in pa
tistega edinstvenega interesa, ki ga smatra posameznik za svoj socialni
referenčni okvir, mora biti predmet svobodne izbire.
Prav nič demokratičnega ni v ideološkem konstruktu prisilne hetero-
genizacije bivanja, da smo prisiljeni živeti med ljudmi, s katerimi ni-
mamo skupnih interesov, morda kulture ali celo jezika, kjer ne moremo
izraziti svojih življenjskih navad, kjer imamo problem, da v okolju
identificiramo svojo individualnost med povprečnimi standardi potreb,
prehrane, bolezni, varstva, šole.
Dejansko to pomeni, da prav vsak posameznik mora reducirati svoje
potrebe, da ne bi ogrožal drugih, da je potrebna večja normativnost
v vedenju, da se izognemo konfliktom. Takšna »-prisilna« integracija
4 Zaradi vseh teh razlogov proces propadanja nekdaj (v središčih) prisotnih
družbenih struktur in dejavnosti ne označuje tudi propadanje družbene
urbanosti v okolju, ampak raje njeno spreminjanje.
Tehnološki napredek omogoča lokacijsko neodvisnost produkcije in tudi
načina življenja, komuniciranja. To kar Jakhel in drugi avtorji imenujejo
»izginjanje urbanosti« (Jakhel, str. 53—58) zaradi ekspanzije prebivalcev
v predmestno zelenje in praznjenje središča mesta z dotedanjimi dejavnost-
mi, je zame raje proces spreminjanja urbanega načina življenja.
Živeti na periferiji še ne pomeni nujno alienacijo in razosebljanja ter priva-
tizacijo. Sigurno pa pomeni spremenjen način — tudi bolj diferenciran —
komuniciranja. Zato je bolj kot sama lokacija pomembna infrastrukturna
ter družbena opremljenost okolja ter sposobnost in možnost njene uporabe!
Telefon, televizija, kompjuter, avto, javni prevoz in varna ter hitra cesta
— vse to naredi periferno lokacijo odprto in komunikativno. Pomembna je
tudi družbena infrasturktura ter določen lokalni nivo interesnih dejavnosti
v perifernem lokalnem okolju (Seferagič, 1985).
Naše zahteve do centra bodo torej bolj selektivne in specifične, saj je
kljub vsemu potrebno sprejeti dejstvo, da določen način neposrednega
komuniciranja posebnih »javnih« skupin zahteva ter ostaja nezamenljiv (ne
moremo jih opraviti po telefonu) in potrebuje centralno lokacijo.
Zelo različni življenjski stili diferencirane, nehomogene populacije urbanih
naselij se kvalitetneje realizirajo v okoljih z dominantnim karakterjem.
Možnost delitve ljudske integracije na ekonomsko in kulturno omogoča tudi
združevanje — ne pa prisilo — na osnovi partikularnih lastnosti. Če so
takšni sistemi prostorne diferenciacije prisilni, bodisi zaradi cene ali od-
sotnosti ponudbe, pride seveda do segregacije.
93
rezultira akulturacijo in masovno subkulturo, odmik v privatno sfero
(v paranoični obliki), neobstoj socialnih stikov, praznjenje javnega
in širšega bivalnega okolja. Na individualni ravni to občutimo kot strah
pred ljudmi, množico »nepoznanih«, občutek ogroženosti in osamlje-
nosti. Z eno besedo, standard in kvantiteta nadomestita kvaliteto. Tak-
šne socialne agregate producira tako kapitalska kot socialistična družba.
Kontrola in prisila ustvarja segregacijo na individualnem in socialnem
nivoju.
V	prvi se uporablja sistem (monopolnih) cen za različne prostorne,
stanovanjsko infrastrukturne ali druge urbane dobrine (renta). V dru-
gi se omejuje potrošnja in dostop do posameznih urbanih dobrin z
odsotnostjo ponudbe. Namesto kontrole cen obstaja kontrola ponudbe.
V	obeh primerih lahko govorimo o sistemu monopola: monopolu raz-
položljivega kapitala in o monopolu ponudbe (kontrola, omejitev pro-
dukcije).
Človeka v tem spreminjanju urbanega fenomena ne ogrožajo same
spremembe, ampak pomanjkanje demokracije. V tem pomanjkanju je
tudi možnost za monopolno prisvajanje prostora, uporabo tehnologije,
infrastrukture, informacij, dolžnost (pravica!) reproduciranja, name-
sto ustvarjanja.
Prisila na reprodukcijo obstoječega je omejevanje kreativnosti in
samostojnosti, onemogočanje razvoja partikularnosti. Demokracija v
kompleksnih (diferenciranih) sistemih temelji na enakopravnosti in
pravičnosti (Horvat, 1983), ne pa na enakosti — kot Tacquewill, ki
možnost demokracije zato omejuje na majhne in homogene skupine.
Gre za različne modele in elemente demokracije:
—	klasični:	majhnost, homogenost, neposrednost;
—	meščanski: večpartijska kompetitivnost, državljanske pravice v
delovni sferi hierarhija, pravni sistem;
—	socialistični: samoupravljanje, delegatski sistem, demokratični par-
tijski centralizem.
Ce torej novi produkcijski načini in tehnologija omogočajo disperzijo
proizvodnje, ter zahtevajo integracijo v mestnem središču, velja isto
za ostale družbene strukture; čeprav seveda po drugih kriterijih in
vsebinah. Npr. nove oblike sociabilnosti, družbenosti, kulture in novi
življenjski stili posameznih socialnih skupin ali slojev, nove oblike
javnega komuniciranja.
Bistvo je torej v nivoju zadovoljevanja osebnih in skupnih potreb
posameznih družbenih struktur, ki zahtevajo diferencirani in disperzen
prostor različnih kvalitet. Poudarek je na specifični integraciji SELEK-
CIONIRANIH potreb v enako dostopnem prostoru. Ta prostor mora
biti javen, komunikativen. Združuje kvalitete ljudi in dejavnosti, ki
se ne morejo udejanjati v disperznem ter monolitnem okolju posamez-
nih referenčenih skupin na perifernih lokacijah.
94
Značilnost nove urbanosti mora zato biti demokratična selekcija v
posameznih prostorskih formacijah, še posebno pa v prostoru, ki je
omejen kot skupna dobrina. Njo potrebujejo, vsaka na nekoliko dru-
gačen način, vse nove družbene strukture — to je prostor mestnega
centra.
Nevarnost za propadanje urbane kvalitete življenja torej ne leži v
neizogibnih spremembah, ampak v monopolnem uveljavljanju (novih)
novega modela razvoja, v kontroli javnega življenja.
II. Družbeni prostor in nova družbena gibanja
Analiza odločanja o uporabi prostora je zanimiva tudi glede na konflik-
te ter akcije, ki jih sprožajo nova družbena gibanja. Nasprotja, ki jih
gibanja odkrivajo, se ne kažejo več le v sferi dela in delitve dohodka,
temveč v sferi takoimenovane civilne družbe.
Gibanja (z vso svojo raznolikostjo in specifiko) so se razvila tako v
kapitalističnih, kot socialističnih deželah. (Neformalna) družbena gi-
banja niso le kritika delovanja formalnih institucij (izobraževanja,
družbenih dejavnosti, organizacije prostora), ampak se predvsem za-
vzemajo za decentralizacijo odločanja (Touraine). S svojim delova-
njem prostestirajo (razkrivajo) različne oblike monopolnega odločanja.
Specifika gibanj v socializmu so zahteve po uveljavljanju nekaterih
osnovnih civilnih pravic: ločitev države in družbe, pravica svobodnega
tiska, izražanje lastnega mišljenja, obstoj interesnega pluralizma ter
neodvisni pravni sistem družbe.
Prvi nivo konflikta se zato pojavlja med gibanji in formalnimi orga-
nizacijami ter oblastniško strukturo, še posebno v totalitarnih sistemih.
Pogost je očitek gibanja (s strani tehnokratov), da nimajo jasno
opredeljene ideološke platforme ii politične strategije. V tem pa je tudi
specifika novih gibanj, da ne žele postati politična, da ostajajo zgolj
pri svojih konkretnih zahtevah (Zeleni so redka izjema). Gibanja osta-
jajo amorfna in neprevidljiva za formalni sistem, oziroma se upi-
rajo integraciji v njihove organizacije. Ta naravnanost generira eno ža-
rišč konfliktov, saj disperznost gibanja otežuje strategijo delovanja
formalnih organizacij. Neoprejemljiva je tudi socialna baza gibanja, ni
razredna ter se tudi stalno spreminja. Množičnost gibanja, njihova di-
sperznost v oblikah delovanja ter vse omenjene značilnosti so razlog, da
jih Touraine imenuje »kvalitativno« nova gibanja, ki napovedujejo
preskok v družbenem razvoju.
Katere so bistvene »novosti«, ki jih navaja Touraine? Bistvo družbenih
nasprotij se je iz sfere dela in problema eksploatacije preneslo na
nedelavno področje heterogenih dejavnosti, kjer se konflikt pojavlja
predvsem med vladajočim aparatom in alieniranimi uporabniki. Po
njegovem je zato potrebno redefinirati pojmovanje delavskega gibanja,
razrednosti ter družbeni sistem analizirati glede na odnos, ki ga for-
95
mirajo novi družbeni konflikti. Prav to odkrivanje nasprotij, ki ge-
nerirajo nove oblike delovanja kolektivnih akcij, loči Touraine od
drugih teoretikov post-industrijske družbe. Ne gre za evolucijo, ampak
za kvalitativno spremembo družbe. Ce je za kapitalizem v industrijski
fazi značilna eksploatacija in kontrola proizvodnje, je post-industrijska
družba vlada tehnokracije nad alieniranimi uporabniki, ki jih kontro-
lira s formo organiziranja — to je programirana družba.
Osrednja žarišča dileme za vladajočo strukturo so vprašanja, kako
»resno vzeti« neformalne oblike delovanja, alternativne predloge ali
kako daleč »popuščati« konkretnim zahtevam kolektivnih akcij? Ali to
ogroža oblast in položaj formalnih organizacij?
Kateri argumenti govorijo v prid tezi, da neformalna gibanja pri
nas niso borba za oblast?
Prvo, prav nobeno od gibanj nima za cilj vzpostavitev večpartijskega
političnega sistema družbe. Obstaja pa eksplicitna zahteva po javnem
mišljenjskem in interesnem pluralizmu.
Drugo, nobeno gibanje ni formalno organizirano v obliki partije, stran-
ke ali drugačne politične organizacije.
Tretje, gibanja nimajo regularnega članstva, ki bi ga bilo lahko iden-
tificirati.
To je po Alain Tourainu bistvena razlika med partijo in gibanjem:
»Pripadati gibanju pomeni, predvsem, deliti določene družbene po-
glede ali doktrine, jih izražati v političnih diskusijah in biti priprav-
ljen za občasno sodelovanje v aktivnostih gibanja« (ibid 1983. str. 10).
Končno, partije direktno sodelujejo v borbi za oblast, medtem ko
se gibanja borijo za dosego posameznih pragmatičnih ciljev, izražajo
nezadovoljstvo s konkretno odločitvijo (Paris 86) politike, ter kot
pravi Touraine, »ustvarjajo atmosfero za različnost mišljenj in alter-
nativ« (ibid. 1978, str. 10).
Nova družbena gibanja so torej sporadična, spontana in formalno ne-
organizirana. Akcije gibanja so kolektivne in javne, pripravljene na
polemiko.
Nastajajo zaradi nezadovoljstva z reševanjem določene tematike ali
problema, ki je bil spregledan, neuresničen (vendar deklariran) ali se
ni razrešil v obstoječih sistemih odločanja.
Bolj kot borba za oblast, gibanja torej predstavljajo KRITIKO druž-
bene politike in delovanja družbenih institucij. S tem tudi izvajajo
pritisk, da se le-ta spremeni. Gre tudi za direktne oblike protesta
proti sprejetim rešitvam, kot je npr. šolska reforma, gradnja jedrskih
elektrarn ali nekateri zakoni. Gibanja ne slonijo na klasičnih razred-
96
nih nasprotjih, njihova baza je amorfna, niso politična gibanja, saj
zahtevajo in vztrajajo na točno tistem in le tistem, kar deklarirajo.
Dejstvo je, da se v momentu, ko je zahtevani problem rešen ali dosežen
kompromis, gibanje (akcija v njem) pogosto prekine, razformira in
ostane le agregat budne ter potencialno angažirane javnosti. Ne gre za
prevzem odločanja, ampak za kontrolo in vplive na strukture družbe-
nega odločanja. V tem pomenu so gibanja zahteva po decentraliza-
ciji družbe.
Za totalitarne sisteme bi lahko tvegali tezo, da alternativna gibanja,
ki se ne želijo ali ne morejo (glede na svoj pristop k problemu)
vključiti v formalne organizacije, delujejo kot pritisk proti zaprtemu
sistemu odločanja. So družbeni, javni odgovor na slabe rešitve. Delu-
jejo v funkciji kontrole sistema odločanja politikov, so izziv tehnokra-
ciji ali birokratom, ki presegajo svoja pooblastila. Z uspešnim pritis-
kom neposredne javne akcije se po drugi strani lahko poveča učin-
kovitost sistema in odpira možnost demokratičnega dialoga. V tem
pomenu gibanja oblasti ohranjajo legitimnost, dajejo možnost za
nove smeri razvoja. Obstaja pa tudi potencialna nevarnost, da razkriva-
jo neučinkovitost, nepripravljenost komuniciranja in oblasti zmanjšu-
jejo možnost reguliranja družbenih dogajanj. Zgolj od razumne re-
akcije vladajoče strukture je odvisno, kako bo potekalo komuniciranje.
Ker gibanja v veliki večini primerov nimajo svojega lastnega pro-
grama delovanja, jih je tudi težko ovrednotiti, predvideti njihovo
smer razvoja. Pogosto zgolj reagirajo na konkretne probleme, odpirajo
dileme. Žižkov komentar na Paris '86 to ilustrira: »Šlo je za konkretno
zahtevo, brez radikalnih sprememb sistema. Gibanje postavi jasno,
enoznačno zahtevo, ki je zgolj to, kar je, za katero se nič ne skriva, ki
ni ujeta v dialektiko želje (nemogočega), hkrati pa brezkompromisno
vztraja pri dobesednosti te zahteve« (Žižek, Mladina 87/1).
Potencialno pa so gibanja nevarnost za vladajočo strukturo. Kot pravi
Touraine, »v želji po učinkovitejšem delovanju vsako gibanje teži k
boljši organiziranosti in vključevanju v obstoječi sistem odločanja«
(ibid. 1983, str. 10). Ta teza je logična, empirično pa ne moremo raz-
ložiti, zakaj nekatera gibanja prerastejo v formalno organizacijo, dru-
ga ne. Touraine trdi, da je to odvisno od same moči gibanja, da s svojo
idejo, doktrino privlači večje število ljudi in da je dovolj prodorno v
procesu odločanja; torej da oblikuje instrumente za doseganje svojega
cilja. Ker pa mnoga gibanja po dosegu svojega cilja razpadejo, še
zmeraj ne razumemo, kaj je odločilni moment, da se formalizacija
zgodi ali ne. Mislim, da je odnos vladajoče strukture politike do gi-
banja tukaj lahko odločilen. Z racionalnim in strpnim komunicira-
njem, priznanjem legitimnosti gibanja in njihovih zahtev, oblast mnogo-
krat uspe razgraditi težnjo po lastni samostojnosti — torej gibanje
dezintegrira kot entiteto, ga lahko vključi v sistem z upanjem in
obljubami (Študentsko gibanje 68).
Obratno pa se s pritiski na samo gibanje, s sovražnim odnosom do
-»drugačnosti« ter odrekanjem legitimnosti, poveča občutek ogroženosti
97
in nemoči pripadnikov gibanja. Med njimi se formira odnos identite-
te, medsebojna solidarnost in tudi referenčni okvir delovanja postaja
jasnejši. V tem odnosu se poveča možnost, da bo gibanje iz neformalne,
spontane oblike preraslo v organizirano skupino pritiska, ki bo želela
pridobiti formalno pravico sodelovanja v procesu odločanja (Zeleni).
III. Neformalna družbena gibanja v urbanem prostoru
Politični monopol in urbane akcije
Kako se politični monopol nad uporabo prostora5 odraža pri nas in
kaj v tem kontekstu pomenijo neformalna gibanja? Ali jih sploh lahko
identificiramo oziroma ali jih lahko opredelimo kot družbena gibanja?
Monopolno odločanje o uporabi prostora (grajenega in prirodnega
okolja) je analitično bolj dostopno v formalnih temeljih, ki takšno
odločanje omogočajo ter v končnih odločitvah, kot pa v procesu odlo-
čanja. Slednji je praviloma skrit in poteka neformalno, posredno
preko »političnega kadra«, ki ga vladajoča struktura izbira za posa-
mezne funkcije. Kateri so ti formalni temelji?
Prvo, obstoj in delovanje pooblaščenih organizacij, ki upravljajo in
planirajo uporabo skupnega prostora, izdelujejo zazidalne načrte,
odrejajo lokacije za gradnjo itd. Te organizacije so ne le profesionalno
in kadrovsko selekcionirane, ampak so tudi delovno odvisne od naročil
organov oblasti. Tak položaj ogroža profesionalno neodvisnost dela in
poslovno etiko. Po drugi strani se z delovanjem teh organizacij margi-
nalizira princip javnih natečajev (zakon ga zahteva) in neodvisnost
selektorjev načrtov. V slučajih, ko se uveljavlja javni natečaj, so
podlage in inzhodišča za načrte definirana v ozkem krogu izbranih
članov komisije, kar omejuje izvedbo resničnih alternativ pri reše-
vanju nastavljenega problema.
Variante so zgolj oblikovne ali estetske, možnosti alternativnega od-
ločanja so močno omejene. Določena je tehnologija gradnje, razpoložlji-
va površina, gostota izrabe, tip zgradbe in večina njenih funkcij. Nad
»racionalnostjo« gradnje bedi tudi finančni odbor banke, z omeje-
vanjem kreditov (npr. slučaj pri samskih domovih). Dokaz tega so
izvedbe stanovanjskih naselij.
Avtorji izbranih načrtov nimajo pravnih in realnih možnosti kontrole
nad izvedbo le-teh. Dalje, pri izvedbi strokovnih analiz, gradiv in
izhodišč za plane je uvedeno pravilo anonimnosti; pomanjkljive in
povsem fakultativne so preliminarne analize — kar vse onemogoča
javnost dela, preverljivost argumentov in strokovno kontrolo.
V delo formalnih organov6 je uvedena institucija komisij, odborov in
komitejev z namenom, da se razširi krog odločanja ter strokovnost re-
5	Analizirani primeri konfliktov, odločitev in osebne izkušnje so vezane za
prostor Ljubljane.
6	(občine, uprave, izvršilna telesa).
98
šitev. V njih pogosto sedijo strokovnjaki, uporabniki ali izvajalci
različnih dejavnosti, vendar je pravni status teh komisij povsem ne-
jasen, kot tudi njihova kompetenca pri odločanju. Ta nejasen status
in cilj dela komisij omogoča manipuliranje, prelaganje odgovornosti,
oziroma zgolj fakultativno upoštevanje njihovega mnenja.
Poleg tega zakonske osnove (npr. zakon o planiranju) določajo kom-
pleksen in zapleten proces sprejemanja planskih aktov, ki ga sama
praksa, nove potrebe, prehitevajo. Praktično smo vedno v situaciji do-
hitevanja, dopoljnjevanja aktov. To povzroča konstantno revizijo pla-
nov in onemogoča realizacijo načrtov. Prehodno obdobje postane stalno
stanje stvari, kriterijev za vsakdanjo prakso v urbani politiki ni več.
Pravilniki o namembnosti prostorov so neusklajeni s spreminjajočo se
zakonodajo; zapletemo se v nekompatibilnost starih in novih načrtov.
Ni postavljenih jasnih kriterijev za odločanje , akti so neselektivni in
preveč splošni (zato so dlje uporabni); pogoste pa so formulacije, s
katerimi se izvaja ideološka diskriminacija: npr. pravilnik o poslovnih
prostorih vsebuje člen, ki daje prednost družbenemu sektorju pred
privatnim, kar direktno izniči vse prejšnje člene, s katerimi se kontro-
lira kvaliteto ponudbe investitorja. Točkovanje stanovanj ne selekcio-
nira uporabnosti in kvaliteto bivalnih prostorov, podobni so problemi
s pravilniki za dodeljevanje stanovanj socialnim upravičencem.
Da je kontrola nad temi normativi pomanjkljiva ali odsotna, kaže
veliko število sporov zaradi dodeljevanja stanovanj, primeri špekulacij,
korupcije itd.
V končni fazi sprejetja plana nas pričakuje še javna diskusija in dele-
gatsko odločanje. V odločilnih momentih se soočajo slabo informirani
(nerazumljiv, preobširen material, prepozna dostava informacij, po-
manjkanje časa), utrujeni in z vseh vetrov zbrani delegati ter z
informacijami in formalnostmi seznanjena kadrovska struktura oblasti,
ki ve, kaj hoče ter kaj ji je storiti.
Uveden je princip, da se vse pripombe sprejmejo in predlog gre
naprej — preprosto ga ni moč ustaviti (to je protiustavno)7. V takšnem
položaju je neki delegat vzkliknil, da potrebuje advokata, da bi lahko
odločal (potem ko je bil po trikratnem glasovanju povsem skritiziran
predlog sprejet — na seji skupščine občine Šiška v Ljubljani, 1986 !)8
Za stanje, prisotno v formalnih organizacijah urbanizma v zadnjih
letih lahko rečemo, da ga označuje pomanjkanje konceptualne politike,
ki bi v praksi učinkovito delovala. Nekateri so to stanje opisali kot
»bordel« (Mušič, Mladina, 1987), drugi kot »odmiranje središčnega
subjekta« (Mandič), meni se vzbujajo asociacije na Potemkinove kon-
strukcije.
Takšno stanje in omenjene formalne osnove omogočajo monopolno od-
čanje vladajoče strukture o uporabi prostora.
7	Uradno tolmačenje iz seje Skup. obč. Šiška, julij 1986.
8	Na skupščini glasujejo (ali so kot delegati prisotni) tudi zaposleni iz
strokovnih, upravnih organov občine. Dajejo pojasnila na vprašanja.
99
Katere odločitve izražajo ta monopol? Omenila sem že tip stanovanj-
skih sosek. Dalje gre za način rekonstrukcije mestnega centra9, ki
določa dominanten prostor poslovnim, trgovskim in bančnim zgrad-
bam. Izbira arhitekture prav tako ni slučajna ali predmet širše izbire.
Značilno je izrinjanje stanovanjske funkcije iz središčnega prostora
(Prešernova, Beethovnova, Cankarjeva, Kidričeva ulica) ter njeno
selektivno urejanje za izbrano populacijo (Kremelj, »Peglezn« v Igriški).
Občutna je kontrola nad tipom gostinskih in drugih lokalov v mestu
ter nad njihovo ponudbo in publiko.10 Lokali, kjer se začnejo zbirati
»nezaželjeni elementi«, doživljajo »prenovo« ali zaporo zaradi »sani-
tarnih razlogov«. Takšni so primeri Amerikanca, Križank, Kersnikove,
Uniona, Evrope, pivnice v Šubičevi; pri poskusih so ostale namere za
ukinjanje Konjskega repa, dislokacijo Skuca in zaporo Bolšjega trga.
Na udaru so vse lokacije, kjer se zbirajo alternativne kulturne skupi-
ne, mladina, homoseksualci, socialno problematična publika ter nacio-
nalno-etnične skupine ali intelektualci.
Preprečeni so bili poskusi organiziranja lokala za satirični kabare
in večere poezije, za klub novinarjev v Stari Ljubljani, za disco-klub in
študentsko pivnico. V zameno na teh lokacijah lahko kupimo kitajski
porcelan, pohištvo, gostilne se zapirajo ob desetih zvečer. Občasne
populistične prireditve (ohcet, sejmi, noč na Ljubljanici) naj narodu
nadomestijo družabnost in javnost v prostoru.
S kontrolo uporabe prostora se poskuša regulirati dejavnosti v njem,
oziroma usmerjati družbene skupine in javnost v formalne organi-
zacije in takšne oblike delovanja, ki jih je sistem sposoben kontrolirati
ali tolerirati. Z monofunkcionalnim razvojem mestnih predelov (de-
litev bivalnega, delovnega, kulturnega, izobraževalnega prostora) in
zakasnelo gradnjo prometnega omrežja je bil povzročen (planiran!)
prometni infarkt mesta, ki smo ga reševali na drag in neustrezen način.
Izrazita je kontrola nad razvojem privatnega sektorja, ki praviloma
ne more pridobiti boljših in večjih lokacij v mestu. Privatni investitor
je dovzetnejši za izzive uporabnikov, saj nosi riziko uspeha sam, težje
pa ga je integrirati v obstoječo ekonomijo ali kontrolirati; tako druž-
bene organizacije dobe prednost celo v primerih, ko ne ponudijo ustrez-
nega programa ponudbe (primer Filipovega dvorca!).
Takoimenovana formulacija »družbenega interesa«, ki se jo pogosto
uporablja pri odločanju o uporabi prostora, komaj ali sploh ne uspe
prikriti monopola ideoloških konstruktorjev, saj so prav interesi upo-
rabnikov upoštevani zadnji (o čemer govori pestrost« ponudbe); eko-
nomska neizkoriščenost mestnih lokacij (renta!) in slabo poslovanje
pa ga le izničujeta.
* Podrobneje v študiji prenove in spremembah mestnega centra, Verlič, ISU,
1982, 1985.
10 Ob polovici sedanjih prebivalcev je imelo mesto nekoč dvakrat več go-
stišč, živahnejšo urbano kulturo, družabnost, klube, društva.
100
Monopol političnega — namesto demokratičnega, javnega in strokov-
nega — odločanja v prostoru predstavljajo odločitve o prometnem re-
žimu, o prestavitvi Prešernove in drugih posegih v Tivolski park, ter
ne nazadnje »bele lise« nedotakljivih lokacij v mestu, rezerviranih za
posebne gradnje (med Vegovo in Titovo, med Knafljevim prehodom
in Trgom revolucije). Kakšna je podoba mestne javnosti, ki jo usmer-
ja s svojimi posegi politična volja? To je anonimna, heterogena, ven-
dar referenčno neizdiferencirana hiteča masa ljudi, ki v mestu proizva-
ja, konzumira ter se ob času večernic vrne v svoj periferni betonski
mir!
Bistvena značilnost političnega interesa je torej socialna in formalna
kontrola javnega življenja, za kar pa je potrebno primerno organizirati
družbeni prostor. Temu cilju je podrejen tudi ekonomski moment, saj
se lahko razvija le sektor, ki ga je moč kadrovsko in finančno obvla-
dovati. Politična volja v prostoru se torej izraža preko formalnih orga-
nizacij (normativno, strogo, kadrovsko selektivno), kot »glas« občanov
iz krajevnih skupnosti (populistično koketno) in preko mistične forme
občega družbenega interesa.
Sporadičnih akcij občanov v urbanem prostoru, ki se vse pogosteje
pojavljajo od zgodnjih sedemdesetih let, vendarle ne moremo inter-
pretirati kot zavestno nasprotovanje političnemu monopolu nad pro-
storom, ampak se javljajo v prvi vrsti kot reakcija na disfunkcije
dela formalnih organizacij na tem področju: stanovanjske gradnje in
njene organiziranosti, komunalne ureditve, neprimernih lokacij dejav-
nosti v bivalno okolje, neustrezno delitev ter organiziranost urbane
strukture (zoning), pomanjkljivo infrastrukturno opremljenost, špeku-
lacije pri delitvi stanovanj ali njihovi slabi gradnji, na ekološko de-
teriozacijo bivalnega okolja ter neustrezno upravljanje z zgradbami in
prostorom.
Pogoste so reakcije uporabnikov družbenega stavbnega fonda, ki pro-
pada, ni primerno vzdrževan, obenem pa v številnih primerih lokalne
oblasti niso sposobne organizirati celovite prenove. Javljajo se zahteve
po prodaji tega fonda, da bi bodoči lastniki ali uporabniki zagotovili
njegovo primerno vzdrževanje ter primernejšo izkoriščenost.
Neučinkovitost družbeno usmerjene stanovanjske gradnje je evidentna
ob podatku, da se s trikrat večjimi sredstvi uspe zgraditi pol manj
stanovanj kot v zasebni gradnji (Kulturne diagonale, RTV, 1986).
Za precedane tovrstnih konfliktov, protestov in akcij štejem članek
Matjaža Kmecla v dnevnem časopisju 1. 1973 o položaju etažnih last-
nikov stanovanj nasproti tistim, ki uživajo stanovanjsko pravico v
družbenem stanovanju. Ne zato, ker pred njim ne bi nihče pisal o tem,
ampak zaradi trezne in argumentirane polemike, ki jo je napisal znani
družbeni delavec kot odgovor poskusu ideološke stigmatizacije last-
nikov privatnih stanovanj (čeprav je jasno, da drugega vira pridobitve
stanovanja niso imeli). Kmecl je dal javen odgovor sprenevedanju glede
pravih privilegijev v naši družbi. Ti ne leže v možnosti, da si s svojim
101
delom pridobiš osebno lastnino, ampak v tem, da za simbolično od-
škodnino pridobiš trajno in izključno pravico uporabe skupne dobrine.
Analiza pravne zaščite imetnikov stanovanjske pravice pokaže, da
le-ta omogoča »privatizacijo« družbene lastnine. Stanovanjska pravica
se lahko prenaša na druge uporabnike, ohranja se isto stanovanje tudi
v primerih slabe izkoriščenosti; omogočena je menjava starih stano-
vanj za nova ob dejstvu, da uporabnik plačuje neekonomsko najemni-
no, istočasno pa ga nič ne obvezuje, da bi prispeval za prenovo upo-
rabljenega stanovanja. Te pravice so povsem primerljive z dedovanjem,
prodajo in to ob privilegiju, da se vzdrževanje in prenova prenašata
na skupnost.11 Članek avtorja, ki ga ni bilo moč proglasiti za anonim-
nega nergača, je opogumil mnoge posameznike, da so javno objavili
svoje negativno mnenje o stanovanjski politiki; začelo se je pogumneje
opozarjati na primere korupcije in špekuliranja s stanovanji ter slabo
gospodarjenje.
V	to obdobje sovpadajo tudi nekatere gasilne akcije najaktualnejših
problemov (era odkritja socialnih razlik): začne se govoriti o prenovi
starega mestnega jedra, v programu je odprava stanovanj najnižjih
kategorij, ustanovi se solidarnostni fond, popušča gonja proti črnim
gradnjam in obnovi se akcija za odpravo barakarskih naselij, ki bo
postala tradicionalna. S temi akcijami se posredno prizna dejstvo, da
so viri za pridobitev stanovanj socialno diferencirani.
Naslednji primer, ki ga želim analizirati, je izsiljena in nepotrebna
rekonstrukcija Prešernove ceste. Polemika, ki se je razvila ob tem
posegu s namenom reševanja prometnega kaosa v Ljubljani, je javno
angažirala skoraj vso urbanistično in arhitekturno srenjo v toku dveh
let. Očitno je, da noben strokovni, estetski ali finančni argument ni pre-
maknil politične odločitve, ki se je udejanila preko LUZ-ovih kvazi
alternativ. Posledice tega grobega posega v kvaliteto socialnega tkiva
mesta so nepopravljive in dalekosežne. Povzročile so ga planirane na-
pake pri hitri industrijski gradnji stanovanj proti severu brez pred-
hodno grajene zahodne obvoznice (povezave periferij) ter mestne vpad-
nice.
Močan tranzitni promet ter dnevne migracije (specifičen program de-
lovnega centra nasproti bivalni periferiji) ca. 60.000 prebivalcev v cen-
ter ter skozenj, so povzročle razpad prometnega sistema mesta sredi
sedemdesetih let. Tudi takrat je politična volja* posegla v park na-
11 Takšno ravnanje poimenujemo »free-riderstvo«, Družboslovne razprave,
št. 4/1987, ISU, Verlič.
* Predhodnost takšnih odločitev dokazujem s tem, da se javnosti nikoli ni
ponudilo alternativ: ali stanovanja (nekaj stanovanj) in vpadnico (ali začetek
obvoznice) nasproti veliko stanovanj in veliko drena. Alternative so bile
variante soseske 6 z detajli itd., Koseze v podvariantah ureditve okolice.
V	GUP-u sosledij gradnje ni, tam je vse lepo narisano. Ce nekaj pozabimo,
izpustimo ali se odrečemo, se ta lepa struktura podre, oziroma funkcionira
drugače. Politiki niso povedali, da obenem z industrijsko gradnjo stano-
vanj formiramo tudi gradbenike s tehnologijo za izvoz na Jug in nižje,
ter da je potrebno nekoliko »stisniti« ceste, če bo šlo. Vendar ni šlo. Se
102
mesto obvoza, obenem pa smo s pravo obvoznico komaj nekaj kasneje
razpolovili gosto naseljeno bivalno naselje.
Strokovna opozorila proti koncentraciji solidarnostnih stanovanj v Šte-
panjskem naselju prav tako niso imela nobenega učinka. Večji del
skriti javnosti so ostali zapleti pri gradnji Fužinskega naselja. Neuspeš-
na koordinacija številnih investitorjev in nedorečeni programi so po-
kvarili vtis kompleksno dirigirane družbeno usmerjene gradnje. Kon-
flikti ter neusklajeno delovanje so blokirali gradnjo in šele strog po-
litični pogled z vrha je pripeljal stanovalce do hiš.
Nasprotje teh neuspelih strokovnih polemik je Trnovska akcija. Bo-
doči stanovalci tega naselja so uspešno demontirali strukturo cene sta-
novanjske gradnje. Značilnost te kolektivne akcije je bila njena dobra
organiziranost in profesionalni nastop v javnosti, podprt z argumenti-
ranimi analizami obširne gradbene dokumentacije ter demistifikacija
metodologije določanja cen stanovanja.
Obratno od Trnovčanov so Koseški stanovalci zgolj s spontano reakcijo,
trdovratnim vztrajanjem na svojem nesoglasju in z grožnjami izpodbili
vse argumente občine in investitorja za gradnjo industrijske pralnice
v bivalnem okolišu.
Naslednja akcija je zanimiva po uporabljeni metodi in svoji nacionalno
etični noti. Triindvajset jeznih jeseniških delavcev demonstrativno od-
kloni ponujena stanovanja železarne. Vsi stanujejo v barakah, imajo
dolgoletni delovni staž na nižjih delovnih mestih in so prišli iz drugih
republik.
Sporna stanovanja so dislocirana, premajhna, slabo strukturirana ter
celo ad hoc prirejena na račun skupnih kletnih in pritličnih prosto-
rov. Formalno so ovrednotena kot komfortne, nove stanovanjske enote
s temu primerno najemnino in participacijo uporabnika. Delavci doka-
zujejo, da stroškov takšnih stanovanj ne zmorejo in da si v njih tudi
ne morejo organizirati primernega življenja. Opozarjajo, da so se boljša
stanovanja v tovarni delila po hierarhijski, in ne socialni lestvici.
V odprti radijski oddaji pride do konfrontacije z ogorčenimi sloven-
skimi občani, ki ne kažejo razumevanja za socialni položaj barakar-
skih družin, očitajo jim neskromnost, nepotrpežljivost ter navajajo
svoje muke in jade, da so prišli do lastne strehe nad glavo. Etično
vprašljivi in moralistično akcentuirani komentarji te reakcije še vzpod-
bujajo.
Slišimo izjavo socialnega delavca železarne, da se delavci nočejo pri-
lagoditi razmeram (odgovor je, da za to niti ni bilo možnosti), da si
vedno je bilo možno pohiteti z obvoznico (precej bolj zunaj mesta) in ojačati
lokalno cestno omrežje (nekaj asfalta, malo nove »navadne ceste«), pred-
vsem pa pohiteti z vpadnico in tranzit speljati po lokalni, običajni cesti.
Takšne alternative niso bile v javnih razpravah, z vsemi posledicami, cenami
in zunanjimi krediti v igri. To so bile morda razprave med politiki in
»nekaterimi« urbanisti.
103
kupujejo avtomobile (oni trdijo, da se brez tega ne da organizirati
prevoza vseh družinskih članov na delo in v šolo) ter da gradijo hiše
v rojstnem kraju (tu zanje ni perspektive). Predsednik stanovanjske
komisije ne more razumeti, kako je sploh prišlo do te situacije in ne
zna pojasniti, kako je železarna gradnjo takšnih stanovanj financi-
rala, ter po katerih kriterijih jih je delila.
Slično tej reakciji delavcev, so na občinsko pomoč reagirale družine,
ki so jim barake pogorele. Občina jim je ponudila bivanje v opuščeni
šoli v skupnih prostorih. Takšno pomoč so ljudje odklonili, ker vedo
za prazna stanovanja. Demonstrativno so ostali na pogorišču.
Zadnji dogodek, ki ga želim omeniti, je znan pod imenom »-Titova 25«.
Povod zanj je legitimno pridobljen lokal s strani privatnega izvajalca,
za katerega pa naknadno pokaže interes družbeni sektor. Ta interes
se prevede preko krajevne skupnosti in z intervencijo predsednika iz-
vršnega sveta občine.
Celotni upravni oddelek komiteja za prostor se upre in noče biti po-
slušen: vztrajajo na strokovnih kriterijih, pravnih in formalnih postop-
kih ter neodvisnosti dela v okviru svojih pooblastil. Iščejo uradno
pravno zaščito ter preverjanje storjenih postopkov; vso razpoložljivo
pismeno dokumentacijo dostavijo v javnost in časopise. Razkrivajo se
predsednikovi nelegitimni pritiski (pismeni!) in lažne obtožbe, neved-
nost o lastnih kompetencah. Predsednika najbolj bremeni (pisno)
uradno mnenje javnega tožilca, ki mu očita preseganje pooblastil,
povzročanje škode z zavlačevanjem postopka in nezakonite interven-
cije.
Navkljub vsemu predsednik doseže preklic pismeno danih soglasij za
priglasitev del, s pritiski blokira delo komiteja, tako da njegov pred-
sednik skupščini ponudi odstop. Formalno zahtevana procedura za
razčiščevanje odgovornosti ni uvrščena na dnevni red, skupščina po
čudnem glasovanju sprejme odstop, medtem ko nelegitimno delovanje
predsednika izvršnega sveta ne zanima nikogar več.
Izbrani primeri, ki jih navajam, niso morda niti najpomembnejši niti
edini; izbrala sem jih zato, ker ilustrirajo različne metode akterjev in
odkrivajo specifične konflikte v procesih odločanja o uporabi graje-
nega prostora. Značilen zanje je, kot pravi Touraine (ibid. 1983, str. 12)
odnos med vladajočim aparatom in alieniranimi uporabniki.
* * *
Vprašanje na tem mestu je, ali te akcije in konflikte lahko označimo
kot družbeno gibanje?
Skupna značilnost akcije je, da se praviloma javljajo izven formal-
nih organizacij, oziroma posegajo po neformalnih sredstvih pri re-
ševanju problema. Kritično, celo protestno predstavljajo delovanje si-
stema; akterji delujejo odprto, so informirani o svojih pravicah, pri-
pravljeni so aktivno predstaviti problem v javnosti in se konfrontirati.
104
V vseh primerih se postavijo zahteve po spremembi stanja, oziroma
zahteva se realizacija upravičenih pričakovanj. Dokazujejo, z argu-
menti ali posredno z učinki, neučinkovitost delovanja določenih insti-
tucij in kontrole.
Akterji v teh akcijah so torej primorani, želeč upravičiti svoje zahteve,
spoznati svoje formalne pravice in pokazati, kje so ovire in blokade
za učinkovitost. S takšnim delovanjem opredelijo ne le svoj odnos do
problema, ampak tudi rušijo legitimnost obstoja organizacij (včasih
institucij), ki naj bi tovrstne probleme reševale. Kažejo na neuspešnost
funkcionarjev ali politikov, da te sisteme regulirajo.
Druga značilnost je množičnost, oziroma kolektivno nastopanje akter-
jev. Pogostost samih akcij in številčnost akterjev v njih onemogoča
trditi, da gre le za slučajne, enkratne (izjemne) probleme, ki so rezultat
slabih razmer (kriza) ali pomanjkanja finančnih sredstev. V večini slu-
čajev zahteve namreč niso uperjene v večanje fondov ali širjenje po-
manjkljivo razvitih dejavnosti:
usmerjene so proti disfukciji obstoječega — torej so zahteve po reor-
ganizaciji, učinkoviti izrabi tega, kar že imamo. So zahteve po odgo-
vornem delu in konsistentnem delovanju.
Do konflikta ne pride zaradi želje ljudi po nemogočem, ampak zaradi
odtujevanja pravic in dobrin, ki so bile deklarirane kot možne in
tudi zaslužene.
Kolektivne družbene akcije sistem mnogo teže regulira z običajnimi
postopki, ki so opredeljeni za primere nelegitimnega delovanja ali
so celo inkriminirani. Ob pogostosti takšnih pojavov pa tudi visoko-
moralno pridiganje ali stigmatiziranje akterjev nima več pravega
učinka.
Pogostost kolektivnih akcij namreč učinkuje na javnost kot vzpodbu-
janje zavesti o neučinkovitosti sistema in upravičenosti zahtev, da se
le-ta spremeni.
S temi elementi se ustvarja potreba, idejna baza (naboj) ali doktri-
na, ki lahko pritegne ljudi v širšo družbeno akcijo.
Kljub temu torej, da posamičnih akcij še ne moremo opredeliti za
družbeno gibanje, je skupni učinek pogostih in kolektivnih akcij izven
formalnih sistemov (metod), ki delujejo javno in konsistentno glede
na svoje zahteve (pravice), moč šteti za nekaj, kar nedvomno postaja
družbeno gibanje.
Viri:
Alain Touraine, Sociologija društvenih pokreta, 1983, Beograd.
Dokumentacija Komiteja za urejanje prostora občine Center.
Dokumentacija Dela, Teleks, Mladina.
Družboslovne razprave št. 4, ISU, 1987.
Verlič-Dekleva, B., Razvoj mesta in spremembe mestnega središča, Pre-
nova mesta, raziskovalna poročila 1982, 1985, ISU, Ljubljana.
105
Literatura :
Alain Touraine, Sociologija društvenih pokreta, 1983 Beograd.
Abbott, Carl, 1981: The New Urban America, North Carolina Press, USA.
Časopis za kritiko znanosti, 1975, Cantar P.: Sociologija mesta.
Friedland, R., 1983: Power and Crisis in the City, Macmillan, London.
Gantar P., 1984: Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje, Krt, Ljubljana.
Jakhel Rudi, 1979: Iluzija in resničnost urbanih središč, Cankarjeva založba
Ljubljana.
Light, Ivan, 1983: Cities in World Perspective, Macmillan Co., USA.
Kay, G., 1984: Razvitost in nerazvitost, Krt, Ljubljana.
Mlinar, Z., 1986: Protislovja družbenega razvoja, Delavska enotnost, Lj.
Mlinar, Z., 1983: Humanizacija mesta, Obzorja Maribor.
Mihevc, Gosar, 1978: Procesi urbanizacije v Sloveniji, Urbanistični inštitut
SR Slovenije, Ljubljana.
Samuelson P. A., 1970: Economics, New York.
Seferagić, D. 1985: Problemi kvalitete života u novim stanbenim naseljima,
Institut za društvena istraživanja, Zagreb.
Sinteza, 58, 59, 60, 1982: Prenova, Ljubljana.
Rotar, B. 1981: Pomeni prostora, Delavska enotnost Ljubljana.
Kvaliteta življenja, 1985, 1986, raziskovalna poročila, Inštitut za sociologijo
Ljubljana.
Verlič, Mandič, 1986: Informativni bilten/2.
Verlič, D. B., Družboslovne razprave/4, 1987: Kvaliteta bivalnega okolja,
Inštitut za sociologijo Ljubljana.
Verlič, D. B., 1986/7: Sinteza, Heterogenost prenove mestnega centra (v
tisku) Ljubljana.
Verlič, D. B., 1985: Razvoj mesta in spremembe mestnega središča, razisko-
valno poročilo, Inštitut za sociologijo, Ljubljana.
Zbornik: Socialistična civilna družba, 1985, Krt, Ljubljana.
Titmuss, R., 1973: Social Policy, Allen & Urwin, London.
Avtorica je imenovani član Koordinacijskega odbora za prenovo pri
Izvršnem svetu Ljubljana Center (od 1. 1981), imenovani član Komiteja za
urejanje prostora (Center), izvoljen delegat Krajevne skupnosti v Šiški
(občasno delegiran na seje skupščine občine Šiška), imenovani član komisije
za poslovne prostore pri Mestni skup. Nekateri podatki v analizi so plod
tega dela in izkušenj.
106
Slavko Gaber
Družbe dela/onstran dela
Uvod
Buržoazija in proletariat sta ostala. »V kapitalističnem svetu sta še
vedno temeljna razreda. Vendar pa je kapitalistični razvoj spreme-
nil strukturo in vlogo teh dveh razredov tako, da nista več akterja
historične transformacije.«1 Za sile, ki vidijo alternativo v svetu
»... svobode od garanja (toil) in dominacije.. .«2 se prostor, ob šir-
jenju tehničnega napredka na celoten sistem dominacije in koordina-
cije našega življenja, nenehno oži.
Marcusejeva stališča, ki so doživela veliko publiciteto ob študentskih
gibanjih v drugi polovici šestdesetih let, ponovno ugotavljajo tisto,
kar je skupina teoretikov, ki ji je pripadal tudi sam, ugotavljala že
več kot dve desetletji pred tem.3 Proletariat ni več garant resnice,
1	H. Marcuse, One-Dimensional Man, Routledge & Kegan Paul Ltd., London
1964, str. XII—XIII.
2	Isto, str. XII.
3	Tako imenovana frankfurtska šola, ki je prav zaradi omenjenega, kot tudi
podobnih stališč, doživela veliko kritik, predvsem znotraj delavskega gi-
banja, naj bi zapustila pozicije revolucionarne teorije ob koncu tridesetih
let. Avtorjem, ki tekmujejo v svojem dokazovanju, da je merilo teorije
praksa, pri tem služijo kot dokaz različna mesta, ki jih je najti predvsem
v tekstih M. Horkheimer ja. P. Slater tako piše: »The return to theory must
not be a farewell to Praxis. With Horkheimer's team it was... Horkheimer
himself actually accepted in his »manifesto« that the workers were orga-
nised under their own avant-garde, while the critical intelectuals were
autonomus ... Thus, only the »debate« guaranteed the crucial link in the
theory-praxis neksus, according to Horkheimer's konception.« (P. Slater,
Origin and significance of the Frankfurt School, Routledge & Kegan Paul,
London 1980, str. 63).
Podobno kritičen do kritične teorije družbe, češ da ni znala povezati teo-
rije s prakso, je tudi E. Rusconi.
107
kot tudi ni videti sile, ki bi napovedovala prevrat družbenih razmerij.
Zamujeno je udejanjenje filozofije. »Praksa, odložena za nedoločen
čas, ni več izhodišče za ugovor samozadovoljni spekulaciji, še več,
običajno je izgovor, s katerim eksekutorji zadušijo kot prazno tisto
kritično misel, ki bi bila potrebna praksi spreminjanja«.4 Diskurz, ki
velja vse od časov, ko je bila zamujena priložnost, da proletariat prev-
zame vlogo hegemona v družbi. Današnje refleksije kažejo, da je bilo
zadnjič to takrat, ko je bila zapečatena usoda kvalificiranih delavcev.
»Gre zato, da je buržoazija uspela v osnovi zatreti zavest, ki naj bi jo
proletariat imel o svoji ustvarjalni suverenosti. ... Parcelizirajoče de-
litve dela, taylorizem in na koncu avtomatizacije so ukinile stroke in
tiste delavce stroke, ki so imeli, skupaj s ponosom o dobro opravlje-
nem delu, še zavest o svoji praktični suverenosti.«5 Ti delavci so po-
sedovala znanje in praktična spoznanja, ki so bila v tovarni neza-
menljiva. Sef, lastnik obrata itd. so bili odvisni od takšnega delavca.
»Nasprotno od tega pa delavec stroke ni imel potrebe niti po gospo-
darju niti po oficirjih proizvodnje. Lahko je proizvajal brez njih.
... To pomeni, da je v tovarni obstajala določena delavska moč.«6
To je bil čas, ko je ideja »... o delavski moči in revolucionarnem
prevzetju oblasti imela močno drugačen praktičrii pomen, kot ga je
dobila v času post-taylorizma.«7 Tisti del delavskega gibanja, ki je
nase gledal kot na razred, ki hoče oblast, ni bil siromašen in neuk,
bil je sloj, ki je mogel biti hegemon tako v delavskem gibanju kot
tudi v družbi nasploh. Zanj prevzetje oblasti ne bi pomenilo prevzeti
mesto buržoazije, ampak ukinitev vsega ». .. kar bi pomenilo oviro
udejanjanju delavske oblasti.. .«8
Ce je nekdaj bilo tako, pa danes, po leûh taylorizma, funkcioniranja
produkcije ljudi s sredstvi ideoloških aparatov države, po razrastu
Prikaz procesa demontiranja delavskega gibanja na Zahodu v sovjetski
Rusiji kot tudi procesi, ki so sledili, kažejo, da je bilo stališče M. Hork-
heimer ja: »Međutim ni položaj proletariata u tom društvu ne predstavlja
nikakvu garanciju ispravne spoznaje ... Intelektualac koji u svom nabožnom
štovanju samo objavljuje stvaralačku snagu proletarijata, nalazeći, da je
izvršio svoj zadiatak ako mu se prilagodio i ako ga veliča. Previđa da
svako izmicanje teoretskom naporu koji sebi prišteđuje pasivnošču svog
mišljenja, kao što si tom pasivnošču ušteđuje i povremeno suprostavlje-
nost masama u koju ga može dovesti vlastito mišljenje, čini te mase sli-
jepima i slabijima nego što bi trebale biti... Intelektualci ne podnose da
upravo najaktualnije, najperspektivnije mišljenje, koje najdublije zahvaća
povijesnu situaciju u određenim razdobljima dovodi u izolaciju njegove
nosioce primoravajući ih da se oslone na same sebe...« (Kritička teorija II,
Stvarnost, Zagreb 1982, str. 146), še kako upravičeno.
4	T. W. Adorno, Negative Dialektik, Surkamp Verlag, Frankfurt am Main
1982, str. 15.
5	A. Gorz, Zbogom proletariate Radnička štampa, Beograd 1982, str. 51.
6	Isto. »Radnička moč o kojoj govorimo nije bila moč svih radnika u nekoj
njihovoj određenoj grupi, niti moč »kolektivnog radnika«. To je bila
moč onih profesionalaca koji su, uz pomoč drugih radnika prvenstveno fi-
zičkih, u krilu radničke klase bili u vrhu jedne specifično radničke hierar-
hije.« (isto, str. 52—53.)
7	Isto, str. 52.
8	Isto.
108
multinacionalnih podjetij in nazadnje še avtomatizaciji, nekdanja
druga dimenzaja ne obstoji več. Delavsko gibanje kot klasičen pro-
jekt je izgubilo podlago. Upravljati s tovarno, da bi upravljali s ce-
lotno družbo. »Nič od tega danes ni več točno ...«'
1. Boj proti delu
Tisto, kar ostane, ni več fetišiziranje dela, njegove moči, oblasti ipd.
Besede o oblasti dela je treba namreč vzeti dobesedno! To nas hitro
pripelje do ugotovitve, da delo oblast že ima, kot tudi do druge, prav
tako navidez paradoksne, ki kot prva ni brez posledic za socialistično
ideologijo, da dela tudi osvobajati ni potrebno, ker je še preveč svo-
bodno — sledovi njegovega divjanja so danes vidni povsod. Prole-
tariat pa ob tem, da se lahko sužnosti delu izvije le z odpravo dela,
ostane le še akt samoukinitve. Delavsko gibanje je v potlačenih seg-
mentih to idejo pestovalo že od časov, ko je delo postalo osrednja,
prevladujoča dejavnost, dejavnost, ki je postala nujen vir preživetja.
Zanimivo je, da prvi nam znani poizkus tematizacije boja proti delu
(po Marxovem zavzemanju za odpravo dela) nastane sočasno z zavze-
manjem proletariata za polno zaposlitev.10
a) Paul Lafargue je tako nastopil vzporedno z borci za polno zaposli-
tev, vendar je njegova linija ostala potlačena vse do danes, ko se vse
pogosteje pojavljajo reference, ki opozarjajo na njegov tekst kot na
mesto, ki omogoča drugačne zastavitve vprašanja dela že na neka-
terih tekstih iz zgodovine delavskega gibanja pa tudi zunaj njega.11
Lafargue v času, ko se organizirano delavsko gibanje bori za pravi-
co delavcev do polne zaposlitve, proletariatu očita, da je izdal svoje
nagone »...in ne pozna svojega zgodovinskega poslanstva; dovolil
je, da ga je pervertirala dogma dela.«12 Zameri mu, da je zahteval
9	Isto, str. 53. »Najpre, kao što smo več videli, fabrika više ne predstavlja
ekonomsku celinu.« (isto) Mesta produkcije niso več mesta odločanja niti
mesta ekonomske moči. Preglednost tako nad celotnim družbenim procesom
proizvodnje, kot tudi pregled nad produkcijo v obratu je vse prej kot
mogoč. Tako dobi geslo »TOVARNE DELAVCEM«, tudi če mu dodamo,
»DA JIH SPREMENIJO«, povsem drugačen pomen.
10	J. Keane in J. Owens v delu After Full Employment poudarjata, da se
je zahteva po polni zaposlitvi v delavskem gibanju kot stalna zahteva po-
javila šele po letu 1880, ko so bili delavci zaradi širjenja sveta kapitala in
povečane delovne discipline prisiljeni mezdno delo vzeti povsem resno
(glej omenjeno delo, Hutchinson, London 1986, str. 28—40).
11	Nanj se sklicuje skorajda celotna postmarksistična misel. G. Bock pa
opozarja, da je bil izredno bran avtor tudi že v vrstah IWW. (»Drugo« de-
lavsko gibanje v ZDA od 1905 do 1922. Industrijski delavci sveta, v prevodu
v slovenski jezik v rokopisu str. 108.)
12	P. Lafargue, Pravica do lenobe (izšlo v Zborniku BOJ PROTI DELU),
KRT, Ljubljana 1985, str. 52. Zbornik prinaša tekste z naslovno vsebino
vse od Lafargua naprej in se končuje s sodobnimi tako teoretskimi reflek-
sijami kot tudi priložnostnimi teksti, ki služijo kot material v boju
proti delu.
109
pravico do dela. »... za revolucionarno načelo so razglasili pravico
do dela. Francoski proletariat, sramuj se! . .. Proletarci, sramujte se!«13
b) V deželi taylorizma je, ko je kot element delavskega gibanja, ki je
le nerad pristal na novo organizacijo dela, nastal sindikat The Indu-
strial Workers of the World. Organizacija, ki je bila znotraj sebe he-
terogena, je imela na svojem levem krilu skupino ti. Wobllies. Na-
sploh je bil sindikat znan po svoji veliki »naklonjenosti« delu. Na
to opozarjajo razlage njihovih inicialk (I. W. W.):
1.	»I Won't Work« (ne bom delal)
2.	»I Want Whiskey« (hočem viski)
3.	»Iresponsible Wholesale Wreckers« (neodgovorni vsesplošni razbi-
jači)
4.	»The Wobllies« (nestanovitneži, vetrnjaki)
Prav zadnje od imen, ki se jih je prijelo na zahodu ZDA, je tudi tisto,
po katerem so najbolj znani danes.14
L. Adamič takole opisuje svoje srečanje z njimi: »Leta 1920, po od-
pustu iz vojske, sem pod pritiskom vsakdanjih potreb postal mlad ga-
raški tepec (...) brez posebnega poklica. V Chicagu sem se nekaj me-
secev potikal okrog zaposlovalriih agencij ... Tam sem srečal nekaj
mladih, silno zgovornih fantov iz IDS ...« Ti zgovorni fantje so ga
uvedli najprej v skrivnosti sabotaže, nato pa, ko je pri neki chicaški
zaposlovalni agencija dobil lopatarsko delo, še v svet drugih oblik
boja proti delu. »Bil sem eden od približno stotih krepkih fantov,
med katerimi, kot sem kmalu odkril, je bilo tudi nekaj evangelistov
sabotaže iz IDS. »Počasi, fant moj,« se mi je drugi ali tretji dan na-
smehnil eden izmed njih. »Nikar ne poskušaj narediti te ceste v
enem dnevu.« ... Znašel sem se v zadregi. Ta mož se me je dolge
dneve držal in mi še naprej prigovarjal, naj delam počasi. »Pritisni
na zavore, fant« ... »K vragu z njimi ! Zavlačuj — stavkaj med delom.
Kapiraš?«15
Wobllies so še posebej zanimivi, ker predstavljajo reakcijo na poseb-
ne razmere, ki so nastale v ZDA po nastanku množičnega nekvalifi-
ciranega delavskega razreda. Delavci, pretežno priseljenci, so v pro-
cesu dela videli vse prej kot Vir zadovoljstva. Edino kar jih je zani-
malo, je bil »vražji zaslužek«. Dejstvo, da jih je ob lastni ogroženosti
zavrnila tudi domača kvalificirana delovna sila in da jih je kapital
hotel maksimalno izrabiti, jih je sililo v nove, klasičnemu delavskemu
gibanju neznane načine tako razmišljanja kot tudi ravnanja. Ko so
se IWW v prvem obdobju svojega delovanja močno naslanjali na kva-
lificirane delavce, jim je grozil polom. Sele dogodki v McKees Rockss
jasno pokažejo, da so minili časi Vitezov dela, torej časi, ko so kvali-
13	Isto, str. 53.
14	Glej P. F. Brissenden, The IWW A Study of American Syndicalism,
prvič objavljeno 1919, ponatisi 1920 in 1957 (Columbia University Press).
15	L. Adamič, Dinamit, Borec, Ljubljana 1983. Navedbe v tem kot tudi
gornjem primeru so vzete s strani 285—89.
110
ficirani delavci jemali nekvalificirane pod svojo zaščito. IWW so po-
stali organizacija nekvalificiranih. »... šele gibanje neizučenih pri-
seljenih in potujočih delavcev... je iz te organizacije naredilo to,
zaradi česar je zaslovela in so si ob njej brusili jezike.«16
Nova vrsta delavca je po svoje razumela skorajda vse. Temeljno ge-
slo dotedanjega boja »Pošteno delo za pošteno plačilo« je zamenjalo
novo »Nepošteno delo za nepošteno plačilo«; klasično stavko je za-
menjala stavka na delu; njihov upor je spremljala pesem; organizi-
rali so se ne le v tovarni, ampak tudi zunaj nje, preprečiti so hoteli,
da bi delo iz obrata prestopilo tudi v čas zunaj dela, torej v čas, ki
jim je ogromno pomenil in je bil ob mezdnih zahtevah njihova po-
glavitna zahteva;18 znanstvenemu upravljanju, ki ne prizadene zgolj
kvalificirane delovne sile, ampak enako tudi neizučene, so zoper-
stavili znanstveno sabotažo. Zoperstaviti se kapitalu kjer je le mo-
goče in kolikor inteligentno je mogoče.19
c) V času sobotnikov in uvajanja taylorizma je v sovjetski Rusiji Ka-
zimir Malevič napisal tekst z naslovom Lenoba — Prava resnica člo-
veštva.
»Vedno se mi je zdelo, da... obsodba lenobe ni pravična; zakaj se
delo tako močno ceni in postavlja na prestol vzvišenosti, slave in
hvale, medtem ko se na drugi strani lenoba pribija na sramotni ste-
ber?«20 Moralo bi biti obratno, delo bi moralo biti prekleto, lenoba
pa naj bi bila tisto, k čemur teži človeštvo. Tako je tudi socializem,
ki ga Malevič postavlja kot možno odpravo te zablode, precej druga-
čen od Leninovega. »To, kar ni moglo biti doseženo v kapitalističnem
sistemu, je doseženo sedaj; interes kapitalizma in socializma je enak
— doseganje skupne resnice, človeškega stanja Lenosti. Ta resnica
16	G. Bock, »Drugo« delavsko gibanje v ZDA od 1905 do 1922. Industrijski
delavci sveta, si. prev. rok. str. 88. Delo predstavlja eno boljših predstavitev
I WW še posebej, ker se ob bogastvu materiala in navedene literature ne
vpisuje v prevladujoče diskurze zgodovinopisja, ki ga zanimajo zgolj koraki
uma, potlačeno pa pušča ob strani. V delu, ki bo v kratkem izšlo v zbirki
Studia Humanitatis, glej tudi uvodno študijo T. Mastnaka.
17	»Nočemo stavk, ki se vlečejo brez konca in prinašajo lakoto ... Ce naših
zahtev ne moremo uveljaviti v nekaj dneh, se vrnemo na delo, vzamemo
mezde in stavkamo na delovnem mestu« (navedeno po G. Bock, nav. delo
str. 124).
18	Nič manj eksplozivno (kot mezdno G. S.) ni bilo vprašanje delovnega
časa, druga plat mezdnega vprašanja.« (isto, str. 175) »... hočemo pa tudi
veliko miru in brezdelja, dan ali dva na teden želimo ležati v senci pod
drevesom — hej delavci, hej prijatelji mar ne bi bilo prijetno zdajle
ležati v zeleni trati...? Slišim vas, kako pravite: »Prav imaš!« Mir, mir
in počitek ... delati le par ur na dan... Zadosti nam je dela, dela in spet
dela.« (nav. po Bock, nav. delo str. 90)
19	Kljub temu, da poraz v jeklarski stavki 1919 ni bil popoln, je bil
»... obenem poraz nastajajočega množičnega delavca in je pomenil do-
končno uveljavitev racionalizirane organizacije dela.« (G. Bock, nav. delo
str. 201.)
20	K. Malevič, Lenoba — prava resnica človeštva, KRT (Zbornik BOJ PROTI
DELU), 1985, str. 81.
111
je skrita v globinah nezavednega, toda zaradi določenih razlogov, se
je dosedaj še nihče ni zavedel, pa tudi noben sistem dela kjerkoli ne
proklamira mota: »Resnica tvojega gibanja je pot k Lenosti«.21 Te-
meljna napaka kapitalizma je v tem, da pri izrabljanju »Lenosti«
ne morejo biti vsi enaki. »Uživajo jo lahko le tisti, ki so preskrbljeni
s kapitalom.«22 V tem sistemu so se otresli »tistega, česar bi se mo-
ralo otresti vse človeštvo«, namreč dela, le kapitalisti. »Edino sociali-
stični sistemi težijo k enakosti dela in vsak človek skrbno pazi, da
bo razdelitev dela enaka, ker iz te enake delitve tudi prihajajo ure
lenosti. ... Socialistični sistem... je tisti, ki v industriji vidi vred-
noto, ki bo priskrbela lenobne ure bivanja.«23
d) Kot večina njegove generacije, je tudi B. Russell rasel s pregovo-
rom: »Hudič zmeraj najde kakšno objestnost za brezdelne roke.«
»Ker sem bil karseda vrlo dete, sem verjel vse, kar so mi povedali,
in si pridobil vest, ki me je vse do tega trenutka držala v trdem delu.
Toda čeprav je moja vest kontrolirala moja dejanja, so moji nazori
podlegli revoluciji. Mislim, da je na svetu opravljenega preveč dela;
.. ,«24 V času velike ekonomske krize, ki s sabo nosi enormno brezpo-
selnost in ko je vodilna parola proletariata ponovno oz. še bolj kot
kadarkoli pred tem »Polna zaposlitev za vse«, Russell, ko predava
članom Y. M. C. A., pravi: »Z vso resnostjo hočem reči, da je velik
del škode v sodobnem svetu storjen z vero v krepost DELA ter da:
leži pot do sreče in napredka v organiziranem zmanjševanju dela.«25
Ko poizkuša svoje stališče utemeljiti, zvenijo njegovi argumenti zelo
sodobno.26 Kot enega poglavitnih rapzlogov za dolžino delovnega dne
in tudi za slavljenje dela navaja potrebo vladajočega razreda po tem,
21	Isto, str. 83.
22	Isto, str. 84.
23	Isto. Kot pri drugih avtorjih, ki jih navajamo kot tiste mislece, katerih
misel seže do odprave dela, tudi pri Maleviču namenoma ne analiziramo
točk, ki so z našega polja nezadostne. Kot smo pri Lafargu pustili ob strani
njegovo nereflektirano navajanje misli antičnih in tudi krščanskih misle-
cev o delu, pa najsi gre za nasprotovanje delu ali pa za slavljenje le-tega,
tako tudi pri Maleviču na tem mestu ne tematiziramo tistih delov teksta,
ki govorijo o bodočih stanjih človekove popolnosti, o prozornosti naravnih
pojavov, o stanjih, ko bodo morali tudi stroji, ker, kot vsa bitja, tudi oni
težijo k lenosti, prenesti — »svoje delo na drugo bitje in s tem sebi pre-
skrbeti pravico do Lenobe« (isto, str. 85). Kot zanimivost pa navajamo
Malevičevo prepričanje, da je on tisti, ki je prvi nastopil proti fetišizi-
ranju dela. »Morda sem jaz tisti, ki bo prvič pripeljal ime lenobe ali
»Matere vseh pregreh« na javni trg človeštva. Morda pa sem se jaz prvič
dotaknil čela njene modrosti oziroma modrosti človeštva in tako odstranil
žig« (isto, str. 91)
24	B.Russell, Brezdelju v čast, KRT (Zbornik BOJ PROTI DELU), Ljublja-
na 1985, str. 93.
25	Isto, str. 95.
26	J. Kean in J. Owens sta v svojem delu After Full Employment delo svo-
jega rojaka povsem obšla, čeprav bi lahko ob tem, da sta razpravljanje
o družbah »onstran družb zaposlitve« začela z Lafarguom, prav v Russel-
lovem tekstu našla izreden prehod h Gorzu (glej omenjeno delo str
160—180).
112
da ohrani oblast. »Ideja, da bi revni lahko imeli prosti čas, je bila
za bogate vedno šokantna.« Ko so pristojna telesa še v devetnajstem
stoletju ob petnajsturnem delavniku podvomila v potrebnost tolikšne
dolžine, jim je bilo povedano, da »delo odraslim preprečuje pijanče-
vanje, otrokom pa objestnost. ... Spominjam se, da sem slišal ne-
kega starega vojvodo, ki je rekel: »Kaj hočejo revni s prazniki? Oni
morajo delati.« Ljudje so danes manj odkriti, vendar naziranje ostaja
in je vir mnogih naših ekonomskih zmed.«27
2e med prvo svetovno vojno naj bi postalo očitno, da je moderna
tehnika omogočila »ogromno zmanjševanje količine dela, potrebne za
zagotovitev nujnega za vsakogaršnje življenje«.28 Vse, kar bi bilo po
njegovem potrebno postoriti, je ohranitev organizacije dela, ki omo-
goča veliko produktivnost, in skrajšanje delovnega časa. »Če bi pov-
prečno mezdni delavci delali štiri ure dnevno, bi bilo ob sprejetju
določenih, celo omejenih količin senzibilne organizacije dovolj za vse
in nobenega brezposelnega.«29
Ko nastopa proti megalomanskim projektom, ki jih je načrtovala sov-
jetska Rusija, kot proti nečemu, kar odlaga udejanjenje »udobja pro-
letariata za več generacij«, opozarja, da je preveliko poudarjanje dela,
»čeprav ga je določena količina nujna«30 vse prej kot eden od ciljev
našega življenja. Skrajševanje delovnega časa bi prineslo tudi dru-
gačnega človeka.
Če smo bili nespametni in smo nasedali ideologiji napredka in dela
doslej, »ni nobenega razloga, da ostanemo nespamentni za vedno.«31
2. Priklon/Odklon delu
V obdobju opisanih potlačenih iniciativ za nastanek družbe onstran
dela se je kot prevladujoč tok uveljavilo gornjim povsem nasprotno
pojmovanje. Tako delavsko gibanje kot kapital sta si prizadevala za
priznanje dela kot vrednote, ki je postopoma postala vrednejša od
življenja.
Strah pred izgubo zaposlitve in rednega vira za preživljanje je še po-
sebej po grenki izkušnji velike krize s konca dvajsetih let tega stoletja,
pripeljal proletariat naravnost v naročje ideologov DELA. Ne glede
na svoj značaj je postalo največja dobrina. Dobiti ga — cilj delavcev.
Priskrbeti ga pa je v vse večji meri postajala tudi samoumevna naloga
vladajočih garnitur večine držav.
Vodilne garniture socialističnih držav so pravico do dela pojmovale kot
neodtujljivo pravico delavca v skladu s svojo ideologijo še iz časov,
27	B. Russell, navedeno delo, str. 98.
28	Isto, str. 97.
29	Isto, str. 99.
30	Isto, str. 101.
3' Isto, str. 105.
113
ko niso bile na oblasti in so s polno zaposlenostjo legitimirale prevzem
oblasti. Po drugi strani pa je v zahodnih demokracijah za širjenje ide-
ologije dela skrbela kombinacija povojne prosperitete in delavskih/so-
cialističnih ali socialdemokratskih vlad, ki so v večini zahodnih držav
po drugi svetovni vojni precejšnje število let okušale slasti vladanja.
Kot delavsko narodne in kot varuhinje prosperitete kapitala so morale
tako ali drugače reševati tudi vprašanje zaposlitve oz. (kar je tu v
večini primerov sinonim) dela. V dveh do treh desetletjih po vojni,
to je v času povojne izgradnje ter velikega gospodarskega booma, je
delo, ki je bilo vir uspeha, pridobivanja materialnih dobrin ipd., za
relativno širok krog prebivalstva dobilo status boga. Bolj ko je bil po-
jem z napredovanjem parcelizacije in degradacije dela prazen, večja
je bila njegova moč.
a)	Socializem in delo
Prevladujoča tradicija socialističnih kot tudi komunističnih delavskih
strank se je do dela že zelo zgodaj opredeljevala kot do nečesa, kar naj
bi jim dajalo legitimnost v boju z buržoazijo. Ce je to v času pred
taylorizmom vsaj v neki meri smiselno, pa je v času po zmagi taylo-
rizma in po uveljavitvi velikih produkcijskih sistemov postajalo v vse
večji meri edino, česar so se oprijemale. Proletariat je kljub temu, da
ni imel nikakršne možnosti za lastno ukinitev skozi delo, prav to še
naprej slavil.
Socialistične države, ki so nastale po drugi svetovni vojni, so že na
samem začetku delu odrejale mesto božanskega. Namesto nuje, ki jo je
potrebno kolikor je mogoče racionalizirati, je postalo v jeku povojnih
izgradenj mobilizacijsko geslo, ki je obljubljalo naskok na nebo in bilo
temu primerno tudi čaščeno. Proces t. i. graditve socializma je tako že
na samem začetku dobil pečat ideološkosti v eni temeljnih točk. Ko
je ob dejstvu čaščenja dela in izgradnje družb, ki so se utemeljevale
na delu, umanjkala mezdna stimulacija, je bilo potrebno delo dvigniti
še za stopničko više.
Če je na začetku šlo za sredstvo, ki nas bo pripeljalo na nebo, je zdaj
postalo delo nebo samo. Bog sam. Teorija o delu kot generičnem bistvu
človeka, kot substanci in subjektu ter s tem tudi kot smotru življenja,
je tako svoj »revival-« doživela vse prej kot slučajno.
b)	Samoupravni socializem in delo
Stalinizem. To je sila pogosta označitev prvih povojnih let v Jugo-
slaviji. Ne, skorajda prepisani lenninizem.32 Tako vsaj kaže primerjava
32 1. »Ni napredka brez elektrifikacije v najhitrejšem tempu. Vsak korak
dalje pri elektrifikaciji in industrializaciji dežele ter vsak korak dalje pri
dviganju našega kmetijstva pomeni hkrati korak dalje pri dviganju blaginje
naših ljudskih množic... (E. Kardelj, Problemi naše socialistične gradit-
ve I, DZS, Ljubljana 1956, str. 53).
2. »Naši strokovni kadri ne smejo pozabljati, da se mi sicer moramo učiti
na razvoju ameriške tehnike, da moramo maksimalno izkoristiti ameri-
114
nekaterih temeljnih konceptov, ko gre za vprašanje vzpostavljanja
baze nove socialistične oblasti.
»Hegemon jugoslovanske ljudske revolucije — delavski razred Jugo-
slavije s Komunistično partijo Jugoslavije na čelu, se je takoj po
dokončni osvoboditvi naše dežele odločil za smer graditve socialistične
ekonomike, zavedajoč se, da izpolnjuje s tem na ozemlju svoje,
prvikrat resnično in v vsakem pogledu osvobojene in prerojene do-
movine, temeljno zgodovinsko nalogo mednarodnega delavskega giba-
nja: likvidacijo izkoriščanja človeka po človeku.«33 V čem je bila ta
socialistična ekonomika? Je morda šlo za nov način produkcije, za
drugačen odnos do dela? Ne.
Kot Lenin tudi naši voditelji vedo, da »obstaja tudi v socializmu zakon
vrednosti«, vendar v nasprotju s kapitalističnim sistemom, kjer je
njegovo učinkovanje elementarno, ga je socialistični sektor našega
gospodarstva »v svoji notranjosti povsem obvladal.«34 Tako pri nas,
razen slučajno, tudi ne poznamo več presežne vrednosti ter drugih
zakonu vrednosti imanentnih produktov. »Na socialističnem sektorju
ni presežne vrednosti.. . Pač pa imamo tudi v socializmu presežno
delo ... Brž, ko pa imamo po eni strani presežno delo, .. . obstoji
načelna možnost nepravilne razdelitve presežnega dela. Poudarjam,
da obstoji možnost.. .«3S Možnost pač, pa še ta bo izginila, da se
le razvijejo produkcijske sile, ki so mestoma pojmovane popolnoma
po vzoru Buharina.
Delo. Takoj po vojni »je bila naša poglavitna naloga predvsem, da
začnemo delati z vso močjo, da zavrtimo kolesa naše proizvodnje .. .«36
Množice so se »požrtvovalno lotile dela, da dvignejo svojo domovino iz
razvalin .. .«37 Delo je bilo v veliki meri konkretno, rezultati nepo-
sredno vidni. Jugoslavijo naj bi izgradili v »gospodarsko napredno
deželo, resnično domovino delovnega ljudstva, ki bo mogla zagotoviti
vsem delovnim državljanom tako življenje, da jih ne bo nenehoma
vznemirjala skrb za vsakdanji kruh, in jim bo mogla zagotoviti vse
pridobitve človeške kulture.«38
ške... tehnične izkušnje in rezultate, vendar pa moramo hkrati ločiti
tisto, kar je pozitivno, od tistega, kar je negativnega, kar kapitalizem
vnaša v razvoj tehnike.« (isto, str. 201)
3. Pri tem morajo naše partijske organizacije imeti neprenehoma pred
očmi, da so naši sindikati šola komunizma, da se morajo v sindikatih vzga-
jati kadri ne le za sindikate, temveč tudi za partijo in državno upravo.«
(E. Kardelj, Komunistična partija Jugoslavije v borbi za novo Jugoslavijo,
za ljudsko oblast in socializem, V. kongres KZJ, CZ, Ljubljana 1948, str.
368/69).
33	B. Kidrič, O graditvi socialistične ekonomike Federativne ljudske re-
publike Jugoslavije (v V. kongres KPJ), CZ, Ljubljana 1948, str. 379.
34	Isto, str. 411.
35	Isto, str. 412.
36	E. Kardelj, Problemi naše socialistične graditve I, DZS, Ljubljana 1956,
str. 32.
37	Isto.
38	Isto, str. 34.
115
Hkrati s procesom izgradnje novega sveta se kaj kmalu pojavi tudi
nov odnos do dela. «-Na delu pri nas ni več pečata sužnosti in zaosta-
losti. Delo ni več nujno zlo in napor brez perspektive in priznanja .. .
in ker je delo postalo merilo družabnega (tako tekst, G. S.) ugleda
in položaja naših ljudi...«", so bili mogoči veliki podvigi. To pa nas,
in tu se piscem izvije resnica o statusu dela, ki da je tu že skorajda
igra, polna mehkobe in navdajajoča z ljubeznijo — vsekakor pa ne
nujno zlo, opozarja, kako »silno važna je v državnem življenju danes
ekonomska vzgoja najširših ljudskih množic.
... Taka ekonomska vzgoja našega ljudstva mora sedaj biti naš
smoter.«40
Kardelj na V. kongresu KPJ opisuje nalogo sindikatov in poudarja,
da je njihova najvažnejša vloga »na sektorju gospodarske graditve.
Sindikati so neposredni organizator borbe delavskega razreda za po-
večanje proizvodnje, za dvig produktivnosti dela.
... Naloge sindikatov v novih pogojih so torej, da razvijajo nov
odnos ... do dela .. .«41 Tako ogromni nalogi pa ne more biti kos samo
sindikat. Pri ozaveščanju ljudi o njihovi »ljubezni do dela«,42 ob tem,
»... da delo v socialistični družbi za delovne ljudi ni sužnost, temveč
oblika vsestranskega razvijanja njihovih ustvarjalnih energij in spo-
sobnosti,«43 imajo poseben status delovne akcije.
Ko je ob odmiku od časa zmage in prvih let povojne izgradnje vpra-
šanje dela ponovno postavljeno v fokus razmišljanj, je to že čas,
ki ga na nivoju svetovne ekonomije označuje:
1.	vse večja delitev dela, ki jo spremlja degradacija dela. Priča smo
stanju, ko je proletariat po odvzetju zamišljanja v času nastopa
taylorizma zdaj res že privesek stroja oziroma slabo razlikujoči se
element tehnološkega procesa;
2.	inkorporacija proletariata v kapitalistični sistem. Ideološki aparati,
poneumljajoča delovna mesta in relativno blagostanje precejšnjega
dela delavskega razreda so tu že opravili svoje;
3.	ideologija dela kot garant uspeha, visokega standarda, dolgega živ-
ljenja in dokončne zmage nad naravo;
4.	veliki multinacionalni sistemi, ki vladajo svetovni ekonomiji in
jemljejo proletariatu praktično vsako upanje, da bi ta sistem lahko
kadarkoli deloval pod njegovim nadzorom.
39	Isto, str. 55.
40	Isto.
41	E. Kardelj, že omenjen referat na V. kongresu, CZ, Ljubljana 1948,
str. 364.
42	Isto, str. 372.
43	Isto, str. 371.
116
V Jugoslaviji pa je to čas po uvedbi samoupravljanja, ki za svoj
temelj herojsko jemlje proletariat. Njegovo vladavino oziroma, kot
se izkaže, vladavino dela.
Našteta dejstva so v samoupravljanju ob odsotnosti mezdne stimulacije
kot element konsolidacije vštela ideologijo dela kot nekaj naravnega.
Tematiziranja dela so postajala vse pogostejša, njihova absurdnost
pa temu premosorazmerna.
Ne kaže sicer dvomiti v dobre namene in celo v tragičnost položaja,
v katerem so se znašli zagovorniki koncepta, ko so si v času ogromne
degradacije dela in velikih sistemov, ki so vsrkali vase skorajda vsako
individualno iniciativo, zadali za nalogo skupnost, ki bo na temelju
dela reševala nasprotje med »kolektivnim in individualnim inte-
resom«, prinesla »osvoboditev dela«, se pravi preobrazbo »vsakega de-
lavca v svobodnega ustvarjalca v njegovem lastnem moralnem in
materialnem interesu, s tem pa tudi za družbeno skupnost«. Tako naj
bi delni individuum zamenjal totalno razviti.44 Takšne in podobne
formulacije se pojavljajo še posebej pogosto ob sprejemanju ustave
iz leta 1963. Vprašanja »osvoboditve dela oziroma samoupravljanja«
so dobila »najpomembnejše mesto v predosnutku naše ustave«.45 Velik
poudarek pa je dobilo tudi delo kot »edini vir človekovega material-
nega in družbenega položaja«.46 Osvoboditev dela, delo kot vir polo-
žaja v družbi in ožje, nagrajevanje po delu, to so v šestdesetih letih
temelji naše ustavne ureditve. Sveta trojica, ki je en sam bog — Delo.
1. Svobodno delo
Ob razpravah o novi ustavi so se, kot opozarja Kardelj, pojavile neka-
tere kritične pripombe, ki pa jih »ni bilo mogoče sprejeti«.47 Kritiki
načela osvoboditve dela naj bi se v svojih nastopih naslanjali na
Marxove misli iz Kritike gothskega programa. »?Osvoboditev dela mora
biti stvar delavskega razreda, nasproti kateremu so vsi drugi razredi
ena sama reakcionarna masa.
Prva kitica je povzeta iz uvodnih besed statuta internacionalne, toda
»popravljena«. Tam soji: »?Osvoboditev delavskega razreda mora biti
dejanje delavcev samih«; tu pa mora »delavski razred« osvoboditi
— Kaj? »Delo«! Razumi, kdor more.«48
44	Vse navedbe, kot tudi misel sama, so povzete po E. Kardelj, Problemi
naše socialistične graditve V, DZS, Ljubljana 1963, str. 61.
45	E. Kardelj, Problemi... VI, DZS, Ljubljana 1964, str. 96.
44 Isto, str. 94
47	Isto, str. 212.
48	K. Marx, Kritika gothskega programa, MEID IV, CZ, Ljubljana 1968,
str. 495.
Navedeno Marxovo stališče do osvoboditve dela seveda ni edino in če
je na tem mestu mogoče dokaj enoznačno interpretirati, kaj ima v mislih,
pa so mesta, ko govori o nujnosti odprave dela, vse prej kot enoznačna in
lahko odpravljiva. Kot kaže, pa Kardelju niso poznana ali pa, in to bi
bilo še slabše, jih ne jemlje resno.
117
Kardelj to mesto interpretira, kot izhaja iz Marxa, in istočasno opo-
zarja, da je tudi Marx na več mestih sam uporabljal formulacijo, ki je
postala predmet spora.
Marx je bojda v vseh teh primerih imel v mislih »osvoboditev delov-
nega človeka«. Kardelj pa to osvoboditev razume enkrat kot »osnovo
družbenoekonomskih odnosov in vir samoupravljanja,«49 drugič že kar
kot samoupravljanje oziroma kot takšne odnose, katerih »smoter je
komunistična skupnost svobodnih ljudi«.50 »Tako osvobojeno delo
postaja postopoma vir vseh posameznih in skupnih interesov sociali-
stične družbe .. .«51
Omogočiti delavcu, da »bo s svojim delom sebi in delovnemu ko-
lektivu, v katerem dela, določal lastno usodo. Prav v tem je tudi
pot resnične osvoboditve dela.«52
2.	Delo kot merilo človečnosti
Takšno osvobojeno delo pa naj bi bilo po zamisli tvorcev nove ustave
tudi temelj človekovega položaja v družbi. Torej tisti medij, ki bo
določal, kaj kdo je in kaj pač glede na delo ne more biti. Seveda pri
tem ne bo šlo za to, ali je delo fizično ali umsko, razlike med obema
bomo v procesu osvobajanja dela odpravili, ampak predvsem za to,
kolikšen bo posameznikov skozi produkcijo izražen prispevek k na-
predku družbene skupnosti. »Načelo, da je delo edino merilo in temelj
družbenega položaja človeka, je nujno temeljno načelo socialistične
družbe, za katero velja pravilo: »Vsakdo po svojih sposobnostih —
vsakomur po njegovem delu«.53 Pri tem se pokaže, da pri določanju
tako ekonomskega kot »družbenega položaja« človeka tisto temeljno
določilo predstavlja ekonomska kategorija prisvajanja rezultatov dela.
3.	Nagrajevanje po delu
Družbeni položaj dela, kar je Kardelju dostikrat sinonim za temeljno
določbo človekovega položaja v družbi, je bistveno določen z nagra-
jevanjem po delu, ki je tudi pot k osvoboditvi dela. Kdor tega ne
razume, lahko postane orožje razdiralne stihije.
Samoumevno je, da se prav pri nagrajevanju po delu najprej pojavijo
vprašanja, ki zadevajo samo jedro koncepta. V pripravi ustave so
namreč nekateri takoj podvomili o delu kot edinem merilu človekovega
položaja v družbi prav zato, ker so bili mnenja, da bo to načelo postalo
izvor korumpiranja človeka in njegovega etičnega razpadanja itd.
Toda takšne pomisleke lahko »izražajo samo ljudje, ki so daleč od
resničnega življenja ali pa .. .«54
Staviti v novi ustavi na načela, ki se sklenejo v krog dela, je bila
očitno temeljna deviza tvorcev ustave. Edino, česar so se bali, je bilo
49	E. Kardelj, Problemi... VI, str. 90.
50	Isto, str. 92.
51	Isto str. 95.
52	Isto', Problemi... VII, DZS, Ljubljana 1968, str. 128.
53	Isto, Problemi... VI. DZS, Ljubljana 1964, str. 205.
54	Isto, str. 202.
118
počasno udejanjanje teh načel v praksi. Bojazen se je izkazala za
upravičeno. Ustavna določila niso in, kot kaže, tudi nikoli ne bodo
zaživela.
Odpor tehnobirokratskih sil, anarholiberalizem in še kaj podobnega
bi predstavljal primerno mesto lokacije krivde za neuspeh. Morda bi
mu lahko dodali še premajhno angažiranje subjektivnih sil, ki so
uspavane od velikih zmag pač spale spanec zmagovalca. Gotovo je le,
da je koncept sam dober, morda malce utopičen, pred svojim časom,
a povsem na mestu, če ne kot nekaj, kar se bo že jutri uresničilo,
pa vsaj kot pravilna usmeritev.
Poizkus premisleka položaja, ki je nastal v procesu produkcije ob vseh
že zgoraj navedenih elementih in še posebej ob demontaži delavskega
gibanja v procesu produkcije tako v kapitalizmu kot v socializmu,
nas vodi do sklepa, ki je gornjemu nasproten. Tisto, kar onemogoča
udejanjanje ustave, je njena napačna utemeljitev. Elementi, na katere
stavi, namreč ne morejo odigrati svoje vloge oziroma jo lahko odigrajo
le, v kolikor je to, da je ne morejo odigrati, že všteto v koncept.
Rečeno drugače: ustavo je mogoče uresničiti le toliko, v kolikor se
sama ne jemlje resno. Napačna »stava« na proletariat tako lahko služi
za paravan strukturam, ki s teorijo, ki trdi, da njegov čas še ni prišel,
v času, ko je le-ta že mimo, držijo v svojih rokah oblast in celotno
strukturo poganjajo z namenom slednjo tudi obdržati.
Ce se tehnika in tehnologija ne spreminjata in ohranjata obstoječo
logiko, je namreč delo, ki naj bi predstavljalo vir človekovega udeja-
njanja, njegovo pot v komunizem itd., z vsakim dnem vse bolj
degradirano. Degradacija ne zajema zgolj fizičnega dela, ampak v vse
večji meri tudi umsko delo. Kot opozarjajo strokovnjaki za raz-
iskovanje delovnega procesa, so se tudi vse predstave o računalništvu
kot čudežni palici, ki bo delu vrnila dostojanstvo, celovitost in bo od
delavca zahtevala ter mu po drugi strani omogočala večje znanje ter
pregled nad procesom produkcije, razblinile v nič.55
55 Kot kaže, je kapital že zelo zgodaj dojel nevarnost vzpostavljanja ponov-
nega pregleda delovne sile nad procesom produkcije, sicer samo na pod-
ročju neposrednega opravljanja del in nalog, pa vendarle, in v ZDA že
v letih 1965—70 podvzel potrebne ukrepe tudi na področju delitve dela
znotraj mikroelektronike. Do tega je prišlo v obdobju, ko se je računal-
ništvo širilo in je logika kapitala nastopala v formi potrebe po vse večji
učinkovitosti. Neodvisna računalniška delovna sila, ki se je razvila v pred-
hodnem, še pionirskem obdobju, je bila »with its concentration and inter-
change of skills among the workers... clearly a threat to management.«
(Joan Greenbaum. Division of Labour in the Computer Field — v delu
Technology the Labor Process, and the Working class — MRP, New York —
London 1976, str. 46) Ob uvajanju IBM 360 »... first general purpose com-
puter designed to process the large volumes of data needed for business
information processing ... for almost overnight a division of labour occur-
red ... One of the first management rulings to be enforced was a prohi-
bition on programmers entering the computer room, thus isolating the two
categories of labour, diminishing their social interaction, and cutting of
the opportunity for the exchange of ideas.« (isto, str. 46).
119
Resnih nasprotnih argumentov ni zaslediti. Nadaljnji razvoj proizva-
jalnih sil prinaša vse drugo kot pa Kardeljevo pojmovano osvoboditev
dela.
Nemoč koncepta in tudi njegova resnica izstopita pri vprašanjih usme-
ritve, kot tudi pri tistih, ki govorijo za takšen kncept elementarnem,
namreč o vprašanju zaposlitve.
Tako se ob proklamiranju nenehnega in vsemogočnega napredka v
razvoju proizvajalnih sil znanosti, šolstvo, kulturo ipd. obravnava kot
potrošnjo, ki jo je potrebno spraviti v razumne meje in še posebej
močno navezati na industrijo. Povsem razumljivo je, da instrumen-
talizacija znanosti v določenih segmentih in določenih primerih pri-
nese rezultate, vendar pa je še v večji meri očitno, da niti za eko-
nomski razvoj, še manj pa za spreminjanje vedenja, ni smotrno
instrumentalizacije vršiti v vseh sferah, še posebej ne tako, da je
njen uspeh odvisen od interesov vsevedne politike gospodarskega raz-
voja. Osvoboditev dela ob tem, da je tisto, kar nas zanima ob razvoju
znanosti, »... v čem je ta naloga in kakšne dejanske zmožnosti imamo
danes in v najbližji prihodnosti, to je, ne se lotiti problema v imenu
nekih abstraktnih večnih resnic o pomenu znanstvenoraziskovalnega
in sploh kulturnega dela«,56 in da je naš moto, da znanost sama »zase,
kot del družbenega delovnega procesa neposredno ne proizvaja nobene
materialne vrednosti.. ,«57 ter to služi kot permanenten vir dokazo-
vanja, da bo znanost dobila, kolikor ji bomo pač lahko dali, ker je
delo tisto primarno, kar dejansko steče. Delo je tisto, čemur ob tem
konceptu nihče ne more odvzeti svobode. Poteka subsumpcija človeka
pod svobodo dela.
Tako uvedena delitev dela je ob hkratni diferenciaciji mezd razbila mož-
nosti, ki so si jih z nastajanjem informatike obetali socialisti. »The job of
systems analysts became the highest level prestige and salary, as system
analysts were separated from programmers.« (isto, str. 48).
Naloga sistemskega analitika je bila »to develop procedures to process in-
formation and determine the method and solution to business problems,
while the programmer was to translate thes solutions into language the
machine could understand. The process of sorting out the repetitious tasks
from those that might still require thought has been evolving during the
last ten years. Programers have been divided and subdivided into single-
skill categories, and simplified programing languages have been developed
as a means to concentrate skill into as few hands as possible... The outco-
me is a hierarchical sructure which requires a large number of coders whose
task it is to take pre-planed specifications and code them into proper
format, and a few specialists who plan the application. Even the systems
analysts who design the applications now produce their specifications whit-
hin a framework of narrowly defined job steps.« (isto, str. 48/49) Delitev
dela na zamišljevalce in izvrševalce se je reproducirala tudi na »tehnolo-
giji« bodočnosti. Občutek avtonomije, svobode in izginotje nadzora, ki bi
bil otipljiv, daje upanju le novo dimenzijo.
56	E. Kardelj, Problemi..., VII, DZS, Ljubljana 1986, str. 424.
57	Isto.
120
Poziv k ukinjanju gimnazij predstavlja v tej varianti le enega od
cvetov, ki hodu dela na njegovi svobodni poti skozi socializem zaljšajo
pojavnost.58
Delo, ki je v tej družbi pravic zares svobodno, je hkrati tudi zakonsko
določeno kot neodtujljiva pravica. Ko so ob sprejemanju ustave neka-
teri menili, da bi morda kazalo vendarle govoriti o pravici do zaposlit-
ve, jim je bilo jasno povedano, da je očitno, »da pravice do dela ne
moremo istovetiti s »pravico do zaposlitve«, tako kot tudi svobode
dela ne moremo istovetiti z zahtevo, da mora družba slehernemu
zagotoviti takšno delovno mesto, ki si ga sam želi. V današnjih raz-
merah družbena skupnost še ni sposobna, da bi vsem občanom zago-
tovila delo v pogojih visoke produktivnosti.«59
Ce je v kapitalizmu jasno, da je tisto, za kar se bori proletariat z
zavzemanjem za polno zaposlitev, prav zaposlitev, ki bi omogočila
mezdnemu delavcu kolikor je mogoče dostojno življenje, temu v socia-
lizmu ni več tako. Ne pravica do zaposlitve, kar iz zaposlitve izhaja
položaj delovnega človeka in občana, ampak pravica do dela, to je
ustavna pravica. Kaj je ob tej spremembi prišlo stopničko više, je
očitno. Po tem konceptu sicer nimaš pravice do dela kot pravice, ki ti
zagotavlja participacijo na področju družbene lastnine na način za-
poslitve, lahko pa uveljavljaš pravico do dela. Ali še drugače: lahko
se veseliš, ker smeš delati! Implicitno ti ob spremembi ustave grozi
možnost, da ti prepovedo delati.
Na moč koncepta nas na svoj način opozarja že način obravnave
vprašanja, ki smo mu priča v navedbi. Primerjava med pravico do
zaposlitve in svobodo dela, češ da slednje ne gre razumeti kot zahtevo,
da »mora družba slehernemu zagotoviti takšno delovno mesto, ki si ga
sam želi«, zavaja v smeri obsodbe tistih, ki se zavzemajo za pravico
do zaposlitve za lenuhe, ki jim smrdi delo in jim pri tem pride prav
vsaka kaprica. Celo izbirali bi, kot da ni vsako delo častno! Ko takoj
zatem beremo, da v »današnjih razmerah družbena skupnost še ni
sposobna, da bi vsem občanom zagotovila delo v pogojih visoke pro-
duktivnosti«, preprosto ne vemo, kako naj razumemo, da bo prebrano
manj zmedeno. Ce razumemo zapisano kot priznanje, da ne moremo
zaposliti vseh, ker imamo visoko produktivnost, potem je ob zakli-
njanju na nenehno rast produktivnosti usoda brezposelnih zapečatena
za večno. Mogoče je tudi, da avtor opozarja, in to je najverjetneje,
na to, da ni mogoče zagotoviti dela, ki bi bilo tisto pravo, namreč delo,
58	»Strinjam se z mnenjem, ki je bilo izraženo med diskusijo, da je raz-
merje med gimnazijami in strokovnimi šolami pri nas nepravilno. Mi-
slim, da bi bilo umestno, če bi tudi z administrativnimi ukrepi — kjer je
to potrebno — zmanjšali število gimnazij na račun strokovnih šol, posebno
pa na račun industrijskih šol, iz katerih bi prihajali visoko kvalificirani
delavci, ki bi bili na ravni srednjih tehniških kadrov.« (isto, Problemi...
V, DZS, Ljubljana 1963, str. 282)
59	Isto, Problemi... VI, DZS, Ljubljana 1964. str. 210.
121
v katerem bi človek podivjal od sreče. V tej varianti pa tiči vsaj par
pasti.
Delo, ki si ga želijo posamezniki, mora biti visoko produktivno!? Ali
ne govori teza o pravici do zaposlitve o nečem manj svečanem, o
elementarni zahtevi, da se v družbi, še posebej, če je položaj posa-
meznika temeljno določen s tem. ali je zaposlen ali ne, pravica do
zaposlitve postavi kot neodtujljiva, z ustavo zagotovljena pravica.
Kot nekaj, kar družbo zavezuje, da človeku omogoči delo s produkcij-
skimi sredstvi v družbeni lasti ali pa preneha izvajati pravice držav-
ljanov iz dela.
Družba, ki »pozablja« na to, da je za konsistenco sistema, utemeljenega
v delu, nujno zagotoviti vsaj zaposlitev, svojo nekonsistenco skriva za
velikimi frazami o tem, da za zdaj vsakomur še ne zmore zagotoviti
natančno tistega dela, ki bi ga želel, kot tudi za tezo, da kdor ne
dela, naj pač pogine.60 Oboje, tako velike objube kot tudi grožnje,
producira željen efekt. Prikrito ostane, da družba, ki nezaposlenemu
jemlje položaj v družbi, ne zmore zagotoviti zaposlenosti.
Delo pa kljub temu še naprej ostane tisto, čemur je potrebno streči.
Tako niti upokojenci ne smejo uživati pokojnin predolgo. Če si kdo
umišlja, da naj bi ljudje po določenem prispevku družbi dobili pravico
do pokojnine in to gotovo naj ne bi bilo leto ali dve pred smrtjo, naj
ve, da ne »more biti ideal naše družbe, da bi ljudje čimbolj zgodaj
odhajali v pokoj. Ravno nasprotno je naš ideal, namreč da bo človek
čim dlje sposoben delati in da bo imel voljo do dela«.61
Če bi se zavzemali za zgodnjo izstopitev iz sfere zaposlitve, bi nastopali
proti objektivnim interesom upokojencev samih. Ne smemo namreč
pozabiti, da »ustvarjajo pokojninski sklad aktivni delovni ljudje in
da je absolutno odvisen od njihovega dela.»62 Tisto, kar je v takšnem
konceput očarljivo, so trditve o absolutni odvisnosti pokojninskega
sklada, kar naj bi delavce vodilo do spoznanja, da je najbolje umreti
na delovnem mestu. Kaj je z njihovim danes razvpitim minulim
delom na tem mestu ne kaže tematizirati. Vsak argument je pač
potrebno uporabiti na zanj primernem mestu. Ko nekdo trdi, da bi bilo
potrebno skrajšati delovno dobo, mu kot nedvomno boljšo predlagamo
usmeritev na skrajšanje delovnega časa in čim daljšo delovno dobo,
če predlaga krajši delovni čas, pa ga opozorimo na to, da bi to po-
menilo katastrofo za celotno gospodarstvo, ker bi ob že tako nizki
produktivnosti delavci naredili še manj kot doslej. Kar daje čar to-
vrstnim argumentacijam, je dejstvo, da se vedno končajo pri vpra-
šanjih dohodka, ki pa je, in v tem argumentacije držijo, povsem očitno
60 »In tretjič, do človeka, ki noče delati, čeprav je sposoben za delo, družba
nima nikakršnih obveznosti, se pravi, tak človek ne more uživati pravic iz
delovnega razmerja.« (Isto, str. 211)
41 Isto, Problemi. .. VII, DZS. Ljubljana 1968, str. 332/333.
62 Isto, str. 333.
122
nizek. Tisto, kar se z argumenti, ki jim ni moč oporekati, prikriva, je
dejstvo, da je dohodek vse manjši ne zaradi premajhnega spoštovanja,
ampak nasprotno zaradi fetišiziranja dela. Socializem boleha ne za-
radi nedela, ampak nasprotno zaradi dela.63
(Nadaljevanje v naslednji številki)
63 Primerov, ki opozarjajo na doseg pozivov k delu in vidijo rešitev v več
dela in v boljšem delu, je mogoče najti na stotine. Najzgovornejši so pozivi
k novim delovnim zmagam, ki jih naslavljajo na rudarje. Če vzamemo
kot primer rudarje iz Velenja, ki iz leta v leto presegajo plane in oskrbu-
jejo žrela sosednjega elektro kombinata, pa iz leta v leto poslujejo z izgubo,
logičnost koncepta hitro postane šibkejša.
Glede na to, da je dohodek, kot tudi položaj človeka v družbi nasploh,
odvisen od dela, je več kot očitno, da so lenuhi? Ogromno število invalid-
nosti in poklicnih obolenj nasploh gre tako pripisati prav njihovemu
nedelu?
Kot je znano že iz del literarnih klasikov, so rudarji kaj kmalu pripravljeni
prijeti tudi za vrček piva. To verjetno kaže na način bohotenja veselja,
sreče in še česa, kar jim prinaša delo. Velenjski rudarji pa v jami pridob-
ljeno vedrost (ki bi je bilo ob marljivejšem delu še občutno več?) izživljajo
v prelepih bujnih okoliških gozdovih? To je najsvetlejši primer Sreče Sa-
moupravnega Socializma, utemeljenega v Delu.
123
André Gorz
Socializem jutrišnjega dne1
V soočenju s krizo
Sedanja kriza ogroža večino vrednot, predpostavk in institucij, na
katerih se je industrijska družba vzpostavljala stoletje in pol. Pre-
vrednotena je bila narava dela, družbeni odnosi, mesto profesional-
nega dela v življenju posameznika, temelji ekonomije, vloga kapitala,
sindikatov itd.
Do sedaj ni še nobena od tradicionalnih političnih strank prevredno-
tila grožnje in obljube, ki ju implicira kriza. Dolgoročno vizijo in po-
litiko morajo šele oblikovati — in ta ne bi smela nikogar presenetiti:
1 Iz Les Temps Modernes, št. 469 (avgust 1986), pp. 431—445. Prevedel Dick
Howard. Pričujoči spis je bil napisan na prošnjo švicarske socialistične
stranke za kongres v St-Gall-u novembra 1. 1984. Bil je prispevek k stran-
kini dolgoročni refleksiji o prihodnosti države blaginje. Drugi del, prvotno
napisan v nemščini, neposredno govori nemškim delegatom, ki so bili v ve-
čini med prisotnimi. To pojasnjuje reference na nemške publikacije. Vendar
je razlog temu tudi dejstvo, da v Franciji na regularnih osnovah ni izde-
lanih podobnih študij, ki bi raziskovale, kako delavci sprejemajo svoje
delo in merile povezanost ali nezadovoljstvo z delom. Dalje, na določene
skupine v okviru SPD, ki se ukvarjajo s pripravljanjem novega strankinega
programa, jasno vpliva nek drug problem: Zelenim nočejo dovoliti, da bi
prevzeli monopol nad osnovnimi zahtevami in prizadevanji, ki odsevajo
— bolj kot običajne teme social-demokracije — kulturno spremembo, ki se
vrši v vseh industrializiranih družbah in se izraža med drugim v spreme-
njenem odnosu mladih delavcev do dela in države.
Odpiranje ekoloških tem in prizadevanj, ki so se pojavila v Nemčiji, je
močneje navzoče v švicarski socialistični stranki, ki se redno pridružuje jav-
nim iniciativam, ki jih predložijo ekološke skupine ali združenja na lokalni,
kantonalni ali federalni ravni. Švicarska stranka drži pozicijo, ki bi jo
lahko imenovali »ekosocialistična«, pri več pomembnih točkah, kot so ener-
gijska politika, obramba, transportni sistem, pravice potrošnikov in upo-
rabnikov, zaščita okolja, itd.
124
dolgoročne perspektive se bistveno razlikujejo od nujnosti in skrbi
tega trenutka. To je značilnost vseh prelomnih in prehodnih obdobij.
Odsotnost dolgoročne vizije pa ima vendarle resnejše posledice za le-
vico kot za desnico. Brez le-te lahko strah prevlada nad upanjem.
Levica na sploh, posebej pa socialistično gibanje, ne more živeti, če
ne prinaša prihodnosti. Ce nimamo jasnega pogleda na pomen se-
danjih sprememb in s tem na naravo družbe, ki iz njih lahko nastane,
potem puščamo odprt teren tistim konzervativcem, ki hodijo okrog
in ponavljajo frazo: »Držimo se tega, kar imamo, ker bo jutri še slab-
še, kot je danes.« Ce ne premagamo strah pred prihodnostjo z vizijo
nalog in možnosti, ki jih prihodnost ponuja, smo s tem dali desnici
monopol nad utopijo. Desnica se je že uči uporabljati v svoje namene.
Kajti prav utopijo predlaga, kakorkoli že mistificirano in negativno,
ko pravi, da se obstoječi red lahko ohrani; da je to, kar bo, lahko
enako temu, kar imamo sedaj. Tej konzervativni se moramo upreti s
konstruktivno utopijo; ki mora vključiti orientacije in ideje, vendar
obenem tudi prikazati nevarnosti, ki jih bo prineslo naslednjih 15—20
let.
Danes živimo v največji tehnološki revoluciji zadnjih dvesto let, isto-
časno pa živimo tudi v času nezaslišanih kulturnih sprememb. Se-
danja tehnološka revolucija bo pretresla vse družbene strukture tako
močno kot jih je iznajdba mehanizirane proizvodnje ob koncu 18.
stoletja. Toda pojavlja se bistvena razlika: mehanizacija je omogo-
čila vzpon industrijskega kapitalizma, posplošenje mezdnega dela in
blagovne produkcije. Mikroelektronska revolucija pa bo odpravila ve-
čino mezdnega dela v celotnih gospodarskih panogah in napravila od-
večne zakone kapitalistične družbe.
Predvsem je treba vztrajati na tem, da tehnološke revolucije ni mo-
goče ustaviti in želeti jo ustaviti ne bi bilo smiselno. Vzroka zadnje
krize nista kompjuterizacija informacij in uporaba robotov ter avto-
matizacije. V začetku 70-ih let je bilo nemogoče naprej producirati
na star način. Petindvajset let gospodarske rasti je vodilo v slepo
ulico. Naj na kratko omenim dve osrednji karakteristiki položaja.
Prvič: izredno pomanjkanje delavcev. Visok odstotek delavcev, ki bi
delali v tovarnah je bilo potrebno poiskati na drugih kontinentih.
Istočasno so naloge organizacije, administracije in upravljanja zahte-
vale vse več dela — dosti več kot sama materialna proizvodnja. Vsa
prizadevanja, da bi rešili problem pomanjkanja delavcev s tehničnimi
inovacijami so v celoti propadli. To je druga karakteristika slepe uli-
ce. Deset let so investicije v konstantni kapital za vsakega delavca
naraščale hitreje kot produktivnost. Z drugimi besedami: za vsak pro-
izvedeni izdelek se je porabilo vedno več kapitala in ta je bil vedno
manj dobičkonosen. Uporabljene so bile različne metode za odpravo
krize, predvsem prezadolženost, vendar je ni bilo mogoče dokončno
odpraviti.
Da bi se izognili krizi profitne zmožnosti kapitala in produktivnosti
dela je bila potrebna tehnična revolucija in velike tehnološke inova-
125
cije. Mikroelektronska revolucija je odgovor na to dvojno krizo. Zato
sem rekel, da ni smiselno želeti si ustaviti revolucijo. Smiselno ni,
ker je nadaljevanje na star način postalo nemogoče.
Nova pot, po kateri smo stopili, vodi do takih bazičnih sprememb, da
se bo moral pomembno spremeniti tudi družbeni in ekonomski red.
Le tako se je mogoče izogniti popolnemu kolapsu. Ta proces vključu-
je nič manj kot množično odpravo tako fizičnega kot tudi intelektual-
nega dela. Avtomatizacija in kompjuterizacija informacij se v indu-
striji in terciarnih dejavnostih šele začenjata in mi smo šele zdaj za-
čeli spoznavati njune učinke. Toda lahko že slutimo njihovo naravo.
Vemo na primer, da znaša letni svetovni porast produktivnosti v avto-
mobilski industriji 7 %—8 % ; vemo, da bo v Franciji produktivnost
v bančništvu naraščala letno za 5,6 % s tem, da bo v naslednjih letih
odpuščena četrtina do tretjina delavcev. V trgovini bo vpeljevanje
elektronskih vplačil omogočilo do 33 % zmanjšanje števila zaposlenih.
Glede na pravkar nastalo študijo IG Metala iz Frankfurta avtomati-
zacija do leta 1990 ogroža delovna mesta 3—3,5 milijonov delavcev
— 15 % vseh — in 80 % teh delovnih mest pripada terciarnim dejav-
nostim.
V industriji, ki je že odpustila veliko število delavcev, bo zmanjševa-
nje relativno počasno — vendar le predvidoma. Trenutno se zaposle-
nost v industriji ohranja zaradi potreb po avtomatizaciji in robotiza-
ciji. Vendar to ne more dolgo trajati: prva popolnoma avtomatizirana
tovarna je že bila odprta; delo njihovih robotov je sestavljanje novih
robotov.
Nobena država si ne more privoščiti, da bi do razvoja ostala indife-
rentna. Hkrati pa to tudi pomeni, da si nobena država ne more zago-
toviti dolgoročnega monopola ali tehnološke prednosti, ki bi ji dovo-
lila obdržati stare norme polnega delovnega časa zahvaljujoč uspehom
na izvoznih tržiščih.
Torej bi bilo socialistično delavsko gibanje obsojeno na neuspeh, če
bi se skušalo zoperstaviti avtomatizaciji. Njegov odpor bi bil zlomljen,
kot je bil zlomljen v Veliki Britaniji, kjer so sindikati v 10-ih letih
izgubili 2 milijona članov, kljub večkrat občudovanja vrednim bo-
jem enega najbolj neomajnih delavskih razredov na svetu. Prej kot
poskusiti z defenzivnim bojem, bi socialisti morali tretji industrijski
revoluciji postaviti vprašanje, ki ga je Marx postavil prvi: ali lahko
kapitalizem obvlada dinamiko procesa, katerega je spravil v pogon?
Ali ne bo odprava človeškega dela postavila problemov, katerih ka-
pitalizem s svojo lastno logiko ne more rešiti? Ali ti problemi, te kon-
tradikcije, ne predpostavljajo za socialistično gibanje možnosti za pre-
vzem kontrole nad procesom, s tem da bi ga preusmerili k drugim, na-
šim ciljem.
Ta možnost seveda obstaja, če le pridobimo moč, da jo prenesemo
v realnost. Spomnimo se Marxovega argumenta, ki še vedno ostaja
veljaven in neovrgljiv: ko avtomatizacija masovno zmanjšuje kvanti-
126
teto potrebnega dela in povečuje kvantiteto bogastva, zakon vredno-
sti preneha veljati. To pomeni, splošno rečeno, da cen in mezd ni več
mogoče izračunavati na podlagi količine vloženega dela, razen če bi
nekdo popolnoma blokiral ekonomski sistem. Predpostavimo na pri-
mer, da v naslednjih 20-ih letih produktivnost naraste za 1,5 % več
kot letna rast celotnega gospodarstva. Rezultat tega je, da bi bilo ob
koncu stoletja potrebno 30 % manj dela. Skoraj gotovo pa je, da bo
prihranjeno še več. Ali bomo torej mezde, razdeljene prebivalstvu,
zmanjšali za 30 %? Vsakdo ve, da bi bilo to samomorilsko. Ce bodo ljud-
je zaslužili manj iz preprostega razloga, ker roboti lahko naredijo
čedalje več stvari — vključujoč popravila samih sebe — kdo bo ku-
pil, komu bo mogoče prodati vse bogastvo, ki ga bodo proizvedli ti
avtomati?
Walter Reuther je v imenu UAW pred tridesetimi leti že postavil to
vprašanje. Če nočemo, da nas avtomatizacija potegne v nazadujočo
spiralo, moramo preprečiti padec kupne moči. Kupna moč mora po-
stati neodvisna od količine vloženega dela. Zakon vrednosti,, ki je os-
nova kapitalizma, mora biti ukinjen.
Če pogledamo pazljivo, bomo videli, da celo desnica temu ne naspro-
protuje resno. Vendar moramo biti pazljivi: način, na katerega desni-
ca prepoznava to resnico, nasprotuje temu, kar mi lahko sprejmemo
ali si želimo. V zadnjem času so nemški krščanski demokrati, kot tudi
anglo-saksonska in francoska desnica, razpravljali o ideji, da bi vsa-
kemu državljanu zagotovili minimalni dohodek, ki bi bil zadosten za
preživetje. Predlagane vsote znašajo 500 DM, 80 funtov ali 150 dolar-
jev mesečno. Ta dohodek ne bi bil vezan na noben pogoj in vsak bi
imel do njega pravico vse življenje. Zagovorniki te ideje pričakujejo
naslednje: ker ta dohodek ne bo zadostoval za normalno življenje,
bodo tisti, ki ne bodo našli stalne zaposlitve, prisiljeni iskati dodatni
zaslužek z opravljanjem nerednih, začasnih, nezaželenih in slabo pla-
čanih del. Sedaj je delavce za takšna dela težko najti. Minimalna
mezda bi bila torej skrita denarna podpora podjetjem, ki niso zmožna
preživeti v tržnem gospodarstvu. Ohranjala bi tudi permanentno in
skoraj institucionalno eksistenco velike mase nezaposlenih in skoraj
nezaposlenih, izključenih iz prevladujoče družbe in živečih na njenih
obrobjih. To je model za segmentirano družbo, katero so liberalni
tehnokrati označevali s kategorijo »dualna ekonomija«. Model je dol-
go obstajal na Japonskem, v Južni Afriki in v urbanih getih severne
Amerike. Zdaj se uveljavlja po vsej Zahodni Evropi. V splošnem pro-
jektu desnice bo minimalni dohodek ustvaril novo delitev družbe, ki
bo sprejemljiva in politično zmožna preživeti. Na eni strani imamo ka-
pitalistični sektor, ki je visoko produktiven in zaposljuje elito organi-
ziranih. kvalificiranih delavcev, ki so stalno zaposleni in dobro plača-
ni, na drugi strani pa marginalizirani subproletariat, med katerim bo
večina žensk.
Zavedati se moramo, da ta družbena delitev, do katere je prišlo pov-
sod, ne deluje več na način, ki bi se ga dalo doumeti z razredno
127
analizo. Opazovati je mogoče stabilen razred priviligiranih m organizira-
nih delavcev, ki imajo monopol nad kvalificiranimi in dobro plačanimi
delovnimi mesti, kako v soglasju z lastniki obsojajo vse tiste, za ka-
tere ni stalnih polnih zaposlitev, na obrobje družbe. Najprej je treba
premagati degeneracijo delavskega gibanja v korporativistično obli-
ko. Preprečiti je treba delitev družbe in ekonomije. Socialisti morajo
postaviti svoj lastni model nasproti modelu desnice. Ta model bo prav
tako moral upoštevati sistem družbenega dohodka, ki obvaruje vsa-
kega državljana pred pomanjkanjem in bedo. Vendar z bistveno raz-
liko: rezultat minimalnega dohodka nikoli ne sme biti permanentna
izključitev iz družbe. Prav nasprotno: pravica do družbenega dohod-
ka mora biti povezana s pravico do ekonomsko in družbeno korist-
nega dela. To pomeni dvoje: 1) Ce vsakdo mora delati, bo moralo
vsakomur biti dovoljeno, da dela vse manj; 2) Izguba kupne moči,
ki bi bila rezultat zmanjšanja števila delovnih ur, bi morala biti na-
domeščena z družbenim dohodkom.
Izpustil bom tehnične detajle, ki sem jih že razlagal drugod, in prešel
na bistveno točko: če vsakdo mora delati, potem napovedljiva rast
produktivnosti pomeni, da bo ob koncu stoletja znašal celoten delovni
čas od 20 do 30 ur na teden, kar pomeni grobo rečeno 120 do 150 dni
na leto. Mezdno delo, torej iz ekonomskih razlogov, ne bo več ostalo
najvažnejši del življenja. Naši pogledi na solidarnost, družbeno var-
nost in odnos med posameznikom in državo bodo potemtakem počiva-
li na precej drugačnih osnovah.
Država blaginje in samoorganizacija kolektivnih
nalog
Socialistično gibanje je vedno skušalo zmanjšati napetost med de-
lom in blagovnimi razmerji. Marx je delo pojmoval kot nujnost, ne
kot cilj na sebi. Celo v družbi, kjer bi »združeni proizvajalci« delali
»v razmerah, ki so najbolj vredne človeške narave in ji najbolj ustre-
zajo«, je pisal, bo produkcijski proces »vedno ostal kraljestvo nujno-
sti«. Sele onstran tega pogoja se začenja »povnanjenje človeške moči,
ki je samo sebi namen, dejansko kraljestvo svobode«. Zato je Marx
trdil, da je »skrajšanje delovnega dneva temeljni pogoj«. Prvi cilj
sicialističnega gibanja mora biti — glede na komisijo za etična vpra-
šanja nemške SPD — »ustvariti kolikor mogoče širok svoboden pro-
stor, v katerem bo človek, rešen pritiskov, svobodno organiziral svo-
je družbeno življenje in razvijal kreativnost.«2
Ta cilj je danes še posebej relevanten. Sklada se tako z očitno spre-
membo vrednot v zadnjem desetletju, kot tudi z možnostmi prostega
časa, ki ga je omogočila avtomatizacija. Sprememba vrednot je vidna
predvsem ob dejstvu, da v življenju posameznika, še posebej med
mladimi, plačano delo, kariera, poklicni in gmotni uspeh ne pred-
2 Erhard Eppler, ed., Grundwerte — für ein neues Godesberger Programm.
Texte der Grundwerte Kommission der SPD, (Reinbek: Rowohlt aktuell,
1984), p. 111.
128
njačijo več. Komunikativne vrednote so celo pri delu postale pomemb-
nejše kot puritanska morala produktivnosti.3 Naraščajoče število
moških in žensk — še posebej mladih delavcev — vidi pomen in za-
dovoljitev v aktivnostih, ki jih organizirajo sami, v projektih, o ka-
terih sami odločajo, in ne v plačanem delu. Bolj cenijo mreže med-
sebojne pomoči, ki temeljijo na solidarnosti in vzajemnosti, kot držav-
no pomoč.4 Kot pravi komisija za etična vprašanja SPD, «-izraža po-
rast protestov in celo nasilnih dejanj, predvsem med mladimi, potrebo
po občutku pripadnosti skupnosti in po vstopu v vitalne družbene
odnose v vsakodnevnem življenju ... Istočasno se je pojavila potreba
po odpravi uslug in pomoči, ki prihaja od tretje strani«.5
Vse to predstavlja nezadovoljstvo s kapitalistično gospodarsko ure-
ditvijo in načinom življenja, ki je usmerjen k trgu, porabi in denar-
ju. Toda v sedanjih okoliščinah tako nezadovoljstvo lahko najde po-
zitivno rešitev samo z velikimi težavami in vključuje resne žrtve.
Kapitalistična delitev in specializacija dela je pravzaprav rezultirala
v stanje, ko nihče ne more proizvajati tega, kar potrebuje in nihče
ne more neposredno vplivati na to, kaj proizvaja. Produkcija za po-
trebe proizvajalca, in s tem avtonomija, izgineta. Polna zaposlitev
nas prisili, da javnim ali zasebnim ustanovam prepustimo dejavnosti,
ki so deli naše individualne eksistence. Tako prepuščamo vzgojo otrok
televiziji ali poklicnim vzgojiteljem, raje kupujemo kasete, kot se
ukvarjamo z glasbo, stvari raje mečemo proč, kot bi jih popravili, in
kupujemo nove, rajši se pridružimo terapevtski skupini, kot da bi
poiskali nasvet prijateljev, umiranje prepuščamo bolnicam, kjer lah-
ko — vsaj v ZDA — dejansko najamemo poklicne žalovalce.
Profesionalizacija, specializacija in komercializacija vseh aktivnosti osi-
romašuje in omejuje naša življenja in družbene odnose. Skrajšanje
delovnega časa pa bi lahko siromašenju in slabljenju človeških spo-
sobnosti napravilo konec. Če ne bi trpeli pomanjkanja prostega časa,
bi lahko mnoga opravila, ki jih danes izkušamo — predvsem ženske
— kot odvečno delo in nujno breme, postala aktivnosti, izvajane
skupinsko ali deljene med moškimi in ženskami. Ne samo, da bi v
teh aktivnostih lahko našli užitek, temveč bi jih bilo mogoče razširiti
čez ozki krog družine s sodelovanjem in medsebojno pomočjo v so-
seski. Lahko bi gradili igrišča in parke za otroke, vzgajali zelenjavo,
vzdrževali in krasili ne samo svojo lastno hišo, temveč tudi sosesko.
Lahko bi proizvajali vsaj del energije, ustanovili v soseski center,
kjer bi vsakdo lahko opravljal popravila, gledal filme, muziciral itd.;
3	Glede na periodične študije instituta za demoskopijo v Allensbachu, je
delež zahodnonemških mezdnih delavcev, ki so popolnoma zadovoljni z de-
lom, padel s 65 % 1. 1967 na 49 % 1. 1981. Delež delavcev, pripravljenih
delati več, če bi zaslužili sorazmerno več, je padel s 40 % 1. 1968 na 8 %
1. 1982, medtem ko se je delež tistih, ki želijo delati manj, čeprav bi zaslu-
žili manj, povečal od 6 % 1. 1968 na 26 % 1. 1982. Glej tudi Gerhard Schmidt-
chen: Neuen Technik, neue Arbeitsmoral, (Köln: Deutscher Industrie Ver-
lag, 1984).
4	Ta trditev je dokumentirana v »Zukunft des Sozialstaates«, Zwischenbe-
richt zum Essener Parteitag 1984, citirano v Neue Gesellschaft, No. 6, 1984.
s Erhard Eppler, op. cit p. 117.
129
v soseski bi lahko ustanovili kooperative, ki bi skrbele za bolne, osta-
rele in otroke; lahko bi ustvarili omrežje medsebojne pomoči in so-
delovanja za preprečevanje in pomoč pri določenih boleznih.
Na kratko, s tem mislim na vse, kar Egon Matzner imenuje »samo-
organizacija kolektivnih opravil«6 in kar Werner Greissberger ime-
nuje »male mreže«, ki bi jih zdaj bilo mogoče razviti zahvaljujoč
sprostitvi časa in pod pogojem — seveda — da obstaja volja in poli-
tična podpora, ki bi to izpeljala.
Poudariti je treba, da lahko vključimo samoorganizacijo kolektivnih
nalog, ki so bile prej domena državnih institucij, s strani državljanov
samih, samo v okvir politike, ki si prizadeva za substancialno skraj-
šanje delovnega časa. Tistim, ki mislijo, da lahko tako politiko zavrne-
jo iz ekonomskih razlogov, bi odgovoril: 1. Skrajšanje delovnega časa
mora spremljati rast produktivnosti. Torej ne vključuje niti porasta
stroškov na enoto niti poslabšanja življenjskih pogojev.7 2. Daljši
prosti čas implicira tudi zmanjšanje stroškov tako v zasebnem kot
tudi v javnem sektorju, saj omogoča večjo samoprodukcijo in koope-
rativno medsebojno pomoč.
Razvoj samoorganiziranih aktivnosti in medsebojne kooperacije to-
rej lahko vodi do določenega zmanjšanja potreb po uslugah in pod-
pori države blaginje. Vendar je treba vztrajati na tem, da samoor-
ganiziranega medsebojnega sodelovanja Država v nobenem primeru
ne sme vsiliti kot nadomestek za obstoječe usluge. Desne, in včasih
leve, vlade bi lahkó v imenu deetatizacije skušale vsiliti láhko reši-
tev, ki bi zmanjšala socialne stroške države, z zahtevo nezaposlenim,
bolnim, ostarelim in družinam (dejansko ženskam), da si pomagajo
sami. Opaziti je mogoče celo neoliberalni trend, ki teži k omejevanju
dobrin in uslug na tiste sektorje, kjer je produkcija dobičkonosna,
medtem ko zahtevajo od najrevnejših slojev prebivalstva, da produ-
cirajo sami in zase del tega, kar potrebujejo za preživetje. Vztrajati
je treba na tem, da samoprodukcija in medsebojna pomoč prinašata
večjo avtonomijo samo, ko v to nismo prisiljeni z zunanjo prisilo. Sa-
moprodukcija in medsebojna pomoč sta lahko svobodni in osvobaja-
joči aktivnosti le v sferi svobode, če osnovne potrebe vsakomur zago-
tavljajo družbene organizacije.
Kateri so torej socio-politični ukrepi, ki lahko vodijo do razširitve
prostora za svobodno in avtonomno aktivnost? Ne kaže pričakovati
spontane evolucije v tem smislu. Tržno gospodarstvo nikoli ne vodi
6	Egon Matzner, Wohlfahrtsstaat und Wirtschaftskrise (Reinbek: Rowolt
Aktuell, 1978).
7	V najbolj industrializiranih državah narašča povprečna produktivnost od
3 % — 4 % letno, medtem ko gospodarska rast znaša 1,5 % — 2,5 % letno.
Dolžina dela bi se torej lahko skrajšala za 1,5 % — 2 % letno glede na pov-
prečje in torej od 30 % do 40 % v 15 do 20 letih — če bi skrbna politika
zaposlovanja poskrbela, da bi delavci v dejavnostih, kjer produktivnost
hitreje narašča, prehajali v tiste, kjer narašča počasneje ali sploh ne. Glej
André Gorz, Les Chemins du Pradis, (Paris: Galillée, 1983), Thesis 19. (An-
gleški prevod dostopen pri South End Press: Boston).
130
spontano do splošnega skrajšanja delovnega časa, temveč le do neza-
poslenosti; nikoli ne vodi spontano do večjih možnosti avtonomne
produkcije, temveč le do povečane komercialne porabe na eni strani
in do večje revščine na drugi. Vendar so možni tudi preboji v pozitiv-
nem smislu. Izpeljani so lahko z lokalnim ali z občim političnim pod-
vigom, predvsem s politiko časa.
Takšna politika časa bi logično začela z napovedovanjem prihranka
delovnih ur, ki bi bil rezultat kompjuterizacije javnih služb in admi-
nistracije. Obstajali bi lahko sindikalni dogovori, ki bi vključevali
skrajšanje delovnega časa in programe za prezaposlitev in prekvali-
fikacijo. Popolna jasnost glede prihajajočih tehnoloških sprememb in
javna razprava o njihovih konsekvencah pripadata pravici vseh držav-
ljanov, da kontrolirajo javne odločitve. Ce tak preboj uspe v mestu
ali v kantonu, lahko postane precedens, ki se lahko razširi na ostala
področja.
Osebne iniciative lahko igrajo glavno vlogo pri strukturiranju delov-
nega časa, predvsem s prepuščanjem izbire delovnega časa uslužben-
cem in administratorjem, kot to delajo v Quebecu ali pri Siemensu.
Nikogar ne zanima kdaj prideš ali odideš iz dela, ali če te v pone-
deljek ni bilo na delo, dokler opravljaš tedensko delo do petka po-
poldne (pri Siemensu) ali dokler opravljaš 140 ur do konca meseca
(v Quebecu). V času kompjuterjev so postala strogo določene ure, ob-
veznost biti točen, izraz čiste arbitrarne želje po hierarhični domina-
ciji.
Politika časa mora prav tako javno pripoznati delitev posla, ki omo-
goča, na primer, moškemu in ženski, da opravljata isti posel, kajti v
primeru družine z otroki ni vedno mati tista, ki bi morala ostati doma
in skrbeti za bolnega otroka.
Vzpodbujanje delitve posla in delne zaposlitve z delno kompenzacijo
za izgubo mezd je posebej uporabno za preprečevanje nezaposlenosti
in zagotavlja miren prehod v družbo, v kateri normalen delovni čas
ne bo daljši od dvajsetih ur tedensko. V nekaterih primerih se lahko
izguba neposrednega plačila nadomesti z diferenciranim obdavčenjem
(kot vrednosti dodan davek) izdelkov in uslug, ki bi stali manj zaradi
nove tehnologije, vendar pa prevelik porast njihove porabe ni druž-
beno zaželen.
Kot pravi avstrijski kancler Fred Sinowatz, »-postaja z novimi tehno-
logijami, ki omogočajo ustvarjanje večje vrednosti z manj dela, nuj-
nost, da ljudi osvobodimo za novi prosti čas — osvobodimo tudi od
industrije kulture in množičnega zunanjega pogojevanja-«.8
Da bi se osvobodili za osvobojeni čas implicira, da se moramo ponov-
no naučiti posvetiti se temu, kar delamo, ne zato, ker smo za to pla-
čani, temveč zaradi užitka ustvarjanja, dajanja, učenja in vstopanja
v nekomercialne, nehierarhične odnose z drugimi. Možnost svobodnih
8 Intervju v Der Spreagel, št. 33, 1984.
131
aktivnosti pa vseeno predpostavlja družbeno in industrijsko politiko.
Ta mora zagotavljati, da mikroelektronika ne bo težila k vzpostavlja-
nju novih koncentracij moči, temveč k temu, kar ona sama lahko
stori: sprejemanje odločitev o proizvodnji na decentraliziran način,
povečanje števila lokalnih produkcijskih enot, vzpodbujanje varčeva-
nja energije, surovin in dela. Mala podjetja so zaradi mikroelektron-
ske revolucije produktivnejša kot velika; velikanske produkcijske
enote so postale zastarele. Kmalu bo mogoče veliko stvari učinkovito
izdelovati in popravljati v delavnici v soseski ali v bližnjem okraju
in tako doseči visoko stopnjo samozadostnosti. Vsakomur bo zaželeno
omogočiti dostop do družbenih centrov, kot so tisti, ki že obstajajo v
britanskih in danskih mestih; neke vrste večnamenske hiše, ki so
obenem delavnice za vse vrste proizvodnih in popravljalnih opravil,
ljudske univerze in centri za prosti čas, ki so zgrajeni in opremljeni
deloma tudi s prostovoljnim delom samega prebivalstva; centri, v
kateilih ljudje vseh starosti lahko delajo s kovino ali z jezikom, po-
pravljajo kolesa ali elektronsko opremo, konstruirajo sončne naprave,
vzgajajo piščance, kjer se lahko srečujejo skupine za medsebojno po-
moč diabetikov, starši narkomanov, ljudje v depresiji in podobni ter
razpravljajo in skupaj razmišljajo o svojih izkušnjah — vse to so
stvari, ki so učinkovitejše, kot njihova državna institucionalizacija;
in še več: svobodne so; kjer lahko poleg rokodelske proizvodnje naj-
demo stroje, ki jih lahko programiramo, so visoko razviti in omogočajo
proizvodnjo vseh vrst predmetov za lokalne in individualne potrebe.
Možnosti, ki jih tu lahko opazimo, ustrezajo enim od najstarejših sanj
socialističnega gibanja — namreč da bi šli preko mezdnega dela in
tržnih odnosov s povečanjem stopnje kooperativnega samopreskrbo-
vanja na individualni ravni ali na ravni komune. Osnovni cilj sociali-
stičnega gibanja ni polnoplačana mezdna zaposlitev — nekaj, kar
bo, mimogrede, ostalo nemogoče. Prej se zavzema za pravico do dela,
ki bi zadovoljilo občutene potrebe in cilje, ki jih je mogoče oblikovati
svobodno in ne za akumulacijo in valorizacijo kapitala.
Ta osnovni cilj je bolj privlačen danes kot kdaj koli doslej. Ima tudi
večji subverzivni potencial. Kajti vztrajneje kot kdajkoli poprej se
mu upira forma družbene organizacije, ki se ne more več obdržati
pri življenju in katere predstavniki skušajo ohraniti dominacijo s
tem, da prebivalstvu vsiljujejo produkcijo in investicijske odločitve,
ki nimajo več nobene zveze s potrebami, katere to prebivalstvo
občuti. Kljub temu pa gre načrtovanje nekapitalističnih alternativ na
vseh nivojih, vključujoč alternativne oblike dela in življenja v komu-
nah, skupaj z izvirnimi težnjami socialističnega in delavskega giba-
nja. Možnost nekapitalističnih alternativ ni bila še nikoli tako otiplji-
va. Samo politična razmerja dominacije in ne materialna nujnost nas
ločijo od cilja osvobojene družbe, v kateri bo nujno mezdno delo v
večini odpravljeno in bo zadovoljitev potreb in skrb za avtonomen
individualni prostor zagotovljena vsem.
Po objavi v 67. št. revije TELOS je tekst prevedel SIMON KREK
132
Gregor Adlešič
0	»dialektiki razsvetljenstva«
ali o razsvetljeni dialektiki
gospostva (II) — fragmenti
No government, however well intentioned, can do things for people
without also doing things t o them.
Eric Ambler
(DR. FRIGO)
I.
»»Dialektika razsvetljenstva« je čudna knjiga« ... »Čudna je tudi kom-
pozicija knjige. Sestavljena je iz enega članka, ki obsega nekaj več kot
petdeset strani, dveh ekskurzov in treh dodatkov. Ti predstavljajo več
kot polovico teksta.«1
Seveda se lahko z omenjeno Habermasovo ugotovitvijo strinjamo samo
delno. »Dialektika razsvetljenstva« je namreč čudna knjiga samo na
prvi pogled. Čim si malo pobliže ogledamo Adornova in Horkheimer-
jeva izhodišča ter motive, ki so ju gnali pri strukturiranju omenjenega
pomembnega in teoretično izjemno močnega dela, se nam nikakor ne
more več zdeti čudna. Taka kot je, namreč ni povsem slučajno, ampak
predstavlja njena strukturacija logično posledico Adornovih in Hork-
heimerjevih filozofskih izhodišč.
Za razumevanje same zastavitve »Dialektike razsvetljenstva« kot tudi
za celoten Horkheimerjev in Adornov teoretski napor je namreč odlo-
čilna zgodovinska združitev historičnega materializma in psihoanalize.
Osnovno izhodišče »Dialektike razsvetljenstva« sega namreč preko
klasične marksistične teoretske zastavitve. Ravno pripadniki kritične
teorije so bili namreč tisti, ki so prispevali »... prvi sistematični po-
skus marksistične teorije, ne le anatomije produkcijskega procesa
(»... kako ljudje obdelujejo naravo«), temveč tudi druge
plati, »... kako ljudje obdelujejo ljudi« (Nemška ideolo-
gija), se pravi teorije tistih mehanizmov, ki slehernega posameznika
šele pregnetejo v družbeno bitje.«2
1	Jürgen Habermas: Preplitanje mita i prosvetljenstva (I), v: Theoria 1-2, Be-
ograd 1982, str. 63.
2	M. Dolar: Struktura fašističnega gospostva, DDU Univerzum, Ljubljana
1982, str. 43.
133
To pa pomeni, da predstavlja sama »Dialektika razsvetljenstva histo-
rično materialistično orientirano kritiko ideologije; njen pravi cilj
predstavlja namreč ravno analiza samega pojma razsvetljenstva kot
gibanja sodobnega duha. Predstavlja torej kritiko kulture v najširšem
pomenu besede, saj točneje rečeno analizira duhovne temelje razsvet-
ljenske civilizacije. Pojem kulture, ki ga povzemata tudi Adorno in
Horkheimer v »Dialektiki razsvetljenstva«, pa nam H. Marcuse lepo
podaja takole: »...kulturo v tem smislu moramo torej razumeti kot:
. .. skupek specifičnih verovanj, pridobljenih znanj, tradicij itd., ki tvo-
rijo »nadgradnjo družbe«. »... »Kultura se tedaj javlja kot skupek
moralnih, intelektualnih in estetskih ciljev (vrednot), ki jih ima družba
za cilje svoje organizacije, vodenja in delitve, ki jih ima torej družba
za »dobro«, preko katerega poskuša doseči način življenja, ki ga sama
določa.«3
»Dialektika razsvetljenstva« izhaja iz analize takoimenovanega »sub-
jektivnega faktorja, tj. iz analize evropskega subjekta ali še točneje
rečeno iz analize tistih mehanizmov, ki določajo njegovo bivanje in
delovanje, tj. vrednot. Seveda pa v svojih analizah presega ozko za-
stavljeno individualistično psihološko izhodišče, kajti kar je H. Marcuse
zapisal o izhodišču Freudove psihoanalize velja tudi za Adornovo in
Horkheimer j evo izhodišče: »...njegovi vpogledi v zgodovinski proces
so izvedeni preko psihičnega aparata individuumov, ki so živa sub-
stanca zgodovine. Ta metoda pa zadeva ideologijo, ki ohranja obsto-
ječe vtoliko, vkolikor dojema kulturne institucije v pojmih tega, kar
so le-te napravile iz individuumov.«4
»Dialektika razsvetljenstva« nam prikazuje zgodovino prosvetljenega
mišljenja kot zgodovino organa oblasti in gospostva in to tako nad
naravo kot nad posamezniki. »Dialektika razsvetljenstva« analizira
torej proces samouničenja razsvetljenstva. Vprašanje o vzponu in pro-
padu prosvetljenega mišljenja, pa je tu imanentno povezano z vpraša-
njem o vzponu in propadu individuuma oziroma še točneje rečeno,
»Dialektika razsvetljenstva« se sprašuje kako je mogoče, da je avtono-
mija individuumov prešla v popolno heteronomijo. Od tod seveda tudi
njeno glavno vprašanje: kako je mogoče, da je razsvetljenska civiliza-
cija po tisočletnem razvoju ponovno padla v barbarstvo?
II.
Teoretsko je seveda najpomembnejša prva razprava »Pojem razsvet-
ljenstva«, ki predstavlja tudi teoretski temelj ostalih. Njena osnovna
in teoretsko najpomembnejša teza pa se glasi: »2e mit je razsvetljen-
stvo in pa razsvetljenstvo se vrača v mit«. Omenjena teza je podrobneje
eksplicirana in s tem konkretizirana v obeh ekskurzih, ki sledita tj. v
3	H. Marcuse: Kultur und Gesellschaft II, Frankfurt/m 1965. v: Bemerkungen
zur Neubestimung der Kultur, str. 147.
4	H. Marcuse: Tirebstruktur und Gesellschaft (ang. izd.: Eros and civilisa-
tion), Suhrkamp, Frankfurt/m 1965, str. 107.
134
»Odisej ali mit in razsvetljenstvo« in pa »Juliette ali razsvetljenstvo in
morala«. Seveda se ob tem kar samo po sebi zastavlja vprašanje, odkod
prav taka strukturacija dela, s tem pa seveda tudi vprašanje zakaj?
Po propadu velikega Heglovega spekulativnega metafizičnega filozof-
skega sistema, torej potem, ko je bila, tudi po Heglovi zaslugi, celotna
metafizika razkrinkana kot ideologija, po Nietzschejevi zaslugi pa tudi
celotno razsvetljenstvo kot zgolj sekularizirana oblika krščanstva, je
filozofija mogoča zgolj kot esej, kot perspektivistična analiza
stvarnosti. V fragmentu kot takem, bi rekel Adorno, pa tudi Nietzsche,
ki je vedno trdil, da je že sama oblika tudi vsebina, je že, kar se vidi
tako pri francoskih moralistih kot pri samem Nietzscheju pa tudi pri
Horkheimer j u in Adornu, implicirano vsebovana; pri prvih pozitivis-
tična, pri zadnjih dveh pa historično materialistična kritika obstoječe
duhovnosti kot ideologije.
Seveda ne smemo prezreti tudi vpliva eksistencialistične filozofije,
predvsem Bergsona in Nietzscheja, pri Adornu pa tudi Kirkegaarda,
ki je nemalo prispevala k Adornovemu in Horkheimerjevemu pojmu
instrumentalnega uma. Prav eksistencialistična filozofija je namreč
prva prispela do spoznanja o uničujočih posledicah metafizičnega uma
na kulturne institucije, ob tem pa je prispevala še dvoje. Povzdignila
je posameznika v princip filozofije, in ker je spoznala, da je večna
resnica in nasploh čisto teoretično spoznanje iluzija in laž, se je začela
ukvarjati z delovanjem ali točneje rečeno s tistimi mehanizmi, ki ure-
jajo in določajo delovanje posameznikov, tj. z vrednotami.
Omenjeni vpliv je seveda v »Dialektiki razsvetljenstva« očiten. Analizi-
ra namreč prav duhovno zgodovino prosvetljenstva mišljenja. Adorno in
Horkheimer pa menita, da ». .. razsvetljenstvo izraža dejansko gibanje
meščanske družbe iz aspekta njegovih idej, utelešenih v osebah in insti-
tucijah, tako resnica ni samo umna zavest, ampak je prav tako oblika v
dejanskosti.«5 Seveda je potrebno ob tem poudariti, da je bil prav Niet-
zsche tisti, ki je prvi (poleg Hegla) prišel do spoznanja o dialektiki raz-
svetljenstva. V svoji analizi tiste duhovne judovsko-grško-krščanske
kulturne tradicije, ki jo z eno besedo imenujemo razsvetljenstvo, se
»Dialektika razsvetljenstva« Nietzschejeve Genealogije morale drži kot
vodila. Čeprav je seveda res, da Horkheimer ugotavlja, da je njegova
Genealogija morale, kljub vsej svoji prefinjenosti, pregroba, ter da
Nietzsche ni nikoli odkril pravih korenov in vzrokov duhovnega pro-
pada posameznika, tj. dekadence, niti dobe tj. nihilizma, je bil vendarle
on tisti, ki je prvi odprl pot omenjeni analizi.
Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na psihoanalitično prepričanje, da
so ravno miti nosilci kolektivnega nezavednega ali bolje rečeno, da
se le-to reprezentira v njih. Tako ob analizi Odisejevega popotovanja
ontogenetska zgodovina posameznika reprezentira filogenetsko zgodo-
vino rodu, ob tem pa ne gre pozabiti, da je to tudi pot Heglove Feno-
5 Horkheimer-T. W. Adorno: Dijalektika prosvetiteljstva, Sarajevo, 1974, str.
10.
135
menologije duha. Fenomenologija duha predstavlja rekapitulacijo zgo-
dovine rodu preko embrionalnega razvoja posameznika. Metoda
spoznavanja, v kateri se srečujejo Hegel, Nietzsche in Freud ter celotna
sodobna evropska literatura, se imenuje avtobografija subjekta.
Seveda pa je bil Hegel tisti, ki je po logiki svoje nove metode filo-
zofiranja, tj. pozitivne dialektike, prvi razkril dialektiko razsvetljen-
stva. Njegovo spoznanje, da svetovni duh na svoji poti marsikdaj po-
hodi tudi kak cvet, kar imenuje zvijača uma, je seveda pri tem
odločilno. Takole je zapisal: »Duh, uničujoč svoj ovoj, ne prehaja
samo v drug ovoj, niti se iz pepela svoje oblike ne vzpostavlja samo
pomlajen, ampak vstane vzvišen; preobražen kot čistejši duh izhaja iz
te oblike. Nastopa seveda proti samemu sebi, uničuje svojo bit, toda
s tem ko jo uničuje, jo razgrajuje.. .«6 Ce se pri tem razvoju doga-
jajo mnoge nesreče in zlo, moramo ob tem vedeti, da je mnogo določil
nečesa kot zlega nastalo samo zaradi individualističnega in partiku-
larnega vzornega kota. »Svetovna zgodovina se namreč giblje na višjem
nivoju kot pa je tisti, na katerem ima morala svoje pravo mesto, in
ki je privatno mnenje, zavest individuuma, njihova posebna volja in
način delovanja .. .«7 »Nujnost in svoboda, notranje in zunanje, dobro
in zlo niso absolutna nasprotja. V zgodovini na primer zlo ni samo zlo,
ampak tudi vzvod napredka. Zato o stvareh ne smemo misliti samo
v formi ali-ali, po principu izključene tretje možnosti, ampak tudi
po formi in-in.«8
III.
Glavno teoretično spoznanje same »Dialektike razsvetljenstva« pa je
ravno spoznanje o dialektiki razsvetljenstva tj. kot je zapisal J. Ha-
bermas: »Sam um ruši humanost, ki ga je omogočila.«9 Ali drugače
rečeno: res je sicer, da je bilo ravno razsvetljenstvo vedno napredno
gibanje duha, ki je omogočalo osvoboditev vseh človekovih sil in
sposobnosti izpod oblasti bogov in narave, vendar pa je bilo v svojem
racionalnem jedru vedno zgolj najprimernejše orodje za obvladovanje
narave in podjarmljanje posameznikov.
Spoznanje o dialektiki razsvetljenstva pa pomeni tudi spoznanje o
identiteti uma in gospostva ali drugače rečeno o identiteti med spo-
znanjem in interesom, ali kot je o malo prej omenjenem Heglovem
spoznanju zapisal Adorno: »Prehod čistega moralnega samozavedanja
v licemerstvo, ki postane pri Nietzscheju naravnost kritična točka na-
pada na filozofijo, izvaja Hegel iz momenta njegove objektivne ne-
resničnosti. Formulacije kot tiste v Fenomenologiji o »otrdelem srcu«,
ki trka na čistost dolžnosti, spadajo zgodovinsko gotovo še v sklop
6	G. W. Fr. Hegel: Filozofija povijesti, prevod V. Zonenfelda, Zagreb 1951,
str. 80, cit. po.: V. Pavičevič: Osnovi etike, Beograd 1974, str. 325.
7	Ibid., cit. po.: ibidem, str. 75.
8	Ibid., str. 353.
9	J. Habermas: Preplitanje mita i prosvetljenstva (I), Theoria 1-2, Beograd
1982, str. 66.
136
postkantovske, mogoče celo Schillerjeve kritike rigorozne Kantove
etike, toda obenem že preludirajo. Nietzschejev nauk o resentimentu,
o morali kot »maščevanju«. Heglov stavek, da ne obstoji nikakršno
moralično na sebi, ni nikakršen prehodni moment k njegovemu na-
uku o objektivnosti moralnosti. V njem se kaže spoznanje, da se
moralično ne razume kar samo po sebi, ter da zagotovo pravilna
delovanja niso mogoča, ter da je čista samopotopitev Jaza v to, kar
se mora ali v to, kar ni treba, vpeta v nesmisel in ničevost.«10
Spoznanje o identiteti uma in gospostva pa pomeni spoznanje, da
norme spoznavanja nikakor niso neodvisne od norm delovanja. Pomeni
pa obenem tudi spoznanje, da je vsaka ontologija vedno imanentno
tudi točno določena etika, kar pa seveda pomeni, da ima vsaka sodba
za svojo posledico določeno vrednoto, ali kot je zapisal Horkheimer v
svoji »Kritiki instrumentalnega uma«: »Večne ideje, ki naj bi veljale
ljudem za cilj in ki naj bi jih vodile ter katere naj bi sprejeli, se že
dolgo imenujejo razum.« ... »Ker pa pokorščina bogu že od nekdaj
služi za sredstvo, s katerim lahko dosežemo njegovo naklonjenost, po
drugi strani pa pomeni racionaliziranje vsakršnega gospostva, pod-
rejanja in terorja, so tako ateistični kot tudi teistični razsvetljenci
od Hobbesa dalje interpretirali zapovedi kot družbeno koristne moral-
ne principe, ki naj bi kar najbolje omogočali življenje brez trenj,
miroljubno občevanje med seboj enakih ter spoštovanje obstoječega
reda. Bodi razumen (Sei Vernünftig) pomeni rečeno teološko: spoštuj
pravila, brez katerih ne bi mogla živeti niti celota niti posamezno.
Pomeni: ne misli le za trenutek.«... »Od Descarta dalje pa je velika
nova filozofija poskušala doseči kompromis med teologijo in zna-
nostjo. Posrednik je bila »zmožnost intelektualnih idej« (razum)«.11
»To je tisto najsvetejše (Göttliche) v naši duši, ki je sposobno idej,« se
glasi Kantova zapuščina.12 Tako vero v avtonomni ratio je denunciral
Nietzsche kot simptom zaostalosti, kajti »po nemških vrednostnih in-
stinktih« sta bila Locke i Hume na sebi ... preveč svetla in jasna.«13
Kant pa mu velja za »zaostalega«.14 »Razum je le neko orodje in
Descartes je bil površen.«15' 16
»Dialektika razsvetljenstva« analizira genezo razsvetljenskega sub-
jekta-Jaza. Predstavlja pravzaprav zgodovino njegovega rojstva, vzpo-
na in propada. »V pustolovščinah Odiseja, ki je prepreden v dvojnem
smislu, se odraža prazgodovina neke subjektivosti.. .«17 »Dialektika
razsvetljenstva« poskuša prav preko analize njegove zgodovine od-
govoriti, kako je mogoče, da je tako težko priborjena avtonomija
10	T. W. Adorno: Drei Studien zu Hegel, Suhrkamp, Frankfurt/m 1963, v
Aspekte, str. 61.
11	I. Kant: Kritik der Urteilskraft, Ak. Ausg, str. 315.
12	Ibid., Zv. XVIII, str. 30.
13	F. Nietzsche: Werke XV. Kröner, v Nachlass, str. 217.
14	Ibid.
15	F. Nietzsche: Werke III, Kröner, v Jenseits von Gut und Böse, str. 191.
17 J. Habermas: Preplitanje mita i prosvetliteljtsva (I), Theoria 1-2, Beograd
1982, str. 64.
137
subjekta ponovno prešla v popolno heteronomijo. Ukvarja se torej s
fenomenom samouničenja razsvetljenstva. Sprašuje se torej, kako je
mogoče, da so razsvetljenske vrednote spremenile svoje predznake in
postale orodje duhovnega gospostva nad posamezniki. Odtod tudi v
drugem ekskurzu Juliette ali mit in razsvetljenstvo navezava na Nietz-
schejevo Genealogijo morale in pa Sadovo Histoire de Juliette, kajti
prav omenjeni deli nam kažeta omenjeni obrat — tj. identifikacijo
uma in gospostva, kažeta nam pravi obraz prosvetljenega mišljenja,
njegovo do konca izrečeno intenco.
IV.
Osnovna in toretično najpomembnejša teza »Dialektike razsvetljen-
stva« se glasi: že mit je razsvetljenstvo in razsvetljenstvo prehaja v
mit. Pot od mita k logosu pa pomeni pot iz barbarstva v civilizacijo
ali če hočete iz predzgodovine v zgodovino. »Alternativa mithos/logos
je alternativa med mimetičnim priličevanjem naravi in odlepljanjem od
narave v distanco pozicije gospostva, ki se izteče v golo tehnično
razpolaganje.«18 V procesu svojega samouničenja in s tem v procesu
uničenja avtonomije subjekta se razsvetljenstvo izkaže zgolj za naj-
primernejše orodje za obvladovanje narave in podjarmljanje ljudi.
Ali drugače povedano — naraščajoča dominacija nad zunanjo nara-
vo vodi do popolnega obvladovanja notranje narave. Osvoboditev po-
sameznika izpod vladavine narave in bogov je plačana z naraščajočim
potlačevanjem notranje narave. »Bog stvarnik in urejujoči um sta
si kot gospodarja nad naravo med seboj podobna. Človek postane, tako
kot bog, suveren nad obstankom, v nadzoru nad gospodarjem, v za-
povedi. Tako mit prehaja v razsvetljenstvo, narava pa v golo objek-
tivnost. Ljudje plačajo povečanje svoje moči z odtujitvijo od vsega
tistega, kar je v njihovi moči.«19 Vsak poskus, da bi zlomili naravno
prisilo se torej tako še globlje zapleta v naravo prisile, moč napredka
pa se sprevrže v napredek moči.
Vendar pa samouničenje razsvetljenstva ni nikakršen slučaj, kajti kot
je pravilno pripomnil J. Habermas: »Dialektika razsvetljenstva spo-
znava naslednje: gospostvo nad objektivirano zunanjo in politično no-
tranjo naravo je trajen signum razsvetljenstva.«20 Vzrok za samouni-
čeje razsvetljenstva moramo torej iskati v sami laži njegovega prin-
cipa. V dejstvu torej, kot je spoznal že. W. Benjamin, da predstavlja
vsak akt civilizacije vedno obenem tudi akt barbarstva. V dejstvu,
torej, da zahteva razvoj razsvetljenske civilizacije introverzijo žrtve.
Prav v omenjenem spoznanju pa moramo iskati Freudov prispevek,
kajti, kot je zapisal H. Marcuse:
18	M. Dolar: Struktura fašističnega gospostva, DDU Univerzum, Ljubljana
1982, str. 90.
19	M. Horkhemimer-T. Adorno: Dijalektika
20	J. Habermas: Preplitanje mita i prosvetljenstva (I), Theoria 1-2, Beograd
1982, str. 66.
138
»1. Freud vseskozi predpostavlja bistveni konflikt med individuumom
in njegovo družbo;
2. predpostavlja, da se individuum v tem konfliktu konstituira in
da ... čuti življenjsko potrebo po poravnavi — ta potreba se izraža v
nemožnosti, da bi v dani družbi normalno funkcioniral.« ... »Dinamika
oidipskega položaja ni le skrivni model slehernega razmerja med oče-
tom in sinom, marveč je tudi skrivnost nenehnega zatiranja človeka
po človeku ter zmag in neuspehov civilizacije.«2' »Freud opisuje dina-
mično duševno strukturo boja na življenje in smrt med antagonistič-
nimi močmi — tisto in jaz, jaz in nadjaz, načelo ugodja in načelo real-
nosti, eros in thanatos. Ta boj se naposled dobojuje v individuumu in
skozenj, v njegovem telesu in njegovi duši in skoznju; analitik deluje
kot (nemi!) govorec uma — v zadnji instanci l astnega uma indi-
vidua. Na podlagi svojega lastnega uma in z njegovo pomočjo se indi-
viduum odpove brezkompromisnim zahtevam načela ugodja in se pod-
vrže diktatu načela realnosti, uči se ohranjati negotovo ravnovesje med
erosom in thanatosom — uči se, kako se prebije v družbi (Freud pravi
»kultura«), ki ga je vse manj in manj zmožna osrečiti, to se
pravi zadovoljiti njegove nagone.«22 Seveda je ravno Odisej tisti, ki
nam v prvem ekskurzu kaže, kako uspeva razsvetljenski Jaz z zvijačo
ohranjati omenjeno negotovo razmerje med erosom in thantosom tj. sa-
moohranitvijo in samožrtvovanjem. Kako pa ga je obstoječa kultura, in
da ga je, vse manj in manj sposobna osrečiti, nam razkriva Nietzsche-
jeva velikopotezna analiza evropskega nihilizma.
Seveda nam ravno Odisej nazorno kaže, da je že mit razsvetljenstvo.
2e samo rojstvo razsvetljenskega subjekta predstavlja namreč spoj sa-
možrtvovanja in samoohranitve. O grškem heroju kot genezi razsvet-
ljenskega subjekta pa je Horkheimer zapisal: »Model vzpenjajočega
individuuma je grški heroj. Smel in poln samozaupanja triumfira v
borbi za preživetje in se na ta način osvobodi tako tradicij kot svojega
plemena. Za zgodovinarje kot je Jacob Burkhardt je tak junak ute-
lešenje nebrzdanega in naivnega egoizma. Toda v tem, ko njegov brez-
mejni jaz izžareva duh gospostva in tako zaostruje antagonizem med
individuumom in družbo ter njenimi običaji, si o pravi naravi konf-
likta med Jazom in svetom ni na jasnem in tako postane žrtev vseh
mogočih intrig. Njegova dela, ki vzbujajo strahospoštovanje, ne nasta-
jajo zaradi nekih osebno motiviranih potez kot sta zloba ali okrutnost,
ampak prej iz želje po maščevanju nekega zločina ali iz želje, da se
odpravi prekletstvo. Pojma heroizma ne moremo ločevati od pojma
žrtve. Tragični heroj ima svoj izvor v konfliktu med plemenom in
njegovimi pripadniki, v katerem je individuum vedno poražen. Lahko
torej rečemo, da življenje heroja ni le manifestacija individualnosti,
21	H. Marcuse: Zastarelost psihoanalize, v: Psihoanaliza in kultura, DZS,
Ljubljana 1981, str. 176f.
22	Ibid.
139
ampak je bolj njena predigra preko spoja samoohranitve in samo-
žrtvovanja.«23
Da pa razsvetljenstvo resnično zopet prehaja v mit, da vse bolj po-
staja orodje gospostva, ter da s tem uničuje svojo lastno substanco
(tj. razsvetljenski subjekt) preko »-nihilizma« svojih lastnih vrednot,
nam kaže Nietzsche: »Psihološki mehanizem, preko katerega nagoni
spremenijo svoje predznake, je bil v psihologiji temeljito raziskan.
Preko pojma ambivalence in reakcijske tvorbe je Freud pojasnil te-
meljna stanja duševnega življenja, ki so pri tem bistveno dejavna. Toda
socialni pomen psihične sposobnosti s katero se iz stiske naredi krepost,
s tem, da je nemoč spreobrnjena, je uvidel predvsem Nietzsche. Asket-
ski ideal je po njegovem mnenju zgolj »neka umetnija v ohranjevanju
življenja.«24 Psihološka sredstva, s pomočjo katerih so izpodbijani
depresivni učinki in s pomočjo katerih je preko ekonomskih odnosov
dosežena odpoved pri nižjih razredih, so pri njem študirana do podrob-
nosti. Poleg »hipnotiziranja« jih imenuje tudi »zvijačnost« in vse drugo,
kar spada zraven, kot npr. absolutna regularnost, popolna brezpogojna
poslušnost, zapolnjevanje časa, neko določeno dovoljevanje. Imenuje jih
tudi vzgajanje za »brezosebnost«, za »samopozabo«, ta »Incura sui«.25«26
Ne smemo se torej čuditi, da se Adorno in Horkheimer v svoji kritiki
ideologije v »Dialektiki razsvetljenstva« naslanjata na Nietzschejevo
Genealogijo morale. Njeno izhodišče je identično z izhodiščem same
»Dialektike razsvetljenstva«, kar pa seveda še ne pomeni, da so iden-
tični tudi končni rezultati analiz. Horkheimer nam izhodišče genealo-
gije morale opisuje takole: »Ko Nietzsche v Genealogiji mora-
1 e razlaga svoj problem, izhaja iz materialističnega vprašanja. »Pod
katerimi pogoji si pridobi človek vrednostne sodbe o dobrem in zlem
ter kakšno vrednost imajo? Isto velja za moralične sodbe. Ali so do
sedaj pospeševale, ali pa so zavirale človeški napredek? So nek znak
stiske, obubožanja ali izroditve življenja, ali pa se kaže v njih polnost,
sila, volja do življenja, njegov pogum, zaupanje in prihodnost?« Me-
rilo je tu, enako kot pri Kantu, obča ideja človeštva.«27
Seveda je Nietzschejev odgovor dobro znan. Spoznal je nihilizem, tj.
vsesplošen duhovni propad, za temeljno značilnost dobe, ali kot sta o
njegovem odkritju dialektike razsvetljenstva zapisala Adorno in Hork-
heimer: »Nietzsche je tako kot malokdo spoznal dialektiko razsvet-
ljenstva. Formuliral je tudi njegovo jasno zvezo z gospostvom. »Raz-
svetljenstvo« je potrebno »nagnati med ljudstvo, tako da postanejo
vsi duhovniki duhovniki z nečisto vestjo — isto bi bilo potrebno storiti
23	M. Horkhemimer: Zur kritik der instrumentellen Vernunft, Frankfurt/m
1967, v: Aufsteig und Niedergang des Individuums, str. 125f.
24	F. Nietzsche: Gesammelte Werke, Mausarionausgabe, v Zur Genealogie der
Moral, str. 471, afor. 18.
25	Ibid.
76 M. Horkheimer: Kritische Theorie I, Frankfurt/m 1968, v Zum Rationalis-
musstreit in der gegenwärtigen Philosophie, str. 166f.
27 M. Horkheimer: Kritische Theorie I, Frankfurt/m 1968:, v Materialismus
und Moral, str. 89.
140
tudi z državo. Naloga razsvetljenstva je, da obnašanje knezov kot tudi
obnašanje državnikov pretvori v namerno laž.. ,«28 Po drugi strani
pa je bilo razsvetljenstvo vedno tudi sredstvo »velikih umetnikov vla-
danja« (Konfucij na Kitajskem, Imperium Romanum, Napoleon, pa-
peštvo, ko mu je šlo še za moč in ne samo za svet)... Samoprevara
ljudi v tej točki je zelo dragocena, na primer v vsaki demokraciji: po-
manjševanje ljudi in njihovo podrejanje se skuša prikazati kot »napre-
dek«29 . .. »Pri Nietzscheju je odnos do razsvetljenstva in s tem do Ho-
merja ostal razpolovljen in je v razsvetljenstvu videl tako univerzalno
gibanje sodobnega duha, za katerega naslednika se je štel, kot tudi
»nihilistično« moč sovražno življenju.«30
V.
Drugi ekskurs »Juliette ali razsvetljenstvo in morala« nam kaže, da je
in pa, kako je, razsvetljenstvo zopet prešlo v mit, kaže nam torej, kako
je razsvetljenska civilizacija zopet zapadla v barbarstvo. Pri tem pa se
opira na delo dveh temnih meščanskih mislecev, ki se nista dala za-
peljati vladajoči ideologiji, ampak sta jo vzela zares. Oba namreč
izrekata neizrečeno resnico razsvetljenstva.
Nietzsche s svojo voljo do moči, ki predstavlja neizrečeni credo pro-
svetljenega mišljenja, Sade pa s svojim obratom desetih zapovedi, ali
kot sta zapisala Adorno in Horkheimer: »Privatni grehi pri Sadu in
že pri Mandevillu predstavljajo vnaprej dan opis javnih vrlin tota-
litarne dobe. Dejstvo, da niso zamolčali, da se na osnovi uma ne da
izvesti načelnega temeljnega argumenta proti umoru, ampak so to ne-
zmožnost glasno vpili svetu, je vzbudilo mržnjo, s katero prav progre-
sivci še danes preganjajo Sada in Nietzscheja.«31
Nietzsche in De Sade nam razkrivata identiteto uma in gospostva, s
tem pa tudi morale in nemorale, kot končni produkt do konca pro-
svetljenega mišljenja, ali kot je o »Dialektiki razsvetljenstva« zapisal
J. Habermas: »S tem, ko se kot vodil držita Histoire de Juliette in
Genealogije morale želita Adorno in Horkheimer pokazati, kako je um
pregnan iz morale in prava zato, ker so z razpadom religiozno-meta-
fizične slike sveta vsa normativna merila izgubila kredit pred edino
preostalo avtoriteto znanosti.«32 Vendar pa ima Habermas tu samo
delno prav, Adorno in Horkhemier v svoji »Dialektiki razsvetljenstva«
namreč menita naslednje: »Za razliko od logičnega pozitivizma, so
28	F. Nietzsche: Werke XIV, v Nachlass, str. 206.
29	F. Nietzsche: Werke XV, str. 235.
30	M. Horkheimer-T. W. Adorno: Dialectic of Enlightenment, London 1972,
str. 44.
31	M. Horkheimer-T. Adorno: Dialektika prosvetljenstva, Sarajevo 1974,
str. 131.
32	J. Habermas: Preplitanje mita i prosvetljenstva (I), Theoria 1-2, Beograd
1982, str. 67.
141
oni zares prijeli znanost za besedo.«33 Nietzsche in Sade namreč še
odločneje od njega vztrajata pri » r a t i u «.34
Skrivno jedro znanosti se namreč imenuje samoohranitev, le-ta pa
priznava samo en naravni zakon, z njo pa seveda tudi Nietzsche in
Sade, tj. zakon močnejšega. »Ko je bilo konec z objektivnim redom
narave, s tem ko je bil le-ta proglašen za predsodek in mit, je ostala
samo narava kot masa materije. Nietzsche ne pozna nikakršnega za-
kona, »ki bi ga priznali za nadrejenega in katerega ne bi samo spoz-
nali!«35 Vkolikor razum, ki je rastel po merilih samoohranitve sploh
priznava kakšen zakon življenja, potem je to zakon močnejšega.«36
Nietzschejeva genealogija morale pa se glasi takole: »Slabotni in
neuspešni morajo propasti, to je prva predpostavka našega člo-
vekoljubja. Pa še pomagati jim moramo pri tem. Nič ni bolj škodljivega
od krščanstva — od sočutja do neuspeha in slabotnih .. ,«37 »Krščan-
stvo ... si začuda prizadeva premagati tirane in jih sili, naj sprejmejo
doktrino bratstva, govori v njihovem jeziku in jim je podobno. Lahko
smo prepričani, da je bila ta zveza predlagana s strani slabotnih in
da so jo oni uvedli, ko je v njihove roke slučajno prišla duhovniška
oblast.«38«39 Sade pa nadaljuje: »Kje pa obstoji, prosim vas »meni
Verneuil,«40 smrtnik, ki bi bil zadosti neumen, da bi vsem dokazom
navkljub prisegal, da se ljudje po pravu in dejansko rodijo enaki?
Samo ljudomrznež kot je Rousseau je lahko prišel do takega paradoksa.
Ker je bil tudi sam slabič, si je prizadeval, da bi tiste, ki jih ni mogel
doseči, znižal na svojo raven. Le kako se sme, prosim vas, pigmejec,
ki je velik le štiri pedi, primerjati z modelom rasti in silo, ki jo je
narava, z močjo in obliko vred, dala nekemu Herkulu? Ali ne bi bilo
to tako, kot če bi se muha hotela primerjati s slonom?« ... »Zahtevati
od sile,« nadaljuje Nietzsche,41 »da se ne izkazuje kot sila, ter da ni
volja do osvajanja in podjarmljanja, da ni volja po vladanju, da ni
želja po sovraštvu ter odporu, bi bilo prav tako nesmiselno kot zah-
tevati od nemoči, da se kaže kot moč.«42 In tako Nietzsche in Sade
izrekata skrivni credo razsvetljenstva in nam s tem jasno kažeta,
da ono ni bilo nikoli nič drugega kot zgolj najučinkovitejše sredstvo
za obvladovanje narave in podjarmljanje posameznikov. Samoohrani-
tev pri onih zgoraj predstavlja brezobzirno borbo za moč in oblast, pri
onih spodaj pa pomeni prisilno prilagajanje na obstoječe za vsako
33	Ibid.
34	cf: Ibid.
35	Nachlass, navedena izdaja, Band XI, S. 214.
36	M. Horkheimer-T. W. Adorno: Dijalektika prosvetliteljstva, Sarajevo 1974
str. 111.
37	F. Nietzsche: Werke VIII, Kröner, v Umwertung aller werte, str. 218.
38	Ibid.
39	M. Horkheimer-T. Adorno: Dijalektika prosvetliteljstva, Sarajevo 1974
str. 110.
40	Historie de Justine IV, Holland 1797, str. 4.
41	F. Nietzsche: Werke VII, Kröner, v Genealogie der Moral, str. 326f.
42	M. Horkheimer-T. Adorno: Dijalektika prosvetliteljstva, Sarajevo 1974
str. 110.
142
ceno. »Dialektika razsvetljenstva« preko Nietzschejeve in Sadove ana-
lize spoznava, da je življenje v sodobnem svetu prav tako spoj samo-
ohranitve in samožrtvovanja, kot je bilo to ob rojstvu pros vetij enega
subjekta. Spoznava, da je z nacionalsocializmom razsvetljenstvo re-
snično zopet prešlo v mit. Še več, meni celo, v skladu s svojim
spoznanjem o laži principa prosvetljenega mišljenja, da ta
proces ni zaustavljen vse do danes. Ali kot sta zapisala Adorno in Hork-
heimer: »Sluga je telesno in duševno potlačen, gospodar pa regredirà.
Nobeno gospostvo se ni moglo izogniti plačilu te cene. Dejstvo pa, da
zgodovina v svojem napredovanju poteka v krogih, lahko pojasnimo
prav s tem slabljenjem, ki je ekvivalent moči. Človeštvo, katerega
spretnost in spoznanje se diferencirata z delitvijo dela, je obenem s
tem potisnjeno na antropološko primitivnejše stopnje, ker trajanje
gospostva s tehničnim olajševanjem obstoja pogojuje fiksiranje in-
stinktov z močnejšim podjarmljanjem. Fantazija krni. Nerodnost ni v
tem, da individuumi zaostajajo za družbo ali za njeno materialno pro-
dukcijo. Tam kjer je razvoj družbe že prešel v mašinerijo gospostva,
tako da tehnična in družbena tendenca, ki sta že zdavnaj prepleteni,
konvergirata v totalnem podrejanju človeka, tisti ki zaostajajo, ne za-
stopajo samo neresnice. V nasprotju s tem prilagajanjem moči napred-
ka napredku moči vedno znova ustvarja tisto zakrnelost, ki ravno
uspelemu in ne neuspelemu napredku kaže na to, da prehaja v svoje
nasprotje. Prekletstvo stalnega napredka je stalna regresija.«43 In
tako razsvetljenstvo vedno bolj drsi nazaj v mit, civilizacija pa v
barbarstvo.
Omenjeno spoznanje nam tako torej odgovarja na vprašanje, kako je
mogoča vzpostavitev totalitarnih družbenih sistemov in pa zakaj je
zatajila revolucionarna zavest pri subjektih. S tem pa tudi odgovarja
na zastavljeno vprašanje, ki se glasi: »...zakaj človeštvo, namesto da
bi prešlo v resnično človeško stanje, tone v barbarstvo nove vrste.«44
»Dialektika razsvetljenstva« nam torej ne podaja nikakega pozitivnega
programa osvoboditve človeštva, predstavlja predvsem analizo obsto-
ječega stanja, vendar pa predstavljajo njena spoznanja resno svarilo,
ki ga ni mogoče obiti.
»Dialektiko razsvetljenstva« pa lahko vendarle uvrstimo v tradicijo
no socialne filozofije in imamo nenazadnje za dediča marksizma, saj se
Adorno in Horkheimer v njej vseskozi borita za priznavanje lastnih
človeških določil posameznika ter za njegovo svobodo nasproti postvare-
lemu svetu stvari in ljudi, poleg tega pa je jasno, da ideja pravilnega,
človeškega življenja ne more biti udejanjena, dokler niso analizirane
vse pojavne oblike nečlovečnosti. In prav na analizo le-teh je usmerjena
»Dialektika razsvetljenstva«. Skratka »Adorno in Horkheimer menita,
da »pravi predmet duha predstavlja negacija postvaritve«,45 ali kakor
sta zapisala: »...razsvetljenstvo se mora osvestiti o samem sebi, vko-
43	M. Horkheimer-T. Adorno: Dijalektika prosvetliteljstva, Sarajevo 1974, 48f.
44	Ibid., str. 5.
45	Ibid., str. 11.
143
likor ne želi do konca izdati ljudi. Ne gre za konzerviranje preteklosti,
ampak za ohranjanje preteklega upanja.«46 Onadva torej menita, da
je mogoče zaupanje v humanost in človečnost ter v možnost nekega
svobodnega sveta rešiti samo s problematizacijo in refleksijo samega
pojma razsvetljenskega uma. Njun cilj predstavlja samorefleksija raz-
svetljenstva. »Dialektika razsvetljenstva« je torej kritična, in to v
Kantovem smislu; predpostavlja samorefleksijo, s tem pa tudi samo-
omejitev razsvetljenstva, predpostavlja osveščanje razsvetljenstva o
svojih lastnih destruktivnih učinkih, kajti samo resnično samozaveda-
nje in pošten odnos do resnice nudi potlačenemu subjektu tisto moč
odpora, ki ga lahko edina obvaruje pred popolnim uničenjem.
44 Ibid.
144
. :
> - ;-. »»' v.-
* - '
• ■ ' !"'■ '
* V . . ' Џ- ' ' *■«
IZ • • •
■ • '.
; : ' . ; . . : ; . ' " ŽT V . , - .
Recenzije
Ob izidu zbornika Gramsci,
civilna družba in država1
Igor Lukšič
Na Slovensko smo prvi prevod Gramscijevih zapisov dobili leta 1955:
Pisma iz ječe, v izdaji Cankarjeve založbe. Uvodno besedilo je napisal
ugledni zamejski komunist Ivan Regent. V šestdesetih letih se je začelo
resnejše zanimanje za Gramscijevo teoretsko zapuščino pod vodstvom
Antona Zuna. Svoje razprave je objavljal zlasti v Teoriji in praksi,
kjer so se začeli pojavljati tudi teksti italijanskih avtorjev o temeljnih
konceptih Antonija Gramscija. Večletno ukvarjanje z Gramsci jem je
Zun sklenil z doslej najobsežnejšim izborom Gramscijevih zapisov,
ki so izšli pod naslovom Antonio Gramsci: Izbrana dela, Cankarjeva
založba 1974. V drugi polovici sedemdesetih let so se namnožile raz-
prave o Gramscijevem življenju in delu tudi v drugih revijah pa tudi
v časopisih. Leta 1982 je pod uredništvom Borisa Muževiča izšel zbornik
Gramscijevih temeljnih političnih spisov iz časa 1914—26, torej iz
predzapornega obdobja. Naslednje leto pa smo dobili prvo Gram-
scijevo biografijo — S. Romano: Gramsci, DZS 1983, prevedel Jaša
Zlobec. Ob petdeseti obletnici Gramscijeve smrti so bili objavljeni
številni spominski zapisi. Prvič pa je bil v Ljubljani Gramscijevi misli
posvečen mednarodni simpozij, letos v septembru. Ob tej priložnosti
so bili razstavljeni izbori Gramscijevih del v jezikih narodov in
narodnosti Jugoslavije in knjige o Gramscijevi misli, ki so jih napisali
jugoslovanski avtorji, ter izbor iz fotografskega in tekstualnega gradiva
0	Gramsciju in času, v katerem je deloval. Na simpoziju je bil pred-
stavljen tudi nov izbor Gramscijevih del in beležk.
Knjiga z naslovom Gramsci, civilna družba in država je zbornik
izbranih tekstov Antonija Gramscija in tekstov o njem, ki jih je
zbral ni uredil dr. Adolf Bibič. Bibič je k zborniku napisal tudi
uvodno študijo o civilni družbi in državi pri Gramsciju. Za biografsko
1	Izdala založba »Komunist«, Ljubljana, september 1987.
146
beležko o Gramsciju na koncu stoji bibliografija Gramscijevih del ozi-
roma izborov iz njegovih del v jezikih narodov in narodnosti Jugo-
slavije in selektivna bibliografija o Gramscijevi misli izpod peresa
jugoslovanskih avtorjev. Knjiga je opremljena s stvarnim in imenskim
kazalom.
V z opombami bogato opremljeni uvodni študij Bibič predstavlja
okvirno miselno in duhovno zapuščino Antonija Gramscija. Nato pa
se usmerja v interpretacijo Gramscijevega pojmovanja politike in pre-
ide na naslovno temo uvoda. Gramsci je v središče preučevanja poli-
tike postavil odnos med civilno družbo in državo. V obravnavi
virov Gramscijevega pojmovanja civilne družbe Bibič obravnava
predvsem dilemo o heglovskem ali bolj marksovskem izvoru Gram-
scijevega koncepta, tako da bogastvo spopada Gramscija s Crocejem,
liberalci in Gentilejem ostaja zelo obrobno. Pojem civilne družbe in
države je Gramsci zasnoval skozi študij in polemiko s pojmovanji so-
dobnih vodilnih filozofov, ekonomistov in sociologov v navezavi na
Heglovo in Marxovo izročilo. Nekatere metafore v zvezi s civilno
družbo je zasnoval ob študiju Machiavellijevega Vladarja. Kot temeljno
navezno točko med Gramscijevim in Marxovim pojmovanjem civilne
družbe Bibič vidi idejo asociacionizma.
Nato predstavlja diskusije o Gramscijevi inovaciji v pojmovanju civilne
družbe, s tem ko jo je uvrstil v superstrukturo družbe. Pri navajanju
sestavin družbe se ne ustavlja le ob predstavljanju institucij in asocia-
cij, temveč uvršča kot enakovredne sestavine v civilno družbo tudi
skupek verovanj, čustev, interesov, razmišljanj, ki vladajo v neki
družbi v določenem zgodovinskem obdobju. Prav tako sodijo v civilno
družbo tudi ideološke prakse, ki so zapisane v podobi arhitekture,
ki jih predstavljajo imena ulic in vsakdanje obnašanje navadnih ljudi.
Bibič meni, da lahko v civilno družbo, kot jo je razumel Gramsci, smi-
selno uvrščamo tudi vse oblike samoupravljanja in participacije na
področju gospodarstva.
Koncept civilne družbe je pri Gramsciju ključen za razpravo o strate-
giji revolucionarne preobrazbe: kjer je civilna družba razvita, je napad
na »zimski dvorec« nemogoč, kar pa je mogoče v nerazvitih civilnih
družbah, kot je bilo to na Vzhodu. Na Zahodu je mogoča pozicijska
vojna, ki se bije za drugačno civilno družbo v civilni družbi in
politični družbi. Koncept civilne družbe Gramsci navezuje na koncept
hegemonije in vlogo intelektualcev v njej. Bibič nato opozarja na zgolj
metodološko naravo delitve civilne družbe in države pri Gramsciju.
K temu je treba dodati še dejstvo, da Gramsci opozarja na delitev
civilne družbe in države ter civilne družbe in politične družbe zlasti
v polemiki z Gentilejem in s pojmovanjem države zgolj kot politične
družbe. V polemiki z liberalci pa opozarja na realno istovetnost civilne
družbe s politično družbo.
Bibič nato predstavlja Gramscijevo koncepcijo stranke in njeno vlogo
v civilni in politični družbi. Stranka je pri Gramsciju v prvi vrsti
147
voditelj moralne in intelektualne reforme, torej »mobile« civilne
družbe in ne v prvi vrsti oblastnik in diktator. Naloga stranke, tudi
ko pride na oblast, je predvsem v zagotavljanju politične, kulturne
in intelektualne hegemonije. (Da bi ne bilo nesporazuma: gre lahko
tudi za hegemonijo mediokritete, političnega spletkarstva in primitivne
kulture.)
Gramsci je pojem civilne družbe uporabljal tudi pri načrtovanju
družbe prihodnosti, urejevane družbe (società regolata), ki predstavlja
nov tip civilne družbe. Bibič zaključuje svoj uvod z Gramscijevim
sporočilom današnjemu svetu. Civilne družbe ni imeti za vesoljno
zdravilo krize, nosi pa izrazit antietatističen značaj. Sporočilo Gram-
scijeve politične teorije vidi Bibič v zahtevi po socializmu, ki omejuje
vlogo prisile in širi prostor svobodnega sožitja ljudi, ki sloni na
etično-političnih načelih.
Na prvem mestu v izboru stojijo teksti iz Gramscijevih mladih let,
od katerih je najpomembnejši Socializem in kultura. Škoda je, da
teksti niso prevedeni po kritični Einaudijevi izdaji (Cronache torinesi
in La Citta futura) skupaj z opombami.
Nato lahko preberemo v slovenskem jeziku že objavljene tekste iz
obdobja gibanja svetov, iz nejasnih razlogov pa je na koncu tega od-
delka beležka iz Zaporniških zvezkov o kolektivnem delavcu. Sledijo
teksti, ki predstavljajo Gramscijevo soočanje s fašizmom. K plastičnosti
predstavitve razmer v Italiji v času vzpona fašizma in naslikava Gram-
scijevega lika borca proti fašizmu prispeva stenogram diskusije v
poslanski zbornici, katere glavna akterja sta bila Gramsci in Mussolini.
Zapisom o filozofiji prakse, ki jih vse in v večjem obsegu že imamo
v Zunovem izboru, sledi osrednji del zbornika Civilna družba in
država. Seveda je od priložnostnega izbora nemogoče pričakovati, da
bo vključil prav vsa mesta in vse beležke, v katerih Gramsci raz-
pravlja o civilni družbi in državi. Zato bomo tu predstavili še dve
beležki, ki po našem mnenju morata priti v diskusijo o Gramscijevem
pojmovanju civilne družbe in države, preden bo na slovenskem zagle-
dala luč sveta znanstvena izdaja (vsaj temeljnih) Gramscijevih zapisov.
Prva beležka je iz Zaporniških zvezkov, govori pa o homo oeconomicusu
in mestu civilne družbe v razmerju do države in ekonomije.
Zabeležke ekonomije. Diskusije o konceptu »homo oeconomicus« je
postala ena od mnogih razprav o tako imenovani »človeški naravi«.
Vsak od razpravljalcev ima neko svojo »vero« in jo podpira z argu-
menti, ki imajo pretežno moralističen značaj. »Homo oeconomicus« je
abstrakcija ekonomske dejavnosti neke določene forme družbe, se pravi
neke določene ekonomske strukture. Vsaka družbena forma ima svoj
»homo oeconomicus«, torej neko svojo ekonomsko dejavnost. Vztrajati
pri tem, da pojem homo oeconomicus znanstveno nima vrednosti, ni
nič drugega kot vztrajati pri tem, da sta ekonomska struktura in njena
konformna dejavnost radikalno spremenjeni ali pa da je ekonomska
148
struktura tako spremenjena, da se mora nujno spremeniti način eko-
nomskega delovanja, ker se je prilagodilo novi strukturi. Toda natanko
v tem obstaja nesoglasje, ne toliko objektivno znanstveno nesoglasje,
temveč politično. Kaj bi sicer pomenilo znanstveno spoznanje, da je
ekonomska struktura radikalno spremenjena in da mora spremeniti
ekonomsko dejavnost za prilagoditev novi strukturi? Imelo bo nek
pomen političnega stimulusa, nič več. Med ekonomsko strukturo in
državo z njeno zakonodajo in njeno prisilo stoji civilna družba in ta
mora biti korenito preoblikovana in concreto in ne samo na listih za-
kona in knjig znanstvenikov; država je instrument za prilagajanje
civilne družbe ekonomski strukturi, toda potrebno je, da država »hoče«
to narediti, se pravi, da državo vodijo predstavniki sprememb, ki so
se pripetile v ekonomski strukturi. Pričakovati, da se bo na način
propagande in prepričevanja civilna družba prilagodila novi strukturi,
da bo stari »homo oeconomicus« izginil, ne da bi bil pokopan z vsemi
častmi, ki jih zasluži, je nova forma ekonomske retorike, nova forma
praznega in netehtnega ekonomskega moralizma. (QC, 1253—54)
Druga zabeležka, ki se tiče države in civilne družbe, je odlomek iz
Gramscijevega pisma ženini sestri Tanji z dne 7. septembra 1931. Po
opisu zdravstvenega stanja je Gramsci Tanji pojasnjeval svoje delo v
zvezi z italijanskimi intelektualci.
... »Studij, ki sem ga opravil o intelektualcih, je v načrtu zelo obsežen
in v resnici ne verjamem, da bi o tej temi v Italiji obstajale knjige.
Gotovo obstaja veliko znanstvenega materiala, ki je razpršen v ne-
skončnem številu revij in krajevnih zgodovinskih arhivov. Na drugi
strani sem pojem intelektualca zelo razširil in se nisem omejil le
na sodobni pomen, ki se nanaša samo na velike intelektualce. To
preučevanje vodi tudi do določenih determinacij o pojmu države, ki
je običajno razumljena kot politična družba (ali diktatura ali prisilni
aparat za prilagajanje ljudske množice tipu produkcije in ekonomije
v danem trenutku) in ne kot ravnovesje politične družbe s civilno
družbo (ali hegemonijo neke družbene skupine nad celotno nacionalno
družbo, ki jo izvajajo tako imenovane zasebne organizacije kot cerkev,
sindikati, šole itd.) in prav v civilni družbi zlasti delujejo intelektualci
(Ben. Croce je naprimer neke vrste laični papež in je zelo učinkovit
instrument hegemonije, četudi se od časa do časa znajde v sporu s to
ali ono vlado itd.) Ta zamisel o funkciji intelektualcev osvetljuje po
mojem mnenju vzrok oziroma nekatere izmed vzrokov za propad
srednjeveških občin, to se pravi, vlade nekega ekonomskega razreda,
ki si ni znal izoblikavoti kategorije svojih lastnih intelektualcev in tako
izvajati hegemonijo poleg diktature; italijanski intelektualci niso imeli
ljudsko-narodnega, temveč kozmopolitski značaj po modelu Cerkve,
in za Leonarda je bilo vseeno, ko je prodal načrt utrdb Firenc vojvodi
Valentinu.«2
2 (A. Gramsci: Lettere dal carcere, str. 165—66, Einaudi, Torino 1971. Glej
tudi: Pisma iz ječe, str. 194—95, CZ Ljubljana 1955).
149
Kot bežno opombo velja končno zapisati, da je pojem kolektivni inte-
lektualec vpeljal Palmiro Togliatti v svojem predavanju leta 1958,
kot opozarja R. Simon v delu Gramsci's Political Thought, ne pa, da je
to Gramscijev izraz, s katerim bi poimenoval komunistično partijo.
Gramsci tega pojma ni uporabljal. To dejstvo bi morda veljalo pred-
staviti kot uredniško pojasnilo z izboru uredniškega naslova Politična
stranka kot kolektivni intelektualec.
Izbor Gramscijevih zapisov o civilni družbi je zelo temeljit in bo
gotovo služil popestritvi razprave o civilni družbi v socializmu.
Zadnji del Gramscijevih tekstov je zbran pod naslovom velika politika
— mala politika. Vsebuje pa zapise o politiki, morali, filozofiji, zgo-
dovini, generacijskem konfliktu, ideologiji, fetišizmu, zgodovinskem
materializmu in o resnici. Ta zadnji del izbora je služil objavi tistih
tekstov, ki so po večini vredni (ponovne) objave, niso pa našli mesta v
predhodnih poglavjih.
V drugem delu stojijo krajši zapisi o Gramsciju in vplivu njegove
misli v svetu, pri čemer za vse niti ne izvemo, iz katerih virov so
prevedeni. A Zanardo govori o Gramscijevem prispevku k obliko-
vanju zametkov kulture levice, pri čemer se je usmeril predvsem na
interpretacijo Gramscijevega razumevanja 11. teze o Feuerbachu.
Sledi intervju z V. Gerratano, urednikom kritične izdaje Zaporniških
zvezkov (Einaudi 1975). E. Hobsbawn piše o Gramscijevem vplivu na
zgodovinarje. S. Hali piše o osvežujočem srečanju svoje generacije z
Gramscijevimi sodobnimi koncepti hegemonije, ljudsko-nacionalnega,
morale, intelektualnosti, soodvisnosti oblasti, gospostva in soglasja itd.
E. Altvater predstavlja recepcijo Gramscijeve misli v Nemčiji. Trije
filtri so po njegovem mnenju ključni, da je Gramsci prepuščen za-
nimanju le ozkega kroga levih intelektualcev: prvi filter je bila
antigramscijevska recepcija zaradi italijanskih razrednih bojev v za-
četku sedemdesetih let, videna skozi optiko spontanih razrednih orga-
nizacij; drugi filter je bila obnova kritike politične ekonomije, ki je
o državi razpravljala zgolj s formalne plati; tretji filter pa je pred-
stavljal francoski strukturalizem, ki je začrtal »antihumanistično«
recepcijo Gramscija: v izgubo je šla Gramscijeva teoretska tenkočut-
nost, ki institucij ni razumela le kot aparatov, pač pa je poleg njihove
konkretne eksistence poudarjala tudi njihov nematerialni obstoj.
P. Glotz razpravlja o vlogi modernega vladarja v družbi dveh tretjin.
Gramscijeve koncepte zgodovinskega bloka, pozicijske vojne, moder-
nega vladarja je uporabil za nalizo političnih dogajanj v ZRN in Za-
hodni Evropi. J. Cammett obravnava recepcijo Gramscija v angleško
govorečem svetu in navaja vrzeli gramsciologije, med katerimi omenja
neraziskano naravo Gramscijeve dediščine v KP Italije ter dejstvo,
da Gramscijevi pogledi niso bili aplicirani na preučevanju Sovjetske
zveze. Ch. Barere poudarja Gramscijeve zasluge za razpravo o neka-
terih vprašanjih, ki so v Marksizmu II. in III. internacionale veljale kot
dokončna dogma: zaostrovanje razvoja kapitalizma do katastrofe, pre-
potencirana vloga ekonomije v odnosu do politike, kulture idr., vpra-
150
šanje razrednega boja kot čarobne palice za razlago vseh družbenih
pojavov brez ostanka. Gramsci je ponudil osnovo za analizo novosti
in posebnosti sodobnega kapitalizma. T. Szabo razgrinja spoprijem
Madžarske in socialističnih dežel z Gramscijem, G. V. Llozano pa
predstavlja recepcijo Gramscijeve misli o Latinski Ameriki.
Na koncu naj ponovimo že nekajkrat izrečeno željo po čimprejšnjem
izidu temeljnih Gramscijevih zapisov v slovenskem jeziku z ambicijo
znanstvene izdaje.
151
Recenzija
Göran Therborn: Ideologija
moči in moč ideologije
mag. Bogomir Novak
Pred nami je, v prevodu Bratka Bibiča, knjga nizozemskega avtorja.
»Ideologija moči in moč ideologije« je nadaljevanje eseja G. Ther-
borna »What Does the Ruling Class Do When It Rules?«. Za sloven-
sko izdajo »Ideologije moči in moči ideologije« je napisal avtor pose-
ben predgovor. Therborn pove, da je bila tematika njegove knjige
uporabljena že za različne namene: za študij volilnega boja na Šved-
skem, vzgojnih sistemov in oblik šolanja na Nizozemskem in Šved-
skem, socialne psihologije na Nizozemskem itd. Avtor upa, da bo
pričujoči tekst pomagal razumeti tudi delovanje slovenske družbe,
saj z njim izpolnjuje določeno vrzel, ki je nastala v razvoju marksi-
stične misli.
Predmet knjige je delovanje ideologije pri ohranjanju in spreminja-
nju družbenega reda. Dialektični značaj ideologije je med vladajo-
čimi in vladanimi ali kot se prevaja v knjigi »subjekti zgodovine« in
»podložniki vladarja«. Ideologije po avtorju podrejajo ljudi določe-
nemu družbenemu redu in jih usposabljajo za družbeno akcijo. Ther-
born definira ideologijo kot družbeni proces in ne kot lastnino idej.
Specifičnost tega ideološkega družbenega procesa je v »interpelaciji«,
(javnemu vprašanju) naslavljanju govora na nas. Funkcija ideologije
je bistveno komunikacijska. Komunikacija poteka tudi med ideolo-
gijami v smislu tekmovanja, spopadanja, zatiranja. Ker avtor opre-
deljuje ideologijo v najširšem smislu besede kot pogoj človekove za-
vestne akcije in ne le kot napačno zavest, lahko iščemo njene dimen-
zije med kalokagatijo in kakofonijo (npr. hrup z ulice), med čistim
okoljem in zunanjim ter notranjim onesnaženjem. Moč ideologije
se kaže tudi v moči vpliva sredstev množičnega obveščanja na ljudi.
Vsaka ideologija je materialno determinirana. Raziskovanje ideolo-
gije poteka v pričujočem delu interdisciplinirano z zgodovinskega,
Cankarjeva založba, Ljubljana 1987
152
sociološkega, psihoanalitičnega in politološkega vidika. Delo je raz-
deljeno na šest problemskih sklopov: I. Ideološko formiranje človeš-
kih subjektov, II. Historični materializem o ideologijah, III. Ideološka
konstitucija razredov, IV. Družbeni red ideologij. V. Ideologija in po-
litična moč, VI. Družbena sprememba in moč ideologije.
Therborn se opira na Marxovo in korigira v uvodu Althusser j evo
opredelitev ideologije. Althusser je koncipiral pojem ideologije z vidi-
ka človekove subjektivnosti, ker vedno že interpelira subjekte. Zanj
je ideologija »imaginarno popačenje dejanskih odnosov«. Avtorjev
ugovor je v tem, da niso samo znanstvena spoznanja resnična in da
niso ljudje motivirani samo s tem, kar vedo. V materialni matrici
se konstituira prostor za neznanstveno izkustvo, na katerem sloni
ne-diskurzivna praksa. Althusser ne dopušča dialektike ideologije in
ne odgovori na vprašanje nastanka, reprodukcije in spremembe ideo-
logije.
Subjekti se ideološko oblikujejo s podrejanjem in usposabljanjem, ki
je simultan proces ne glede na to ali gre za konzervativno ali za re-
volucionarno ideologijo. Kdor je podvržen določenemu vzorčenju svo-
jih sposobnosti, določeni disciplini, je za dane vloge usposobljen. Av-
tor opozarja, da »usposobljen« ne pomeni isto kot »usposobljenost«.
Tako ideologija usposablja subjekt za izvajanje določenih vlog in za
vzvratno modifikacijo interpelacij glede na specifične pogoje realiza-
cije oz. glede na domet njihovega aplikativnega polja. V tej točki
lahko dopolnimo avtorja s sklepom, da bi zadoščala ena sama totali-
tarna ideologija, če bi ostal izvrševalec naročil popolnoma identičen
s svojo vlogo. Realiziral bi se takšen svet, kakršnega slikajo negativ-
ne utopije. Tudi I. Kuvačič analizira v delu »Obuzdana utopija« (Na-
prijed, Zagreb 1986) vzroke za ukročeno utopijo, ki je nastala z
dominacijo konzervativne miselnosti osemdesetih let 20. stoletja. Ther-
born zhaja iz stališča, da je potrebno razumeti tako zmage kot poraze
proletariata, ne da bi opuščali koncept proletariata in zgodovinsko
materialistično razlago ideologije.
Zaradi družbene dinamike prihaja do protislovja med podrejanjem
in usposabljanjem. Nove sposobnosti terjajo nastanek novih oblik
podrejanja in obratno. Zgodovinska situacija terja nove vrste uspo-
sobljenosti, znanja in izkušnje ali pa tudi nove oblike podrejanja.
Gre za dvojnost procesa podrejanja in usposabljanja, ki omogoča pre-
hajanje od ene k drugi vrsti podrejanja in usposabljanja npr. v fev-
dalni in kapitalistični družbi. Ideologije obveščajo subjekte o tem,
kaj obstaja ali ne obstaja, s čimer omogočajo subjektom občutek iden-
titete. Obveščajo tudi o tem. kar je dobro in pravično, s čimer so
strukturirane želje in norme in o tem, kaj je možno. Na ta način si
subjekti pridobijo občutek za spremenljivost sveta. Te načine obve-
ščanja imenuje avtor tri temeljne načine ideološke interpelacije. Av-
tor razlikuje tudi štiri tipe interpelacij, ki konstituirajo štiri oblike
subjektivnosti v smislu štirih tipov ideologij. Inkluzivno-eksistencialne
ideologije razlagajo človeku, kaj je dobro in možno in mu osmišljajo
153
življenje kot prebivalcu sveta. Njihov izraz je mitologija, religija
in morala. Inkluzivno-zgodovinske ideologije npr. fevdalna ali me-
ščanska konstituirajo človeka kot del družbenega sveta. Pozicional-
no-eksistencialne ideologije povedo človeku, kaj je za njegov spol in
starost in za položaj v svetu dobro in možno. Pozicionalno-zgodovin-
ske ideologije se nanašajo na izobrazben status, poklic in politično
moč posameznikov. Ideologije so večdimenzionalne in ireduktibilne
ena na drugo. Posameznik ni samo objektivno pripadnik določenega
razreda, ampak živi hkrati tudi subjektivno lastno življenje, ki ga
tako ali drugače osmišlja. Ker antagonistični razredi vzajemno so-
oblikujejo produkcijski način, se dogaja, da ima en razred več vrst
ideologij in poleg svoje ego-ideologije še alter-ideologijo in ima več
razredov eno ideologijo npr. moški »šovinizem«. Avtor opozarja, da
se tipi ideologij med seboj povezujejo, tako da je učinkovitost enega
tipa ideologije npr. religije tem večja, čim bolj se artikulira z dru-
gimi tipi ideologij. Zaradi usposabljanja za in podrejanja določenemu
položaju določenih posameznikov in družbenih skupin nastajajo med
tistimi, ki se usposabljajo in tistimi, ki se ne, razlike, ki se izražajo
v odnosu med ego-ideologi j ami in alter-ideologi j ami. Zaprte družbe
oz. posamezniki zavračajo alter-ideologije, odprtim pa se postavljajo
kot nenehni problem sinteze z njimi.
V tematskem sklopu »Historični materializem o ideologijah« izhaja
avtor iz stališča, da vse ideologije delujejo po matrici spodbud in
sankcij. V afirmativni spodbujevalni praksi je rezultat dejavnosti
takšen, kakršnega predvideva ideologija. Ce pa izvajalec diktatu in-
terpelacije nasprotuje, ga doleti blaga ali huda kazen. Vsaka ideolo-
gija ima tudi opravičila za simbolične spodbude in kazni. Avtor trdi,
da so ideologije »naddoločene« z razrednim bojem in produkcijskim
načinom. Ključ pojasnitve njihovega spreminjanja je v notranjih druž-
benih gibanj, notranji strukturi družbe, ki jo sestavljajo produkcij-
ske sile in produkcijski odnosi (npr. združitev evropskega fevdaliz-
ma s katoliškim krščanstvom in japonskega fevdalizma s šintoizmom).
Konkurenčni boj med ideologijami poteka materialno-vrednostno v
smislu legitimiranja položaja z ustreznimi sposobnostmi in podredit-
vami. Konstantnost ideologije je opredeljena z nespremenjeno mate-
rialno matrico spodbud in sankcij ter z nespremenjenimi odnosi. Raz-
voj sposobnosti terja nove oblike podrejanja zahtevam tj. interpela-
cijam, ki izhajajo iz novega načina proizvodnje. Revolucionarni boj
za izvedbo novih nalog implicira tudi spremenjeno vzgojo otrok »po
zgledu lastne subjektivnosti staršev«. Dokler obstajajo le razvitejše
sposobnosti, ni pa (jasnih) oblik podrejanja novemu položaju, ostaja
revolucionarna situacija potencialna. Materialna matrica spodbud in
sankcij se v dinastičnih in kolonialnih režimih cepi, krha in nazadnje
odstopi mesto drugi matrici spodbud in sankcij novih oblik podre-
janja tudi zaradi šolanja inteligence v smislu usposabljanja za novo
podrejanje. V »Ideološki konstituciji razredov« opisuje Therborn
značilnosti ego-ideologij in alter-ideologi j, obeh antagonističnih raz-
redov v fevdalni in kapitalistični družbi. Pri vsaki je poudarjena spe-
154
cifična podrejenost in usposobljenost. »Meščanska alter-ideologija iz-
raža nazor, da je netržna podjetnost manj ekonomsko racionalna od
tržne ter da ima slabše individualno delo ali delovni učinek za posle-
dico manjši uspeh pri doseganju moči ali bogastva. Ker obstajajo
enake možnosti za vse, morajo delavci obtoževati samo sami sebe
za to, da so delavci, da niso trdo delali, pridno varčevali in da niso
bili dovolj sposobni.« (ibidem, str. 81). Napadi na kapitalizem so eko-
nomsko iracionalni s stališča nenehne racionalizacije proizvodnje v
kapitalizmu. Therborn ne analizira protislovja med ekonomsko in
politično močjo v kapitalizmu in socializmu glede na razvitost pro-
izvajalnih odnosov in proizvajalnih sil v enem in drugem sistemu.
Meščanska alter-ideologija meri na večvrednost racionalizacije dela
v primerjavi z ne-delom. Razumljivo je, da je proletariat sprejemljiv
za takšno alter-ideologijo, vprašanje pa je, kje so njene meje. Ce je
meščanska alter-deologija privedla v krizo celotno civilizacijo zaradi
fetišizacije profita, nastaja ključno vprašanje generiranja ideologije
ekološkega ravnotežja. Kapitalisti usposabljajo proletariat za proiz-
vajanje presežne vrednosti in za svobodno trženje delovne sile. Od-
nos med usposobljenostjo in usposabljanjem v tem smislu ne prese-
ga blagovno-tržnih odnosov. Uspeh proletarske revolucije v smislu
uveljavljanja nove kvalitete življenja se meri po razvijanju občečlo-
veških sposobnostih, kar pa sodi že k nerazredni ideološki matrici.
Therbornov esej o »Ideologiji moči in moči ideologije« takšna razmiš-
ljanja dopušča, vendar ostajajo še brez pravega odgovora. Interpela-
cije vsebujejo sredstva selekcije bolj pomembnih od manj pomemb-
nih (tudi neobstoječih, nemožnih) dogodkov in pojavov. Interpelacije
proizvaja vsakdo povsod in so vsakdanji pojav. Spodbujanje in sank-
cioniranje interpelacij pa izvajajo aparati tj. institucije. Interpela-
cije zagovarjajo materialno bedo, npr. če se nerazvitim ne splača po-
magati ali bogastvo človekovih sposobnosti. Poziv k družbeni akciji
pomeni, da ta akcija vsebuje najboljši način za dosego cilja. Interpe-
lacija poteka najprej na materialno nediskurziven način, šele nato
na diskurziven. V tem je pogled v sam proces interpelacije, ki nam je
bil doslej zastrt.
V. tematskem sklopu »Ideologija in politična moč« nam avtor od-
kriva vlogo politične ideologije pri organiziranju in ohranjevanju po-
litične moči. Tu najde bralec odgovor na vprašanje, s katerimi meha-
nizmi vladajoči razred zagotavlja pokorščino vladanega. Shema me-
hanizmov podrejanja glede na njihove učinke v ideološki dominaciji
se sestoji iz treh načinov interpelacije: kaj obstoji, kaj je dobro in
kaj je možno in predstavljivega alternativnega režima (ibidem, str.
116). Režim doseže, da se vladani podrejajo, kljub temu, da vidijo
boljše možnosti, tako da zastira slabe strani vodenja in poudarja
boljše. Uspeh takšnega zastiranja in osvetljevanja je odvisen od
ustreznih afirmacij in sankcij. Prilagajanje je fleksibilen proces, ki
vsebuje dve strani: prilagajanje režima opoziciji in prilagajanje opo-
zicije režimu. Občutek neizbežnosti je značilen za viadane, ki ne vi-
dijo izhoda iz režima, ki se mu podrejajo. Tako se v ZDA mnogi iz-
155
ločajo oz. umikajo (npr. pri volitvah) na rob dogajanja, ker ne vidijo
izhoda iz sistema, ki se jim ne zdi dober in pravičen. Kadar pa vla-
dajoči dosegajo poslušnost, ker vladam menijo, da vladajo v njihovo
korist, takšna poslušnost temelji na občutku zastopanosti. Reprezen-
tativnost vladajočih temelji na podobnosti ali pripadnosti skupnemu
univerzumu z vladanimi. Avtor opozarja, da vladajoči nikoli ne vla-
dajo samo s silo, ampak s strahom, ki ga sila sproži. Zato je odnos
sila/privolitev za razumevanje dominacije neustrezna dihotomija. Re-
signadija izhaja iz odločitve o tem, kaj je v dani situaciji možno in
pomeni stališče, da so lastne sile preslabe in preveč razcepljene za
možne spremembe. Avtor zastopa mnenje, da med prebivalstvom raz-
vitih kapitalističnih dežel upada občutek zastopanosti režimov njiho-
vih interesov, kar pa v nasprotju z upanjem radikalcev ne slabi nuj-
no obstoječih režimov in sklene, da se ti režimi »lahko krepijo s po-
močjo drugih, vse bolj pomembnih mehanizmov podrejanja, kot so
ravno prilagoditev, strah in resignacija.« (Ibidem, str. 123). Avtor ne
poudari, da je osnovni mehanizem podrejanja že ekonomski v dikta-
turi profita. Izhaja pa iz stališča, da diktature kot oblike politične
oblasti ne propadejo zaradi nepopularnosti in nezadovoljstva mno-
žic, ampak zaradi spremembe v razmerju sil. Kriza legitimnosti me-
ščanske oblasti je v tem, da jo vladani čedalje manj razumejo kot
zastopstvo skupne koristi. Vendar legitimnosti obstoječe oblasti ne
ogrožajo subjektivni faktorji neposredno, ampak samo posredno. Re-
volucije ni mogoče izvesti samo z revolucionarno ideologijo, vendar
tudi ne brez nje. Avtor zavrača idealistične koncepcije ideologije. Dez-
organizacija vladajočih, ki nastane zaradi spremembe sil je prilož-
nost za revolucionarni boj vladanih. Avtor sklene, da »bolj ko so
vladani usposobljeni, ko svojega podrejanja ne morejo več prenašati,
več lahko dosežejo.« (Ibidem, str. 136).
V tematskem sklopu »Družbena sprememba in moči ideologije«
razlaga avtor tri modele ideološke mobilizacije kot dejanskega pro-
cesa. Množice se vključujejo v revolucionarne ali kontrarevolucionar-
ne situacije glede na vprašanja, ki jih le-te postavljajo na dnevni
red v smislu razgraditve starega sistema afirmacij in sankcij in zgra-
ditve novega. Na osnovi analize zgodovinskega gradiva, primerov so-
cialnih revolucij iz novejše zgodovine, avtor izlušči tri vire obliko-
vanja novega ideološkega sistema. Prvi vir je oživljanje preteklih
izkušenj, vrednot in simbolov. Druga vrsta ideološke mobilizacije je
utemeljena na drugačni sedanji dejanskosti — primer za mobiliza-
cijo z zgledom so francoske revolucije v letih 1789, 1830 in 1848, ki
so sprožile podobne zahteve po svetu. Tretji vir pa je prihodnost.
Avtor označuje to vrsto mobilizacije kot »mobilizacija z vnaprejšnjim
strahom« npr. oktobrska revolucija se je začela kot vrsta ukrepov
pred kontrarevolucionarnimi postopki Kerenskega. Avtor zaključuje,
da se moč ideologije ne izraža samo v skokovitih, dramatičnih zasu-
kih, ampak tudi v počasnih postopnih procesih. Ideologija ne služi
samo za cementiranje družbenih odnosov, ampak tudi za družbene
spremembe.
156
Dialektika ideologije moči in moči ideologije se tedaj izraža v odno-
su med apologijo obstoječe družbe in njeno revolucionarno spremem-
bo in v pojmovnem aparatu, ki ga je avtor razvil za analiziranje me-
hanizmov delovanja ideologij. Z osvetlitvijo nekaterih strani kom-
pleksnega procesa nastajanja, ohranjanja in transformacije ideolo-
gije, ki doslej niso bile prisotne v marksistični misli, je avtor skušal
preseči poenostavljene, dogmatične sheme v pojmovanju ideologije
zlasti dualizem baze in nadstavbe ter pravilne in napačne zavesti.
v '	'•	;	\ ., •• v ■ • V- • •■• - - ■••' • ,
157
Prikazi
V tej številki ČKZ odpiramo novo, odslej stalno rubriko prikazov re-
vijalnega tiska. Rubrika bo kontinuirano omogočila pogled na vsebino
približno dvajsetih pretežno tujih, pa tudi nekaterih domačih revij.
Telos, No. 69, Fall 1986
Peter U. Hohendal: Habermas' Philosophical Discourse of Modernity.
Prikaz in povzetek problematike Habermasove »Der Philosophische
Diskurs der Moderne« (1985) z ozirom na odnos do poststrukturalizma.
Preko definicije moderne smo popeljani do vozliščnih točk — za Fou-
caulta je to Nietzschejev koncept moči, za Derridaja Heidegger, ki ga
Habermas veže na Subjektphilosophie. Sledi kritika »Heideggerjevega
radikalizatorja« Derridaja in »Nietzschejevega naslednika« Foucaulta.
Nato razdelava teorije komunikativnih dejanj kot prelom s klasično
KTD. Avtorjeva teza je, da se Habermas strinja s težo problematike,
ki so jo odprli strukturalisti in poststrukturalisti, manj pa z njih re-
šitvijo. John Torpey: Ethics and Critical Theory: From Horkheimer to
Habermas. Pri Horkheimerju (Materialism and Morality) je prisotno
utopično upanje v izpolnitev moralnih zahtev po individualni sreči
vsakega posameznika, izpolnitvi čutnih potreb ter pravični delitvi so-
cialnega bogastva. Z izpolnitvijo le-teh se napoveduje zastarelost mo-
ralnosti. Nasprotno je za Habermasa moralnost komunikativna orga-
nizacija socialnega življenja ustrezajoča univerzalnim principom. Osta-
ja nujni del vsake prihodnje družbe. Lahko pa govorimo o materialnih
pogojih in formah solidarnosti dobrega življenja, kakor tudi o for-
malnih principih argumentacije, ki motivirajo racionalni konsenz po-
tencialnih univerzalih norm. Navkljub vsakdanjemu dejstvu nepravič-
nosti in neenakosti, pa lahko pričakujemo več od socialnih znanosti
kakor od moralne filozofije. V Articles pišejo še: R. Berman/P. Pic-
cone: Introduction. F. Siegel: Is Archie Bunker Fit to Rule? Or: How
Immanuel Kant Became One of the Founding Fathers. E. Friedman:
Moscow and Beijing, Together Again?, M. Horkheimer: Materialism
158
and Morality. NOTES AND COMMENTARY: R. Comay: Interrupting
the Conversation: Notes on Rorty. M. Gonzales: Commentary on »Tik-
kun«. M. Zavarzadeh: Traditionalizing the Past: Brooks' Lost in Ame-
rica. J. Whitebook: Autonomy and Redemption: Reply to Gonzales,
Breines and Wolin. M. Gonzales: Against the Post-Marxist Pseudo-Left.
REVIEWS: J. O'Connor: Accumulation Crisis. A. Negri: Marx beyond
Marx: Lessons on the Grundrisse. A. Boschetti: Sartre et »Les Temps
Modernes«. R. A. Berman: The Rise of Modern German Novel: Crisis
and Charisma. E. Bloch: Briefe: 1903—1975. J. Fekete, ed. The Struk-
tural Allegory: Rekonstructive Encounters with the New French
Thought.
P. K.
Feminist review 26 summer 1987
Resisting Amnesia: Feminism, Painting and Postmodernism/ Rosa
Lee (str. 5—29)/ /The Concept of Difference/ Michèle Barrett (str.
29—41). Avtorica se ukvarja z različnimi konceptualizacijami pojma
»različnost« v feministični literaturi; različnost kot raznovrstnost si-
tuacij in izkušenj med ženskami; različnost kot predpostavka, ne pa
kot absolutna lastnost, in različnost kot spolna različnost, kot jo razvija
sodobna psihoanaliza./ /The Weary Sons of Freud/ Catherine Clément
(str. 43—58) To je odlomek iz knjige z istim naslovom, ki je letos
izšla pri založbi Verso. Avtoričina intenca je združila psihoanalitsko
teorijo z marksistično teorijo subjekta, ker se ji pri psihoanalizi zdi
sporna predvsem psihoanalitska praksa./ /Short Story: Burning of the
Leaves/ Shorelle Collette (str. 60—72)/ /In and Against the European
Left: Socialist Feminist Get Organized/ Melissa Been (str. 83—90)
Kaj se je zgodilo s feminizmom v Zahodni Evropi? Kako obravnavati
vprašanje ženskega dela v hitro spreminjajoči se kapitalistični eko-
nomiji? Kako naj ženske obravnavajo vprašanje politične moči?/ /Wo-
men and the State: A Conference of Feminist Activists/ Lorna Weir
(str. 93—103) Mednarodni dan žensk, 8 marec 1986, Toronto. Ženske
pravijo NE RASIZMU/ Review Article: Eighteenth Century Amazons
/Rosalind Delmar (str. 105—116)/ /Revija prinaša tudi recenzije na-
slednjih knjig: Socialist Enterprise (Reclaiming the Economy), The
Progres of Romance (The politics of Popular Fiction), The Machinery
of Dominance (Women, Men and Technical Know-How).
M. A. G.
Critical social policy 19/1987
The politics of new reproductive technologies /Rayah FELDMAN
(str. 21—39)/ Skozi tematizacijo vprašanja, kaj je danes osrednje vpra-
šanje politike t.i. biološke reprodukcije, nas avtor popelje v Polemiko
o novih tehnologijah reprodukcije; poizkus odgovora na vprašanje, kaj
dejansko so nove tehnologije reprodukcije (donacija jajčeca, zamrzo-
159
vanje embriov, superovulacija — produkcija več jajčec sočasno); v
buržoazno liberalne poglede na nove tehnologije, ki so se izrazili kot
obramba pred prodorom desnih vizij politike rojevanja; v »naturali-
stično opozicijo«, ki nasprotuje novim tehnologijam s pozicij radikal-
nega feminizma, zelenih ipd. Zanje gre pri tehnologijah reprodukcije
in genetike za zvezo politike, biznisa, znanosti in »organiziranih mora-
listov« kot so etične komisije in cerkve./ What Price the Sale of Re-
productive Technology?/ Romana KOVAL (str. 5—20) /»Zarisujoč so-
doben razvoj v Avstraliji ta tekst proučuje komercializacijo tehnologij
reprodukcije. Avtorica trdi, da vstop tehnologij reprodukcije na trg
»na običajen način kopiči moč ene skupine nad drugimi«. Osrednje
pozornosti je prej deležna »organizacija produkcije« kot pa produkti.«/
/Putting violence towards social workers into context/ Neil SMALL
/»Pojav nasilja nad socialnimi delavci je proučevan z uporabo dveh
komparativnih pristopov. Prvi je detajliran opis incidentov v social-
nem delu in splošneje v družbi. Drugi je preučevanje spreminjajočih
se praks v socialnem delu in spreminjajoče se dinamike znotraj
družbe, kar bo oboje otežilo socialno delo.«/ /Take-up campaigns :
fighting poverty trough the post/ Pete Alcock and Jane Shepherd
BOJI IN IZKUŠNJE je rubrika, ki govori o Repressing the living
dead: penal policy and the Peterhead demonstration/ /Sledi rubrika
KOMENTARJI O SOCIALNI POLITIKI: a) Into debt/ b) Further
education without tiers: countering tripartism in post-sixteen further
education and training/c) Protest and disorder: The Public Order Act
1986/ /ODMEVI na tekste v predhodnjih številkah: a) Hungarian so-
cial policy and the position of women/ b) Reflection on women in
the GDR/ c) Cultural Relativism and Evaluation of »Progress«: the
question of women and social policy in Eastern European state so-
cialist societies./ / Revija prinaša tudi »recenzije« devetih knjig.//
S. G.
Capital & Class, No. 32, Summer 1987
J. HALLOWAY: The red Rose of Nissan. Tačerizem je prehoden tip
oblasti prilagojen uničevanju zadnjih ostankov fordizma in kejnesia-
nizma, toda ni primeren za etabliranje političnih vzorcev postfordistič-
ne države. B. ROBERTS: Marx after Steedman: Separating Marxism
from »Surplus Theory«. Obstaja več teorij presežne vrednosti in sama
Marxova teorija je bistveno različna od Steedmanovih analiz. S. RAN-
KIN: Exploatation and the Labour Theory of Value: a neo-Marxian
reply. T COX: USSR under Gorbachev: The first two years. D. RAN-
SAM: GATT & Urugvay. P. PLILLIPS & C. PYECROFT: The South
Arfican Development Co-ordination Conference. M. SPENCE: After
Chernolyl. R. HUDSON & D. SODLER: Manufactured in the UK?
Special steels, motor vehicles and the politics of industrial decline.
T. BLACKMAN: Craigavon: The development and dismantling of
160
Northern Ireland's new town; on example of capitalist planning and
the managment. REVIEW ARTICLES: Green Economics. BOOK RE-
VIEWS: A. Phillips: Divided Loyalities. L. Legal: Is the Future fe-
male? Socialist Register 1985/1986 (Miliband, Saville, Leibman, Pa-
niteli). C. Arter: Dialectics of Labour: Marx and his relation to Hegel.
P. Hill: Development Economics on Trial.
P. K.
New left review 163 May/June 1987
The Contadictions of Greek Socialism /James PETRAS/ Avtor podaja
kratko zgodovino PASOK-a po drugi svetovni vojni ter razpravlja
o težavah, v katerih se je v zadnjih letih znašla ta stranka./ /The
PCI and the Historic Compromise/ Stephen GUNDLE /Članek govori
o vlogi italijanske komunistične partije na političnem prizorišču v Ita-
liji, nanašajoč se na članek Tobiasa Absea: Judging the PCI (NLR
153 Sept/Oct 1985)./ /AReply to Gundle/ Tobias ABSE /Ta članek
že ponuja Absov odgovor na kritiko v prejšnjem članku./ /Post-
-Marxism?/ Norman GERAS /V najdaljšem članku v pričujoči reviji
je podana temeljita analiza tudi pri nas nedavno izdane knjige E.
Laclaua in C. Mouffe: Hegemonija in socialistična strategija (Analecta
1987), temelječa na vprašanju, ki si ga zastavlja že v naslovu./ /Wor-
kers' Theatre in South Africa /Astrid von KOTZE/ Obravnava pomen
delavskih gledališč v boju proti apartheidu. Temu prispevku sledita
recenziji dveh knjig:/ /War and Peace in Stalin's Russia /Tamara
DEUTSCHER/ Obravnava roman Vasilija Grossmana: Life and Fate.
Marxism and Morality /Kate SOPER/ Recenzija knjige Stevana Lu-
kasa z istim naslovom./ /Uruguay After the Dictatorship /David RAN-
SOM/ A Reply to Ellen Meiksins Wood /Gavin KITCHING/ Odgo-
vor na kritiko, objavljeno v knjigi E. M. Wood: A Retreat from Class
(Verso Londo 1986) glede na knjigo G. Kitchinga: Rethinking Soca-
lism: A Theoriy for a Better Practice (Methuen London 1983).
S. K.
Praxis international 7 : 1 (april 1987)
The Utopia of the Zero-Option. Modernity and Modernization as Nor-
mative Political Criteria /Claus OFFE (str. 1—24)/ Tako postmoder-
nisti kot neokonservativisti skušajo drug drugega prekositi v kritikah
bistvenega koncepta modernizacije tj. koncepta razuma ali racionalno-
sti. Sam izhaja iz posredujočega stališča med modernizacijsko evforijo
in modernostnim skepticizmom, kolikor se je pokazalo, da se ta dva
nasprotujoča si koncepta na ironičen, paradoksen način stikata./ /»Fi-
lozofski debati«: On the Disunity of Theory and Practice /Ronald
BEINER (str. 25—34)/ Enotnost teorije in prakse je danes mogoča samo
na škodo same teorije, je temeljni zastavek./ Austin vs. Habermas
/Peter MURPHY (str. 35—56)/ V tej številki je objavljen drugi del
161
razprave, ki nosi naslov Meaning, Truth and Ethical Value — prvi
del je natisnjen v št. 5 : 3, oktober 1985./ /»Sociološka teorija«: vsi
trije prispevki naj bi se navezovali na Vzhodno Evropo. (1) Polish
Society: A Sociological Analysis /Adam PODGORECKI/ (2) A Neo-
-Marxist Approach to the Sociology of Nationalism. Doomed Nations
and Doomed Schemes /Silva ME2NARIČ/ Problematizira neomarksi-
stično (splošno) tezo, da je nesposobnost marksizma konceptualizirati
moderni nacionalizem ena od »belih lis« v sami »glavni teoretični
shemi« t.j. historičnem materializmu, in nadaljnjo pripombo, da je
problem nacionalizma pomanjkljivo obravnavan v drugih tradicijah
»zahodne misli«. (3) »Civil Society« and the Modernization of Soviet
Type Societies /Mojmir KRIŽAN/ / »Politična analiza«: Producer Co-
operatives, Education and the Logic of Dialectical Organisation /Mi-
chael L. ROSEN/ Crpa iz analize konkretne izkušnje verige super-
marketov v Philadelphiji, ki so v lasti in jih vodijo sami zaposleni,
in premakne polje zanimanja z organizacije struktur vodenja na pro-
blem, ki je bil zanemarjen v akademski literaturi, a se pokaže kot
bistven za realiziranje in vzdrževanje demokratičnih odnosov v takšni
»delovni organizaciji« v »družbeni lasti«, namreč na nujnost in po-
sebno vlogo izobraževanja!// Review: izpod peresa Judith BUTLER
knjige Linde NICHOLSON: Gender and History: the Limits of Social
Theory in the Age of the Family.
J. K.
Radical philosophy 46/1987
The Need to Work /Sean SAYERS/ Delo je v nekem smislu človekova
potreba, vendar delo v obliki zaposlitve ne more nikoli postati iz-
polnitev. Na dejstvo, da je delo za ljudi vir zadovoljstva, nezaposle-
nost pa producira demoralizacijo in nezadovoljnost naj bi opozarjal
prav položaj sodobnih družb pomanjkanja dela. Človeku je historično
imanentna tudi potreba po prostem času, vendar predvsem po pro-
stem času, izpolnjenem z ustvarjalnimi dejavnostmi. Prosti čas sam
pa ni vrednota, ki bi bila pred delom (kot to misli Gorz). Tisto, kar
hoče socializem »zato ni osvoboditev ljudi od dela«, to je že preveč
uspešno storil kapitalizem, ampak »osvoboditev dela, produktivnih sil
(vključujoč ljudi) lažnih meja kapitalističnega sistema.« Delo postaja
s tem »primarna potreba življenja./ /Socialism and Myth: The Case of
Bergson and Sorel /Malcolm OVUT & Lawrence WILDE/ /Ethics and
Group Conflict: Between Marxism and Liberalism /Carl HEDMAN/
/Mass Media Studies and the Question of Ideology /Martin BAKER/
/Navedenim člankom sledi trinajst prikazov knjig: Rick RODERICK/
Habermas and the foundation of Critical Theory/ /C. J. ARTHUR/
Dialectics of Labour/ /Niklas LUHMANN/ Love as Passion/ /Paul
A. BOVE/ Intellectuals in Power/ /.../ /NEWS//
S. G.
162
Treći program Ш/1986
V tretji številki so večjo pozornost namenili 1985. leta umrlemu teore-
tiku Michelu FOUCAULTU, s čimer so se odzvali na aktualne teoretske
debate o njem. Uvodno razpravo, Granična pitanja Fukoove arheolo-
gije, je napisal Milorad BELANČIĆ. Trije od prevedenih tekstov so že
relativno stari: Znanje i ideologija Dominiqua LECOURTA, Smrt
čovjeka ili zamor Cogita? Georgesa CANGUILHEMA, Arheologija ili
istorija medicine Franfoisa DAGOGNETA. Novejči je prispevek Stre-
lom u srce sadašnjosti Jürgena HABERMASA, ki je izešl tudi v sloven-
skem prevodu. Tudi ostali trije so prevodi: Istorije ... Filipa VENAUL-
TA, Zaboraviti Foucaulta Jeana BAUDRILLARD A in Fukoova teorija
društva: ukidanje dijalektike prosvetiteljstva sa stanovišta teorije si-
stema Axela HONNETHA./ /Na temo »kriza in duh časa« je nastalo
pet prispevkov. Avtorji so Ratko NESKOVIC, Ferid MUHIC, Karel
TURZA, Vladimir GLIGOROV, Silvano BORClC — in razprava med
njimi za konec.// Naslednjih osemdeset strani nas pod naslovom Nar-
kotici, Neumivene duše i Pravilnik firme portreta »S. I. Vitkjevič«
zabava Stanislav I. VITKJEVlC.// Prevedeni sta dve »refleksiji o je-
ziku«: Oblik i smisao u govoru Emila BENVENISTA ter O fenomeno-
logiji govora Maurica MERLEAU-PONTYJA.// K »discussions in the
left« rahlo starejši tekst, prevod iz New Left Review 147/1984, avtor-
jev B. JESSOPA, K. BONNETA, S. BROMLEYA, T. LINGA pod na-
slovom Autoritarni populizam, dve nacije i tačerizam — tekst, ki ob
uspehu »železne lady« ohranja svojo aktualnost.// Spoznaja i uživanje
ili performans filozofa Shoshane FELM AN je prevod oz. »predstavitev«
ene najpomembnejših predstavnic lacanovske smeri psihoanalize v
ZDA.// Kot navržek: Leo MATES ima »iz mednarodnih tem« dva
prispevka o Kitajski, pod »knjigami« je govor o Martinu JAYU in
Isidori SEKULIČ, objavljen pa je tudi razgovor z Bobom GELDOFOM.
J. K.
Treći program IV/1986
Najbolj aktualen v tem zvezku je morda blok prevodov, ki nacionali-
zem in rasizem razdelujejo drugega z drugim. O razmerah v Evropi
govorita dva: Od osećaja neprilagođenosti do statusa stranca Anne
VASQUEZ in Erice APFELBAUM ter Migracija radne snage, rasizam
i akumulacija kapitala u Zapadnoj Evropi od 1945. godine Roberta
MILESA — ta je podatkovno dovolj izdaten in dosleden. Isti članek
najdemo v Capital and Class, št. 28. Druga dva nas pomakneta v pa-
radigmo Južne Afrike. Živeti v interregnumu Nadine GORDIMER,
južnoafriške pisateljice, plastično prikaže kontroverze črnega in be-
lega, socializma in kapitalizma, nacionalizma in rasizma. »Zakaj poziv
alternativni levici? ... Pokažite nam alternativni kapitalizem, ki bo od
zunaj pospeševal družbeno pravičnost pri nas.« Južna Afrika i njeni
susedi je gospodarsko-politična analiza Michaela FLASHMANA.// Eko-
163
nomska teorija i sukob antisocijalizma i antikapitalizma — dokaj zani-
miv prispevek Ivana STOJANOVIĆA. V grobih potezah sledi teorijam
najprominentnejših ekonomistov tega stoletja skozi prizmo njihovega
opredeljevanja do referenc, ki jih zaobsegata pojma socializem in ka-
pitalizem, iz tega pa mu uspe pokazati, kako je vprašanje »ali je v
reformah gospodarskih sistemov socialističnih držav treba narediti tudi
nek »povratek« h kapitalizmu« samo navidezna dilema, kajti »videti v
vsaki privatnosti kapitalizem — je eden od izrazitejših antisocializ-
in kot sam pravi, je s tem izborom hotel opozoriti na dejstvo, »da se
je problem subjekta v zadnjih letih odprl ne samo različnim perspekti-
vam, ampak tudi različnim predmetom ukvarjanja.« Izbor teoretskih
tekstov hoče biti reprezentativen samo v tem smislu. Poleg njegovega
prispevka najdemo tu še avtorje Thomasa DOCHERTIJA, Kajo SIL-
VERMAN, Claudine NORMAND, Thomasa MEDICUSA in Manfreda
GAYERJA ter Daniela MADELENATA.// Naslov »Dnevnici« napove-
duje Beleške o ludoriji rata J.-P. SARTRA// »Dokumenta« sta Prepi-
ska Pasternak — Švajcer (tj. Boris PASTERNAK in Renate SCHWEI-
ZER) in Bruno Šulc i žene (tj. Bruno SCHULTZ)// »Hronika« prinaša:
razpravo Lea MATESA SAD i Nikaragva, Predrag TODOROVIĆ
predstavlja novo izdajo, katere urednik je komponist, muzikolog in
dirigent Miodrad Lazarov PASHU, njeno ime je AUT, geslo pa — po
Todoroviču — seveda postmodernizem. Intervju: s koreografom Jean-
Claudom GALOTOM.
J. K.
MUS 5—6, 1987
Biologija i kultura
L. Gallino: Koevolucija biologije i kulture. Kratek prikaz najpo-
membnejših modelov odnosa biologija/kultura. Avtor poizkuša vzpo-
staviti tak model, ki bi upošteval vrste populacij, nahajajočih se v tesni
interakciji — človeška populacija, tehnološki sistemi in sociokulturni
sistemi. U. Melotti: Biologija, kultura i racionalnost: Proturječja civi-
lizacije i dijalektika oslobođenja. Dosedanje tri faze evolucije — prva
pogojena z biologijo, druga s kulturo oz. selekcijo s strani skupine,
družbe, tretja obeležena s širitvijo uma na vsa področja človeške de-
javnosti — dokazujejo nujnost nadaljevanja dialoga Marx/Darwin, če
naj na mestu heteronomne kulturne kontrole stopi racionalna — sa-
moupravljanje. G. Ponti, A. Braga: Sociobliologija: Moguči prilog
proučavanja ljudske asocialnosti. Kriminaliteta je in ostaja »družbeno
dejstvo«. Z vključitvijo eksaktnih znanosti v raziskavo bi laže pojasnili
nekatere vidike človeškemu vedenju nadrejenih in podrejenih siste-
mov. M. Canevacci: Hipostruktura: Bilješke za dialektičku »trijadičku«
antropologiju. Rekonstruirajoč momente Adorna, Horkheimerja, Lèvi-
Straussa, Dawkinsa in nezadovoljen s tematizacijo narave v tradicional-
nem marksizmu, avtor dodaja dvočleni dialektiki strukture in super-
strukture še pojem hipostrukture — biološko instinktivni moment, telo,
164
naravo. Naloga triadične antropologije je pokazati skrajno tujost od-
nosa človek/narava in hkrati absolutno istovetnost. F. Robustelli, C.
Pagani: Instinkt i kultura, A. Santangelo: Pojem »?predkulturnog« po-
našanja, M. A. Bonfantini: »A Priori« između biologije i kulture, B.
Chiarelli: Prilog sociobiologijskoj definiciji dema, V. Parisi: Biolo-
gijsko vrijeme i mrežasta evolucija društvenih potreba, S. Manghi: O
prirodnoj kompleksnosti društvenoga, M. Ingrosso: Individualne od-
luke i društveni sistem: »Povjerenje« u odnosima razmjene i društ-
venosti, S. Borgognini Tarli, M. Masali: Antropologijski interes prouča-
vanja spolnog biformizma, F. Curti: Paradoksi neopaženog promatra-
ča: Epistemologijske i kibernetičke paradigme u etnoantropologijskom
istraživanju, C. R. Gulielmino Matessi: Geografijske korelacije kultur-
nih obilježja u Africi, L. Rossi: Piagetova teorija evolucije između dar-
winizma i lamarkizma, G. Attili: Biologija i socialna funkcija: Doprinos
i granice teorije privrženosti u proučavanju dječjih odnosa, F. Bercelli:
Problemi sistemskog pristupa empirijskom istraživanju primarnih dru-
številnih relacij, kakva sociobiologija,? (Razprava), R. Levins, R. Le-
wontin: Dialektički biolog.
P. K.
Filozofska istraživanja 20(1)1987
360 strani različnega gradiva s področja filozofije je razdeljenih v več
sklopov. PROBLEM SVIJETA U FILOZOFIJI je naslov prvega, osred-
njega. Od osemnajstih prispevkov opozarjamo samo na nekatere: Pro-
blem zavisnosti djelatnika od svijeta u teoriji činjenica /Nenad MI-
ŠCEVIĆ// Svijet i čovjek/Matjaž POTRČ// Finkovo tumačenje sveta
kao kosmologija/Milan UZELAC// Wittgensteinov »svijet«/Andrej
ULE//. V drugem sklopu revija prinaša prispevke s področja prava.
SUVREMENA FILOZOFIJA PRAVA II. Tudi v tem primeru navaja-
mo le nekatere od tekstov, ki so objavljeni: Kriza legitimiteta u post-
industrijskom društvu (skica za buduće društvo/Aulis AARNIO/; ob
ugotovitvi, da sta predvsem birokratizacija in enormno širjenje držav-
ne uprave ter z njo vse večje pristojnosti države pripeljali v krizo
zahodne pravne sisteme, ki so še v devetnajstem stoletju temeljili na
uravnoteženosti parlamenta (ki je predstavljal družbo) in države, av-
tor artikulira nov način vzpostavljanja legitimnosti. Ob oprtju na
Habermasovo teorijo interakcije se zavzema za: a) debirokratizacijo
in delegalizacijo (nastopa proti prevelikemu normiranju), b) decentra-
lizacijo odločanja in delegacijo avtoritete na nižje nivoje, c) »obliko-
vanje novih oblik avtonomnih družbenih struktur. Prav v samouprav-
sti najdejo volja in interakcijske potrebe državljanov obliko odrejanja
svojega sveta življenja.« Avtor svari tudi pred preveliko deregulacijo
družbenega življenja.// Ideja o ljudskim pravima u svjetlu suvreme-
nih raprava/Miomir MATULOViC// Srednji put u filozofiji kazne/
Igor PRIMORAC// V rubriki FILOZOFIJSKO NAZIVLJE A. KNE-
ŽEVIĆ tokrat obravnava Slavenski »svijet«.// Naslednja rubrika PRE-
GLEDI I OSVRTI prinaša tri prispevke. Sledita pa še rubriki RE-
165
CENZIJE I PRIKAZI ter FILOZOFSKI ŽIVOT. V zadnji rubriki re-
vija prinaša zapise o različnih dogodkih iz sveta filozofije tako v
Jugoslaviji kot v tujini.
S. G.
MUS, št. 3—4/1987
Italijanska levica
A. Ekulovič Između kompromisa i alternative. Srž povojnega politič-
nega življenja je razmerje treh strank — KPI : SPI : DC. Avtor po-
sega v povojni čas, da bi pojasnil vladajočo vlogo DC. Hladna vojna je
prinesla zahtevo po umiku SPI — kar je desnici sčasoma tudi uspelo.
Nato je nastopila otoplitev, obdobje levega centra (1963—74). Obrat
na volitvah (KPI 34,4, SPI 9,8) je vrnil vse na začetek. Nastopila je
zahteva po umiku KPI in obetavni stiki Moro — Berlinguer. Ugrabitev
in umor Mora. Zdajšnja kriza — ne more biti vlade s KPI, brez pa
tudi ne — je rešljiva le z razbitjem monopola DC. R. Villetti: Alterna-
tiva u Evropi je social-demokratska ili je nema (Intervju sa Norbertom
Bobbijom o perspektivama socijalizma). Je ZA: dialog s KPI, demo-
kracijo, kolektivno lastnino produkcijskih sredstev, socialističnega
predsednika v okviru nacionalne solidarnosti... PROTI: privilegijem,
spremembi sistema, revolucionarnemu nasilju ... G. CHIAROMONTE
Značenje istorijskog kompromisa. Avtor afirmira »zgodovinski kom-
promis«, kakor ga je vzpostavil Berlinguer v člankih o Cilu (Rinascita
1973). Soočen z Allendejevo usodo se je Berlinguer zavzel ne za levo,
pač pa za demokratično alternativo. Širok konsenz prebivalstva mu
pomeni trdna demokratična pravila. Demokracija je zgodovinsko uni-
verzalna vrednota, na kateri mora temeljiti vsaka originalna sociali-
stična družba (Moskva, 1977). C. PREVE: Stanje zdravlja marksizma u
Italiji. Zato, da bi se izvlekli iz slepe ulice antinomij in dilem Vzhod
— Zahod, ZDA — SSSR, kapitalizem — socializem, je potrebna tak-
šna rekonstrukcija historičnega materializma, ki bi bila drugačna od
vseh sodobnih vizij buržoaznega sveta. Naraščajoča amerikanizacija
KPI kaže na pomanjkanje takšnega interesa. Zaenkrat le v DP resno
delajo v tej smeri, kar pa je, glede na velikost in moč stranke, premalo.
M. FEDELE: Sistem stranaka u Italiji: Jedno od mogučih tumačenja.
G. GALLI: Nesavršeno dvostranaštvo. A. BALDASSARRE: Od alter-
native do centralnog položaja socijalista: Socialistička partija Italije u
sistemu partija. G. TAMBURRANO: Od De Gasperija do De Mite: Bra-
na koja prepušta vodu. G. AMATO/L. CAFAGNA: Sukob na levici.
A. OCCHETTO: Istorijski kompromis i demokratska alternativa. M. L.
SALADORI: Kriza ideje levice. Osam eBrlinguerovih odgovora Uora-
viji. A. SCHIAVONE: Značaje demokratske alternative. I. PELLICANI:
Popravljači i Staljinoidi. Socialisti, demohriščani i komunisti. Razgovor
sa Aelssandrom Natta. Aktualna tema: A. SEGE Interes i struktura —
Interesna struktura.
166
ODMEVI
DR. E. PETRIC	PREPIS!
TOPNIŠKA 43
LJUBLJANA
IGOR BAVČAR, odgovorni urednik
Časopis za kritiko znanosti
Spoštovani tov. urednik,
V številki 101/102 vaše revije ste med zajetno dokumentacijo o t.i.
akciji 25 poslancev objavili tudi mnenje častnega razsodišča ZK Slo-
venije o meni. Tako sem mogel tudi sam prebrati to mnenje, ki mi
je sicer bilo v grobem znano iz časopisnih poročil o seji CK ZKS dne
20. 1. 1972 in po pripovedovanju nekaterih udeležencev seje. Meni to
mnenje častnega razsodišča ni bilo nikoli vročeno. Naj ob tej priliki
tudi dodam, da me v postopku ugotavljanja moje udeležbe v akciji
25 poslancev častno razsodišče nikoli ni zaslišalo ali povabilo na raz-
govor.
Ker nekatere ocene v mnenju častnega razsodišča zadevajo mene kot
človeka in člana ZK prosim in zahtevam, da na enak način objavite
moja avtentična pojasnila iz tistega časa o moji udeležbi v akciji 25
poslancev: izjava o poteku akcije 25 poslancev, ki sem jo dal na zahte-
vo takratnega predsednika IS (31. 8. 1971) in ki je bila znana foru-
mom, ki so politično ocenjevali akcijo; moje pismo poslancu C. Ma-
tičiču o umiku moje pogojno dane kandidature; mojo dodatno izjavo
o poteku akcije 25 poslancev, ki sem jo dne 24. 1. 1972 posredoval
sekretarju CK ZKS in, ki je dejansko bila moja reakcija na poročilo
častnega razsodišča Centralnemu komiteju ZKS na seji 20. 1. 1972.
Menim, da ta takratna moja pojasnila zadoščajo, da se stališča in
ocene v mnenju častnega razsodišča postavijo na pravo mesto.
Želim vas tudi opozoriti, da ni točna ugotovitev M. Šetinca v uvod-
dnem članku, da mi je bil odvzet poslanski mandat. Poslanec in član
IS Skupščine SR Slovenije sem ostal do konca mandatnega obdobja
spomladi 1972, na kar sem se vrnil, brez večjih težav, na svoje delovno
mesto docenta in kasneje profesorja na FSPN. Opravljal sem razne
samoupravne funkcije ter tudi dobil priznanja za svoje strokovno,
znanstveno in pedagoško delo. Seveda pa glede na mojo udeležbo v
akciji 25 poslancev in še bolj glede na moje članstvo v Izvršnem sve-
168
tu, ki ga je vodil S. Kavčič in čigar temeljno naravnanost sem kot član
Izvršnega sveta podpiral, razumljivo ni bilo pogojev za moje aktivno
politično delovanje.
Dovolite mi, spoštovani tov. urednik, da se po tolikih letih ob tej
priliki zahvalim poslancem-podpisnikom moje kandidature za izkaza-
no zaupanje, ki sem ga razumel, ne glede na okoliščine v katerih so
izrazili soglasje k moji kandidaturi, kot priznanje mojemu delu in
angažmaju v IS in Skupščini. Navsezadnje je bilo to doslej edino
priznanje, ki sem ga dobil za tistih pet let, ko sem zavzeto in s
sposobnostmi, kolikor jih pač premorem, uresničeval politiko za katero
sem verjel, da odpira možnosti napredka, blagostanja, svobode in ver-
nosti delovnim ljudem in slovenskemu narodu.
S spoštovanjem
Petrič Ernest
Ljubljana, 16. 12. 1987
IZJAVA O POTEKU AKCIJE 25 POSLANCEV
1.	Z akcijo skupine poslancev, to je za željo, da poleg dveh kandidatov,
tovariša Mitje Ribičiča in tovariša Marka Bulca, za funkcijo člana
Predsedstva SFRJ kandidirajo še tretjega, sem bil seznanjen v torek,
13. julija okrog 13. ure, ko sta me obiskala poslanca tovariš Matičič
in tovariš Reme. Naj omenim dejstvo, da je glede na sklic republiške
skupščine bil to zadnji dan za vložitev eventuelnih kandidatur.
2.	Poslanca sta me seznanila z namero skupine poslancev, da želijo
kandidirati tretjega predvsem iz težnje po večji demokratičnosti po-
stopka. Seznanila sta me o tem, da so z nekaterimi možnimi kandi-
dati govorili, omenjala sta tovarišico Maro Bešter. Seznanila sta me
s tem, da so tako kandidaturo ponudili tovarišu Edvardu Kardelju,
da je tovariš Kardelj kandidaturo odklonil iz razlogov, ki, da jih je
že pojasnil republiškemu vodstvu, da pa ni imel pripomb k sami
težnji poslancev, da se predlaga še tretjega kandidata. Omenjala sta
tudi, da je tovarišica Beštrova predvsem iz zdravstvenih razlogov po-
nujeno kandidaturo zavrnila. Kot je bilo možno razumeti iz njunih
navajanj, imajo nekateri poslanci pomisleke k dotedanjemu kandida-
cijskemu postopku, predvsem pa ocenjujejo, da bi v danem položaju,
političnem in ekonomskem v SR Sloveniji, in glede na doseženo
stopnjo demokratičnosti, bilo primerno, da tudi za tako visoko funk-
cijo kandidira več kandidatov. Zato žele uporabiti možnost, ki jo daje
amandma k zakonu o volitvah članov predsedstva SFRJ v Sloveniji.
Poslanca sta mi predlagala, da naj sprejmem kandidaturo za člana
predsedstva SFRJ.
Poslancema sem izjavil, da smatram tako razpoloženje in hotenje
skupine poslancev za pomembno politično dejstvo. Izjavil sem, da
sem se sicer intimno v sebi že odločil, da, kot je bilo iz SR Slovenije
169
predlagano, sprejmem neko funkcijo v Beogradu. Poudaril sem, da je
funkcija člana predsedstva tako pomembna in po svoji naravi taka,
da njeno opravljanje (zato pa tudi kandidiranje za to funkcijo) zahteva
osnovno podporo in politično soglasje vseh ustreznih političnih de-
javnikov v SR Sloveniji. Poudaril sem, da zato ni mogoče, čeprav
je to na osnovi zakona o volitvah članov predsedstva SFRJ v Sloveniji
docela legalno, sprejeti tako kandidaturo brez konzultacije ustreznih
političnih dejavnikov, za kar pa je izredno malo časa. Izjavil sem,
da želim, predno jim dam kakršenkoli odgovor, opraviti vsaj nekaj
osebnih konzultacij tekom popoldneva, ki je še na razpolago. To sem
hotel predvsem iz dveh razlogov: a) ker sem smatral tàko razpo-
loženje skupine poslancev za pomembno politično dejstvo, o katerem
je potrebno obvestiti ustrezne funkcionarje in forume, b) zaradi same
eventuelne moje kandidature.
4.	Še isto popoldne sem želel razgovor s predsednikom skupščine
tovarišem Sergejem Kraigherjem, ker sem menil, da je on prvi, ki
ga moram o zadevi informirati in slišati njegovo mnenje glede na
to, da akcija izhaja iz Skupščine in glede na to, da je on po polo-
žaju že član predsedstva SFRJ. Tovariš Sergej Kraigher me tisto
popoldne zaradi obremenjenosti z drugim delom ni mogel sprejeti.
Dogovorila sva se za razgovor naslednjega dne ob 8. uri zjutraj. Isto
popoldne sem se potem, ko sem ugotovil, da je tovariš Stane Kavčič
v Kopru in, da se bo tudi prihodnje dni zadrževal v Strunjanu, na-
javil za obisk naslednjega dne. Smatral sem, da bi predvsem po
razgovoru s tovarišem Sergejem Kraigherjem in glede na potek tega
razgovora, moral nemudoma opraviti tudi razgovor v vodstvu SZDL.
5.	Po dogovoru sem se s poslancema ponovno sestal istega dne, to je
13. 7. zvečer in ju obvestil, da žal nameravanih konzultacij nisem
uspel opraviti. Poslanca sta me informirala, da je kandidaturo pri-
pravljeno podpreti 25 poslancev, ki da so iz vseh zborov in vseh
področij SR Slovenije. Glede na to. da je bil do prihodnjega jutra
zadnji rok za vložitev eventuelne kandidature, sem poslancema iz-
javil, da dajem za kandidaturo pogojno soglasje, to je, da lahko na-
daljujejo s postopkom ob naslednjih pogojih: da bom prihodnjega
dne opravil ustrezne konzultacije, to je da bom skušal ugotoviti, vsaj
najbolj v grobem, razpoloženje do ev. tretje kandidature in, da je
moj dokončni odgovor odvisen od tega; izjavil sem, in v tem smo
se strinjali, da mora biti eventuelni nadaljnji postopek vseskozi le-
galen, javen, da je potrebno vključiti ustrezne družbenopolitične de-
javnike, klub poslancev; poudaril sem, da imajo razgovori, ki sem
jih želel opraviti z vodstvi družbenopolitičnih organizacij in pred-
vsem skupščine, samo preliminaren značaj in, da bi moja kandida-
tura bila dokončna šele, ko bi jo podprl vsaj ustrezen sestanek
republiške koordinacije in bi torej dobila neko širšo podporo.
6.	Naslednjega dne, 14. 7., ob 8. uri zjutraj me je sprejel na raz-
govor predsednik skupščine tovariš Sergej Kraigher. Z vrsto argu-
mentov mi je pojasnjeval neprimernost tretje kandidature za člana
170
predsedstva SFRJ iz Slovenije v danem trenutku in na osnovi
znanega amandmaja. Po razgovoru, ki je trajal približno eno uro, sem
prvo podpisanega poslanca predlagatelja, tovariša Matičiča, pismeno
obvestil z dopisom, ki ga prilagam in, ki sem ga poslav v vednost tudi
predsedniku skupščine. V njej izjavljam da, ker je očitno, da pogoj,
ki sem ga stavil, to je neko osnovno politično soglasje za tretjo kan-
didaturo po vsem sodeč ne bo podan, svojo pogojno dano soglasje
za tretjega kandidata nepreklicno umikam.
7.	O tem, da mi je bila ponujena kandidatura za člana predsedstva
SFRJ, da sem svoje soglasje za to kandidaturo vezal na nekatere po-
goje, da sem ugotovil, da ti pogoji ne bodo podani in, da sem ponu-
jeno kandidaturo na osnovi razgovora s predsednikom skupščine do-
končno odklonil, sem nato obvestil predsednika izvršnega sveta.
8.	Ne glede na nadaljnji razvoj dogodkov in tudi izpade zoper mene
osebno, in ne glede na zanimanje javnosti, in v želji, da omogočim
čim ustreznejši razplet zadeve, nisem sodeloval v razpravah in pole-
mikah okrog same akcije poslancev in moje udeležbe, razen na se-
stanku kluba poslancev v Kranju, kjer sem kot član tega kluba bil
dolžan dati osnovna pojasnila. V tem smislu lahko izjavim, da se je
zame udeležba v akciji skupine poslancev, kot izhaja iz te izjave,
pričela 13. 7. okrog 13. ure in končala naslednjega dne okrog 9.
ure, z izjemo moje razprave na sestanku kluba poslancev v Kranju.
To razpravo prilagam.*
9.	V kolikor sem s svojim poznavanjem poteka zadeve še s čemerkoli
lahko prispevam k njeni razjasnitvi in demokratični razrešitvi, sem
to vedno pripravljen.
Ljubljana, 31. 8. 1971
dr. Ernest Petrič
Priloge :
—	pismo poslancu tovarišu Matičiču
—	magnetofonski zapis razprave dr. E. Petriča na posvetovanju Re-
gionalnega kluba poslancev za Gorenjsko dne 19. julija 1971 v Kranju
DODATNA DEJSTVA K MOJI IZJAVI Z DNE 31. 8. O
POTEKU AKCIJE 25 POSLANCEV
K sami vsebini izjave nimam ničesar dodajati, ker je izjava v celoti
točna, tako v posameznostih kot po splošni intonaciji. Vendarle želim
glede na zadnji razplet, to je glede na poročilo častnega razsodišča, ki
ga je na seji CK ZKS dne 20/1-1972 posredoval tovariš Lenardič, in
ki da vsebuje nekaj novih elementov, ki da zahtevajo dodatno razči-
ščevanje, posebej opozoriti na naslednja konkretna dejstva.
* dr. Ernest Petrič v pismu in k dokumentom te razprave ni priložil (op.
ured.).
171
1.	Ponovno poudarjam, da sem bil z akcijo poslancev seznanjen dne
13/7-1971 v opoldanskih urah v Tržiču. Tam sem bil na razgovoru
na občinski skupščini in sta me tam, t.j. na občinski skupščini, okrog
13. ure našla tovariš Reme in tovariš Matičič in izrazila željo, da
morata nujno govoriti z menoj. Informacijo o tem, da sem na razgo-
voru v Tržiču, sta, tako sklepam, dobila v mojem kabinetu v iz-
vršnem svetu. Tisti trenutek nisem še vedel o čem želita tovariša
poslanca tako nujno govoriti z menoj. Ne vem na čigav predlog
smo se vsedli v prostorih kavarne Tržič, to je torej jaz, Tone Reme
in Cene Matičič. Tam sta mi tovariša govorila, kar sem omenil že v
svoji prvi izjavi z dne 31/8-1971, to je o tem, da je bila kandidatura
ponujena tovarišu Kardelju itd. in me vprašala, če bi bil pripravljen
sprejeti kandidaturo. Tam sem jima dejal, da želim o stvari slišati
mnenje republiškega vodstva itd. Iz dejstva, da sta bila oba tova-
riša poslanca in člana ZKS in moja znanca iz skupščine, se mi v
ničemer ni zdelo pomembno, kje se pogovarjamo in se mi zdi ne-
pomembno še danes. Želim poudariti, da vsaj pri meni ni bilo naj-
manjšega razloga za kakršnokoli konspirativnost, še zlasti zato, ker
je poročilo častnega razsodišča toliko dvoumno, da je mogoče razumeti,
kot da je šlo v Tršiču za nek doslej neznan sestanek, kjer se je
organizirala oziroma pripravljala akcija poslancev.
2.	Ob že navedenem v moji izjavi z dne 31. 8. želim posebej poudariti,
da ob dejstvu da so tovariši poslanci bili v kontaktu s tovarišem
Kardeljem in drugimi, še malo nisem pomislil na to, da gre za
akcijo, ki naj bi bila ali ostala skrita. Na razgovoru v Tržiču sem po-
slancema, kot izhaja že iz prve moje izjave, poudaril, da gre za
izredno pomembno zadevo in, da se želim posvetovati z ustreznimi
tovariši v republiškem vodstvu. Takoj po prihodu v Ljubljano okrog
15. ure sem skušal vzpostaviti stik s Kraigherjem in se skušal po-
govoriti z njim (dogovorila sva se za naslednji dan, ker me ni mogel
sprejeti že isti dan). Skušal sem vzpostaviti stik s Kavčičem, ki je bil
na koprskem, kar pa mi ni uspelo. Menim, da prav dejstvo, da sem
od prvega trenutka, ko sem bil z zadevo seznanjen, smatral za po-
trebno, da o njej informiram in se konzultiram z ustreznimi tovariši
v slovenskem republiškem vodstvu, kaže na to, da nisem imel prav
nobenega namen stvar prikrivati, niti kandidaturo sprejeti brez ustrez-
nega soglasja, kandidirati zoper ostala kandidata na lastno pest, zoper
SZDL itd.
3.	S poslancema sem se dogovoril, glede na to, da je šlo za zadnji
dan, ko je bilo kandidaturo še možno vložiti, da se ponovno sesta-
nemo zvečer. Ne vem na čigav predlog smo se dogovorili naj bo to
pri tovarišu Matičiču v Domžalah, to je Reme, Matičič in jaz, kjer
sem ju v smislu svoje predhodne izjave informiral o tem, da nisem
uspel opraviti konzultacije, da bo to naslednji dan, in kjer sta me
ona informirala o zbiranju podpisov, tako kot je vsebovano že v moji
predhodni izjavi. Spominjam se, da je nekdo vztrajal na tem, da sem
bil to jaz, da je treba stvar v vsakem primeru takoj vključiti v
172
klub poslancev, v kolikor bi jaz svojo kandidaturo dokončno potrdil
itd. Poudarjam, da sem pred tem razgovorom pri Maticiču skušal
govoriti s tov. S. Kraigherjem (govorila sva po telefonu) in S. Kav-
čičem in torej, vsaj pri meni, ni bilo najmanjše želje po konspirativ-
nosti. Tudi to poudarjam zato, da bi bilo jasno, kaj je bil »sestanek«
v Domžalah in kakšno vlogo je imel v celi zadevi.
4.	Po razgovoru s tovarišem Kraigherjem o umiku moje pogojno dane
kandidature, se mi zdi, da sem osebno o svojem umiku tega dne
obvestil samo tovariša Krefta, republiškega poslanca, ki sem ga srečal
v skupščini, in da tega dne ne z Matičičem ne z Remcem nisem
razgovarjal. Tudi kasneje med nami, razen bežnih slučajnih srečanj,
ni bilo pogovorov o sami poslanski akciji, ker je zame zadeva z
umikom moje pogojne kandidature bila definitivno dokončna.
5.	V času priprave in sprejemanja amandmaja v republiškem zboru
sem bil odsoten iz Ljubljane in to od 2. 7. 1971 do 10. 7. 1971 in sem
za sprejetje amandmaja dejansko zvedel šele v torek 13. 7. od obeh po-
slancev (glej mojo razpravo v Kranju 19. 7.). Zato kategorično poudar-
jam, da niti pri pripravi amandmaja niti pri predhodnih konzultacijah
tovarišev poslancev o kandidaturi tov. Kardelja, tov. Beštrove in ev.
nekaterih drugih, nisem sodeloval, kar točno izhaja tudi iz samih
izjav poslancev Matičiča, Remca in Krefta in drugih.
6.	Opozarjam na način zbiranja podpisov dne 13. 7., kot je razvidno
iz izjav večine vprašanih poslancev, pa tudi iz izjav samih Remca,
Matičiča in Krefta: tov. Matičič je vsem poslancem izgleda omenjal,
da so po stikih s Kardeljem itd., ki je »danes« odklonil, »danes«
opoldne stopili v stik z E. P. in mi ponudili kandidaturo, in da »če
bo E. P. zvečer izjavil«, da kandidaturo sprejmem itd. Torej iz po-
stopka pri zbiranju podpisov, iz izjav poslancev podpisnikov kandi-
dature in iz izjav samih Matičiča, Remca in Krefta (njihova izjava
z dne 19. 7.), jasno izhaja, da sem bil v akciji poslancev vključen kot
pomožni kandidat v času od opoldanskih ur 13. 7. do 9. zjutraj 14. 7.,
ko sem svojo pogojno dano kandidaturo umaknil.
S tem dopolnilom k svoji izjavi želim prispevati k temu, da se in-
sinuacije in dvomi, tako glede same akcije poslancev kot tudi moje
udeležbe dokončno razčistijo. V tem smislu prosim, da se podvzamejo,
če je to potrebno, ustrezni koraki in dokončno ugotovijo ustrezna
dejstva. Menim, da iz vseh meni znanih dejstev izhaja:
1)	da mi je bila kandidatura ponujena v Tržiču, 13. 7. opoldne;
2)	da sem svoje eventuelno soglasje čvrsto vezal na stališče republi-
škega vodstva, to je SZDL, ZK itd., torej nisem hotel kandidirati na
lastno pest;
3)	da nisem podvzel nobenega koraka ne v prid svoji kandidaturi ne
v zvezi z organizacijo akcije poslancev in je docela netočno namigovati
v to smer s citiranjem »sestanka« v Tržiču oziroma Domžalah;
173
4) svojo »vlogo« sem bil vseskozi pripravljen pojasniti in sem to tudi
storil poleg drugega na ustrezni seji Izvršnega sveta, ki je o tem
sprejel stališče in posebno izjavo. V javni polemiki nisem sodeloval
iz edinega razloga, da bi prispeval k mirnemu političnemu razčišče-
vanju zadeve.
Petrič Ernest
Ljubljana, 24. 1. 1972
PREPIS:
POSLANEC REP. ZBORA SKUPŠČINE SRS
tov. Cene Matičič in skupina 20 poslancev
Sporočam Vam, da umikam svojo pogojno soglasje, dano 13. t.m. za
kandidaturo za člana Predsedstva SFRJ.
Kandidaturo oziroma njen sprejem sem, kot Vam je znano, sprejel
pogojno, t.j. če bi se z njo strinjali tudi ustrezni politični dejavniki
v SR Sloveniji. Iz razlogov, ki so meni sprejemljivi in utemeljeni in,
ki izhajajo iz konzultacij, na katerem sem vezal moj dokončni pri-
stanek, je očitno, da takega soglasja ni. Zato kandidaturo nepreklicno
umikam.
Zahvaljujem se za izkazano zaupanje.
Ljubljana, 14. 7. 1971
Petrič Ernest
174
UDK: 330.1.
Bogomir Kovač:
Blagovna produkcija in rekapitalizacija socializma
SINOPSIS:
Avtor kritizira razumevanje politične ekonomije socializma, ki običajno
ločuje produkcijske odnose in tržni sistem (nevtralnost tržnega mehanizma
kot drugo stran ideoloških socialističnih odnosov). Avtor nasprotno dokazu-
je, da so blago, vrednost, blagovna produkcija, tržni mehanizem ... s poli-
tično ekonomskega vidika določeni produkcijski odnosi. Blagovna produkcija
zahteva določene institucije, ki so v bistvu kapitalskega značaja, zato se
blagovna produkcija v socializmu ne more bistveno razlikovati od kapita-
listične blagovne produkcije. To pomeni, da ne določajo politično ideološki
(socialistični produkcijski odnosi narave blagovne produkcije temveč na-
sprotno. Blagovna produkcija «-modificira-« značaj socialističnih produkcij-
skih odnosov in določa meje njihove socialističnosti. Ce je blagovna produk-
cija zgodovinsko, notranje in zunanje objektivno dana, potem »tržni sociali-
zem« zahteva redefinicijo socializma. Socializacija kapitalistične strukture
blagovne produkcije zato vodi v teoretsko in zgodovinsko »kapitalizacijo so-
cializma«.
UDK: 330.1.
Bogomir Kovač:
Commodity Production and Recapitalization of Socialism
SYNOPSIS:
The author criticizes the comprehension of political economy of socialism
which usually distinguishes production relations from market system (the
neutrality of market mechanism as the reverse side of ideological socialist
relations). The author tries to prove, on the contrary, that commodity, value,
commodity production, market mechanism, etc. are, in terms of the econo-
mic and political point of view, determined production relations. Commodity
production requires certain institutions that have essentially the character
of capital, therefore commodity production in socialism cannot substantially
differ from capitalist commodity production. This means that the nature of
commodity production is not determined by political and ideological (socia-
list) production relations, but quite the other way around. Commodity pro-
duction »modifies« the character of socialist production relations and deter-
mines the limits of their socialist features. If commodity production is
granted by historical, inner and external objectivities, then »market socia-
lism« requires redefinition of socialism. Socialisation of the capitalist struc-
ture of commodity production leads therefore into theoretical and historical
»capitalization of socialism«.
175
UDK: 340.141 (497. 115)
Dr. Hivzi Islami
SINOPSIS:
Albansko običajno pravo in socialistične norme
Članek predstavlja polemičen zapis ob zahtevi dr. S. Pupovcija za uporabo
nekaterih »nehumanih in globoko antisocialnih norm« Zakonika Lekke Du-
kadjinja na Albancih s Kosova. Dr. Pupovci namreč meni, da bi izobčenje
in osramočen je poleg veljavnih zakonov pripomoglo k urejanju razmer na
Kosovu.
UDK: 340.141 (497.115)
Dr. Hivzi Islami
Albanian Habitual Law and Socialist Norms
SYNOPSIS:
The article presents polemical commentary on Dr. S. Pupovci's demand for
using »some inhumane and deeply antisocial norms« from Lekë Dukagjinij's
habitual code on the Albanians of Kosovo.
Namely, in Dr. Pupovci's opinion, excommunication and humiliation, in con-
nection with present Yugoslav laws, may present an effective way for the
resolution of the Kosovo problem.
176
UDK: 355.25 — 054 (= 861/862) (497.12)
Zoran Milosevic
Položaj starešin v SR Sloveniji
SINOPSIS:
Članek Položaj starešin v SR Sloveniji obsega krajšo analizo ekonomskega
položaja in primerjavo s Teritorijalno obrambo in civilnimi osebami v služ-
bah JLA. Na teh primerjavah avtor sklepa, da je položaj starešin JLA ne-
adekvaten in posledica sistema.
Družbenopolitični in kulturni položaj starešin JLA v Sloveniji je, za avtorja,
problem ker ne obstaja zakonska možnost za interesno izražanje jugoslovan-
ske ampak izključno nacionalne karakteristike človeka. V takšnih pogojih,
ko ni šol na srbohrvaškem jeziku in drugih ustanov, to ne pelje k integra-
ciji starešin v jugoslovansko ampak v slovensko družbo. Logična posledica
je asimilacija prebivalstva neslovenskega porekla.
Aktualne razprave o humani družbi in JLA imajo svoj pozitiven prispevek
v borbi za demokratizacijo družbe, to so prizadevanja za zmanjševanje avto-
ritarnosti, ki je negacija demokracije. Zato tudi spori z JLA o humani druž-
bi imajo pretežno ideološko barvo oz. predstavljajo ideološki evfemizem,
ker se v Sloveniji preveč poudarja nacionalna komponenta — kar je nega-
cija humane družbe.
Vzroke za neustrezen položaj starešin JLA v Sloveniji avtor vidi tudi v
političnem sistemu, ki je svet iluzij, in zaradi tega nima stičnih točk z
realnostjo.
UDK: 355.25 — 054 (= 861/862) (497.12)
Zoran Milosevic
The Status of Commanding Officers in SR Slovenija
SYNOPSIS:
The article gives a short analysis of the economic status of officers in com-
parison with Territorial Defence and civil staff employed by Yugoslav Na-
tional Army. Based on these comparisons the author draws the conclusion
that the status of YNA officers is inadequate and a consequence of the sy-
stem.
In the author's opinion, the socio-political and cultural position of YNA of-
ficers in Slovenia is problematic because there exists no legal possibility
to express persons's Yugoslav but exclusively national characteristics. In
the circumstances where there exist no Serbo-Croatian schools and similar
institutions, the tendency is not toward integration of officers into Yugoslav
but rather into Slovenian society. The logical consequence is assimilation of
non-Slovenian population.
Current discussions about humane society and YNA provide a positive con-
tribution to the struggle for social democratization (i.e., endeavours for lesser
authoritativeness which is the negation of democracy). Therefore the dis-
putes with YNA concerning humane society are mosti}'' ideologically tinted
(represent ideological euphemism) because in Slovenia the national com-
ponent is emphasized too highly — which in turn is the negation of humane
society.
The author sees the reasons for this inadequate status of YNA officers in
Slovenia also in the political system which is illusionary and has therefore
no contact with reality.
177
UDK: 321.01
Tonči Kuzmanić
Gramsci: Urejena družba kot civilna
SINOPSIS:
Gramscijev kompleks civilne družbe (la società civile) ni mogoče pozitivno
opredeliti, kajti civilna družba mu skupaj z aparaturo hegemonije, politične
družbe, države, razreda itd. sestavlja neko odprto verižno linijo, ki črpa
iz negativnega: iz Marxove spremembe sveta. To verižno linijo je nekoliko
bolj mogoče prikazati v Gramsci j anskih konstruktih (ne kategorijah) kot
so: »država brez države«, »urejena družba«, »etična družba«, »kulturna
družba« ..., toda zaradi mesijanskega naboja tovrstne aparature je tudi ta
poskus obsojen na neuspeh.
Zato lahko Gramscijev prijem še najbolje predstavi tematizacija njegove
želje, ki se kaže v njegovem konstruktu »civilne družbe«, (tudi) identifici-
rane z »urejeno družbo«. Kajti ta prijem sodi po svoji izhodiščni opredelje-
nosti v težnjo po tevolucioniranju obstoječega, težnjo, ki se izteka. Vendar
pa iztekanje revolucionarne drže še ne pomeni njene brezperspektivnosti.
Nasprotno; še vedno obstajajo družbe v katerih sile hegemonije kar hlasta-
jo po »družbenem redu«, ki pa bi ga rade prikazale kot civilnega in civili-
ziranega.
UDK: 321.01
Tonči Kuzmanić
Gramsci: Regulated Society as Civil Society
SYNOPSIS:
Gramsci's civil society complex (la società civile) cannot be defined in the
positive sense since in his opinion civil society, together wit the apparatus
of hegemony, political society, state, class, etc., composes an open chain
line feeding on the negative: on Marx's changing of the world. It would
be slightly more feasible to demonstrate this chain line in Gramsci's con-
structions (not categories) such as: »the state without state«, »regulated
society«, »ethic society«, »cultural society«, etc. However, due to the mes-
sianic load of such apparatus this attempt, too, is destined to fail.
Therefore Gramsci's idea can best be presented by thematizing his wish
demonstrated in his construction of »civil society«, identified (also) with
»regulated society«. This is so because this idea, in its starting definition,
belongs to the tendency towards revolutionizing the existing — to an expi-
ring tendency. Yet expiring of revolutionary behaviour does not imply its
unperspectiveness. On the contrary: there still exist societies in which the
forces of hegemony are snatching at »social order« and are trying to pre-
sent it as being civil and civilized.
178
UDK: 316.334.56
Verlič D. B.
Teoretična izhodišča za družbeni razvoj prostora
SINOPSIS:
V študiji obravnavam različne analitične interpretacije ustvarjanja «-druž-
benega« prostora. Vsak pristop — ideološki, politični, ekonomski ter socio-
loški poudarja različne »lastnosti« prostora in interese ljudi, ki se v njem
uveljavljajo. Osrednja tema je analiza odločanja o uporabni »vrednosti«
skupno ustvarjenih urbanih dobrin, ki v veliki meri stimulirajo ali omeju-
jejo človeka v njegovi kvaliteti n stilu javnega življenja. Istočasno pa so to
indikatorji bodisi demokratizacije bodisi monopolnega odločanja ali zahtev
po »humanizaciji« prostora. V drugem delu analiziram nekatere primere
konfliktov v našem urbanem prostoru ter poskušam opredeliti njihov po-
men za razvoj neformalnega urbanega družbenega gibanja.
UDK: 316.334.56
Verlič D. B.
Theoretical Bases for the Social Development of Space
SYNOPSIS:
In this study different analytical interpretations of urban space are discus-
sed. The author's point is that we acquire (produce) »social« features of
common space by giving to it the meaning, valuability, price — by using
it for a variety of purposes. Urban space is the subject of political, econo-
mic or ideological decisinos that are making it unequally accessible to dif-
ferent social groups. Consequently, this provokes different possibilities for
people to establish their own style and quality of life. Such differentiation
is taken as an indicator of democratic or monopolistic decision making —
or a demand for »humanization« of the common urban space. In the se-
cond part some cases of urban conflicts in Slovenia are analyzed. The aut-
hor tries to evaluate their meaning for the creation of informal urban so-
cial movement.
179
UDK: 331.101
Slavko Gaber
Družbe dela/onstran dela
SINOPSIS:
Po mnenju postmarksističnih teoretikov dela in kapitala se bližamo dobi
onstran dela in jo deloma že živimo. Dobi, ko delo in kapital izginjata kot
konstituenta družbenosti. Delo kot temelj družb, kot os človekovega življenja
se s tem izkaže za ideološki konstrukt, ki je uporabljan kot vzvod oblasti.
Orisane ideje so v tekstu konfrontirane z deli drugače mislečih jugoslovan-
skih in drugih marksistov.
UDK: 331.101
Slavko Graber
Societies of Work Beyond Work
SYNOPSIS:
In accordance with post-Marxist theory of Labour and Capital, we are en-
tering societies beyond work. In some parts these societies are already
being lived. Work as a base of man's life is therefore only an ideological
construction used as a means of power. Outlined ideas are confronted in
the text with ideas of differently thinking marxists from Yugoslavia and
elsewhere.
180
UDK: 1 : 165.9
Gregor Adlešič
O »Dialektiki razsvetljenstva« ali o razsvetljeni dialektiki gospostva II —
Fragmenti
SINOPSIS:
Osnovno vprašanje, ki si ga zastavlja Adornova in Horkheimerjeva »Dialek-
tika razsvetljenstva« se glasi: »Kako je mogoče, da je razsvetljenska civili-
zacija po tisočletnem razvoju lahko padla v novo barbarstvo?« Seveda pa,
če se sprašujemo po teoretskih predpostavkah »Dialektike«, ne moremo
mimo dejstva, da predstavlja temelj le-te združitev historičnega materializ-
ma ter psihoanalize, pri čemer moramo upoštevati tudi vpliv Heglove ter
eksistencialistične filozofije na Adornova in Horkheimerjeva teoretska iz-
hodišča. Tako se predhodno zastavljeno vprašanje imanentno navezuje na
vprašanje o vzponu in padcu individuuma. Odtod seveda tudi analiza Odi-
sejevega popotovanja, ki predstavlja pravzaprav analizo razsvetljenskega
subjekta. »Dialektika« torej predstavlja poskus samorefleksije razsvetljen-
stva in je kritična naravnost v kantovskem smislu. Tudi s pomočjo Nietz-
schejevih in sadovih analiz je namreč ravno razsvetljenstvo spoznala za
tisto destruktivno silo, ki avtonomijo subjektov sprevrača v popolno hete-
ronomijo. »Dialektika« nam torej razkriva proles samouničenja razsvetljen-
stva in se obenem zavzema za njegovo samoomejitev, kajti prav ta pred-
stavlja edino pravo pot, če noče razsvetljenstvo popolnoma izdati človeka.
UDK: 1 : 165.9
Gregor Adlešič
On the »Dialectic of Enlightenment« or Enlightened Dialectic of Hegemony
II — Fragment
SYNOPSIS:
The basic theoretical question of »Dialectic of Enlightenment« is: how is
it possible that the enlightenment civilization, after a thousand-year deve-
lopment, could sink in new barbarism? Of course we must know, when
discussing the basic theoretical structure of the book, that its fundament is
presented in the fusino of historical materialism and psychoanalysis. We must
also know that Hegel's philosophy, as well as the entire existentialism, re-
presents the theoretical basis of Adorno's and Horkheimer's thought. So
the previous question transforms in the question of the rise and fall of the
enlightened subject. This is why the book starts with the analysis of Ulysses'
travels which —in fact — represents the analysis of an englightened sub-
ject. »Dialectic« represents self-analysis of enlightenment and is critical
in the Kantain sense. In recognizes, with the help of Nietzsche's and Sade's
analyses, enligthenment itself as the destructive power transforming the
autonomy of the enlightened subject into heteronomy. »Dialectic« also re-
veals the self-destruction process of enlightenment and at the same time
calls for its self-limitation. This is the only way to save enlightenment from
total self-destruction and to prevent destruction of man as well.
181
Avtorji v tej številki:
Dr. Bogomir Kovač, predavatelj na Ekonomski fakulteti v Ljubljani
Dr. Hivzi Islami, profesor na Prištinski univerzi
Slavko Gaber, profesor sociologije
Tonči Kuzmanič, Vis politolog
Barbara Verlič-Dekleva, sociologinja, Ljubljana
Gregor Adlešič, profesor filozofije, Ljubljana
Igor Lukšič, politolog, Ljubljana
Novak Bogomir
Zoran Milosevic, pohotni poročnik JLA
André Gorz
Jan Maria Rokita