537 SRCE NI NEKAJ ZASTARELEGA Preprosti, vsakomur dostopni pesniški jezik ,se je pri nas nekako preživel. Ta jezik je dosti dobro služil n. pr. našim partizanskim pesnikom, ni pa uporaben za slikanje subtilnejših občutij dandanašnjega človeka. Težko bi pri nas še našli pesnika, ki se tega ne bi vsaj zavedal. Sicer Slovenci nismo tako nagli kakor mladi modernisti na našem Jugu. Ti so se zaleteli predaleč in se zdaj — spametovani — že vračajo nazaj. Mi smo v prisvajanju novega preudarnejši, morda prepočasni, vendar sadovi novih stilnih prizadevanj počasi zore tudi pri nas. Je pa na račun naše mlajše poezije kdaj slišati tudi pripombe, ki niso sprejemljive. Na primer, naj zavržemo čustvenost in skočimo v abstraktni intelektualizem. Meni se abstraktni intelektualizem zdi prav tako enostranski kot petošolska sentimentalnost. Iz samega sladkobnega sentimenta se težko rodi dobra pesem, a še teže se rodi iz suhega, abstraktnega umovanja. Pesem, ki v njej ni srca, ki v njej ni krvi, je lahko le brezkrvna. In kolikor po svetu je abstraktno intelektualne poezije, v glavnem tudi je brezkrvna. Je le nekakšna besedna alkimija, eksotična besedna ornamentika podobne vrste kot razne čire-čare dekorativnega slikarstva. In vendar takšna poezija utrujenemu izobražencu lahko prija. Prija mu prav zato, ker mu ne govori nič določnega, marveč ga z blestečimi besednimi obrati samo rahlo vznemirja — podobno kakor glasba. Da, tudi to je umetnost, a najvišje cene takšnemu pisanju ne prisojam. Resnično velika je poezija le takrat, kadar skozi magičnost besed preseva plamen duha ali pa žar resničnega čustva. Slikovite metafore so v modernem pesništvu velikega pomena, večjega kakor rime in metrične sheme. Metrična pravila in rime stopajo v ozadje, toda pri nas so vendar še precej v veljavi in ne kaže, da bi veljavo kdaj izgubile. Slovenski pesniški jezik menda teže pogreša klasične oblike kot neki drugi, že po naravi blagozvočnejši jeziki. Nekaj nam podobnega opaža pri Nemcih. Sodobni nemški pesniki se pri vsej svoji modernoisti strogo drže stare metrike in celo rim. Glavni vzrok za to je najbrž v sami trdoti nemščine, ki jo Si tem blažijo. Na koncu še ena misel: pesnik se z voljo lahko marsičemu priuči, a poglaviten je vendar talent. Zato bi govoriti o krizi naše poezije pomenilo isto, kot reči, da nimamo talentov, da nimamo mladih obetajočih pesnikov. Takšna trditev pa bi bila tvegana in obenem krivična nekaterim, ki vanje ni mogoče