Kako je cesar Ferdinand I. mojemu dedu cmoke pojedel?
(Zapisal Glavor.)
J^jkoda, da niste poznali mojega deda! Bog mu daj dobro! — to je bil mož, da malo takih. Na prvi pogled se je prikupil vsakemu človeku. Bil je srednje, a še vedno močne postave, dasi je imel že blizu se-demdeset let. Njegov obraz je bil prijazen, in velikan-ske, vedno dobro namazane in navihane brke so mu kaj dobro pristojale.
Moj ded je bil vojak celih 14 let. V tem dolgem času je obredel skoro vso Avstrijo in se naučil »Wiener-tajč« in ogrsko. In kako je bil ponosen na svoje zna-nje! Kako možko je zarentačil, če smo mu otročaji kaj ponagajali. No, vendar nas ni imel nihče rajši od njega, in večkrat nas je vzel v svoje varstvo, kadar nam je pretila očetova šiba.
Kdo-li ve povedati toliko lepih povestij in pravljic, kakor dedje in babice? In kdo bi jih pravil rajše ? Tudi naš ded je imel vedno pripravljeno kopo povestij in, kadar je bil pri volji, polovil nas po hiši, posadil na kolena in začel pripovedovati. In kako je govoril! Živahno in lepo, da smo ga poslušali vedno mirni in kakor zamaknjeni do konca — ne samo mi otroci, ampak tudi odrasli.
»Kakor veste,« pravil nam je ded, »bil sem vojak več let v Pešti na Ogerskem. Bil sem pri svojem polku
za kuharja, kar je bilo dobro, zakaj tako sem si ved-krat kaj poboljšal. No, reči pa moram, da sem vedno kuhal izvrstno, tako, da so me vsi hvalili.«
k»Kaj pravite, ded?« oglasi se jezična dekla, »ali i bilo nikoli neslano?« »Neslano? He! Rad bi videl, kdo bi boljše skuhal, ti ali jaz, če bi se skušala. Neslanega nisem kuhal, ne! Nekega dne torej zopet kuham — bil sem k sreči sam v kuhinji — cmoke in kislo zelje. Lepo si na-pravim na krožnik svojo jed, prekrižarn se in ravno mislim začeti, ko vstopi človek, popotno, a čedno ob-lečen. Jaz ga pogledam in pretreslo me je, kakor bi me kdo s kropom polil. Spoznal sem namreč ptujca, bil je — cesar, mislite si — sam cesar Ferdinad.«
»Slišite ded, kako ste ga pa poznali?«
»I, glej ga, saj sem bil tri leta na Dunaju in tam sem ga večkrat videl. Zato sem ga sedaj tudi precej spoznal, če tudi je bil preoblečen. Ustrašil sem se res, toda to me je brž minilo. Kaj bi se bal, saj nisem storil nič napačnega ! Jaz pa nisem bil tako neumen, kakor bi si kdo mislil; brž sklenem, da ne pokažem cesarju, kako dobro da ga poznam. Prijazno ga torej pozdravim:
»Dober dan. Kaj bi pa radi?«
»Nekoliko jedi bi rad, če bi je mogel dobiti. Od daleč sem prišel — z Dunaja,« mi odgovori.
Jaz sem se že popolnoma osrčil in govorim se-daj tako pogumno, da sem se sam sebi čudil:
»Hm, veste, to je težko, prav težko. Vsak ima svoj del odločen, nič preveč, nič ne ostane.
No, pa če hočete, svoj delež vam rad dam, ker vidim, da ste bolj potrebni, kakor pa jaz!
In glejte si, cesar se spravi na moje kosilo in poje z veliko slastjo vse tri cmoke, ki sem si jih pri-pravil. Jaz pa sem se čudil in čudil, ker tnislil aem, da taki gospodje jedo samo bolj imenitne stvari, katerim niti imena ne vemo. Zelja pa ni maral, ampak rekel mi je:
»Jaz pol, vi pol!« in tako prisrčno se mi na-smeje, da se mi je kar srce ogrelo. Nato se zahvali in odide. Jaz sem bil pa tako vesel, kakor še nikoli. Prav
172                   ^^^^^|
zadovoljen sem bil sam s seboj   in zdelo se mi je, da obeda nisem dal zastonj. In nisem se motil.
Drugi dan se po mestu raznese glas, da je prišel cesar prav natihoma v mesto. Nihče ni vedel, da je že pri meni pokušal, kako jed imajo vojaki.
Kar pride povelje polkovniku, da se imam jaz napotiti k cesarju. Moji tovariši, ki so me imeli jako radi, so se grozno zame bali. ,Kaj si storil, kaj si storil?' vzdihovali so in me pomilovali, — jaz sem se pa v pest smejal.
Ko pa pridem pred cesarko palačo, mi je vendar začelo srce utripati. Peljejo me gori pred cesarja, in ko ga zagledam, me hipoma mine ves pogum, in držal sem se, kot pravo budalo. Bog vedi, kako je to prišlo. Prejšnji dan setn tako po domače s cesarjem govoril, sedaj sem bil pa čisto ztnešan. Pomnim še, da me je prijazno ogovoril: »No, Debevec, ali me poznate?« in mi potrkal na ramo. Sam nevem, kako sem prišel zopet na cesto — v rokah sem pa imel 12 srebrnih tolarjev. Bil sem presenečen in vesel, kajti to ni bila mala čast. Povem vam, da je še tisti dan celo mesto govorilo o meni.«
»Vrjamem, vrjamem,« mrmral je nekdo v kotu. Otroci pa smo kar zijali začudenja in odslej smo deda vsaj trikrat bolj spoštovali.
»Kaj pa je bilo z denarjem, ded?«    ,
»I, kaj? Skornje setn si kupil, lepe, velike, in krasno novo kapo. To sem se postavil!« Srečno se je smehljal ded in si vihal brke.
»Ampak dobro ste pa prodali cmoke, dobro! Vsa-cega za štiri tolarje.«
»Kaj denar? Cast, čast! Seveda, Jtudi to je bilo dobro.«
»Jaz bi se pa ne znal tako premagovati, dedek, kakor ste se vi v kuhinji,« reČem jaz.
»Ti seveda,« dejal je ded zaničljivo in silno po-nosno, »toda jaz!«