TEORIJA 2/2000 * ... r ■ zri r t t J -A , , 1 ' i m i m UZBOSLOVNA EVI JA č I 8 6 6 ! 3 TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Let. XXXVII št. 2 Marec-april 2000, UDK 3,ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ/Publisher Fakulteta za družbene vede v Ljubljani GLAVNI UREDNIK/Editor Igor Lukšič SEKRETARKA/Secretary Irma Vidmar-Vozelj OBLIKOVALEC /Designer Ismar Mujezinovič IZVEDBA Epromak TISK Tiskarna Jože Moškrič UREDNIKI/Associate Editors Ivan Bernik, Anton Grizold, Marko Lah, Igor Lukšič, Breda Luthar, Zdenka Sadi UREDNIŠKI SVET/Editorial Advisory Board Milan Balažic, Marjan Brezovšek, Ljubica Jelušič, Maca Jogan, Stane Južnič, Andrej Kirn, Vlado Miheljak, Zdravko Mlinar (predsednikJ, Marjan Svetličič, Niko Toš, Mi rja na Ule, France Vreg MEDNARODNI UREDNIŠKI SOSVET/International Advisory Board Luigi Graziano (University of Torino, Italija), Michael T. Greven (University of Hamburg, Nemčija), Stein Kuhnle (University of Bergen, Norveška), Arend Lijphart (University of California, USA), Philippe Manigart (Bruxelles, Belgija) Helmut Willke (University of Bielefeld, Nemčija), Peter Dahlgren (University of Lund, Švedska), Henry Teune (Universify of Pennsylvania, USA) Članki se referirajo v: Political Science Abstracts, Sociological Abstracts, Cobiss, IBZ-International Bibliography of Periodical Literature, IBZ-DC-ROM, IBZ-International Bibliography of Books Reviews of Scolarly Literature, IBR-CD-ROM Uredništvo/Editorial board 1000 LJUBLJANA, Kardeljeva pl. 5, tel. 341-589 Teorija in praksa je dostopna na internetu HTTP://WWW.UNI-LJ.SI/~FD_TI P/l NDEX.HTM L Naročnina zciLgolletje 2000 za študente in. dijbkeSLOOO.OO SIT, za druge individualne naročnike 4.000,00 SIT, za podjofja in ustanov^\8.000,00 SIT, za tujino 9.000,00 SIT Cena te^d zvezka v prpjsti prodaji je 2.000,00 SIT Revija izhajaS^fct podpori f^^tstrstva za znanost in tehnologijo in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. TEORIJA IN PRAKSA družboslovna revija Letnik XXXVII, št. 2, str. 193-408 Ljubl/ana, marec - april 2000 WW ČLANKI Niko TOŠ: Primerjalna analiza religioznosti 197 Milan BALAŽIC: Politologija, znanost, psihoanaliza, resnica 229 Alenka ŠVAB: Poti in stranpoti novih očetovskih identitet 248 JAVNA UPRAVA Marjan BREZOVŠEK. Kako do zanesljive uprave? 264 Polona KOVAČ: Javna uprava v znamenju ljudi 279 Bojan STANONIK: Ugotavljanje pripravljenosti na reformo državne uprave 294 Polona KOVAČ, Bojan STANONIK: Reforma slovenske javne uprave - interesna analiza med javnimi uslužbenci v državni upravi 316 Gordana ŽURGA: Spremljanje delovanja organizacij v javni upravi 330 Kornelija MARZEL: Pomen motivacije za razvoj, pripadnost in delovno uspešnost upravnih enot v Republiki Sloveniji 348 Gozdana MIGLIČ: Vrednotenje učinkov usposabljanja v upravi 364 ®® POLEMIKA Irena ŠUMI: "Antropološke teorije" za slovensko tranzicijsko rabo 376 PRIKAZI, RECENZIJE Srečo Dragoš: Katolicizem na Slovenskem (Blaž Lenarčič) 390 Bojan Čas (ur.): Kamniški sociološki zbornik (Matevž Tomšič) 391 Mirjam Mencej: Voda v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah po smrti (Tina Žučko) 393 Shinn George: Čudež motivacije (Alojzija Židan) 394 Jerald Greenberg, Robert A.Giacalone: Antisocial behavior in organizations (Maja Stasa) 396 AUTHOR'S SYNOPSES 398 ARTICLES Niko TOŠ: (Non)religiosity Among Slovenians in Comparison With Other Central and Eastern European Nations Milan BALAŽIC: Political Sciences, Science, Psychoanalysis, Truth Alenka ŠVAB: The Riddles of New Paternal Identities 197 229 248 PUBLIC ADMINISTRATION Marjan BREZOVŠEK: How to Establish a Reliable Administration? Polona KOVAČ: Public Administration in the Light of People 264 279 Bojan STANONIK: Establishing the Readiness for Public Administration Reform 294 Polona KOVAČ, Bojan STANONIK: Slovene Public Administration Reform - the interest analysis among public servants 316 Gordana ŽURGA: Tracing Organisation Functioning in Public Administration 330 Kornelija MARZEL: The Meaning of Motivation for Development, Affiliation and Work Efficiency of Administrative Units in Republic of Slovenia 348 Gozdana MIGLIČ: Evaluating Effects of Training in Public Administration 364 POLEMIC Irena ŠUMI: "Anthropological Theories" for Slovene Transitional Usage 376 REVIEWS Srečo Dragoš: Catholicism in Slovenia (Blaž Lenarčič) Bojan Čas (ed.): The Kamnik Sociological Reader (Matevž Tomšič) Mil jam Mencelj: Water in Imagination of Ancient Slavs Regarding Afterlife and Customs After Death (Tina Žučko) Shinn Georg: A Miracle of Motivation (Alojzija Zidan) Jerald Greenberg, Robert A. Giacalone: Antisocial Behaviour in Organisations (Maja Stasa) 390 391 393 394 396 AUTHOR'S SYNOPSES 398 ČLANKI Niko TOS' izvirni znanstveni članek PRIMERJALNA ANALIZA RELIGIOZNOSTI - v Sloveniji in državah Srednje in Vzhodne Evrope2 Povzetek. Na osnovi podatkov, zbranih v sedmih srednje- in vzhodnoevropskih državah (Aufbruch derKirchen, 1997) se je avtor lotil poizkusa izvirne klasifikacije pojava religioznosti. V prvem koraku je na nacionalnih vzorcih (Poljska, Hrvaška, Litva, Slovaška, Madžarska, Češka in Slovenija) in na agregiranem vzorcu s pomočjo rnultivariatne in clus-terske analize velikega števila trditev in vprašanj (iz obsega krščanskega verskega kozmosa) potrdil smiselnost uporabe treh dimenzij religioznosti: ortodoksnosti, vere v boga in vere v posmrtno življenje (globoke religioznosti). V drugem koraku pa je z analizo petnajstih variabel iz obsega treh predhodnih dimenzij oblikoval klasifikacijsko osnovo za novo tročleno (nereligiozni, avtonomno religiozni, cerkveno religiozni) kompleksno dimenzijo, ki jo je poimenoval notranja religioznost in jo potrdil v preizkusu z drugimi dimenzijami religioznosti ter z izbranimi sociodemografski-mi spremenljivkami. Na osnovi njegove klasifikacije se oblikuje glede na stopnjo religioznosti rang sedmih dežel s Poljsko in Hrvaško 7ia vrhu ter Češko, Madžarsko in Slovenijo na dnu. Za Slovenijo ugotavlja, daje v vzorcu približno ena petina (19%) cerkveno religioznih, dalje, ena petina (21%) avtonomno religioznih in tri petine (60%) nereligioznih respondentov. Ključni pojmi: religioznost, tipologija religioznosti, cerkveno, avtonomno, ne-religiozni, mednarodna primerjalna analiza, srednje- in vzhodnoevropske države ' Dr. Niko Toš. profesor sociologije in nosilec projekta Slovensko javno mnenje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. - Sestavek je priredba sklepnega dela monografije: Religiositdt der Slotvenen im VergUch zit anderen Ldndern Ost(Miuel) liuropas. Aujbruch 1998, objavljene v knjigi: Tomka, M., Mashtaskaile, A., Novickas. A., Toš, N., in Potočnik, V. (1999): Religion mul Kirchen in Ost(Mlttel) Europa: Ungarn, Litauen, Sloivenien, Schtvabenverktg. OstfUdern, ki bo v celoti objavljena v knjigi: Toš, N. et aH. (2000), Podobe o cerkvi in religiji - v Sloveniji v devetdesetih. Dokumenti SJM. FDV-C/MMK. Ljubljana. Uvodno pojasnilo V zadnjem desetletju so poleg pojavov demokratične institucionalizacije sodobnih družb prav pojavi v zvezi z religioznostjo, cerkvijo ter njeno umeščeno-stjo v družbo in politiko v središču družboslovne spoznavne in raziskovalne zavzetosti. To kaže pogostost in družbena razširjenost religioloških raziskovanj, ki jo dobro ponazorijo veliki družboslovni empirični projekti, kot npr. Evropska in svetovna raziskava vrednot,-1 raziskava o religioznosti in cerkvi v okviru mednarodnega družboslovnega raziskovalnega programa,1 velika vseevropska raziskava o religioznosti in moralnosti in končno raziskava o stanju religioznosti in odnosu do cerkve v srednje- in vzhodnoevropskih državah po prehodu iz komunizma.5 V večino teh projektov je bila vključena tudi Slovenija. Tako se nam ponuja izjemno bogato empirično gradivo, ki kaže na stanje, sestav in preoblikovanje religijske zavesti, na vrednotni svet, ki se oblikuje pod njenim vplivom, na strukturne in druge okoliščine, ki jo določajo - in vse to ne le v ozkem znotraj družbenem, v prostoru slovenske socialno-politične in religijske zavesti, temveč v širšem regionalnem, mednarodnem, celo medkontinentalnem družbeno-kulturnem prostoru. Šele na tej široki mednarodni primerjalni ravni se ponuja priložnost za ovrednotenje določnic človekove zavesti, oblikovanje njegovih vrednot in tudi njegove religioznosti. Priče smo izjemno naglih in globokih sprememb v sodobnih družbah, torej procesov dinamične modernizacije, ki se v zadnjem obdobju izraža predvsem kot globalizacija sodobnega sveta, kot njegova vse večja soodvisnost ob hkratnem poudarjanju individualnega bistva človeka, socialne skupine, nacionalne skupnosti, nacije, države... V ta okvir spada tudi raziskava,'' ki opazuje stanje in spremembe v religijski zavesti in odnos do cerkve v desetih srednje- in vzhodnoevropskih državah, ki jih označuje prehod iz avtoritarnih sistemskih okvirov v demokratične. Tudi v to raziskavo je bila Slovenija vključena. Sicer pa lahko ob tem dodamo, da nas vodi sled religiološkega empiričnega raziskovanja, ki je potekalo zgolj v slovenskih okvirih nazaj v sredino šestdesetih let.7 Odtlej potekajo redna letna opazovanja stanja religioznosti, ki se kdaj pa kdaj tematsko zaokrožijo in razširijo v raziskovanje razumevanja razmerja med cerkvijo in družbo oz. v razpoznavanje položaja vernih in pogojev za svobodno izražanje osebne vernosti, o čemer poročata Z. Roter in M. Kerševan.8 Da je empirična religiološka raziskava na Slovenskem v zadnjem desetletju tako pogosta, je predvsem zasluga zavzetosti družboslovcev, tudi raziskovalcev na področju sociologije religije v Sloveniji. Res je, da so raziskave v zadnjem desetletju WorlcI Valne Survey (WVS); European Value Sitrvey (EVS). ' Iiilernatioiml Social Survey Programme (ISSP). 5 Aujbruch der Kirchen in Ost(Millel)F.uropa (Aujbriicli). 6 An/bruch: raziskava, zasnovana v okviru Pastoralnega foruma na Dunaju, 1997. ' Projekt Slovensko javno mnenje, 1968-2000. " Najpomembnejši sla dve temeljni študiji: - Roter, 7.. (1973): Cerkev in sodobni svet, Cankarjeva založba. Ijubljana; in - Roter, '/.. in Kerševan, M. (1982): Vera in nevera v Sloveniji. Cerkvena religioznost, Obzotja, Maribor. sledile mednarodnim zgledom. Zavzetost v tej sleditvi se izraža v vrednotenju pomena sprememb, ki so nastale, oz. ki nastajajo v poteku družbenega prehoda, v razmerah demokratičnega razvoja in ki se kažejo tudi v družbenem položaju cerkve ter v spremenjenih določnicah oblikovanja in izražanja osebne religioznosti ljudi. Tako je bilo v obdobju 1990-2000 zbrano obsežno empirično gradivo, ki omogoča mednarodno primerjalno in medčasovno analizo; pričakujemo lahko, da bo v tem desetletju postopoma vključevano v poglobljene religio-loške analize in obravnave. Religioznost: predmet in cilji raziskave V tem sestavku se osredotočamo na pojav religioznosti v Sloveniji v mednarodnem primerjalnem kontekstu. Analiza, ki je postavljena v prostor sedmih srednje-in vzhodnoevropskih držav, se na koncu izteče v poizkus klasifikacije religioznosti. Pri tem na svojski način rešuje v religiološki obravnavi vedno znova zastavljeno vprašanje opredelitve in klasifikacije pojava religioznosti. Že Le Bras,' ki velja za enega prvih sodobnih empiričnih raziskovalcev na področju religiologije, ugotavlja, da gre pri tem za neka psihološka stanja, ki se izmikajo neposredni empirični zaznavi - in seveda tudi poizkusom klasifikacije. V svojem raziskovanju se je tako osredotočal na empirično zaznavne religijske prakse, kar sicer ustreza razmeram znotraj katolicizma, kjer je razumevanje religijske prakse in religioznosti izenačeno. Seveda to ne velja v enaki meri tudi za prevladujoča protestantska okolja oz. za pravoslavne verske skupnosti, kjer obiskovanje cerkvenih obredov ni sočasno tudi najpomembnejše merilo religioznosti. Religiološka raziskovanja so medtem pokazala na omejenost spoznavnega dometa pristopov, ki se opirajo na opazovanje pogostosti obiskovanja verskih obredov oz. na tako imenovano cerkvenost. Jasno je namreč, da iz obiskovanja verskih obredov ni mogoče z gotovostjo sklepati o notranji religioznosti posameznika. Kakor koli že, Le Bras se je oprl na obiskovanje cerkve in sleditev verskih obredov in zasnoval tipologijo, ki vključuje nereligiozne (neprizadete), in tričleno tipologijo religioznih (sezonski verniki, opazujoči verniki in zavzeti verniki). Naš namen v tem sestavku ni prikazovanje različnih pogledov na pojav osebne religioznosti ter različnih poizkusov njegove klasifikacije oz. tipologizacije. Vpogled v slovensko obravnavo tega problema ponujata knjigi 2. Roterja in M. Kerševana. Čeprav raziskava Aufbruch vključuje tudi klasične indikacije religioznosti, kot sta cerkvenost in izjava o vernosti, jih v našo analizo vključujemo le podredno, v središče pa postavljamo izraze notranje religioznosti, torej osebne izpovedi, pritrjevanja oz. zavračanja osnovnih izrazov krščanskega verovanja oz. postavk krščanskega verskega kozmosa. Naša analiza je torej usmerjena k psihološkim stanjem, ki so le deloma preverljiva na zunanji zaznavni ravni. Po zamotanem postopku sočasne analize mnogih dejavnikov smo na podlagi podatkov, zbranih v okviru slovenske raziskave - in primerjalno še v šestih drugih državah - oblikovali ' Le Bras, Gabrijel (1955/56): Eludes de Sociologie Religiense /-//, Pariš. izhodišča za alternativne tipologije pojava religioznosti in njegovo "dimenzioniranje v mednarodno-primerjalnem kontekstu. Dimenzioniranje pojava religioznosti v neki družbi, še posebej, če jo označujemo kot družbo v prehodu iz prevladujoče proticerkvene in protiverske usmerjenosti v stanje umirjene, demokratične pluralistične urejenosti razmerja med državo in družbo, ima več spoznavnih in akcijskih pomenov. Prispeva namreč k spoznavanju pojava religioznosti kot izraza odprtosti in pluralne razvitosti nekega nazorskega (kulturnega in političnega) okolja; pokaže na učinke preteklih omejitev; pokaže tudi na stanje duha v družbah, ki se naglo modernizirajo in odpirajo vplivom (splošno prisotne) globalizacije. Seveda vsebuje tudi napotke za delovanje cerkva v nekem družbenem okolju, za njihovo (tudi kritično) samorazpozna-vo. Dimenzioniranje pojava religioznosti je tudi v slovenskih razmerah tako prej, v avtoritarnem obdobju protiverske in proticerkvene usmerjenosti, kakor tudi zdaj, v prizadevanju za novo evangelizacijo, lahko argument za pohod oz. za spreminjanje stanja. Omejitve in operacionalizacija problema Glede na obsežnost operacionalizacije10 raziskave Aufbruch, 1997, ki je opisana v knjigi M. Tomke in P. Zulehnerja (1999), in glede na omejene možnosti za analizo, smo se odločili za dve vrsti omejitev: Prva omejitev - glede na države, vključene v analizo. Deset izbranih držav, ki se razprostirajo od Baltika do Črnega morja, na videz druži skupna usoda: pet desetletij - ali več - življenja v razmerah, ki jih lahko označimo s pojmom komunistični sistem, in razpad tega sistema na prehodu v devetdeseta leta. Vseh deset držav sodi v t. i. vzhodno- in srednjeevropski prostor, in vendar se med seboj kulturno, zgodovinsko, družbeno, gospodarsko in politično, pa tudi v religijskem pogledu močno razlikujejo. Razlike med njimi niso le v stopnji njihove razvitosti na točki njihovih prehodov, temveč tudi v poteku njihovega notranjega kulturnega, političnega in družbenega razvoja od točke obrata do leta 1997, ko je potekala empirična faza te raziskave. Države se med seboj razlikujejo po religijski tradiciji, pa tudi glede na to, ali v njih prevladuje pravoslavna, protestantska ali katoliška cerkev oz. ustrezna verska tradicija. Bistvene razlike med njimi se kažejo tudi glede na njihovo nacionalno zgodovino in tradicijo državne samostojnosti. Ene med njimi so državnost vseskozi ohranile, druge so jo z razpadom komunističnega sistema spet pridobile in tretje, kot npr. Slovenija, so se kot države šele prvič uveljavile. Ta vidik je pomemben zaradi povezanosti z izražanjem religijske zavesti in nacionalne identitete. Tako smo se odločili, da se bomo pri analizi religijskih pojavov, ki jih bomo prikazali v tem sestavku, omejili na tri ravni. Prvič, na raven slovenskega nacionalnega vzorca, saj je to temeljni cilj naše analize." Drugič, tam, kjer se bo to zdelo Glej: Tomkci, M.. Zulehner, P. (1999): Religion in den ReformUindern Osl(MiUet) Europas, Scluvabenverlag, Osljllclern. " Vzorec v Sloveniji zajema 1011 prebivalcev Slovenije, starih 18 let in več - brez zgornje starostne omejitve. smiselno, bomo izjemoma pokazali, kako se proučevani pojav izraža na ravni združenih desetih nacionalnih vzorcev, torej v celotnem vključenem "vzhodno- in srednjeevropskem" prostoru. Vse primerjalne analize so zasnovane na nacionalnih vzorcih, ki zajemajo prebivalce, stare od 18 do 65 let.12 In tretjič, kadar bomo želeli pokazati na posebnost izražanja proučevanega pojava v državah s pretežno katoliško tradicijo, torej v državah, v katerih med versko opredeljenimi prevladuje pripadnost katoliški skupnosti pred drugimi (pa čeprav na nizki ravni) in med katere sodi tudi Slovenija, se bomo omejili na sedem držav. Značilnosti, odkrite na slovenskem vzorcu, bomo torej primerjali z rezultati Litve, Madžarske, pa tudi z rezultati, pridobljenimi na Poljskem, Češkem, Slovaškem in na Hrvaškem. Posebej ne bomo analizirali pojavov na vzorcih za Romunijo in Ukrajino, saj gre za državi, ki sta pretežno pravoslavni, in na vzorcu za nekdanjo Vzhodno Nemčijo, ki jo označuje prevladujoči ateizem oz. med versko opredeljenimi izraziteje pripadnost protestantskim cerkvam. Druga omejitev. Čeprav gre za obsežno religiološko raziskavo, smo se v analizi in se bomo v razlagi omejili predvsem na raziskovanje pojava religioznosti v njegovih mnogoterih izrazih in v njegovih družbenih in individualnih določenostih, medtem ko bomo njegove vplive na oblikovanje vrednotnega sveta posameznikov oz. družbenih skupin prepustili kasnejši obdelavi. Kot že rečeno, analize ne bomo gradili zgolj na posamični izjavi o osebni vernosti. Pojavu se bomo približali - po našem prepričanju - na izvirnejši način, ki nakazuje osebna verovanja v zvezi z razumevanjem pojma boga, z odnosom do vstajenja oz. razumevanjem smrti ter na podlagi osebnega sprejemanja osnovnih postavk krščanskega verovanja. Analiza teh treh konceptov krščanske religioznosti, ki so v raziskavi ustrezno operacionalizirani - in se izražajo kot tri kompleksne razsežnosti religioznosti - vsake same zase, ter preizkus njihove notranje povezanosti bosta pokazala, ali se smiselno prekrivajo, ker označujejo isti pojav, namreč notranjo religioznost ljudi, kot se izraža znotraj krščanskega verovanja, ali ne. Če bo raziskava odnosov med tremi razsežnostmi religioznosti potrdila, da gre v bistvu za eno samo, in bo nadaljnji preizkus z drugimi razsežnostmi religioznosti njeno uporabnost potrdil, nam to daje priložnost za poglobitev in razširitev našega raziskovanja - in torej določa drugi korak. Prvi korak: Tri razsežnosti notranje vernosti V analizo torej vključujemo tri koncepte notranje krščanske religioznosti: razumevanje pojma boga, vero v vstajenje in temeljne vidike krščanskega verovanja (ortodoksnost). '-' Nacionalni vzorec zajema tisoč oseb. slučajno izbranih polnoletnih prebivalcev posamezne države. Vzorci niso ponderirani: v tabelah praviloma prikazujemo dva slovenska vzorca. Vzorec, ki zajema respondente do 65 let starosti, je primerljiv z vzorci drugih vzhodno- in srednjeevropskih držav, vzorec brez zgornje starostne meje pa je repezentativen za prikaz religioznosti v Sloveniji, saj vključuje tudi kategorijo najstarejših prebivalcev, starih nad 65 let, za katere je pojav religioznosti najznačilnejši. Verovanje v boga Verovanje v boga je v središču večine sodobnih religij ne glede na različne predstave o bogu. V središču krščanskih religij je osebni bog. Vera v boga daje smisel življenju in pomaga človeku obvladovati razmere v okolju in v njem samem. Pojem boga torej v krščanskih religijah in v krščanski religioznosti stopa v ospredje. Razumljivo je, da je tudi v naši raziskavi vera v boga oz. razumevanje pojma boga ustrezno operacionalizirano. Tako so npr. v raziskavi preizkušene trditve, ki zadevajo razmerje med življenjem in bogom, o smislu življenja, pa tudi o žalosti in trpljenju v povezavi z bogom; vprašanja o veri v osebnega boga, ki bedi nad posameznikom itd. Seveda pa se odnos do boga izraža tudi v splošnih izjavah o religioznosti, o odnosu do Kristusa, o razumevanju vstajenja in v razumevanju t. i. krščanskega kozmosa verovanj. Zadnja dva vidika verovanj bomo prikazali kasneje, na tem mestu pa se osredotočamo na štiri trditve, ki kažejo na razumevanje in verovanje v boga in so prikazane v tabeli 1. Opazovane štiri trditve (V23, 25, 28 in 29) so med seboj močno povezane, kar se na vseh vzorcih izrazi z visoko statistično značilnostjo. Upravičeno je torej oblikovanje indeksa kot nove razsežnosti "verovanje v boga". Oblikovali smo jo tako, da smo seštevali pretežna oz. popolna soglasja ob štirih trditvah; vsak anketiranec je tako prejel od 0 do 4 točke.13 Frekvenčne porazdelitve tako dobljene razsežnosti na slovenskem vzorcu in na vzorcu sedmih držav so prikazane v tabeli 2. Razlike med tremi vzorci so značilne. "Vera v boga" v Sloveniji zaostaja za splošno ravnijo tega verovanja v sedmih državah, na kar še posebno vpliva sorazmerno nižje soglasje ob prvih treh trditvah (V23, V25, V28). " Vrednosti na novi razsežnosti smo rekoclirali lakote: 0 - nereligiozni; 1 - nizka religioznost; 2-3 -srednja religioznost; 4 - popolna religioznost. Tabela 1: Veva v boga (4 spremenljivke) - frekvenčna porazdelitev Trditve Datoteka sploh ne soglašam d) pretežno ne soglašam (2) niti soglašam, niti ne soglašam (3) pretežno soglašam (4) popolnoma soglašam (5) 23. Zame ima življenje SI.O nad 18 37,2% 13,9% 17,7% 13,8% 17,5% le en smisel, ker je ISog. SLO 18-65 39,4% 15,3% 17,8% 13,0% 14,5% 7 Drž. 18-65 23,0% 12,4% 20,8% 19,3% 24,5% 25. Bog vnaprej določa SLO nad 18 41,1% 13,0% 17,6% 12,3% 16,1% potek našega življenja. SLO 18-65 42,8% 13,6% 18,2% 11,7% 13,7% 7 Drž. 18-65 27,2% 14,9% 22,7% 17,8% 17,4% 28. Žalost in trpljenje SLO nad 18 38,0% 13,6% 17,8% 13,2% 17,4% imata smisel le tedaj, SLO 18-65 40,0% 14,6% 17,7% 12,5% 15,1% če verjameš v Boga. 7 Drž. 18-65 28,4% 16,5% 20,5% 17,4% 17,2% 29. Obstaja Bog, ki SLO nad 18 31,2% 10,4% 15,1% 17,0% 26,3% osebno bdi nad vsakim SI.O 18-65 32,2% 11,2% 15,4% 16,8% 24,3% človekom posebej. 7 DRŽ. 18-65 24,8% 12,6% 19,4% 18,2% 25,0% Postopek oblikovanja razsežnosti "vera v boga". Izvedli smo preizkus povezanosti (s pomočjo faktorske analize na slovenski datoteki in datotekah desetih držav - za vsako posebej) osmih trditev (V22-V29), ki izpolnjujejo vrednotni prostor prometejskega aktivizma, fatalizma, razumevanja pojma boga in njegove vsepriču-jočnosti, ki je pokazala, da se odgovori na trditve povezujejo v tri faktorje, in sicer v faktor "verovanje v boga", v faktor "aktivizem" in v faktor "fatalizem". V vseh desetih državah se je potrdilo, da se trditve, ki ponazarjajo odnos do boga, združujejo v en faktor "verovanje v boga" - z največjo močjo. Uporabnost te nove razsežnosti smo preizkusili s pomočjo analize razvrščanja v skupine." Štiri vključene spremenljivke, prikazane v tabeli 1, smo uvedli v analizo razvrščanja v skupine, in sicer tako, da smo (z metodo Quick Cluster) izvedli preizkus razvrščanja v dve, tri in štiri skupine. Tu ne bomo podrobneje navajali uporabljenih postopkov, temveč le nakazali značilnosti posameznih delitev. Tabela 2: Nova spremenljivka: Vera v boga - frekvenčna porazdelitev Datoteka nič malo srednje zelo (D (2) (3) (4) Vera v boga SLO nad 18 47,9% 17,3% 21,9% 13,0% SLO 18-65 50,2% 17,8% 21,3% 10,7% 7 Drž.. 18-65 42,6% 14,7% 26,2% 16,5% Delitev v dve skupini grobo razvršča populacijo nekako na polovico: 49 % vprašanih se uvrsti v prvo skupino, ki jo označuje pritrjevanje večini od vseh štirih trditev; nekoliko večja skupina (51 %) pa večino trditev zavrača. Preizkus z novo " 1'erligoj, A. (1989): Razvrščanje v skupine. Metodološki zvezki 4. Ljubljana. razsežnostjo pokaže, da se v slednjo skupino uvrstijo vprašani iz skupine "pojav ni podan" oz. iz skupine "nizko religioznih". Delitev v tri skupine pokaže, da se razčiščuje razmerje med polarnima skupinama, namreč med tistimi, ki izražajo verovanje v boga (25 96), in onimi, ki ga ne izražajo (40%), med njima pa je inter-mediarna skupina (35 %), ki bolj teži k nizkim kot k visokim vrednostim verovanja v boga. Delitev v štiri skupine še dodatno razjasni razmerje med polarnima položajema. Tako najzajetnejšo skupino (2- 40 %) označuje popolno odklanjanje vseh štirih trditev, in nasprotno, skupino (1-21 %) visoko soglasje z navedenimi štirimi trditvami, vmes pa sta prehodni skupini. Preizkus s pomočjo metode razvrščanja v skupine in preizkus ujemanja pripadnosti skupini z razvrstitvijo na novi razsežnosti dopuščata sklep, da lahko to novo razsežnost v njeni štiričleni izpeljavi uporabljamo pri nadaljnji analizi. Vse zgornje preizkuse smo opravili tudi na vzorcu sedmih držav in pri tem prišli do enakih uvrstitev, vendar do značilnih razlik v razporejanju populacije. Na slovenskem vzorcu smo ugotovili, da z razvrščanjem v dve do štiri skupine delež vprašanih, ki izražajo visoko verovanje v boga, oz. tistih ki ne izražajo te vere, upada oz. narašča (tabela 3). Tabela 3: Uvrstitev v 2-4 skupine (Quick Cluster); deleži vprašanih v polarnih skupinah (religiozni oz. nereligiozni) Število skupin Pritrjevanje - v% Odklanjanje - v% Slovenija 7- -dežel Slovenija 7 -dežel 2 skupini 49 57 51 44 3 skupine 25 35 40 30 4 skupine 21 32 40 25 V tabelo 3 pa smo uvrstili podatke slovenskega in vzorca sedmih držav. V obeh primerih uporabljena metoda razvrščanja v skupine daje napotke za razumevanje dimenzije "vera v boga". Izstopajo razlike v deležih populacij, ki se uvrščajo v obe polarni skupini. Pritrjevanje oz. zavračanje različnih izrazov verovanja v boga ni ostro "normirano". Tako se ob razvrščanju v štiri skupine dobra polovica anketirancev (61 %) iz slovenskega vzorca nesporno opredeli (sprejema vse postavke: 21 %; odklanja vse postavke: 40 %). Tako opredeljenih je na vzorcu sedmih dežel značilno manj (57 %), pri čemer je tistih, ki sprejemajo trditve, značilno več (32 %) od onih, ki jih odklanjajo (21 %). Vsi preostali respondenti v obeh vzorcih pa se opredeljujejo tako, da posameznim trditvam pritrjujejo, druge pa odklanjajo. Delež "vernikov po izbiri" je v vzorcu sedmih držav večji kot v slovenskem vzorcu, vendar gre ta razlika na račun bistveno višjega deleža anketirancev iz Slovenije, ki vse trditve zavračajo. Vse navedeno govori v prid nadaljnje analitične uporabe nove razsežnosti "vera v boga". Globoka religioznost - vera v posmrtno življenje Vera v posmrtno življenje oz. v vstajenje je najtesneje povezana z verovanjem v boga in kot taka v središču krščanske religioznosti. Tudi biblija pripisuje vstajenju osrednji pomen. Vstajenje kot pomembna sestavina krščanske religioznosti je v raziskavi operacionalizirano na dva načina: z neposrednim povpraševanjem o veri v posmrtno življenje v okviru kozmosa krščanskih verovanj (o čemer bomo spregovorili v nadaljevanju) in s pomočjo nekaj trditev v okviru t. i. Zulehnerjeve lestvice vrednot,15 ki vključuje štiriindvajset trditev. Odgovore na vse trditve smo vključili v faktorsko analizo in tako na slovenskem vzorcu, kot tudi na vzorcih posameznih srednje- in vzhodnoevropskih držav, nedvomno potrdili, da se trditve, ki smiselno pokrivajo koncept globoke religioznosti, oblikujejo v novo celoto. Vanjo se uvrščajo štiri trditve, kot je razvidno iz tabele 4. Tri trditve so enoznačne (V230 do V232), medtem ko četrta (V233) konceptualno sicer bolj ustreza razsežnosti vere v boga. Ker pa so trditve iz obeh konceptov med seboj močno povezane, je nismo izločili iz obravnave v okviru koncepta globoke religioznosti. Tabela 4, ki ponazarja razporeditev odgovorov na postavljena štiri vprašanja, pokaže uveljavljenost koncepta vstajenja oz. globoke religioznosti na opisni ravni v okvirih slovenskega vzorca. Tak koncept se najmočneje potrdi s pritrjevanjem trditvi o "obstoju posmrtnega življenja" (soglasni, popolnoma soglasni = 46 %); najbolj pa je zanikan ob trditvi "s smrtjo je vsega konec" (soglasni, popolnoma soglasni = 52.2 %). Tabela 4: Globoka religioznost (4 spremenljivke) - frekvenčna porazdelitev Datoteka sploh ne soglašam pretežno ne soglašam niti soglašam, niti ne soglašam popolnoma soglašam popolnoma soglašam (D (2) (3) (4) (5) 230. S smrtjo je SI.O nad 18 21,2% 10,0% 13,7% 9,6% 45,6% vsega konec. SLO 18-65 21,9% 11,0% 13,7% 9,8% 43,6% 7 Drž. 18-65 23,1% 15,4% 16,2% 13,6% 31,7% 231. Upam, da obstaja SLO nad 18 31,0% 8,1% 14,9% 12,6% 33,4% posmrtno življenje. SLO 18-65 31,1% 8,1% 15,5% 12,4% 32,9% 7 Drž. 18-65 23,2% 10,6% 16,8% 18,6% 30,8% 232. Ljudje bodo s SLO nad 18 52,1% 9,9% 16,6% 6,9% 14,3% telesom in dušo od SI.O 18-65 52,8% 10,2% 16,8% 7,1% 12,9% mrtvih vstali. 7 Drž. 18-65 36,5% 13,9% 18,7% 13,1% 17,8% 233. Življenje ima le SLO nad 18 40,4% 12,4% 17,5% 11,2% 18,5% en smisel, ker je Bog. SLO 18-65 42,2% 13,6% 18,1% 10,9% 15,2% 7 Drž. 18-65 26,7% 11,4% 20,6% 17,8% 23,6% " P. Zutehnerje oblikovat lestvico vredno/, ki jo uporabljamo v projektu "Aufbruch "in ki vključuje štiriindvajset trditev različnih vrednotnih konceptov, med njimi tudi štiri trditve, ki kažejo odnos do "Aiijerslehti ng" (ostajanja). Analiza potrdi, da so povezave med odgovori pri vseh štirih trditvah pomembne in tudi smer povezav je pričakovana. Glede na to smo oblikovali novo razsežnost (seštevali smo pretežna oz. popolna soglasja ob trditvah V231-V233) ter delno oz. popolno nesoglasje ob trditvi V230; vsak anketiranec je tako prejel od 0 do 4 točke". Frekvenčna porazdelitev tako dobljene nove razsežnosti, ki jo poimenujemo "globoka religioznost", na slovenskem vzorcu in na vzorcu sedmih držav je prikazana v tabeli 5. Razlika med obema vzorcema je značilna. "Globoka religioznost" v Sloveniji vidno zaostaja za splošno ravnijo tega pojava v sedmih srednje- in vzhodnoevropskih državah, na kar še posebej vpliva izredno visoko soglasje s trditvijo, da je "s smrtjo vsega konec". Tabela 5: Nova spremenljivka: Globoka religioznost - frekvenčna porazdelitev Datoteka je ni nizka srednja visoka zelo visoka (D (2) (3) (4) (5) Globoka SLO nad 18 32,5% 23,1% 16,5% 15,6% 12,3% religioznost SLO 18-65 32,1% 25,0% 16,6% 14,9% 11,3% 7 Drž. 18-65 24,6% 17,7% 18,1% 20,1% 19,5% 206 Tudi v tem primeru smo novo razsežnost "globoka religioznost" preizkusili z analizo razvrščanja v skupine. Štiri vključene spremenljivke, prikazane v tabeli 4, smo uvedli v analizo razvrščanja v dve, tri in štiri skupine. Delitev na dve skupini slovenski vzorec grobo razvršča v razmerju: (1) 44 % - (2) 56 %, pri čemer druga skupina popolnoma oz. pretežno zavrača koncept vstajenja, prva pa ga pretežno sprejema. V prvo skupino se združijo vsi primeri srednjega, visokega oz. zelo visokega sprejemanja na razsežnosti "globoka religioznost", v drugo skupino pa vsi primeri odklanjanja oz. nizkega pritrjevanja. Delitev v tri skupine pokaže, da je odklanjanje koncepta še vedno najizrazitejše v skupini (2) - (okoli 38 %). Za skupino (1) (okoli 31 %), je značilno, da koncept vstajenja sprejema predvsem na nizki oz. na srednji ravni - in je torej neke vrste prehodna skupina, medtem ko je za skupino (3), ki zajema okoli 30 % anketirancev, značilno, da sprejema koncept na visoki oz. zelo visoki ravni. Delitev v štiri skupine razčiščuje razmerja znotraj koncepta vstajenja. Tako prvo (1) skupino označujeta visoko sprejemanje trditev V232-V233 in visoko odklanjanje trditve V230. Ta skupina, ki jo lahko označimo kot "pro-vstajenje", zajema nekako 20 % anketirancev. Tej nasproti se pojavlja skupina (3), za katero sta značilni visoko pritrjevanje trditvi "s smrtjo je vsega konec" in visoko zavračanje vseh preostalih trditev; ta skupina zajema nekako 35 % anketirancev. Izviren koncept razumevanja vstajenja se skriva v skupini (2), ki zajema nekako 25 % anketirancev, označuje pa jo visoko soglasje s trditvijo o "koncu s smrtjo", hkrati pa izražanje "upanja, da obstaja posmrtno življenje" in pritrje- * Vrednosti na novi razsežnosti "globoka religioznost" smo rekodirali takole: 0 točk (1) pojav ni podan - do 4 točke (5) popolno sprejemanje trditev. vanje "bogu kot smislu življenja". V skupini (4) se zberejo tisti, ki izražajo več upanja v posmrtno življenje, vse preostale trditve pa v glavnem odklanjajo ali pa so do njih zadržani; ta skupina obsega nekako 21 % anketirancev. Preizkus z novo razsežnostjo "globoka religioznost" pokaže, da skupina (1) visoko sprejema koncept vstajenje, da ga skupina (2) sprejema na nizki in srednji ravni; da skupina (3) ta koncept zavrača, hi končno, da skupina (4) ta koncept sprejema le na nizki do srednji ravni. Tudi v tem primeru preizkus s pomočjo metode razvrščanja v skupine in potrjevanje pripadnosti skupin z razvrstitvijo na novi razsežnosti dopuščata sklep, da lahko razsežnost "globoka religioznost" uporabljamo v nadaljnji analizi. Vse zgornje preizkuse smo opravili tudi na skupnem vzorcu sedmih držav in pri tem prišli do podobnih uvrstitev, vendar hkrati do značilnih razlik v razporejanju anketirancev. Razvrščanje je bolj izraženo s poudarkom na višjem sprejemanju koncepta vstajenja. Ortodoksnost Tretji koncept, ki ga vključujemo v analizo notranje (krščanske) religioznosti, zadeva t. i. izraze krščanskega verovanja, ortodoksnost. Tu gre za odnos do osnovnih postavk verovanja, kot so vera v boga, v nebesa, v dušo, v vstajenje, v pekel, v hudiča, v čudež, v napovedovanje prihodnosti in zdravljenje s polaganjem rok (V187-V195). Očitno je, da se ta koncept vsebinsko deloma prekriva s prvima dvema, ju pa tudi dopolnjuje. Na podlagi napotkov iz faktorske analize smo pri nadaljnjem opazovanju zadržali prvih sedem izrazov verovanja, zadnja dva pa smo prepustili poznejši analizi. Tabela 6: Ortodoksnost (7 spremenljivk) - frekvenčna porazdelitev 208 Datoteka verujem ne verujem 187. Verujem v ... hudiča SLO nad 18 21,1% 78,9% SLO 18-65 19,9% 80,1% 7 Drž. 18-65 25,6% 74,4% 188. Verujem v ... pekel SLO nad 18 29,0% 71,0% SLO 18-65 27,6% 72,4% 7 Drž. 18-65 32,7% 67,3% 189. Verujem v ... nebesa SLO nad 18 46,9% 53,1% SLO 18-65 45,3% 54,7% 7 Drž. 18-65 56,0% 44,0% 190. Verujem v ... Boga SLO nad 18 66,3% 33,7% SLO 18-65 65,1% 34,9% 7 Drž. 18-65 73,3% 26,7% 191. Verujem v ... dušo SLO nad 18 75,7% 24,3% SLO 18-65 75,7% 24,3% 7 Drž. 18-65 77,6% 22,4% 192. Verujem v... SLO nad 18 38,2% 61,8% vstajenje po smrti SLO 18-65 36,7% 63,3% 7 Drž. 18-65 48,6% 51,4% 193. Verujem v ... čudež SLO nad 18 54,8% 45,2% SLO 18-65 57,1% 42,9% 7 Drž. 18-65 49,6% 50,4% Glede na to, da gre za temeljne sestavine krščanske religioznosti, smo skladno z obravnavo v literaturi ta koncept poimenovali ortodoksnost. Opisne značilnosti vključenih spremenljivk so prikazane v tabeli 6. Vidi se, da so razlike v sprejemanju posameznih izrazov verovanja velike in statistično značilne. Na njihovi podlagi lahko sedem izrazov verovanj razvrstimo nekako v tri skupine. V prvo: vero v boga in verovanje v dušo, z najvišjo sprejemljivostjo; v drugo: verovanje v nebesa, v čudeže in v vstajenje - nekako na ravni srednje sprejemljivosti, in končno v tretjo skupino, kamor se uvršča verovanje v pekel in v hudiča - z najnižjo sprejemljivostjo. Poleg verovanja v boga je verovanje v dušo splošno sprejeta humana dobrina, pa tudi verjetje v čudeže je v ospredju Slovenčeve religioznosti. To se v celoti potrdi tudi na vzorcu sedmih držav. Skupaj s čudeži se uvršča tudi vera v nebesa, le neznatno pa zaostaja verovanje v vstajenje. In na koncu, z daleč najnižjo sprejemljivostjo, se uvrščata vera v pekel in vera v hudiča. Očitno je, da negativne in represivne sestavine krščanske religioznosti v individualnem verovanju človeka močno zaostajajo za pozitivnimi, permisivnimi in optimističnimi. To velja tako za slovenski kot za vzorec sedmih držav. Tu seveda še bolj kot pri obeh do zdaj obravnavanih konceptih ("vera v boga" in "vstajenje") prihajajo do izraza vidik individualizacije izbir, nezavezujočnost naukov in osebna domišljija. V odnosu do posameznih izrazov verovanj, z izjemo verovanja v boga, se verniki in neverniki čutijo povsem sproščene, kar ni le - in morda tudi ni predvsem - izraz in posledica dolgoletnega omejevanja religiozne kulture in prakse v državah Srednje in Vzhodne Evrope, temveč prej ponazarja globalne kulturne spremembe v razvitem svetu in z njimi povezano sekularizacijo. Oblikovali smo novo razsežnost ortodoksnost, in sicer tako da smo vsak posamezen izraz verovanja ovrednotili z eno točko, nato pa točkovne vrednosti prevedli v obseg od 1 do 4.17 Iz tabele 7 je mogoče razbrati, kako se ta nova razsežnost uvršča na slovenskem vzorcu in na vzorcu sedmih držav. V slovenskem vzorcu visoko ortodoksnost izkazuje 16.7 % oz. 15.7 % anketirancev, na vzorcu sedmih držav pa 21.8 %. Da bi potrdili uporabnost razsežnosti ortodoksnost, smo podatke o sedmih izrazih verovanja, prikazanih v tabeli 6, uvedli v analizo razvrščanja v skupine, in sicer tako, da smo izvedli preizkus na dveh, treh in štirih skupinah. Tabela 7: Nova spremenljivka: Ortodoksnost - frekvenčna porazdelitev Datoteka je ni nizka srednje visoka visoka (D (2) (3) (4) Ortodoksnost SLO nad 18 39,9% 24,2% 19,2% 16,7% SLO 18-65 40,4% 25,1% 18,8% 15,7% 7 Drž. 18-65 34,0% 22,7% 21,6% 21,8% 209 Razvrstitev v dve skupini je groba; slovenski vzorec razpade nekako na dve polovici: v prvi skupini so uvrščeni anketiranci, ki izražajo vero v boga, dušo in nebesa, pa tudi v vstajenje in čudeže ter v bistveno manjši meri v pekel in hudiča; v drugo skupino pa so uvrščeni neortodoksni anketiranci, ki le v manjši meri izražajo vero v dušo in vero v boga in v čudeže. Podatkovne zbirke sedmih držav ponudijo podobno uvrstitev, nekako pol na pol, pri čemer v drugi skupini, ki jo označuje neortodoksnost, deloma izstopajo verovanja v hudiča, pekel in čudeže. Razvrstitev v tri skupine glede na slovensko podatkovno zbirko razdeli anketirance nekako na tretjine: prva skupina je visoko ortodoksna, kar se potrjuje z verovanjem v vseh sedem izrazov verovanj, druga skupina (okoli 35 %) je nizko ortodoksna in jo označuje le delno verovanje v boga in čudeže, medtem ko tretjo skupino označujejo individualizirani izbori iz pozitivnih in permisivnih oblik verovanja. Podobno kot na slovenskem vzorcu se izoblikujejo tudi skupine na vzorcu sedmih držav. Delitev v štiri skupine na podlagi slovenskega vzorca razsežnost "ortodoksnost" še bolj izdiferencira. Tu imamo skupino visoko ortodoksnih, ki dosega dobro tretjino anketirancev, skupino neortodoksnih, ki je nekaj manjša (okoli 29 %), sledita pa jim še dve prehodni skupini, vsaka z nekako 17 % populacije. Prva med " V razred (1) - "pojava sploh ni" smo uvrstiti vse primere z O oz. 1 točko; v razred (2) - "na nizki ravni " vse primere z 2, 3 točkami; v razred ".srednje visoko" C3) primere s 4, 5 točkami in v razred "zelo visoko, popolnoma" (4)primere s 6-7 točkami. njimi s težiščem na verovanju v dušo in v čudeže in druga, ki jo označuje vera v boga, v dušo in v nebesa. Podobna uvrstitev pa se pokaže tudi na vzorcu sedmih držav, kjer skupina neortodoksnih dosega nekako 29 %, skupina visoko ortodoks-nih prav tako okoli 29 %, sledita pa jim skupina (okoli 27 %), ki ima težišče v veri v boga, v dušo in v nebesa, in končno še skupina (okoli 17 %), katere težišče je v verovanju v dušo in deloma v verovanju v boga. Povezanost treh razsežnosti religioznosti Dosedanja analiza je potrdila uporabnost vseh treh konceptov, ki posegajo v prostor t. i. notranje religioznosti, namreč "vera v boga", "vera v posmrtno življenje" in "ortodoksnost". Pokazala je, da vsaka od teh razsežnosti prispeva k pojasnjevanju pojava notranje religioznosti. Ta prispevek je dokaj enoznačen, lahko bi rekli monoton, kar se kaže v kopičenju in potrjevanju osnovnih ugotovitev, do katerih smo prišli v analizi vsake od njih. Raziskave odnosov med temi tremi novimi razsežnostmi ter med njimi in izbranimi neodvisnimi spremenljivkami nakazujejo možnost, da gre v bistvu za eno samo kompleksno razsežnost, ki dovolj široko pokriva pojem notranje religioznosti. To ponazarja in potrjuje tudi tabela 8, ki prikazuje korelacije med njimi. Očitno je, da so razmerja med tremi razsežnostmi izrazita in značilna. Preizkusi povezanosti (korelacije) s preostalimi izbranimi neodvisnimi spremenljivkami, ki smo jih prikazali že v prejšnjih poglavjih, pa samo dodatno ponazarjajo že podane ugotovitve. Vse to govori v prid temu, da opravimo v analizi še drugi korak. Namreč da na osnovi predpostavke, da gre v bistvu za eno kompleksno razsežnost notranje religioznosti, to razsežnost oblikujemo in preizkusimo. Tabela 8: Korelacije med razsežnostmi notranje religioznosti in izbranimi neodvisnimi spremenljivkami Razsežnosti (1) (2) (3) (4) (5) (6) (7) (1) vera v boga - .529 .000 .638 .000 .554 .000 .131 .000 -.198 .000 -.297 .000 (2) globoka religioznost - .505 .000 .482 .000 .060 .059 -.163 .000 -.223 .000 (3) ortodoksnost - .610 .000 .085 .007 -.043 .319 -.191 .000 (4) izjava o vernosti - .126 .000 -.112 .009 -.295 .000 (5) spol -.017 .690 -.082 .009 (6) starost - -.017 .690 (7) izobrazba - Aufbruch, Slovenija, N=1011, starejši od osemnajstega leta. Drugi korak: oblikovanje nove kompleksne razsežnosti notranje religioznosti Zdi se, da je raziskava Aufbruch, 1997, problem raziskave uspešno rešila tako na konceptualni kot na operacionalizacijski ravni. Ne da bi se podrobneje spuščali v utemeljevanje koncepta, ki sta ga razložila Tomka in Zulehner (1998), lahko v zvezi z notranjo religioznostjo ugotovimo, da je v vprašalniku izčrpno operacionalizirana s pomočjo petnajstih trditev, ki pokrivajo dimenzije vera v boga (4 trditve), vera v posmrtno življenje (4 trditve) in ortodoksnost (7 modalitet), ki so dokumentirane v tabelah 1, 4 in 6. Zastavljamo si vprašanje, ali petnajst kazalcev, ki pokrivajo tri koncepte, ki so v predhodni analizi potrdili medsebojno povezanost, lahko uporabimo kot podlago za oblikovanje novega kompleksnega indeksa: razsežnosti notranje religioznosti? Opisanih petnajst kazalcev smo najprej uvedli v faktorsko analizo. Preizkus je bil opravljen na vzorcu sedmih držav, pa tudi na sedmih posamičnih nacionalnih vzorcih - in torej tudi na slovenskem. Pokaže se, da se v veliki večini primerov oblikujeta dva faktorja, v vseh primerih pa je prvi dominanten (46 % pojasnjene variance in več). Iz tega lahko sklepamo, da je oblikovanje ene razsežnosti notranje religioznosti na podlagi petnajstih kazalcev dopustno. Faktorske vrednosti (Faktor 1 - nerotiran) bomo v nadaljnji analizi še uporabili. Z novim strnjenim podatkom (faktorske vrednosti opazovanih enot na prvem faktorju) pa ne moremo zadostiti naši raziskovalni zvedavosti. Odločili smo se, da storimo še drugi korak. Pri tem se nismo oprli na že razvite modele in teoretske napotke, temveč smo se odločili za preizkus analitičnega postopka - kot že v predhodnem koraku - metode razvrščanja v skupine. S tem smo si odprli možnost preverjanja domnev o tipologijah religioznosti. Preizkusili smo, kako se razvrščajo enote glede na značilne konfiguracije odgovorov na petnajst vprašanj. Ker gre za merjenje razsežnosti notranje religioznosti, opravljena analiza odgovarja na vprašanje, v koliko značilnih skupin se opazovana populacija uvrsti in ali so te skupine smiselne in pojasnljive. Kot sledi iz opisov v nadaljevanju, smo opravili štiri zaporedne preizkuse - razvrščanje v dve, tri in štiri skupine. Preizkuse smo opravili na vzorcu sedmih držav - za vsako posebej in za vse skupaj - in torej tudi na slovenskem vzorcu. Oglejmo si rezultate te analize. Preizkus z dvema skupinama pokaže, da prva od njih združi nosilce verovanj na vseh opazovanih petnajstih kazalcih, torej vse z visoko notranjo religioznostjo, medtem ko druga skupina poveže vse nereligiozne oz. je le-ta bolj ali manj omejena na vero v boga in dušo. Delitev v tri skupine populacijo razdeli: najprej v skupino, ki se na razsežnosti notranje religioznosti uvrsti najnižje (deloma izstopa le verovanje v dušo), dalje, v skupino, ki se na to razsežnost uvršča visoko na vseh petnajstih kazalcih, in končno, v tretjo skupino, ki se na tej razsežnosti uvršča nekako v sredino in zanjo je značilno, da nekatere izraze verovanj v celoti sprejema (npr. vero v boga, v dušo, pa tudi v nebesa itd.), ne sprejema pa negativnih oz. represivnih izrazov verovanj in se giblje v dvomu med končnostjo in upanjem v posmrtno življenje. Še korak dlje v smeri notranjega razčiščevanja pomeni razvrstitev v štiri skupine, pri čemer je za prvo značilna odsotnost vsake religioznosti (z izjemo delnega verovanja v dušo), za drugo najvišji izrazi religioznosti v vsem obsegu petnajstih kazalcev, medtem ko je za tretjo skupino značilen močan poudarek na verovanju v boga (koncepta vera v boga ter ortodoksnost, ki zadevata boga, dušo in vstajenje). Za četrto skupino je značilno, da iz celotnega obsega treh konceptov izbira le vero v boga, dušo, vstajenje in čudeže. Tipologija notranje religioznosti Na podlagi obeh opravljenih preizkusov (faktorske analize in razvrščanja v skupine) uvajamo v nadaljnjo analizo novo razsežnost notranjo religioznost,1" ki enote razvršča v tri skupine oz. tipe. Izkazalo se je namreč, da je taka razčlenitev razsežnosti notranja religioznost dovolj izrazita, jasna in hkrati dovolj enostavna. Tri skupine ponazarjajo tri temeljne opcije v izražanju notranje religioznosti. Tip A: Za to skupino je značilno, da se v celotnem obsegu petnajstih kazalcev razvršča na dno oz. povsem nizko. Izpraznjenost religijskih vsebin je glavna značilnost; verovanja na nizki ravni pa so povezana s pojmom duša, bog in vstajenje. Torej: tip A, nereligiozni (tabela 9). Tabela 9: Nova spremenljivka: Tipologija notranja religioznost -frekvenčna porazdelitev Datoteka TIPA (nereligiozni) TIP B (avtonomno religiozni) TIP C (cerkveno religiozni) Notranja vernost SI.O 18-65 60,1% 21,2% 18,7% 7 Drž. 18-65 49,1% 24,2% 26,7% Tip B: To skupino bi lahko označili kot svetno oz. individualizirano religiozno. Pri tem gre za izbirno sprejemanje ponujenih religijskih konceptov vera v boga, vera v posmrtno življenje in ortodoksnost, pri čemer je izrazit poudarek na pozitivnih, permisivnih in optimističnih sestavinah krščanskega kozmosa verovanj. V to skupino se uvrščajo individualni religijski koncepti, ki odstopajo od cerkvenega razumevanja vernosti, nosilcev teh izbir pa nikakor ne moremo označiti kot nere-ligiozne. To skupino bomo v nadaljevanju poimenovali: tip B, avtonomno religiozni. Tip C: Ta skupina označuje visoko religioznost, ki se potrjuje v vsem obsegu petnajstih kazalcev. Lahko bi jo označili kot cerkveno oz. zapovedano, skladno s cerkvenim naukom, ortodoksno, dogmatsko religiozno skupino. V tem konceptu se sicer skrivajo tudi odkloni in variacije pri izražanju individualne religioznosti, vendar so manj izraziti in maloštevilni. To skupino bomo v nadaljevanju poimenovali: tip C, cerkveno religiozni. " Vsak. od petnajstih vključenih kazalcev je rekodiran tako. daje potrjeni religiozni vsebini (soglašam, v celoti soglašam) pripisana vrednost 1: vse preostale vsebine odgovorov pa so rekodirane v vrednost 0. Tričlena tipologija, ki je bila modelsko vsiljena, pa ustreza tudi izhodiščnemu pričakovanju. Enote opazovanja smo na ta način razvrstili v tri tipe oz. tri sorazmerno velike skupine, primerne za nadaljnjo analizo. Tričlena tipologija ustreza tudi naravnemu razumevanju bistva pojava religioznosti, ki se izraža v tem, da ene označujemo kot religiozne, druge kot nereligiozne, tretje pa kot nekaj vmes. Tričlena tipologija poleg jasne razpoznave, in torej enoznačnega razvrščanja enot v oba skrajna tipa, omogoča tudi razpoznavo vmesne skupine kot skupine, ki le deloma prevzema in pritrjuje izrazom katoliške religioznosti, se pa vendarle v veliki meri osredotoča na izražanje verovanja v boga in v dušo. Glede na mnogoplast-nost pojava notranje religioznosti pa seveda nismo pričakovali, da bodo posamezni odkriti tipi oz. skupine povsem enoznačni in da bodo torej prehajali drug v drugega. Uporabljen postopek razvrščanja v tri skupine je določil kriterij-ske položaje posameznim enotam in jih potisnil v najbližji ustrezen tip. Pri pregledu rezultatov razvrščanja v štiri oz. pet skupin se je namreč pokazalo, da oba polarna tipa, tip A in C, le nebistveno spreminjata svoje obrise, medtem ko se enote, uvrščene v tip B, razvrščajo v več podskupin, ki bi jih glede na specifično razvrščanje izražanja religioznosti sicer lahko poimenovali, zaradi njihove razdrobljenosti pa bi jih le težko spremljali pri nadaljnji statistični analizi. Razsežnost notranja religioznost:preizkus razvrstitve v tri skupine Uporabo razsežnosti notranje religioznosti in njeno členitev na tri skupine lahko ponazorimo na več načinov. Najprej lahko opravimo preizkus s pomočjo faktorskih vrednosti (faktor 1 -nerotiran) in prikazom srednjih vrednosti za vsako skupino posebej. Na vzorcu sedmih držav skupaj in posebej za Slovenijo se potrdi uporabnost tričlene delitve (tabela 10). Tabela 10: Razsežnost notranje religioznosti (tip A, B, C - povprečje) TIP Slov (povprečje) Sedem držav (povprečje) TIP A (nereligiozni) -,86 -,89 TIP B (avtonomno religiozni) ,25 ,34 TIP C (cerkveno religiozni) 1.24 1,32 V naslednjem koraku lahko prikažemo deleže treh tipov notranje religioznosti v vzorcih sedmih držav skupaj in v slovenskem vzorcu (tabela 11). Tabela 11: Notranja religioznost - deleži po tipih na slovenskem vzorcu in vzorcu sedmih držav TIP Slov (v %) Sedem držav (v%) TIP A (nereligiozni) 60.1 49.1 TIP H (avtonomno religiozni) 21.2 24.2 TIP C (cerkveno religiozni) 18.7 24.7 Aufbruch 100 % 100 % (N= 1000) (N-7000) Pojav notranje religioznosti je tako na novo dimenzioniran v prostoru sedmih vzhodno- in srednjeevropskih držav: Tako odkrijemo, da se slaba polovica vseh anketirancev (49.1 %) uvršča v Tip A (nereligiozni), dobra četrtina (26.7 %) v tip C (cerkveno religiozni) in slaba četrtina (24.2 %) v Tip B (avtonomno religiozni). Seveda pa nas pri tem posebej zanima položaj Slovenije, ki značilno odstopa od stanja v sedmih državah. Delež tipa A je izrazito večji, delež tipa C pa izrazito manjši. Kam se Slovenija uvrsti na tej razsežnosti med sedmimi državami, bomo pokazali v sklepnih ugotovitvah. Preden začnemo razglabljati o pomenu razvrstitve na tričleni razsežnosti notranje religioznosti, jo poizkušajmo utrditi in dodatno utemeljiti njeno uporabnost. To lahko storimo z vključevanjem sociodemografskih spremenljivk, z vključevanjem nadaljnjih religijskih spremenljivk in s preizkusom nekaterih vrednotnih konceptov. Prvi dve smeri analize bomo v okviru tega poročila le nakazali, tretjo pa prepustili posebni obdelavi. Čeprav analize in prikazi zajemajo sedem držav, se bomo pri opisovanju bolj ali manj omejevali na opisovanje pojava religioznosti v Sloveniji. Slika 1: Porazdelitev enot (Slovenija, 7 držav) glede na tridelno apologijo CA-nereligiozni, B-avtonomno religiozni, C-cerkveno religiozni) v prostoru faktorja 1 in faktorja2, ki ga tvori v analizo vključenih 15 spremenljivk (vera v boga, globoka religioznost in ortodosknost) A) SLOVENIJA B) 7 DRŽAV Notranja religioznost - razkrivanje povezav glede na spol, starost in izobrazbo Spol, Na ravni vzorca sedmih dežel se potrdi pričakovana zveza med uvrstitvijo v tri skupine notranje religioznosti in spolom (tabela 12/A). Delež moških je med nevernimi (TIP A) značilno višji (54.7 %) kot delež žensk (45.3 %); delež žensk je med cerkveno vernimi (TIP C) močno višji (58.3 %) kot med moškimi (41.7 %). To se potrdi tudi na vseh sedmih nacionalnih vzorcih, vendar bolj ali manj izrazito in na različnih ravneh. Tako npr. med Poljaki in Poljakinjami prevladuje visoka religioznost, med Čehinjami in Čehi, Madžarkami in Madžari, Slovenci in Slovenkami itd. pa sorazmerno nižja religioznost, vendar v vseh primerih ženske izstopajo z višjo uvrstitvijo na tej razsežnosti. Starost. Vpliv starosti na uvrstitve v tri skupine ni izrazit in enosmeren. Očitno je, da je uvrščanje anketirancev, pripadnikov različnih starostnih razredov, v tri tipe notranje religioznosti deloma pod vplivom starih, deloma pa novih socializacijskih konceptov. Po deležu cerkveno vernih (TIP C) najmlajši sicer zaostajajo za povprečjem, vendar ne bistveno (tabela 12/B). 215 Tabela 12: Notranja religioznost in socio-demografske spremenljivke 216 Datoteka TIPA (nereligiozni) TIP B (avtonomno religiozni) TIP C (cerkveno religiozni) Skupaj A) Spol Moški SLO nad 18 52,6% 27,2% 20,2% 460-100% SLO 18-65 53,5% 27,0% 19,5% 441-100% 7 DRŽ. 18-65 55,0% 22,3% 22,8% 3423-100% Ženske SLO nad 18 43,7% 29,4% 26,9% 551-100% SLO 18-65 45,4% 30,7% 23,9% 456-100% 7 DRŽ. 18-65 43,6% 25,9% 30,5% 3577-100% B) Starost 18-29 SLO nad 18 50,9% 30,3% 18,9% 228-100% 7 DRŽ. 18-65 53,3% 21,1% 25,7% 1964-100% 30-44 SLO nad 18 53,1% 26,4% 20,5% 292-100% 7 DRŽ. 18-65 50,5% 23,3% 26,2% 2469-100% 45-54 SLO nad 18 48,0% 27,4% 24,6% 175=100% 7 DRŽ. 18-65 49,9% 25,2% 24,9% 1304-100% 55-65 SLO nad 18 41,9% 33,1% 25,0% 172=100% 7 DRŽ. 18-65 39,3% 29,6% 31,1% 1262-100% 66 + SLO nad 18 7 DRŽ. 18-65 37,1% 25,7% 37,1% 140=100% C) Izobrazba Osnovna šola SLO nad 18 28,2% 35,6% 36,3% 284-100% ali manj SLO 18-65 33,3% 36,8% 29,9% 204-100% 7 DRŽ. 18-65 32,4% 33,1% 34,4% 1261=100% Strokovna, SLO nad 18 45,9% 32,5% 21,6% 255=100% poklicna šola SLO 18-65 43,6% 34,7% 21,8% 225-100% 7 DRŽ. 18-65 55,0% 22,5% 22,5% 1936-100% Srednja šola SLO nad 18 59,6% 23,4% 17,1% 334=100% z maturo SLO 18-65 59,2% 23,6% 17,2% 314-100% 7 DRŽ. 18-65 51,0% 22,4% 26,6% 2576-100% Višja, SLO nad 18 59,8% 19,7% 20,5% 127-100% visoka šola SLO 18-65 58,1% 20,5% 21,4% 117-100% 7 DRŽ. 18-65 52,7% 21,5% 25,8% 1211-100% Skupaj SLO nad 18 47,2% 28,7% 24,1% SLO 18-65 48,8% 29,2% 22,0% 7 DRŽ. 18-65 49,1% 24,2% 26,7% Vpliv starosti na izražanje religioznosti smo analizirali tudi na podlagi faktorskih vrednosti (faktor 1 - nerotiran; x za starostne skupine - tabela 13). Tabela 13: Izražanje religioznosti po starostnih skupinah (faktor 1; povprečje za starostne skupine) Starostne skupine (povprečje) Slov Sedem držav - 18 do 29 let -,28 -06 - 30 do 44 let -,29 -03 - 45 do 54 let -,20 -04 - 55 do 65 let -,13 ,21 Skupaj -24 ,00 Iz prikaza lahko razberemo, da v opazovanih sedmih državah (skupaj) negativna zveza med izražanjem religioznosti in starostjo še vedno prevladuje, čeprav neizrazito. Ta ugotovitev velja bolj ali manj za vse nacionalne vzorce. Izobrazba. Iz tabele 12/C je mogoče ugotoviti, da je zveza med pripadnostjo trem skupinam na razsežnosti notranje religioznosti ter pripadnostjo izobrazbenim skupinam pričakovana in potrjena. Osnovnošolsko izobraženi anketiranci so dosti pogosteje razvrščeni med vernike (tipa C in B) kot med nevernike (tip A); in obratno: anketiranci z višjo izobrazbeno stopnjo se pogosteje razvrščajo med nevernike kot med vernike. Preizkus s srednjimi vrednostmi potrdi, da uvrstitev na razsežnosti notranje religioznosti značilno upada z naraščanjem stopnje izobrazbe. To velja za vzorec sedmih držav in tudi za vse posamične nacionalne vzorce. Na slovenskem vzorcu opazimo značilen premik med osnovnošolsko in poklicno izobraženimi in med poklicno izobraženimi in srednje izobraženimi, medtem ko med srednje izobraženimi in visoko izobraženimi razlik ni. Preizkus notranja religioznost z drugimi kazalci religioznosti Za potrjevanje koncepta notranje religioznosti je pomemben preizkus z alternativnimi kazalci religioznosti. Kot smo pokazali na začetku, je v konceptu raziskave Aufbruch (1997) vrsta uporabnih kazalcev religioznosti, na tem mestu pa se omejimo le na dva: (a) izjava o religioznosti (V198) (b) verska praksa - udeleževanje verskih obredov (V197) V vseh zgornjih primerih gre za alternativne spremenljivke znotraj istega širšega koncepta, namreč raziskovanje pojava religioznosti v vsej njegovi celovitosti in mnogoplastnosti. Preizkus nove razsežnosti notranje religioznosti s temi spremenljivkami poteka ob domnevi, da gre v bistvu za kopičenje vzporednih znakov. Pri tem gre brez dvoma tudi za širitev in poglabljanje opazovanja pojava religioznosti. Sicer pa je prav, da pričakovano povezanost vključenih novih spremenljivk religioznosti z dimenzijo notranje religioznosti pojasnimo posamič: (a) Izjava o vernosti, religiozna samoopredelitev: vprašanje, prikazano v tabeli 14, je od anketirancev terjalo samoopredelitev na lestvici religioznosti. Z lestvico je bila merjena moč religioznosti. Anketiranci v 10 državah so tako odgovarjali na vprašanje "Ne glede na to, ali hodite v cerkev ali ne, ali bi zase rekli, da ste...?" Sledila je lestvica odgovorov, ki je z dobljenimi rezultati za Slovenijo in vseh sedem držav skupaj prikazana v tabeli 15. Tabela 14: Notranja religioznost in izjava o vernosti (Q198) 218 Datoteka TIPA TIP B TIP C Skupaj izrazito neveren SLO nad 18 97,0% 3,0% 101-100% SI.O 18-65 96,6% 3,4% 88-100% 7 DRŽ. 18-65 82,1% 8,1% 9,8% 990=100% bolj neveren SI.O nad 18 93,6% 4,8% 1,6% 125-100% SI.O 18-65 93,0% 5,2% 1,7% 115-100% 7 DRŽ. 18-65 75,9% 16,5% 7,6% 834-100% niti veren niti neveren SI.O nad 18 68,6% 25,7% 5,7% 261-100% SI.O 18-65 69,6% 25,7% 4,8% 230-100% 7 DRŽ. 18-65 74,6% 18,0% 7,4% 1288-100% še kar veren SLO nad 18 17,4% 44,3% 38,3% 447=100% SLO 18-65 17,2% 46,2% 36,6% 377-100% 7 DRŽ. 18-65 26,0% 37,1% 36,9% 2738-100% zelo močno veren SLO nad 18 1,6% 15,9% 82,5% 63-100% SLO 18-65 2,3% 13,6% 84,1% 44-100% 7 DRŽ. 18-65 22,9% 19,6% 57,5% 1035-100% Skupaj SLO nad 18 47,4% 28,5% 24,1% 997-100% SLO 18-65 48,9% 29,0% 22,0% 854-100% 7 DRŽ. 18-65 48,7% 24,3% 27,0% 6885-100% Tabela 15: (Osebno) religiozno samoopredeljevanje anketirancev v desetih državah (v %) Izrazito, oz. bolj neverni (1,2) Niti verni, niti neverni (3) Še kar verni (4) Zelo močno verni (5) Srednja vrednost Vzhodna Nemčija 55 19 23 2 2.34 Hrvaška 11 13 43 34 3-92 Litva 8 25 61 6 3.62 Poljska 6 20 54 20 3.85 Romu nija 18 19 51 12 3.53 Slovaška 27 19 14 11 3.14 Slovenija 23 27 44 5 3.20 Češka 56 17 21 6 2.40 Ukrajina 26 16 50 7 3.18 Madžarska 34 12 37 17 3.15 Skupaj 10 držav 27 18 43 12 3.26 Iz pregleda v tabeli 15 izhaja, da se v povprečju desetih držav dobra četrtina vseh (27 %) opredeljuje kot nereligioznih in dobra polovica vseh (55%) kot še kar vernih oz. zelo močno vernih (slednjih 12%); slaba petina respondentov pa ostaja neopredeljena. Glede na samoopredelitev po stopnji religioznosti izstopajo anketiranci iz Hrvaške in za njimi iz Poljske ter Litve z nadpovprečno visokim deležem religioznih in na drugi strani anketiranci iz nekdanje Vzhodne Nemčije in Češke s prevladujočim deležem nereligioznih; Slovenija in Madžarska sta nekako v sredi med skrajnima skupinama. Posebej si oglejmo Slovenijo. Glede na delež zelo močno vernih (5 %) se uvršča skupaj z anketiranci iz nekdanje Vzhodne Nemčije (2 %) ter Čehi, Ukrajinci in Litvanci (6-7 %) v spodnji del lestvice. Daleč pred vsemi prednjačijo Hrvati (34 %) in Poljaki (20 %), sledijo pa jim že Madžari (17 %). Med slovenskimi anketiranci najmočneje izstopa opredelitev "še kar verni" (44 %), najvidneje, glede na vse druge države pa izstopa opredelitev "niti verni niti neverni" (27 %). Preostali (23 %) se opredeljujejo bodisi kot "izrazito neverni" (10 %) bodisi kot "bolj neverni" (13 %). Preizkus s tipologijo notranje religioznosti (tip A, B, C) razkriva obseg neskladnosti opredeljevanj anketirancev. Seveda lahko pričakujemo, da se bo večji del tistih, ki sprejemajo večino krščanskih verovanj, opredelil kot "zelo močno verni" oz. "še kar verni". Zelo verjetno je tudi, da se bo pokazalo, da večji del tistih, ki so se tako subjektivno opredelili, sprejema večino krščanskih verovanj - vendar ne vsi. Odstopanja bodo bolj ali manj značilna in še posebej izrazita pri anketirancih v mediarnih položajih. Seveda tudi v tem primeru velja predpostavka o pozitivni povezanosti z notranjo religioznostjo: anketiranci, ki se sami opredeljujejo kot (sploh) nereligiozni, so uvrščeni pretežno v tip A, medtem ko so anketiranci, ki se opredeljujejo kot zelo religiozni, pretežno uvrščeni v tip C. Analiza kaže na značilna odstopanja pri vzorcu sedmih držav, saj je med zelo vernimi v tip A (nereli- giozni) uvrščena kar slaba četrtina respondentov iz te skupine oz. med (sploh) nereligioznimi kar dvanajstina ali več v tipa B in C. Za slovenski vzorec ta odstopanja niso značilna in so zgolj izjema. V glavnem pa se tudi v tem primeru potrdi smiselnost tridelne tipologije notranje religioznosti, kar lepo ponazarja prehodna skupina samoopredeljenih (niti verni niti neverni). Za to skupino velja, da je več kot v dveh tretjinah primerov uvrščena v tip A, v četrtini vseh primerov v tip B, medtem ko se v tip C uvršča le z majhnim deležem (okoli 5 %). (b) Religijska praksa - udeleževanje verskih obredov. Tomka in Zulehner (1999, 2000) opredelita osebno religioznost s pomočjo dveh razsežnosti: z osebno religioznostjo oz. verovanjem ter religijsko prakso. Pri slednji gre za osebno religijsko prakso oz. za udeleževanje dogajanja v religiozni skupnosti, torej predvsem za obiskovanje verskih obredov. Glede udeleževanja verskih obredov v različnih cerkvah veljajo različna pravila, ki pa so v katoliški cerkvi še posebej jasno določena: velja namreč stroga obveza udeleževanja nedeljskih verskih obredov. Med katoliškimi verniki po eni ter protestantskimi in pravoslavnimi po drugi strani lahko pričakujemo značilne razlike. Pri slednjih namreč obveznost udeleževanja nedeljske maše ni tako ostro določena. Na vprašanje: "Če ne upoštevate porok, pogrebov in krstov, kako pogosto se udeležujete verskih obredov v cerkvi?" smo dobili odgovore, ki kažejo, da je na ravni sedmih držav nekako petina (19.8 %) takih, ki redno tedensko ali pogosteje obiskujejo verske obrede. Dalje, slaba sedmina vseh (13-8 %), ki obiskujejo nedeljske obrede vsaj enkrat mesečno, četrtina vseh (24.7 %), ki obrede obiskujejo večkrat v letu, ob velikih praznikih, šestina vseh (16.5 %), ki verske obrede obiskujejo še redkeje, in četrtina vseh (25.1 %), ki se verskih obredov sploh ne udeležujejo. Glede na omenjeno normo udeleževanja verskih obredov v krščanskih verskih skupnostih in razlik med njimi lahko pričakujemo značilne razlike glede rednega udeleževanja verskih obredov med opazovanimi sedmimi državami. Tako je, denimo, največ rednih obiskovalcev (tedensko ali pogosteje) med prebivalci Poljske (53.3 %), Slovaške (33.3 %) in Hrvaške (25 %), sledijo pa Slovenija (20.3 %), Madžarska (13.6 %), Litva (10.5 %) in na zadnjem mestu Češka (8.9 %). Med opazovanimi desetimi državami za Češko zaostajata še Ukrajina (7.9 %) in nekdanja Vzhodna Nemčija (3-1 %), medtem ko je v Romuniji kljub prevladujočemu pravoslavju udeleževanje verskih obredov značilno višje (25.3 %)• Skladno s tem so opazne razlike v deležih abstinentov (nikoli, redkeje kot ob velikih praznikih). Med opazovanimi sedmimi državami na prvo mesto stopa Češka s tremi četrtinami abstinentov (74.4 %), za njo že bistveno zaostaja Madžarska z dobro polovico (54.6 %) abstinentov, nato pa Slovaška (39.2 %) in Slovenija (38.8 %) z okoli dvema petinama, Hrvaška (28.1 %) in Litva (27.7 %), medtem ko je abstinentov verskih obredov na Poljskem le slaba dvanajstina (7.9 %)• Tabela 16: Notranja religioznost in obiskovanje verskih obredov (Q197) Datoteka TIP A TIP B TIP C Skupaj Nikoli SLO nad 18 86,0% 10,7% 3,3% 243-100% SLO 18-65 85,9% 11,3% 2,8% 213=100% 7 DRŽ. 18-65 89,6% 7,9% 2,5% 1669-100% Redko SLO nad 18 66,9% 26,1% 7,0% 142=100% SLO 18-65 69,1% 26,0% 4,9% 123-100% 7 DRŽ. 18-65 71,5% 18,5% 10,0% 1028-100% večkrat na leto, SLO nad 18 49,3% 38,0% 12,8% 274-100% ob velikih praznikih SLO 18-65 49,6% 37,6% 12,8% 242=100% 7 DRŽ. 18-65 50,6% 30,6% 18,8% 1651=100% najmanj enkrat SLO nad 18 23,8% 41,0% 35,2% 122-100% mesečno SLO 18-65 24,1% 41,1% 34,8% 112=100% 7 DRŽ. 18-65 21,4% 39,5% 39,2% 983=100% tedensko, enkrat SLO nad 18 5,8% 31,1% 63,1% 225=100% ali večkrat SLO 18-65 6,3% 33,1% 60,6% 175=100% 7 DRŽ. 18-65 9,1% 28,9% 62,0% 1593=100% vsak dan, enkrat SLO nad 18 100,0% 3-100% ali večkrat SLO 18-65 100,0% 1-100% 7 DRŽ. 18-65 18,8% 81,3% 48=100% Skupaj SLO nad 18 47,7% 28,4% 23,9% 1009=100% SLO 18-65 49,2% 29,0% 21,8% 866=100% 7 DRŽ. 18-65 49,1% 24,2% 26,8% 6972=100% Povezanost med notranjo religioznostjo in udeleževanjem cerkvenih oz. verskih obredov je podana in značilna (glej tabelo 16). Tako med vsakotedenskimi obiskovalci cerkvenih obredov močno prevladujejo cerkveno religiozni, medtem ko med neobiskovalci cerkvenih obredov še izraziteje nereligiozni anketiranci. Skladno s svojo avtonomno religioznostjo se anketiranci tipa B pretežno uvrščajo med priložnostne (večkrat letno, enkrat mesečno) obiskovalce cerkvenih obredov. Značilno pa spet izstopa, da del cerkveno religioznih (tip C) ne obiskuje verskih obredov redno tedensko, ampak redkeje, le priložnostno, pa tudi dejstvo, da del nereligoznih - in to kar značilen del - obiskuje verske obrede ob večjih praznikih oz. priložnostno. Vse to dodatno pritrjuje ugotovitvi, da je pojav nereligioznosti večplastno prehoden in močno socialno in kulturno določen, medtem ko se del vernih sprošča cerkvenih obvez in iz kozmosa krščanskih verovanj pripravlja svoje osebne izbire, svoje lastne religijske koncepte. Značilno izstopa tudi dejstvo, da neverni deloma vstopajo tudi v religijski in kulturni prostor cerkve in se sicer iz različnih nagibov udeležujejo cerkvenih obredov. Tako smo ponazorili povezanost med spremenljivko notranja religioznost in nakazanimi alternativnimi spremenljivkami religioznosti (na podlagi obeh slovenskih vzorcev in na vzorcu sedem držav skupaj). Preizkus povezanosti je pokazal, da so zveze podane in značilne. Pokazalo pa se je tudi, da te povezave v posameznostih niso vselej dosledne in da so pogosto tudi protislovne. Ob tehtanju, kateri od obeh spremenljivk religioznosti, namreč posamičnim ali novi kompleksni razsežnosti notranje religioznosti pripišemo težo, se odločamo za slednjo. Pri tem pa se zastavlja vprašanje, kaj vpliva na to, da posamezniki, ki ne sprejemajo osnovnih izrazov krščanskega verovanja itd. v odgovoru na neposredno vprašanje zatrdijo, da so bolj (ali manj) verni. Kaj vpliva na to, da posamezniki, ki izražajo verovanje v boga ali ki so cerkveno aktivni itd., hkrati ne sprejemajo osnovnih izrazov krščanskega verovanja? In obratno, da posamezniki - sicer mnogo manj pogosto - sprejemajo večino ali vse oblike verovanj, izjavljajo, da sploh niso verni, da ne verujejo v boga, itd.? Ali gre predvsem za protislovnost v naravi religijske zavesti ali na to vplivajo kake druge, zunanje okoliščine? Brez dvoma oboje hkrati. Del nakazanih protislovij pa je posledica omejenih metodoloških okvirov, v katerih je potekala raziskava. Kljub vsemu se pokaže, da se anketiranci v vseh državah na razsežnosti notranje religioznosti glede na alternativne spremenljivke religioznosti v največji meri uvrščajo pravilno. Vsi preizkusi potrdijo, kot smo že ugotovili, da so zveze med notranjo religioznostjo in uvedenimi spremenljivkami religioznosti intenzivne, da se potrditve kopičijo in da so zveze izrazite in značilne. Uporabnost razsežnosti notranje religioznosti je tudi s tem potrjena. Pojav religioznosti v Sloveniji in šestih srednje- in vzhodnoevropskih državah - poizkus nove tipologije Po vseh prikazanih analizah lahko na podlagi nove razsežnosti notranje religioznosti podamo opis stanja religioznosti v vzhodno- in srednjeevropskih državah. Razsežnost vsebuje tri osnovne tipe (ne)religioznosti, namreč, tip A -nereligiozne, tip B - avtonomno religiozne (ali prehodni tip) in tip C - cerkveno religiozne. Na začetku tega sestavka smo že pokazali, kako se na tej razsežnosti razvršča Slovenija v primerjavi z državami Vzhodne in Srednje Evrope. Za Slovenijo smo ugotovili, da od srednje- in vzhodnoevropskega povprečja značilno odstopa s povečanim deležem nevernih in značilno manjšim deležem vernih obeh tipov. V tabeli 17 pa je pregled členitve religioznosti za vseh sedem opazovanih držav za vsako posebej. Če Slovenijo primerjamo s preostalimi šestimi državami, vidimo, da se skupaj s Češko in Madžarsko uvršča v skupino držav z nizko stopnjo cerkvene religioznosti. Na nasprotnem polu sta Poljska in Hrvaška, ki ju označuje visok delež cerkveno religioznih. Vmes pa se znajdeta Slovaška in Litva. Tabela 17: Nova spremenljivka: Notranja religioznost v sedmih državah Vzhodne in Srednje Evrope Država TIPA TIP B TIP C Hrvaška 30,6% 29,8% 39,6% Litva 40,9% 29,2% 29,9% Poljska 21,3% 34,1% 44,6% Slovaška 48,7% 23,3% 28,0% Slovenija 60,1% 21,2% 18,7% Češka 76,8% 11,9% 11,3% Madžarska 65,5% 19,7% 14,9% Skupaj 49,1% 24,2% 26,7% Tudi na tej ravni smo opravili preizkus in potrditev nove razsežnosti notranje religioznosti. Preizkus smo opravili tako, da smo za vsako od sedmih držav in za vse skupaj (slika 2) preverili skladnost uvrstitev enot v tipologijo A - C še z razporejanjem srednjih vrednosti uvrščenih skupin (faktor 1 nerotiran; 15 trditev, ki so vključene v tri obravnavane koncepte). Rezultat preizkusa, ki je prikazan v tabeli 18, pokaže visoko skladnost (za vsako od sedmih držav) med tipologijo in srednjimi vrednostmi (faktorja 1) za tipe A - C. Vidi se tudi, da so razlike v posameznih državah večje, kar še posebej velja za Češko. Tomka in Zulehner (1999) sta v obdelavi in analizi gradiva iz iste raziskave na ravni vseh desetih vključenih držav, raziskujoč religioznost prebivalstva, prišla do podobnih ugotovitev. V postopku strnjevanja posamičnih empiričnih podatkov sta oblikovala dvanajst novih razsežnosti, ki pokrivajo celoten vsebinski obseg raziskave religioznosti. V naslednjem koraku sta jih vključila v faktorsko analizo, ki je izoblikovala dva faktorja, torej dve novi celoviti razsežnosti. Prvo sta poimenovala kot "socioreligioznost", drugo pa kot "posledice religije". "Socioreligioznost" je vsebinsko mnogo širša kot v naši analizi izoblikovane razsežnosti religioznosti, saj poleg vseh izrazov verovanj vključuje še religijsko prakso, vse oblike povezanosti z religijo, religijsko izkušnjo, smisel religioznosti itd. To, kar je v okviru presoje uporabnosti nove razsežnosti religioznosti in njene tričlene tipologije pomembno, je porazdelitev enot, torej ugotavljanje razsežnosti pojava. Členitev indeksa "socioreligioznost" daje naslednji rezultat: zelo šibka 15 %; šibka 27%; močna 48 %; zelo močna 10 %. Slika 2: Notranja religioznost - potrditev tipologije (A, B, C) s srednjimi vrednostmi faktorja 1 po državah 1,5 hrv ut pol slk slo Češ mad Dobljen izid seveda ni neposredno primerljiv s porazdelitvijo pri razsežnosti "notranja religioznost" (tip A, B, C), saj Tomka-Zulehner v analizo vključujeta tudi anketirance iz nekdanje NDR ter Romunije in Ukrajine, torej ene države z izrazito nizkim in dve državi z izrazito visokim religijskim statusom. Njuna analiza med močno oz. zelo močno religiozne uvrsti 58 % vzorca zajetih desetih držav, preostalih 42 % pa med nizko oz. zelo nizko socioreligiozne. Tabela 18: Notranja religioznost in 7 držav - potrditev tipologije (A, B, C) s srednjimi vrednostmi faktorja 1 po državah Država Notranja Srednja Standardni N religioznost vrednost odklon Hrvaška TIPA -,78 ,35 306 TIP B ,44 ,38 298 TIP C 1,36 ,33 396 Skupaj ,43 ,96 1000 Litva TIPA -,81 ,35 409 TIP B ,34 ,37 292 TIP C 1,28 ,35 299 Skupaj ,15 ,95 1000 Poljska TIPA -,72 ,37 213 TIP B ,39 ,38 341 TIP C 1,32 ,33 446 Skupaj ,57 ,86 1000 Slovaška TIPA -,92 ,33 487 TIP B ,34 ,38 233 TIP C 1,35 ,35 280 Skupaj ,01 1,03 1000 Slovenija TIPA -,86 ,32 601 TIP B ,25 ,34 212 TIP C 1,24 ,37 187 Skupaj -,24 ,90 1000 Češka TIPA -1,02 ,27 768 TIP B ,26 ,33 119 TIP C 1,33 ,38 113 Skupaj -,60 ,86 1000 Madžarska TIPA -,87 ,32 655 TIP B ,27 ,37 197 TIP C 1,31 ,37 149 Skupaj -,32 ,88 1000 Skupaj TIPA -,89 ,33 3439 TIP B ,34 ,37 1692 TIP C 1,32 ,35 1870 Skupaj ,00 1,00 7000 225 Z našo tipologijo notranje religioznosti pa smo na ravni vzorcev sedmih držav prišli do razmerja 51 : 49, če med religiozne štejemo vse enote, ki so se uvrstile v tip C (cerkveno religiozni) in tip B (avtonomno religiozni). Na podlagi Tom-ka-Zulehnerjeve analize se na indeksu socioreligioznosti države razvrščajo takole: najvišje Poljska, nato Hrvaška, ki ji sledita Litva in Slovaška, nato pa Slovenija, Madžarska in Češka. Uvrstitev držav na lestvici socioreligioznosti je povsem enaka uvr- stitvi na podlagi tipologije notranje religioznosti. Enaka je tudi razvrstitev glede na delež nereligioznih (tip A). Tako navedbe iz Tomka-Zulehnerjeve analize samo dodatno potrjujejo utemeljenost uporabe razsežnosti notranje religioznosti. Vrnimo se torej k našim podatkom. Ugotovimo lahko, da se vprašani v sedmih državah pri notranji religioznosti razvrstijo nekako pol na pol na religiozne in nereligiozne. Nereligiozni so sora zmerno trdna skupina, ki jo nasploh označuje nizko sprejemanje krščanskih verovanj, z izjemo verovanja v boga in dušo, torej dveh oblik krščanskih verovanj, ki sta sicer neznatno, vendar tudi v tej skupini prisotni. Religiozni vidno razpadejo na dve podskupini, nekako na dve polovici, pri čemer je nekaj več (26.7 %) vseh anketirancev uvrščenih v kategorijo cerkveno religioznih (tip C), nekaj manj (24.2 %) pa v kategorijo avtonomno religioznih (tip B). Odstopanja po državah so statistično značilna in pretežno skladna s pričakovanji. Skladno s tem je na vrhu lestvice religioznosti Poljska, ki izkazuje 44.6 % cerkveno religioznih, sledi pa ji Hrvaška, kar je bolj presenetljivo,19 in šele za njo se uvrstita Litva in Slovaška; na drugem polu te lestvice so Slovenija, Madžarska in Češka, torej tri države, v katerih prevladujejo uvrstitve med nereligiozne (tip A) v obsegu od 60 do 77 %. Skrajnosti sta dve sosednji državi, namreč Poljska s skoraj 79 % religioznega prebivalstva in Češka s skoraj 77 % nereligioznega prebivalstva. * * * 226 Glede na velike razlike v stopnji religioznosti v opazovanih sedmih državah, ki jih v celoti potrjuje tudi preizkus z alternativnimi razsežnostmi religioznosti, se lahko vprašamo, kaj jih povzroča. Seveda se zavedamo omejenih možnosti objektivnega raziskovanja pojava religioznosti. Te se deloma kažejo v raziskovalnem "dimenzioniranju" pojava. Hkrati pa ne dvomimo, da je rezultat, do katerega smo prišli, spoznavno pomemben, torej da dokaj pristno prikazuje pojav religioznosti. Razlike med državami po stopnji odmerjene religioznosti so tako velike, da jih lahko pojasnjujemo le v povezavi z različnimi družbenimi, političnimi in kul-turno-religijskimi razmerami in razvojem teh družb. Vseh sedem držav pripada skupini t. i. "srednje- in vzhodnoevropskih" držav, torej gre za države t. i. komunističnega izvora; za vseh sedem držav velja, da so v zadnjega pol stoletja pripadale istemu tipu politične in družbenogospodarske ureditve; za štiri od teh držav celo velja, da so se razvijale znotraj dveh skupnih držav, namreč Češka in Slovaška znotraj Češkoslovaške republike, Slovenija in Hrvaška pa znotraj Jugoslavije; za vse te države velja tudi, da je v njih delovala bolj ali manj izrazita ideološka represija in da je bilo omejeno svobodno izražanje vere; v večini gre tudi za države znotraj t. i. vzhodnega bloka, ki jih je označevala visoka stopnja zaprtosti do Zahoda itd. Ob vsem tem pa gre vendarle za sedem držav z izrazitimi posebnostmi in značilnostmi v kulturnozgodovinskem in političnem razvoju - in torej za sedem izrazito " Glede na podatke o stanju religioznosti na Hrvaškem sredi osemdesetih let in pred tem, ko je na podlagi povpraševanja o osebni vernosti Hrvaška izrazilo zaostajala za Slovenijo, prehitevala pa jo je v izražanju civilne religioznosti. različnih držav. To se kaže tudi v religijskih tradicijah teh držav,'1' ki se med seboj močno razlikujejo, kot med Slovenijo in Hrvaško in še posebej med Češko in Poljsko kot skrajnostima. Ali torej ni enoten političnosistemski okvir: avtoritaren, enostrankarski, komunistični sistem tista skupna določilnica, ki je vplivala na oblikovanje oz. omejevanje izražanja religijske zavesti prebivalstva teh držav? Odgovor ni enostaven, pa vendarle je prej nikalen. Očitno pol stoletja delovanja komunističnega sistema v Vzhodni Evropi ni zabrisalo kulturnih sledov, vzorcev, tradicij, vrednotenj, ki se v desetletju po njegovem razpadu spet polno izražajo. Ta sistem ni bil le nedemokratičen, gospodarsko neuspešen, temveč je bil očitno tudi ideološko neuspešen, oz. je bila njegova "uspešnost" v različnih državah in v različnih druž-benokulturnih in političnih razmerah bistveno različna. Glede na izsledke primerljivih raziskav religioznosti v državah Zahodne Evrope si dovolimo sklepati, da bi skupna uvrstitev zahodnoevropskih in vzhodnoevropskih dežel pri razsežnosti notranje religioznosti pokazala, da se zahodnoevropske države pri tem ne bi razvrščale bistveno drugače kot vzhodnoevropske - namreč diferencirano. Potrdila bi, da uvrščanje držav določajo predvsem njihove zakoreninjene družbeno-kulturne strukture po eni strani ter dinamika družbenorazvojnih procesov in glo-balizacija v njih po drugi. Krščanske verske skupnosti in cerkve se torej bolj, kot se zdi na podlagi površnega presojanja, spopadajo z istimi civilizacijsko-kulturnimi problemi tako na zahodu kot tudi na vzhodu Evrope. LITERATURA Beckford, J. in Luckmann, Tli. (ur.) (1989): The Changing Face of" Keligion, I.ondon (Sage). Boss-Nuennig (1972): Dimensionen der Religiositat, Zu Operationalisierung und Messung religioser Kinstellungen, Mainz-Munchen (Kaiser-Griinevvald). Mere, Sergej ct. ali. (1992): Uvod v sociologijo, Ljubljana (Uradni list). Flere, Sergej; Kerševan, Marko (1995): Religija in (sodobna) družba, Uvod v sociologijo religije, Znanstveno in publicistično središče, Zbirka Alfa 1/95, Ljubljana. Inglehart, Ron (1998): Modernisierung und Postmodernisierung. Kulturcller, vvirtschaftlich-er und politiseher Wandel in 43 Gesellschaften, Frankfurt. Kerševan, Marko (1975): Religija kot družbeni pojav, Mladinska knjiga, Ljubljana. Kerševan, Marko (1992): Vstop v krščanstvo drugače, CZ, Ljubljana. King, M.; Hunt, R. (1969): "Measuring the religious variable", Journal for the Scientific Study of Religion, 8. Klages, Helmut (1984): Wertorientierungen im Wandel. Ruckblick, C,egenwartsanalyse, Prognosen, Ncw York. Krošl, J. (1973): Uvod v pastoralno sociologijo, Mohorjeva družba, Celje. Ktinzlen, G. (1994): Der Neue Mensch, Zur sakularen Religionsgeschichte der Moderne, Munchen. Le Bras, G. (1955/56): Etudes de Sociologie Religieuse, I-II, Pariš. Luckmann, Thomas (1991): Die unsichthbare Religion, Frankfurt (Suhrkamp). Smrke, M. (1996): Religija in politika spremembe v deželah prehoda. Znanstveno publicistično središče, Ljubljana. Martin, David (1978): A General Theory of Scculari/ation, New York. Pantič, Dragomir (1988): Klasična i svetovna religioznost, Socijalno-psihološko istraživanje stanovnika beogradskog regiona, Univerzitet u Beogradu, Institut društvenih nauka, Centar za politikološka istraživanja i javno mnenje, Beograd. Pollack, Detlef (1998): Religioser Wandel in Mittel- und Osteuropa, in: Religioser Wandel in den postkommunistischcn Landern Ost- und Mitteleuropas, Wur/.hurg. Rode, Franc.; Roter, Zdenko (ur.) (1984): Science and Faith, Ljubljana-Rim. Roter, Zdenko (1973): Cerkev in sodobni svet, Razvoj katoliškega nauka o socializmu, komunizmu, marksizmu in ateizmu, Misel in čas, Cankarjeva založba, Ljubljana. Roter, Z.; Kerševan, M. (1982): Vera in nevera v Sloveniji. Cerkvena religioznost, Obzorja, Maribor. Smrke, Marjan (1996): Religija in politika, Spremembe v dežalah prehoda, Znanstveno in publicistično središče, Zbirka Forum 4/96, Ljubljana Tomka, Miklos; Maslauskaite Au.šra mit Navickas, Andrius; Toš, Niko und Potočnik, Vinko (1999): Religion und Kirchen in Ost (Mittel) Huropa: Ungarn, Litauen, Slowenien, (Gott nach dem Kommunismus). Ostfildern: Schwabenverlag. Tomka, Miklos; Zulehner, Paul. M. (1999): Religion in den Reformlandern Ost(Mittel)Huropas, Ostfildern. Tomka, Miklos; Zulehner, Paul. M. (2000): Religion im gesellschaftlichen Kontext Ost(Mittel)Huropas, (Gott nach dem Kommunismus). Ostfildern: Schvvabenverlag. Vrcan, Srdjan (1986): Od krize religije do religije krize, Školska knjiga, Zagreb. Zulehner, Paul, M. (1991): Vom Untertan zum Freihcits Ktinstlaler. Religion im Leben der Osterreicher 1970-1990, Herder, Wien. Zulehner, Paul, M.; Den/., Hcrmann (1993): Wie iairopa lebt und glaubt, Europaische Wertestudie, Patmos Verlag Dtisseldof. Milan BALAŽIC* POLITOLOGIJA, ZNANOST, PSIHOANALIZA, RESNICA IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Povzetek Znanstveni diskurz je oblikovan kot paranoja. Potlačitev in molk Boga govorita skozi znanstveno pisanje. Načeloma je subjekt znanosti izključen in šele z izkustvom manka v Drugem dosežepost-fantazmatski odnos do objekta znanosti. Politologija je kot koristna vednost način obstoja teorije v kapitalistični družbi. Psihoanaliza z vpisom subjekta cilja na resnico, čeprav se tudi sama lahko sprevrže v Gospodarjevo terapijo prilagajanja. Polje politične znanosti kot zgodovinske vednosti je politična realnost, polje psihoanalize kot "ne-zgodovinske" je logika nezavednega. Iz povezave vednosti in resnice nastajajo revolucije. Ključni pojmi: politologija, znanost, psihoanaliza, resnica. Hegel je bil tisti, ki je skoz tezo, da je treba substanco dojeti kot subjekt, presegel prag t.i. "spoznavnega fetišizma", osrediščenega - mutatis mutandis - okrog utelešanja računa spoznavanja kot razkrivanja nečesa že danega, kot prodiranja do "ravnodušne" substancialne vsebine. Iz kritike tega "naivnega" sloga potegne sklep o spoznanju kot konstitutivnem za svoj predmet, vnaprej vštetega v predmet, ki le-tega spremeni, preoblikuje in proizvede v obliki, v kateri je spoznan - pot do resnice je obenem dogajanje in del same resnice. Ta heglovski motiv najdemo tudi pri G. Bachelardu - od kogar Lacan jemlje posamezne elemente epistemologije -ko pretanjeno dokazuje, da prepoznavanje "elementov kopernikanske revolucije v... delu znanstvenega preciziranja.... natančnosti ne označuje objekt, marveč metoda" (Bachelard, 1971: 126), ki je sposobna reči ne (naslov enega izmed Bachelardovih del: "La philosophie du non") tradicionalni filozofski refleksiji, da bi zagotovila teoretsko dognanje "fakturna..., da novo izkustvo reče ne staremu, saj drugače povsem očitno ne gre za novo izkustvo" (Bachelard, 1971: 122). V znanosti - ta je edina usposobljena potegniti svoje lastne meje, ki pa jih z zarisovanjem že prekoračuje - poteka konstituiranje znanstvenega predmeta kot proces rekonstrukcije resnice/realnosti in je podvrženo zakonu "luči, ki vzpostavlja temo": * Dr. Milan Balažic, docent na Fakulteti za družbene vede. "Vduhu danih ovir poduliovljenja... se za znanstvenika spoznanje dviga iz neznanja kot luč iz teme. Ne vidi pa, da je neznanje splet pozitivnih, trdovratnih, povezanih zmot..., da je duhovna tema strukturirana, in da mora zato sleherno pravilno objektivno spoznanje pogojevati korekturo objektivne zmote" (Bachelard, 1971:158,120). To pa nas že pripelje do temeljnega zastavka, da diskurza znanosti ni brez zunanjosti, da je gosto obmejen z dvojno negacijo, dajajočo polju znanstvenega diskurza določeno pozitivnost - kot uveljavlja J.-A. Miller v svojem tekstu "Dejavnost strukture", "znanstvenega diskurza ne prizadeva preprost manko, toda manko manka je tudi manko": "Manko manka pušča v slehernem znanstvenem diskurzu prostor za spregled, za ideologijo, ki ga spremlja, ne da bi mu notranje pripadala: v znanstvenem diskurzu kot takem ni utopičnega elementa. To bi lahko ponazorili z dvema prostoroma, ki sla drug nad drugim, med njima pa ni nikakršnega prešitka (point de capiton), drug ne more zdrsniti (lapsus) v drugega. Zaprtje znanosti je potemtakem zaprto (clos) polje, ki mu, če ga gledamo od znotraj, ne vidimo nobene meje, razloči od izrinjenega (forclos) prostora. Izriv (forclusion) je druga stran zapore. Ta izraz je zadosti, da nas opozori, da je sleherna znanost strukturirana kot psihoza: izrinjeno se vrača v obliki nemožnega" (Miller, 1981:250). Na nesporno ugotovitev o psi-hotični strukturiranosti znanosti bi bilo treba navezati Lacanovo misel, kako ima znanstveni diskurz obliko paranoje: vsaka občost je vedno že "zainteresirana". Pluralizem interesnih skupin, kombiniran s teorijo demokratičnega elitizma (J. Schumpeter) in svobodno tekmo za glasove volivcev po vzoru na kapitalistični trg, predstavlja prvorazredni hit ideološke hegemonije konca 20. stoletja. Pri tem je potrebno poudariti, da se interesi ne vežejo na potrebo, temveč na željo kot "željo Drugega", objekt pomeni šele, ko drugemu nekaj pomeni, zato je interes izvorno "paranoiden" - "objektivni" pogled znanosti (tudi določene vrste politologije), abstrahirajoč od neposrednega interesa na predmetu, subjektu omogoči ločitev od potreb in identificiranje želje subjekta z željo drugega, ko predmet gleda "z očmi drugega", z očmi možnega subjekta zavisti. Toda, mar ni možno to sklicevanje na Lacana (prve etape) zapopasti po modelu razrešitve napetosti med "subjektom" in "odtujeno substanco" prek besede, s katero vzame nase subjekt svojo željo, kot da bi šlo za psihoanalitično varianto Heglove absolutne vednosti, drugače, nezaprečenega Drugega ali polja Simbolnega brez simptoma? Vnazajske Lacanove reference pokažejo na metanje zavajajoče luči: gre - ravno obratno - za vpeljavo avtonomije okrog manka zaprečenega Drugega kot možnosti absolutne vednosti oz. popolne simbolne realizacije, kajti nek manko/izostanek označevalca vedno vznikne kot ne-smisel ob nastopu smisla sredi samega gibanja simbolizaci-je. Ali drugače, heglovska absolutna vednost ne deluje kot ukinitev manka, pač pa kot prekritje dveh mankov, manka subjekta in manka v Drugem - subjekt znanosti v iskanju skrivnosti Drugega izkusi, kako je skrivnost Drugega hkrati skrivnost za samega Drugega, ko se znajde na točki izpada objet a iz Drugega, izpada pred-meta-razloga želje raziskovanja, ki poganja znanstveno dejavnost. V momentu ločitve objet a od Drugega, subjekt znanosti opazi, da objet a ne manjka zgolj njemu samemu, marveč tudi Drugemu, saj le-ta v sebi nima razloga želje. Po tem kratkem uvodu v razmerje med znanostjo in psihoanalizo, se na prvi pogled zdi, kot da se je psihoanaliza zarotila proti znanosti - ta je strukturirana kot psihoza, znanstveni diskurz ima obliko paranoje, da ne omenimo še ene presenetljive Lacanove epistemološke teze, namreč, da je struktura znanstvenega diskurza povezana z diskurzom histerije (histerija, denimo, Freuda privede do temeljne psihoanalitske strukture) - vendar pa temu še zdaleč ni tako: ne da bi skušala razvrednotiti znanstvena zavzemanja, psihoanaliza odpira prostor za resno teoretsko analizo znanstvenega pristopa, ki zahteva deseksualizacijo dojemanja sveta, porajajočo se iz dejstva, da je vsak imaginarni pomen vseskozi seksualen. J.-A. Miller pri tem vpotegne zakon govorice, po katerem je falos zmeraj tu in se -mimogrede povedano - pokaže v šalah ali spodrsljajih, znanstveni diskurz pa uhaja tej govorni zakonitosti, saj zahteva ločitev Simbolnega in Imaginarnega, označevalca in podobe ter tako terja naslonitev na označevalca, ločenega od vsakršnega imaginarnega pomena: "Pascalov stavek o tišini neskončnega prostora priča o povsem modernem čustvu, saj nebo in z njim celotno stvarstvo, pred nastopom znanosti sploh ni bilo nemo. Prav nasprotno, vesoljni prostor, nebo in stvarstvo so opevali božjo slavo in slavili veličino njegovega načrta. Šele znanstveni diskurz, ki se je začel z matematično fiziko, je svet prisilil v molk, in Lacan to strne v postavki o kateri, mislim, ne more biti dvoma, da znanost predpostavlja, da je v svetu označevalec, ki nikomur več nič ne pomeni" (Miller, 1983: 57). Sam Lacan slednji ustroj izkustva prižene v polni meri do osmislitve v svojem sedmem seminarju ("Etika psihoanalize", 1959-1960), kjer govori o diskurzu občestva/splošnega dobra, znotraj katerega imamo opraviti z učinki znanstvenega diskurza v smislu razgaljene moči označevalca kot takega: "Nenadna, izredna rast moči označevalca, diskurza, ki je vzniknil iz teh malih matematičnih znakov in se je razločil od vseh dotlej veljavnih diskurzov, postane neka dodatna odtujitev. V čem? V tem, da je to diskurz, ki po strukturi ne pozabi ničesar. Prav po tem se razloči od diskurza prve memorizacije, ki se nadaljuje v nas brez naše vednosti, od memorialnih diskurzov nezavednega, katerega središče je odsotno, katerega mesto je določeno z ni vedel, kar je pravzaprav znak tiste temeljne pozabe, kamor se umesti subjekt" (Lacan, 1988: 233) - znanstveni diskurz pa - nasprotno - izključi svojega subjekta, četudi subjekt mestoma nalomi njegovo konsistenco. Lacanovska teza je preprosto v tem, da znanstveni diskurz ni produkt subjekta, pač pa prej obratno: kot bi dejal kak heideggerjanec, človek ne drži jezika, temveč jezik človeka. Kot vemo, obstaja cel niz povsem neznanstvenih (filozofskih) praks, ki so lahko izjemno učinkovite ne glede na lastno neznanstvenost - ali morda prav zaradi tega: "Če gredo ljudje v Essalem in se goli sprehajajo po morski obali, se potem počutijo bolje, to je vsekakor učinkovito, znanstvenost pa ima svoje zelo stroge kriterije in končno ne moremo trditi, da je marksizem-leninizem znanost, če se da na podlagi njega izvesti učinkovito revolucijo, to še ni ipso facto potrditev njegove znan-stvenosti. Znanost zahteva še nekaj več, brez tega je le pragmatizem, to pa po mojem in tudi po Marxovem mnenju ni zadostna teorija znanstvenosti" (Miller, 1983: 70), znanstveni diskurz zahteva razkrajanje "konkretne realnosti" kot fantastične realnosti, meri na znanstveno spoznanje in - ali lahko rečemo kot za psihoanalizo? - na resnico. Politologija se dogaja kot politična teorija snovi (Leibnitz), imenovane država-družba, ki je sestavljena iz posameznikov. Od francoske revolucije naprej novo politično realnost konstituirajo točke-državljani, ki tvorijo državo kot nujno zlo, in svobodo, ki ni več omejena s kraljevo oblastjo, temveč z drugim: drugi ovira, omejuje, zanikuje. Omenjena mehanika politične realnosti, ko nato partikularni elementi tekmujejo med seboj za pripoznanje reprezentiranja univerzalnosti, se vpisuje v moderne politične vede, že v 19- stoletju - ob svojem rojstvu - vzpostavljene "kot preslikava mehanike" (Lukšič, 1997: 13). Šele ko politologija preseže pravšnji ideal zgolj ustreznega opisa svojega objekta, lahko avto refleksivno posega vanj s teoretsko prakso denaturalizacije politične realnosti: z Marxovim imenom je zvezan tisti del politologije, ki v spopadu s postvarelimi družbenimi formami države, trga in posameznika odkriva specifična historična omrežja družbenih razmerij med posamezniki. Ta politologija predpostavlja neposredno intervenco v objekt - podobno kot kvantna fizika ali psihoanaliza. Na nasprotnem koncu pa se z njo sooča neka druga politologija, ki izraža zbalanizirano skepso glede angažirane znanosti v službi humanih ciljev: "Praktikom teorije nasvet: glede na valove, ki prihajajo, zvišati prag indiferentnosti in ne podpisati nobenega manifesta - ali vse" (Luhmann, 1970:265). V prvem približku bi strukturirali razliko med poljem resnice in poljem vednosti s tem, da resnica vedno že je, s tem, da je pot k resnici pot tja, kjer vedno že smo - "iščeš me, ker si me že našel" (Lacan) - med tem ko se pri vednosti konstruira odprt proces prodiranja in širjenja spoznanja sveta tja, kjer še nismo. Vendar pa v znanstvenem diskurzu ni nikakršne institucionalizirane značke, ki bi zaznamovala akcent resnice - ta akcent je zgolj med vrsticami in zato Lacan nekje zapiše: "Zares, le kdo bi pričal za resničnostni poudarek?" Resnica je vselej delna in vpisana na(s)pol: realno v rokah subjekta znanosti ni pogosto nič drugega kot fantazma in četudi znanost obstaja po zapisu, ponavadi noče vedeti, kako lahko resnico zgolj izrečemo - ne rečemo - na(s)pol in je treba resnico izrečenega brati za rečenim. Ali, kot bi rekel Lacan: "Vselej govorim resnico, ne vse resnice, kajti nikoli ne pridemo do tega, da bi jo izrekli vso. Reči vso resnico je materialno nemogoče: zmanjka besed. Prav skozi to nezmožnost je resnica povezana z realnim" (Lacan,1993: 47). Najzanesljivejši indikator pravkar razvitega najdemo v tem, kar Lacan imenuje manko Drugega -manka v Drugem, ki ga določa kot mesto označevalca/evokacije odsotnosti - toda to ne pomeni, da je subjekt tisti, ki mu za vedno uhaja nedostopno mesto resnice, pač pa manko leži v sami Resnici, Resnica nam uhaja, ker je njeno mesto glede na subjekt ekscentrično - ali, če preskočimo od resnice (psihoanalize) k vednosti (politologiji), tu izgine temeljni pomen registra Simbolnega kot diferencialnosti in arbitrarnosti označevalca, t.j., da Drugi ne ve. Pod pretvezo homogenosti znan- stvenega diskurza lahko v maniri upravičevanja z lahkoto sprevrnemo, zamistifici-ramo ali potlačimo izkustvo ne-vednosti Drugega, dejstva, kako vse, izjavljeno z avtoriteto resnice v smislu "resničnega spoznanja", kako "vse z avtoriteto izjavljeno nima druge garancije kot zgolj svoje izjavljanje" (Lacan, 1966: 813). Od tod izhaja svojska Lacanova refleksija o nemožnosti meta-govorice, ki bi se v znanstvenem diskurzu skoz "objektivno distanco" izdvojila iz simbolne prakse, v kateri središču se nahaja manko same Stvari (das Ding) oz. manko Realnega: iz označevalca, mesta resnice, je izključena Stvar, da bi bila ta nakazana poteza zamračena z znanstvene prakse ukvarjanja z "realnostjo". Vse sodobne meta-teorije političnih ved - pa naj gre za normativne, empirično-analitične, dialektično-kritične teorije ali post-moderne "eklekticizme" libertarcev in komunitarcev, pluralistov in korpora-tivistov - funkcionirajo na ta način; še posebej pa so se izkazali behavioristi s svojim poudarjanjem value-free metodologije, ki je, prvič, poskrbela za "masturbaci-jski stadij znanosti o politiki" (Spiro), drugič, pa je depolitizacija vprašanj v politologiji služila za povrhnjico nekritičnega profiliranja vrednot anglosaksonske demokracije. Od tod ni potreben korak k upravičevanju političnih odnosov v posameznih (zahodnih) državah z argumentom, da je drugje še hujše, radikalizaci-ja pozicije vrednostne indeferentnosti pa zgodbo zaokroži z ugotovitvijo, da je vsak politični sistem Bogu enako blizu. Ker je Realno nemogoče, ne moremo z istovetno strukturo zajeti na eni strani teoretsko, ideološko, politično itd. prakso, ki se vse gibljejo na ravni Imaginarnega, in na drugi strani označevalno prakso, ravno po teh praksah prikrito in njih omogočujočo z izključitvijo Realnega konstituirajoč polje Imaginarnega. Označevalna praksa je skratka dejavna v vseh ostalih praksah kot zamračeno mesto njihove resnice, kot Simbolno, ki "obvladuje realnost", saj pride do roba nemožnosti Realnega in ne le do gole realnosti. Je že tako, da se Resnica na površini ne prikazuje ali razodeva, marveč zastira, spregovori pa šele, v simptomih, belinah in praznih mestih površinskega teksta vseh treh delov tradicionalne delitve politologije: politične teorije, znanosti o vladanju (notranje politike) in mednarodnih odnosov. Ti politološki teksti so po označevalni praksi naddoločeni, zato Resnica vdira na površino "ob robu": beline znanstvenega, ideološkega, političnega itd. teksta delujejo kot simptomi znotraj imaginarne scene in nadomeščajo potlačeno Resnico kot konstitutivno za polje Imaginarnega. Belina ali manko v polju imaginarnega ni neka naključna formulacija, temveč natanko "tišina, napaka, ki organizira izjavljeno besedo, odtegnjeno mesto, ki se ne more razjasniti, ker je tekst mogoč, ker se diskurzi izrekajo iz njegove odsotnosti" (Miller). Iz te pozicije Lacan izreka presojo o notranjosti iluzije in sprevida resnici: proti Platonovi poti prodiranja od začetne iluzije proti končni resnici, in na sledi Heglovi misli, s katero smo tekst uvedli - skoz notranjost iluzije resnici se le-ta dogaja, saj, kot pravi, "resnica vznikne iz sprevida", iz iluzije, tja do tega, da ima sama resnica strukturo fikcije. Ta poseg ne izpričuje toliko točke, ko mislimo, da je pred nami resnica, vtem, ko imamo opravka zgolj z varljivim videzom, prej gre za točko, da v tem, ko mislimo, da imamo pred seboj le videz, smo že sredi resnice: ko mislimo, da izrekamo fikcijo, neko vednost, se lahko znajdemo na mestu resnice. To je način, kako se tudi politologija lahko znajde na mestu resnice, ne glede na uporab- ljeno metodo, naj bo ta zgodovinsko-genetska, institucionalna, behavioristična, funkcionalno-strukturalna, primerjalna itn. V skladu s tem pristopom bi prava iluzija pravzaprav bila iluzija pojava, za katerim bi se skrivala neka nasebna resnica; že Hegel v "Fenomenologiji duha" ponudi zgledno razlago, da ob odgrnitvi "zavese pojavnosti" ni za njo nič oz. smo za njo mi sami. Poanto tega, da za zaveso ni nič, velja brati tako, da je subjekt ta nič, praznina, zapolnjena s fantazmatsko vsebino objet a: subjekt je prazno mesto strukture, praznina, ki jo zapolni objekt kot inertna ne-dialektizabilna in ne-simbolizabilna tvarina, objekt kot vsebina fan-tazme, ki je subjektova Dasein. Tu je treba iskati odgovor na vprašanje o Heglovi postavki poti do resnice kot dela same resnice: iluzija je notranja resnici na način, da je sama pot do resnice že sredi resnice in je resnica udejanjena že skoz iluzijo, ko smo še mislili, da šele potujemo do njene realizacije. Temu procesu je torej ima-nentna iluzija, kako nas v nenehnem približevanju na koncu čaka resnica, operacija pa se sprevrne v trenutku, ko ugotovimo, da je to, kar smo iskali na koncu poti, že vsebovano v sami poti in smo s tem tisto iskano že našli. Ta obrat je v diskurzivnem univerzumu strogo na simbolni ravni, kajti nujnost iluzije kot notranje resnici implicira izkustvo zgolj predpostavke resnice kot polne Resnice brez luknje ali vrzeli, tisti manko, dotlej lociran v nezadostnost spoznanja pa se izkaže kot manko in nezadostnost, luknja ali vrzel sredi same resnice. Sklepna resnica ni cela in ni vsa resnica - če je Hegel "najbolj sublimni vseh histerikov" (Lacan), je to zaradi vpotegnitve histerika, ki skuša s svojim vprašanjem "izdolbsti neko luknjo v Drugem" in na liniji "želja histerika je želja Drugega" prepoznati svojo željo po Drugem kot učinek želje v samem Drugem, ali drugače, histerik si zastavi vprašanje, ki zanj predpostavlja, da skrivnostni odgovor nanj posreduje Drugi. Ali še drugače: mnogi politologi si predstavljajo napredek političnih ved kot kontinuirano izboljševanje teorije, ki bo nekega dne odkrila Veliko Formulo Sveta, skrivnost politike in države bo odkrita - zato le še intezivnejše empirično raziskujmo omenjene objekte, ki v sebi skrivajo odgovore. Končni odgovor ostane zopet odprto vprašanje, vendar premeščeno v vprašanje samega Drugega z refleksijskim obratom, v katerem samo vprašanje prične funkcionirati kot svoj lastni odgovor. Adornov leitmotiv nasprotujočih si opredelitev družbe je tipični primer Lacanove strategije - "neprimernost kot taka naredi, da pade skrivnost"; tisto, kar se najprej kaže v obliki spoznavne ovire - nasprotujoče si opredelitve - se izkaže za samo resnico, za v sebi manjkavo in razcepljeno "samo stvar". Različnim politološkim konceptom politike so kot vzrok pripisovali neumnost ali zaostalost znanosti, različne interese ljudi in od tod izhajajoče usmeritve, zato naj bi vse te različne podobe politične dejanskosti ovirale politologijo pri njenem prodoru do bistva reči; ravno obratno, omenjena nasprotja in protislovja različnih konceptov politike so del resnice o politiki, so "resnica politike" same. Zdaj je pozornemu bralcu nemara že povsem jasno, zakaj pot do resnice kot del same resnice implicira strukturo "spodletelega srečanja": fantazma končne resnice se sesuje v izkustvu, da smo bili že vseskozi v resnici, nemožnost "pravega trenutka" je ujeta v razsežnost zaobrnitve "prezgodaj" v "prepozno", ko se nam izmakne objet a, paradoksni presežek čistega dozdevka, ki žene politologijo k resnici na koncu, da bi nenadoma ugotovili, kako smo ga prehiteli in je že za nami. Sama resnica je artikulirana okrog neke praznine, ki jo zapolnjuje fantazmatski objekt, zato resnica vznikne iz previda, zmote, iluzije ali fikcije, ker je - heglovsko rečeno -substanca subjekt in ker - lacanovsko povedano - ni politološke meta-govorice: iluzija meta-govorice skuša osmisliti postopek, s katerim bi že od začetka "vračunali" zmoto, s čimer spregledamo, da se resnica konstituira ravno skoz zmoto: "To temeljno postavko oz. implikacijo dialektičnega procesa, da resnica vznikne iz previda, lepo izrazi Lacan s svojim znanim paradoksom 'les non-dupes errent (neprevarani se motijo - naslov njegovega seminarja iz 1. 1973/74, ki kajpada igra na homofonijo z les noms du pere)': edini način, da pridemo do resnice je, da se povsem prepustimo parcialni zmoti, ker šele ta zmota konstituira mesto resnice. Kdor se noče prepustiti parcialni zmoti, kdor vztraja pri izhodiščni abstraktni poziciji ali kdor ohranja do vsake partikularne pozicije skepso, distanco v slogu, da gre ob vsaki radikalni poziciji za nekaj 'enostranskega', da je treba ohraniti vsestransko odprtost in zatorej skeptično distanco do vsake radikalne 'enostranske' pozicije, ta ostaja na poziciji 'modrosti', ki nikoli ne doseže resnice. 'Modrost' je prav v tem, da 'se ne pustimo prevarati', da ohranimo do vsega 'enostransko'-partikularnega skeptično distanco in tako ostanemo na koncu praznih rok. Drugače povedano, 'modrost' je v tem, da izdamo svojo željo, saj je konec koncev prav to, kar nam pridigajo vse oblike modrosti: odpovej se želji kot iluzorični, saj se v svojem žele-nju poganjaš za himeričnim dozdevkom" (Dolar - Žižek, 1985: 98). Kot bi se filozofi odpovedali želji, da bi postali platonovski tirani, ali, kot bi politologi popustili glede svoje želje, ki se veže na diktaturo vzgoje (Marcuse: "Kako se lahko osvobodijo hlapci, ki niti ne vedo, da so hlapci?"), na quis custodiet custodes? - kako legitimirati intelektualno avantgardo, ki bi vzgajala ljudstvo o njegovih "resničnih" potrebah?, kako najti trdne kriterije za prave in napačne potrebe, za pravo in napačno zavest? - in nenazadnje, kako se ob vsem tem izogniti habermasovskemu načelu: "Nihče se ne sme vnaprej identificirati z zavestjo bodočih prosvetljenih množic, da bi danes deloval v njihovem imenu" (Habermas, 1963: 201). Ob tem je pomembno razlikovati - glede razmerja političnih ved in psihoanalize - daljnosežno nasprotipostavljenost Lacana tej "modrostni" interpretaciji in vzeti v ozir njegove navedbe iz seminarja o etiki psihoanalize: temeljno načelo analize je, "ne popustiti glede svoje želje", kar se sicer zgodi pri simptomu, ob katerem glede svoje želje popustimo. Moment prehoda, passe, konca analize je ravno v tem, da subjekt nase prevzame svojo željo kot vedno-že-nezadovoljeno, željo v čistem stanju kot - onstran historičnosti/histeričnosti - "željo smrti". Analitikova želja kot "čista" želja, ni več vezana na nek "patološki" fantazmatski objekt, saj povzema izkustvo "prekoračitve fantazme", tega kar mora storiti tudi kolikorto-liko solidna politologija, namreč, da je fantazmatski objekt-razlog želje le mašilo/gonilo, ki zapoljnjuje luknjo v Drugem. V prekoračitvi fantazme je skratka na delu neko izkustvo odpovedi, zgube, manka, toda manka Drugega in ne subjekta znanosti. Subjekta zdaj kot temeljna poteza opredeljuje izkustvo, da objekt-razlog želje manjka že samemu Drugemu - ni več predpostavljenega "skrivnega zaklada", agalma - objet a izpade iz Drugega in se loči od I, Ideala kot označevalne poteze v Drugem, v tem razmerju subjekta do objet a pa postane "izkustvo temeljne fan- tazme pulzija". Pulziranje k cilju, pulziranje politične vednosti se izkusi kot ciljno nenehno prehajanje že prehojenega, kot pot, pri kateri "ni njen cilj nič drugega kot to, da se povrne v krožno gibanje" (Lacan, Seminar XI.) - cilj je udejanjen v spodletelosti uresničitve končnega cilja, skoz nenehno uresničevanje krožnega gibanja. To gibanje pa kot posledico odpre prostor razvoju znanosti z nekim "tu peux savoir" (lahko veš), ko vednost pomeni zgolj to, da je prekoračila temeljno fantazmo in izkusila manko v Drugem. Lacan navzlic noti paradoksnosti opozori, kako "1'Autre n'existe pas" (Drugi ne obstoji), v imenu česar vmesti zaprečenost Drugega, da bi obstajal kot Garant Resnice. Z izkustvom manka v Drugem je dosežen post-fantazmatski odnos do objekta znanosti, ker le ta izgubi svojo fasci-nantno politično auro in se sprevrže v izmeček: objekt ne zapolnjuje več manka v Drugem in ni več identificiran z I, z idealom jaza - kar je Lacanova označba hipnoze - se pravi, z ločitvijo politološkega objekta od I, objekt zgubi svojo hipnotično moč in se tudi v znanstvenem spoznanju resnice "spremeni v darilo govna" (Lacan, 1980: 356). Medtem ko je razmerje vednosti in resnice, "zgodovinskih" političnih ved (homo politicus) in "nezgodovinske" psihoanalize (homo libidinalis) vselej spodletelo srečanje, pa pojem znanstvenega spoznanja nakazuje fantazmo priljubljenega ujemanja subjekta in objekta, komplementarno ustrezajočih, dopolnjujočih in povezujočih se v celoto - v tej fantazmi "uspelega srečanja" zasledimo fantazmo spoznanja kot fantazmo "prisotnega" in skladnega spolnega razmerja: "Vse dotlej (do nastopa te znanosti) se ni zasnovalo nobeno spoznanje, ki bi ne bilo zadolženo fantazmi zapisa spolne vezi... Pomislimo samo na termina aktivno in pasivno, na primer, ki obvladujeta vse razmišljanje o odnosu med formo in materijo, tem temeljnem odnosu, na katerega se sklicuje vsak Platonov korak, in nato Aristotelov, kolikor zadeva naravo stvari. Vidno je, otipljivo, kako se te izjave vzdržujejo le skozi fantazmo, s katero so skušali zapolniti tisto, česar se nikakor ne da izreči, namreč spolno razmerje" (Lacan, 1975: 76). Šele z ireduktibilnim razmikom med politološko vednostjo in resnico v strogem pomenu izstopimo iz komplementarnosti spoznanja - "... resnica in vednost nista komplementarna, ne tvorita celote... Celota je indeks spoznanja" (Lacan, 1970: 92-93), ki ga žene fantaz-ma spoznanja skladnega sklopa celote, ustrezanja pojma predmetu in predmeta pojmu. Tu velja opozoriti, kako šele izkustvo, da "spolnega razmerja ni" in da fan-tazma spoznanja zgolj zakriva prazno mesto te odsotnosti, prinese refleksijo nenehnega subvertiranja skladne celote po neskladju razmerja med politično vednostjo in resnico - Lacan predstavi ta sprevid tudi takole: "Zdi se, da si subjekt predstavlja negibne predmete v funkciji tega, da ni spolnega razmerja. Dejal sem, da obstojijo zgolj govoreča telesa, ki si ustvarijo neko predstavo o svetu kot takem. Svet, svet biti, polne vednosti, so zgolj sanje, sanje telesa, kolikor govori, zakaj spoznavajočega subjekta ni. Obstojijo subjekti, ki si kot kore-late, korelate uživajočega govora kot užitka govora, dodelijo objekt a" (Lacan, 1985: 102-103), ali, če si prizadevamo to kompleksno mesto vzeti z vidika postavke, da ni spolnega razmerja: ta odsotnost bi delovala kot neke vrste skrivni pogoj za vznik in nastanek diskurza znanosti. Dimenzija razcepa med politično vednostjo in resnico izpostavi vprašanje vednosti, ki ni brez zveze z legitimacijskim okvirom ideologije - Lacan ga zapiše: "Je potreben ves ta ovinek, da bi [Dostavili vprašanje vednosti v tej obliki - kaj ve (qu'est-ce qui sait?). Se zavedamo, da je to Drugi? - tak, kot sem ga postavil na začetku, kot kraj, kjer se postavlja označevalec in brez katerega nič ne kaže na to, da bi bila kje razsežnost resnice, reko-sežnost, bivališče rečenega, tistega rečene-ga, ki mu vednost kot kraj postavlja Drugega. Status vednosti kot takšen implicira, da vednost že obstaja, in to v Drugem, in da jo je treba vzeti (a prendre). Zato jo dobimo z učenjem (apprendre)", z menjavo zastarelih in učenjem post-modernih teorij politike z epitetami desubstancializacije oblasti, kritike tehnokracije, pluralizma, konca teorij revolucije, večjega pomena manjšin in kritike načela večine ter konca klasičnih legitimacijskih teorij (von Beyme). Lacan nasprotno govori o "... učenju, ki ni zasnovano na menjavi. Z Marxov o vednostjo v politiki - ki ni majhna - se ne da trgovati (on ne faitpas commarxe), če dovolite. Tako kot se s Freudovo vednostjo ne da goljufati (jaire fraude)" (Lacan, 1985: 80). V zgornjih pasusih lahko poleg osnovne pomenske osi ugotavljamo neko soočenje, ki neposredno zadeva odnos med politično vednostjo in ideologijo/politiko, ki je bil od nekdaj močno povezan: naj gre za politološke modele integracije in reda ali modele konfliktov, so bili eni in drugi povezani z enim od treh velikih ideoloških tokov 19. in 20. stoletja - liberalizmom, socializmom in avtoritarnim konservativizmom. V prvem približku k prenosu pomenskega težišča bi tako lahko rekli, kako ideologija kot "nepolitična" samoumevna vednost v korenu zamegli politološki znanstveni diskurz vednosti: če je razsvetljenska ideologija demistificirala politične oblastne naprave skozi diskurz naravoslovnih in družboslovnih znanosti, imamo tu pred seboj racionalizirano "učenje, zasnovano na menjavi", v katerem se sicer odpira področje priznanja političnih učinkov znanstvenega diskurza, toda ti učinki naj bi ponazarjali linijo napredka in liuma-nizacije. Razsvetljenska vednost, ki že obstaja v Drugem in jo je treba le še vzeti, ve za "nad-politični" položaj diskurzov znanosti, saj iz presežka nad poljem političnega v zadnji instanci črpajo svoj napredni, osvobojevalni in humanizirajoči potencial (Močnik, 1984: 311). Foucault iz tega napačnega vtisa - da se nam dejavnost znanosti kaže kot napredujoče obvladovanje zakonitosti narave in družbe in s tem vse večje osvobajanje človeštva od naravnih prisil ter nesmotrnega/represivnega funkcioniranja razmerij v polju družbenega in političnega -sproži doslednejšo obravnavo delovanja znanstvenega diskurza, ki v razmerju do narave in človeka proizvaja "svoje" objekte kot predmete vednosti in obvladovanja: s preteklostjo (idiografijo) se ukvarja zgodovina, s sedanjostjo (nomotetičnostjo) pa ekonomija, sociologija in ekonomija; civilizirani svet obdelujejo zgodovina, ekonomija, sociologija in politologija, ostalemu svetu pa sta namenjeni antropologija in orientalistika; s trgom se ukvarja ekonomija, s civilno družbo sociologija in z državo politologija (Wallerstein, 1999). Fascinantna učinkovitost znanosti v "stvarnem svetu" narave in družbe je kar najbolj intimno povezana s strukturo teoretskega diskurza vednosti, ki proizvaja predmet svojega učinkovanja, opredeli polje in določi orodja tehnološkega delovanja. Po diskurzivni strukturi vednosti je diskurzivno proizvedeni predmet politološkega raziskovanja kajpak na moč odvisen od najrazličnejših jezikovnih operacij na videz "nevtralnega opisovanja" države in družbe. Na dispozitivu oblasti-vednosti se izkaže osvobojevalna intenca politološkega znanstvenega diskurza kot njegova lastna spontana ideologija, katera na način prikrivanja omogoča in opravičuje svojo nemara poglavitno dejavnost: proizvodnjo predmetov v prid institucionalnega obvladovanja, pripravo materiala, ki ga z mrežo razmerij gospostva in vednosti v družbi zajemajo oblastne naprave. Če pa je temu tako, potem nastane potreba po eksplicitni osamitvi, izolaciji polja politične vednosti, iz česar bi šele izrasla konstitucija politične teorije. R. Močnik potegne v svojem delu "Beseda besedo" ločnico med teorijo in vednostjo tako, da najprej pokaže, kaj teorija ni, ker praviloma pristanemo v polju politične vednosti, ki je prepreženo z variacijami odnosa med teorijo in prakso: prvič, praksa je aplikacija teorije, kar se zvede na tehniko gospostva; drugič, teorija je teoretizacija prakse, kar je podlaga ideološkega legitimiranja gospostva; in tretjič, teorija razsvetljuje že "po naravi" praktične in ne-teoretične množice, kar ideološko interpelira v ustrezni položaj znotraj gospostvenih razmerij (Močnik, 1985:175). Teorija torej ni v soglasju z naštetimi točkami politične vednosti, jo pa s svojim obstojem in za svoj obstoj predpostavlja, kar implicira nek "kratek stik", pri katerem lahko pridemo do izjemnega momenta, ko se ravni teorije in vednosti pomešata - tu je potemtakem iskati korene, zakaj teorija vednost predpostavlja ali na način, kako so skoz vednost navzoče (ideološko interpelirane) informacije, ali teorija predpostavlja vednost kot priviligirani predmet svoje subverzije, kot polje, v katerem se odvijajo učinki teorije: "vednost je namreč organizacijski način obstoja teorije v razsvetljenskih družbah" (Močnik) - ali torej v spopadu z dejstvom, da je sodobna kapitalistična družba voljna trpeti teorijo zgolj kot vednost: "Kadarkoli od vas zahtevajo, naj bo vaša teorija 'družbeno uporabna, koristna, potrebna' - tedaj vedite, da od vas zahtevajo natančno to: redukcijo teorije na vednost. Vse to so ideološke zahteve, zahteve vladajočega razreda: brž ko govoričijo o 'družbeni uporabnosti', govorijo o državotvornosti, govorijo o vednosti kot tehnologiji gospostva" (Močnik, 1985: 176), kar še posebej velja znotraj polja politologije kot vede o upravljanju, kot znanosti o vladanju, kot Gospodarjeve vednosti o načinih gospostva, načinih vladanja razdeljenim družbam "brez čezmernega nasilja" (Crick) - v katerokoli razmerje velja v prid nevtralizacije revolucionarnih silnic nabrizgati razmerja ukazovanja in podrejanja, prijatelja in sovražnika, zasebnega in javnega kot predpostavk političnega (Freund, 1997). Subverzivni potencial bi potemtakem lahko locirali v družbeno "nekoristni" teoriji, zatorej neki ne-vednosti, ki se bo - ob eksplozivnem širjenju vednosti o koristnosti kot "računalniške revolucije" - znova proizvajala le na skrivaj, pod plaščem izvajanja vednosti. Za zdaj tu izpostavimo zgolj ključni poudarek, da teorija/resnica in politična vednost konstitutivno ne gresta skupaj, razen če pri tem ne merimo na politični moment okoliščine, "iz katere nastajajo revolucije, spoja med resnico in vednostjo" (Lacan, 1983: 280). Vendar pa tudi ta moment združitve psihoanalize in politologije kot spoznanja ne ovrže Lacanove teze, da je spoznanje po svojem značaju "paranoidno" (Lacan, 1966: 111,180), saj je vezano na polje politične vednosti, ki se mu zoperstavlja polje politične teorije/resnice. Lacan ravno vsled radikalnega preloma z vednostjo pledira na vzpostavitev nove klasifikacije znanosti, ki bi na podlagi splošne teorije o simbolih v središče znova postavila družbene znanosti, kot znanosti o subjektivnosti (Lacan, 1983: 68). Ko Lacan sledi Freudu, navaja zanimive obrazce, ki mehanizme histerije, obsesivne nevroze in paranoje statusno veže na tri načine sublimacije - na umetnost, religijo in znanost, s čimer določa funkcijo sublimacije v njenem razmerju do Stvari. Vse oblike te Stvari, ustvarjene po človeku, spadajo v register sublimacije, kjer je Stvar predstavljena z neko praznino - saj ne more biti predstavljena z drugo stvarjo oz. je vedno predstavljena samo z drugo stvarjo - odločilno v vsaki obliki sublimacije. Vsa umetnost je kot histerija organizirana okrog te praznine; religija kot obsesivna nevroza je sestavljena iz načinov izogibanja tej središčni praznini, obsesionalne poteze religioznega vedenja v nekem smislu spoštujejo to praznino; in nenazadnje, v diskurzu znanosti kot paranoji - fenomenu neverovanja, ki predpostavlja potlačitev verovanja - in spočetemu v diskurzu modrosti, se pravi, v diskurzu filozofije, doseže svojo polno vrednost in potencial Freudov pojem Unglauben, uporabljen kot formulacijska opora za opredelitev odnosa paranoje do "psihične realnosti", vendar - če se že hoče - Unglauben ni negacija verovanja, ne zanika politološke fenomenologije Glauben. Po tej plati se v lacanovski perspektivi tu najde diskurzivne pozicije, zasnovane na razmerju do Stvari: če imamo v umetnosti opravka z Verdršngung, potlačitvijo Stvari, in pri religiji določeno premeščanje, Verschiebung, diskurz znanosti Stvar zavrže v smislu Verwerfung, zavržka prisotnosti stvari, izoblikovanega z idealom absolutne vednosti, ki pa kljub temu vsebuje podmeno o stvari, četudi je ne upošteva: "Diskurz znanosti je določen s to Veriverfung, in verjetno se prav zato - kar je zavrženo v simbolnem, se v skladu z mojim obrazcem znova pojavi v realnem -izteče v perspektivo, kjer se na koncu fizike oblikuje nekaj prav tako enigmatične-ga kot je Stvar. (...) Niti znanost niti religija nista take narave, da bi Stvar ohranili ali nam jo dajali, kajti od nje nas ločuje čarobni ris, ki ga začrta naše razmerje do označevalca" (Lacan, 1988: 132,135). Kar zadeva (ne)verovanje znanosti, bi torej na tej podlagi zapisali misel, kako v diskurzu znanosti psihoanaliza pokaže - ravno obratno od religije, ki verovanje motivira z vednostjo - na verovanjske pogoje vsake vednosti; ali če temu ustrezno v en sintagmatski niz povežemo pregnano strukturirane naslove poglavij že omenjenega Močnikovega dela: "Nekaj lahko ali vemo ali verjamemo - a če lahko verjamemo tisto, česar ne vemo - ne moremo pa vedeti nečesa, česar ne verjamemo, potem nujno verjamemo, pa če vemo ali če ne vemo" (Močnik, 1985:227). Pri tem verovanjskem elementu znanstvenega diskurza ne gre za nekakšne še v aktualnosti prezentne nereflektirane "ostanke" dejstva, da se pričetki znanosti, izoblikovani v 17. stoletju, utemeljujejo na dejanju vere, v popolnem zaupanju božji regularnosti narave, kolikor velja pojmovno obdelati prepričanje v samem temelju znanosti, t.j., da obstoji Drugi, ki ne vara. Čeprav se nenehno iščejo nova in nova dušna dopolnila v bolj ali manj organiziranem neznanstvenem vedenju in je znanost tista, ki je v opoziciji do religioznega/okultističnega fenomena svetu odstranila dušo (M. \Veber) - z znanstvenim diskurzom je Bog nehal govoriti - pa se ne da zanikati izhodiščnega tesnega razmerja med znanostjo in židov-sko-krščanskim monoteizmom. Koyrt: in Kojeve, denimo, proizvedeta tezo, kako znanstveni diskurz ni mogel nastati nikjer drugje, kot v religioznem kontekstu stvarjenja sveta ex nihilo po božanskem velikem Drugem - J.-A.Miller iz tega izpelje: "Stvarjenje ex nihilo, ki ga je izdelal religiozni diskurz, je omogočilo zaupanje v naravno izkustvo, zaupanje v to, da lahko preko naravnega izkustva najdemo sledi neke logične zgradbe. Po eni strani v znanstvenem diskurzu označevalec glede na naravo nič ne pomeni, a po drugi strani je označevalec v naravi, treba ga je le organizirati po določenih zakonih. Zato je znanost zmeraj zvezana z idejo, da je določeno vedenje že v realnem, da v realnem deluje artikulirana mreža označevalcev neodvisno od naše vednosti o njih" (Miller, 1983: 59). Znanstveni diskurz skratka uči, da je v Realnem na delu neko vedenje - je treba k temu dodati, kako znanost na dva načina predpostavi Boga (?): prvič, kot poroka resnice, kot Drugega, ki ne vara (že Descartes izdela precizno formulacijo o božji popolnosti, kjer Bog ne more lagati ali varati, saj bi to krnilo njegovo popolnost - ker pa je Bog popoln, dejstvo, da ne more lagati, ne predpostavlja omejitve, marveč nasprotno, izraz njegove najvišje mere moči), in drugič, znanost predpostavi Boga kot sss, kot subjekta-ki-se-zanj-predpostavlja-da-ve. Izkustvo psihoanalize se - v nasprotju z običajnim zatrjevanjem znanstvenega diskurza - osredišča okrog ključnega mesta konstitutivnega neskladja med resnico in realnostjo v najbolj vsakdanjem pomenu: (politična) realnost je vedno že vzpostavljena na neki zmoti, torej strukturirana po fantazmi, po fantazmatskih projektih individualnih in "kolektivnih" subjekta družbenega in političnega, v neskladju z resnico mesta, od koder govorimo oz. smo govorjeni. Samo polje resnice je v sebi manjkavo in zaprečeno, strukturirano okoli nemogočega jedra Realnega, katerega praznino sredi resnice zapolnjuje fantazma, ki tako rekoč organizira našo vsakdanjo (politično) realnost. Drugače povedano: fantazma ni neko iluzorično zastiranje resnice, pač pa zapolnjuje manko resnice, katere sprevid v fantazmatski realnosti sloni na manku v sami resnici, zmota, sprevid je konstitutiven za samo "pozitivno realnost". Tako kot psihoanaliza se tudi politologija ne more utemeljevati z etiko Ideala: začenši z aristotelovskim konceptom politične znanosti kot nauka o dobrem in pravičnem življenju, pa tja do post-modernih konceptov pravične družbe (med katerimi še posebej izstopa John Rawls: "Vse družbene vrednote - svoboda in priložnost, dohodek in bogastvo ter osnove samospoštovanja - morajo biti porazdeljene enakomerno, razen če je neenakomerna porazdelitev nekaterih ali vseh teh vrednot vsakomur v prid"). Politologija, ki bi se bolj približala etiki Realnega, mora zgornje politično Imaginarno prepuščati polju politike, njeno zadržanje pa je morda v tesnejši povezavi s tisto linijo ne-idealistične politične misli, ki sicer intervenira v objekt svojega raziskovanja (politiko) ne le z opisovanjem levjelisičjih prigod, hkrati pa tudi ve , da državam ni moč vladati z očenašem v roki (Machiavelli). Vzrok in plod politološke etike Ideala - s potlačitvijo etike Realnega vred, soočenja z nemogočim jedrom sredi resnice - je današnje sklicevanje na pred-znanstveno in pred-paranoidno politično realnost, na mit Lebenswelta kot avtentičnega, branega v gestah Blut-und-Boden ideologije v tem, ko je že sama politična realnost notranje opredeljena z diskurzom politične znanosti. Dandanes je politologija pač na raznolike načine prisotna v vsakdanji politični realnosti, večina te prisotnosti pa se daje kot "odgovori brez vprašanja", saj se je histerija našega časa že prilagodila obliki vednosti, ki je postala dominantna: znanosti. Znanost je tisto Realno sodobne realnosti kapitalsko organiziranega polja družbenega in političnega: "odgovor brez vprašanja" dodatno potrjuje in definira položaj Realnega kot danosti, ki ji umanjka pomensko obzorje in zato ne odgovarja na nobeno vprašanje - lahko bi torej rekli, da smo postavljeni pred dejstvo " rešitve brez problema" (nesimbolizabilnega Realnega, kjer v temeljni razsežnosti ne vemo, kaj z njo početi, in se zato prepuščamo krožnemu toku novih in novih odgovorov politične vednosti, politologije, da bi razrešili zagato nefunkcionalnosti ter se izognili "nelagodju v kulturi". Zdi se, da smo s tem prišli do vprašanja specifičnega razmerja dveh diskurzov, znanstvenega diskurza in diskurza Drugega, torej diskurza nezavednega: v nasprotju z diskurzi pred nastankom znanosti in ob njem, se diskurz znanosti ne ravna po nezavedni kombinatoriki in "pretrga vezi s pogoji diskurza nezavednega" (Lacan, 1980: 212). Znanost - in s tem tudi politologija - se vzpostavlja in utemeljuje tako, da do nezavednega - kolikor je le mogoče - konstruira razmerje ne-razmerja, čeprav zastrta druga plat, nezavedno, ne izgine in deluje v znanstvenem diskurzu še naprej. Psihoanaliza pa je zavezana temu, da svojo konsistenco nepretrgano gradi na učinku označevalca v subjektu, na funkciji želje - desidero je freudovski cogito. Seveda je polje psihoanalize, kolikor se nudi raziskavi, na nek način predmet znanosti, znanosti o želji, toda tu Lacan z razlogom opozarja na okvire, ki se psihoanalizi pripravljajo znotraj področja humanističnih znanosti: "V programih, ki jih načrtujejo kot programe humanističnih znanosti, ne vidim druge funkcije, kot da se bodo kot sicer plodovita, a vendar le pomožna veja udinjali v službi javnemu dobru. Ali z drugimi besedami: v službi bolj ali manj majave oblasti in to ob enako sistematičnem spregledovanju vseh pojavov nasilja, ki bi svetu lahko pokazali, da pot, po kateri naj bi prišlo to dobro, ni ravno brez ovir" (Lacan, 1988: 327). Psihoanaliza - v skladu z obrazcem znamenitega kardinala Mazarina, da je politika politika (in jo obdeluje politologija), ljubezen pa ostaja ljubezen (ki pa je tudi temelj političnega gospostva in se z njo ukvarja psihoanaliza) - vpeljuje akt analitskega diskurza, ki izpostavlja človekovo željo, uspokoje-vano po moralistih, pokorjevano po vzgojiteljih in izdajano po akademikih skozi dolga obdobja zgodovine, da se je želja sčasoma zatekla pod okrilje najsubtilnejše in najbolj slepe strasti, strasti do vednosti. Zasluge za ta temeljni model imajo po Lacanu že znanstveniki-alkimisti, ki so oblastnike pretentali z "znanstveno" propagando - govoreč jim: "dajte nam denar in svojim očem ne boste mogli verjeti, kaj vse vam bomo za prgišče denarja spravili v pogon, da vam bo na voljo in uslugo" - s čimer je modrost razpadla v vednost, ta pa se je skoz obračanje na oblastnike ujela v zanko nenehnih povračil. Splošno vzeto, že Freud sodi, da - v nasprotju z znanostjo - psihoanaliza ne sme biti v službi nikakršne morale ali svetovnega nazora, zoperstavlja se iluzorični znanstveni etiki, saj znanost zanj ni v službi blaginje niti ni usluga ali neka dobrina, ki se jo pridobi in nato razširja. V svojem pismu Jungu (25.1.1909) Freud slednje zapiše z besedami: "predvsem ne smemo hoteti, da bi zdravili, se učili in služili denar" (ali se kot politologi slepo udinjali vsakokratni "majavi oblasti"), kajti verjame v resnico kot gonilo raziskovanja. Tematizirajmo drugačno strukturo znanstvenega diskurza od psihoanalitičnega diskurza še določneje: glavni vir različnosti je v vpisu subjekta pri psihoanalizi, medtem ko v toku znanstvenega diskurza trčimo na fenomen izključitve ali izvrženja subjekta: "V znanstvenem dikurzu je (subjekt) izključen, izvržen, v psihoanalitskem di-skurzu pa je vpisan. Po tej plati je psihoanalitski diskurz povezan z znanstvenim, psihoanaliza bi ne mogla nastati neodvisno od znanstvenega diskurza in lahko bi celo rekli, da je z znanostjo v dialektičnem razmerju - hkrati s tem, ko se znanstveni diskurz čedalje bolj polašča univerzuma, psihoanalistki diskurz dobiva svojo konsistenco; hkrati s tem, ko znanstveni diskurz ne priznava ničesar več razen tistega, kar je koristno - na kratko in poenostavljeno rečeno - psihoanalitski diskurz nasprotno daje prostor tistemu, kar ničemur ne služi, brezkoristnemu po kriterijih rentabilnosti, ki se sedaj vsiljujejo celemu planetu, tako sovjetskemu socialističnemu kot kapitalističnemu sistemu, namreč užitku" (Miller, 1983: 69). Politična znanost je nadvse koristna, saj iz družbenega sistema oposamlja politični subsistem, analizira adaptacijo, doseganje ciljev, integracijo in utrjevanje latentnih vzorcev (AGIL-shema, T. Parsons), svoje izsledke in eventualne popravke pa sporoča Gospodarju. Sodobne politične teorije - novo-funkcionalistične, struktu-ralistične, modernizacijske, primerjalne itd. - v tekmi preživetja tekmujejo s svojimi paradigmami med seboj za dokaz pojasnitvenega presežka, pred Gospodarjem pa za resurse s ponudbo resnic. Objekt politične znanosti se koristno ekspandira s širjenjem novih političnih prostorov: biogenetike, kulture in medijev, šolstva, sodstva, ekologije itn., v prid razvoja in miroljubne koeksistence se brišejo militari-stični Pentagoni in rišejo civilizacijski heksagoni, da bi potegnili del sveta iz večne tranzicije, politologi države merijo s koncepti demokratične konsolidacije in osmimi Dahlovimi proceduralnimi in institucionalnimi minimumi, svetujejo, ponujajo, odgovarjajo, da se ja poberejo s tal po padcu čez prag, ki nosi letnico 1989. Novo ne bo radikalno (H. Arendt) niti banalno zlo (F. Nietzsche), številka 2000 obljublja optimistično pričakovanje nenehnega napredka, saj so rešitve statusa quo prepričljivejše od novega začetka. Najprej je bila beseda in beseda je bila pri Bogu: politologija spoznava politično realnost zgolj po besedah, enako kakor psihoanaliza pozna nezavedno zgolj prek privretih besed. Ne da se dovolj poudariti Lacanovega upora proti zaničevanju ali nepoznavanju tega orodja: "Naj torej vedo, da sem si moral nekaj let na vso moč prizadevati, da v njihovih očeh revaloriziram to orodje, besedo - da ji povrnem njeno dostojanstvo in dosežem, da zanje ne bi bila vseskoz le tisto že vnaprej razvrednoteno besedičenje, ki jih sili, da svoje poglede uprejo drugam, da bi zanj dobili poroštvo" (Lacan, 1980: 29). Ob tem primarnem besednem topusu se spomnimo tudi freudovega očrta programa idealne univerze, ki bi obsegala študij zgodovine civilizacij, mitologije, psihologije religij, literarno zgodovino in kritiko, čemur Lacan pozneje doda še lingvistiko, logiko in topologijo (mi pa politologijo kot znanost o gospostvu). Vendar Lacan s subverzivnim patosom tudi tu eksplicitno poudari, da Freuda ne presežemo, kolikor je zaznamoval smer psihoanalitskega raziskovanja, lahko ga le uporabljamo in se pustimo voditi mojstrovi smeri, kajti: "Kar sodobno znanost loči od znanosti ob njenem rojstvu, o katerem razpravljajo v Theaitetu, je to, da je, ko se znanost dvigne, neki mojster vselej navzoč. Nobenega dvoma ni, Freud je mojster" (Lacan, 1980: 65), ki ve, ki ni zgolj upodobitev subjekta-ki-se-zanj-predpostavlja-da-ve, in tega peclja se verjetno ne bo dalo nikoli znebiti - pri politologiji pa še toliko težje, kjer je pecljev kar nekaj. Opredelitvi odnosa (politične) znanosti in psihoanalize velja dodati še tole: medtem ko znanost specificira nek določen objekt in reprodukcije sposobno operativno raven izkustva - sredi znanstvenega raziskovanja sta na delu dve področji, področje, kjer iščejo in področje, kjer najdejo, obe sferi raziskovanja pa druži neka sorodnost z religioznim registrom, v katerem je praviloma rečeno: "Ne iskal bi me, ko bi me ne bil že našel" - Lacan psihoanalize ne pusti ujeti v logiko pozabljenega "že najdenega", da bi za psihoanalitike skoval formulo: ;'Jaz ne iščem, jaz najdem" (Lacan, 1980: 14,15). Predpostavljena "objektivna distanca" znanstvenika do objekta raziskovanja je vse kaj drugega od pozicije analitika, ki je sam del problema nezavednega, kar implicira, da analitik ni zunaj nezavednega, marveč sta tako analitik kot njegov diskurz del samega nezavednega, celo več - psihoanalitična teorija takorekoč ni možna, če se ne prizna psihoanalitika za eno od tvorb nezavednega. Tega nikakor ni dojeti v običajnem pomenu, kako imamo pred seboj - kot pri znanosti - abstraktno-občo teorijo, katere aplikacije predstavljajo primeri; analiza se vseskozi giblje "od posebnega k posebnemu" - "psihoanaliza, to je resnica" (Lacan) - ne "odraz" ali "izraz" resnice, temveč samo dogajanje resnice. Interpretacija ni bolj ali manj adekvatno tolmačenje zunanje "stvari" oz. objektivirane želje, diskurz analitika, ni govor o pacientovem nezavednem, ki govori iz gibanju "stvari same" izvzete distance meta-govorice in gospostva. Distanco predpostavlja politologija, ki iz izvzete pozicije "opisuje" objektivno polje političnih sil in ji je pojem "moči" ključna deviza, primerljiva s "koristjo" v ekonomiji ali "normo" v pravu (H. Morgenthau). V analizi pa spregovori razsežnost govora same analitikove želje, ciljajoč na (samo)spremembo ekonomije želje, na reartikulacijo resnice skozi označevalec, kar v temelju spodbija "pozitivnim znanostim" zadolžene konstrukte psihoanalitične teorije kot posebne znanosti z omejenim objektom, do katerega ohranja distanco. To, čemur običajno pravimo korak od Imaginarnega k Simbolnemu, ni korak k vsej resnici, ki bo zapolnila manko površine, saj je manko vsebovan že v samem Simbolnem, sama resnica je "izvorno" ne-cela: "celota" kajpak pripada površinski ravni kot imaginarni učinek zaslepitve. Od tod lahko potegnemo dva sklepa: prvič, strukturalno je nemogoč sklad med resnico in znanstvenim poljem objektivnega/realnosti, ni nikakršne komplementarnosti med označevalno resnico, t.j. mestom, od koder govorimo, in znanstveno-objektivno resnico spoznanja, t.j. tem, o čemer govorimo, neskladje je ireduktibilno in ni mogoče psihoanalitične resnice zvesti na pozitivistično-objektivistično reducirano "objektivno" spoznanje, kot ni mogoče "objektivne resnice" iz resnice Simbolnega - "neka 'konstitutivna zmota' je ireduktibilni pogoj samega dostopa k 'objektivnemu spoznanju realnosti', ki pa zato ni nič manj 'objektivna', ni nikakršen 'goli videz' - nastop same 'dejanskosti' je pogojen s 'konstitutivno zmoto' glede na Resnico" (Žižek). Takšnemu koncipiranju razmerja med politično znanostjo in psihoanalizo historični materializem postavi vprašanje "revolucionarne prakse" in M. Mannoni na podlagi še svežega izkustva z dogodki leta 1968 takrat zapiše: "Psihoanaliza kot znanstveni diskurz ni vezana na politične pogoje. Če ima sub-verzivne učinke, je lahko sprejet ali ne, kot ga lahko prisvoji določena razredna ideologija, ki poskuša njegove učinke narediti neškodljive. Lacanov diskurz ne cilja na to, da pride na mesto določene revolucionarne akcije, v področju, ki mu je svojstveno, pa ima lastno koherencoš Če se postavlja izbira, potem je to izbira neposrednega angažmaja v revolucionarni akciji, in ne kompromis, ki s 'političnim' prisvajanjem analitičnega diskurza povzroči zastoj vsakega znanstvenega raziskovanja (Mannoni, 1970: 245, 246). Za pravkar navedeno stališče naletimo na nastavke celo pri Lacanu - historičnemu materializmu je priznaval njegovo lastno raven "revolucionarne prakse", kot je za psihoanalizo zahteval, da se ji prizna polje resnice. Predvsem smo predhodno že analizirali elemente, po katerih lahko sklepamo, kako lacanovska psihoanaliza ne nastopa kot znanost s svojim "pozitivnim objektom", temveč je njeno področje področje subjektovega "transcendentalnega mesta", nezavednega kot resnice - ker pa je temu tako, ni možna nikakršna psihoanalizi vnanja pozicija, ki bi ji določila operativno polje: psihoanaliza je z vpisom subjekta vedno-že svoja lastna meta-teorija, postavljena zoper razmerje znanosti do subjekta, kjer se znanstveni diskurz konstituira ravno skoz izključitev razsežnosti resnice, izključitvijo subjekta in subjekta svoje lastne govorice. Odgovorimo torej, kot temu pravimo, na izhodiščni zastavek, čemu je "srečanje" med (politično) znanostjo in psihoanalizo vselej "zgrešeno", sploh če jemljemo politologijo kot znanost o politiki, o upravljanju dobrin (L. Harold-D. Lasswell: "kdo dobi kaj, kje, kako?"): "Mar je tedaj, ko smo dialektiko zahteve, potrebe in želje artikulirali v skladu s freudovskim izkustvom, uspeh analize moč omejiti na nek položaj individualnega udobja, ki je povezan s to zagotovo utemeljeno in legitimno funkcijo, ki jo lahko imenujemo upravljanje dobrin (le service des biens)? - privatnih dobrin, družinskih dobrin, hišnih dobrin, prav tako tudi drugih dobrin, ki nas pritegnejo, dobrin kake stroke, poklica, občestva (cite)... Nobenega razloga ni, da bi jamčili za meščanske sanjarije. V našem soočanju s človeškim položajem je potrebno malo več strogosti in trdnosti in prav zato sem vas zadnjič spomnil, da ima upravljanje dobrin svoje zahteve, da ima prehod zahteve po sreči na politično raven svoje posledice. Če priženemo univerzalizacijo upravljanja dobrin do njenih zadnjih konsekvenc, tedaj gibanje, v katerega je vpet svet, ki v njem živimo, implicira neko okrnitev, odrekanja, namreč tisti puritanski stil v razmerju do želje, ki se je vzpostavil v zgodovini. Ureditev upravljanja dobrin na univerzalni ravni zato še ne razreši problema dejanskega razmerja vsakega človeka do njegove lastne želje v tem kratkem časovnem presledku med njegovim rojstvom in smrtjo - ne gre namreč za srečo prihodnjih rodov" (Lacan 1988: 305). Problem razmerja subjekta do lastne želje - in to je tu ključno - je v navedenem pasusu in v drugačnem kontekstu zgolj drugo ime za zagato nezvedljive heterogenosti, neskladja ali neujemanja med Realnim kot "objektom" psihoanalize in politično realnostjo/objektivnostjo kot objektom politologije. Realnega se drži značaj vzvratno predpostavljenega travmatičnega jedra, natančneje vzeto, Realno je retroaktivni produkt simbolizaci-je, ki kot notranji "presežek" izpade iz procesa simbolizacije. Za konstitucijo politične realnosti pa je neizogiben zator dimenzije Realnega, toda ne po modelu bistva in pojava, pri čemer bi bila politična realnost zgolj fantazmatični videz - realnost je še kako "dejanska". Na razcepu med Realnim in politično realnostjo, na razcepu znotraj samega procesa simbolizacije - v enem cepu imamo brezoporni, diferencialni in samonanašajoči se označevalec, strukturiran okrog luknje Realnega, v drugem cepu pa se znak nanaša na označeno politično realnost - kar implicira nemožnost usklajenosti, sintetizacije ali sinhronizacije obeh plati, vzpostavljajočih samo Simbolno, v tem razcepu velja iskati odgovor na vselejšnje "spodletelo srečanje" med psihoanalizo in politologijo oz. znanostjo. Če se psihoanaliza omeji na avtonomni označevalni proces, ki se skoz vrtenje v brezo-pornem krogu nanaša le sam nase, s tem pa lahko izpostavi in razvije razsežnost Realnega, (politična) znanost zajame simbolizacijo kot proces (re)produkcije politične realnosti/objektivnosti družbenega, s tem pa umanjka razsežnost Realnega. Razcep je položen v "stvar samo", ni mogoča nekakšna teoretska uskladitev, povezava, združitev konceptov: psihoanaliza plača dostop do Realnega z avtono-mizacijo Simbolnega, politologija pa za vpogled v posredovanost družbenega in političnega spregleda razsežnost Realnega v Simbolnem. Objektivistična pozicija politične znanosti si v pozi tihega gospodarja/ Univer-zitetnika skozi vednost organizira popuščanje glede "druge" resnice Drugega prizorišča, politično realnost pa producira, ji vsiljuje svoj vzorni kot in se do nje obnaša na način gospodarja, t.j. kot vednosti-oblasti diskurza, kot znanost, ki raziskuje sistem zavezujočih vrednot v določeni družbi. Psihoanalizo - katere "predmet" je sam predmet/objekt kot travmatično jedro Realnega - seveda močno zanimajo dvosmiselni učinki diskurza, besede, ki lahko vodi h gospostvu ali k Drugemu, v polje "druge resnice", kjer ne gre toliko za to, česar ne moremo videti, kot zato, česa nočemo videti in čemu znanost ne more preprečiti obstoja. Res da je področje psihoanalize slabo razmejeno, saj psihoanaliza "ne zadošča sebi", toda to je prej rezultat dejstva, da psihoanaliza lahko nastopi kot znanost zgolj skozi upoštevanje subjektovega vzroka, to resnico - kako psihoanaliza ni znanost v smislu "pozitivnega" teorijskega polja ali predmeta raziskovanja - pa velja zapopasti, četudi se je ne da "znanstveno" testirati in čeprav se ji ne da verjeti kot filozofski Weltanschauung. Psihoanaliza se upira pofilozofenju, kajti filozofija ne more zajeti polje nezavednega, v klasičnem pomenu -ni niti psihoanalitske "znanosti" niti psi- hoanalitske Weltanschauung-filozofije: če znanstvenik simbolni univerzam spravlja v vednost, filozof pa maši vrzeli v zgradbi univerzuma s smislom, psihoanalitik govori o resnici in vrzeli ohrani odprte. Ali drugače: v poziciji Ontologije/"svetovnega nazora" je mesto izjavljanja znotraj totalnosti objektivnega polja, objektivne vednosti in celote (diskurz Gospodarja); pozicija objektivne znanosti/vednosti je omejena na vednost o polju "pozitivnega", do katerega smo v razmerju "objektivne distance" (diskurz Univerzitetnika); s pozicijo refleksije se želi doseči točko subjektivno posredovane refleksivne totalnosti (diskurz Histeričarke); in končno v poziciji analize se vztraja v logiki ne-celega in subjektivni poziciji izjavljanja: ni nikakršne pred-govorne realnosti, tega, na čemer gradi svoje verovanje filozofija kot orodje Gospodarjevega govora. Zaključimo: brez psihoanalize ni več možna nobena kolikor toliko solidna politološka teorija družbenega in političnega, s psihoanalizo pa politologija kot vednost ni več možna, saj bi se morala odpovedati delovanju v dispozitivu ved-nost-oblast, despotizmu Koristnega, razsvetljenski instrumentalizaciji, z eno besedo: Gospodarju. Sanje o psihoanalitsko "poglobljeni" politologiji so končane enako kot sanje o politološko "historizirani" psihoanalizi. Politologija ostaja politologija, psihoanaliza psihoanaliza; zgodovinska in "pozitivna" vednost na eni, ne-zgodovinska in "negativna" resnica na Drugi strani. Neprekoračljivo. Nepre-koračljivo? Psihoanaliza se je že znala izroditi, izdati resnico, zapreti nezavedno, in dobičkonosno ponujati teorije prilagoditve subjekta realnosti, ki je Gospodarjeva realnost. In prav tako smo že bili priča - nenazadnje koncem osemdesetih let s politološkimi teorijami civilne družbe, države in novih družbenih gibanj - sprevr-nitvi politologije kot (Gospodarjeve) znanosti o gospostvu v hlapčevsko vednost demokratične revolucije: zgolj za trenutek, dva, dokler se hlapec ni zavihtel na izpraznjen prestol Gospodarja. V človekovem soočanju z Realnim, s potencami razkroja in razpada simbolnega univerzuma, s tujostjo diaboličnega "nagona smrti", so trenutki sovpada vednosti in resnice tisto najdragocenejše, na kar lahko stavimo, na kar lahko igra politologija kot malo upanje v možnost obvladovanja brezdanjega brezna zla das Ding. LITERATURA Bachelard, Gaston (1971): Epistemologie, texte choisis par D. Lecourt, Pariš Balažic, Milan (1995): Gospostvo. Trije pristopi psihoanalize k polju družbenega: Freud, politični freudovci, frankurtska šola, lacanovska šola, ZPS, Ljubljana Beymc, Klaus von (1974): Die politischen theoricn der gegenvvart, Kine einfiihrung, R. Piper, co. Verlag, Mu neben Bcyme, Klaus von (1991): Thcorie der politik im 20. jahrhundert. Von der moderne zur post- moderne, Suhrkamp, Frankurt am Main Dahl, Robert A. (1997): Uvod v teorijo demokracije, Krt, Ljubljana Dolar, Mladcn - Žižek, Slavoj (1985): Hegel in objekt, v: Problemi, Ljubljana Freund, Julien (1997): Tri predpostavke političnega, v: Kaj jc politika?, ZPS, Ljubljana Habermas, Jiirgen (1963): Theorie und praxis. Sozialphilosophische studien, H. Luchterhand Verlag, Darmstadt/Neuvvied Lacan, Jacques (1966): ficrits, Seuil, Pariš Lacan, Jacqucs (1970): Radiophonie, v: Scilicct 2/3, Pariš Lacan, Jacqucs (1975): Le seminaire xx.: Encore, Seuil, Pariš Lacan, Jacques (1980): Seminar XI.: Štirje temeljni koncepti psihoanalize, CZ, Ljubljana Lacan, Jacques (1983); Spisi, Prosveta, Beograd Lacan, Jacques (1985): Seminar XX.: Še, v: Problemi, Ljubljana Lacan, Jacques (1988): Seminar VII.: Etika psihoanalize, DH, Ljubljana Lacan, Jaccjues (1990): Vodenje zdravljenja in principi njegove moči, v: Razpol 6, Ljubljana Lacan, Jacques (1993): Televizija, v: Problemi-Eseji 3 (XXXI.), Ljubljana I.uhmann, Niklas (1970): Soziologische aufklarung, Opladen/Koln Lukšič, Igor (1997): Onkraj politične mehanike, v: Kaj je politika?, ZPS, Ljubljana Mannoni, Maud (1970): Le psychiatre, son "fou" et la psychanalyse, Seuil, Pariš Miller, Jacqucs-Alain (1968): Action de la strueture, v: Cahiers pour l'analyse 9, Pariš Miller, Jacques-Alain (1981): Dejavnost strukture, v: Psihoanaliza in kultura, DZS, Ljubljana Miller, Jacques-Alain (1983): Pet predavanj o Lacanu v Caracasu, v: Gospostvo, vzgoja, analiza, Ljubljana Miller, Jacques-Alain (1984): Liminaire, v: Ornicar? 29, Pariš Močnik, Rastko (1984): Spremna beseda, v: M. Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, DE, Ljubljana Močnik, Rastko (1985): Beseda besedo, Škuc, Ljubljana Rawls, John (1971): A theory of Justice, The Belknap Press/Harvard University Press, Cambridge, Mass. Wallerstein, Immanuel (1999): Utopistike/Dediščina sociologije, CF., Ljubljana Alenka ŠVAB* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK POTI IN STRANPOTI NOVIH OČETOVSKIH IDENTITET Nekaj misli o sociološki interpretaciji novega ('postmodernega') očetovstva Povzetek. Novo očetovstvo je fenomen, ki v razpravah o družinskih spremembah v postmodernosti najbolj buri družboslovne duhove. To je tema, ki teoretike družine najbolj razločuje: na eni strani stojijo perspektive, ki ugotavljajo nov fenomen vpletenega očeta, na drugi strani so perspektive, ki v empiriji utemeljujejo teze o tem, da se očetovska prisotnost v družini ni bistveno spremenila. Kako torej pojasniti to dilemo? Avtorica poskuša, upoštevajoč novejše izsledke socialne zgodovine, najti odgovor v prob-lematizaciji koncepta 'očetovske odsotnosti/prisotnosti v družini', katerega kulturni pomeni časovno intenzivno variirajo. Analiza topologij 'novega' očetovstva pa nakazuje, da je 'novo' očetovstvo vse prej kot jasno definiran družbeni fenomen. Ravno nasprotno, v svoji pojavni raznolikosti, identitetnizmedi in ideološki dvojnosti, je 'novo' očetovstvo vse prej kot družbeni model aktivnega starševstva. Ključni pojmi: novo očetovstvo, postmodernost, pluralizaci-ja moških identitet, obvezno materinstvo, erozija patriarhalne avtoritete, etika skrbi za druge, ideologija, očetovska neprisotnost. "Nekoč sem imel dva sinova. Vedno sem se trudil, da bi ju kaj naučil. Ju navdušil za glasbo. Pri petih mesecih sem jima igral Mozarta. Potem sem jima kupil klavir, vadil z njima, jima prebiral zgodbe za lahko noč. Vsak večer. Jaz osel grem devetletnemu otroku brat Zločin in kazen. ... Nikdar ju nisem silil. Vem pa za modrost: 'Ko je otrok star šest let, pravi, da lahko oče naredi vse. Ko je star dvanajst let, pravi, da lahko oče naredi skoraj vse. Pri šestnajstih pa pravi, daje oče bedak. Pri štiriindvajsetih pravi, da oče morda le ni bil tak bedak. Pri štiridesetih pa: Ko bi le mogel vprašati očeta.' Bojim se, da moja sinova do tega ne bosta nikdar prišla." Arkady Shapira (MaocimiUian Schell) v filmu Mala Odesa (režiser James Grey, 1994). * Mag. Alenka Švab, mlada raziskovalka. Arkady Shapira generacijsko gledano ni postmoderni oče, čeprav spada v 'naš' čas. Toda prav zato njegova razočaranost nad neuspehom osebnega projekta vzgoje sinov, dobro ponazarja sodobni problem nove očetovske identitete 'vpletenega' očeta. Tudi če si želi aktivno sodelovati pri vzgoji otrok, mu to spodleti, saj ne zna uporabljati postmodernim otrokom primerna vzgojna 'orodja'. Očetovska avtoriteta, edini 'vzgojni' prijem, ki ga pozna, je že zdavnaj passe. Prav ta 'clash' med (ideološkimi) zahtevami po vpletenosti modernih očetov v skrb in vzgojo svojih otrok in pomanjkanjem znanja in praks za takšno vpletenost, je vzrok pogosto spodletelim novim očetovskim identitetam in hkrati bistvena značilnost 'novega' očetovstva. Očetovstvo ter spreminjajoča se vloga očeta v 'postmodernem' družinskem živjenju je nedvomno med najaktualnejšimi temami v družboslovju o družini in zasebnosti devetdesetih let. To je tudi tema, ki pušča največ ambivalentnih odgovorov in nejasnosti ter nesoglasij med analitiki sprememb. Ambivalenca se razteza od 'odkrivanja' novega očeta, ki naj bi bil, v nasprotju z modernim očetom - pre-skrbovalcem družine (bread-winner), vedno bolj vpleten v različne segmente družinskega življenja, do pesimističnega ugotavljanja, da je 'novi' oče le sodobni mit, daleč od vsakdanje realnosti, v kateri je večina družinskega dela (še vedno) družbeno delegirana ženski. Številne sociološke, psihološke in druge razprave1 puščajo vtis obsežnega ostanka nepojasnjenih segmentov fenomena t.i. novega očetovstva. Še manj izvemo o morebitnih (socialnih, psiholoških idr.) vzgibih novega očetovskega angažmaja v družinskem življenju, dejavnikih, ki naj bi vplivali na ta fenomen itd. 'Novo' očetovstvo torej ni zgolj 'zanimiva' tema, ampak tudi problematika, o kateri ni najti enotne interpretacije ali celo konsenza. Teoretskemu nesoglasju pripisujemo površinskost ter, pogojno rečeno, 'napačno' postavljena vprašanja in usmerjenost analiz. Današnje analize novega očetovstva se vse prevečkrat odvijajo le na površini fenomena in ga raziskujejo le v njegovi novi pojavnosti, predvsem v primerjanju s podobo modernega očeta. Vrtijo se zgolj okrog detektiranja sprememb ter ugotavljanja njihove indikativnosti. To pa je še ena v vrsti tipičnih razpetosti med 'za-in-proti' v razpravah o postmodernosti. Preseg razpetost med obojimi argumenti lahko izpeljemo z analizo ontoloških aspektov fenomena, torej 'ozadja' njegove pojavnosti. Nekatere nastavke za razmišljanje v tej smeri predstavljamo v tem tekstu. Poleg iskanja karakteristik obstoja novega očetovstva, se usmerjamo v analizo ontološkega pomena očeta in očetovstva v družbi, predvsem v relaciji do materinstva ter v problematiziranje nekaterih analitičnih kategorij razumevanja (modernega) očetovstva v družboslovju. Izhajamo iz ideje, da je razumevanje spreminjanja vloge očeta možno (še)le s pozornostjo do pomenov njegovih ontoloških temeljev, tako v modernosti kot v postmodernosti. Pri tem se odpira vrsta doslej spregledanih vprašanj. Da bi nanje odgovorili, se moramo vrniti tudi v temelje konstituiranja moderne družine - družine, kjer se 'oče v družini' kot ga razumemo v modernosti, sploh pojavi. Šele ko razumemo vlogo očeta in kreiranje nocij očetovstva v modernosti, lahko namreč razumemo tudi ozadje, vzgibe in pomene 'novega' očeta postmodernosti. ' Glej na primer zbornik van Dongen el al. (ur), 1995. Clianging Patherhood: a Mi javna odgovornost Demokratizacija uprave, t.j. usmerjenost uprave k ljudem, tako uporabnikom kot zaposlenim, je eno temeljnih načel novega upravljanja javnega sektorja. Naravnanost k uporabnikom naj bi dosegli z omejevanjem samozadostnosti uprave in z upoštevanjem zahtev in želja uporabnikov javnih storitev. Pravzaprav gre za operacionalizacijo gesla uprava v službi ljudi. Kvaliteta upravnega dela je tako opredeljena z elementi odnosa javnih uslužbencev do uporabnikov, informiranja javnosti (transparentnost dela), trajanja reševanja zadev in dostopnosti. Naravnanost k strankam, proaktivnost, avtonomija in notranje podjetništvo so temeljne karakteristike najbolj uspešnih podjetij, ki bi s smiselno aplikacijo našle svoje mesto tudi v javni upravi. Vkolikor v okviru reformnih prizadevanj ne bomo upoštevali tudi položaja javnih uslužbencev, optimalnega rezultata ne bomo dosegli. Zato je potrebno strokovno, kadrovsko in finančno celostno pristopiti k urejanju vprašanj sistema javnih uslužbencev. S predpogojem prostorske in tehnične opremljenosti gre v prvi vrsti za avtonomijo odločanja. Upoštevati moramo tudi, da ni učinkovitosti brez humanosti in da ni humanosti brez učinkovitosti (Slovenski managerski kodeks, 1990). Demokratizacija javne uprave Koncept usmerjenosti k uporabnikom Kljub tradiciji delovanja in monopolnemu položaju, javna uprava ni sama sebi namen, temveč je njen smisel služiti uporabnikom svojih storitev oziroma davkoplačevalcem nasploh. Uradniki morajo biti odgovorni predvsem uporabnikom; pojem javne odgovornosti namreč temelji na odnosu uprava-državljani. Uporabniki oziroma državljani so postali sooblikovalci javnih politik in niso (več) le predmet uradniškega dela. Drucker meni, da je cilj vseh bodočih strategij v nepro-fitnih organizacijah v vzpostavitvi takšnega partnerskega razmerja med uporabnikom in izvajalcem, da postane uporabnik sodelavec izvajalca (v Rus, 1994: 960). Enako ugotavlja naš varuh človekovih pravic in svoboščin (Letno poročilo 1997: 16), ko pravi, da je ena temeljnih pravic državljanov pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, za kar pa je nujna predhodna obveščenost javnosti o vladnih in upravnih namerah. Govorimo o transparentnosti oblasti (ang. open govemment), ki je pogoj za uveljavljanje odgovornosti upravnih delavcev nasproti državljanom. Odprtost uprave javnosti zahteva prilagodljivost, hitre reakcije na zahteve okolja, iskanje novih priložnosti in alternativnih rešitev; skratka proaktivno naravnanost uprave. 2 opredelitvijo vizije, poslanstva in ciljev postane proaktivno delovanje jasno. Brezovšek (1997: 184) ugotavlja, da je trenutna vladna distributivna in pragmatična naravnanost preživela in jo je potrebno nadomestiti z razvojno in vizionarsko usmerjenostjo. Vizija in poslanstvo naj bi seveda vključevala koncept usmerjenosti k uporabniku in delovanja v dobro vseh ljudi. Kot primer lahko navedemo vizijo prenove britanskega vladnega sektorja (Modernising Government, april 1999), ki trud za boljšo vlado utemeljuje s ciljem izboljšati življenje ljudi nasploh (Better govemment to make life better for people). Vlada Republike Slovenije je v tem smislu oktobra 1996 sprejela t.i. Politiko kakovosti državne uprave, kjer je kot eden izmed ciljev dela navedeno ustvarjanje možnosti za kakovostno delo in življenje državljanov Republike Slovenije. 2a uresničitev koncepta usmerjenosti k uporabnikom so potrebni sistemski predpogoji; gola programska floskula, brez nadaljnjih ukrepov, je izraz samozadostnosti uprave in prezira do uporabnikov. Te sistemske politike izhajajo iz spektra družbenih in upravnih vrednot. Hadley in Young (1990: 46) navajata kot predpogoje za naravnanost k uporabnikom: - politično podporo, - decentralizacijo (lažja odzivnost in prilagajanje določenim uporabnikom), - razvoj odnosov z lokalnimi oblastmi (v Sloveniji ureditev razmerja upravne enote - občine), - pristop od delnega k splošnemu (npr. s pilotnimi projekti), - ciljno usposabljanje, prilagojeno različnim nivojem javnih uslužbencev, - vpliv samih uporabnikov na oblikovanje storitev". Model s ključnimi elementi odzivne javne uprave (Hadley in Young, 1990: 80) tako vključuje: 6 Participacija uporabnikov sega od sodelovanja pri razvoju in oblikovanju storitev do obvladovanja kakovosti, vpliva na delovno etiko zaposlenih in trženja (Verbič, 1994: 109-117). Slika 2: Model odzivne organizacije (Hadley in Young, 1990: 80) Dinamična, prilagodljiva in odzivna organizacija Za upravno dejavnost se vedno navaja, da je izrazito natančna in podvržena strogemu upoštevanju predpisov. Javna uprava lahko deluje le v okviru tistega, kar ji je dovoljeno, ne pa v mejah česarkoli, kar ni prepovedano. Usmeritev k uporabnikom pa ni vsebina nekega člena zakona, temveč izhodiščni cilj upravnega dela in merilo upravne uspešnosti, zato bi morala ideja demokratizacije prežemati ljudi, ki pripravljajo in sprejemajo zakonodajo, ne samo izvrševalce na operativni ravni. Duh novega upravljanja javnega sektorja je potrebno vgraditi v razmišljanja javnih uslužbencev in tudi politikov, saj pride (ne)naravnanost k uporabnikom do izraza že v fazi priprave in presoje predlogov zakonodaje. Graditev odnosov z uporabniki je postopna. Izhodišče je opredelitev poslanstva, sledi oblikovanje storitev po meri posameznih ciljnih skupin uporabnikov, izvajanje storitev in vrednotenje storitev in odnosov po kriterijih (standardih) kakovosti. Ena bistvenih strategij neprofitnih organizacij v bodoče je po Druckerju (v Rus, 1994: 959) strategija trženja, ki se začne z ugotavljanjem in opredeljeva- njem potencialnega uporabnika in njegovih potreb, konča pa šele z zadovoljitvijo teh potreb. Pomemben del usmerjenosti k uporabnikom je sistem upravljanja človeških virov (zaposlenih), saj le motivirani in ustrezno usposobljeni uslužbenci nudijo kakovost po meri uporabnikov. Ukrepi, ki sledijo načelu usmerjenosti k uporabniku, so opredelitev vizije v smislu zadovoljevanja uporabnikov, določitev posledičnih ciljev dela in merjenje uspešnosti doseganja načrtovanih politik, avtonomija in decentralizacija, ki omogočata večjo fleksibilnost in odzivnost uprave, konkurenčnost, ki vodi k višji kakovosti storitev, prenos izvajalske funkcije na druge dele uprave in družbe (s tem konkurenčnost in boljši nadzor) itd. V tej smeri že od začetka devetdesetih let intenzivno delajo predvsem v anglosaksonskih državah (ustvarjanje kvazitrgov -notranja konkurenca med avtonomnimi agencijami, pogodbeno delo, ugotavljanje uspešnosti in učinkovitosti, standardi kvalitete dela). Aprila 1999 so v Veliki Britaniji izdali belo knjigo vladne prenove Modernising Government, ki med ključnimi cilji programa navaja v korist uporabnikov javnih storitev načrtovano partnerstvo z lokalnimi ponudniki javnih storitev, t.i. one-stop-shops7, prilagoditve posameznim ciljnim skupinam (starejši, invalidi, podjetniki) in redefinicijo javnih služb. Kakovost javnih storitev kot zadovoljevanje potreb in pričakovanj uporabnikov Globalizacija poslovanja vpliva na pojmovanje kakovosti ne le geografsko, temveč tudi medsektorsko, saj se zahtevnost povprečnega uporabnika javnih storitev zvišuje z zadovoljstvom nad kakovostjo storitev v zasebnih storitvenih dejavnostih. V državni upravi pravice do izbire ni, zato je toliko bolj pomembno, da se uprava sama ne vede samozadostno, ampak samoiniciativno uvede kriterije kakovosti, kar končno danes tudi z izkušnjami iz privatnega sektorja, pričakujejo uporabniki. Storitev je kakovostna, če opravi tisto, za kar je predvidena in se odziva na potrebe uporabnika. Bistveno je, da je kakovost skladnost s potrebami in pričakovanji uporabnikov, ne pa nekaj 'dobrega' ali še sprejemljivo dobrega. Kakovost je proces. Kakovost upravnega dela je sožitje zakonitosti in strokovnosti ter učinkovitosti, dostopnosti, ustrežljivosti, prijaznosti in etičnosti. Po Verbiču (1994:65-69) imata med determinantami kakovosti največji pomen zanesljivost in odzivnost, omeniti pa velja tudi strokovnost, dostopnost, ustrežljivost, komuniciranje in razumevanje strank. V različnih raziskavah se omenjajo drugi dejavniki; tako je bila na Ministrstvu za notranje zadeve (Inkret, 1997) kakovost opredeljena s pojmi časa, prostora (dostopnosti) in odnosa. Pomembna je tudi informiranost uporabnikov. Minister za javno upravo v Veliki Britaniji g. Kilfoyle ima za kakovost javnih storitev skupek komponent, kot so usmerjenost k uporabnikom, povečan dostop in možnost izbire, učinkovita raba informacijske tehnologije, odprtost in odgovornost, sodelovanje z drugimi deli družbe, uspešno 7 Uradi za državljane, kjer lahko uporabniki na enem mestu uredijo vse zadeve (t.i. One-Stop-Agency/Shop), so zaživeli predvsem v nemških mestni!t upravah. Pomenijo uresničevanje načel lažje dostopnosti, krajše čakalne dobe in krajšega časa obdelave prošenj in zahtev. Mesto Ueidelberg je s projektom 'one-stop-sliop' I. 1994 osvojilo prvo nagrado za kakovost, ki jo podeljuje Visoka šola za upravo v Speyerju. rabo virov, inovativnost in stalno izboljševanje. Peters in Waterman v znanem delu In searcb of excellence (1989) odličnost definirata kot vsoto inovativnosti, sposobnosti spreminjanja in doseganja ciljev. Zviševanja ravni kakovosti se lotevamo postopno, vendar celovito z (Verbič, 1994: 106, 107): - ugotavljanjem zadovoljstva strank, - izboljšanjem komunikacijskih tokov znotraj in navzven, - rednim usposabljanjem zaposlenih in z zgledom vodstva, - sistematičnim spremljanjem in analiziranjem problemov ter - izdelavo internih navodil in standardov kakovosti (tudi podeljevanjem priznanj). Eno izmed sredstev za boljšo kakovost storitev predstavlja ustrezna opremljenost uprave, zlasti z informacijsko tehnologijo. Z informacijsko tehnologijo lahko uprava v smislu usmerjenosti k uporabnikom le tem zagotovi hitrejše in bolj kakovostno zagotavljanje storitev. Kakovost pomeni tudi demokratičen odnos uprave do uporabnikov. Vendar informacijska družba, v kateri smo oziroma kamor prehajamo, sama po sebi ne bo nujno demokratična. Uporaba informacijske tehnologije lahko pomeni odprtost, prijaznost do državljanov in njihovo sodelovanje pri javnih zadevah le, če bosta politika in uprava takšna razmerja tudi dejansko uresničevali (Toplišek, 1998: 267). Po svetu se zviševanja kakovosti lotevajo različno, skupno pa je izhodišče zadovoljevanja uporabnikov javnih storitev. Kakovost zlasti v Združenih državah Amerike in v Veliki Britaniji enačijo z dosledno usmerjenostjo k uporabniku in učinkovito rabo virov, poudarjajo pa tudi inovativnost. Primer ukrepov so oblikovanje standardov storitev (t.i. državljanske listine v Veliki Britaniji, Belgiji, Franciji, na Portugalskem itd.), uporaba kakovostnih shem (evropski model poslovne odličnosti, ISO 9000 standardi), uradi za državljane idr. Pri nas se proklamativno opredeljuje cilje zadovoljevanja uporabnikov in dvigovanja kakovosti, vendar so konkretnejši poskusi ugotavljanja in izboljševanja kakovosti redki. Vlada Republike Slovenije je po zahtevah standardov ISO 9001 izdala dokument 'Politika kakovosti državne uprave' (1996), v kateri navaja načela delovanja državnih uradnikov za večjo kakovost storitev državne uprave z namenom približevanja evropskim in ISO 9000 standardom. V zvezi s tekočo reformo javne uprave velja omeniti eno izmed ciljnih področij preobrazbe usmerjene k zagotavljanju boljšega izvajanja nalog in vzpostavitve učinkovitejšega nadzora in boljšega uveljavljanja odgovornosti s pogodbenim pristopom in ciljno usmerjenimi procesi (merjenje kvalitete in kvantitete). Kakovost dosežemo s preprečevanjem napak, ne z ugotavljanjem stopnje sprejemljivosti napak. Če je pojem kakovosti upravnega dela identičen zadovoljevanju potreb in pričakovanj uporabnikov javnih storitev, je za doseganje kakovosti potrebno v prvi vrsti: - oblikovati sistem participacije uporabnikov, - opredeliti standarde dela (postaviti meje odgovornosti v sistemu posameznikove uspešnosti) in - decentralizirati upravo s ciljem prilagajanja posebnim skupinam uporabnikov ob hkratnem izboljšanju informacijskih povezav. Sodobno upravljanje človeških virov Upravljanje človeških virov je s pojmovanjem zaposlenih kot največjega bogastva organizacije postalo izjemno pomembno. Kadri so danes vsaj proklamativno potenciali, viri, investicija in ne strošek. Celo v gradivu Proračunskega memoranduma Urada RS za makroekonomske analize in razvoj za obdobje 1997-2001 se poudarja ugotovitev, da uveljavljanje modela evropske odličnosti v vseh delih ekonomskega in političnega sistema narekuje uresničevanje strategije razvoja človeškega dejavnika. Farnham in Horton (1996: 324) opredeljujeta naslednje trende upravljanja človeških virov v okviru prehajanja od tradicionalnega k novemu upravljanju javnega sektorja: (1) kadrovska funkcija postaja strateško pomembnejša od upravne, (2) stil vodenja se spreminja iz paternalističnega v racionalističnega, (3) večja fleksibilnost pri zaposlovanju, (4) odnosi med delodajalcem in delojemalci so bolj enakovredni kot prej in (5) država kot delodajalec povzema uspešne pristope zasebnega sektorja. Moderni pristopi k ravnanju s človeškimi viri poudarjajo, za razliko od tradicionalne teorije o delu z ljudmi in kasnejše teorije o medčloveških odnosih, predvsem popolno uporabo kadrovskih virov, pomoč zaposlenim pri sproščanju njihovih zmožnosti in ustvarjanje pogojev za participacijo zaposlenih pri skupnih ciljih, samousmerjanju in kontroli (Možina, 1998: 7). Vloga upravnega managementa je torej ustrezno usmerjanje in motivacija operativne ravni javnih uslužbencev. Odnosi med različnimi nivoji zaposlenih in med posamezniki morajo biti jasni in smiselni, da bi uprava lahko tudi navzven delovala kot učinkovita institucija. Odločanje kot končna posledica temeljne dejavnosti upravnih strokovnjakov mora potekati avtonomno, da lahko govorimo o odgovornosti na eni strani in o demokratičnosti, samoiniciativnosti, ustvarjalnosti in spodbudah na drugi strani. Notranja demokracija pa ne more biti večja brez večje odprtosti in manjše zunanje avtonomije organizacij (Rus, 1986: 60). Demokratizacija odločanja izhaja iz načel politične enakosti, reprezentiranja z delegiranjem, strokovne pristojnosti in učinkovitosti (prav tam, 15). Med prvinami organizacijske kulture, ki vplivajo na uspešnost organizacije, so najbolj pomembne zahteva po samoodgovornosti sodelavcev, skupinsko delo, participacija zaposlenih, aktivno informiranje, samostojnost pri določanju vsebine dela, humanizacija dela itd. (Kavčič, 1994:184). V kontekstu razvoja učinkovite upravne kulture je zanimiv pregled ključnih elementov britanskega standarda za učinkovito investiranje v usposabljanje in razvoj zaposlenih v javnem sektorju (ang. Investors in People): - predanost vodstva, ki verjame v pomen razvoja človeških virov, - načrtovanje razvoja, ki temelji na rednem ugotavljanju potreb po usposabljanju in razvoju, - načrtovanje karier zaposlenih in izvajanje začrtanih ukrepov, - organizacijska uspešnost glede učinkovitosti investicij v usposabljanje in razvoj. Sodobno upravljanje človeških virov vnaša v tradicionalno centralizirano kadrovsko politiko elemente fleksibilnega zaposlovanja, stimuliranja, usposabljanja in odpuščanja glede na posameznikovo delovno uspešnost. Skupni cilj mo- dernejših pristopov v upravljanju človeških virov je namreč pospeševanje uspešnosti in učinkovitosti organizacije, ki naj bi bilo rezultat pripadnosti, motiviranosti in notranje tekmovalnosti zaposlenih. Sklepno velja poudariti strateško vlogo človeških virov, ki organizaciji omogoča proaktivno delovanje. Javna uprava v znamenju ljudi Izhodišča za spreminjanje in razvoj javne uprave V luči stalno spreminjajočih se zahtev okolja, je bistvenega pomena sistemski pristop k oblikovanju, spreminjanju in razvoju javne uprave kot organizacije. Izhodišče reševanja obstoječih in prihajajočih problemov dela v upravi je t.i. dinamična mreža komunikacije, torej čim bolj odprta in transparentna informacijska struktura povezav med deli uprave in drugimi družbenimi podsistemi (identifikacija nosilcev interesov javne uprave). Za oblikovanje sheme takega komunikacijskega omrežja je potrebno opredeliti poslanstvo javne uprave, iz katerega izpeljemo cilje dela. Ti so osnova za oblikovanje funkcionalne podobe uprave in s tem neformalnih komunikacij. Sledi organizacijska struktura s formalnimi komunikacijskimi potmi. Po Druckerju namreč tip organizacijske strukture določajo rezultati, ki jih mora organizacija doseči. Predlogi za demokratizacijo slovenske javne uprave Spreminjanje upravljavske paradigme je vsebinsko in časovno zahtevno delo, h kateremu trenutno v Sloveniji pristopamo s celovito reformo javne uprave. Reforma vrsto podjetniških prijemov v sistem uprave vnaša na analitičnih temeljih. Cilji slovenske reforme se pretežno ujemajo s koncepti novega upravljanja javnega sektorja. Prenova slovenskega upravnega sistema upošteva spreminjajočo se vlogo države od represivne k servisni funkciji, decentralizacijo odločanja in organizacijskih struktur, profesionalizacijo, kar naj bi vodilo k odpravljanju oziroma zmanjševanju najbolj perečih problemov upravnega sistema (Debelak, 1997: 40): pomanjkljiva vertikalna in horizontalna koordinacija dela v državni upravi, jasnejša delitev oblasti med parlamentom in vlado, neurejen status paradržavnih organizacij, nezadostne povezave med proračunom in delom javne uprave ter večja politična podpora reformnim procesom. Najvažnejša vprašanja razvoja slovenske javne uprave so, po Brejcu (1997: 18), demokratizacija družbe in javna uprava, upravljanje človeških virov, učinkovitost javne uprave, javna uprava v informacijski družbi in usposabljanje javnih uslužbencev. Izstopajoči problemi, ki vnašajo med uporabnike javnih storitev in zaposlene občutek nezadovoljstva in s tem tudi podlago za morebitne spremembe, segajo na naslednja področja: - odnos med politiko in upravo, pri čemer spreminjajoča se politična gibanja vplivajo na delo uprave v preveliki meri, - centralizacija državne uprave s slabo medsektorsko in nivojsko koordinacijo dela, ki s hierarhično strukturo onemogoča organizacijsko in individualno avto- nomijo ter fleksibilne metode dela; poleg izmikanja odgovornosti otežuje prilagajanje potrebam uporabnikov in spremembam v okolju, - nezadovoljiva regulcitiva - notranje nepovezana zakonodaja z neenotno interpretacijo, ki ob potrebi državnih uradnikov po natančni opredelitvi postopkov dela vnaša ob hkratnem pomanjkanju poslanstva in ciljev uprave med zaposlene občutek izgubljanja časa in truda za neke vmesne, le trenutno zadovoljive rešitve, - sklop problemov v zvezi z upravljanjem človeških virov oziroma z uslužbenskim sistemom, kjer izstopajo neurejena ali nezadovoljivo rešena vprašanja zaposlovanja, nagrajevanja (plače in druge vzpodbude) in usposabljanja, kar predstavlja za zaposlene osebne demotivatorje, - izrazita usmerjenost uprave nase in odsotnost prilagajanja potrebam okolja s časovno zapoznelim reševanjem nastalih problemov sta vzrok negativne podobe uprave in javnih uslužbencev v javnosti. Kljub močnemu poudarjanju o avtonomiji strokovnih odločitev, je uvajanju konceptov novega upravljanja javnega sektorja nujno zagotoviti politično podporo, za kar je predpogoj uskladitev (političnih) interesov na več ravneh. Namreč, šele s soglasjem o namenu in ciljih reforme, četudi kompromisnih, imajo spremembe možnosti preživetja dlje od načrtovanja na papirju. Glede na večkrat opazno nerazumevanje določenih pojmov, načel in ukrepov velja pri uvajanju podjetniških načel v javno upravo posebno pozornost nameniti poleg analitične in sistemske strategije reforme tudi marketingu - tako znotraj uprave kot nasproti uporabnikom. Informiranje in promoviranje sta pogoja za razumevanje, brez katerega ne moremo govoriti o sprejemanju in dejanski implementaciji katerekoli reforme. Bistven primanjkljaj naše uprave za učinkovito delo je v pomanjkanju poslanstva in pravni regulaciji kot edinemu nadomestilu le tega. Odsotnost strateškega načrtovanja pomeni oviro optimalni izrabi virov. V tem kontekstu velja omeniti prizadevanja v okviru tekočih reformnih projektov uprave, ki se predlogov rešitev lotevajo bolj ali manj ravno s tega vidika (opredeljevanje okolja in nosilcev interesov, normativno urejanje sistemskih vprašanj o splošnem upravnem postopku in javnih uslužbencih, snemanje postopkov, poleg normativnih in institucionalnih tudi interesne analize in podobno). Sistemsko je za javno upravo v znamenju ljudi potrebno napore usmeriti predvsem v razvoj instituta participacije uporabnikov (od informiranja ter ugotavljanja njihovih potreb in zadovoljstva do oblikovanja kataloga javnih storitev in končno vloge uporabnikov pri vrednotenju dela uprave). Žal velja tudi za države, ki jih je reformni val zajel med prvimi, da se v desetletje dolgem uvajanju novega javnega managementa status uporabnikov ni bistveno spremenil, čeprav so bile potrebe klientov kot posameznikov glavni cilj reforme javne uprave (Rus, 1999: 19). Razvoj je obtičal z uveljavljanjem vrste instrumentov za merjenje potreb uporabnikov, čeprav so prav metode novega upravljanja javnega sektorja spodbudile pogostejše ocenjevanje kvalitete storitev s strani uporabnikov. Problem je v tem, da izvajalci evalvacije uporabnikov lahko upoštevajo ali pa tudi ne, zato je na mestu prestrukturiranje sistema k zadostni podpori uveljavljanja glasu uporabnikov (npr. v Veliki Britaniji, prav tam: 20-21). Nadalje je za uresničitev odzivnosti javne uprave potrebna funkcionalna in strukturna decentralizacija s hkratno koordinacijo (le decentraliziran sistem uprave se lahko približa specifičnim skupinam uporabnikov)8. Razmisliti velja tudi o vnosu konkurenčnih elementov, ki nedvomno zvišujejo raven kakovosti storitev, inovativnost in motiviranost javnih uslužbencev. Z zagotovitvijo boljšega izvajanja nalog in vzpostavitvijo učinkovitejšega nadzora in boljšega uveljavljanja odgovornosti, se presega trenutni nadzor le nad finančnim vidikom dela, zato so predvideni ukrepi v reformi slovenske uprave potrebni in zaželeni. Proces ocenjevanja kakovosti dela posameznih upravnih organov v upravo vnaša s primerjanjem rezultatov tudi elemente notranje konkurenčnosti in posledično dviga že obstoječe kvalitete. Pogoj za uvajanje ugotavljanja kakovosti in splošne uspešnosti so natančno opredeljeni kriteriji. Vloga uprave kot dobrega gospodarja pri nas še ni dovolj poudarjena, konkretnega cilja v smislu ekonomske učinkovitosti ne najdemo niti v programu reforme. Posamezni mehanizmi modernega poslovanja se vendarle nakazujejo v politiki javnih financ (dolgoročnost proračuna, izhodna usmerjenost, težnja po večji fleksibilnosti). Ob dokazani pozitivni korelaciji med učinkovitostjo organizacije in položajem zaposlenih, je v Sloveniji projektu vzpostavitve uslužbenskega sistema potrebno nameniti veliko pozornost. Vzpostavitev uslužbenskega sistema je pogoj za sistemsko rešitev vprašanj upravljanja človeških virov. Posebno mesto gre pripisati usposabljanju. Povečana stopnja usposabljanja lahko (delno) izboljša cel kup odprtih problemov kot so promocijska funkcija, povečan pomen stroke nasproti politiki, dvig motivacije, usposabljanje kot nefinančna nagrada za uspešnost, oblikovanje enotne upravne kulture, izboljšan odnos do uporabnikov, odprtost proti okolju itd. Konkretno lahko zasledimo v luči usmerjenosti uprave k uporabnikom po svetu najrazličnejše primere, ki bi bili učinkoviti tudi pri nas z upoštevanjem posebnosti slovenskega prostora: - oblikovanje standardov javnih storitev (npr. britanska Citizen's Charter vsebuje načela izvajanja javnih storitev s standardi, odprtostjo in informiranjem, svetovanjem, vljudnostjo in uslužnostjo, pravilnim izvajanjem, enakostjo in dostopnostjo in izbiro), - razvoj stikov z javnostmi (informacijska obveščenost - brošure, neposredna odprtost za vprašanja državljanov, službe za stike z javnostmi, obveščanje preko interneta, sodelovanje z novinarji itd.), - sodelovanje uporabnikov pri dajanju in oblikovanju pobud za delo uprave (reprezentativnost), - upoštevanje glasu uporabnikov o njihovem zadovoljstvu oz. o njihovih potrebah in željah z metodami ankete med uporabniki, spremljanja zadovoljstva uporabnikov, neposrednih stikov z uporabniki, posebnih svetov uporabnikov, dostop- " V zvezi z načelom decentralizacije ostajamo pri nas zaenkrat na ravni organizacijske dekoncen-tracije državne uprave, kar ne pomeni, da se ne razmišlja o drugačnih rešitvah. Na področju lokalne samouprave je položaj bolj kritičen, saj so neurejena tako funkcionalna kol organizacijska vprašanja. nosti uporabnikov do uprave preko elektronske pošte, prostih telefonskih linij ipd., možnosti pritožb zoper ravnanje upravnega organa9, - načelo dostopnosti različnih izvajalcev javnih služb - primeroma naj bi v smislu uprave, prijazne do ljudi, zaživel projekt one-stop-shop oziroma urediti vse na enem mestu (pogoj je informacijska opremljenost), - fleksibilen 'in posameznim ciljnim skupinam prilagojen delovni čas, - ciljno usposabljanje, ki vpliva zlasti na odnos zaposlenih do uporabnikov, - alternativne možnosti opravljanja zadev, na primer na internetu (v VB načrtujejo do leta 2008 dostopnost vseh javnih storitev tudi po elektronski poti), - pravica do izbire ponudnika, - sistem varstva državljanov pred potencialno samovoljo uprave, predvsem sodni nadzor nad upravo, tudi (posebni) varuh človekovih pravic in svoboščin. Sklep Med vzroki spreminjanja tradicionalnih vzorcev upravljanja v javni upravi se običajno poudarja delovno-storilni vidik, to je dvig učinkovitosti. Pri tem se vse prevečkrat spregleda potreba po demokratizaciji uprave v smislu vključevanja uporabnikov javnih storitev in zaposlenih v procese odločanja. Učinkovitost in uspešnost javne uprave morata biti prednostni nalogi razvoja, vendar v luči legitimnosti dejavnosti kot stopnje sprejemanja avtoritete in oblasti s strani uporabnikov javnih storitev oziroma državljanov (Bouckaert, 1993: 146). Izhodišče za bolj uspešno in demokratično javno upravo je v opredeljevanju ustrezne vizije razvoja in oblikovanju lastne identitete s poslanstvom. Med cilji javne uprave morata z roko v roki na čelu stati zakonitost in kakovost dela, pri čemer je slednja opredeljena kot presek zadovoljstva uporabnikov in strokovnih meril. Strokovna in prijazna javna uprava je uprava, ki vzbuja zaupanje. Kaj bi lahko predstavljalo boljšo osnovo za partnerski odnos med upravo in uporabniki njenih storitev? Če bodo ljudje v upravi delali za ljudi, ki upravo potrebujejo, strokovno in ustvarjalno s ciljem čim boljše zadovoljiti različne interese, bo sodobna javna uprava vedno sposobna se odzivati na družbene izzive in bo s tem ključni nosilec družbenega razvoja. ? V ta namen je bila mecl drugim teta 1994 ustanovljena vladna služba Vox, katere osnovna skrb naj bi bila zmanjševanje birokratizma v državni upravi, kar naj bi dosegli s posredovanjem pismenih pobud na pristojne organe in neposredno s telefonsko linijo, ki so jo že aprila 1997 ukinili zaradi domnevno premajhnega števila klicev. Sicer je povprečje med tristo in štiristo vlogami na leto, največ na področju državljanstva. LITERATURA Adizes, I, Možina, S., ur., Milivojevič, Z., Svetlik, I. in Tcrpin, M. (1996): Človeku prijazno vodenje, Panta Rhei - Sineza, Ljubljana Bouckaert, G. (1993): Governance between I.cgitimacy and Efficiency: Citizien Participation in The Belgian Fire Scrvices v Modem Governance, New Government - Society Interactions, ur. Kooiman, J., Sage Publications, London, Thousand Oaks, New Delhi, 145-158 Breje, M. (1997): Slovenska javna uprava ob koncu tisočletja, Zbornik znanstvenih razprav Visoke upravne šole, ur. Abrahamsbcrg, N., VUŠ, Ljubljana, 17-34 Brezovšek, M. (1997): Upravna kultura v Sloveniji, Politološki dnevi, zbornik referatov, ur. Brezovšek, M., 6.-7.6.1997, Portorož, Slovensko politološko društvo, Ljubljana, 175-186 Debelak, S. (1997): Prenova slovenskega upravnega sistema na poti v Evropo, Zbornik znanstvenih razprav Visoke upravne šole, ur. Abrahamsbcrg, N., VUŠ, Ljubljana, 35-42 Drucker, P. (1990): Managing the Non-profit Organizations, Practices and principles, Harper Collins Publishers Farnham, D. in Horton, S., ur. (1996): Managing people in thc public services, Mac Millan Press Ltd., London, Houndmills, Basingstoke, Hampshire in London Ferlie, H., ur., Ashburner, L., Fitzgerald, I.., Pettigrew, A. (1996): The New Public Management in Action, Oxford University Press, New York Hadley, R.,Young, K. (1990): Crcating a Responsive Public Service, Harvester Wheatsheaf Inkret, A. (1997): Kakovost v izbranih upravnih enotah, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana Možina, S., ur., Florjančič, J., Jereb, J., Svetlik, I., Jamšek, F., Lipičnik, B., Vodovnik, Z., Svetic, A., Stanojevič, M.(1998): Management kadrovskih virov, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana Možina, S., ur., Kavčič, B., Tavčar, M., Pucko, D., Ivanko, Š., Lipičnik, B., Gričar, J., Rcpovž, I.., Vizjak, A., Vahčič, A., Rus, V. in Bohinc, R. (1994): Management, Didakta, Radovljica Rus, V. (1986): Odločanje in moč, Obzorja, Maribor Rus, V. (1999): Novi javni management, gradivo za seminar Management v neprofitnih organizacijah, Portorož 22.-25.9.1999, Fakulteta za družbene vede Tavčar, M. (1997): Management sprememb v Izbrane teme i/, sodobnega managementa, ur. Radonjič, D., Ekonomsko-poslovna fakulteta, Inštitut za razvoj managementa, Maribor, 9-62 Toplišek, J. (1998): Elektronsko poslovanje, Atlantis, Ljubljana Trpin, G. (1998): Reforma javne uprave v Sloveniji - stanje in perspektive, V. Dnevi slovenske uprave, Portorož 24.-26.9.1998, VUŠ, Ljubljana, 9-26 Verbič, B. (1994): Dobrodošli med najboljšimi; pot do kakovosti v storitvenih dejavnostih, Gospodarski vestnik, Ljubljana Žurga, G. (1997): Načela novega upravljanja javnega sektorja in državna uprava, XVI. posvetovanje organizatorjev dela, Quo vadiš management, Portorož 2.-4.4.1997, Moderna organizacija, Kranj, 470-477 Bojan STANONIK* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK UGOTAVLJANJE PRIPRAVLJENOSTI NA REFORMO DRŽAVNE UPRAVE Povzetek. V prispevku so prikazana načela delovanja državne uprave v okviru vseobsegajočega reformnega procesa izboljšanja državne uprave imenovanega 'Ponovno odkrivanje poslanstva in funkcije državne uprave' (ang. Reinventing Government - ReGo), ki posega v samo eksi-stencionalno bistvo drža vne uprave. Na teh osnovah je bila izvedena raziskava, ki je s pomočjo izvirnega vprašalnika služila za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev izbranega ministrstva do načel omenjenega reformnega procesa. V prispevku so prikazani tudi nekateri indikativni rezultati in ugotovitve raziskave in sicer le njihov manjši del s področja, ki smo ga imenovali 'način dela v državni upravi'. Ključne besede: ponovno odkrivanje poslanstva in funkcije državne uprave (ang. Reinventing Government - ReGo), reforma državne uprave, raziskava Uvod Širjenje državne uprave, ki se kaže v večanju števila državnih uradnikov, v porastu odstotka proračuna, ki je namenjen samo za delovanje državne uprave, v podvajanju potrebnih ali nepotrebnih storitev, v slabi tehnologiji dela, v nepovezanosti med posameznimi organizacijskimi enotami ter v pregovorni nevarčnosti državnih organov - vse to vodi k splošnemu nezadovoljstvu z obstoječim stanjem. Delovanje državne uprave je pod nenehno kritiko javnosti, ki zahteva uvajanje modernih upravljalskih načel dela, značilnih za privatni sektor, ter na ta način zagotavljanje storitev, ki bi ustrezale v ta namen porabljenemu davko-plačevalskemu denarju. Z odpiranjem Slovenije v svet in vključevanjem v zahodnoevropske povezave, z gospodarsko globalizacijo in rastjo mednarodne konkurence ter z notranjimi elementi pritiskov, kot so med drugim zahteve po vse bolj kvalitetnih storitvah, višanju oziroma vsaj ohranitvi pridobljenih socialnih pravic in večanju obsega ter diverzifikaciji storitev, lahko pridemo do zaključka, da je nadaljnja rast državne uprave neizbežna. Torej moramo tudi v Sloveniji, kot je to praksa predvsem v državah z razvito tržno ekonomijo, začeti oziroma nadaljevati z modernizacijo državne uprave. V kolikor ne moremo preprečiti sicer splošnega 'Mag. Bojan Slano/lik, Ministrstvo za okolje in prostor. Ljubljana. svetovnega trenda rasti državne uprave, moramo vsaj slediti trendu uvajanja novih načinov dela, ki pripomorejo k racionalizaciji, učinkovitosti in uspešnosti delovanja. Modernizacija delovanja državne uprave je predmet tako teoretičnih kot tudi praktičnih pristopov že vrsto let, medtem ko so se napori še prav posebno intenzivirali v zadnjem desetletju z uveljavljanjem ideje, ki jo lahko opredelimo kot 'Novo upravljanje javnega sektorja' (ang. New Public Management - NPM). Bistvo ideje tiči v prepričanju, da je potrebno in možno v delovanje državne uprave uvesti omejena načela in pozitivne izkušnje menedžmenta privatnega sektorja. Bolj kot neposredno vidne kratkoročne rezultate je pomembno spreminjati vrednote ljudi in vzpostaviti ugodno ozračje zaposlenih v državni upravi, da se tudi v tradicionalno togi in neprilagodljivi birokratski organizaciji lahko uveljavijo spremembe, ki bodo sledile dinamični sedanjosti in viharni prihodnosti. Reformno uvajanje sodobnih menedžerskih načel delovanja, značilnih za organizacije privatnega sektorja, pa ni zadostno zagotovilo za pozitivno in predvsem trajno spremembo državne uprave. Ta mora postati način življenja in mišljenja državnih uradnikov ter del stalnega procesa vseobsegajočega izboljšanja državne uprave, ki ga lahko imenujemo 'Ponovno odkrivanje poslanstva in funkcije državne uprave' (ang. Reinventing Government - ReGo). Tako se nenehno, kot je to primer v reinženiringu procesov (značilno za privatni sektor), vračamo k bistvu oziroma h koreninam svojega obstoja oziroma h koreninam osnovnih procesov. Dovtipi na račun državne uprave kot npr. 'šale si ne izmišljujem, ampak samo opazujem način dala v državni upravi', naj bi postali le še slab spomin na čase, ko so bili državljani in državni uradniki na nasprotnih bregovih. Edina konstanta današnjega časa so spremembe, zato ni razloga, da ne bi verjeli, da se tudi državna uprava lahko spreminja. Pozitivne spremembe pa so lahko možne le, če smo prepričani v obstoj in koristnost državne uprave ter v njeno zmožnost za sprejemanje in izvajanje pomembnih družbenih odločitev. Ni nujno, da razumemo državno upravo le kot nujno zlo. Nobena civilizirana družba namreč ne more delovati učinkovito brez učinkovite državne uprave, civilizacija je namreč v današnjem pomenu in razumevanju besede pogojena z obstojem države in državne uprave. Državno upravo razumemo kot kompleksen in prepleten sistem različnih elementov, v katerem pa tradicionalno največjo krivdo za neuspeh pripisujejo državnim uradnikom in njihovi pregovorni neučinkovitosti. Vendar smo ljudje samo eden izmed elementov. Zato je logična posledica, da vzroke neuspeha ali nezadovoljstva ne smemo iskati samo pri ljudeh, ampak v delovanju sistema kot celote. Ni torej dovolj, da se ukvarjamo samo z njegovimi posameznimi deli kot npr. s harmo-nizacijo zakonodaje ali s kratkoročnimi rešitvami, ki jih zahteva dnevna politika, kot npr. usklajevanje proračuna, ampak je potrebno odkrivati ter slediti poslanstvu in funkcijam sistema kot celote. Za opredelitev delovanja državne uprave v teh okvirih je priporočljivo uporabiti desetih načel, ki jih v knjigi Reinventing Government navajata avtorja Osborne in Gaebler. Omenjenih deset načel združuje vse elemente oziroma metode in tehnike javnega menedžmenta, ki jih združujemo pod imenom NPM, in še več. Avtorja razumeta uvajanje metod in tehnik, značilnih za menedžment privatnega sektorja, kot odgovor na zastavljeno vprašanje: kaj je pravzaprav osnovno poslanstvo in funkcija državne uprave? Če jo primerjamo s privatnim sektorjem, lahko to vprašanje enačimo z načeli oziroma z izhodišči reinženiringa procesov. V tem primeru se tudi sprašujemo, kako in na kakšen način bi se lotili poslovanja danes, če bi ta trenutek začeli z delom. V času se namreč izgubi prvotni smisel poslovanja, zato reinženiring uvaja v preoblikovanje osnovnih procesov tri ključne pristope: fundamentalni, dramatični ter radikalni pristop. V tem smislu je predstavljeno tudi deset načel delovanja državne uprave, ki so nam služili za oblikovanje izvirnega vprašalnika, s katerim smo merili stališča anketirancev do uvajanja modernih metod NPM v državno upravo in jih lahko uporabimo za odgovor na eksistencialno vprašanje državne uprave. Načela delovanja državne uprave so (Osborne, Goebler, 1994): usmerjanje / upravljanje, avtonomnost, konkurenca, poslanstvo, rezultati, stranke, denar, preventiva, decentralizacija in tržišče. Reforma državne uprave1 Uvajanje sodobnih načel delovanja ima dolgoročne posledice na celotno organizacijo javne/državne uprave in vse zaposlene v njej, saj ne gre le za modne spremembe, ampak za spreminjanje celotnega sistema. Pregovor pravi, da so 'edina konstanta današnjega časa spremembe) zato moramo s svojim delom vzpostavljati pogoje, s pomočjo katerih bomo uspeli izkoristiti nove priložnosti oziroma vsaj zagotoviti, da bo prehod minil s kar najmanj negativnimi posledicami. Že leta 1862 je v sporočilu ameriškemu kongresu na to opozoril Abraham Lincoln, ko je rekel, da so dogme mirne preteklosti neprimerne za viharno sedanjost in da je potrebno ustrezno novim situacijam spremeniti obstoječi način mišljenja in dela (Caudle, 1997: 1). Posledica tega je nujna potreba po spremembi posameznikove in družbene paradigme, ustrezne za novo tisočletje, oziroma za prihajajoče 21. stoletje. Za paradigmo je značilno, da ima ustaljena pravila, ki predstavljajo način sprejemanja določenih predpostavk o realnosti, torej je paradigma sprejet model realnosti, ki v določenem trenutku razlaga realnost bolje kot katerikoli drug model. V okviru reforme javne uprave potemtakem lahko govorimo o spremembi razumevanja delovanja javne uprave, ki ga razumemo kot paradigmo 'public adminis-tration' (javna uprava), do uveljavitve novih načinov delovanja oziroma nove paradigme public management' (javni management). Razlogi za uvajanje reforme V splošnem lahko opredelimo pet osnovnih trendov, ki opredeljujejo delovanje javne uprave in istočasno povzročajo tudi reformne procese (Schneider, 1997): - globalna konkurenca, - tehnološka revolucija, - deregulacija in privatizacija gospodarstva, ' Ugotovitve, kijih navajamo za javno upravo, veljajo tudi za državno upravo (kot del javne uprave). - presežek osnovnih dobrin in redistribucija svetovne produktivnosti in proizvodnje, - vrednostne in demografske spremembe ljudi. Reformne procese javne uprave je mogoče predvideti tudi iz prispevka Johna Naisbitta, ki je že pred časom orisal prihodnost razvitega sveta z desetimi mega-trendi, med katerimi je tudi privatizacija gospodarskih in negospodarskih dejavnosti (Rus, 1989: 45). Bolj konkretno pa na reformo javne uprave vpliva predvsem splošno zmanjševanje sredstev proračuna ob istočasnem povečanju izdatkov, nižanju nivoja socialnih uslug, pojavu splošne konkurence, zahtev po večanju kakovost storitev ter nenazadnje tudi razni politični in ideološki pritiski kot npr. privatizacija (Flynn, Strehi, 1996). Država zaradi skupnih interesov vseh strank, da preživijo do naslednjih volitev, vse manj zastopa javni interes (Rus, 1997: 4). To vodi k neuspehu oziroma nezmožnosti in nemožnosti implementacije političnih odločitev v praksi, kar ima za posledico širitev državne uprave z zaposlovanjem dodatnih ljudi oziroma z vzpostavljanjem različnih - dodatnih organizacijskih oblik, ki naj imajo večje kompetence za izvedbo pomembnih nalog (Baier, March, Saetren, 1994). V splošnem pa velja, da je širitev uprave nujna. Rast uprave, sorazmerna zahtevam družbenega razvoja, je objektivna nujnost (Trpin, 1995: 311). To se predvsem kaže v nenehnem naraščanju števila zaposlenih. Nikomur doslej še ni uspelo zaustaviti trenda naraščanja zaposlenih v javni upravi, ki se kljub prizadevanjem za racionalizacijo in delno privatizacijo ter drugim ukrepom še zmeraj povečuje (Brejc, 1997: 622). Glede na značilnosti delovanja javne uprave v Sloveniji, pa lahko opredelimo njeno naraščanje predvsem kot posledico (Rakočeviš, 1994): - naraščanja in razčlenjevanja nalog države in s tem upravnih resorjev (upravni organi se v največji meri organizirajo po resornem načelu), - vertikalne diferenciacije in s tem oblikovanja novih teritorialnih enot - regij, - naraščanja potreb tako družbe kot posameznika ter s tem porast in diferenciacija družbenih dejavnosti. Za zaključek predstavitve vzrokov, ki botrujejo rasti javne uprave, pa si oglejmo nekaj slikovitih ter splošnih zakonov (Lane, 1995: 90): a) vzroki, ki opredeljujejo večanje zahtev javne uprave (ang. demand side hvpothe-ses): - Wagnerjev zakon: družbeno-ekonomski razvoj vpliva na alokacijo javnih resursov, - Wilenskyjev zakon: porast obilja zahteva večji proračun, - Castlesov zakon: dominanca levih strank povzroči porast proračuna in s tem zmanjšanje tržnih mehanizmov, - Wilenskyjev zakon: kolektivne ideologije promovirajo porast proračuna, - Peacockov in Wisemanov zakon: nenadni družbeni pretresi zahtevajo višji nivo javnega financiranja, - Pryorjev zakon: večja poraba sredstev za državo blaginje pri sosednji državi povzroči tudi večje zahteve doma, - Cameronov zakon: globalizacija povzroči večje zahteve za stabilizacijo prenapetega in nestabilnega tržišča, b) vzroki, ki opredeljujejo večanje potreb javne uprave (ang. supply oriented hypodiesses): - Tullockov zakon: javna poraba vsebuje birokratsko razsipništvo, - Downov zakon: porast javnega sektorja je funkcija maksimilizacije uradništva, - Baumolov zakon (bolezen): produktivnost javnega sektorja je negativna, zato se zahtevajo vedno večji resursi za isti nivo rezultatov, v Buchananov zakon: proračun je osnovan na fiskalni iluziji glecle razmerja med Stroški in koristmi, - Oatesov zakon: neopazna oziroma nejasna struktura davkov in visoka stopnja davčne prilagodljivosti promovirata veliko potrošnjo. Ko smo opredelili vzroke za nastalo situacijo, lahko opredelimo tudi načine za njihovo reševanje oziroma načine za odpravljanje negativnih posledic. Pri tem se je predvsem potrebno zavedati, da je reforma javne uprave pomembno politično vprašanje (Lane 1995: 143), kar prinaša v njeno izvedbo dodatne težave. Ne glede na to, moramo pri uvajanju sprememb, ki so z reformo javne uprave izredno velike in pomembne za družbo kot celoto in tudi za posameznika, upoštevati določene splošne zahteve, ki omogočajo uspešno implementacijo (Stepp, 1997: 1): - nezadovoljstvo s 'statusom quo'. V primeru, ko je večina zadovoljnih s trenutno situacijo, je le malo verjetno, da bo prišlo do uspešne uvedbe reformnih sprememb. Pomembno je nezadovoljstvo večine s trenutno situacijo in s splošnim poznavanjem vzrokov za nastalo situacijo, - jasna predstava oziroma vedenje o želenih spremembah, torej poznavanje, kakšna bo situacija po uvedbi sprememb, - proces dosega teh ciljev, kar pomeni, da moramo imeti operativni načrt uresničitve ciljev. Nezadržno naraščanje javne uprave in s tem tudi stroškov zagotavljanja storitev ter stalno naraščanje zahtev po vse večjem obsegu javnih storitev, je vzpodbudilo tudi zahteve po zgledovanju javne uprave po gospodarstvu (Brejc, 1997: 629). Pri tem pa moramo upoštevati pozitivne lastnosti in izkušnje vseh oblik delovanja, torej privatnega sektorja, posameznih elementov javne uprave in prostovoljnega sektorja, iskati namreč ne smemo nasprotij, temveč njihov sinergijski učinek. V vsem zahodnem svetu reforma javne uprave poudarja tri E-je: Economy (gospodarstvo), Efficiency (zmožnost), Effectiveness (učinkovitost). Zahodne reformne ideje so pod vplivom gospodarskih teorij, ki pri izvajanju nalog javne uprave po-pulizirajo metode in tehnike vodenja privatnega sektorja. To predvsem zahteva usmerjenost k uresničevanju ciljev, usmerjenost k strankam in sprejemanje pooblastil ter s tem tudi vzpostavitev osebne odgovornosti. To potiska izvajanje storitev prek pogodbenih in regulatorskih mehanizmov, v privatni sektor, kjer naj bi tržišče z odprto in pravično konkurenco izvajalo primarni nadzor. Morda zahodnjaški reformatorji podcenjujejo druge E-je kot so: Ethics (etika), Equity (trajni kapital), Equality (enakopravnost) (Bonwitt, 1996: 402). Reform je več vrst, in sicer od institucionalnih reform z zviševanjem potrebnih resursov za določene javne programe do, nasprotno, njihovega ukinjanja oziroma zmanjševanja proračuna. Reforme lahko obsegajo tudi oblike kot so: decentralizacija, dekoncentracija, deregulacija, privatizacija, komercializacija ali podjetizaci- ja. V današnjem času se v reformah zahodnega sveta uveljavljata predvsem dva pristopa - eksterna privatizacija, oziroma predaja nekaterih nalog javne uprave v privatni sektor, in interna privatizacija, oziroma uvajanje tržnih mehanizmov v proces odločanja znotraj organizacije. Ta dva pristopa se imenujeta ex-ante in ex-post model (Lane, 1995:149). Glavna prednost drugega modela je upoštevanje pomembnosti informacij in motivacije zaposlenih, ki temelji na predpostavki uvajanja tržnih mehanizmov delovanja zaposlenih, predvsem kot so plače po individualni pogodbi in soudeležba pri dobičku. Ex-post model se je v največji meri uveljavil v Veliki Britaniji in v lokalni samoupravi skandinavskih držav. V praksi se oba modela kombinirata, a predvidevamo, da bo reforma javne uprave v prihodnosti temeljila na ex-post modelu. Reforma javne uprave poteka v smeri nadomeščanja pojma javne uprave (ang. public administration) s pojmom javni menedžment (ang. public management). Iz raziskave v okviru držav OECD (1989-92) se je izkazalo, da je bila reforma javne uprave v največji meri povzročena z uvedbo tržnih mehanizmov (Lane, 1995: 189). Nadalje je raziskava pokazala, da je več kot polovica držav uvedla reformo, katere glavna značilnost je uvedba načel javnega menedžmenta (Lane, 1995: 189). Spremembe v javiti upravi so številne in se razlikujejo od države do države, a vendar lahko identificiramo nekatere skupne teme, med katerimi gre izpostaviti predvsem dejstvo, da se vse reforme ukvarjajo s spremembo administriranja javne uprave v smeri, ki jo razumemo pod imenom javni menedžment. Pomembno je, da na primeru menedžmenta v javnem sektorju omenimo tudi njegovo evalvacij-sko funkcijo. Evalvacija predstavlja povratno informacijo glede učinkov me-nedžerske prakse in pomeni izenačenje tržne in netržne funkcije managementa. Evalvacijske študije ocenjujejo predvidene in nepredvidene, želene in nezaželene učinke posameznih politik, političnih ukrepov, oziroma uresničenih programov; so sestavni del regulacije povsod tam, kjer ni tržnega ali drugega neposrednega feedbacka (Rus, 1994: 947). Primeri reform Spremembe, ki jih imenujemo reforme ali modernizacije, so se pojavile po vsem svetu, v razvitih in nerazvitih državah, in so dobile svojo intenziteto predvsem ob koncu 70-ih let. Pojavnih oblik je toliko, kolikor je držav, v katerih se reforme pojavljajo, saj enega samega pravilnega načina preprosto ni. Reforme se pojavljajo ne glede na zgodovino in družbeno ureditev posameznih držav. Spreminjajo obseg, velikost, strukturo, funkcijo, učinkovitost in kulturo javne uprave in sicer s pomočjo različnih metod in tehnik, ki jih bomo zaradi izvirnosti in pomanjkanja slovenske terminologije predstavili v angleščini (Wright, 1997: 7): downsizing, resource-squeezing, cut-back management, 3Es concepts - effectiveness, effi-ciency and economy, privatisation, outsourcing, marketisation, quasi markets, sur-rogate markets, new public management, contractualisation, customerisation, automatisation, agencification.....Vzrok v reformah pa je v vseh primerih zmanjševanje sredstev za delovanje države. Reforme v glavnem obsegajo zmanjševanje vpliva in posega države in večanje pomena načel delovanja privatnega sektorja. Ne samo nuja neučinkovite javne uprave ampak tudi politična moda je pripeljala do reforme javne uprave. Vpliv na reforme ima tudi globalizacija, ki prinaša vzor ali pa konkretne primerjave z javno upravo po svetu in celo možnost koriščenja storitev javne uprave prek državnih meja (npr. skupni trg EU). Zanimivo pa je, da se težnje in zahteve za uvedbo reforme pojavljajo najprej in v največji meri v državah, ki imajo najbolj učinkovito javno upravo in ne v tistih državah, ki bi glede na (ne)rezultate to najbolj potrebovale. Za vse reforme je tudi značilno, da iščejo vzor v delovanju privatnega sektorja. Vse reforme se ukvarjajo z zniževanjem stroškov, vendar je paradoksalno, da se to ne zgodi. Večajo se vsi drugi neposredni in posredni učinki, medtem ko stroški prav tako rastejo. Bolj pomembno kot trenutni uspeh reforme je zavedanje nujnosti za spremembe in pripravljenost na spremembe. Združene države Amerike Značilnost delovanja javne uprave v Ameriki je zelo povezana s splošno kulturo in pojmovanjem javne uprave, ki sta drugačna kot v Evropi. Američani so individua-listi, zagovorniki prostega trga in svobodne izbire storitev, zagovarjajo podjetniški način poslovanja, od javnih uslužbencev zahtevajo profesionalizem, objektivnost in vrednost storitev za vloženi denar. Kot prelomnico v pojmovanju javne uprave, v zvezi z menedžmentom, lahko razumemo ustanovitev Committe for Administrative Reform v letu 1930, ko so Taylor, Gulick in Urwick vpeljali idejo znanstvenega managementa ter s tem uvedli načela modela, imenovanega POSD-CORB (ang. Planning, Organisation, Staffing, Direction, Coordination, Reporting, Budyeting), kar je pripeljalo do opredelitve 29 glavnih načel: raziskovanje, predvidevanje, načrtovanje, adekvatnost, organiziranje, koordiniranje, red, ukazovanje, kontroliranje, koordiniranje, avtoriteta-oblast, hierarhija, delitev dela in korekcija funkcij, vodstvo, delegiranje pooblastil, jasna določitev funkcij, določanje nalog, izvrševanje, interpretacija, usklajenost interesov, centralizacija, kadrovanje, pripadnost organizaciji, zaposlovanje delavcev, nagrajevanje in sankcioniranje, iniciativa, pravičnost, disciplina in stalnost osebja (Rakočeviš, 1994: 43). Javno mnenje se je proti birokraciji, predvsem proti birokraciji v državni upravi, močno povečalo v času Reagana. Za zadnjo prelomnico v pojmovanju javne uprave v ZDA lahko razumemo knjige avtorjev Osborna in Gaeblerja: Reinventing Government. Na podlagi idej, ki jih promovira knjiga, so se začeli pritiski za uvedbo menedžerskih načel delovanja privatnega sektorja v javno upravo. Ime knjige je postalo tudi ime za reformno gibanje. Velika Britanija Termin New Public Management (NPM) oziroma javni menedžment je bil prvič vpeljan v Veliki Britaniji v času vladavine Thatcherjeve. Pravzaprav se je začel s finančno preiskavo poslovanja državne uprave na podlagi izkušenj in prakse privatnega sektorja. Začetek sega v leto 1983, ko je bila vpeljana iniciativa za vpeljavo finančnega menedžmenta v državno upravo s pomočjo informacijskega sistema za spremljanje poslovanja. Iniciativa se je nadaljevala leta 1987 s poročilom, imenovanim 'The Next Steps', ki zahteva večjo učinkovitost uprave in višjo kvaliteto storitev. Orientacijo k strankam je iniciativa dosegla v letu 1991, ko je premier Major objavil dokument imenovan 'Citizen's Charter', v katerem opredeljuje pravice državljanov nasproti državni upravi. Leta 1992 je tudi izdal dokument 'Competing for Quality', kjer je opredeljen petletni ciklus izvajanja sistema za vrednotenje kakovosti storitev javne uprave. Reforma je dobila značilnosti masovnega gibanja v letu 1979 s splošno privatizacijo družbenih dejavnosti. Francija Za razliko od anglo-saksonske tradicije pa za Francijo lahko trdimo, da je zmeraj imela močno in centralistično državno upravo, katere sedež je v Parizu. Reforma javne uprave v Franciji se je začela v letu 1989 z uvajanjem različnih projektov, katerim je bilo skupno uvajanje metod in tehnik poslovanja, značilnih za privatni sektor. Reformni napori so znani pod skupnim imenom 'State reform'. Predvsem velja omeniti projekt izboljšave kakovosti storitev javne uprave, temelječ na načelih celovitega obvladovanja kakovosti - TQM. Nemčija V Nemčiji je prisotna močna tradicija pravne države, javne uprave in uradnikov. Do leta 1989 je bilo reform bolj malo, saj je bila Nemčija stabilna in bogata država. S priključitvijo bivše Vzhodne Nemčije so se, predvsem na lokalnem nivoju, začele številne reforme. Nemčija je zvezna država, zato centralna državna uprava pri reformah igra manj pomembno vlogo. Na lokalnem nivoju pa se reformno gibanje imenuje 'Neues Steuerungsmodell' - NSM (novi model upravljanja na lokalnem nivoju), ki je v bistvu kopija uspešnega finančnega modela poslovanja mesta Tilburg na Nizozemskem. Značilnosti modela NSM so pravzaprav podobne modelu NPM. Nizozemska Na Nizozemskem so se reforme začele leta 1980 predvsem na lokalni ravni, usmerjene predvsem na merjenje doseženih rezultatov, na finančno poslovanje uprave (primer mesta Tilburg) in na individualno odgovornost managerjev. Prav tako pa so se začele reforme tudi na državnem nivoju in sicer z deregulacijo, decentralizacijo, privatizacijo in reorganizacijo poslovanja. Najpomembnejši reformni trend pa je uvajanje avtonomije v delo javnih uslužbencev. Bistvo reformnih procesov je v ločevanju med nivoji sprejemanja in izvajanja politike oziroma odločitev. Od zahtev po avtonomiji dela izhaja skupno ime 'Autonomisation policy', ki združuje tovrstne napore. Na Nizozemskem je reforma kmalu prerasla tudi na nivo politične debate o ključnih nalogah državne uprave. Naloge državne uprave naj bi bile bolj s področja upravljanja kot izvajanja storitev, ki naj bi jih v čim večji meri prepustili privatnemu sektorju. Ponovno odkrivanje poslanstva in funkcije državne uprave (ang. Reinventing Government - ReGo) kot metodologije reforme državne uprave Reformno uvajanje sodobnih menedžerskih načel delovanja, znanih pod imenom NPM, pa še ni zadostno zagotovilo za pozitivno in predvsem trajno spremembo državne uprave. Ta mora postati način življenja in mišljenja državnih uradnikov ter del stalnega procesa vseobsegajočega izboljšanja državne uprave, ki ga lahko imenujemo Ponovno odkrivanje poslanstva in funkcije državne uprave' (ang. Reinventing Government - ReGo). V tem smislu je pozornost v delovanju državne uprave potrebno posvetiti predvsem vprašanju, kako izvajamo določene storitve, in šele na drugem mestu, kaj nudimo. Ustrezno privatnemu sektorju se z vprašanjem kako vračamo na managerske metode dela in z vprašanjem kaj na diverzifikacijo storitev. Obe komponenti sta pomembni, vendar je odgovor na vprašanje kaj lahko le posledica odgovora na vprašanje kako. Uspeh namreč ni pogojen s pravimi izdelki / storitvami, saj le te hitro zastarajo. Dejstvo je, da le pravi procesi prinašajo uspeh in posledično tudi prave izdelke/storitve, oziroma 'Good products don't make ivinners, ivinners make goodproducts' (Hammer, Champy, 1996: 25). Če torej spreminjamo kako in ne kaj, smo se lotili reševanja bistva problema. Kritiki državne uprave v večini primerov nenehno očitajo predvsem veliko število državnih uradnikov, ki pa je le posledica birokratskega načina delovanja državne uprave. Potrebno je spreminjati, poenostavljati in združevati procese dela ter tako začeti reševati vzroke in ne posledice, torej področje kako. Na delovanje državne uprave moramo začeti gledati z drugimi očmi, z druge perspektive, ali kot je rekel John Maynard Keynes: 'Težava ni v pomanjkanju novih idej, ampak v tem, da ne moremo ubežati starim idejam' (Osborne, Gaebler, 1994: 23). V nadaljevanju so predstavljena načela delovanja državne uprave (Osborne, Goebler, 1994): usmerjanje/upravljanje, avtonomnost, konkurenca, poslanstvo, rezultati, stranke, denar, preventiva, decentralizacija in tržišče, ki smo jih uporabili pri oblikovanju izvirnega vprašalnika, s pomočjo katerega smo ugotavljali stališča državnih uradnikov (višji upravni delavci) za reformo državne uprave. Anketiranci so na njih odgovarjali z izborom na štiristopenjski Likertovi skali in sicer med naslednjimi možnostmi: 1-ne strinjam se, 2-deloma se ne strinjam, 3-deloma se strinjam, 4-strinjam se. Likertova skala je bila namerno simetrično deljena na negativne in pozitivne odgovore, da anketiranci ne bi imeli možnosti ostati neopredeljeni. K tej odločitvi nas je vodilo vsakodnevno izkustvo, saj je predvsem za zaposlene v državni upravi značilno, da se izogibajo sprejemati odločitve (velika centralizacija odločanja). To niti ni tako nenavadno, saj jih k temu prav nič ne sili niti ne motivira. Usmerjanje / Upravljanje Beseda vlada pomensko izhaja iz grške besede, ki v prevodu pomeni usmerjati / upravljati. Naloga vlade je torej biti katalizator in spodbujevalec tako odkrivanja, definiranja problema kot tudi zagotavljanja potrebnih javnih in privatnih resursov za njihovo reševanje. To je v nasprotju s tradicionalnim in enoličnim pojmovanjem državne uprave kot izvajalcem storitev za vrednost sredstev, dobljenih z davki. Državna uprava mora zagotoviti sprejemljivo raven njihovega izvajanja v komplementarnem odnosu tako ponudnika kot uporabnika, ki se odraža v obojestranskem zadovoljstvu. S sredstvi, s katerimi razpolaga v okviru proračuna, ne more uresničiti pričakovanja vseh državljanov in izvesti številnih nalog, ki jih postavlja današnji čas. Kar pa lahko stori, je preusmerjanje pozornosti in resursov na upravljanje družbe za reševanje nastalih problemov. Posledično to vodi k podjetniškim načelom poslovanja, ki jih lahko uvajamo tudi s postopno privatizacijo nekaterih državnih služb. Pri tem se moramo zavedati, da privatiziramo samo izvajanje storitev, ne pa tudi odgovornosti za njihovo izvedbo, ki je originalna pristojnost državne uprave. V kolikor prepustimo usmerjanje / upravljanje v zasebne roke, nimamo nikakršnega mehanizma za zagotovitev skupinskega odločanja, za enakopravno obravnavanje vseh državljanov in za izvajanje nedobičkonosnih storitev. Torej načelo, da država izginja, vsekakor ne drži, se pa občutno spreminja njena vloga kot se tudi spreminjata vloga in način dela vodilnih ljudi v državni upravi, ki morajo vse bolj postati aktivni managerji. Potrebujemo močno državo, vendar je potrebno razlikovati med veliko, nedejavno državo in med močno državo, ki je sposobna sprejemati pravilne odločitve in usmerjati tiste, ki storitve izvajajo. V nadaljevanju je predstavljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. /. Usmerjanje / Upravljanje 1. Osnovna naloga državne uprave je v vzpodbujanju in koordinaciji vseh subjektov javnega in privatnega sektorja 12 3 4 2. Način dela državne uprave moramo kar najbolj prilagoditi podjetniškim načelom delovanja 12 3 4 3. Operativno izvajanje storitev moramo v največji možni meri prepustiti privatnemu sektorju 12 3 4 4. Vodilni ljudje morajo večino delovnega časa posvetiti delu z zaposlenimi 12 3 4 5. Vodilni ljudje morajo posvečati pomembno pozornost večanju svojih managerskih sposobnosti 12 3 4 Avtonomnost Današnji način delovanja državne uprave vodi k vzpostavljanju in vzdrževanju odvisnosti državljanov od njenih storitev, saj le-ti največkrat nimajo možnosti vplivati na njihovo izvedbo. Od zagotavljanja odvisnosti pa moramo preiti k ustvarjanju soodvisnosti oziroma sovisnosti tako državne uprave kot državljanov. To je tudi najvišja oblika sodelovanja dveh strank in skupina načel, ki zagotavlja uspešnost delovanja. Ljudje zahtevamo odgovornost za stvari, od katerih smo odvisni, zato je potrebno zagotoviti avtonomnost državljanov pri sprejemanju odločitev in zagotavljanju storitev. Predhodno pa moramo to avtonomnost zagotoviti tudi interno, torej v okviru izvajanja nalog med zaposlenimi v državni upravi. Avtonomnost v tem pomenil lahko zagotovimo z delegiranjem odgovornosti, torej moramo zagotoviti poleg strokovne tudi odločitveno avtonomnost. To pa je pogojeno s sistemom vrednot, ki veljajo v določeni organizaciji / družbi. Splošno pa se razlikovanje med avtonomnostjo sprejemanja in izvajanja odločitev kaže predvsem v pojmovanju delovanja izvajalskega sistema kot sistema, ki rešuje probleme kratkoročno, za razliko od dolgoročnosti družbenih rešitev. Bistvena razlika pa je v pojmovanju odgovornosti, ki v primeru izvajalskega sistema preneha takoj po izvedbi storitve, medtem ko so družbene rešitve namenjene vsakemu posamezniku za celoten čas trajanja. Če je cilj povečati avtonomnost družbe pri reševanju nastalih problemov, v čem je potem še potreba po državni upravi? Državna uprava mora delovati kot katalizator in spodbujevalec določenih akcij in v začetnem procesu tudi prevzeti odgovornost za njihovo izvedbo. Nadalje pa je potrebno naloge, pristojnosti in odgovornosti v čim večji meri prenašati na državljane same, saj je to v bistvu edino merilo avtonomnosti vsakega posameznika in družbe kot celote. Državljani morajo imeti občutek in dejansko moč nad delovanjem državne uprave in ne obratno, kot je to značilnost današnjega časa. V nadaljevanju je predstavljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. 304 II. Avtonomnost 6. Vodilni ljudje morajo biti pri sprejemanju odločitev popolnoma samostojni 12 3 4 7. Strokovne odločitve ne smejo biti pod vplivom politike 12 3 4 8. S proračunskimi sredstvi morajo razpolagati ljudje, ki vodijo delovne procese 12 3 4 9. Vodilni ljudje morajo prenašati pristojnosti za reševanje nastalih problemov na ljudi, ki operativno izvajajo delo 12 3 4 10. Javnost naj v najmanjši možni meri vpliva na delovanje državne uprave 12 3 4 Konkurenca Pri obravnavanju konkurence ne mislimo na klasično pojmovanje konkurence med državno upravo in privatnim sektorjem, temveč predvsem kot nasprotje med konkurenco in monopolom. Potrebno je vzpostaviti sistem, kjer se bodo tako privatne organizacije kot tudi organizacijske enote javne / državne uprave potegovale za delo na javnih razpisih. Pri tem bi rešili podzaposlenost državnih uradnikov in tudi zagotovili njihov več ali manj prost prehod iz javnega v privatni sektor. Nenazadnje bi odpravili tudi visok nivo zagotavljanja varnosti delovnega mesta v državni upravi, kar bi posledično imelo motivacijski učinek na zagotavljanje učinkovitosti in uspešnosti dela. Zanimivo je, da se v družbi močno borimo proti vsaki obliki privatnega monopola, a istočasno zagotavljamo državni monopol na vse možne načine. Vzrok temu je vsekakor napačno pojmovanje odgovornosti državne uprave. Državna uprava je namreč odgovorna le za zagotovitev izvajanja storitev in ne za izvajanje samo. To lahko v večini primerov postane naloga privatnega sektorja, ki deluje po načelu konkurence in s tem posredno povečuje učinkovitost državne uprave. Konkurenco lahko vzpostavimo na različne načine in s tem razmejimo odgovornost med usmerjanjem in izvajanjem: javni sektor vs. privatni sektor, privatni sektor vs. privatni sektor in javni sektor vs. javni sektor. Konkurenca v javni upravi mora biti previdno vzpostavljena in ne sme temeljiti izključno na dobičkonosnosti izvajanja storitev. Vzpostavljena je lahko le v taki meri, da še zmeraj zagotavlja enakost za vse državljane, kar je osnovno načelo delovanja državne uprave. V nadaljevanju je predstavljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. III. Konkurenca 11. Državna uprava mora delovati po načelu transparentnosti 12 3 4 12. Uvajanje konkurence v državno upravo pripomore k večji učinkovitosti dela zaposlenih 12 3 4 13. Organizacijske enote državne uprave morajo zagotavljati storitve v konkurenčnem boju /. ostalimi subjekti javnega oziroma privatnega sektorja 12 3 4 14. Uvajanje konkurence v državno upravo je v splošno korist državljanov 12 3 4 15. Položaj zaposlenih v hierarhiji državne uprave mora biti odvisen od uspešnosti njihovega dela 12 3 4 Poslanstvo Državna uprava mora delovati na podlagi poslanstva in ne na podlagi regulative ali kot je rekel George S. Patton: 'Nikoli ne povej ljudem, kako naj izvedejo določeno nalogo, povej jim, kaj hočeš in presenetili te bodo z bistroumnostjo rešitve' (Osborne, Gaebler, 1994: 108). Ravno nasprotno je v državni upravi, kjer obstaja številna regulativa, ki predpisuje način dela in zaporedje izvajanja nalog. V primeru, ko organizacija deluje po načelu poslanstva, je regulativa majhna in nadomeščena s primerno organizacijsko kulturo, ki vodi zaposlene k uresničitvi zadanih ciljev. Učinek regulative je tudi negativen, saj onemogoča kreativnost in samoiniciativnost tako državnih uradnikov kot tudi izvajalcev storitev. Zaradi sledenja številnim pravilom za izvajanje nalog, ljudje največkrat pozabijo, kaj je bistvo njihovega dela. Smisel in časovno aktualnost regulative je potrebno nenehno preverjati, če pa je le možno, jo nadomestiti z motivacijo in opredeljenim poslanstvom, ki je najboljše zagotovilo za uspešno delo. Jasno izraženo poslanstvo organizacije je bistvenega pomena, saj opredeli namen in cilje delovanja ter vrednote posameznikov. To omogoča zaposlenim da sami, brez odvečne regulative, opredelijo in sprejemajo odločitve - kaj in kako je potrebno izvesti. Na tej osnovi je potrebno vzpostaviti organizacijsko kulturo s pomočjo pisanih pravil obnašanja, pričakovanih vrednot in načinov delovanja, ki se odrazi v t.i. življenjskem slogu zaposlenih. Državna uprava le težko preide iz regulativnega načina dela, saj je pomanjkanje medsebojnega zaupanja kot osnove za delo na podlagi poslanstva več kot očitno. Največji dvom, ki se pri tem pojavlja, je povezan z izgubo (neučinkovite) kontrolne funkcije. Zaposleni namreč ne delajo več na podlagi opredeljenih pravil, ampak na podlagi smotra, katerega uresničevanje je subjektivna ocena. V nadaljevanju je predstavljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. IV. Poslanstvo 16. Delo zaposlenih v državni upravi mora hiti natančno opredeljeno z zakoni, podzakonskimi akti in pravilniki 12 3 4 17. Smoter delovanja zaposlenih v državni upravi morajo biti koristi državljanov 12 3 4 18. V državni upravi moramo imeti pisno opredeljen moralni kodeks delovanja zaposlenih 12 3 4 19. Storitve morajo biti izvedene na podlagi pisno opredeljene vizije razvoja 12 3 4 20. Glavno vodilo dela v državni upravi mora predstavljati izvedba zadane naloge v okviru zastavljenih ciljev 12 3 4 Rezultati V primeru rezultatov bi lahko govorili o dveh komponentah, in sicer o rezultatih določenega poslovnega / delovnega procesa ter o učinku teh rezultatov. V našem primeru se bomo osredotočili na prvo kategorijo rezultatov, saj je merjenje učinkov še toliko težje. Rezultat v državni upravi navadno ni otipljiv in v začetku niti identificiran, medtem ko se učinki določenih aktivnosti pokažejo v svoji pozitivni ali negativni luči šele čez določeno časovno obdobje. V kolikor je delovanje državne uprave usmerjeno na izpolnjevanje poslanstva, potem je tudi kontrola lahko usmerjena na doseganje rezultatov, ki izhajajo iz opredeljenih ciljev poslanstva. V nasprotnem primeru je edina možna kontrola le regulativa postopkov. Državna uprava, kije organizirana po birokratskem načelu, ne meri doseganja rezultatov, zato jih tudi redko doseže. Predpogoj za doseganje rezultatov pa je njihova jasna opredelitev, je posledica izraženih želja in potreb državljanov, oziroma kot to opredeljuje stara kitajska modrost, ki pravi: 'če ne veš kam greš, potem vse poti vodijo tja: Posledično lahko ugotavljamo naprej in sicer, če ne merimo rezultatov, kako lahko potem ločimo uspeh od neuspeha, in če to ni mogoče, potem ne moremo uspeha niti nagraditi. Če ne ločimo uspeha od neuspeha, ne moremo niti popraviti oziroma izboljšati svojih dejanj. Na ta način je krog sklenjen, saj ljudje niso motivirani za dosego rezultatov, ki jih niti ne poznajo, oziroma če od ljudi nič ne pričakujemo, navadno to tudi dobimo. Merjenje rezultatov pa je pomembno tudi s stališča učenja na pozitivnih / negativnih izkušnjah. Postati učeča se organizacija je dandanes najnaprednejši način organiziranja, upravljanja in vodenja. V nadaljevanju je predstavljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. V. Rezultati 21. Kontrola mora biti usmerjena na procese dela in ne na rezultate dela 12 3 4 22. Pričakovani rezultati dela morajo biti vnaprej jasno opredeljeni 12 3 4 23. Na opredelitev pričakovanih rezultatov dela morajo imeti uporabniki storitev pomemben vpliv 12 3 4 24. Doseženi rezultati dela se morajo vrednotiti na podlagi vnaprej opredeljenih metod 12 3 4 25. Doseganje rezultatov mora biti dodatno nagrajeno 12 3 4 Uporabniki Kakovost in uspešnost državne uprave določajo le uporabniki njenih storitev / izdelkov. V večini primerov je najtežje uporabnika identificirati. Državni uradniki svoje napore usmerjajo k uresničevanju potreb zakonodajalcev, različnih inšpekcijskih služb, nadrejenih in drugih formalnih oblik kontrole in le v manjši meri skrbijo za zadovoljstvo svojih strank. Praksa je namreč taka, da so državni uradniki finančno neodvisni od svojih strank, torej tudi niso zainteresirani za izpolnjevanje njihovih potreb. Storitve, ki jih zagotavljajo, so opredeljene s strani nadrejenih in niso odraz neposredno izraženih potreb. Stranke morajo postati najpomembnejši element organizacije, uresničevanje njihovih potreb in zahtev pa najpomembnejša naloga. Tak način dela pa zahteva nenehno preverjanje kakovosti storitev in posameznih procesov kot so opredeljevanje poslanstva in ciljev, upravljanja in vodenja procesov zagotavljanja / izvajanja storitev, različnih tehnoloških procesov, kadrovske politike in marketinga storitev. Vključitev strank v sistem delovanja državne uprave ima več prednosti, in sicer zagotavlja in prisili izvajalca storitev, da je odgovoren za kvaliteto, depolitizira strokovne odločitve, podpira inovacije in omogoča strankam prosto izbiro izvajalca, kar posledično spodbuja konkurenco. Le-ta pa je možna, v kolikor je vsem strankam posredovana informacija o kvaliteti, kvantiteti in vsaj še o cenovni komponenti določene storitve. Stranke nočejo več univerzalnih storitev po načelu 'one fits - allfits; ampak jih je potrebno razumeti kot različne interesne skupine ljudi, ki potrebujejo njim prilagojeno storitev. Najbolj vsesplošno znana izjava nerazumevanja pomembnosti potreb in zahtev strank je vsekakor stavek, ki ga je izjavil Henry Ford: 'You can buy a car in any color, as long as it is black'. V nadaljevanju je predstavljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. VI. Uporabniki 26. Delo z uporabniki storitev mora hiti sistematično organizirano na nivoju celotne državne uprave 12 3 4 27. Ugotavljanje potreb uporabnikov storitev mora temeljiti na podlagi vnaprej opredeljenih metod 12 3 4 28. Storitve morajo biti prilagojene potrebam posameznika/skupine 12 3 4 29. Uporabniki storitev morajo imeti vpliv na vrednotenje doseženih rezultatov 12 3 4 30. Zadovoljstvo uporabnikov storitev mora predstavljati merilo uspešnosti dela zaposlenih v državni upravi 12 3 4 Denar Delovanje državne uprave po načelu proračunske logike vzpodbuja državne uradnike k neracionalni porabi finančnih sredstev. Potrositi načrtovana sredstva v tekočem proračunskem letu je ena izmed glavnih nalog vodstvene strukture, kar je v popolnem nasprotju z načeli varčevanja v privatnem sektorju. V kolikor se načrtovana sredstva ne potrošijo, se navadno za to isto neporabljeno vsoto zmanjša višina proračuna v naslednjem letu. Ker je finančno poslovanje v državni upravi popolnoma centralizirano v okviru ministrstva za finance, le redki državni uradnik izven omenjenega Ministrstva skrbi za ustrezne prihodke. Skoraj nemogoče pa je najti organizacijsko enoto v okviru državne uprave, katere glavna skrb je zagotavljati dobiček svojega delovanja. Dobiček vsekakor ni velikokrat izrečena beseda, prav nasprotno, težnja po hitrem in zaradi tega tudi večkrat neracionalnem trošenju denarja, je vedenjski vzorec državnega uradnika. Vsekakor pa ustvarjanje dobička v državni upravi ni nemogoče, saj poznamo več učinkovitih metod. Zavora podjetniške miselnosti niso metodologije, metode, tehnologija ali tehnike delovanja, ampak način mišljenja, ki je posledica dolgoletne tradicije in splošne organizacijske kulture državnih uradnikov. Ne glede na način izvajanja storitev, je vsekakor potrebno vzpostaviti sistem, v katerem državljani za storitve oziroma izdelke plačajo določeno velikost pristojbine, ki je varčevalno usmerjena. V nasprotnem primeru potrošnja presega nivo potrebe. Ključ uspeha finančnega poslovanja v državni upravi leži predvsem v pristojnosti in odgovornosti ravnanja s finančnimi sredstvi. Če vodstvene strukture namreč nimajo možnosti razpolagati s sredstvi, ki so rezultat njihovega uspešnega delovanja, kako lahko pričakujemo njihovo motiviranost za ustvarjanje dobička? Identificirati in opredeliti resnične stroške storitev pa je predpogoj za odločanje v zvezi z upravljanjem in vodenjem vseh potrebnih resursov. V nadaljevanju je predstavljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. VII. Denar 31. Višina proračunskih sredstev mora biti določena sorazmerno glede na rezultate dela v predhodnem proračunskem obdobju 12 3 4 32. Zagotavljanje storitev državne uprave mora biti finančno izvedljivo 12 3 4 33. Racionalna in smotrna poraba finančnih sredstev mora predstavljati izbirni kriterij pri zagotavljanju storitev 12 3 4 34. Prihodek, ki ga ustvarjajo organizacijske enote državne uprave, ne sme predstavljati merila uspešnosti njihovega dela 12 3 4 35. Za vsako storitev državne uprave je potrebno poznati dejansko višino stroškov 12 3 4 Preventiva Delovanje državne uprave je usmerjeno k zagotavljanju storitev oziroma izdelkov po načelu 'delati čim manj napak.'. Tak način dela pa ni preventivno usmerjen k odpravljanju vzrokov za določeno stanje, ampak se odpravljajo le posledice. Navadno je državna uprava kljub svoji dolgoročnosti usmerjena k načinu dela, ki ga zahteva trenutna situacija. Reševanje problemov v danem trenutku ima značaj krizne situacije, v kateri se nekontrolirano porabi znatno več resursov kot je to potrebno. Preventivno ravnanje je v današnjem turbulentnem in globalnem okolju pravzaprav nujen pogoj za obstoj organizacije v privatnem sektorju, nikakor pa to ne drži za drž avno upravo. Vizija in poslanstvo morata biti prisotna že v odločitvah, ki jih sprejemamo danes, oziroma se moramo ravnati po sloganu pametni ljudje rešujejo probleme, geniji se jih izogibajo'. Izogibanje problemom je možno le v primeru, ko pristopimo k analitičnem vrednotenju različnih možnih scenarijev prihodnosti s pomočjo dolgoročnega strateškega načrtovanja. Strateško načrtovanje pa samo po sebi vsekakor ne more zagotoviti pravilne odločitve, ampak le omogoča organizaciji identificirati morebitne probleme in nakazati možne rešitve. Strateško načrtovanje spreminja ustaljeni način mišljenja in delovanja, ki dandanes v državni upravi temelji v glavnem na intuiciji. Njegov namen je omogočiti analitičen pristop, predstavlja antitezo političnega načina mišljenja, ki onemogoča tako preventivno delovanje kot tudi delovanje, usmerjeno v prihodnost. Za prehod iz delovanja na podlagi intuicije v delovanje na podlagi strateškega načrtovanja imamo na voljo več metod kot npr. večleten proračun, medsektorski proračun, aktivno vlogo lokalne skupnosti, poenostavitev računovodskega sistema.... V nadaljevanju je predstavljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. VIII. Preventiva 36. Za storitve, ki jih izvajamo v državni upravi, moramo imeti pisno opredeljen sistem spremljanja kvalitete 12 3 4 37. Način dela v državni upravi mora sloneti na intuiciji zaposlenih 12 3 4 38. Sodelovanje med posameznimi subjekti državne uprave je kritično pomembno /.a uspešno delo 12 3 4 39. Vse pomembne odločitve v zvozi z delom morajo biti sprejete s sodelovanjem vseh sodelujočih 12 3 4 40. Za svoje delo morajo zaposleni v državni upravi imeti pisno opredeljene dolgoročne prioritete 12 3 4 Decentralizacija Centralizacija omogoča jasno razvidno strukturo pristojnosti, odgovornosti in pretoka informacij oziroma ukazov. Slednje je bilo glavni razlog za centralizacijo s številno hierarhično strukturo. Današnji hiter in nesluten razvoj informacijske tehnologije pa omogoča spremembe v vodenju in kontroli ljudi, tako da se načini organiziranosti lahko bistveno spreminjajo. Nenazadnje se pojavlja tudi težnja po demokratičnosti delovanja in vključevanju posameznika v odločitvene procese. Prenos pooblastil na nižje hierarhične nivoje, dostopnost informacij, samozavedanje ljudi, stopnja izobrazbe, globalizacija poslovanja, zahteve po hitrosti odzivanja in prilagajanja ter nenazadnje večanje pomena in vrednosti ljudi vsekakor pripomorejo k decentralizaciji oblasti. Določiti pravo razmerje med decentralizacijo nalog, pristojnosti in odgovornosti ter centralizacijo kontrole izvajanja kakovosti in količine storitev predstavlja vsaj za sedaj še nerešen primer delovanja državne uprave. Različni organizacijski in menedžerski pristopi za reševanje omenjenih dilem, ki so navadno uspešni v privatnem sektorju, imajo le omejeno uporabnost in uspešnost v državni upravi. Vzrok je vsekakor v različni naravi in pomenu delovanja privatnega in javnega sektorja. Vsekakor pa je potrebno iskati rešitve v soupravljanju managerjev in uradnikov, v decentralizaciji odločanja in prenašanja pristojnosti na lokalne skupnosti, teamskem delu, spodbujanju inova-tivnosti ter nenazadnje posvečanju vse večje pozornosti človeku kot najpomembnejšemu resursu. Z uvajanjem decentralizacije se, glede na klasično organizacijo državne uprave, pojavlja dvom o učinkoviti kontroli dela. Kontrola dela se v decentralizaciji ne zmanjša, ampak se spremeni. Regulativo postopkov zamenja poslanstvo, organizacijska kultura, skupne vrednote in uresničevanje planiranih rezultatov. Velja splošno načelo, da ljudje vlagajo v delo, za katerega so tudi odgovorni, bistveno več napora, kot pa v delo, v katerem so samo izvajalci določenih aktivnosti. V nadaljevanju je predstavljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. IX. Decentralizacija 41. Številni hierarhični nivoji delovnih mest v državni opravi povečujejo nepreglednost in izmikanje osebne odgovornosti zaposlenih 12 3 4 42. Pri razpolaganju s finančnimi sredstvi morajo vodje organizacijskih enot imeti popolno samostojnost 12 3 4 43. Teamsko delo predstavlja najprimernejši način dela v državni upravi 12 3 4 44. Država mora pristojnosti in odgovornosti za zagotavljanje storitev prenašati na lokalne skupnosti 12 3 4 45. Zaposleni, ki so v stalnem stiku z uporabniki storitev, morajo biti vključeni v odločanje o pomembnih zadevah 12 3 4 Tržišče Potrebno je razumeti in doumeti, da ni naloga državne uprave izvajanje storitev, ampak le zagotavljanje teh istih storitev z usmerjanjem oziroma upravljanjem izvajalcev. Za vse nastale težave in naloge povezane z globalizacijo, socialnim in zdravstvenim zavarovanjem, okoljeva rs tven i m i problemi, evropskimi asociacijski-mi težnjami itd., je nerealno pričakovati rešitve izključno samo s strani države. Državna uprava ima na razpolago premalo resursov za rešitev omenjenih težav oziroma nalog. Vzpostavitev tržnih načel delovanja za dosego družbenih ciljev lahko predstavlja uspešen način intervencije države za vzpostavitev sistema zagotavljanja storitev. V ta namen moramo zagotoviti vse potrebne elemente delovanja trga kot so: preskrba, zahteva, dostopnost, informacije, regulativa in odgovornost. Torej je morebitni očitek, da država s svojo regulativo uničuje prosti trg, neumesten. Aktivno vladanje, vendar brez birokratske vlade, je klasična metoda uporabe družbenih vzvodov za prestrukturiranje privatnega trga, da bi dosegli skupne družbene cilje. Pri vzpostavljanju tržnih načel delovanja pa ne smemo pozabiti na načelo enakosti oziroma enakopravnosti vseh državljanov za koriščenje storitev, ne glede na njihov socialni in družbeni položaj. Skrb za tiste, ki niso sposobni ali ne morejo delovati v tržnem okolju, je glavna naloga prestrukturiranja državne uprave k tržnim mehanizmom delovanja. V nadaljevanju je predstavljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. X. Tržišče 46. Zagotavljanje storitev državne uprave mora temeljiti na vnaprej dogovorjenih programih dela 12 3 4 47. V kolikor bi storitve zagotavljali na trgu, bi morali način dela zaposlenih v državni upravi bistveno spremeniti 12 3 4 48. Način dela v državni upravi mora biti usmerjen k zagotavljanju sredstev za lastno delovanje 12 3 4 49. Cena storitev, ki jih zagotavlja državna uprava, mora biti administrativno določena 12 3 4 50. Za storitve, ki jih zagotavlja državna uprava, mora veljati tržni način dela 12 3 4 Indikativni rezultati in ugotovitve v zvezi z ugotavljanjem pripravljenosti državnih uradnikov za reformo državne uprave2 Čeprav je raziskava obsegala test normalne porazdelitve spremenljivk, izračun aritmetičnih sredin, ponderiranih aritmetičnih sredin, varianc, standardnih deviacij, korelacij, faktorsko analizo (s Kaiser-Meyer-Olkinovem testom), HI kvadrat test (s kontingenčnimi tabelami dimenzije 2*2), bomo na tem mestu predstavili le nekaj splošnih ugotovitev3. Aritmetične sredine desetih skupin, ki opredeljujejo stališča anketirancev do načina dela v državni upravi, dosežejo vrednosti kot kaže spodnja tabela (Tabela 1). Ker smo upoštevali število prispelih odgovorov za posamezne skupine spremenljivk, lahko govorimo o ponderirani oziroma tehtani aritmetični sredini. Tabela 1: Ponderirana aritmetična sredina skupin spremenljivk, ki opredeljujejo način dela v državni upravi'' 312 Skupina Ponderirana Ari t. sredina Usmerjanje 2,95 Avtonomnost 3,24 Konkurenca 3,09 Poslanstvo 3,26 Rezultati 3,29 Uporabniki 3,37 Denar 3,08 Preventiva 3,17 Decentralizacija 3,22 Tržišče 3,20 1 3,19 Med vsemi 50 trditvami je najbolj negativno vrednotena trditev: 'Način dela v državni upravi mora biti usmerjen k zagotavljanju sredstev za lastno delovanje', medtem ko je najbolj pozitivno vrednotena trditev: 'Strokovne odločitve ne smejo biti pod vplivom politike'. Poseganje politike v strokovno delo višjih upravnih delavcev je potrebno razumeti kot nevarnost avtonomnosti njihovega dela, zato je tudi enotnost njihovega mnenja pričakovano velika in razumljiva - standardna Podrobnejši rezultati: Bojan Slanonik: Možnosti in ovire za uvajanje načel novega upravljanja javnega sektorja v ministrstvu za okolje in prostor; magistrsko delo, Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede. Ljubljana. 1998 1 Praktični det raziskave je obsegal zbiranje in obdelavo 209 vrnjenih vprašalnikov, pri katerem je en vprašalnik, vseboval 60 trditev in JO vprašanj (kar teoretično pomeni zbiranje in obdelavo 359 mnenj posameznika, oziroma skupno 75.031 mnenj) 1-ne strinjam se, 2-deioma se ne strinjam, 3-deioma se strinjam, 4-strinjam se deviacija odgovorov (SD=0,38) je namreč najmanjša med vsemi trditvami. Nasprotno pa je največja vrednost standardne deviacije (SD=1,10) in s tem raznolikost stališč anketirancev, dosežena pri trditvi: 'Operativno izvajanje storitev moramo v največji možni meri prepustiti privatnemu sektorju' in v že omenjeni trditvi: 'Način dela v državni upravi mora biti usmerjen k zagotavljanju sredstev za lastno delovanje'. Očitno anketiranci pri omenjenih trditvah nimajo enotnega mnenja, vendar velja opozoriti, da povprečna vrednost doseže negativno vrednost. Negativno povprečno stališče anketirancev do omenjenih pomembnih načel vsekakor ni razveseljujoče, vendar nam po drugi strani daje dodatno upanje velika standardna deviacija. To namreč pomeni, da moramo vložiti dodaten napor za osveščanje in informiranje ljudi, v kolikor želimo, da bomo širili krog zagovornikov podjetizacije državne uprave. Nenazadnje naj podamo tudi nekaj najbolj odmevnih ugotovitev v zvezi z rezultati ankete glede načina dela v državni upravi, ki so predstavljene po posameznih skupinah: USMERJANJE večina anketirancev meni, da je način dela državne uprave potrebno kar najbolj prilagoditi podjetniškim načelom delovanja, AVTONOMNOST anketiranci imajo glede strogega ločevanja politične in strokovne vloge zelo enotno mnenje, KONKURENCA anketiranci menijo, da uvajanje konkurence v državno upravo pripomore k večji učinkovitosti dela, POSLANSTVO anketiranci v splošnem menijo, da mora biti delo v državni upravi natančno opredeljeno z zakoni, podzakonskimi akti in pravilniki, REZULTATI predvsem anketiranci, ki imajo več let delovne dobe v privatnem sektorju, menijo, da mora biti kontrola usmerjena na rezultate in ne na procese dela, UPORABNIKI anketiranci se zavedajo, da niso sami sebi namen in da morajo upoštevati zahteve uporabnikov, DENAR anketiranci menijo, da finančni uspešnosti organizacij državne uprave ni potrebno posvečati veliko pozornost, PREVENTIVA zelo majhen odstotek anketirancev (predvsem tistih, ki imajo bogate izkušnje v privatnem sektorju) je naklonjen uporabi intuicije pri svojem delu, DECENTRALIZACIJA anketiranci so v splošnem naklonjeni decentralizaciji, predvsem pri sprejemanju odločitev, za katero naj velja načelo delegiranja odgovornosti, TRŽIŠČE anketiranci izražajo močno strinjanje s trditvijo, da naj bo cena storitev, ki jih zagotavlja državna uprava, administrativno določena. Velja opozoriti, da so si nekatera stališča nasprotna, in sicer predvsem tista, ki so povezana s podjetizacijo državne uprave in tista, ki zagovarjajo njeno birokratizacijo. Zaključek Kriza obstoječega sistema državne uprave zahteva uvajanje načel delovanja 'Novega upravljanja javnega sektorja', katerega bistvo tiči v prepričanju, da je potrebno in možno v delovanje državne uprave uvesti omejena načela in pozitivne izkušnje menedžmenta privatnega sektorja. Reformno uvajanje sodobnih menedžerskih načel delovanja, značilnih za organizacije privatnega sektorja, pa samo po sebi še ni zadostno zagotovilo za pozitivno in predvsem trajno .spremembo državne uprave. Ta mora postati način življenja in mišljenja državnih uradnikov ter del stalnega procesa vseobsegajočega izboljšanja državne uprave. To gibanje imenujemo 'Ponovno odkrivanje poslanstva in funkcije državne uprave', katerega načela so: usmerjanje / upravljanje, avtonomnost, konkurenca, poslanstvo, rezultati, stranke, denar, preventiva, decentralizacija in tržišče. Omenjenih deset načel delovanja državne uprave predstavlja močno konceptualno orodje za spreminjanje načina delovanja. Tem načelom pa morajo slediti operativni napotki za njihovo uresničitev. To pa je možno le, če razumemo bistvo reformnih naporov in vzrokov za nastalo situacijo. Nemški izrek kapieren nicht kopieren' (potrebno je razumeti in ne le posnemati) najbolje opisuje potreben način dela pri uvajanju sprememb. Odgovornost za uveljavitev sprememb leži na vseh nas, posebno pa še na državnih uradnikih. Reformni procesi so navadno dolgotrajni in predvsem izredno zahtevni, kar nas vodi k ugotovitvi, da so prav zaradi tega potrebne hitre, a premišljene poteze oziroma pri uveljavljanju reform potrebujemo manj okroglih miz in več robatih odločitev'. LITERATURA Blaier, V. H., March G. J., Saetren, H. (1994): Implcmcntation and Ambiquity; Public Sector Management, Theory, Critique and Practice, Edited by David McKevitt and Alan I.avvton, Sage Publications, str. 160-171; Bonvvitt, B. (1996): Reforma državne uprave, Medresorsko posvetovanje o preobrazbi slovenske javne uprave v luči približevanja Evropski skupnosti, Javna uprava, št. 3, letnik 32, Ljubljana, str. 399-405; Brejc, M.(1997): Slovenska javna uprava ob koncu tisočletja, Javna uprava, št. 4, letnik 33, Ljubljana, str. 619-638; Caudle, S.(1997): Reengineering for Results-Six Critical Succes Factors, Alliance For Rcdesigning Government, National Academy of Public Administration; Flynn, N., Strehi, F. (1996): Introduction, Public sector management in Furope, Prenticc Hali, str. 1-22; Hammer, M., Champy, J. (1996): Reengineering the Corporation, A Manifesto for Business Revolution; Nicholas Brealey Publishing; I.ane,J.K. (1995): The Public Sector, Concepts, Models and Approaches, Sage Publications; Osborne, D., Gaebler, T. (1994): Reinventing Government; How the Entrepreneurial Špirit is transfbrming the Public Sector, Addison-Wesley Publishing Company Inc.; Rakočevič, S., Bekeš, P. (1994): Državna uprava, vloga, položaj, organizacija, delovanje; ČZ Uradni list Republike Slovenije: Rus, V. (1989): Strateški vidiki inovativne politike, Inovativno podjetje, Il.dopolnjena izdaja, Gospodarska založba, Ljubljana, str. 41-54; Rus, V. (1994): Management v neprofitnih organizacijah; Management: Stane Možina (urednik), Bogdan Kavčič, Mitja Tavčar, Danijel Pučko, Štefan Ivanko, Bogdan Lipičnik, Jože Gričar, Leon Repovž, Andrej Vizjak, Aleš Vahčič, Vcljko Rus, Rado Bohinc, Didakta, Ljubljana, str. 938-972; Rus, V. (1997): Politika privatizacije družbenih dejavnosti, Neprofitni management, letnik 1, številka 1, Ljubljana, priloga, str. 3-7; Schneidcr, T. (1997): Reinventing the \Vorkplacc I: What, Restructuring Associatcs Inc., Washington, D.C.; Stepp, R. J. (1997): Reinventing the Workplace II: How to, Rcstructuring Associatcs Inc., Washington, D.C.; Trpin, G. (1995): Rast uprave - patološki pojav ali objektivna nujnost, Javna uprava, št. 3, letnik 31, Ljubljana, str. 311-325; Wright, V. (1997): The Paradoxes of Administrative Reform, Public Management and Administrative Reform in \Vestern Europe, Editcd by J.M.Kickert, Edward Elgar Publishing Limited, str. 7-15; 315 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK REFORMA SLOVENSKE JAVNE UPRAVE -INTERESNA ANALIZA MED JAVNIMI USLUŽBENCI V DRŽAVNI UPRAVI Povzetek. Zaradi približevanja Evropski uniji in zahtev upravnega okolja po večji učinkovitosti javne uprave in boljši kakovosti javnih storitev, smo se po zgledu svetovnih trendov reforme javnega sektorja lotili tudi v Sloveniji. Za uspešno uvajanje podjetniških konceptov dela v upravo, iz česar izhaja slovenska reforma, pa je nujno poznavanje in sprejemanje teh idej s strani javnih uslužbencev. Na izbranem ministrstvu kot vzorcu centralne oblasti in na upravnih enotah kot lokalni ravni državne uprave sta bili zato izvedeni raziskavi o ugotavljanju mnenj višjih upravnih delavcev do načel omenjenih reformnih procesov. Ključni pojmi: novo upravljanje javnega sektorja (ang. Neiv Public Management), ponovno odkrivanje poslanstva in funkcije državne uprave (ang. Reinventing Government), reforma javne uprave, Slovenija Uvod S spreminjanjem družbenega okolja se spreminja tudi vloga javne uprave. Javna uprava se mora kot ključni družbeni podsistem zahtevam in spremembam iz okolja ustrezno prilagajati, zato se mora tako kot vsaka organizacija nenehno spreminjati. V Sloveniji je potrebno, glede na svetovne trende in posebnosti mlade, samostojne države v prehodu, reformne sile osredotočiti predvsem na: (1) povečanje učinkovitosti obstoječih upravnih sistemov na vseh ravneh zaradi zagotavljanja boljše podpore implementaciji postavljenega pravnega reda, (2) vzpostavitev nekaterih novih upravnih institucij, ki morajo podpirati spremembe v pravnem in političnem sistemu in brez katerih ni mogoče učinkovito delovanje države v novih pogojih in (3) vključevanje Slovenije v širše mednarodne integracije (Dujič, 1997: 211). Zaradi splošnih razlogov, ki narekujejo reforme v javni upravi, in posebnih tranzicijskih in integrativnih procesov v Sloveniji, se je v letu 1995 začela pripravljati Bela knjiga. Gre za dokument dolgoročne strategije z reformnimi cilji in aktivnostmi na področju strukturalnih in funkcionalnih sprememb javne uprave. Strategijo preobrazbe slovenske javne uprave je Vlada Republike Slovenije potrdila novembra 1997. "Mag. Polona Kovač, Ministrstvo za notranje zadeve, Upravna akademija, Ijnbljana. "Mag. Bojan Stanonik, Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana. Pred uveljavitvijo strateških sprememb v upravnem sistemu moramo upoštevati izsledke petih analiz (Trpin, 1998: 252): normativne (vpliv sprememb na druge dele upravnega sistema in predvidljive posledice), institucionalne, socialne (vpliv sprememb na splošni družbeni razvoj), stroškovne in interesne. Poleg raziskav objektivnega tipa, je potrebno izvesti tudi interesno analizo za ugotavljanje stopnje dejanske podpore ciljnih javnosti za določene spremembe. Med drugimi projekti smo v okviru izvajanja reforme slovenske javne uprave v letih 1997 in 1998 izvedli anketo o možnostih in ovirah za uvajanje podjetniških konceptov v slovensko upravo med javnimi uslužbenci na centralni in lokalni ravni državne uprave. Raziskava o možnostih in ovirah za uvajanje podjetniških konceptov v slovensko državno upravo Namen in izvedba raziskave Koncepti novega upravljanja javnega sektorja (ang. New Public Management, NPM) se danes štejejo za optimalni odgovor na zahteve upravnega okolja po večji učinkovitosti in demokratičnosti uprave in so ideološka podlaga vseh modernih reform, tudi slovenske. Načela novega upravljanja javnega sektorja na splošno med javnimi uslužbenci niso poznane, kaj šele sistemsko uporabljane v praksi. Predstavljajo namreč visoko stopnjo zahtevnosti za nosilce sprememb, ker pomenijo obvladovanje interdisciplinarnih znanj, saj gre za povezavo politologije, prava, sociologije, upravljanja in ekonomije. Potrebe po reformi so v Sloveniji še izrazitejše kot v svetu zaradi posebnosti našega položaja kot države na prehodu iz socialističnega v postkapitalistični sistem in integracijskih evropskih procesov. Pogoj za spremembo upravljanja je neke vrste krizna situacija. Prvi korak k spremembi paradigme upravljanja javne uprave je raziskava o trenutnem stanju in oblikovanje priporočil za v bodoče. Namen raziskave je bil ugotoviti mnenja višjih upravnih delavcev na ministrstvu in upravnih enotah o stopnji kritičnosti sedanjega upravljanja in o možnostih uvajanja oziroma uveljavljanja podjetniških konceptov. Temeljni cilj je torej ugotoviti, katerim konceptom javnega upravljanja javnega sektorja so državni uradniki naklonjeni, katerim pa manj oziroma sploh ne. Gre za identifikacijo subjektivnih mnenj, ne pa dejansko ugotavljanje funkcionalne in strukturalne pripravljenosti državne uprave na spreminjanje upravljavskih vzorcev. Rezultati raziskave so večinoma predstavljeni v sumarni obliki tako za ministrstvo kot za upravne enote1. Opredelitev konceptov novega upravljanja javnega sektorja je s teoretičnega in praktičnega vidika neenotna, zato se zdi smiselno zaradi doslednosti obravnave, da smo se naslonili na enega izmed uveljavljenih modelov. Program Reinventing Government - ReGo (ponovno odkrivanje poslanstva in funkcije državne uprave) ' Podrobnejši rezultati raziskave v Kovač, t'. (1999): Podjetniški koncepti v javni upravi - primer upravnih enot, magistrsko de/o, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana in v Stanonik. B. (1998): Možnosti in ovire za uvajanje načel novega upravljanja javnega sektorja v ministrstvu za okolje in prostor: magistrsko delo, Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede. Ljubljana. Osborna in Gaeblerja ( ZDA, 1992) različna načela vključuje celovito in medsebojno konsistentno. Upošteva ekonomske in sociološke dejavnike in pomeni povezavo teoretične obdelave in praktičnih izkušenj. V opredelitvi posameznih podjetniških konceptov v raziskavi je zato razvidna struktura desetih načel ReGo: usmerjanje, usmerjenost k uporabnikom, poslanstvo in strateško upravljanje, učinkovitost in uspešnost z naravnanostjo k rezultatom, ekonomičnost, avtonomnost, decentralizacija, konkurenčnost, preventivno delovanje in tržišče. Vprašalnik je vseboval 70 vprašanj, razdeljene v štiri dele: splošni socio-de-mografski podatki, način dela, organizacija in organiziranost dela in odprto vprašanje. Prvi del - uvodna vprašanja se nanašajo na hierarhičen položaj anketiranca, starost, število let delovne dobe v privatnem sektorju in upravi ter na mestu višjega upravnega delavca. V drugem delu so anketiranci pretežno odgovarjali, v kolikšni meri se strinjajo s podanimi trditvami v 4-mestni Likertovi skali, ki respon-dente zaradi parnega števila možnosti odgovorov sili k natančnejši, ne toliko nevtralni opredelitvi (60 od 70 trditev). V tretjem delu so vprašanja metodološko oblikovana kot navedek petih dejavnikov, ki so jih morali respondenti razvrstiti po pomembnosti. Četrti del vsebuje t.i. odprto vprašanje, pri katerem so imeli anketiranci možnost podati stališča in mnenja, ki jih vprašalnik ni zajel. Raziskava je bila izvedena v dveh delih. Na osrednji ravni državne uprave, to je na izbranem ministrstvu, so bili višji upravni delavci anketirani jeseni 1997. Enak vprašalnik je bil podlaga tudi anketi na upravnih enotah, ki smo jo izpeljali jeseni 1998. Z optimalnim približanjem statističnih kazalcev, kot sta hierarhični položaj anketiranih (višji upravni delavci) in velikost ciljne skupine (ministrstvo 440, upravne enote 475 naslovnikov), je omogočena statistično verodostojna primerjava med rezultati obeh delov raziskave. Odzivnost na anketo je bila na osrednji in na lokalni ravni zadovoljiva - na ministrstvu 48% in na upravnih enotah 64%. Najvišjo hierarhično raven zaseda skoraj tretjina respondentov, najvišji dve pa več kot dve tretjini vprašanih. To pomeni, da so stališča anketiranih resničen odraz miselnosti vodstvenega kadra. V povprečju je anketiranec hierarhično na nivoju izvajanja operativnih vodstvenih nalog, star okoli štirideset let, z največ tremi leti delovnih izkušenj v zasebnem sektorju, a z vsaj petletno delovno dobo v upravi. Stopnja strinjanja s posameznimi trditvami in tudi celostnimi koncepti ReGo/NPM ni povsod na isti višini, zato lahko nekaterim idejam napovemo uspešno implementacijo že danes, medtem ko za druge velja, da svojo aktualnost lahko dosežejo v prihodnjih desetletjih z novo generacijo upravnih delavcev. Podjetniški koncepti z današnjim potencialom V splošnem so povprečne vrednosti trditev, ki opredeljujejo način dela v državni upravi, nad 2,5 (43 trditev od petdesetih na upravnih enotah in 44 na ministrstvu, torej 86-88%), kar pomeni, da so anketiranci izrazito nagnjeni k strinjanju s trditvami, torej pozitivno naravnani k načelom NPM in njihovemu uvajanju v delo državne uprave. Po sklopih trditev je mnenje višjih upravnih delavcev različno glede na raven državne uprave, kjer so zaposleni. Tako so na ministrstvu najbolj nagnjeni k uvajanju podjetništva v smislu načel upoštevanja uporabnikov in usmerjenosti v rezul- tate, na lokalni ravni pa k oblikovanju poslanstva in povečevanju avtonomije. Če pogledamo konkretne številke, je slika naslednja: Tabela 1: Ponderirana aritmetične sredine sklopov odgovorov na trditve o načinu dela Sklop Ponderirana aritmetična Ponderirana aritmetična sredina na upravnih enotah sredijna na ministrstvu Usmerjanje 2,73 2,95 Avtonomnost 3,24 3,24 Konkurenca 2,97 3,09 Poslanstvo 3,49 3,26 Rezultati 3,07 3,29 Uporabniki 3,13 3,37 Finance 3,31 3,08 Preventiva 2,97 3,17 Decentralizacija 2,72 3,22 Tržišče 2,7 6 3,20 Visoko mero strinjanja anketiranci izražajo glede na ponderirano aritmetično sredino za sklop poslanstva, kar je pravzaprav v nasprotju s sicer izraženimi mnenji in očitno naravnanostjo k zakonitosti in pravilnosti postopkov dela namesto k oblikovanju poslanstva, ciljev in strategije uprave. Enako velja za sklop financ, torej podjetniškemu načinu gospodarjenja tudi v upravi, ki mu glede na druge rezultate anketiranci izrazito nasprotujejo, tu pa ima visoko povprečno vrednost. Morda gre taka notranja protislovja pripisati le delni uporabi skupka podjetniških konceptov. Vsekakor velja poudariti, da se trditve v sklopih poslanstva in financ usmerjajo v (prihodnjo) uvajanje sprememb upravljavskih načel, ne nanašajo pa se na trenutni birokratski model upravljanja. Najnižjo vrednost dosega sklop, ki se nanaša na decentralizacijo, tesno sledita sklopa usmerjanja in tržišča. A tudi za sklope z nižjimi vrednostmi velja poudariti, da presegajo mejo med negativno in pozitivno stranjo lestvice in se torej anketiranci v povprečju nagibajo prej k strinjanju s trditvami kot obratno. Med posameznimi trditvami je bila najbolj pozitivno na osrednji in lokalni ravni vrednotena trditev: 'Strokovna odločitve ne smejo biti pod vplivom politike'. V obeh raziskavah ima ta trditev tudi najnižje standardno odstopanje, kar kaže na izrazito enotnost mnenj. Poseganje politike v strokovno delo višjih upravnih delavcev ni samo poseganje na njihovo področje dela, torej v njihovo pristojnost in odgovornost, ampak jo je potrebno razumeti tudi kot nevarnost za avtonomnost njihovega dela. Govorimo lahko torej o močnem vplivu politike na celotno upravno delo, ki pa se mu anketiranci kot tipični upravni strokovnjaki načelno in dejansko upirajo. Izrazito pozitivno stališče izražajo anketiranci o potrebni avto- nomiji pri sprejemanju odločitev verjetno tudi zaradi centralizma slovenske državne uprave. Naslednja najvišje ovrednotena trditev je prav tako na obeh ravneh državne uprave trditev, da mora biti zagotavljanje storitev državne uprave finančno izvedljivo. Pod dano trditvijo anketiranci razumejo predvsem proračunsko in od storilnosti neodvisno financiranje, saj v svojem delu vidijo zgolj zadovoljevanje javnega interesa. Tako pojmovanje ustreza tradicionalni birokratski kulturi, katerega posledica in hkrati vzrok je obstoječi tradicionalni vzorec upravljanja. Gola proklamacija dela v javno dobro uporabnikov glede na njihove kritične poglede na upravo ne zadovoljuje, zato bo v prihodnje potrebno več pozornosti nameniti zahtevam okolja. V tem smislu je pozitivno vrednotenje trditve s tretjo najvišjo aritmetično sredino: Delo z uporabniki storitev mora biti sistematično organizirano na nivoju celotne državne uprave. Prilagoditev storitev uporabnikom je velik korak od samozadostnosti uprave k spoštovanju in upoštevanju potreb posameznih uporabnikov. Glede prilagajanja so anketiranci večinoma pozitivnega mnenja (več kot 80%). V javnem sektorju pomeni približevanje potrebam uporabnikov na primer razvoj testiranja potreb in zadovoljstva uporabnikov, njihovo aktivno vključevanje v upravno delo, fleksibilen čas uradnih ur, elektronsko poslovanje ipd. Z usmerjenostjo v procese se anketiranci večinoma strinjajo, a le v približno 60%. Ostali zaposleni na upravnih enotah verjamejo v prednost nadzora nad rezultati. Taka ugotovitev je pozitivna glede na možnost uvajanja načel NPM, ki naravnanost k rezultatom postavlja kot pot k večji uspešnosti, čeprav jo nekoliko negirajo odgovori o usmerjenosti uslužbencev k zakonitosti postopkov in torej procesom dela. Načelo ekonomičnosti (smotrna poraba proračunskih sredstev) je eden temeljev NPM, pri čemer kakovost dela, zakonitost postopkov in sledenje ciljem nikoli ne smejo biti podrejeni finančnim merilom. S tem se strinja približno 90% anketirancev. Glede na večinsko naklonjena mnenja o poznavanju stroškov posameznih storitev, bi bilo možno racionalizacijo stroškovne plati izvajanja storitev izvesti tudi v slovenski državni upravi. Podjetniški koncepti za novo tisočletje Najbolj negativno ovrednoten sklop podjetniških načel je, ne glede na raven državne uprave, od koder prihajajo anketiranci, povezan s prenosom izvajalske funkcije javnih storitev v zasebno sfero. Splošno nestrinjanje o prenosu operativnega izvajanja na zasebni sektor je za uvajanje celotnega skupka načel NPM sistemsko zaskrbljujoče, saj je razumevanje in s tem sprejemanje usmerjevalne in izvajalske funkcije državne uprave pogoj za uveljavljanje vseh ostalih načel. Vloga državne uprave kot krmarja v čolnu družbenega razvoja je kljub temu za skoraj tri četrtine anketirancev bolj ali manj samoumevna. Zaposleni le v javnem sektorju ostalim družbenim podsistemom priznavajo manj pristojnosti in verjetno s tem tudi odgovornosti za delovanje in razvoj družbe kot celote. Zaposleni z večletnimi izkušnjami v obeh sektorjih pa stremijo k večji enakopravnosti javnega in zasebnega, čeprav je primarna vloga državne uprave še vedno jasno razvidna. Prav pri trditvi 'Operativno izvajanje storitev moramo v največji možni meri prepustiti privatnemu sektorju' je opaziti tudi največjo razliko med povprečnimi vrednostmi na centralni in lokalni ravni državne uprave (za 0,77 točke). Anketiranci z ministrstva se, kljub relativno nizkim povprečnim vrednostim, s trditvijo pretežno strinjajo, medtem ko so pri anketirancih z upravnih enot na negativni strani lestvice. Zaradi spoštovanja zakonitosti in hierarhije v upravi, anketiranci trenutno ne glede na nivo, na katerem delajo, predvsem nasprotujejo trditvam v zvezi z uvajanjem konkurenčnosti, tržnih principov in podjetniškega načina gospodarjenja. Negativno povprečno stališče anketirancev do omenjenih pomembnih načel NPM/ReGo vsekakor ni razveseljujoče, vendar nam po drugi strani daje upanje precejšnje standardno odstopanje, ki kaže na razpršenost stališč. To namreč pomeni, da moramo vložiti dodaten napor za informiranje ljudi, v kolikor želimo, da bomo širili krog zagovornikov podjetniških konceptov v državni upravi. V Sloveniji, in sploh na upravnih enotah, pa je morda še prezgodaj za nekatere podjetniške ideje kot so: - prenos izvajalske funkcije javnih storitev v zasebno sfero, s čimer se anketiranci izrazito ne strinjajo (možen vzrok je nepoznavanje pristojnosti državne uprave v tem primeru, anketirani se namreč verjetno ne zavedajo, da tudi pri prenosu funkcije izvajanja, državna uprava ohrani funkcijo usmerjanja, torej določa pogoje in standarde dela, temeljna načela finančne in kadrovske politike ter opravlja nadzor); - skeptičen odnos je zaznati tudi pri prenašanju državnih pristojnosti na lokalne skupnosti, tako da ima enotirnost sistema državne uprave in lokalne samouprave večina anketirancev za opcijo, ki za današnji čas v Sloveniji ni realno izvedljiva, - uvajanje konkurenčnosti se zdi po ugotovitvah ankete za državno upravo izrazito neprimerno, tako znotraj državne uprave kot med javnim in zasebnim sektorjem; - zaradi posebnega poslanstva javne uprave zaposleni menijo, da način dela v državni upravi ne more biti usmerjen k zagotavljanju sredstev za lastno delovanje in da na sploh tržni način dela za javne storitve ni primeren. Uspešnost -podporni in zaviralni dejavtiiki ter kriteriji merjenja V raziskavi smo posebej izpostavili pojem uspešnosti državne uprave. Ravno opredelitev 'uspešnosti' nas namreč privede do ključnih determinant upravnega dela. Le te pa moramo upoštevati pri vsakem spreminjanju, še posebej pri spreminjanju strateških izhodišč dela. Za uspešnost dela je bistvena vrsta dejavnikov uspešnosti, zato so anketiranci rangirali podane predloge po pomembnosti glede vpliva na uspešnost državne uprave oziroma glede na to, koliko delo ovirajo. Rangiranje je opravljeno na podlagi kumulativnih frekvenc podanih odgovorov. Tabela 2: Aritmetična sredina dejavnikov, ki najbolj vplivajo na uspešnost dela v državni upravi Podporni dejavniki Rang na Rang na Skupni rang upravnih enotah ministrstvu jasna opredelitev ciljev 3 2 2 strokovna usposobljenost zaposlenih 1 1 1 motivacija zaposlenih za doseganje rezultatov 2 4 3 možnost samostojnega opravljanja dela 5 5 5 vodstvene sposobnosti nadrejenih 4 3 4 Graf 1: Skupni rang dejavnikov, ki najbolj vplivajo na uspešnost dela v državni upravi 322 JASNA STROKOVNA MOTIVACIJA SAMOSTOJNOST VODSTVENE OPREDELITEV USPOSOBLJENOST ZAPOSLENIH ZAPOSLENIH SPOSOBNOSTI CILJEV ZAPOSLENIH Razvidno je povsem, da dajejo anketiranci prednost dejavniku strokovne usposobljenosti kot najbolj relevantnemu za uspešnost dela v državni upravi. Rang je še posebej nedvoumen, če upoštevamo frekvenčno tabelo, iz katere je razvidno, da je približno 60% respondentov temu dejavniku namenilo prvo mesto. Enako mnenje izražajo anketiranci pogosto tudi pri odprtem vprašanju, torej dan rezultat ni naključje. Na podlagi te ugotovitve velja v bodoče več pozornosti nameniti strokovnemu izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju zaposlenih v državni upravi. Dejavnik jasne opredelitve ciljev bi moral po pričakovanju zasesti prvo mesto. Gledano z vidika uprave kot celote se zdi celostno pomembnejši. V tem kontekstu je smiselno sistemsko opredeliti vizijo, poslanstvo in cilje javne in državne uprave. Šele določitev cilja namreč da smisel izbiri poti. Tudi strokovna usposobljenost in motivacija morata biti ciljno usmerjeni, da pokažeta rezultate organizacijske učinkovitosti in uspešnosti. Strokovna usposobljenost zaposlenih je namreč notranja organizacijska komponenta, ki mora slediti opredelitvi dolgoročnih organizacijskih ciljev. Frekvenčna tabela pokaže, da je kljub vsemu približno 20% anketirancev cilje postavilo na prvo mesto. Verjetno pa ravno zaradi zapostavljenosti posameznika večina daje prednost že navedenemu faktorju. S precejšnjim odmikom sledi dejavnik ustrezne motivacije zaposlenih za doseganje rezultatov, ki je običajno neposredna posledica pozornosti, ki se jo namenja upravljanju človeških virov in oblikovanju organizacijske kulture. Na upravnih enotah je dejavnik ustrezne motivacije zaposlenih za doseganje rezultatov že na drugem mestu (na ministrstvu šele na četrtem). Tak rezultat je običajno neposredna posledica premajhne pozornosti, ki se jo namenja upravljanju človeških virov in oblikovanju organizacijske kulture. Povečan pomen izobraževanja in usposabljanja bi lahko bistveno dvignil tudi motivacijo, posebej še, če se napotitev na dodatno usposabljanje uporablja kot ukrep nematerialnega nagrajevanja oziroma stimulacije za uspešno delo. Anketiranci so določali tudi pomembnost dejavnikov, ki ovirajo delo zaposlenih v državni upravi. Tabela 3: Aritmetična sredina dejavnikov, ki najbolj ovirajo delo zaposlenih v državni upravi Zaviralni dejavniki Rang na Rang na Skupni rang upravnih enotah ministrstvu (pod)zakonska regulativa dela 1 2 1 način proračunskega financiranja 4 5 5 centralizacija odločanja 2 3 3 nepoznavanje potreb uporabnikov 5 4 4 neprimerna organizacijska struktura 3 1 2 Graf 2: Skupni rang dejavnikov, ki najbolj ovirajo delo zaposlenih v državni upravi (POD)ZAKONSKA PRORAČUNSKO CENTRALIZACIJA NEPOZNAVANJE NEPRIMERNA REGULATIVA FINANCIRANJE ODLOČANJA POTREB ORG. DELA UPORABNIKOV STRUKTURA Anketiranci so med dejavniki, ki moteče vplivajo na (ne)uspešnost državne uprave, uvrstili na prvo mesto (pod)zakonsko regulativo dela. Slednje ravno na upravnih enotah zaposleni močno občutijo (36% anketirancev je ta dejavnik postavilo na prvo mesto), saj neurejena (pod)zakonska regulativa delo dejansko ovira zlasti v fazi izvrševanja zakonodaje, to je izdaje odločb in sklepov. Centralizacija odločanja in neprimerna organizacijska struktura sta nedvomno medsebojno povezana in zato toliko bolj moteča faktorja. Organizacijsko gledano onemogočata polni potek procesov dela. Neprimerna organizacijska struktura je najpomembnejši dejavnik, ki ovira delo zaposlenih na ministrstvu (tretje mesto na upravnih enotah). Zaradi dnevno moteče organizacijske strukture lokalne državne uprave, kjer se prepletata teritorialni in funkcionalni oziroma resorni princip, bi bilo prej pričakovati, da bodo ravno anketiranci z upravnih enot poudarili pomen neustrezne strukture. Potreba zaposlenih po avtonomiji posa- meznih enot in državnih uslužbencev izvira ravno iz omejujočih dejavnikov obstoječe centralizirane strukture. Nekoliko manj delo ovirata dejavnika način proračunskega financiranja in nepoznavanje potreb uporabnikov. Anketiranci očitno menijo, da poznajo potrebe uporabnikov, s čimer pa ne sovpada negativna podoba uprave v javnosti. Pri rangiranju kriterijev za presojo uspešnosti uprave so anketiranci med predlogi večinoma na prvo mesto uvrstili kvaliteto opravljenega dela. Ostala merila so razvrščena skoraj ne glede na nivo državne uprave, kjer smo izvedli raziskavo: Tabela 4: Aritmetična sredina kriterijev za presojo uspešnosti Kriteriji uspešnosti Rang na Rang na Skupni rang upravnih enotah ministrstvu količina opravljenega dela 4 4 4 Kakovost opravljenega dela 1 1 1 Ustvarjen prihodek poslovanja oz. prihranek letnega proračuna 5 5 5 Uresničitev zastavljenih ciljev 3 2 3 Zadovoljstvo uporabnikov storitev 2 3 2 325 Graf 3: Skupni rang kriterijev za presojo uspešnosti KOLIČINA KVALITETA USTVARJEN URESNIČITEV ZADOVOLJSTVO OPRAVLJENEGA OPRAVLJENEGA PRIHODEK/ CLJEV UPORABNIKOV DELA DELA PRIHRANEK Pojem kakovosti dela je lahko razumeti z različnih vidikov, zato si je potrebno ogledati nadaljnjo razvrstitev meril. Na drugem mestu je na ministrstvu (tretji rang na upravnih enotah) uresničitev ciljev in na upravnih enotah kriterij zadovoljstva uporabnikov (tretji rang na osrednji ravni). Nedvomno je torej kvaliteta opredeljena 2r izpolnitvijo zadanih ciljev, ki pa v največji meri zadevajo zadovoljitev uporabnikov. Žal je takšna proklamacija bolj načelne narave, saj ostali rezultati dokazujejo nasprotno usmeritev anketiranih. Zanimivo je protislovje med visokim rangom kriterija zadovoljstva uporabnikov pri tem vprašanju in precej nizko vrednostjo strinjanja s trditvijo, da naj imajo uporabniki vpliv na vrednotenje doseženih rezultatov. Tako notranje nasprotje relativizira pomen ranga. Zadovoljstvo uporabnikov bo tako verjetno merilo prihodnjega upravljavskega modela, ne pa sedanjega. A tudi pri bodočem upravljanju bo potrebno odpraviti notranja nasprotja, ki izvirajo iz načelnega nagnjenja in hkratnega praktičnega odpora do povečane vloge uporabnika. Podani kriteriji uspešnosti upravnih enot in njihova razvrstitev nas vodijo k potrditvi hipoteze o težavnosti merljivosti in merjenja uspešnosti delov uprave. Merila uspešnosti je za javne storitve posebno težko oblikovati in opredeliti, še težje jih je uveljaviti v praksi. Pa vendar je z zavedanjem o pomenu kvalitete in zadovoljevanja uporabnikov za reformo državne uprave med drugim smiselno začeti z ugotavljanjem kakovosti upravnega dela, ki je eno izmed temeljnih načel NPM. Pogoj pa so nedvomno določena merila uspešnosti, med katerimi pripisujejo anketirani z obeh nivojev najmanjši pomen ekonomičnosti poslovanja. Izhodišča za uvajanje podjetniških konceptov dela v upravo Anketirani vodilni državni uradniki so v povprečju naklonjeni uvajanju podjetništva v državno upravo. Iz pričujočih raziskav izhaja, da je naravnanost k podjetniškim načelom upravljanja izrazitejša in bolj dosledna na centralni ravni. Globalno namreč anketirani na ministrstvu sprejemajo vsa načela NPM/ReGo. Hkrati si stališča anketiranih pri podobnih (testnih) trditvah in vprašanjih ne nasprotujejo tako kot pri anketiranih z upravnih enot. Na ministrstvu so anketirani na splošno nagnjeni najbolj k spoštovanju potreb in pričakovanj uporabnikov, ciljni opredelitvi dela in večji usmerjenosti k rezultatom namesto standardne procesne kontrole. Predvsem na upravnih enotah anketiranci še dvomijo o vnosu konkurence, načela tržnosti in prenosu izvajalske funkcije državne uprave v zasebni sektor ali lokalno samoupravo. Nasprotno, prav na lokalni ravni se bolj navdušujejo nad načeli avtonomije odločanja in upoštevanjem posebnosti dela upravnih enot, kar gre verjetno pripisati splošno znani (pre)veliki centralizaciji slovenske uprave. Iz rezultatov je razbrati tudi zanimivo protislovje pri konceptu usmerjenosti k uporabnikom, kjer se na upravnih enotah zanj na abstraktni ravni zavzemajo, vendar pa testna vprašanja vzbujajo dvom v tako naravnanost. Nagnjenost h konceptom NPM je seveda subjektivna in mora biti za dejansko implementacijo NPM preverjena z objektivnimi merili normativnih pristojnosti in formalne strukture. Prav tako velja opozoriti, da tako na osrednji kot lokalni ravni državne uprave več kot dve tretjini anketiranih nima nobenih izkušenj v zasebnem sektorju, se pravi, da ocenjujejo nekaj, česar ne poznajo iz prakse. Pa vendar je iz nagnjenosti k idejam NPM razbrati potrebo po spreminjanju tradicionalnega birokratskega vzorca upravljanja javnega sektorja. Na temelju primerjalne analize razvoja NPM po svetu in predvsem povzemanja mnenj in stališč anketirancev iz slovenske državne uprave, je moč oblikovati kar nekaj priporočil za udejanjanje podjetniških načel v praksi. Med potrebnimi ali želenimi ukrepi so nekateri dolgoročnega in sistemskega značaja, kar nekaj pa je pravzaprav uresničljivih danes in tukaj, tudi znotraj omejenih pristojnosti. Konkretni vodilni upravni delavci bodo s svojo fleksibilnostjo, iniciativnostjo in inovativnostjo pokazali, ali sebe vidijo v vlogi objekta reform ali aktivnih sooblikovalcev sprememb. Področno je reformne napore smiselno usmeriti v polja zmerne ali celo izrazite naklonjenosti anketirancev oziroma največjega nezadovoljstva. Izrazito pozitivno stališče o potrebni avtonomiji pri sprejemanju odločitev je posledica večkrat omenjenega obstoječega centralizma slovenske državne uprave in vpliva politike na delo strokovnih organov. Pisno opredeljena vizija razvoja in poslanstva sta po mnenju pretežnega dela anketirancev dobra podlaga za opravljanje upravnega dela. Moč sprejemanja vizije in poslanstva je namreč v sledenju skupnim ciljem, ki vse delavce povezuje in motivira. Enotni in ciljno usmerjeni zaposleni nujno pomenijo večjo organizacijsko uspešnost. Z zavedanjem o pomenu kakovosti in zadovoljevanja uporabnikov je za reformo državne uprave smiselno začeti med drugim pri ugotavljanjii in ocenjevanju kakovosti, ki je eno izmed temeljnih načel NPM in pomeni s primerjanjem rezultatov vnos notranje konkurenčnosti. Proces je potrebno opredeliti vsebinsko, pa tudi časovno in nivojsko (primerja se lahko le primerljive upravne subjekte). Na temelju izdelanih standardov o obsegu, kakovosti in vrednosti upravnega dela ter z njihovo dosledno kontrolo bi v delo uprave uvedli elemente gospodarnosti in hkratne fleksibilnosti. Tako bi odprli možnosti za bolj samostojno gospodarjenje upravnih organov z delom ustvarjenih sredstev (Trpin, 1998: 261-262). V smislu naravnanosti k uporabnikom je nujna transparentnost dela, kar anketiranci večinoma odobravajo. Tako mnenje je za uporabnike storitev razveseljujoče, saj javnost in preglednost nad upravnim delom omogočata večji nadzor in odgovornost za delo javnih uslužbencev. Sploh je prilagoditev storitev uporabnikom velik korak od samozadostnosti uprave k spoštovanju in upoštevanju potreb uporabnikov. Primeri prilagoditev posameznim uporabnikom ali skupinam so standardizacija postopkov po različnih enotah uprave, se pravi razvoj priporočil glede odnosa zaposlenih do uporabnikov, usposabljanje v smeri prijaznejše uprave, oblikovanje urada za državljane, t.i. one-stop-office, alternativno opravljanje javnih storitev z elektronskim poslovanjem, fleksibilne uradne ure idr. Zaskrbljujoče pa je sedanje pomanjkanje sodelovanja in koordinacije na relacijah med deli uprave, še bolj pa med posameznimi instancami (iz ankete razvidna predvsem centralizem in neustrezen odnos resornih ministrstev do UE). V sklopu projektov reforme je treba predvideti, da je medinstitucionalna koordinacija za kakovostno delo bistvena. Za reševanje notra- njih razmerij v upravi je ključnega pomena sistem javnih uslužbencev kot eden izmed načrtovanih projektov reforme slovenske javne uprave. V bodoče je, po mnenju anketirancev, potrebno posebno pozornost nameniti sistemu izobraževanja in usposabljanja. Trpin in Dujič štejeta med predpostavke za uspešno izvedbo preobrazbe slovenske javne uprave predvsem uravnoteženo in opazno politično podporo, ustrezno implementacijsko strategijo, participacijo širokega kroga nosilcev interesov, ustrezna finančna sredstva in zadosten čas za izvedbo. Z uskladitvijo (političnih) interesov o namenu in ciljih reforme na več ravneh, ima projekt preobrazbe slovenske javne uprave v sebi vkorporirano stalnico, ki mu daje upanje za sistemsko prenovo ne glede na menjavo političnih sil. Pri vsem tem se ne smemo osredotočiti le na spremembe in dopolnitve zakonodaje, spreminjanje formalnih postopkov in struktur ter institucionalnih okvirov, temveč velja pozornost posvetiti tudi promocijski dejavnosti in usposabljanju javnih uslužbencev. Ob upoštevanju strukturalnih (trdili) dimenzij reforme moramo v splošno strategijo vključiti tudi mehka vprašanja, ki zadevajo človeški dejavnik. Zaključek Med obravnavanimi načeli NPM/ReGo so anketiranci najbolj naklonjeni načelom, ki zadevajo izboljšanje najbolj izstopajočih problemov državne uprave, kot so vpliv političnih strank na stroko, nefleksibilna organizacijska struktura s centralizacijo odločanja, pomanjkljiva in neskladna regulativa, nesistemski pristop k upravljanju človeških virov, odsotnost gospodarnega poslovanja in za piko na I, tradicionalna samozadostnost državne uprave. Kljub različni stopnji strinjanja z možnostjo uvajanja različnih načel NPM v slovensko državno upravo, moramo poudariti, da so koncepti delovanja podjetniške vlade med seboj tesno povezani in pogojeni drug z drugim. Tako ne moremo govoriti o naravnanosti k rezultatom, če ti s poslanstvom in strateškim načrtovanjem niso opredeljeni. Prav tako kakršnokoli preventivno delovanje v smislu proaktivnosti in prilagajanja okolju ne more izključevati zahtev in pričakovanj uporabnikov, niti ob ignoriranju prednosti konkurenčnosti ne moremo realizirati načela tržišča ali ob pomanjkanju splošne avtonomije govoriti o decentralizaciji. V sklopu reformnih prizadevanj v smeri uvajanja podjetniških načel dela v državno upravo je torej potrebno upoštevati ne samo zahteve zunanjega okolja, ampak tudi pričakovanja in potrebe zaposlenih na različnih nivojih državne uprave. Seveda je uprava kot del družbeno dinamičnega življenja podvržena stalnim spremembam, ki nenehno zahtevajo nadaljnjo nadgradnjo obstoječih principov. LITERATURA Blejec, M. (1959): Statistične metode za psihologe, Ekonomska fakulteta, Ljubljana Dujič, S. (1997): Preobrazba sistema javne uprave v Sloveniji - izhodišča, cilji in nekateri pričakovani problemi, Javna uprava, letnik 33, št. 2, Ljubljana, 211-232 Ferlic, E., ur., Ashburner, L., Fitzgerald, L in Pettigrevv, A. (1996): The New Public Management in Action, Oxford University Press, New York Flynn, N. (1993): Public Sector Management, Harvester Wheatsheaf, London Kovač, P. (1999): Podjetniški koncepti v javni upravi - primer upravnih enot, Magistrska naloga, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana Osbornc, D., Gaebler, T. (1994): Reinventing Government: hov/ the entrepreneurial špirit is transforming the public sector, Addison-Wesley Publishing Company Inc. Stanonik, B. (1998): Možnosti in ovire za uvajanje načel novega upravljanja javnega sektorja v Ministrstvu za okolje in prostor, Magistrska naloga, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana Trpin, G. (1998): Pokrajine in upravna teritorializacija, Javna uprava, letnik 34, št 2, Ljubljana, 251-262 Trpin, G. (1998a): Reforma javne uprave v Sloveniji - stanje in perspektive, V. Dnevi slovenske uprave, Portorož 24.-26.9.1998, zbornik referatov, VUŠ, Ljubljana, 9-26 329 SPREMLJANJE DELOVANJA ORGANIZACIJ V JAVNI UPRAVI Povzetek: Zahteve, s katerimi se soočajo organizacije na področju javne uprave, usmerjajo njihovo delovanje v splošnem v dveh smereh: v iskanje učinkovitejših pristopov k vodenju, upravljanju in delovanju ter k razvoju sistemov spremljanja delovanja in ugotavljanja delovne učinkovitosti. V okviru prispevka se osredotočamo na sisteme spremljanja delovanja in ugotavljanja delovne izvedbe (uspešnosti in učinkovitosti) v javni upravi. Organizacije javne uprave k spremljanju delovanja pristopajo različno ter razvijajo in uporabljajo različna orodja za ugotavljanje delovne izvedbe. Celotno dogajanje, ki je v neprestanem gibanju, zahteva stalno vrednotenje delovanja organi-zacij(e). Organizacije se morajo vedno bolj prilagajati okolju in zagotavljati ustrezno stopnjo fleksibilnosti, kar postavlja organizacije v javni upravi pred dejstvo, da mora postati spremljanje delovanja ter ugotavljanje delovne uspešnosti in učinkovitosti standardizirano in vsakodnevno orodje vsake organizacije. Ključne besede: spremljanje delovanja, delovna izvedba, javna uprava, uspešnost, učinkovitost, merilo, indikator, upravljanje delovne izvedbe, sistemi za podporo odločanju. Spremljanje delovanja Spremljanje delovanja organizacij v javni upravi je nujno za ugotavljanje njihove uspešnosti in učinkovitosti, hkrati pa lahko uspešnost in učinkovitost tudi povečuje. Poleg tega je spremljanje delovanja koristno za testiranje in/ali za izboljševanje prilagodljivosti organizacije. Namen spremljanja delovanja organizacije mora biti jasno definiran. Ob nastavljanju mehanizmov spremljanja uspešnosti in učinkovitosti delovanja je predvsem potrebno odgovoriti na vprašanje, kako in v kolikšni meri vgraditi spremljanje uspešnosti in učinkovitosti organizacije. Ob tem je potrebno upoštevati, do katere stopnje ima organizacija vpliv na postavljanje ciljev in v kolikšni meri organizacija razpolaga s sredstvi. V primeru, ko organizacija sama postavlja cilje, mora spremljati indikatorje, ki so strateške narave. V primeru, ko cilji služijo kot nabor 'Mag. Gordana Žurga, Ministrstvo za notranje zadeve, Urad za organizacijo in razvoj uprave. IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK usmeritev, pa se organizacija osredotoča na podatke o tem, v kolikšni meri in kako organizacija cilje dosega. Spremljanje delovanja lahko opredelimo kot pregled delovanja organizacije, ki - je časovno naravnan, - prikaže sliko organizacije kot celote ter njenih posameznih delov, funkcij ipd., - temelji na opredeljenem sistemu spremljanja relevantnih dejavnikov, - je povezan z relativno širokim naborom različnih vidikov ter - omogoča presojanje delovanja organizacije. Koncept spremljanja delovanja organizacije je nujno potrebno vpeti v širše okvire. Poleg spremljanja delovanja, ki je relativno statično orodje, je potrebno opredeliti še druge vidike spremljanja. Dinamični modeli spremljanja delovanja organizacije - zagotavljajo prepoznavanje močnih in šibkih točk v organizaciji, - stalno refleksirajo na cilje ter - vključujejo usmerjevalne mehanizme za uravnavanje delovanja organizacije. Odločitev, katero metodo spremljanja delovanja bomo implementirali, je odvisna od cilja, ki mu pri spremljanju delovanja sledimo. Vidiki delovanja organizacij Pri spremljanju delovanja organizacije v javni upravi (Žurga, 1997b) se, v splošnem, srečamo s štirimi vidiki delovanja: - ekonomičnost procesov, ki jih organizacija izvaja, - učinkovitost delovanja, kjer primerjamo dosežen output glede na uporabljene vire (input), - uspešnost organizacije pri doseganju zastavljenih ciljev ter - vplivnost organizacije na okolje, ki ga organizacija dosega s svojim delovanjem. Slika 1: Vidiki delovanja organizacije Uspešnost organizacije razumemo kot stopnjo, do katere organizacija realizira postavljene cilje. Učinkovitost organizacije je razmerje med inputom in outputom, se pravi razmerje med uporabljenimi viri za izdelavo ene enote outputa. Avtorja Florjančič in Vukovič (Florjančič in Vukovič, 1998) iz sistemskega pogleda na delovanje organizacije opredelita rezultate delovanja organizacij(e) kot celoto delovanja štirih faktorjev: - organizacije kot celote, - učinkovitosti in uspešnosti organizacije v razmerjih med organizacijo in njenim družbenim okoljem, ki ga sestavljajo druge organizacije, - sprejetosti splošnih meril učinkovitosti organizacije, ki so skladna z družbenimi potrebami, povezanimi z nivojem razvoja in - merljivosti vrednosti njenih proizvodov in storitev. Odnos med uspešnostjo in učinkovitostjo Uspešnost lahko opredelimo tudi kot (Neely, 1997) stopnjo, do katere so zadovoljene zahteve strank, učinkovitost pa kot merilo ekonomičnosti uporabe virov organizacije pri zagotavljanju dane stopnje zadovoljstva strank. Ta ugotovitev je pomembna predvsem iz dveh razlogov: - identificira dve temeljni dimenziji delovanja organizacij ter - poudari dejstvo o obstoju tako internih kot eksternih razlogov za izvajanje specifičnih aktivnosti. Nižanje učinkovitost Stroškov Izmet Preglednica 1: Odnos med uspešnostjo in učinkovitostjo (Vir: Lane, 1995) uspesnost doseganje nedoseganje ciljev_ciljev_ I II III IV V preglednici je prikazan odnos med uspešnostjo in učinkovitostjo organizacije. Poglejmo si podrobneje kategoriji II in III. Kategorija II bi v določeni meri lahko bila kontradiktorna: kako je lahko organizacija istočasno učinkovita, hkrati pa zagotavlja output, ki ni v skladu z njenim namenom? Pri kategoriji III pa se lahko vprašamo: kako je organizacija lahko uspešna ob sočasnem potratnem obnašanju pri angažiranja svojih virov? Preglednica kaže, da celotna učinkovitost organizacije ne more biti funkcija samo doseganja ciljev, oziroma je ne moremo tolmačiti samo v smeri mini-miziranja stroškov, pač pa da moramo pri tem upoštevati oba vidika. Pozitivne elemente želimo namreč povečati (doseganje ciljev), negativne učinke (stroške) pa želimo zmanjšati. Če gledamo na posamezne elemente ločeno vidimo, da posamično ne eden in ne drugi ne moreta biti ustrezen kriterij: maksimiziranje učinkov brez ustreznega nižanja stroškov virov kot tudi minimiziranje stroškov brez drugih učinkov ni dovolj. Razvoju ustreznega sistema spremljanja delovanja organizacije je torej potrebno posvetiti posebno skrb, da bodo njegovi rezultati kar najbolje odražali dejansko stanje in da bodo ustrezna podlaga ukrepom za izboljšanje delovanja. Pristopi k spremljanju in ocenjevanju delovanja Pri uvajanju načinov in metod vodenja iz privatnega sektorja v delovanje organizacij v javni upravi gre tudi za uvajanje ustreznih inštrumentov planiranja in kontrole. Koristne možnosti (Hopwood, 1994) se kažejo predvsem pri: - izboljšanju postopkov v zvezi s stroški, - bolj specificiranih kriterijih za alokacijo virov, - izboljšanju informacijskega sistema, - ugotavljanju učinkovitosti, tako zaposlenih kot postopkov, - boljših revizijah poslovanja, ki so usmerjene v primerjavo dejanskih rezultatov glede na načrtovane, kot tudi z izkušnjami v drugih organizacijah. V splošnem lahko opredelimo štiri pristope k spremljanju delovanja organizacije in relevantnih dejavnikov okolja: - preventivni pristop, - anticipativni pristop, - kurativni pristop in - vrednostni pregled delovanja. Preventivni pristop se osredotoča na spremljanje razvoja relevantnih dejavnikov, ki, v določenem času, lahko vlivajo na delovanje in pogoje delovanja v organizaciji. Ta pristop zahteva predhodno opredelitev relevantnih dejavnikov delovanja organizacije kot tudi zagotovitev periodičnosti njihovega spremljanja. Anticipativni pristop je predvsem primeren za organizacije, ki se pri svojem delovanju srečujejo z različnimi izzivi, npr. razvoj tehnologije, in ki te izzive sprejemajo, predvsem pa želijo biti vnaprej pripravljene nanje. Kurativni pristop je usmerjen v ugotavljanje vzrokov za realizirana nezaželena stanja ali razvoj posameznih dejavnikov. Glede na konkretno situacijo, ki je predmet analize, je poudarek na posameznih določenih vidikih posameznih delov organizacije. Ta pristop se nanaša na posamezne konkretne primere v organizaciji, zato njegova uporaba ni stalna in periodična, ampak občasna in glede na potrebe. Vrednostni pregled organizacije ima natančno opredeljen namen in motiv za ocenjevanja delovanja. Zahteva po takem pregledu je navadno inicializirana izven organizacije. Obstajajo različni pristopi k spremljanju in ocenjevanju delovanja organizacije in njenih delov. Katerega uporabiti, je seveda odvisno od narave organizacije in konkretne situacije. Zavedati se moramo tudi dejstva, da ima sistem spremljanja delovanja svojo ceno in mora biti opredeljen in uporabljen v čim bolj optimalnem obsegu. Številni avtorji trdijo (Smither, 1998), da "se mora učinkovit sistem spremljanja in upravljanja delovne izvedbe osredotočati na delovno izvedbo (in ne na značilne lastnosti posameznikov) ter na dimenzije in standarde delovne izvedbe, izpeljane iz pričakovanj zunanjih in notranjih strank," ki so izraženi v ciljih organizacije. Dejavniki in nivoji spremljanja delovanja Pri opredeljevanju in vpeljevanju sistemov spremljanja delovanja se moramo zavedati dejstva, da je delovna izvedba (Florjančič in Vukovič, 1998) rezultat cele vrste dejavnikov: od motiviranosti, delovnih pogojev, okolja, vrst in metod vodenja in drugih. Smither priporoča (Smither, 1998), naj bodo, kjer je le možno, v vrednotenje delovne izvedbe vključeni tudi podatki s strani strank (npr. zadovoljstvo tako notranjih kot zunanjih strank) in tudi t.i. objektivni oz. kvantitativni podatki. Pomemben dejavnik pri uvajanju sistemov spremljanja delovanja je tudi per-cepcija o pravičnosti takih sistemov. Številne raziskave so pokazale velik vpliv per-cepcije o pravičnosti vrednotenja delovne izvedbe na številna stališča in vedenja zaposlenih: na stališča in reakcije zaposlenih na vrednotenje, motivacijo in delovno izvedbo samo, na stališča nasproti organizaciji ter pravnim okvirom. Učinki "pravičnih" sistemov delovne izvedbe (Gilliland in Langdon, 1998) so predvsem: - izboljšana stališča in reakcije zaposlenih do vrednotenja delovne izvedbe (sprejemanje ocen delovne izvedbe, zadovoljstvo s procesom vrednotenja), - izboljšana motivacija in delovna izvedba zaposlenih (motivacija za izboljšanje delovne izvedbe, izboljševanje delovne izvedbe), v izboljšana stališča zaposlenih o organizaciji (zaupanje v osebe, ki izvajajo ocenjevanje in/ali vrednotenje, pripadnost organizaciji, nameni zaposlenih, da ostanejo v organizaciji), - izboljšan položaj organizacije v primeru delovnih sporov (povečana moč argumentov o delu posameznikov, zmanjšana verjetnost pravnih sporov). Slika 2: Model vpliva pravičnosti sistema delovne izvedbe (Vir: Gilliland in Langdon, 1998, str. 217) Slika 2 prikazuje povezave med sistemom delovne izvedbe, percepcijo pravičnosti in pozitivnimi učinki: model vpliva pravičnosti. Vgrajevanje pravičnosti v proces upravljanja delovne izvedbe preko različnih inštrumentov, ki vključujejo tudi zaposlene (npr. samoocenjevanje), spodbuja percepcijo zaposlenih, da je sistem delovne izvedbe pravičen. Percepcija pravičnosti pa, posledično, vodi v pozitivne učinke, kot je npr. povečana pripadnost organizaciji. Stopnja delovne izvedbe (Neely, 1997) (uspešnosti in učinkovitosti), ki jo neko poslovanje (organizacija, organizacijska enota, proces) dosega, je funkcija učinkovitosti in uspešnosti posameznih aktivnosti, ki jih le-ta izvaja, iz česar sledi, da delovno izvedbo (delovanje) lahko spremljamo tako za nivo organizacije (in njenih organizacijskih enot) kot na nivoju posameznika (manager, delavec). Nivo organizacije Ne glede na dejstvo, da je merjenje delovanja lažje realizirati v zasebnem kot v javnem sektorju, pa sistemov merjenja delovne izvedbe tudi v profitnih organizacijah ni enostavno opredeliti. Tradicionalni sistemi spremljanja delovanja organizacij so se osredotočali predvsem na merila, izvedena iz finančnih podatkov. Vendar pa se je pokazalo, da zajemajo tradicionalni sistemi spremljanja delovne izvedbe predvsem kratkoročne usmeritve in da izkazujejo pomanjkanje strateških usmeritev. Ravno tako ne zagotavljajo (oz. zagotavljajo pomanjkljivo) podatke o kakovosti, odzivnosti oziroma fleksibilnosti, se osredotočajo bolj na optimiziranje posameznih organizacijskih delov kot na celotno organizacijo, usmerjajo ma-nagerje bolj v izravnavanje delovne izvedbe s postavljenimi standardnimi vrednostmi, kot pa da bi jih usmerjali v stalno iskanje možnosti izboljševanja, kot tudi ne zagotavljajo informacij o tem, kakšne so dejanske potrebe in želje strank. Številne organizacije (predvsem vodilne organizacije v zasebnem sektorju) so zato prenovile svoje sisteme spremljanja delovne izvedbe (Neely, 1997), v katere so, poleg izboljšanih načinov spremljanja delovanja, vgradile tudi možnosti ocenjevanja oziroma ugotavljanja zdravja organizacije, spodbujanja učenja in izboljševanja komunikacije. Višji managerji za ocenjevanje zdravja organizacije vključujejo v sisteme spremljanja delovanja poleg finančnih tudi nefinančne vidike delovanja. Ta trend je prisoten predvsem po predstavitvi ti. uravnoteženega ocenjevalnega lista avtorjev Kaplana in Nortona. Le-ta temelji na predpostavki, da bi moral sistem spremljanja delovanja organizacije managerjem dati odgovore na vsa naslednja vprašanja: - Kako nas vidijo naši deležniki (nosilci interesovj? - vidik doseganja rezultatov; - V čem moramo biti odlični? - vidik notranjega delovanja; - Kako nas indijo naše stranke? - vidik strank; - Kako lahko nadaljujemo z izboljševanjem in kreiramo dodano vrednost? - vidik inoviranja in učenja. Seveda ta t.i. uravnoteženi ocenjevalni list Kaplana in Nortona ni edini okvir sistema spremljanja delovanja. Take okvire predstavljata npr. tudi nagrada Malcolm Baldridge v ZDA ter European Quality Award, ki sta precej popularna načina ugotavljanja zdravja v organizaciji, in se nanašata na delovanje organizacij v smeri doseganja poslovne odličnosti1. Na področju stimuliranja učenja gre predvsem za uporabo benchmarkinga za izdelavo kriterijev in meril za primerjanje delovanja različnih organizacij, kar tudi ' Ocenjujejo se organizacije tako v zasebnem kot v javnem sektorju, po področjih oziroma panogah. Za organizacije državne uprave na osrednjem in lokalnem nivoju so izdelani ločeni kriteriji, glede na njihove značilnosti, ki pa temeljijo na istem izhodiščnem modelu kot za vse druge organizacije. poenostavi proces identificiranja znanj, ki bi jih bilo dobro osvojiti oziroma prenesti. Učinek merjenja delovanja je stimuliranje aktivnosti. Merila delovanja je v organizaciji možno uporabiti tudi kot sredstvo za komunikacijo o tem, kar je za organizacijo relevantno ter preko tega za stimuliranje želenih vedenj. Nivo vodstva Proces vrednotenja vodilnih delavcev (Graddick in Lane, 1998) je bil vedno nekako skrivnosten in zanemarjen. Veliko je bilo izvedenih raziskav o ocenjevanju zaposlenih, zelo malo raziskav pa obstaja o ocenjevanju vodilnih delavcev in tudi malo dokumentacije je o tem. Vrednotenje vodilnih delavcev otežuje tudi vpliv povišane stopnje politike organizacije, ko se posameznik premakne po lestvici navzgor. Splošno znano je, da proces ocenjevanja delovne izvedbe lahko vpliva na povečanje motivacije, spodbuja produktivnost, izboljša komunikacijo, spodbuja osebnostno rast in razvoj zaposlenih ter pomaga pri reševanju delovnih problemov, povezanih z delovno izvedbo. Proces ocenjevanja lahko vzpostavi osnove za nagrajevanje, napredovanje, premeščanje, prenehanje zaposlitve, usposabljanje in razvoj. Delo, ki ga opravljajo vodilni delavci, je pogosto povezano z visoko stopnjo negotovosti, je v veliki meri nedefinirano in seveda najpomembnejše v organizaciji; pregledi delovne izvedbe vodilnih delavcev pa so manj pogosti, nesistematični, dajo manj informacij in so manj koristni. Avtorici Graddick in Lane navajata ugotovitve avtorjev Gioie in Longeneckerja iz leta 1988, da bi ravno pregledi delovne izvedbe vodilnih delavcev morali biti bolj pogosti kot za ostale skupine zaposlenih, predvsem zato, ker je narava njihovega dela sofisticirana in nejasna, prisotne so težnje po pogostih spremembah njihovih odgovornosti in prioritet, neučinkovito delovanje na njihovem nivoju ima resne (vplivne) organizacijske posledice in ker imajo vodilni delavci značilno visoke potrebe po dosežkih, priznanju in razvoju karier. Smither meni, da mora vrednotenje dela vodilnih delavcev (Smither, 1998) odražati, kako je delo opravljeno, kot tudi katero delo. Cilji glede delovne izvedbe vodilnih delavcev pa morajo odražati interese deležnikov, strank in zaposlenih, in vsebovati kratkoročne in dolgoročne, finančne in nefinančne, primarne in sekundarne, interne in eksterne vidike. 0'Connell priporoča (0'Connell, 1997) periodična vrednotenja delovne izvedbe vodilnih delavcev. Učinkovito vrednotenje delovne izvedbe vodilnih delavcev se mora osredotočati na tiste faktorje, ki so v obsegu kontrole vodilnih delavcev in so vključeni v jasno opredelitev njihovega področja pristojnosti in odgovornosti. Avtor tudi opozarja, da če v vrednotenje vključimo faktorje, ki jih manager ne more kontrolirati ali pa so izven opredeljenega področja njegovega delovanja, se to ne bo nujno odrazilo v slabi oceni managerja, vendar pa bo rezultiralo v ocenah, ki ne odražajo realno dosežkov managerja, glede na njegove delovne cilje. Nivo posameznika Spremljanje delovne izvedbe posameznikov se nanaša na ugotavljanje njihove uspešnosti in učinkovitosti pri realizaciji delovnih nalog ter na ugotavljanje obsega (količina, čas) in kakovosti (popravki, pritožbe) realiziranega dela glede na postavljene standarde delovne izvedbe. Podatki, pridobljeni preko spremljanja delovne izvedbe posameznikov, služijo več namenom: načrtovanju in organiziranju dela, nagrajevanju dela, razporejanju virov znotraj organizacijske enote oziroma organizacije in drugim. Spremljanje delovne izvedbe posameznikov temelji na izhodišču, da gre pri tem za vrednotenje delovne izvedbe zaposlenih in ne za ocenjevanje njihovih lastnosti. Ker se v organizacijah v upravi vedno bolj uveljavlja timsko2 delo, predstavlja pomemben del spremljanja delovne izvedbe tudi spremljanje delovne izvedbe timov. Avtorja Reilly in McGourty opozarjata (Reilly in McGourty, 1998), da so bili tradicionalni sistemi vrednotenja delovne izvedbe razviti za posameznike in je tako njihova uporaba lahko napačna oziroma lahko vodi v napačne rezultate, če jih uporabljamo za vrednotenje timov. Kadar želi organizacija poudariti pomen in in vrednost timskega dela, potem mora kot enoto opazovanja jemati tim. Pri vrednotenju timov priporočata osredotočenje na: individualne kompeten-ce članov tima, delovno izvedbo posameznih članov tirna ter delovno izvedbo tima kot celote. Celovito ocenjevanje posameznika Smither meni, da bi prispevanje posameznika (Smither, 1998) nad formalno oz. tehnično opredeljenimi pričakovanji3 kot so npr. pomoč sodelavcem, samoiniciativno podajanje predlogov za izboljšanje delovnega procesa, vzdrževanje dobrih delovnih odnosov ipd, moralo biti ocenjevano eksplicitno in tudi nagrajevano, ker prispeva k skupinski in/ali organizacijski delovni izvedbi. Teorija in praksa je razvila različne pristope k t.i. celovitemu ocenjevanju posameznika, kjer pa ne gre več le za merjenje delovne izvedbe posameznika, pač pa tudi za ugotavljanje njegovih kompetenc, ocenjevanje z različnih zornih kotov1 (s strani vodje, sodelavcev, strank idr.) ter za usmerjanje njegovih vedenjskih značilnosti. Pri celovitem spremljanju posameznikov v organizaciji (Lepsinger in Lucia, 1997) je potrebno izpolniti naslednje pogoje za delovanje takega sistema: razumevanje in strinjanje s postavljenimi cilji (ciljnimi vrednostmi) glede delovne izvedbe/rezultatov, kontinuirano zbiranje podatkov o delovni izvedbi, okolje za produktivne periodične preglede in formalne ocenjevalne sestanke. Ob tem je ključnega pomena upoštevati: - (ne)strinjanje s postavljenimi kriteriji glede delovne izvedbe, 2 Tirni vključujejo dva aH več ljudi, ki delujejo dinamično in v medsebojni odvisnosti ter imajo skup ne cilje, namene in/ali poslanstvo. 3 Contextuat Performance * 360° Peedback - (ne)zmožnost procesiranja velikega obsega informacij s strani tistih, ki vrednotijo podatke, - potrebo posameznikov, ki so ocenjevani, da ohranijo svojo lastno podobo o sebi. Ob tem avtorja navajata izkušnje, ki jih imata z izvajanjem instrumenta 'Compass: The Managerial Practices Survey'. Instrument se nanaša na rangiranje pomembnosti 14 sestavim učinkovite delovne izvedbe, s strani posameznika in s strani njegovega nadrejenega. Pogleda obeh navadno nista identična, vsaj ne pri večini elementov. Če se nadrejeni in podrejeni ne strinjata o tem, kaj je pomembno za dobro delovno izvedbo, potem ne preseneča, da imata tudi različne poglede o tem, ali zaposleni dela učinkovito in v kolikšni meri dosega postavljene cilje glede lastne delovne izvedbe. Povezava celovitega ocenjevanja posameznika s sistemom nagrajevanja na osnovi delovne izvedbe Celovito spremljanje posameznikov v organizaciji je pomembno za ugotavljanje področij, na katerih posamezniki lahko pridobijo oziroma se razvijajo naprej, kar je eden od dejavnikov stalnega izboljševanja organizacije. Pojavlja se vprašanje, ali sistem celovitega spremljanja posameznikov povezati s sistemom nagrajevanja (plačila) ali ne. Naše stališče je, da je celovito ocenjevanje posameznikov pogoj za razvoj posameznikov in za širitev njegovih kompetenc, da pa naj bo sistem nagrajevanja povezan le s sistemom vrednotenja delovne izvedbe, ki temelji na merjeni (vrednoteni) delovni izvedbi. Raziskava" (Lepsinger in Lucia, 1997), ki jo je naredil Mark R. Edwards leta 1995, je pokazala, da v nobenem od podjetij, vključenih v raziskavo, sistema ocenjevanja zaposlenih iz različnih zornih kotov niso uporabili za vrednotenje delovne izvedbe in za nagrajevanje. Mnenja med strokovnjaki na tem področju so deljena. M. Dalton je npr. odločno proti ideji, kar argumentira z dvema točkama: - Ni možno uspešno realizirati sprememb v organizaciji, če ljudje odklanjajo podatke in je ocenjevanje zaposlenih iz različnih zornih kotov vkomponirano kot del sistema, ki vpliva na njihove plače in priložnosti napredovanja; povečuje se verjetnost odpora s strani zaposlenih. - Številne študije so pokazale da, ko ocenjevalci verjamejo, da bodo njihova mnenja in ocene vplivala na druge, to vpliva na njihove ocene, ki niso več popolnoma poštene, kar pomeni, da je kakovost podatkov slaba. G. Yukl je tudi proti ideji in pravi: Povratna informacija o specifičnem obnašanju, pomembnem za posameznikov razvoj, ni nujno uporabna za vrednotenje. Pri večini managerskih del obstaja več poti za dosego učinkovitega delovanja, in večina obnašanj je povezanih z rezultati (outcomes) na zelo kompleksen ' To so (Lepsinger, l.ucia, 1997): informiranje, razčiščevanje, spremljanje (komuniciranje), načrtovanje, reševanje problemov, svetovanje, delegiranje (odločanje), navdihovanje, prepoznavanje, nagrajevanje (motiviranje), podpora, mentorstvo, mrežno delovanje, vzpostavljanje Umov (gradnja medsebojnih odnosov). '•Raziskava na skupini podjetij, kijih je revija Fortune uvrstila med 1000 najboljših. Izvedena je bita na konferenci izvajalcev ocenjevanja z različnih zornih kotov '360st Feedback Users' Conference 1995'. način. Poleg tega morajo biti merila bolj natančna, če jih uporabljamo za vrednotenje delovnih rezultatov, kot če jih uporabljamo v razvojne namene. Trdi tudi, da ocenjevanje s strani sodelavcev lahko prinese določene probleme, kadar so sodelavci tekmeci za nagrade ali za napredovanje - nekateri ocenjevalci lahko namerno prikažejo slabo sliko o svojih največjih tekmecih. Avtorja Lepsinger in Lucia (Lepsinger in Lucia, 1997) vidita težave pri povezovanju sistema celovitega ocenjevanja posameznikov in merjenja delovne izvedbe predvsem v naslednjih dveh razlogih: - Prvi razlog se nanaša na lastništvo podatkov. V sistemu, ki se osredotoča zgolj na razvoj zaposlenih, so lastniki podatkov njihovi prejemniki. Le-ti tudi določijo, kdo podatke vidi in nadzorujejo njihovo uporabo. Ko pa se te podatke uporablja znotraj sistema(-ov) merjenja delovnih rezultatov, postanejo podatki last organizacije. Kdo bo podatke videl in kako bodo le-ti uporabljeni, je določeno s tem, kako sta v organizaciji opredeljena struktura in proces merjenja delovnih rezultatov. - Drugi razlog se nanaša na to, kaj je prejemniku povratnih informacij pomembno. V sistemu, ki se osredotoča zgolj za razvoj zaposlenih, zaposleni usmerjajo svoje napore na povečevanje in širitev svojih veščin in izboljševanje načinov prispevanja k povečevanju učinkovitosti delovne enote. Organizacija njihove napore podpira, vendar pa nedoseganje ciljev zaposlenih glede lastnega razvoja navadno za njih nima povratnih učinkov. Ko pa celovito ocenjevanje posameznika postane del sistema delovne izvedbe, se situacija bistveno spremeni. Podatki se uporabljajo pri merjenju rezultatov ter za potrebe plačila dela in napredovanja, kar ima bistveno večji učinek na zaposlene kot usmeritve posameznikom, katerih seminarjev naj se udeležijo in katerim razvojnim usmeritvam naj sledijo. Zdaj so zaposleni zainteresirani, da so podatki in informacije nepristranski in da služijo ne samo organizacijskim, pač pa tudi njihovim interesom. Upravljanje delovne izvedbe Največje učinke spremljanja delovanja dosežemo, če je sistem spremljanja delovne izvedbe del sistema celovitega upravljanja delovne izvedbe. V tem primeru je namreč zagotovljena povratna zanka v proces stalnega izboljševanja organizacije. Sistem upravljanja delovne izvedbe mora vsebovati (Gilliland in Langdon, 1998): razvoj sistema, proces vrednotenja delovne izvedbe in povratno informacijo. Slika 3: Upravljanje sistema delovne izvedbe; Vir: Gilliland in Langdon, 1998, str. 218 Razvoj sistema vključuje opredelitev (oz. ažuriranje) instrumentov vrednotenja delovne izvedbe, načrtovanje postopkov za vrednotenje delovne izvedbe in za zagotavljanje povratne informacije ter komunikacijo glede razvoja sistema z relevantnimi strankami (udeleženci). Razvoj sistema vključuje tudi komuniciranje z zaposlenimi glede poslovnih ciljev in vzpostavitev sistema postavljanja (individualnih) ciljev zaposlenih. Proces vrednotenja vključuje zbiranje podatkov o delovni izvedbi ter vrednotenje delovne izvedbe. Del tega procesa je tudi odločanje o nagrajevanju in napredovanju zaposlenih7. Proces zagotavljanja povratnih informacij je zaključni korak procesa upravljanja delovne izvedbe in zajema komunikacijo glede vrednotenja in nagrajevanja. Proces zagotavljanja povratne informacije vodi v postavljanje ciljev za naslednje ocenjevalno obdobje. Kot je prikazano na sliki 3, tri sestavine celotnega procesa niso neodvisne, pač pa so medsebojno ciklično povezane. Po posredovani povratni informaciji je 7 Glej poglavje 2.3 in podpoglavji. potrebno pregledati celoten proces upravljanja delovne izvedbe in po potrebi vanj vključiti izboljšave, kar pomeni nadaljnji razvoj sistema. Ta pristop podpira usmerjenost k strankam in vsebuje sestavino stalnega izboljševanja kakovosti v organizaciji. Pogoji in omejitve spremljanja delovanja na področju uprave Merjenje delovanja ter ugotavljanje uspešnosti in učinkovitosti je zahtevna naloga za vsako organizacijo, še posebej za organizacije, ki niso profitno usmerjene (Kanter in Summers, 1994). Osrednje merilo delovanja v organizacijah, ki so profitno usmerjene, je profit in različni drugi finančni pokazatelji. Razlog za to ni samo v dejstvu, da je dobiček relativno lahko izračunati, pač pa je dobiček tudi dober test tako zadovoljevanja potreb trga kot tudi sposobnosti organizacije po učinkovitem delovanju. Test delovanja v organizacijah, ki niso profitno usmerjene, pa je drugačen. Te organizacije v osnovi niso opredeljene v smislu doseganja finančnih učinkov, pač pa v smislu zagotavljanja poslanstva in/ali storitev, ki jih zagotavljajo. Ustreznost zagotavljanja storitev pa je težko meriti. Uporabniki teh storitev kot tudi tisti, ki jih zagotavljajo, imajo lahko zelo različne predstave o njihovi kakovosti. Prevladovanje družbenih vrednot nad finančnimi je tisto, kar v bistvu otežkoča merjenje delovanja v neprofitnih organizacijah. Profitno usmerjene organizacije so navadno tudi bolj fleksibilne kar se tiče obsega angažiranja in uporabe virov za različna področja, dokler seveda zadovoljujejo minimalne kriterije finančne izvedbe. Osredotočenost neprofitnih organizacij na njihovo poslanstvo vnaša tudi določene omejitve v njihovo fleksibilnost. Merjenje delovanja neprofitnih organizacij je težje tudi zato, ker ne obstaja neko krovno merilo njihove finančne uspešnosti. Zavedati se moramo tudi dejstva, da vodenje in upravljanje neprofitne organizacije ni samo v domeni njenega neposrednega vodstva, pač pa da na upravljanje take organizacije praviloma vplivajo različne interesne skupine, ki imajo lahko različne poglede na delovanje organizacije. Vsekakor ni več dilema, ali sploh meriti delovanje neprofitne organizacije, pač pa je močno zavedanje potrebe po razvoju različnih mehanizmov merjenja in spremljanja njihovega delovanja, okolje in pogoje delovanja teh organizacij pa upoštevati pri razvoju sistemov spremljanja njihovega delovanja. Sistemi spremljanja delovanja Avtorji študije OECD (OECD, 1996) ugotavljajo, da v državah članicah uvajajo različne sistematične pristope za spremljanje delovanja organizacij v javni upravi, ki v splošnem vključujejo povečane pristojnosti vodilnih in vodstvenih delavcev pri: - opredeljevanju ciljev in ciljnih vrednosti delovanja organizacij - izvajanju delovnih procesov in doseganju ciljev, - merjenju delovne izvedbe in poročanju o njej, - informacije o delovni izvedbi so sestavni del odločanja o izvajanju posameznih programov In so tudi sestavni del sistema nagrajevanja po delovnem učinku, - informacije o delovni izvedbi so sestavni del poročil različnim nadzornim organom. Študija tudi ugotavlja, da osrednje vprašanje merjenja delovanja ni vprašanje kako meriti, pač pa kaj meriti, ter kako to opredeliti in povezati z drugimi vidiki organizacijske strukture, delovanja in relacij z okoljem. Slika 4: Razvoj sistema spremljanja delovanja Merjenje delovne izvedbe Merjenje delovne izvedbe (Neely, 1997) je proces kvantificiranja aktivnosti; kjer je merjenje opredeljeno kot proces kvantificiranja in delovna izvedba kot rezultat aktivnosti. Stopnja delovne izvedbe, ki jo neko delovanje dosega, je funkcija učinkovitosti in uspešnosti posameznih aktivnosti, ki jih izvaja. Merjenje delovne izvedbe8 opredelimo kot proces kvantificiranja učinkovitosti in uspešnosti aktivnosti. * Performance Meusuremenl Merilo delovne izvedbe' opredelimo kot metriko, ki jo uporabimo za kvantifi-ciranje učinkovitosti in/ali uspešnosti aktivnosti. Sistem merjenja delovne izvedbe1" opredelimo kot nabor metrik, ki jih uporabljamo za kvantificiranje tako učinkovitosti kot uspešnosti aktivnosti. Merila, indikatorji in standardi delovanja Pri oblikovanju sistema spremljanja delovne izvedbe (Huijgevoort in Pekdemir, 1996) moramo izhajati iz krovne strategije organizacije, ki se izvaja preko posameznih poslovnih politik. Glede na cilje poslovnih politik, kot tudi druge cilje, opredelimo posamezna merila delovne izvedbe oziroma indikatorje delovanja. Le-ta se vežejo na posamezna področja odgovornosti, ki so v pristojnosti vodij posameznih področij. Rezultati spremljanja delovne izvedbe so prikazani preko ustreznega sistema poročanja, povratno pa morajo imeti vpliv na proces pre-dračunavanja in na plačilo, ki je povezano z delovno uspešnostjo. Pri opredeljevanju meril izvedbe najprej določimo, kaj bomo merili glede na postavljene cilje poslovne politike, nato sledi opredelitev in izbor meril, določitev virov podatkov ter opredelitev sistema zagotavljanja podatkov, kot tudi načina predstavitve informacij o delovni izvedbi. Če hočemo delovno izvedbo meriti, jo moramo vedno primerjati z nekim standardom delovne izvedbe. Priporočljivo je, da merila delovne izvedbe vključujejo: - možnost primerjav med dejansko in načrtovano delovno izvedbo, - možnost zagotavljanja širše slike o izvedbi, - identifikacijo trendov v času - razvoj primerjalnih vrednosti, normativov in ciljnih vrednosti. Merilo delovne izvedbe (Florjančič in Vukovič, 1998) je količinsko opredeljeno merilo, ki se ga določi za spremljanje delovne izvedbe. Opredeljuje raven, na kateri je določena delovna izvedba zadovoljiva, hkrati pa določa tudi mejo, pod katero delovna izvedba ni več sprejemljiva. So pripomoček za objektivno merjenje delovne izvedbe. Organizacija OECD (OECD, 1996) opredeljuje indikatorje delovanja kot nadomestne kvantitativne mere, ki jih uporabljamo takrat, kadar rezultatov (output) delovanja ni možno meriti neposredno. Ni nujno, da opredeljeni indikatorji pokrijejo vse vidike delovanja, pač pa je potrebno, da zagotavljajo relevantne informacije o delovanju glede na samo opredelitev delovanja. Rezultati uporabe indikatorjev delovanja so lahko povečanje produktivnosti in kakovosti izvedbe, izboljšanje imidža organizacije ter izboljšanje informacijskega sistema organizacije. Indikatorji delovanja nastopajo kot instrument komuniciranja, analiziranja in spremljanja delovanja. * Performance Measitre Performance Measuremenl Syslem Slika 5: Oblikovanja meril delovne izvedbe; Vir: Huijgevoort in Pekdemir, 1996 Z vidika nadzora zagotavljanja storitev delujejo indikatorji delovanja kot števci, ki zagotavljajo natančne meritve outputa in učinkov, ter je tudi jasno opredeljeno, kaj je dobro in kaj slabo delovanje. To tudi omogoča povezovanje indikatorjev do specificiranih ciljev ali ciljnih vrednosti in njihovo uporabo za spremljanje napredka v smeri doseganja teh ciljnih vrednosti. Organizacije na področju uprave imajo malo natančnih meril (Carter, 1994) in natančnih normativnih standardov. Merila in indikatorji delovanja imajo predvsem dve značilnosti: - relevantnost (koliko je nek instrument konsistenten oziroma, koliko je sploh primeren za merjenje) - validnost (koliko je metoda zanesljiva). Neko merilo je namreč lahko validno, ni pa vedno relevantno. Pri oblikovanju sistema spremljanja delovanja je bistven pretok informacij, kar nove informacijske tehnologije preko ustrezne organizacije informacijskih tokov tudi omogočajo. Zagotoviti in oblikovati je potrebno ustrezen informacijski sistem, ki zagotavlja ažurne podatke ter ustrezno oblikovanje in predstavitev informacij, kot orodje vodilnih in vodstvenih delavcev za spremljanje in nadzor delovanja organizacije. Vloga informacijske tehnologije in informacijskega sistema Informacijska tehnologija (Žurga, 1997a) je dejavnik, ki ima pomembno vlogo tako pri podpori uvajanju učinkovitejših načinov vodenja in upravljanja, kot tudi izvajanja delovnih procesov ter pri posredovanju podatkov in informacij. Ustrezno postavljen informacijski sistem organizacije zagotavlja podatke in informacije tudi za spremljanje delovanja organizacije. Informacije o poslovanju in o delovanju sistema so prek ustrezne organizacije informacijskih tokov na voljo tudi vodstvu organizacij(e). Govorimo o t.i. sistemih za podporo odločanju (Kralj in Žurga, 1995) katerih namen je: - omogočiti vodilnim in vodstvenim delavcem, da se posvetijo ključnim pokazateljem uspešnosti organizacije, - posredovati vodilnim in vodstvenim delavcem ključne informacije pravočasno, v jasni, jedrnati in razumljivi obliki, - agregirati informacije iz različnih delov organizacije (sistema) in jih analizirati, - odkrivati problemska področja, ki odstopajo od načrtovanih okvirov ter jih osvetliti z različnih zornih kotov. Uporaba tako posredovanih informacij ima povratni vpliv tudi na proces vodenja in upravljanja. Glavne koristi sistemov za podporo odločanju so predvsem v: - zagotavljanju primerljivih informacij v jasni, jedrnati in razumljivi obliki, - izboljšanju odločitev zaradi bolj jedrnatih informacij (na osnovi določitve nivojev informacij in pomembnosti posamezne informacije), - učinkovitem spremljanju izvajanja odločitev in aktivnosti, - možnostih prepoznavanja in osvetlitve ključnih področij za povečevanje produktivnosti in nadzorovanja stroškov, - zagotavljanju pravočasnosti in verodostojnosti potrebnih informacij, - izboljšanju komunikacij na različnih nivojih znotraj organizacije. Načrtovanje informacijskega sistema in uvajanja sodobne informacijske tehnologije v delovanje na področju uprave izhaja iz opredeljene strategije in ciljev organizacije. Na ta način je možno tudi najbolje realizirati napore po izboljšanju učinkovitosti in uspešnosti, oziroma zastavljenih ciljev pri uvajanju sprememb v delovanje organizacije. Zaključek Z zahtevami po povečanju učinkovitosti ter fleksibilnosti v odnosu na spreminjajoče se okolje, se srečujejo uprave praktično vseh držav. Te zahteve izhajajo zlasti iz naraščajoče kompleksnosti družbe in okolja ter njunega medsebojnega vplivanja, naraščanja javnega sektorja in s tem naraščajoče potrebe po koordinaci- ji, naraščujoče participacije in decentralizacije ter iz omejenosti sredstev. Zahteve po nižanju izdatkov se v bistvu zrcalijo v iskanju učinkovitejših pristopov k vodenju, upravljanju in delovanju ter k razvoju sistemov spremljanja delovanja in ugotavljanja delovne učinkovitosti. Predvsem v državah članicah organizacije OECD uvajajo različne sistematične pristope za izboljšanje delovanja uprave, ki v splošnem vključujejo povečane pristojnosti vodilnih in vodstvenih delavcev pri opredeljevanju ciljev in ciljnih vrednosti delovanja organizacij kot tudi pri izvajanju delovnih procesov in delovanju za doseganje ciljev pri merjenju delovne izvedbe in poročanju o njej. Informacije o delovni izvedbi so sestavni del odločanja o izvajanju posameznih programov in so tudi sestavni del sistema nagrajevanja po delovnem učinku. Informacije o delovni izvedbi so tudi pomemben sestavni del poročil različnim nadzornim organom. Osrednje vprašanje merjenja delovanja ni vprašanje kako meriti, pač pa, kaj meriti ter kako to opredeliti in povezati z drugimi vidiki organizacijske strukture, delovanja in relacij z okoljem. Katere informacije o okolju so za organizacijo relevantne, pa je odvisno od posamezne organizacije, od stopnje vplivanja okolja ter od potreb organizacije po odzivanju na spremembe v okolju. Vedno bolj se uveljavlja prepričanje, da osnovni namen spremljanja uspešnosti in učinkovitosti v javni upravi ni zgolj evidentiranje delovne izvedbe, pač pa uvajanje ukrepov in sprememb za izboljšanje uspešnosti in učinkovitosti v javni 346 upravi' LITERATURA Carter, Neil (1994): Performance Indicators: 'Back-seat driving' or 'Hand-off control'. V D. McKevitt in A. Lawton (ur.), Public Sector Management: Theory, Critique & Practice. Str. 208-219. Florjančič, Jože, Vukovič, Goran (1998): Kadrovska funkcija - management. Kranj: Moderna organizacija. Gilliland, Stephen W., Langdon, Jay C. (1998): V: Smither, James \V. (ur.): Performance Appraisal: State of the Art in Practice. Str. 209-243. Graddick, Mirian M., Lane, Pamela (1998): Evaluating Hxecutive Performance. V: Smither, James W. (ur.): Performance Appraisal: State of the Art in Practice. Str. 370-403. Hopvvood, Anthony (1994): Accounting and the Persuit of I$L NIKO TOŠ PRIMERJALNA ANALIZA RELIGIOZNOSTI MILAN BALAŽIC POLITOLOGIJA, ZNANOST, PSIHOANALIZA, RESNICA ALENKA ŠVAB POTI IN STRANPOTI NOVIH OČETOVSKIH IDENTITET JAVNA UPRAVA MARJAN BREZOVŠEK, POLONA KOVAČ, BOJAN STANONIK, POLONA KOVAČ IN BOJAN STANONIK, GORDANA ŽURGA, KORNELIJA MERZEL, GOZDANA MIGLIČ