GOSLARJEV AVE.
Silvin Sardenko.
JEZ.
Zapel je zvon na gori.            Upehan pod bremeni Tvoj pozdrav.                           k Tebi zre.
Ustavil mlin je mlinar.            Skrbi  mu  moraš vzeti Prav.                                         vse.
Od nas do Tebe vodi
taka vez: pred šumnim si nam tokom —
jez.
KDO SI?
Deklet je naših vez ljubezni tanka S pogledom novim pregori na dvoje in razgubi se z dimom, brez obstanka.
Na goslih mojih strun je strtih troje: mladost in mir in moč. Pesem izgnanka odšla je v šumo med zelene hoje.
Iz temnih šum jo časih slišim peti. Pol slavci so jo, pol posneli kosi; vso vigred jo pojo veselovneti.
A svoje tožbe duša Tebi nosi, ki brez izjeme vse želiš sprejeti, nikdar nikogar prej ne prašaš: Kdo si?
MIR.
Ves ranjen in ubog kakor v znamenju sveti Rok — samo.ne tako svet — prihajam k Tebi, Brezmadežni cvet.
Vse molitve pustil sem doma, vsa iskrenost šla je iz srca; moj vinograd nima zarje več, hram nobeden ga ne varje več.
Kes - čuvaj je vpil: Nikar! Nikar nesvatovski pred oltar! Ali spomin - pastir priganja misli k Tebi. Ti si mir.
TUDI TI.
Duša, ugibaj!                   Pusti uganke,
Nocoj ugani                     srce nevedno!
tisto besedo,                   Ona je sama
ki z njo se rani              ti brezbesedno
Njeno srce!                     rekla skrivnost:
»S sedmimi meči sem prebodena. Mojemu srcu, glej, rana ena tudi si ti.«
AVE!
V  Tvoja morja sem se zamaknil. Prečudovita! Ave! Ave! Nepregledne te so daljave
in globočine neizmerne. Drug nobeden jih ne doseže, kakor molitve živoverne; drug nobeden jih ne obseže,
kakor samo —
nebo.
V  Tvoja morja bi se potopil. Stvarnik je v Tebi skril zaklade, nebes v Tvoje pal je prepade. Veliki lek si velerani,
Ti si Zdravje v svetu razlito. Eno mi kapljo v dušo kani — in srce bo moje umito
kakor samo
srebro.
Ave!
1
TEBE.
Dva si lepa nageljna                 V prvem ljubim Tvojo pot,
videla na mojem vrti.                 dokler noč me ne zagrebe.
Prvi naj dehti                             V drugem se skrivnost
moje žive dni —                        zliva mi v sladkost —
drugi tudi po smrti.                    v drugem ljubil bom Tebe.
ZDRAVO DREVO.
Tvoj svet je kakor dateljnov sad, uteši žejo in glad.
Povej ga, Mati!
Tvoj goslar posluša. —
»Ti ne hodi nazaj v mladost vasovai. Odpovej se njenemu občestvu. Kdor se vrača, ne more biti bogat v mojem kraljestvu.
Dokler raste, nikdar nikjer se drevo ne odeva z velimi cvetovi, novo cvetje in novo moč prineso dnevi mu novi.« —
Tvoj svet je kakor dateljnov sad, preliva v njem se pomlad.
O, sladka Mati!
Tvoj goslar okuša.
MOLK.
Ti pojdi z menoj preko zidov! Po novi poti pojdem domov.
O ne domov!
Ne stopim več pod rodni krov Prodali so ga kamnoseku in poravnali dolgi dolg.
Kadar pridem mimo doma davni sin, dihne vame davni spomin: Ura niha. V upanja se tiha zlila dva sta tesna zdiha — moj in materin.
Izpolnjena so upanja.
Mladost in moč in mir sem z novo
uglasil struno, ki se zove: Molk.
PRI TEBI.
Moja soba je polna ljudi, moja duša je v tihi samoti; v mrzlem mraku so moje oči, moje misli so v solnčni toploti   —-pri Tebi. v A vel
RDEČI MORNARJI.
Anton Vodnik.
»In naj so vaši grehi rdeči kakor škrlal, se bodo svetili kakor sneg ...«
Na daljnem, črnem bregu so se nam čolni razbili.
Le s temnimi očmi smo vpili,
ko od bolesti ležali smo vznak in grgrali,
dokler nas niso pomirile zvezde milobne — —
Joj, koliko duš smo ubili
mi rdeči mornarji!
Vse pokrajine,
skozi katere smo se peljali vriskajoč,
so opustošene, gluhe kot noč.                                     ¦„-•¦»