Pčiteljsfei List za šolo in dom. Izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in razpošiljanje oskerbuje založništvo. List 9. V Ljubljani, 1. maja 1881. Tečaj XXI. Nazorni nauk v drugem razredu ljudske šole. 6. Yaja. Vrt. Ko sem vas zadnjič vprašal, kaj vidite v vaseh navadno med hišami, rekli ste: Med hišami vidimo vrte, livade in polja. In prav ste odgovorili. A danes si hočemo nekoliko bolj natančno ogledati vrt, katerega vsi dobro poznate. Le poglejte malo okolo hiše, in videli boste, da zadej za hišo je navadno vrt. Tvoji stariši imajo vrt; tvoji tudi. Vrt Jožkovih starišev je mnogo večji, nego li vrt Andrejčkovih starišev. Imamo tedaj velike in majhene vrtove. Povedi mi ti, Matijček, kakšne rastline vidiš po vrteh? — Po vrteh raste solata, kumare, redkev, korenje, koleraba, ohrovt, grah, čebula, zelena, petršilj i. t. d. Vse take rastline, ki rasto po vrteh, imenujemo povrtnino. Od nekaterih povrtnin jemo samo sad, od nekaterih peresa, in od nekaterih samo korenino. — Od katerih povrtnin jemo sad? od katerih peresa? od katerih korenino? Poglejte, tukaj imam povrtnino! Kako se imenuje ta povrtnina? To je solata. Povedi mi ti Jožek, kakšne dele ima solata? Korenino in listje. — Kakšno je listje? Mesnato. — Kakšno ima barvo? Zeleno. — V kaj se zvija listje? V glavice. — če glavice potipljimo, kakšne so? — čimu ljudjč sejejo solato? Da jo jedo. Kako imenujemo to povrtnino? To je kumara. Povedi mi, kakšne dele ima kumara! Korenino, peresa, cvet in sad. — Kakšen je sad? Debel in podolgasto-okroglast. — Kakšno barvo ima listje, kakšno sad? — Kakšno barvo ima cvetje? Rumeno. — Potegni z roko po listih in povedi mi, kakšni so! Grapasti. — Potegni z roko po sadu in povedi mi, ali je gladek ali ni! Bradavičast. — Čimu sade ljudje kumare? Ker jih jedo. — Kako jih pripravljajo za jed? Kakšna povrtninaje to? To je retkev. Kakšne dele ima retkev? — Kakšna je korenina? Okrogla. — Komu je korenina podobna? Repi.— Kakšno barva ima od zunaj? Črno ali sivkasto. — Kakšno barvo ima od znotraj? Belo. — Kakšnega okusa je korenina? Reznega. — čimu sadč ljudje retkev? Na ta način opisuje učitelj bolj znane povrtne rastline, ter povdarja posebno korenino, listje, cvet, sad in korist vsake rastline. Vsako rastlino naj učitelj v šolo prinese in jo otrokom v njenej pravej podobi razkazuje. — Potem naj preide učitelj k ovočnemu drevju ter naj začne nekako tako-le: Po nekaterih vrtih vidimo tudi drevesa. Pri vas Francek jih uže imate. Povedi mi, kakšna drevesa rasto po vrtovih! Jablane, hruške, češplje, slive, češnje, višnje, breskve, smokve i. t. d. Katere dele ima vsako drevo? Korenino, deblo in veje. — Kaj vidimo na vejah? Mladike, listje, cvet in sad (ovočje). — Kaj vidimo na deblu? Skorjo. — Kakšno listje ima jablana? Jajčasto-okroglo. Kakšno je ob kraji? Napiljeno. — Kakšno je od spodaj? Večjidel kosmato. — Kakšen je sad? Okrogel. — Kakšnega je okusa? Sladkega ali sladko-kiselkastega. — Kakšno barvo ima listje? Kakšno cvetje? Belo-rudečkasto. — Kakšno barvo ima sad? Rumeno, rudečo ali tudi zeleno. — Ako razrežemo jabolko, kaj najdemo v njem? Pečke. — Čimu sade ljudjč jablane? Ker jedo jabolka presna in posušena. — Jabolka so prav dobra in zdrava jed. Po gozdih rasto tudi divja jabolka, ki je lesnike imenujemo. Sad od lesnik je nevžiten. Po tem zgledu naj učitelj opiše tudi hruško, češpljo, slivo, črešnjo i. t. d. — Sadje, ki ima koščice v sebi, imenuje se koščičasto sadje, recimo: češplja, sliva, črešnja i. t. d. Razven dreves in povrtnin nahajamo po vrteh tudi še druge rastline; recimo: rudeče grozdiče (ribezel), bodeče grozdiče, koran, peso, bob i. t. d. Tudi cvetice rastejo po vrteh zaradi lepšega. Nu, Anička, povedi nam ti, kakšne cvetice imate pri vas na vrtu? Lilije, nageljne (klinčke), rožmarin, vijolice, solnčnice, rože i. t. d. Vrt je večjidel razdeljen v grede. Med gredami so stezice, da se lehko hodi, kadar je treba kak plevel izrovati. Nekatere steze so prav ozke, nekatere so pa tudi široke, da lehko po dva človeka hodita po njih. Te poslednje imenujemo glavne steze, one druge pa postranske steze ali pota. V nekaterih vrteh vidimo tudi uto. V uti stoji miza in klopi. Nekateri vrti so ograjeni, da ne more živina vanje. Ograde so zidane ali lesene. Ako je ograda zidana, pravimo: vrt je obzidan (z zidom obgrajen); ako je ograda lesena, pravimo: vrt ima plot. Vrt tvojega očeta leži tikoma ceste, po katerej se živina goni na pašo. Ako bi prišla živina na vrt, to bi ne bilo tvojemu očetu ljubo. Kaj praviš, zakaj ne? Ker bi naredila mnogo kvare (škode). Da se kaj tacega ne more zgoditi, zato so vrti ograjeni z zidom ali s plotom. Nekateri vrti imajo živ plot. Kdo mi zna povedati, kaj je živ plot? Po tacem in enacem razgovoru naj učitelj navede nekoliko primernih prigovorov, naukov in uganek, ter naj pove tudi kako primerno povestico ali basen, kakor smo to uže pri poprejšnih vajah omenili. Tukaj naj dodam le nekoliko uganek, ki k današnjej obravnavi spadajo. Kakor je bilo uže rečeno, učitelj bi moral imeti vedno pripravljenega gradiva, a da to doseže, treba mu je pridno čitati različne knjige ter si iz njih izpisovati take stvari, ki mu jih je v šoli pri podučevanji treba. Uganke: Katera glava nima ne oči ne lic ne nosa? (Zelnata glava; solatina glava.) — Zeleno kakor travica, pa liže sol kakor kravica. Kaj je to ? (Kumara, ko se naredi za solato.) — Poln vrt rumenih jag-njičev. Kaj je to? (Zrele kumare na vrtu.) — Belo je, a sir ni; re-pato je, a miš ni; sol liže a koza ni; grize, a pes ni. (Retkev.) — Starec je nad zemljo, a brada mu je v zemlji. (Čebula.) — Kdo z glavo na jednej nogi stoji? (Zelnata glava.) — Bela se rodi, zelena odraste, a rudeča v grob pade. Kaj je to? (Črešnja.) — Najpred belo kakor sneg, potlej zeleno kakor trava, potem rudeče kakor kri, otrokom prav dobro diši; kaj je to? (Črešnja.) — Kdo ne je češpelj, ne sliv, ne jabolk? (Kdor jih nima.) — Kdaj so črešnje najboljši? (Kadar so v ustih.) Kar se tiče pripovedek, ki k tej obravnavi spadajo, imamo jih veliko število, le poiskati jih je treba po različnih slovenskih knjigah, in to, kar je najboljšega, naj si učitelj izbere. Meni bi se naslednja po-vestnica zdela prav primerna: Neka marljiva mati so imeli na vrtu vsakovrstno povrtnino. Ne-cega dnč reko svojej hčerki: „Lizika, pogledi tukaj na spodnjej strani zeljnega lista ta-le majhena, rumena zrnica. To so jajčka, iz katerih se izvali gosenice, ki zelje in ohrovt objedajo. Takoj danes popoludne preišči vsak listek in pokončaj jajčka, da bode naše zelje lepo in nepoškodovano ostalo." Lizika si misli, da je k temu delu še dovolj časa, ter naposled čisto pozabi, kar so jej mati rekli. Mati so nekoliko tednov bolehali in niso mogli na vrt. Ko pa ozdravijo, primejo Liziko za roko in jo peljejo k zelju, ali glej I — gosenice so vse zelje obrale tako, da ni bilo druzega viditi nego steblica in golo rebrovje objedenih listov. Prestrašena in osramo-tena deklica se razjoka nad svojo nemarnostjo. A mati jej reko: „Stori, kar se danes lahko stori, koj danes, in nikoli ne odlašaj na jutri". 9* Tacih povestic je v „Krištofa Šmida sto malih pripovedek" precejšno število: N. pr.: Cvetlice; Črešnje; Hruške; Jablana; Retkev; Velika zelnata glava in dr. _ C. France Malavašič. Rahlo naj te ruša krije, Spavaj dragi brat sladko; Luč nebeška naj ti sije, Mir in pokoj naj ti bo! Tako pričenja v „Novicah" 1863 (1. 42. 43 in po nemški v Triglavu) vže ranjki J. Kosmač o svojem pokojnem prijatelju „življenjo-pisne črtice", v kterih našteva tudi spise njegove. Rodil se je France Malavašič 18. avg. 1818 v Ljubljani, v predmestju Gradišču; hodil le-tu v normalne in latinske šole, v kterih sta se zanj nekoliko bolj zanimala profesorja Fr. Heinrich pa L. Martinak; 1. 1839 je osmošolec poslušal o slovenščini prof. Fr. Metelkov nauk, 1. 1841 — 43 v Gradcu pravoslovje; 1. 1843 pa ga v Ljubljano izvabijo „Novice", kterim je bil, kakor same pravijo, domoljubni mož in dobro-znani pisatelj od pervega začetka noter do zadnjega dneva neutrudljiv pomočnik. Vstopivši v zdravniško šolo postane ranocelnik ali vrač, in 1. 1847 za Metelkom pri deželnem poglavarstvu prelagatelj vladnih postav in ukazov za Kranjsko deželo, kar je ostal do smerti 28. jan. 1863. Na grobu so mu peli čitalniški pevci, in prijatli njegovi so djansko pokazali, da so cenili delavnost rajnega na domačem polji itd. — „Da je bil Malavašič izvrsten pesnik, mi ni treba posebej praviti, piše Kosmač („Novic." 1863 str. 347), dovolj je, da ga pesmi pojo, pa le škoda, da jih je precej nenatisnjenih že pred smrtjo nekemu Slovanu, vdova njegova meni, nekemu Hrvatu, posodil, od kterih pa zdaj ni sluha ne duha". Vzbujevan v latinskih šolah nekaj po „Krajnski Čbelici", nekaj po omenjenih učiteljih je jel Malavašič popevati čim dalje tem glasneje v jeziku nemškem in slovenskem — nazivaje se „Milko ali Prosto sla v Milko". Perva znana pesmica njegova nahaja se v „Illyr. BI." 1838 Nr. 17: „An Dr. Prefhern. Veranlasst durch sein Sonnett im „Illyr. Bl." Nr. 14 (An die Slowenen, die in deutscher Sprache dichten)", kjer spoznava, da so dotlej Slovenci, brez mojstra - pevca, brez pravega vodnika, obračali se drugam, a da odslej hočemo za teboj, za Prešernom, kteremu torej v zadnji kitici navdušeno kliče: Fleug uns, o Liebling heimischer Camöne! Voran mit liederreichen Adlerschwingen, Und folgend wollen wir, gleich Dir, dann singen! Milko. L. 1839 poje ondi (Nr. 4) v pesmici „Täuschung" o tičkih preljubih, o lastovici, in kar pravi v zadnjem odstavku o njej, velja malo da ne o pesniku samem: Mit des Fittig's letztem Schlage Werden deine Jubelsänge Deine eig'ne Todtenklage; Denn so dankt die spröde Menge! L. 1840 zapoje Prostoslav Milko za Prešernom v št. 23 Gloso po geslu: „Kdor pozna otčestvo svoje, — Njega čast in hvalo poje, — Mu dušeče vence vije — Zgol iz cvetlic domačije" še v Bohoričici, št. 50 pa že v Gajici v dveh sonetih „Slovstvo slovensko 183 3 — 1840" še dokaj čmerno; 1. 1840 — 41 je opisuje v Carniolia III. (Slovenische Literaturzustände währ, des Jahrzehends 1830 — 39. Nr. 54. 55. 71. 72.) nekoliko prijetniše, in še prijetniše v „Jordans Jahrbücher f. slaw. Lit., Kunst u. Wissenschaft 1843. Leipzig. S. 223 — 225". (Vid. Jezičnik X. Metelko str. 53. 54 1. 1872.) L. 1841 je v „Illyr. BI." Nr. 9. sicer brez gotovega znaka brati „Krajnska Sava" (Nak — noc'mo jih imeti — Per Krajnski prosti Sav', — Katiro č'jo požreti — Ti lakomni žerjav' itd.), Nr. 23. pa z navadnim podpisom „Sava in Slovčnka" (Kje zvira bistra Sava, — Tak čista ko srebro, — Kreposti mati zdrava, — Ki umno da glavo?), in odgovarja, da na Kranjskem, izpod silnega Triglava, v Slovencev domačiji, kjer deklica iz cvetlic ob vodi splete si venca dva, pervega ljubemu, drugega cvetečega pa spusti po reki: „In vencu temu pravi: — Obvaruj zdaj te Bog! — Pozdravljaj mi ob Savi — Vse brate krog in krog!" (cf. Ledinski, Vilhar). L. 1842 poklonil je Malavašič čestitko nemško in slovensko v Carniolia V. „Za visoki god Nj. c. kr. visokosti, prejäsniga gospoda nadvojvode Joana, 24. Rožicveta 1842". — L. 1843 prinesel je „Illyr. BI." Nr. 20 poleg Fr. Halma njegovo „Ljubezin" (Serce, jez tebe prašam: — Ljubezin je koga? — „Dve duši ena misel, — Serce en6 za dva" itd.), in 1. 1845 Nr. 43 pesmico „Perstan" (Persian dal sim narediti, — Rekel sim zlatarji: — Perstan mi zvariti moraš, — To de lep bo varji itd.), ktero je ondi ponemčil prijatelj mu L. Kordesch. Kedar pa Slovencem prikažejo se „Novice", oglasi se v njih Malavašič koj 1. 1843 št. 2 pesnik: „Kako se pride iz vajšnic na slamo" (poleg nemškiga prestavil Malavašič); št. 7: „Oče naš za odvernenje martranja žival" (poleg nemšk. po Salomon, pregov. 12, 10: Pravični se tudi živine svoje usmili, pa serce hudobniga je ne-usmileno); št. 14: „Nar lepši imena"; in št. 26: „Slovo od leta 18 43". V izgled bodi: Nar lepši imena. Kdo meni zmed vas li povedati vé Nar lepši, nar slajši imena, Ki v ustih narodov vse zemlje živš, Ko solnce na neb' brez preména? Nar pervo, nar slajši in nar bolj svetó, Pred kterim vse druge molčijo, Imé je Boga v vsih vekih eno, Vse serca naj njemu gorijo! Za tém pa nar lepši imé se glasi, K' ga déte nar pervo imenuje: Očeta in mater'! — Peklensko 'ma kri, Kdor tega se imena sramuje. In tretje, ki serce tak' sladko spodžge, Je drago ime domačije, Za ktero sin pravi junaško umerje, Kri svojo rad za-njo prelije. In kolikor še je na zemlji imen, Za tebe sladko ni nobeno, če serce imenov teh tvoje ne cén', In bode naj tudi le eno! Kakor sklenil pervi, tako je s pesmico pričel drugi tečaj Malavašič v „Novic." 1844 1. 1: „Kmetijske in rokodelske „Novice" vsim svojim prijatlam in podpornikam za novo leto". —V št. 25 opeva poleg nemšk.: „Oče na smertni postelji" (Kmet zlo bolan u hiš' leži — In sinam svojim govori: — „V vinogradu je zakopan — Zaklad prelep, ki vam bo dán, — Kopajte le in i sité!" itd.) — In v Št. 39 priporoča tudi poleg nemškega rojakom svojim: Bodite, kakor ébéle! Kadar čbela gré cvetlice Obiskavat, med popivat, Pridno vezat na nožice Si onožje, slasti vživat; Mislim. Človek! ljubi délo In posnemaj pridno čbélol Kadar čbela satje dela Iz voská éisté lepóte, Kakor de bi stvarit' imela Serca iz sladké belôte ; Mislim : človek! serce vari, De se v grehu ne opári! Kadar čbela v panj prileze, Se koj med sestrice spravi Brez skoposti, serdi, jeze, U ljubezni serčni, pravi ; Mislim : Tam je sreča prava, Kjer edinost je in sprava! Kadar čbela pričakuje, De veselje raja vžije, Mater skerbno pogleduje In jo z krilci milo krije; Mislim: Tak', otróc'! bodite, Starše svoje vsi ljubite! Kadar čbela, jeze polna, Z želam ojstrim preskerbljena, Vid' nevarnost, v boj gre voljna, De kraljica ni zgubljena; Mislim: Glejte, tako varja Prav' rojak dom in cesarja! Kadar čbela vsako delo Tak' umetno, modro déla; Al' bi serce se ne vnelo, Al' bi duša ne zapela: Stvarnik, Ti si poln modrosti, V majhnim, kakor v velikosti! Perva odgoja otrokova. (Spisal Jos. Ciperle.) 8. Človek ima šest čutov: vid, slúh, vóh, okús, tip in tako nazivani splošni čut. Da vidi, ima oči, da sliši, ušesi; za vohanje ima nos, za okušanje jezik, za tipanje ustni in perste; in da čuti, kožo in živce v nji. Oči, ušesi i. t. d. se imenujejo čutila. Nekova poslovica veli, da je okó zercalo naše duše. In to po pravici. Nevoščljivec ti ne bode mogel zreti premo v obraz; celó otrok, ki si je v svesti kacega pregreška, poveša oči k tlam. Bister pogled oznanja bistrega duhá. Notranja radost se leskače prelepo v jasnem pogledi. Kalne oči so vselej znak omračenega duha. Kar smo tú povedali o očeh, to veljá, se vé, v ožjem pomeni o druzih čutilih. Čuti imajo vendar še drug važnejši pomen, česar ni videl, česar ni čul človek, tega tudi ne vé. Poglejmo gluhonémcev! Ti so taki ljudje, ki so porojeni gluhi na svet. Slišali niso zatorej nikdar nobene besede, zato ne morejo dati od sebe tudi nikacega glasú. Človek, gluh in slep, nima tudi nikacega razuma, nikake pameti. Ako hočemo n. pr. vedeti, kakóva je ta ali ona stvar, moramo si jo ogledati na tanko. Ako hočemo vedeti, kakóv glas ima ta ali ona pesen ali godba, moramo jo čuti na svoja ušesa i. t. d. Od vseh teh stvari se porájajo v naši duši podobe, ki so več ali menj enake onim stvarem, ki so vplivale na naša čutila. Bolj enake so, čim natančnejše smo si jih ogledali. Te podobe imenujemo predstave. In te so podlaga dušnemu življenju, kakor jed in pijača telesnemu. Zdaj nam je jasen pomen naših Čutov in čutil. Najvažnejše je okó. Ono je sicer jako dobro zaščiteno, a vendar se pokvari prav z lahka. In zato je toliko kratkovidnih in slabovidnih ljudi, moških in — žal! tudi ženskih. Nič ni neprijetnejšega, nego li mlada ženska z na-očnicami. A temu je krivo, da dan danes posnemljejo ženske v vsem moški spol. One nosijo uže moške klobuke, moške suknje, na kratko pristrižene lasé, one študirajo prav tiste modrosti in učenosti, kakor moški; in zato jim gre nositi tudi naočnice, kakor moškim. In sinovi in hčere teh kratkovidnih žensk bodo prave slepe miši! Najboljše zánje, ako se zarijejo po kertovo živi v zemljo. Ljudje zdaj vse vedo in celó ženske so sila učene! One znajo, kakó se sučejo planetje vkrog solnca, od kod prihaja zvezdam svetloba, kaj je luč, kaj svetloba. Vendar tega ne vedó, od kod dobiva naša duša svojo luč, svojo svetlobo. Oči so, ki jo razsvetlujejo, oči so pred vsem drugim, ki jej donašajo hrane. A kratkovidne oči ne. In za tega voljo so današnje ženske tako puste, tako merzle, tako napihnene. One bero pač mnogo; in branje razvija duha, to je resnica. A knjige jim le še bolj sesvedräjo um. Molitevne in kuharske bukve naj jim bodo edini izvor modrosti in učenosti. Kaj nam je storiti, da ohranimo sebi in svojim otrokom zdrave oči? Varuj jih prahu, mraza, vročine in prežarke svetlobe. To je glavno pravilo. Zjutraj naj se ne umivajo oči s premerzlo vodo. V ta namen je dobro, ako se postavlja voda uže zvečer v sobo, da se nekoliko ogreje. Svariti imam stariše, naj ne tepo otrok po glavi. S tem se ne pokvarijo lehko samo oči, ampak tudi ušesa. Ako zasluži otrok, da ga tepeš: tepi ga po onem deli telesa, katerega ne smeš imenovati v kaki naobraženi družbi. Ta del je tudi jako občuten, in ne pokvariš ga z lahka. Zaušnice vendar so bile uže pogostoma vzrok gluhosti; in če tudi ni oslepel še nikdo zaradi tega, vendar oči si je pokvaril. Dalje je neka prav brezumna navada razširjena v ljudstvi. Kakov znanec ali prijatelj se priplazi na tihem za herbet, ter ti od zadaj za-tisne oči, in ti moraš vgibati, kdo ti jih je zatisnil. To je brezumna in za tvoje oči kvarna šala. Oči stiskati, praskati, sploh imeti preveč opraviti ž njimi je brezpametno in kvarno. Za oči je naposled strup, ako gledaš predolgo v solnce, v mesec, v ogenj, na sneg; tudi ne beri, ne piši in ne šivaj na solnci, niti ne v somraki. (Somrak - Zwielicht.) Oči se tudi izpridijo z naočnicami. Nekdaj so nosili naočnice samo profesorji in drugi učeni in modri možje. Ti so bili častitljivi starčki, ki so vse življenje žertvovali učenostim. A prišla so nekatera v duhi uboga zijala, ki so hotela imeti tudi tako učeno in častitljivo lice, kakor ti učenjaki. In šli so k naočničarju, ter si kupili naočnic, jih nateknili na nos, ter se šopirili ž njimi, kakor sraka s pavjim perjem. Ljudje so jih s perva tudi gledali, čudom se jim čudili in jih častili, ter rekali: „Glejte, ta človek je jako učen, ker nosi naočnike!" '— A pokvarili so si oči, ter so bili prisiljeni pozneje nositi naočnice. Tako je še dan danes. Z okenčino se začenja in s slepoto končava. In ženske, ali niso te tudi „ženijalnejše", ako nosijo steklo na očeh? Omenjal sem uže v prejšnjem poglavji, da se otrok pogostoma kopiji. A varujmo se, izmivati mu oči z isto vodo, s katero smo mu očedili njegovo telčsce. V tej vodi se je namreč posedla vsa nesnaga, ki se je deržala njegovega telesca, in lehko je na takov način, da je pride kaj v oči. Tudi ne briši mu oči z isto otiračo, s katero si mu brisal druge ude. V to naj ti služi čista platnenina ali goba. O ušesih, nosi in jeziki velja z nekaterimi izjemami vse to, kar sem povedal o očeh. Vendar o tipi naj pregovorim nekoliko obširnejše. Tipamo namreč izlasti s persti in z ustnicami. Zato je pervi uvet za razvoj temu čutu pogosto umivanje omenjanih organov. Žalostna resnica je, da se prav ta čut najbolj in malo ne povsod zanemarja. A vendar je tako važen. Po noči in v temoti nam je on edini kažipot, edini vodnik. Kaj nam je zatorej storiti? Razvijajmo ga uže v pervi mladosti. Začenjajmo ž njim pri otroki, ki ima stoperv tri leta. Se ve, tip se ne razvija prenaglo, treba je časa, treba je poterpljenja. Položi pred otroka razna terda trupla: les, železo, kamenje i. t. d. Naj potiplje večkrat te snovi, naj jih stiska, naj jih skuša razdrobiti. Ne bode šlo. Njegova moč je preslaba, snovi so preterde. Zavij otroku omenjana trupla v ruto. Naj skuša sedaj določevati s tipanjem, kje je železo, kje les, kje kamen. S perva se utegne motiti. A treba je časa, treba poterpljenja, in skoro bode se privadil izverstno določevati stvari, ki so zavite v še tako debelo ruto. In čim natančnejše ti pove, kaj je to, kar je otipal sedaj, tem bolj je razvit njegov tip. Pozneje mu daj v roko mehkejša trupla: vosek, volno, kruh i. t. d. Tudi to naj potiplje večkrat. Zavij te snovi spet ruto *), in spet naj ti določeva kje je to ali ono. Ko se je temu privadil, zavij mu nekatere mehke in terde snovi v ruto, in spet naj ti določi, kaj je to, kar je otipal, kaj ono **). Marsikdo poreče: to je preveč za otroka, ki je jedva dorastel tretje leto. Jaz odgovarjam: ako je triletnemu otroku to težavno, je šestletnemu kar nemožno. Čim mlajši je otrok, tem mehkejšo, tem občutnejšo kožo ima na telesi, in zatorej tudi na perstih. Tedaj je čas, vzgajati in razvijati ta čut; ko se koža terdi in je menj občutna, takrat prepozno. Toliko o tipi. Pameten vzgojitelj bode vedel, ali mu je razširjati te vaje, ali jih kerčiti. Ali pomniti je treba najprej: Treba je časa v to, treba je poterpljenja. Prehiteti se ne da nič. (Dalje prih.) Zabava in pouk. Škriljasto kamenje, pervina zemeljske skorije. Je-li zemlja ohranila kaj sledu velikanske pretvorbe, ko se je voda zbirala na nji? Se-li nahajajo znamenja, ki dokazujejo, da se je to godilo? Imamo obilo sledu in znamenj orjaške pretvorbe; pred nami leže mogočne škriljaste gore, iz katerih se bere zgodovina zemlje naše. Kdor je videl kako kapljico na razbeljenem kamnji plešečo, ko se napihuje in v soparo spremeni, opazil je tudi berž ko ne, da je razperšena *) Umeje se, da imajo imeti te snovi vse enako velikost. **) Dalje je treba paziti, da otrok ne vidi, kaj si zavil v ruto. kapljica pustila malo progico za seboj na razgreti stvari. Preiskavši to progico najde, da ima v sebi terde obstojne dele, ki so bili popred v vodi ter so ostali na mestu, kjer se je voda izparila. Iz malo sline se dobi na razgretem gladeži ostanek raznih soli in nekoliko organskih snovi, ki so bile slini primešane. Iz tega se učimo, da voda pri zaviranji in kuhanji pušča za seboj svoje terde dele, ki se v soparico ne spremeni. Gospodinje so gotovo že mnogokrat to opazile, da se beli kamen naredi v pocinjenih posodah, ako se voda mnogokrat zavira v njih. Imenujejo ga navadno kotlovinski ali vodni kamen in se terdo vsede na dnu in ob stenah pocinjene kuhinjske posode. Če pomislimo, da je bil parokrog okoli zemlje, na kateri se je terda skorija narejala, nasičen s premnogimi terdimi deli, da je voda, padajoča iz višav tudi terdino izpirala ter prašne drobce zopet vzdignila po hudi soparici v zrak, potem nam je jasno, da je neprestano kuhanje in vrenje vsacega vodovja čez leta in leta na zemlji naredilo terd ostanek, v katerem se je vse sesedlo, kar je imela voda v sebi terdega. Tako se je naredila druga nova skorija, krog zemlje, ki je čedalje debelejša postajala. Pozneje pa se je ta skorija vsled ognjenega bruhanja večkrat dvignila kvišku kot nova versta gorovja. Ogenj in voda sta naredila tedaj zemlji novo lupino, ki je še sedaj na nekaterih krajih videti v gorskih skladih kot drugo naj starejše kamenje. Imenuje se škriljnik ter sostavlja cela gorovja. — Kamenje, Jci se je pod vodo naredilo. Koliko tisoč let je škriljasto kamenje ostalo, terdo poveršje zemlji, ni moč določiti. Ne da se pa dvomiti, da je škriljasta odeja, ki je nastajala vsled neprenehanega izparivanja vode, dolgo dolgo časa biti morala, predno so se nove plasti in druge kamenite skorije na poveršji naredile. V novejših časih so namreč našli v škriljniku sled rastlin in živali. Te pa so le s časom morale oživeti, ko se je namreč zemlja dovolj že ohladila ter so bila tla sposobna in priredjena za obstanek tega življenja. Nastanek škriljastega kamenja dela mejo med raznima neizmernima dobama ter je v sredi dveh velikanskih pretvorb naše zemlje. Pred nastankom škriljnikov se je terda zemeljska skorija narejala tako, da se je žareče-tekoče kamenje ohladilo in oterdilo. Po nastanku škrilja ni več ogenj toliko uplival na zemeljno poveršje, kakor poprej, in voda zbirajoča se v udorih in globočinah pričela je zemljo preobrazevati. Gore iz perve dobe so perhnele in voda je iz njih nabirala v globočinah zemlje nove sklade, ki so vedno mogočneji postajali in velikanske kamenite plasti narejali. Iz teh je pozneje novo gorovje vstajalo. Kakor se dandanes na dnu morja vse seseda, kar dež po zemlji izpira ter v studencih, potocih in rekah v morje donaša, blizu tako se je takrat moralo goditi, in iz sesedenega blatu postalo je novo kamenje, ki se imenuje drob (Grauwacke). V drobu je že več sledu o živalih in rastlinah. Nad drobom pa leži premog, ki ni druzega, nego okamneli ostanki velikanskega rastlinstva, ki je poprej zemljo že tu in tam kinčalo. Rastline sicer niso pod vodo rastle, nego tla, v katerih so rastline koreninile, so se zanje pripravile pod vodo. Dno pa se je iz brezden vzdigovalo vsled mnogih vulkanskih pretvorb, naredivši novo gorovje in doline, ki so se razprostirale nad vodo, a drugi deli zemeljske skorije, ki so se vzdigovali nad vodo, pogreznili so se, da jih je morje zalilo. Tako se je sim ter tje naredila nova zemlja, nova perst, na kateri so se rastline zaplodile in živali oživele. Ni ga mičnejšega in podučljivšega popisa, nego je oni o ostankih prasvetnih živali in rastlin, ki se jih dandanes obilo najde. A tudi pozneje, ko so že živali na zemlji živele in rastline poganjale, godile so se velike in silovite premembe, ki so zemljo tako bistveno predrugačile, da bi o njenem nekdajnem življenji ne vedeli ničesar, ko bi ne bili učenjaki preiskavah gorstev, ki kažejo še sled prominulega sveta. Ne moremo si misliti, da bi tudi po premogovi dobi, kakor jo imenujemo, in ki je trajala mnogo tisoč letij, zemeljno skorijo ne bili predrugačili velikanski pretresi, vsled katerih so postale nove gore in doline. Nasledek temu je bil, da so vode svojo strugo zapustile ter se izlile v nove globočine, ki so bile poprej suha zemlja. Rastline in živali na suhem zalila je voda ter so se utopile, nasprotno pa so one v morji živeče prišle na zrak, kjer so poginile. A tu in tam je ostal sled življenja, in ta sled je tako mogočen, da se pred nami razprostira kot orjaška stvar, kot veliko gorovje raztegnjeno skozi več dežel. Vse apneno, peščeno, kredno gorovje, kakor tudi ono, v katerem se nahaja mavec in kamnena sol, nastalo je nekdaj pod vodo. Ti skladi so jako bogati školjk in lupin tacih živali, ki morejo živeti le pod vodo. Apneni in kredni skladi pa itak niso druzega, nego ostanki premajnih živalic, ki so, zapustivši svojo hišico, poginile. Poučevanje v naravoslovji. (Dalje.) Šesti dan. Isšarivanje. V zapertem prostoru pri vzamejo ter se segrejejo s časom vse stvari, dasiravno so tudi raznega poveršja, enakomerno; privzemanje in oddajanje toplote verši se neprestano. Ako bi v naravi ne bilo te modre vravnave in naprave, bila bi toplota za nas brez vsake vrednosti, ter bivanje naše na zemlji bilo bi pri sedanjih razmerah silno žalostno. Kako bi se mogli po zimi pri topli peči pogreti, ako bi toplota ne imela nagona, sprijemati se z merzlimi reči, in kako bi se mogli po leti ohladiti v hladni senci! Ne bi mogli ne kruha peči niti jedila kuhati, kajti vselej se morajo toplotni deli sprijeti z merzlimi snovmi. — Brez te naprave ne bi mogli lesa prižgati, ne sobe sogreti, niti kovin topiti, ter pogrešali bi večino našega koristnega orodja. — Zaradi tega naravnega zakona, da se namreč toplota druži in spri-jema z merzlimi telesi, nastane pa tudi obilno in razne škode; imenujte nekatere! — Mnogo ljudi nakopalo si je bolezen ali celo smert, ko so se vroči prehitro ohladili, isto tako, ako iz mraza precej šli k topli peči. Zgledi. — Ponavljanje občno! Sedmi dan. Danes se pa hočemo nekoliko o tem pomeniti, kakošno moč ali učinke toplota razodevlje v naravi sploh. Izbeljeno železo, katero dene perica v meden gladež, napolni ves prostor, a ko se ohladi, ropota po gladežu sem in tja. — Kdo od vas je že videl, kakošne šine na kolesa ali obroče na sode deva kovač na kolesa? — (Vroče.) Zakaj? — Ali ste že slišali, kako se zamore železni zamašek spraviti iz steklenice, v kteri se je terdno prijel? — (Okoli vratu steklenice more se oviti močan povoz, katerega morate potem dve osebi sem in tja vlačiti, tako dolgo, da se vrat steklenice vsled tega sukanja toliko segreje, da se zamašek lahko iz steklenice vzame.) Kateri zakon bi se dal navesti za to poskušinjo? — (Gorkota vse reči poveča in raztegne.) Kaj menite, kako se pa zamore to povečanje goditi? — Slišali ste uže pri drugi priliki, da je vsako telo telo sestavljeno iz majhnih delkov ali atomov, kateri so drug od druzega z majhinimi prostorčeki oddaljeni. Te luknjice ali prostorčeki napoljeni so z eterom, toplota tedaj eterne prostor-čeke raztegne in poveča, vsled tega se posamezni delki drug od druzega nekoliko bolj oddaljijo, telo se tako nekako poveča, t. j. zavzema veči prostor kakor z začetka. Kaj je pa temu vzrok, da telesa ne razpadajo v svoje aelke ali atome? — Deli ali atomi privlačvajo drug druzega (privlačnost). Velika kupla cerkve sv. Petra v Rimu dobila je razpoke, na njo so djali 5 vročih železnih obročev; ko so se obroči ohladili, zginile so razpoke. — Na konservatoriji umetnije v Parizu so cčlo zidovje z razgretimi železnimi drogovi na to, ko so se bili enkrat ohladili spravili v normalno stanje nazaj. (Skozi zid položeni železni drogovi, kateri so imeli velike vretenične matice, bili so zelo razgreti, in ko so se na to nategnili, privili so tesneje vretenične matice. Ko so se pa ohladili, sker-čili so se, ter tako zidovje bliže skupaj prisilili v pravo navpično namer.) Les se na toplem in gorkem usuši; kako bi se dala pa ta prikazen razjasniti? — Kadar se kako telo vode navzame, poveča se na ta način; navedite nekaj takih teles! — (Okna, vrata in omare se že po zimi napno.) Skale dajo se razbiti z lesenimi zagozdami, ako se v spoklino zabijo in z vodo polijo. — Papir risarski se nekoliko omoči preje, kakor se prilepi; kadar se posuši, skerčil bi se rad skupaj, zato pa ostane vedno gladek in napet. (Katere telesa posebno rada vodo privzemo? (Lukničasta.) — Kaj se pa zgodi potem z vodo, ako se taka telesa silno razgrejejo? — Kaj se zgodi pa s telesi, kadar nimajo več vode v sebi? (Skerčijo se.) — Vendar taka telesa zgube le tisto razširjenje, katero je voda prevzročila, prava začetna ali absolutna velikost telesa se pa vsled toplote ne zmanjša. Kaj se tedaj zgodi s takimi telesi zaradi toplote ? — Ali delajo taka telesa res izjemo ? — Kakšna pa je ta izjema, dozdevna ali resnična? — Imenujte še nekatere telesa, pri katerih je dozdevna izjema! (Les, papir, usnje i. dr.) Ako se pa kako telo neenakomerno razgreje, razširi ali raztegne se tudi zaradi tega neenakomerno, in zaradi tega se dostikrat marsikaj zgodi, kar nam ni posebno všeč. Ako postavimo merzel kozarec na vročo peč, kaj se zgodi dostikrat s kozarcem? — Kako se to zgodi? — (Kozarec se zdolaj hitreje in močneje razgreje in raztegne kakor na straneh in ker je kerheh in se ne da upoguiti, pa poči.) Ako se podloži košček papirja, zabranjuje se naglo razširjanje toplote. Ako leži knjiga dalj časa na solncu, česa zapazimo na platnicah? (Skrive se.) Zakaj? — Še je mnogo druzih takih prikazni, kdo ve nekatere navesti? — (Glen v spokah peči se odloči; glazura na kuhinjskih posodah odpada zaradi prenaglega razgretja i. t. d.) (Dalje prih.) Slovstvena naznanila. Matične knjige za 1. 1880. so nam došle: 1. Letopis zal88 0. Uredil dr. J. Bleiweis. Podaja nam na 395 str.: Umeteljnost in ume-teljna obrtnost Slovencev. K ulturno-zgodo vinska študija, spisal P. pl. Eadicz. Kako važnost ima»Jordanis«za slovensko zgodovin o-pisje? spisal S. Eutar. Jurij Križanič. Životopisna in literarna črtica. Po Kostomarovi spisal J. Steklasa. Življenje na morji in potovanje okolo sveta. Poslovenil in uredil J. L. Iz potne torbe. Priobčil Fran Erjavec. Dr. Anton Murko. Životopis. Sestavil dr. Jože Pajek. O pristnosti kraljedvorskega rokopisa. Po raznih spisih sestavil E. Volčič. Običaji slovanski. (Božič pri Srbih.) Spisuje Fr. Hubad. Življenje in delovanje sv. Cirila in Metoda. Po okrožnici papeža Leona XIII. 30. dne septembra 1.1880. VKarlovci. No veleta, spisal Emil Leon. Bibliografija slovenska. Od 1. jan. 1880 do 1. jan. 1881. Sestavil Ivan Tomšič. Slednjič je poročilo o delovanji Matice slovenske 1880 od Andreja Praprotnika, sklep računa in imenik matičnih udov. 2. Kopitarjeva spomenica. Uredil Josip Marn. Knjiga obsega: Jernej Kopitar, od J. Navratila str. 1 —111. J. Kopitar in sedanja slovenska slovnica od P.Ladislava Hrovata str. 112—114. Slovnice slovenske od Julija pl. Kleinmayr-ja str. 115—124. Tri prošnje Kopitarjeve 1. 1809. str. 125 — 128. J. Kopitar pa dr. J. Zupan od J. Marna str. 129—131. Na str. 132 — 172 se nahajajo Kopitarjevi spisi, dva v izvirnem jeziku, eden pa z opombami od P. L. Hrovata poslovenjen. Kopitar, sprožitelj slovenske kmetijske pratike od dr. Janez Bleiweisa na str. 172. Kopitar pa Pypin in Kolâr str. 173 —175 in slednjič na str. 176 — 188; Slavnost Kopitarjeva v nedeljo dné 22. avg. 1880 v Repnjali, oboje od J. Marna. Celo spomenico pa sklepa faesimilovano pismo Kopitarjevo od 10. okt. 1843. 3. Oko in vid. Spisal J. Žnidaršič, str. 106. 4. Vpliv vpijančljivih pijač na posamni človeški organizem in na človeško društvo v obče. Spisal dr. M. Samec, str. 42. „Zgodovina slovenskega slovstva", spisal in založil Julij plem. Klein-mayr, prof. v Kopru; natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovci 1881. se imenuje zavedajočim se Slovencem namenjena knjiga, koja se je ravnokar donatisnila. Obseg na 226 straneh je : I. O jeziku in delitvi po narečjih, II. Razdelitev slovstvene zgodovine, III. temelj slovanski vedi, IV. o azbuki, V. staroslovenščina, VI. Slovstvo slovensko, in sicer: A. Staroslovensko slovstvo: 1. Brizinski spominki, 2. glagoliško slovstvo, 3. cirilsko slovstvo, 4. slovenščina pred Trubarjem. B. Novoslovensko slovstvo od strani 45. do 226. — Knjiga se dobi, naslovom: Julij plem. Kleinmayr, c. k. profesor Capodistrija proti poštni nakaznici (Postanweisung) franko à 1 gld. 20 nkr. Ako kdo več iztisov naroči (vsaj deset), se zniža cena, posebno gg. učiteljem, dijakom srednjih šol in učiteljišč à jeden gold. — Naroči se lehko tudi (z zneskom vred) pri tis-karnici družbe sv. Mohora v Celovci. Na naročbo ovega dela, ki je zahtevalo mnogo truda in veliko stroškov, uljudno vabi: spisovatelj. Šolski ukazi. Iz seje C. k. dež. šl. sveta dne 24. marcija 1.1. Predštev aktivnih plač ljudskim učiteljem za 1. 1882 predlaga se deželnemu odboru. Da se daje podpore iz normalnega šolskega zaklada za šolske zgrade, da se občini za prezidanje šole denar posodi, o tem se stavljajo dotičui nasveti deželnemu odboru. Razrešujejo se nasveti tukajšnih srednjih šol za oproščen je šolnine. Pomnožnemu učitelju se odreka povišanje letne nagrade. Dvoje ljudskih učiteljev se stalno umešča. O poročilu deželnega nadzornika ljudskih šol pri nadzorovanji več ljudskih šol se dajo dotični ukazi. Razrešijo se prošnje za nagrado in posojilno izplačevanje. Iz deržavnega zbora. Šolska debata v gosposki zbornici (še enkrat). Boj za osemletno šolsko dolžnost je začasno končan. Poslanska zbornica se bode o tem še en- krat posvetovala, in stvar resno prevdarila. — Povsod so spoznali, da je treba vlajšati šolsko dolžnost, le zarad forme (kako naj se to zgodi) so bili različnih misli, ali se ima to zgoditi po nakazni poti (Verordnungswege), ali po postavi. Perva pot je negotova, ker šolske oblasti se menjujejo, in so različnih misel, druga pot je bolj varna, stanovitneja, ter ima več veljave in stanovitnosti. Važni govori so se culi tu in tam, tudi politiko so vmes tlačili, naj bolj temeljito je govoril grof Leon Tliun, posebno pa je obžaloval, da se je vzel šoli verski značaj, dasiravno je ljudstvo v veliki večini katoliško. — Kar se pedagogike tiče, rekel je: ako je ljudstvu sploh potrebno še višjih vednost, morajo se sedanje šole razširiti, ljudstvo pa uže sedaj omaguje pod šolskimi bremeni; kar pa se gospodarstva in njega razmer sploh tiče, je neogib-ljivo potrebno, da se otroci pri dvanajstih letih morajo delu priučiti. Opomba. Sleherni ve, da se otroku pri 12. letih razum še le prav za prav odpira, a dajte ljudem pred kruha, kruha; potem se bodo veselili šolskih palač in učenosti. — Otrok, kateremu želodec kruli, se bode malo unemal za učenost, in stariši katerim otroci zgodaj pomagajo kruh služiti, jih le s težkim sercem pošiljajo v šolo. To pa vendar vsakdo ve, da čversti dečki pri 12. letih lože delajo, kakor slabotni starčki; na kmetih nikdo ne praznuje. Dopisi. Izpod Šmarne