—    367    -
Ozir po svetu.
Tergovstvo in štacune na Turškem.
Na Turškem je skor vse življenje drugačno memo dežel družin narodov. Tudi tergovstvo in štacune imajo dosta posebnega.
Poglejmo v Carigrad, poglavno mesto Osmanov, kako je tam.
Ulice v Carigradu so ozke, sterme in umazane. Ker Turk po svoji veri ne sme psa imeti, pobijati jih pa tudi ne, se klati takih psov brez gospodarja toliko po ulicah, da človek komaj skoz-nje pride. V teh ulicah so štacune. Al zlo se motiš, prijatel, ako misliš, da imajo štacune tam, kakor pri nas, vrata in oknja. Ne okinj ne vrat ne vidiš — cela štacuna proti ulici ober-njena je od p e rta, da stopiš va-njo, kakor pod lopo, večidel 8 do 12 čevljev dolgo in ravno toliko široko. V štacuni stoji počivalo, nizko skor pri tleh, in na tem počivalu čepi gospodar štacune, s križem-nogami in Iulo v ustih, če ne spi; — večidel pa spava.
Na Turškem ne gre ptujec nikoli sam v štacuno kaj kupit; ker jezika ne razume, mu je treba vselej enega tistih človekov, ki so nalašč za to tukaj, da ptujce spremljajo in se drago m a ni imenujejo. Ce tedaj hočeš kaj kupiti, te pelje ta dragoman v štacuno, kamor se njemu poljubi in kjer dobiva delež od vsacega prodanega blaga, — tergovci in dragomani so že tako med seboj zastopljeni.
Ko prideš tedaj z dragomanom v štacuno, ti ponudi gospodar, ki se ne gane iz mesta, berž čibuk (pipo), in ti veli, naj se vsedeš k njemu. On puha in ti puhaš tobak, — ne govori nič, ker ve, da ne razumeš turški. Tako čepita oba — tergovec in kupec — tiho na počivalu. V tem pa se prepira in vpije dragoman s stre-žajem, ki namesti gospodarja blago prodaja. Obnašata se kakor naši mešetarji. Na zadnje pokima dragoman z glavo v znaminje, da mu je cena všeč in kupčija je sklenjena. V tem, ko dragoman vmazane turške bankovce (Piaster-Noten) iz žepa vlači, da plača kupljeno robo, mermra strežaj, da mu je predober kup prodal, dragoman pa zmirja tergovce, da vsi so roparji, ki človeka derd itd. — to pa je vse le na videz, zakaj na večer pride dragoman sam in terja, da se mu polovica tega, kar je podnevi prodati pomagal, poverne.
Na velikem tergu je polno majhnih tesnih ulic, v kterih so štacune ena tikoma druge.
Dve posebnosti ste pri turških štacunarjih: ena je ta, da turški tergovec, čeravno ptujca, ki ga je v pest dobil, odira kar le more, vendar nikdar nobenega ne
Tabi v svojo štacuno;— in če ptojec v štacuno pride, ge mu postrežno pokaže vse, česar želi viditi, in se mu pove cena; če pa zbiraš in nič ne zbereš, ni štacunar celo nič nejevoljen, spravi blago spet na svoje mesto in ti ne zine kar besedice ne.
Tudi tega ni na Turškem, da bi štacunar štacu-narju kupce jemal; če imata soseda popolnoma enako blago, in kupec stopi v štacano in baranta, pa ničesa ne kupi — bo sosedni štacunar mirno stal v svoji stacuni, in ne da bi te vabil ali ti le z očesom mignil, da imaš priti k njemu kupovat.
Tista znana lenoba, ki je značaj turškega naroda, je menda vzrok tudi ti nemarnosti tergovski; Tark pravi: če mu je osoda namenila kupca, bo prišel; če mu ga ni namenila, ga ne bo.
—   368   —