- 178 -
Vpričo Boga!
10. Pridl k nam tvoje kraljestvo!
Morda se je vam že kdaj čudno zdelo, zakaj nas je Ijubi Jezus učil rnolili: ^Pridi k nam tvoje kra-Ijestvo!" Morebili ste si mislili, da bi bilo primer-nejše, ko bi molili: »Daj, da pridemo mi v tvoje kra-ljestvo!" Toda Jezus je imel z nami posebne namene, ko je učil tako moliti. Nebesa si moramo namreč tudi zaslužiti, kolikor je v naši moči, in sicer s tem, da voljo božjo izpolniujemo tako, kakor nas uči v Jezu-sovem imenu sveta cerkev. Ker ima človek prosto voljo, je božja pravica in modrost odločila tako. da mora biti že zdaj dober podanik v kraljestvu božjem na zemlji, kdor hoče biti kdaj deležnik večne sreče v nebesih.
Torej v nebesa pojdemo še-le po smrti. zdaj moramo prosili le za to, da bi prišlo nebeško kra-Ijesto k nam na zemljo.
Kako pa je to mogoče, da bi priSlo božje kra-Ijestvo k nam na zemljo ? Zdaj ni treba nič vcč vpra-ševati, kako. Saj se je že zgodilo, in zgodovina nam dovolj obširno opisuje v evangeliju. Sam nebeški Kralj je prišel na svel in Je ustanovil božje kraljestvo na zemlji sv. cerkev. Šel je siccr zopet v nebesa, pa njegovo kraljestvo je os(a!o na zemlji. In še to nam je zagotovi], da ostane tudi on sam — nebeški Kralj pri nas vse dni do konca sveta, namreč ne-vidno s svojo božjo pomočjo, vidno pa v podobi belega kruha. Vsaka cerkev, kjer je presveto Rešnje Telo, je njegova kraljevska palača in vsak tabernakelj njegov kraljevski prestol.
Pa o cerkvi v tem pomenu, da je hiša božja, sem vam že v četrtem odstavku napisal nekaj vrstic; toda cerkev je tudi kraljestvo Jezusovo, kraljestvo božje na zemlji. V tem pomenu vam moram še pri-dejati jako imeniten nauk.
Vpričo Boga živeti, se namreč tudi pravi: Zi-veti  v duhu  sv. cerkve,  v tem  prepričanju.  da
— 179 —
pravzaprav Krištus sam ukazuje, kadar ukazujejo nje-govi namestniki, da Kristas uči po ustih svojih slu-žabnikov, papeža, škofov in mašnikov: da Kristus sam deli svoje nebeške milosti po rokah katoliške duhov-ščine pri sv. maši, v sv. zakramentih itd.
Pa še več je posktbcla sv. cerkev, — da namreč tako obhajamo spomin nebeškega Kralja, kakor da bi še zdaj živel med nami svoje zemeljsko življenje kot pred 19sto leti: o božiču ga s pastirci in sv. Kralji gledamo in molimo kot milostno božje Dele; v postu sočutno premišljujemo njegovo bridko trpljenje ter v duhu poljubljamo in častimo njegove svete rane: o veliki noči se veselimo njegovega častitljivega vsta-jenja in se v slovesnih procesijah klanjamo njegovemu veličastvu; v praznik vnebohoda slavimo njegovo zma-gosiavje in zaupno poslušamo njegove obljube; bin-koštni praznik pa nam je ie posebno drag kot usta-novni praznik kraljestva božjega na zernlji in zagotovilo božjega delovanja sv. Duha v njem ; vrhunec pa doseže naše navdušeno slavlje, ko svojega nebeškega Kralja poveličujemo v slovesnih obhodih na praznik pre-svetega Rešnjega Telesa.
In pa z Marijinimi, angelskimi in svetniškimi praz-niki — kako je veličastna naša cerkev! Ali ni res, kakor bi se ž njo nebo preselilo na zemljo? Tako živo nam pred oči stavi skrivnosti Marijinega življenja, kot bi še zdaj živela med nami nebeška Kraljica! Tudi spomin angelov in svetnikov naj bi bi! po ieljah naše dobre matere sv. cerkve tako živ med nami, kot vemo, da so res po duhu v naši družbi, ker vsak dan mo-limo v 9. članu apostolske vere: ,,Verujem občestvo svetnikov."
Vidite torej: v duhu sv. cerkve živeti, se pravi vpričo Boga živeti. In če tako živimo v pričo Boga, kakor uči in želi sv. cerkev, potem je res kraljestvo Jezusovo pri nas, in samoobsebi se bo zgodilo, da se po smrti preselimo v nebesa: tega še prositi ni treba, marveč naša vsakdanja prošnja: ,,Pridi k nam tvoje kraljestvo!" imej ta-le pomen: Ljubi Oče nebeški, daj nam milost, da bomo mogli živeti po zahtevah in željah
12"
—  180 —
sv. cerkve ter biti vrli, izvrstni katoliki, — da bo (voj božji Sin, Jezus Kristus, vladal in kraljeval v naših srcihl
Ta prošnja pa se prelepo vjema s prizadetjem, ki vam ga ,,Angelček" priporoča že vse leto: Vedno imejte Boga pred očmi!  Živite vpričo Boga!
Internus