f«»k3?
Najbolj poznamo evropske tradicio-nalne kulturne obrazce. Ti so ženskam dol-očili mesto v družini. V tem krogu so živele dolgo časa. Njihove naloge in opravila so doživela le inalo sprememb. Šele kapitalis-tični način proizvodnje je s svojimi zahte-vami po delovni sili prisilil ženske, da so si poleg (skoraj nespremenjene) vloge gospo-dinje naložile še vlogo delavke. Zenske so postale enakopravne konkurentke za delo, kar je pomenilo začetek procesa izenače-vanja. Toda istočasno so se izkristalizirale vse ovire, zaradi katerih izenačitev (recimo raje enakopravnost) ni bila možna. Proletariat tako nikoli ni bil enospolna homogena brezpravna armada.
Najbolj depriviligiran del proletariata so večinoma (ne pa izključno) sestavljale ženske. Treba pa se je zavedati, da je disk-riminadja v okviru brezpravnih rezultat logike kapitala, ki se skriva za tradiciona-lizmom seksualne dihotomije.
Konkretne pojave, ki izhajajo iz tega so lepo opisale feministke. Sicer je meto-dično reduciranje palete misli in delovanja na skupni imenovalec feminizma precej
sporen, toda če nanj načelno pristajajo tudi prej omenjene dame, nam ne ostane drugega, kot da se jim pridružimo.
Fepninistke so ugotovile, da kljub for-malni enakopravnosti (pri tem velja ome-niti, da je ta formalna enakopravnost predvsem rezultat liberalističnega kom-promisarstva) dejanske enakopravnosti ni. Svet je »moški«. In če hoče ženska v tem svetu uspeti, se mora odreči svoje ženskosti (tako je nekoč dejala Simone de Beauvoir). Tehnološki razvoj in višji življenjski standard ne omogočata enako-pravnosti. Kako feministke v tem sistemu vjdijo položaj žensk? Precej različno. Zenske so po njihovem mnenju obremenje-ne s tradicionalno vlogo, ki jo imajo v družini, istočasno pa so (hočejo biti) družbenopolitičhi akter. So na dveh kon-cih in hkrati na nobenem. Družino (kla-sično meščansko) feministke pojmujejo kot tradicionalno tiranijo nad ženskami. Razbitje take družine in ponekod celo izl-očitev moških naj bi povzročilo enako-pravnost. Poskusi realizacij t.i. ženskih skupnosti so v meščanskih okvirih dajali videz trenutnih avantur. Akcije so bile res radikalne, toda radikalnega učihka ne more biti, če je družba pojmovno razdeljena na žensko in moško.
Marksizem feminizmu očita, da ne vidi pomena razredne stmkturiranosti in razrednih nasprotij.
Zelo lahko je iskati napake pri drugih. Sam marskistični predznak pa ni noben garant za »pravilnost« misli, ki jo bospro-duciral marksistični um. Prav pri »žen-skem   vprašanju«   se   je   že   mnogim
zalomilo. V silnem strahu, da ne bi na ženske gledali kot na biološka bitja z biolo-škimi funkcijami, ker bi takšno gledanje utegnilo imeti kakšen prizvok zapostavlja-nja, so šli nekateri v drugo skrajnost.
Algoritem za take vrste podvige je preprost: treba je pobrskati po klasičnih marksističnih tekstih, izbrati nekaj udar-nih citatov in iz njih narediti dogmatično lepljenko. Kdo se bo upal zoperstaviti misli Marxa, Engelsa in Lenina? Ti imajo (prosto po Bobbiu) vedno prav. Le kako bi lahko Leninova misel v času, ko je nastala, učinkovala kako drugače kot tu in zdaj? Le kako bi se naloge delavskega razreda v mladi sovjetski republiki razlikovale od nalog jugoslovanskega delavskega razre-da v začetku osemdesetih let XX. stoletja (oglejte si nekatere prispevke za Simpozij o družbenem položaju žensk in o razvoju družine v socialistični družbi)?
»Zenske so torej predvsem del proleta-riata. Zaposlitev (!) je izhodišče za reše-vanje celotnega kompleksa družbenih odnosov. Položaj vsakega posameznika, torej tudi ženske, je odvisen od njegovega položaja pri delu.«
Nekako tako zveni povzetek več dia mantnih zapisov o položaju žensk. Zasta vlja se več vprašanj.
Čemu umetni dualizem za žensko ko sestavni del proletariata in na žensko ko mater in gospodinjo (posebna komponen ta).
Je morda ženska sestavni del proleta riata (tistega proletariata, ki naj bi bi nosilec osvoboditve človeka) zgolj po sil razmer?
Da ne bo pomote: Nikakor iz posamei nih primerov ne delam posplošujoi sodbe. Toda zdi se mi, da ne pseudomai sistično opletanje in tudi nasilno gni] ranje žensk v manjšino, ki je itialo večja o polovice prebivalstva, postavljanje manjš ne na margino tiste družbe, ki mor manjšini »omogočiti pogoje za resničn enakopravnost« ne bosta obogatili marli sistične misli, niti ne bosta pripomogli i emancipaciji žensk.
Lahko se tudi motim.
Jasmina Ij
2.STRAN
STUDENTSKA TRIB1
ŽENSKA MORA BITI LEPA
| Ženska je ženskega spola. Biti ženskega spola pomeni imeti drugačne biološke karakteristike, kot pa jih ima moški, to pa zato, (cep je on moškega spola. Biološka narava ženske, ki je različna od moške narave, je dala ženski vsebinske in zunanje karakteristike, ki b različne od moških karakteristik. Anatomija ženske se razlikuje od anatomije moškega, ravno zato, ker je on moškega spola. Tudi pri samicah drugih živih bitij je tako. Vse samice se v anatomiji in v svojem bistvu razlikujejo od samca. To je naravno in nediskutabilno dejstvo. V živalskem in rastlinskem svetu je samec vedno močnejši in 'bolj grob. Samica pa je po naravi nežna in lepa. Te zakonitosti so aaravne in večne. Ne da se jih spremeniti. Veljajo za vsa živa bitja. V skladu s temi biološkimi razlikami in na osndvi naravnih pkonov, je samec brez prisile odigral svojo vlogo močnejšega in bolj grobega partnerja. Samica pa je odigrala vlogo nežnejšega in lepšega jpartnerja. To biološko pravilo je edino pravično, po eni strani zato, jker je naravno, po drugi strani pa zato, ker predstavlja osnovno jpravilo svobode. Vsaka sprememba tega naravnega reda pomeni Iprisilo. Neuresničevanje teh naravnih vlog in nespoštovanje njihovih bkvirjev, pa predstavlja degradiranje vrednosti življenja. Živo bitje, rnora živet tako kot je ustvarjeno, vse dokler ne umre. Eksistenca je jpd začetka pa do konca življenja zasnovana na naravnem zakonu, taez prisile in brez izbire. To je naravni zakon. To je naravna bvoboda.
Moamer El Gadafi:
ZENSKA
Neizpodbitno in nedvomno je, da sta tako moški kot^enska človeški bitji. Moški in ženska sta kot pripadnika človeške vrstLfr»«d seboj izenačena. Zato vsaka diskriminacija med moškim in žensko predstavlja nedopustljivo krivico. Ker ženska je in pije, ravno tako kot tudi moški je in pije. Ženska ljubi in sovraži, ravno tako kot moški ljubi in sovraži. Zenska mjsli, se uči in razume ravno tako kot moški misli, se uči in razume. Ženski je ravno tako kot moškemu potreben dom, obleka in prevozno stredstvo. Ženska je lačna in žejna, ravno tako kot je moški lačen in žejen. In na koncu, ženska živi in umre, kot tudi moški živi in umre.
Zakaj po vsem tem sploh obstojata moški in ženska? Človeška družba niso samo moški ali samo ženske, sestavljajo jo tako moški lcot ženske. Zakaj niso ustvarjeni samo moški ali samo ženske? Se več, kakšna je sploh razlika med možkim in žensko? Zakaj je kreacija sveta zahtevala ustvaritev moškega in ženske?
Vsekakor človeškadružba obstaja zato, ker ima tako moškega kot žensko in ne samo zaradi moškega ali samo zaradi ženske. Zanes-Ijivo mora obstojati naravna potreba za obstoj tako moškega kot ženske in ne samo možkega ali samo ženske. Iz tega sledi, da moški in ženska nista isto. Obstaja naravna razlika med moškim in žensko. To logično pomeni tudi obstoj različnih vlog vsakega od njiju, ki se razlikujejo v skladu z razlikami med njitna.
^ARAVNA RAZLIKA MED SPOLOMA
Da pa bi lahko spoznali te vloge, moramo najprej spoznati razlike v naravni konstituciji moškega in ženske, se pravi kakšne so naravne razlike med njima:
Zenska je ženskega spola, moški pa moškega spola. Iz ginekolo-gije vemo, da ženska vsakega meseca dobi menstruacijo, ki jo spre-mlja slabost, medtem ko moški ne dobi menstruacije ravno zato, ker je moškega spola. Iz tega sledi, da moški ne dobi slabosti vsak mesec, ker tudi ne dobi menstruacije. Ta ciklična oziroma mesečna slabost jev bistvu izguba krvi. To pomeni, da je ženska kot ženski spol že po naravni nagnjena k slabosti zaradi vsakomesečne izgube krvi. Kadar ženska ne dobi menstruacije, potem je noseča. Ko ženska zanosi, je po naravi »šlaba« skoraj celo leto. Takrat je njena naravna aktivnost omejena vse do takrat, dokler ne rodi. Moški ne more zanositi in iz tega naravno sledi, da tudi roditi ne more. Zato moški ni nagnjen k slabosti, kot je to slučaj z žensko, kerje slednja ženskega spola. Po porodu mora ženska otroka dojiti. Dojenje traja skoraj dve leti. Dojenje pomeni, da se otrok ne loči od matere in da ona ostaja z njim, tako da je njena aktivnost omejena, ker postaja neposredno odgovorna za novo človeško bitje, ki mu pomaga, da opravlja svoje fiziološke potrebe, brez katerih bi otrok umrl. Medtem pa moški ne morejo niti zanositi niti roditi.
Biološke razlike pogojujejo različnost med moškim in žensko in zato ne moreta biti med seboj izenačena. To nam dokazuje, da obstajata moški in ženski spol, se pravi moški in ženska. Vsak izmed njiju ima v življenju vlogo in funkcijo, ki je različna od vloge in funkcije nasprotnega spola, ker moški absolutno ne more zamenjati ženske. Moški ne more opravljati ženske biološke funkcije. Potrebno je podariti, da !te biološke funkcije predstavljajo težko breme za žensko in zahtevajo veliko truda, med drugim prinašajo tudi precejšne bolečine. Vendar pa bi brez teh funkcij, ki jih opravlja ženska, prenehalo življenje človeštva. To pomeni, da te funkcije niso prostovoljne, vendar tudi obvezne niso. So pa nujno potrebne za obstoj človeške vrste in edina alternativa bi bila prenehanje življenja človeštva.
MATERINSTVO — NARAVNA VLOGA ŽENSKE
Opuščanje naravne vloge ženske v materinstvu, z uvedbo jasli kot zamenjave za matere, predstavlja začetek konca humanosti cele skupnosti in pretvarjanje le-te v biološke skupnosti v vskupnosti umetnega življenja. Ločevanje otrok od matere in njihova vzgoja v jaslih, nam jasno kaže na proces pretvarjanja otrok v piščance, saj so jasli izredno podobhe piščančji farmi. Cloveku in njegovi naravi pa ne odgovarja in ne ugaja nič drugega, kot samo naravno mate-rinstvo, se pravi, da za otroka skrbi mati, ter da raste v družini, obkrožen z materinsko, očetovsko in bratsko ljubeznijo, ne pa v neki ustanovi, kot je na primer piščančja farma. Tudi piščancem, kot vsem drugim živalim, je potrebno materinstvo kot naravna faza. Zato je njihova rast na farmi, ki je podobna jaslim, v nasprotju z njihovo naravno rastjo. Še več, tudi njihovo rneso je bolj podobno umetnemu kot pa naravnemu mesu. Meso, ki ga dobimo s teh farm je
neokusno in je slabše kvalitete ravno zato, ker ni nastalo v naravnih pogojih, se pravi brez naravnega materinstva. Meso divjih ptic je bolj okusno in koristno, zato ker so rastle v naravnih pogojih, z naravnim materinstvom in ker so se hranile z naravno hrano. Za tiste in ki so brez doma, pa mora skrbeti družba. Samo njim mora družba omog-očiti jasli in podobne ustanove, ker je boljše, da zanje skrbi družba, kot pa posamezniki, ki niso njihovi starši.
Če bi naredili test, da bi ugotovili, ali bi se otrok odločil za mater ali za vzgojne ustanove, bi se gotovo večina otrok odločila za mater in ne za vzgojne ustanove. Če je že otrok naravno vezan na mater, potem je mati pravi, edini in naravni vzgojitelj. Zato pošiljanje otroka v jasli, namesto da bi ostal pri materi, pomeni prisilo, ki je v nasprotrju z naravo in svobodo.
Naravna rast je svobodna in pravilna rast. Če pa mater zamenjajo jasli, potem je to v nasprotju v svobodno in pravilno rastjo. Otroke se pošilja v jasli prisilno ali pa se izkoristi njihova naivnost in neznanje. V jasli se jih pošilja predvsem iz materialnih in ne iz socialnih vzrokov" Ne obstaja opravičilo za ta nenaravni in nehu-mani proces, kjer ženska ni v položaju, ki odgovarja njeni naravi, se pravi, da je prisiljena, da opravlja dela, ki so v nasprotju z materinstvom.
Ženski, kateri je narava dodelila biološko vlogo, ki je različna od moške vloge, je nujno potreben položaj, ki je različen od položaja mjoškega in v katerem bo lahko odigrala svojo naravno vlogo.
Materinstvo je ženska in ne moška funkcija. Zato je naravno, da se otroci ne ločujejo od matere. Vsak postopek, ki ima za posledico ločitev otroka od matere predstavlja prisilo in diktat. Vsaka ženska, ki zapusti vlogo matere, živi v nasprotju s svojo naravno vlogo. Ženski moramo omogočiti vsr pravice in pogoje, tako da ji ni treba igrati svoje vloge v nenaravi.ih pogojih. Če se žensko prisili, da zapusti svojo vlogo matere, potem je ona žrtev prisile in diktata. Ženska, ki nima možnosti opravljati svojo naravno funkcijo zato, ker mora delati, ni svobodna.
Zaradi naravne funkcije materinstva ima ženska omejene fizične sposobnosti. Fizično delo predstavlja zanjo kazefn in davek, ki ga plačuje, da bi lahko stopila v svet moških, ki pa niso njenega spola.
ŽENSKI JE MESTO DOMA
Ne obstoja pa razlika med moškim in žensko v vsem, kar je človeškega.. Nobeden izmed njiju nima pravice, da se poroči z drugim brez njegove privolitve, ali da se od njega loči brez pravičnega sojenja.    .
Ženska v hiši gospodari, ker hiša predstavlja enega od nujnih pogojev za žensko, ki^ »menstruira«, ki je noseča in ki opravlja funkcijo materinstva. Ženski je mesto doma, ne samo pri človeku, temveč tudi pri živalih. Zato je krivično ločito otroka od matere ali matere od doma.
POROKA, NOSEČNOST, LIŠPANJE IN ŽENSKOSTSO NALOGE ŽENSKE
Mešanje vlog moškega in ženske, kot rezultat poskusa pretva-rjanja ženske v moškega, je v nasprotju z naravo, je destruktiven proces in predstavlja negacijo svobode in človeškega obstanka. Moški ir^ženska morata odigrati vlogi, za kateri sta ustvarjena inod tega ne smeta odstopati. Odstppanje od vloge je dovoljeno samo v nenormalnih okolisčinah. Ženska, ki ne sprejema poroke, nosečnosti, lišpanja in ženskosti iz zdravstvenih razlogov v bistvu odstopa od svoje naravne vloge pod pritiskom izredne zdravstvene okoliščine. Ženska, ki ne sprejema poroke, nosečnosti, lišpanja in ženskosti zaradi dela, ravno tako odstopa od svoje naravne vloge pod pritiskom izrednih okoliščin. Ženska, ki ne sprejema poroke, nosečnosti, lišpanja in ženskosti brez kakršnega koli materialnega vzroka, pa ravno tako odstopa od svoje naravne vloge pod pritiskom izrednih okoliščin, v tem primeru zaradi moralne degradacije. Iz povedanega sledi, da se odstopanja ženske in moškega od njunih naravnih vlog lahko zgodi edino v nenaravnih pogojih, ki so v nasprotju s svobodo in ki ogrožajo obstanek. Zato je nujno potrebna svetovna revolucija, ki bo zbrisala vse materialne vzroke, ki ovirajo žepsko pri opravljanju njene naravne vloge v življenju in ki jo prisiljujejo, da opravlja moška dela, da bi se na ta način z njim izenačila v pravicah. Do te revolucije bo nujno prišlo pfedvsem v industrijskih deželah.
ŽENSKA IN DELO
Ženska fizičnega dela ne opravlja prostovoljno. Opravlja ga zgolj zato, ker jo materialistična družba postavlja v prisilno situacijo, česar se pa sama direktno ne zaveda. Nima druge izbire, kot da sprejme pogoje družbe in si ob tem domišlja da svobodno dela. Geslo take mistifikacije je: »Moški in ženska si nista v ničemer različna.« Ta »v ničemer« pa je v bistvu velika zabloda ženske. Zakriva vse nujne i'n odgovarjajoče pogoje, ki so potrebni ženski in. ki jih mora uživati v nasprotju z moškim, zaradi svoje posebne biološke vloge v življenju.
Izenačevanje moškega in ženske v nošenju težkih bremen, dokler je ženska noseča, predstavlja krivico in surovost. Izenačevanje moškega in ženske v delu in mukah, dokler ženska doji, predstavlja krivico in surovost. Izenačevanje moškega in ženske pri umazanem delu, ki kali žensko lepoto in zmanjšuje njeno ženskost, tudi predsta-vlja krivico in surovost. Učenje programov, ki učijo žensko, da opravlja dela, ki ne odgovarjajo njeni naravi, prav takopredstavlja krivico in surovost.
KAKO GLEDAJO DANAŠNJE DRUŽBE NA ŽENSKO
Sedaj vse družbe gledajo na žensko kot na blago in nič več. Vzhod gleda nanjo kot na blago, ki se lahko proda ali kupi, Zahod pa ne priznava njene ženskosti. Mešanje ženske v moške posle, predstavlja surov napad na njeno ženskost, katero ji je podelila narava in to z namenom, ki je nujen za ohranitev življenja. Moška dela brišejo žensko lepoto, ki je ustvarjena da odigra drugačno vlogo. Ženske so kot cvetovi, ki so ustvarjeni, da bi privlačiJi pelod in prpizvajali seme. Če jih uničimo, bodo izumrle vse rastline. Samice so okras narave in to velja tudi za človeka. Moška dela pa zahtevajo pretva-rjanje_ženske v moškega. Ob tem pa ženska zapostavlja svojo primarno vlogo, materinstvo, in svojo lepoto. Ženska mora imeti vse pravice in to brez pretvarjanja v moškega in brez zapostavljanja svoje ženskosti.
Razlike v anatomiji med moškim in žensko so privedie tudi do različnih organov, kar je privedlo do razlike v psihi, živčnem sistemu in v obliki telesa. Ženska je nežna. Ženska je kpa. Ženska hitro zajoka. Ženska je plašljiva. Na splošno, ženska jc zaradi različne biološke narave nežna, moški pa grob.
Ignoriranje razlik med moškim in žensko ter mešanje njunih vlog predstavlja absolutno necivilizirani postopek in dejanje proti naravi. To je tudi eden giavnih vzrokov za nesreče v .ružbenem živijenju človeštva.
EPILOG
Ni stvar v tem, ali naj žena dela ali ne. Delo mora biti omogočcno vsem članom družbe, ki so sposobni za delo, tako moškim kot ženskam, s tem, da vsak dela tisto, kar mu odgovarja in da ni prisiljen, da dela tisto, kar mu ne odgovarja.
Če delajo otroci v istih pogojih kot odrasli, je to krivica in diktat. Ravno tako je kcivica, če dela ženska v istih pogojih kot moški.
Svoboda je, da se vsak človek lahko uči tisto, kar mu odgovarja in. da se usposobi za tisto delo, ki mu odgovarja. Diktatutra je, da se človek uči tisto, kar mu ne odgovarja, da bo lahko delal deia, ki niso zanj primerna. Delo, ki odgovarja moškemu, ne more vedno odgo-varjati ženski.
Ne obstojajo razlike v človeških pravicah med moškim in žensko, vendar pa med njima ne obstoja nikakršna enakost glede nalog, ki naj jih opravljata.
prevedel: ROBERT BOTTERI
p.s.
Poglavje o ženski je iz »Zelene knjige«, libijskega svetega pisma, učbenika samoupravljanja, dernokracije in celotncga življenja nasploh. Odlomek spada v trctji del knjige z naslovom »Spcialni temelji tretje univerzalne ieorije«. Kcr je s prevodi tako kot z ženskami, (če so zveste niso lepe, če so pa lcpe, niso zvv^te) tako tudi ta prevod ni tekoč in slovnično pravilen, kar pa še bolj poudari vsebino in misel velikega osvoboditelja žensk, Moamerja El Gadafija.
u., .„......,....... ___ ..  ....._ .,___,,_____
'**&YStAM
V  družbeni stvarnosti se vedno srečujejo mnogi, različno veliki, različno močni, z različnimi težnjami. In če se srečata majhen in velik, močan in šibak, je šibkejšemu dopuščeno marsikaj, da ohrani svojo svobodo, svojo identiteto. Tudi konkretne zgodovinske sitau-cije niso izvzete iz tega pravila.
I.  dejanje; čas: 19. stol., kraj: slovensko ozemlje, akterji: Nemci, Slovenci
Zgodovinska konkretizacija zgodbe o Golijatu in Davidu, soocitev dveh narodov. Nemci v ekspanziji, močni, veliki. Slovenci majhni, šibki in ogroženi. Boj za življenje ali smrt, za obstoj ali izginotje neke narodne identitete. Normalna reakcija-nacionalizem, nacionalizem s pozitivnimi posledicami, kot so slovenski jezik, lite-ratura, politične narodne stranke, šolstvo... Ideja o zedinjeni Sloveniji....
Pa vendar:
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan...
II.  dejanje; čas: leto 1985, kraj: SR Slovenija, Akterji: Slovenci, skupni sovražnik
Časi se spreminjajo, nacionalizem ostaja. Mar je zgodba o Davidu in Golijatu ostaia? Je nacionalizem normalna reakcija na ....? Na kaj? Preživeli smo (slovenski narod) stoletja borbe za svojo samostojnost, ostali smo samostojni, ostali smoSlovenci. In pririnili smo do svoje prve državno-pravne forme, ki je naša — vsaj tako prisegamo — že 40 let, ki je res naša, slovenska. Imamo svobodno slovensko državo s suverenostjo slovenskega naroda, s svojo kui-turo, socializacijski/n procesom. Idealno, marne?Jetostvarnost, so le pobožne želje?
V  istem času, ob istih pogojih se zopet pojavi ideja o zedinjeni Sloveniji kot reakcija... Reakcija na kaj? V raznoraznih preoblekah kulturnih manifestacij (tribun, okroglih miz, proslav in obletnic) razglašamo nacionalno ogroženost in pozivamo na nacionalistično borbo. Borbo proti komu?
Epilog: Nacionalizem je narodni egoizem, povzdigovanje svojega in zaničevanje drugih narodov (po Verbincu). Nacionalizem je samostalnik, in ob različnih pridevnikih (slovenskih, srbski, alban-ski) se bistvo (t. j. nacionalizem) ne spremeni. Vsaj takšno je mnenje avtorja teh meditacij, nekateri kulturniki in kulturni politiki pa očitno niso t&ga mnenja. Zedinjena Slovenija in zedinjena Albanija. Prvo je nujno za obstoj slovenske kulture, integracijo slovenskega naroda, drugo je obsodbe vredna pretenzija, brez primere v sodobni Evropi. Mar je res razlika? Za nekatere, da! Toda za to, da prepričaš nejeverne Tomaže v to, je potrebna moč. Torej ta nekdo (čeprav nbogi mali slovenski narod, ogrožen od priseljencev in »gastar-bajterjev« s preveliko nataliteto) le ni tako ubog! Morda po marksis-tični teoriji, kjer je baza (mat. produkcijain prod. odnosi) primarna, Slovenija in slovenski narod z močnim podpornikom jugoslo-vanskega gospodarstva le nista tako uboga, da bi ga morali kulturni politiki s svojim usmiljenjem reševati pred propadom in grdimi, pohotnimi velikimi sosedi.
Mar je res potrebno v vsakem stavku na vsaki manifestaciji (kui-turni in kvazikulturni) po nekajkrat uporabiti pridevnik slovenski, mar je res treba na posvetu v Meki slovenske kulture, v Cankarjevem domu o bodočnosti slovenskega naroda tako zaničljivo in prezirljivo govoriti o jugoslovanskem, srbskem..., skratka o neslovenskem.
Slovenec sem, ponosen na svoj narod in na vse, kar je narodnega, tudi na slovensko kulturo, toda zato mi ni treba sovražiti drugih. ^Prosim, ne prisilite me k temu,ftja me bo sram, ker sem Slovenec.
Nisem pa še tako senilen in anksiozen, da bi bil nacionalist že zaradi svoje anksioznosti in senilnosti!
M. G.
INFORMACIJA MED APOLOGIJO
IN SENZACIJO
V svetu dveh velesil, bipolarnosti na vseh področjih obstajata tudi dve resnici. O isti stvari, nasprotujoči si in izključujočienadrugo, pa vendar sta obe resnici. Kot resnici sveti in častni, ki jima verjame na milijone ljudi, na kateri prisegajo državniki in politiki, ugledni in pošteni.
Nekjeje Kampučija —zelena,poljedeljskadežela, velikadobretri četrtine Jugoslavije, relativno redko naseljena (približno tretjina prebivalstva SFRJ). Dežela, vsem znana iz dnevnega časopisja, na žalost po vojni, dežela, ki je v naših pojmih nekaj daljnega, nevrednega večjega zanimanja. Dežela z Ijudmi in zgodovino, z enim narodom in eno zgodovino, pa vendar z dvema sedanjostma, ali bolje z dvema resnicama o sedahjosti. Vsaj tako izgleda, resnica paje morda drugačna.
In zakaj dve resnici? Svetovna delilca pravice in njuni žandarji so se odločili vzeti v svoje roke usodo te daljneeksotične dežele. Tako umazano igro z nedolžnim narodom lahko komentira vsak po svoje. SZ, za katero je šel po kostanj v žerjavico Vietnam (tudi ta s svojimi načrti in računi), ima svoj alibi. V njihovem časopisju lahko zasle-dimo neštete komentarje in poročila o Kampučiji. Zanje je 7. januar 1979 dan revolucionarne preobrazbe družbe, osvoboditev izpod tiranije Po!a Pota. »V mračnem obdobju polpotovščine, ki jetrajalo več kot tri leta, so izginili več kot 3 milijoni Kampučijcev,« lahko preberemo v sovjetskem tedniku Novoje Vremja 1/85. V istem časopisu zasledimo nadvse plastičen spis stanja pred revolucijo: »Ko (jih gledam)(kampučijske delavce, op. M. G.), se spomnim drugega časa in druge slike iz nedavne preteklosti, polpotovščine, ko so podobni jati vran v svojih črnih uniformah »rdeči kmeri« sejali po deželi smrt in upostošenje, s silo so gnali ljudi, da so zaupščali svoje rodne domove, pred očmi so jim rušili prebivališča. Takrat so bile na obrazih ljudi le solze bolečine in obupa.«
7. januar 1979 je prelomnica, uspešno izvedena revolucija, socia-listična revolucija, izvedena s pomočjo bratskih vietnamskih in sovjetskih armad. Povelučujejo uspehe, dosežene z velikim naporom, hrabrostjo in entuziazmom celega kampučijskega naroda, seveda ob pomoči Vietnamcev in sovjetskih strokovnjakov. Po kla-sičnem sovjetskem modelu so največ vredni in poveličevani uspehi pri vzgoji in izobraževanju, v izpolnjevanju raznih planov, v prvi vrsti na področju težke industrije.
In ob misli Francoza Paula Leabrena posredovani sovjetski reviji Novoje vremja, da bi se stanje okrog Ljudske republike Kampučije že zdavnaj normaliziralo, če Moskva in Hanoi ne bi podpirala Samrinovega režima, sovjetski komentator fantastično zaigrano začudenostjo navaja dejstva, ki so pač vsakemu normalnemu človeku poznana: o genocidu Pol Potovega režima in o revoluciji, osvoboditvi ter kontrarevoluciji.
Za sovjetski tisk so vojske Pola Pota, Khieu Samphana in princa Sihanuka !e banda, kontrarevolucionarji, ki jih plačujejo ZDA, Kitajska in drugi sovražniki socializma. Kot banda, ki je brez podpore ljudstva, mora pač dobivati material in Ijudi iz sosednje Tajske. Po vsej logiki je treba kontrarevolucionarje, bele plačance
čim prej uničiti in pobiti. To pa je pač dolžnost prijateljskega, socialističnega Vietnama. O kakšni narodni vojski, o beguncih ni govora, to se ne vklapa v koncept socialistične revolucije.
»Sovjetski ljudje bodo še naprej na strani mlade republike v njeni borbi za srečo in razcvet, za ukrepitev mednarodne avtoritete LR Kampučije,« je ena od dežurnih parol v sovjetskem tisku.
To je ena resnica, popolnoma ideološko čista in logično utemeljena, dovolj publicirana in ponavljana, da jepostalaresnica, del zavesti marsikoga. Kajti nanjo prisegajo s svojo častjo številne države in sistemi, zaklinjajo se na socializem in komunistične vizije, komunistično zavest in poštenje, da je to tako.
Pa druga resnica? Da, še ena je, vsaj šeena! Tudi ZDA imajo svojo interese na tem področju, ameriška množična občila imajo svoje poslušalce, gledalce in bralce in svoj zakon senzacije. Ne samo, da je ta resnica diametralno nasprotna »sovjetski«, je popolen odsev razmerja ZDA do SZD. V Kampučiji gre za nič drugega kot za vietnamsko okupacijo ob izdatni sovjetski podpori seveda. Marionetni režim Henga Samrina je le farsa, fasada za nemoteno očiščevanje demokracije. Na drugi strani so zakonitesile Demoksa-tične Kampučije (že v samem nazivu se vidi razlika v strani neba, in prav nič ne moti ne Washingtona ne Pentagona, da so še praktično do predvčerajšnjim vodili specialno in propagandno vojno proti vsem sedanjim zaveznikom, da so bili prej vse kaj drugega kot demokratični politični voditelji kampučijskega naroda), ki se borijo -za osvoboditev in izgon okupatorja. Priskrbeti jim poskušajo čim več materialne in moralne pomoči. Skratka, vse je jasno, črno-belo brez vsake nelogike. Gre za ekspanzijo sovjetskega socializma in ogrožanje demokracije (in logično ameriških interesov). Za ameriški tisk je najoomembnejše preskrbeti nekaj enkratnih in sploh ekstra posnetkov z »vročega« terena, vse strniti pod senzačionalističen naslov in, normalno, vse s ciljem dvigniti naklado, povečani profit. To je torej druga resnica.
Pa mi? Poskušamo ioviti ravnotežje, nekje vmes najtisvojsko pot. Ni moja pravica niti moja dolžnost soditi, ali uspešno ali ne. Pa vseeno, bilo je nekaj bolj sramežljivih poskusov osvetliti vso stvar zgodovinsko, vzročno-posledično, skratka ugotoviti dejansko situa-cijo in razmerjasil. A na žaiost najraje (kar je seveda tudi najenos-tavnejše) natisnemo agencijske novice, po možnosti paralelno dve nasprotujoči si (ponavadi vietnamsko in kitajsko) in stvar smo opravili, ostali nedolžni ob strani, ni pa pomembno, koliko smo stvar bralcem, poslušalcem pojasnili.
Torej, to sta dve resnici, za katerima stojrjo Ijudje, flovinarji-ia^ »politiki, častni in pošteni. Če bi komu rekel, da !aže, *>i tne tojaM zaradi žalitve. Na teh resnicah temeljijo sistemi, od katerih se vsak trudi dokazati, da je najbolj demokratičen, sistemi, ki delijo Ijudem pravico in resnico.
Najhuje pri vsem tem pa je, da nekje, nekje v Kampučiji, ljudje umirajo za resnico in zaradi laži, cel svet pa ne ve, kaj je prava resnica in kaj le laž.
M. G.
4. STRAN
ŠTUDENTSKA TRIBl
NAROD
NACIONALNOST
NACIONALIZEM
Knjiga (/bormk), ki jn jc i/dala Dankai jeva založba. »Albanci« je ena od najbolj polemičnih knjig v zadnjem času. Najbol j ostre kritikc te knjige so prišk i? Beograda. V tedniku »Nin«. je bila la knjiga proglašeiia /a »vcliki proiTutšaj«. V podnaslovu članka v Ninu (16. 12. 1984) »Aibanci« i/ »Založbe« je mn inar. ki sepojavlja*p^gosa>s članki o Kosovu in Albancih in jih obravnava s po/icije srbskega naeionalizma. /apisal naslednje:. »Zelr- jc pobvalnu to. da se je Cankarjcva zalozba odločila, da bo izdala knjigo o Albancih v Jugoslaviji. Ni pa pohvalno to, kcr njeni urcdniki niso zmogli opaziti. na čigav mlin napeljujcjo vodo avtorjj glavnih prispevkov v tcj knjigi«.
Drugi glavni očitek Cankarjevi založbi je ta, da niso pravil.io postopali. kosozasoavtorjeknjigepovabili albanskezgodovinarjes Kosova, ki niso »znanstveno potrjeni in afirmirani in da so.rcsno »okuženi« z nacionalističnimi in ircdcntističnimi klicami.«
Po tem iziiaja,da seCankarjeva Založba sploh ncbi smelaobrtniti na albanskc /¦•odovinarje, ker ti a priori ne morejo in ne znajo objektivno pisati. Pri tem sene navaja, da so upoštcvani tudi avtorji s srbohrvaškega območja. Tako avtor Dimitrije Bogdanovič pišc svoje poglcdc na albansko-južnoslovanske odnoses po/icij srbskega nacionali/ma.
Najlažjc jc rcči. da jc cela knjiga »vclik promašaj«. Sama knjiga govori o celotnem ozračju v Jugoslaviji okoli vprašanja Kosova in Albanccv. V /ve/i s to tcmo velja Krležina misel da se pogovor /ačcnja, ko se luči pogasijo. Knjiga je sestavljena i/ 14 poglavij, 9 poglavij so napisali Albanci. Pri vsch (ra/.en v poglavju Albanci v Italiji Francesca Altimarija) se lahko opazi tetfdenca poveličevanja Albancev in prikazovanja Albancev v zgodovini kot žrtve ali hvalevrcdne junake. Njihovi prispevki so neka vrsta reklame.
Zanimivo jo, da so v knjigi objavljene tudi kritikc in pripombe lecenzentcn. ki se nanašajo na 7 poglavij in v 4 primcrih so avtorji Albanci. Kritike recenzentov letijo na intcrpretacijo nekaterih klju-čnih zgodovinskih dogodkov, ki imajo dancs posebno politično tcžo. Takšno jc vprašanje selitev Srbov iz Kosova v 17.' stolctju. Albanski avtor Skender Rizaj tej selitvi pravi selitev narodov Balka-na. Osnovni motiv te »neenotnosti v zgodovinskih pogledih« je potreba po dokazovanju, kdo je starejši na Kosovu in kdo ima predpravice do tega ozemlja. To je vprašanje »srbskega ali albanskega Kosova.« Zgodovinsko do 17. stoletja. Ta miselje priso-tna tudi v knjigi Dimitrija Tucoviča »Srbija in Albanija«, ki govori o selitvi Srbov s Kosova v severnc kraje. To povezujc z globalnimi prcmiki na Balkanu, potcm koje Jadransko morjezačelo izgubljati pomen in se je središče gospodarstva, kulture in politikc prcneslo proti srednji Evropi. Po Skenderu Rizaju sploh ni prišlo do »vclike sclitve Srbov«, temveč so se izseljcvali tudi drugi balkanski narodi, kar pomeni, da so bili Albanci zmeraj na Kosovu in jc bilo tozmeraj albansko. Od tod se Irhko izpelje tezf da Srbi nimajo nobenezgodo-vinske pravice na Kosovu, ker je to albansko. Srbske tezegovorijo o Kosovu kot stari Srbiji, kar je tudi zgodovinska resnica in to pot-rjujejo tudi kulturni spomeniki (srbsKi) na Kosovu.
Vprašanjc pcirekla Albancev se v recenzijah ne zastavlja. Vknjigi (zborniku) |c tcza, da so lliri pradedi današnjih Albancev. Ta teza jc od prejšnjih lct kar naprej tema, okoli katere se »lomijo kopja« in za tem je tudi polit-ično ozadje, kdo ima »predpravice« do Kosova, pa tudi širšc do celotnega ozemlja Jugoslavije. celo balkanskega polotuka.
Pri tem ima teza o ilirskern poreklu. za katero se zavzema avtor v prvcm poglavju. politični naboj in zgodovinska rcsnica (drugi pra-vijo. da so Tračani predniki Albanccv.) se zlorabi kot parola o albanski primarnosti na Balkanu, še posebej na Kosovu.
Nasploh m> vsa vprašanja zgodovinc Albanccv na Kosovu sporna in protislovna. Pri temjcočitek albanskim zgodovinarjcm,da potva-rjajo zgodovino ali pišcjo zgodovino z nacionalisličnih in romanti-čnih poziv j.
Tako sc bora za politično prevlado nad Kosovom prikazujctudi v zavcsti kot borba za potrditev »naše zgodovine«. V takšni znanstvem borbi z nacionalnih in naeionalističnih pozicij, izgubi znanost, karse tudi dogaja in tudi ta knjiga jc rczultat nerazčiščenih pojmov, prcd\sem političnih, na Koso\u. Politični problemi se na zunaj prika/ujejo kot znanstveni problomi. naveza polilika in znanost pa deluje perfektno.
Tako kot albanski avtorji celo zgodovino Albancev na Kosovu prikazujejo kot mučeništvo, pri čemur so Srbi (ali srbska vladajoča kasta) bili v vlogi krivca, srbski avtor (Dimitrije Bogdanovič) v 5 poglavju gcnori o »gcnocidu Albanccv nad Srbi in Makedonci«. ¦ Kritika tega avtorja poudarja, da je cnostranski in da nc upoštcva tudi nasprotne tendencc, zločina srbske vojske nad Albanci.
O represijah Srbov nad Albanci je vcliko pisal Dimiirijc Tucovic. ki pravi, da se s poskusom Pašičeve viadeosvojitiscvcrno Albanijo (za izhod na Jadransko morje), Srbija uvršča med kolonialnc sile, ki so znane po nečloveškem obnašanju v kolonijah.
Posebno o nasilju nad Albancrna Kosovu pišeHajredirr Hoxha, ki je napisal temi »Albansko nacionalno vprašanje v stari Jugoslaviji« in »Kosovo in Albanci v novi Jugoslaviji«. Avtorju v 11 poglavju sc zameri, da je enostranski v prikazovanju situacijc na Kosovu po vojni in posebno v »času Rankoviča« in jc ne po\ ivujc s splošno situacijo v JugDshiviji. ki je vsebovala nedemoki atsko ck-incntc, tako da listo, kar jc bilo na Kosovu nibilosamo na Ki>so\'u.tcmvečtudi v ostalih dclih .higostavijc. »Morda nič manj ali pa '»:.aj ne dosti manj kot na Kosovu«.
V  recenzijah sledi nesprejemljiva teza. ki govori o izseljevai>ju Albancev i/ Jugoslavijc v Turčijo.
»Vprasanje je tudi, v kolikšni meri je bilo izselje\anjc Albancev v Turčijo res posledica pritiska nanjc kot Albance in koiiko tudi želje znatnega števila Ijudi, da bi iz socialistične, atcističnc in rcvne Jugo-slavije odšlo v kapitalistični in muslimanski svet (Turčija)..
Ta ocena ni sprejemljiva, če jo razumem(%. \ /^odovinskem kontekstu »političnih deformacij« na Kosovu v »času Rankoviča«.
Tako se jc k-ia 1951 na Kosovu začcla akcija. da bi se Albanci. zlasti v tistili mestih, opredelili za turško narodnost. Število Turko\ (1953. leta) je od 97.954 poskočilo leta 1961 n;i 259.536. To seje dogajalo na račun Albancev. Hkrati pa jclekla akcija izseljevanja v Turčijo. Od leta 1955 do leta 1966 se je izsdilo v Turčijo 230.716 oseb, od katerih jih jc po H. H., bilo več kot 80 odstotkov albanske narodnosti.
Po brionskt-m plcnumu CK ZK.I 1966. kta se je izseljevanje praktično končalo in so sc ljudjc začeli vračati iz Turčijc.xy
Navedeni dve poglavji govoi ita o dveh pomcmbnih zgodovinskih obdobjih za Albance v .lugoslaviji in so zanimivo branjc, upošte-vajoč tudi oceno recenzentov »da te stvari niso bile tako enost-ranske, kot je razbrati iž članka (11 poglavje)«.. •
Miscl navcdcna v uvodu knjige je »cla jeena od neravno prijetnih in koristnih poscbnosti Jugoslovanskc skupnosti premajhno medsebojno po/navanje narodov in narodnosii, ki živijo v njej«. Pri lem se postavija vprašanje ali ta knjiga kaj prispcva k večjemir p<iznavanju. Vo moje malo ali zelo malo. Sama okoliščina ,daje ccna knjigc čez l.O(H) din, omejuje dostopnost tc knjige širokemu krogu bralcev. Naklada je 3.000 izvodov. To knjigo bodo vzeli v vpke tisti, ki že bolj ali manj poznajo to temo. Na koncu bi lahko navedel misel beograjskega novinarja, ki je v zmcdi okoli knjige o Koso\ u in Albancih, ki jih ocenjujejo kot neznanstveno inpristranske, sporočil bodotim avturjem. »naj se vrnejo k Dimitiiju Tucoviču«.
Njegova knjiga »Srbija in Albanija« je osnova za razumevanje odnosov mcd Si bijo in Albanijo in vprašahja Kosova. Znana je po svoji objektivnosti in nepristranosti in po ostri kritiki srbskeimpcri-jalisličnc politikc \ Albaniji. Namesto sovraštva med balkanskimi narodi posta1. ija načelo bratstva in enotnosti in formiranje bal-kanske fcdtiacije. Nc more se formirati nacionalna država na Bal-kanu, ne da hi bila prizadeta katera od manjšin..
Tak.šni pogoji v jugoslovansko-albanskih odnosih so obstajali v času po drugi svotovni vojni. a so bili 1948 z albanske strani anulirani in nikoli vct sc niso vrnili na to raven.
Namesto sodclovanja in načela bratstva in enotnosti smo nričc odnosov ntvaupanja in sovraštva. Krize na Kosovu opozarjajo na ncurcjcnc odnosc in na konlliktnost tega vprašanja.
V takšni klirni jc prišla tudi knjiga »Albanci«. ki jc odraz situacije na Kosovu in okoli njega.
G. Atanasovski
ŠTUDENTSKA TRIBUNA
STRAN5
OBLASTIN SEKS
?: Vaša knjiga La Volonte de Savoir (Volja do vednosti) označuje začetek »zgodovine seksualnosti«, ki ima velikanske razscžnosti. Kakšno zadoščenje je danes za vas, Michela Foucaulta, lotiti se tako ogromnega dela?
Foucault: Tako ogromnega? Ne, ne, recimo raje tako potrebnega. Ne kanim pisati kroniko seksualnega vedenja skozi obdobja in civiližacijo. Hočem slediti bolj določeni niti: tisti, ki je skozi mnoga stoletja v naših družbah povezovala seks z iskanjem resnice.
?: Natančneje, v katerem smislu?
Foucault: Pravzaprav je problem naslednji: kako da v družbah, kot so naše, seksualnost ni preprosto sredstvo za reproduciranje vrste, družine in posameznika, ne preprosto le sredstvo za doseganje ugodja in naslade? Kako je prišlo do tega, da imamo seksualnost za privilegiran kraj, kjer se kaže in izraža naša najgloblja »resnica«. Za to je bistvena ugotovitev: vse od krščanstva zahodni svet ni prenehal govoriti »spoznam te po tem, kakšna je tvoja seksualnost.« Seks je bil vedno forum, kjer se je določala prihodnost naše vrste in »resnica« nas kot človeških subjektov.
Priznanje, preiskava zavesti, nenehno vztrajanje na pomembnih skrivnostih mesa niso bila preprosto le sredstva za preprečevanje seksa in njegovega zatiranja, ampak način vsaditi seksualnost v srce eksistence ter povezovati rešitev z gospostvom teh obskurnih premikov. V krščanskih družbah je bil seks osrednji predmet razi-skave, nadzorovanja, priznanja in transformacije v diskurz. ?: Od tod torej paradoksalna tema, na kateri temelji prvi zvezek: ravno nasprotno od tega, da bi naša družba producirala seks kot tabu ali uvajala sankcije zoper njega, temveč nikoli ne preneha govoriti o njem ali njega samega siliti h govoru.
Foucault: Lahko se o seksu govori zelo mnogo, toda samo z namenom, da se ga prepove.
Toda sam hočern poudariti dve pomembni dejstvi: prvič, da odkritje ,razjasnitve seksualnosti ne deluje samo v razpravah, ampk tudi v dejanskosti institucij in prakse;
drugič, da obstajajo številne stroge prepovedi, vendar kot del kompleksne ekonomije skupaj s spodbudami, manifestacijami in vrednotenji. Vedno poudarjamo le prepovedi. Takšno gledanje bi rad nekako spremenil, tako da bi v vsakem posameznem primeru raziskal celoten kompleks aparata.
Kot vam je znano, sem vedno dajal podobo melanholičnega zgodovinarja prepovedi in represivne oblasti, pripovedovalca zgodb z zgolj dvema kategorijama: norosti in njenega zatiranja, anomalije in izključevanja, delikvence in njenega zatiranja, anomalije in izključevanja, delikvence in njenega ujetništva. Toda moj problem je bil vedno na strani nečesa drugega: resnice. Kako oblast uveljavljena v norosti producira »pravi« diskurz psihijatrije? Podobno zanimanje je ohranjeno pri seksualnosti: oživeti voljo do vednosti, da bi spoznal izvor oblasti, uveljavljene nad seksom. Moj namen ni pisati socialno zgodovino prepovedi, ampak politično zgodovino produkcije »resnice«.
?: Nova revolucija v konceptu zgodovine? Začetek »nove zgodovine?«
Foucault: Pred nekaj leti so bili zgodovinarji sila ponosni nad odkritjem, da lahko pišejo ne samo zgodovino bitk, kraljev in insti-tucij, ampak tudi zgodovino ekonomije, sedaj so zopet vsi začudeni, ker so se najbistrejši med njimi naučili, da je možno pisati tudi zgodovino občutkov, obnašanja in telesa. Kmalu bodo razumeli, da z^odovina Zahoda ne more biti ločena od načina produciranja svoje resnice ter tega, kako le-ta producira svoje efekte.
Živimo v družbi, ki z velikimi koraki stopa »proti resnici« — se
pravi, da producira in razširja diskurz, po katerem ima resnico kot svojo funkcijo in na ta način izvršuje specifično oblast. Izvršitev »pravih« diskurzov (ki se nenehno spreminjajo) je eden izmed temeljnih problemov Zahoda. Zgodovina kot resnica je še vedno deviško ozemlje.
Kateri so pozitivni mehanizmi, ki producirajo bedo seksualnosti v tej ali oni obliki ali učinku?
Vsekakor je tisto, kar bi rad študiral, skupna vsota teh meha-nizmov, ki v naši družbi vabijo, spodbujajo in silijo v govorjenje o seksu.
?: Vendar kljub takšnemu diskurzu vcrjamete, da represija, seksualna beda vseeno obstaja...
Foucault: Podoben ugovor sem že slišal. Imate prav: vsi živimo bolj ali manj v stanju seksualne bede.
?: Čemu? Ali je to premišljena izbira?
Foucault: V nadaljnih zvezkih, podrobnejših študijah oženskah, otrocih, perverznih bom poskušal analizirati oblike in pogoje takšne bede. V tem trenutku obstaja vprašanje vpeljajoče metode. Problem je ločiti naslednje: ali naj se beda razloži negativno s temeljno interdikcijo ali pozitivno, s prepovedjo odvisno od ekonomske situa-cije; ter ali ni mogoče posledica mnogo bolj kompleksnih in pozi-tivnejših postopkov.
?: Kaj bi lahko biia »pozkivna« razlaga v tem primeru?
Foucault: Napravil bom predrzno primerjavo. Kaj je storil Marx, ko je v svoji analizi kapitala naletel na problem delavske bede. Odrekel se je običajni razlagi, ki vidi to bedo kot posledico naravnega vzroka ali dogovorjene kraje. Sam pa pravi tehtno; tisto, kar je kapitalistična produkcija v svojih temeljnih zakonih, ne more pomagati bedi, ampak jo povzroča. Raison detre kapitalizma ni stradanje delavcev, t^da sam se brez tega ne more razvijati. Marx nadomesti žigosanje kraje z analizo  produkcije.
Ostale stvari so si podobne, to je približno tisto kar sem hotel reči. Ne gre za zanikanje seksualne bede, niti da jo razložimo negativno s pomočjo represije. Celoten problem je v dojetju pozitivnih meha-nizmov, ki producirajo bedo seksualnosti v tej ali oni obliki ali učinkft.
Vzemimo primer, s katerim se bom ukvarjal v prihodnosti; v začetku 18. stoletja je bil pripisan otroškemu masturbiranju veli-kanski pomen, bilo je nato preganjano kot nenadna epidemija, strašna in zmožna spraviti v nevarnost vso človeško raso.
Nekdo bi iz tega sklepal, da je otroško masturbiranje nenadoma postalo nesprejemljivo za kapitalistično družbo v procesu razvoja? To je pozicija določenih »reichovcev« toda meni samemu se ne zdi zadovoljiva.
Nasprotno, tisto kar je bilo pomembno v tem času je bila reorga-nizacija odnosov med otroci in odraslimi, starši, vzgojitelji; prišlo je do intenzifikacije intradružinskih zvez; otroštva kot skupnega področja zanirnanja staršev in vzgojnih institucij ... otroštvaJcot dresurne osnove za bodoče generacije. Na križišču telesa in duše, zdravja in morale, vzgoje in urjenja je otroški seks posta! obenem tarča in instrument oblasti. Specifična »seksualnost otrok« je tako določena in potrebna nadzora.
Posledica tega je biia seksualna beda otrok in adolescentov, od katere si naša generacija še ni opomogla, vendar smoter ni bil prepovedati, ampak je postalo pomembno uporabiti otroško seksualnost kot orodje oblasti nad otroci.
INTERVJU
?: Zamisel, da seksualna beda izvira iz represije in da bi bili srečni le, če se osvobodimo, je večinotna mnenje seksologov, zdravnikov...
Foucault: Da, in zato predstavlja velikansko past. Oni pravijo: »Vaša seksualnost je frustrirana in nema; represija je hinavska prepoved. Zatorej pridite k nam, povejte in nam pokažite vse to, zaupajte nam svoje nesrečne skrivnosti...«
Takšen primer diskurza je resnično strašno orodje kontrole in oblasti. Kot vedno se uporabi tisto, kar ljudje govorijo, čutijo in upajo. Eksploatira se njihova skušnjava, da verjamejo v to, da je za srečo dovolj prečkati prag diskurza in odstraniti nekaj prepovedi. Dejansko pa to pretrga represijo in razprši gibanje revolta in osvoboditve...
?: Od tod torej nerazumevanje določenih komentatorjev: »Po Foucaultu pomeni represija in osvoboditev seksualnosti isto stvar.«
Foucault: Na tej točki je še vedno potrebno razložiti nekatere stvari. Navajajo me, da pravim, da ni dejanske razlike med jezikom obsodbe in ugovora, med diskurzom licemernih moralistov in jezikom seksualne osvoboditve. Trdijo, da sem jih vse strpal v isto vrečo, da bi jih utopil kakor zarod mačk.
Diametrična zmota; tega nisem nameraval povedati. Pomembno pa je tudi, da tega sploh nisem rekel.
?: Vendar se strinjate, da so skupni elementi in izjave....
Foucault: Toda izjava je eno, diskurz pa nekaj drugega. Delijo si skupno taktiko, pa čeprav imajo nasprotujoči si strategiji.
?: Na primer?
Foucault: Menim, da bi morali gibanja, označena s »seksualna osvoboditev« razumeti kot gibanja izjave »začeti s« seksualnostjo. To pomeni dvoje, da so gibanja, ki začenjajo s seksualnostjo, z aparatom seksualnosti, v katerega smo ujeti in ki sili k funkcioni-ranju do skrajnosti, vendar so v svojem gibanju odvisna od njega in se obenem dvigajo nadenj.
?: Kako izgledajo ta preseganja?
Foucault: Vzemimo primer homoseksualnosti. Psihiatri so začeli z njeno medicinsko analizo 1870: to je brez dvoma izhodišče za celo serijo novih intervencij in kontrol.
Homoseksualce so začeli zapirati v bolnišnice ali so jih poskušali , zdraviti. Včasih so gledali nanje kot na libertince, včasih kot delikvente. V prihodnosti jih bomo videli kot manifestne oblike norosti, bolezni seksualnih instinktov. Vendar v takšnem diskurzu literarno vzeto in na ta način obrnjeno vidimo odzive, ki nastajajo v obliki kljubovanja: »Takšni smo kot vi, po naravi bolni ali perverzni, kakor koli hočete. In če smo takšni, pustite nas takšne, če pa hočete vedeti kdo smo, lahko na to odgovorimo bolje kot vi sami.« Obsežna literatura homoseksualnosti, tako različna od libertinskega pripovedništva, se je pojavila konec 19. stoletja: spomnimo se Wilda in Gida. Prej omenjeno je zgolj strateška vrnitev na »nespreme-njeno« zahtevo po resnici.
?: To je pravzaprav tisto, kar se dogaja z vsemi manjšinami danes, ženskami, mladino, črnci v Ameriki....
Foucault: Seveda. Dolgo časa so poskušali pripeti ženske na njihov spol. Stoletja so jim govorili: »Nih drugega nisi kot lasten spol..« Ta spol, dodajajo zdravniki, pa je krhek, skoraj vedno slaboten in vselej nosi v sebi bolezen. »Ti si moška bolezen.« To antično mišljenje je divjalo do 18. stoletja, ko se je končalo v patolo-gizaciji ženske, žensko telo je postalo predmet medicine par excellence. Pozneje bom poskušal napisati zgodovino te brazmejne \ »ginekologije« v širšem pomenu.
feministično gibanje pa se je odzivalo kljubovalno. Ali smo seks po naravi? Dobro, torej nas pustite take v lastni redkosti, v svoji nespremenljivi specifičnosti. Naj potegnemo konsekvence in poiščemo sebi lasten način eksistence, ekonomske in kulturne... Vedno enak zaplet: uporabiti seksualnost kot izhodišče v poskusu, da se jih kolonizira in preseže z načinom drugačnega izjavljanja.
?: Strategija, ki jo opisujete, strategija dvojnega detanta, ali je to še vedno strategija osvoboditve v klasičnem smislu?
Foucault: Zdi se mi, da gibanje, ki se oblikuje danes, razveljavlja tendenco (»vedno več seksa« in »vedno več resnice v seksu«), ki nas je podjarmljala stoletja; to je pogoj — ne bom rekel ponovnega odkrivanja — ampak raje izumljanja drugačnih oblik ugodja, odnosov, koeksistence, vdanosti, Ijubezni, intenzivnosti. Imam občutek o splošnem »anti-seks« govorjenju (nisem prerok, največ diagnostik); kot da je bil storjen napor, v globini, da se omaja ta velika »seksologija«, ki nas sili dešifrirati seks kot univerzalno skrivnost.
?: KakŠni so simpomi za takšno diagnozo?
Foucault: Povem vam anekdoto. Mlad pisec, Herve Gulbert, je napisal nekaj otroških zgodb; noben založnik jih ni hotel. Potem je napisal drugoknjigo, brez dvoma nenavadno in očitno zelo »seksi« in s tem izpolnil pogoj, da ga poslušajo in tiskajo(knjiga se imenuje La Mort Propagande). Berimo jo: zdi se mi nasprotje seksog-rafskemu pisanju, ki je bilo pravilo v pornografiji in včasih celov dobri literaturi: gibati se stopnjujoče vsmeriimenovanjatistega,kar je v seksu neizrekljivo. Herve Guilbert začenja z najslabšo med skrajnostmi — »zahtevate, da bi govorili o tem, prav pa dajmo in slišali boste več kot kdaj koli prej« — in s tem razvpitim aparatom gradi telesa, prikazni, gradove, združitve, dejanja nežnosti, tekmo-vanja, omame. Ves težki koeficient seksa je s tem izhlapel. To je seveda le eden primer »anti-seks« kljubovanja, ki se pojavlja v mnogih drugačnih simptomih. Verjetno je to konec otožne puščave seksualnosti, konec monarhije seksa.
?: Razen, če se ne zaobljubimo in damo prikleniti seksu kot neizbežni usodi. Od otroštva naprej...
Foucault: Točno, kar poglejmo kaj se dogaja tam, kjer so v to vključeni otroci. Nekateri pravijo, da je otroško življenje seksualno, od steklenice z mlekom do pubertete. Želja po učenju branja ali uživanje v stripih, od prvega do zadnjega, vse je seksualnost. Ali ste prepričani, da je tak tip diskurza dejansko osvobajajoč? Ali ste prepričani, da to ne bo zaprlo otrok v nekakšno seksualno ločenost? Kaj če jim na koncu ne bo nič mar? Če svoboda ne biti odrasel obstaja zgolj v ne biti sužen j zakona, principa locus communis, ali bi bilo to tako zelo dolgočasno? Če bi bilo možno imeti polimorfične odnose s stvarmi, ljudmi in telesi, bi to ne bilo otroštvo? Takšen polimorfizem imenujejo odrasli perverznost, da se s tem zavarujejo in ga na ta način obarvajo z monotono enobarvnostjo svojega lastnega seksa.
?: Otroke zatirajo torej tisti, ki hlinijo, da jim gre za njihovo osvoboditev?
Foucault: Preberite knjigo Scherera in Hocquemghema: zelo dobro pokaže, da ima otrok sortiment ugodja, za katerega je mreža »seksa« pravcati zapor.
?: Je to paradoks?
Foucault: To izvira od ideje, da seksualnosti ne ogroža oblast, ampak da je namesto tega veliko bolj sredstvo, skozi katerega se oblast izvršuje.
6. STRAN
STUDENTSKA TRIBUN
Z MICHELOM FOUCAULTOM
?: f oda poglejmo avtoritarne države: ali lahko tudi tam rečemo, da se oblast izvršuje ne proti ampak skozi seksualnost?
Foucault: Oglejmo si dva nedavna dogodka, navidezno protislovna: Približno pred desetimi meseci je Kitajska sprožila kampanjo proti otroškemu masturbiranju, skupaj s smernicami, ki sodoločale podobno kampanjo v Evropi 18. stoletja (masturbiranje moti delo, za posledico ima naglušnost, povzroča degeneracijo vrste). Na drugi strani pa bo še pred koncem leta Sovjetska zveza prvič gosliteljica kongresa psihoanalitikov (priti bodo morali iz tujine, kajti v Rusiji ni nobenega). Liberalizacija? Odjuga v nezavednem? Pomlad sovjetskega libida zoper moralno buržoazifi-kacijo Kitajcev?
V pekinških arhaičnih neumnostih in nenavadnih sovjetskih novostih vidim zgolj dvojno spoznanje dejstva, da je izražena in preprečena, izjavljena in prepovedana seksualnost rekurz, brez katerega ne more noben sodoben sistem oblasti. Bolj bi se morali
iti socializma s seksualno fizionomijo.
?: Z drugimi besedami, oblast torej ni več nujno tisto kar izloča in
obsega?
Foucault: Na splošno bi dejal, da so prepoved, zavrnitev, daleč od tega, da bi bile bistvene oblike oblasti, so zgolj njene skrajnosti. Oblast v svoji frustrirani ali ekstremni obliki. Razmerja oblasti so ¦predvsem produktivna.
?: To je nova ideja v primerjavi z vašimi predhodnimi knjigami.
Foucautt: Če bi se hotel postaviti in drapirati v rahlo izmišljenem stilu, bi dejal, da je bil to vedno moj problem: učinki oblasti in produkcija »resnice«. Vedno sem se počutil neprijetno ob tem ideološkem pojmu, ki so ga uporabljali v zadnjih letih. Uporabljen je bil, da razldži zmote ali iluzije, da analizira predstave — na kratko, vse kar preprečuje tvorbo pravega diskurza. Podobho so ga upora-bljali za prikaz razmerja med tistim, kar se dogaja v človeških glavah in njihovim mestom v pogojih produkcije. V povzetku, ekonomije neresnice. Moj problem je politika resnice. Porabil sem mnogo časa z njo.
?: Zakaj?
Foucault: Iz več razlogov. Prvič oblast na Zahodu je nekaj, kar se najbolj odkriva in obenem tudi najbolj prikriva: to, kar imenujemo »politično življenje«, je od 19. stoletja obnašanje, s katerim oblast prezentira svojo podobo (podobno kot dvor v obdobju monarhije). Vendar oblast ni niti tam, niti to kako funkcionira. Razmerja oblasti so verjetno najbolj skrita stvar v družbenem telesu.
Drugič, od 19. stoletja se začne kritika družbe z naravo ekono-mije, s katero je učinkovito determinirana. Nesporna redukcija »politike«, toda tudi tendenca, da se zanemari odnose prvotne oblasti, ki bi bila lahko osnova ekonomskih odnosov.
Tretji razlog je tendenca skupna institucijam, strankam, celotnemu toku revolucionarne misli in akcije, ki ne vidi oblasti v drugačni formi kot zgolj v državnih aparatih.
Vse po vodi, ko pridemo do posameznikov, do tega, da oblast ni nikjer drugje kot zgoij v njihovih glavah (v formi predstav, odobra-vanja ali ponotranjanja).
' Kq ste bili soočlani s tem, kaj §te hoteli storitif
FoucauTt: Stiri stvari; odkriti tistp, kar je najbolj ski;ito v razmerjih, oblasti; postaviti jih vekonomskoinfrastrukturo; sleditijim nezgolj vnjihovih vladajočih formah ampak tudi v infra- in paravladajočih; odicriti jih v njihovi materialni igri.
?: S katerim faktorjem ste začeli?,.
Foucault: Če bi radi bibliografske reference, je bilo to Nadzoro-vanje in kaznovanje, Dodal pa bi, da se je začelo pravzaprav s serijo dogodkov in izkušenj po letu 1968, ki so vključevali psihiatrijo, delikvenco, šole itd. Sami dogodki bi nikoli ne ubrali takšne smeri in intenzivnosti brez dveh gigantskih senc, fažizma in stalinizma, ležečih v ozadju. Ce je delavska beda sprožila v 19. stoletju zani-manje za ekonomijo. Potem fašizem in stalinizem — ti sup :\oblasti — povzročata politično tesnobo v sedanji družbi.
Od tod dva problema: kako deluje oblast? Ali je zanjo dovolj le to, daizdaja prepovedi, da bi lahko funkcionirala? In alisevednogiblje od zgoraj navzdol, od centra k periferiji?
?: Opazil sem to gibanje — to drsenje — v La volonte de Savoir: tokrat ste napravili prelom z difuznim naturalizmom, značilnim za vaše prejšnje knjige...
Foucault: Mislim, da se tisto, kar imenujete naturalizem, nanaša na dve stvari. Določeno teorijo, da pod oblastjo z njenimi nasilnostmi in zvijačami zopet odkrijemo stvari same v njihovi primitivni razigranosti: za zidovi bolnišnic, spontanost norosti; skozi kaznilniški sistem, plemenito vročico delikvence; pod seksualno prepovedjo, svežino poželenja. Obenem pa tudi določeno estetsko in moralno izbiro: oblast je slaba, grda, uboga, sterilna, monotona in mrtva in tisto, nad čemer se izvršuje oblast, pravo, dobro in bogato.
?: Da. Končno tema skupna ortodoksnim marskistom in novi levici: »pod prodom leži plaža.«
Foucault: Če hočete. Včasih so takšne simplifikacije potrebne. Takšen dualizem je lahko od časa do časa koristen, da premakne od pro k contra.
?: Zatem pride čas, da sc ustavi trenutek refleksije in zopet pridobi ravnotežje?
Foucault: Nasprotno. Slediti bi moral trenutek nove mobilnosti in premesfitve, toda ti preobrati pro in contra so hitro blokirani, ne da bi bili sposobni česar koli drugega razen ponavljanja in formiranja tistega, kar Jacques Ranciere imenuje »levičarska doxa.« Kakor hitro ponovimo nejasno isti refren antirepresivne himne, stvari obstanejo, vsakdo lahko poje melodijo, toda nihče ne posluša. Ta preobrat vrednot in resnic, o katerem sem govoril pred kratkim, je bil pomemben za to, da se ni na hitro opravilo s preprostim pozd-ravom (naj živi norost, delikvenca, seks), ampak da se omogoči novo strategijo. Pogosto me danes spravlja v zadrego, pravzaprav obžalujem, da vse delo storjeno v preteklosti, 15 let nazaj — pogosto v stiski in samoti — funkcionira za nekatere samo kot znak za pripadanje: biti na »dobri strani«, na strani. norosti, otrok, delikvence, seksa.
?: Dobre strani ni?
Foucault: Nekdo mora preiti na drugo stran — dobro stran — toda s tem, da poskusi odkriti mehanizme, ki povzročajo pojav dveh ločenih strani, da razpusti sprevrnjeno enotnost, iluzorno »naravo«
politiko — stran od zgolj strankarske politike — poskus vedeti z največjo možno poštčnostjo, ali je revolucija zaželena. Gre za raziskovanje te grozne kritike, ki ji politika grozi, da jo bo izravnala.
?: Če revolucija ni zaželena, ali bi potem politika ostala to, kar vi pravite, da je?
Foucault: Ne verjamem. Bilo bi si potrebno izmisliti drugo ali kaj drugega kot substitut zanjo. Verjetno doživljamo konec politike. Za politiko se je odprlo polje eksistence z revolucijo in če vprašanja revolucije ne moremo več postaviti v te okvire, je politika v nevarnosti, da izgine.
?: Vrniva se na vašo politiko v Volji do vednosti. Tam pravite: »Kjer je oblast, je tudi odpor«. Ali se niste na ta način vrnili k predmetu, ki ste se mu poskušali prej izogniti?
Foucault: Mislim, da ne. Odpor, o katerem govorim, ni substanca. Ne datira oblasti, ki ji oporeka vnaprej. Gre za koeksistenco z njo, je absolutno sočasna.
?: Inverzna podoba oblasti? Potem bi prišlo do iste stvari. Vedno se pojavi prod pod peščino...
Foucault: Absolutno. Nikakor ne postavljam vsebine odpora proti vsebini oblasti. Samo pravim, da kakor hitro se vzpostavijo razmerja oblasti, so možnosti za odpor. Oblast nas ne sme nikoli preslepiti, tako da vedno lahko prilagodimo njen napad določenim pogojem in glede na to precizni strategiji.
?: Oblast in odpor, taktika in strategija... Čemu ta fond vojaških metafor? Ali mislite, da mora biti oblast od sedaj naprej predočena v obliki vojne?
Foucault: Brez ideje sem trenutno. Ena stvar pa se mi zdi gotova, to je, da sta za sedanji trenutek, za analiziranje razmerij oblasti le dva modela: a) tisti, ki ga ponuja zakon (oblast kot zakon, institucije) in b) vojaški ali strateški model v okvirih razmerij oblasti. Prvega so precej uporabljali in njegova nezadostnost je bila že prikazana; zakon, kot dobro vemo, ne opisuje oblasti.
Drugi model pa je tudi že precej pretresen. Vendar nehajmo z besedami, nenehno uporabljamo že pripravljene ideje in metafore (»vojna vseh proti vsem,« »boj za življenje«) ali formalne sheme-
i.«r*«i&l
te druge strani, h kateri smo pristopili. Tukaj se začne pravo delo — delo zgodovinarja današnega dne.
?: Nekajkrat ste se že opredelili kot zgodovinar. Kaj to pomeni? Zakaj »zgodovinar« in ne »filozof«?
Foucault: V smislu naivne otroške zgodbe bom dejal, da je bilo vprašanje filozofije dolgo časa: »V tefn svetu, kjer vse umira, kaj ne mineva?« Zdi se mi, da od 19. stoletja filozofija ni nikoli prenehala postavljati isto vprašanje: »Kaj se dogaja v tem trenutku in kdo smu mi, ki verjetno nismo več kot to, kar se dogaja v tem trenutku?« Filozofsko vprašanje je torej vprašanje tega, kar smo samim sebi. Zatorej je sodobna filozofija docela politična in zgodovinska. Poli-tika je imanentna zgodovini in zgodovina nujna za politiko.
?: Toda ali se ne uveljavlja danes ponovno najbolj klasična, meta-fizična filozofija?
Foucault: Ne verjamem v nikakršno obliko vrnitve. Povedal bi samo to, napol resno: mišljenje prvih krščanskih stoletij bi lahko odgovorilo na vprašanje: »Kaj se pravzaprav dogaja danes? Kaj je čas, v katerem živimo? Kdaj in kako se bo pojavila obljubljena vrnitev Boga? Kaj lahko storimo s tem posredovanim časom, ki je odvečen? In kdo smo mi, ki smo v tem prehodu?« Lahko bi rekli, da si na tej inklinirani zgodovini, ko se domneva, da bi morala priti revolucija, pa je ni, lahko postavimo podobno vprašanje: »Kdo smo, ali smo odvečni v tej dobi, ko se ni zgodilo to, kar bi se moralo?« Vprašanje revolucije je dominiralo v vsej sodobni misli, kot v vsej politiki.
?: Ali se z vaše strani nadaljuje postavljanje vprašanja in refleksije nanj? Ali v vaših očeh ostaja vprašanje, par excellence?
Foucault: Če je obstajala politika po 19. stoletju, je bilo to zato, ker se je odvijala revolucija. Potek ni varianta ali sektor le-te. Politika vedno zasede svoje mesto v revoluciji. Ko je Napoieon dejal: »Moderna oblika usode je politika«, je samo potegnil logičen zaključek iz te resnice zase, ki je prišel po revoluciji in pred vrnitvijo druge.
Vrnitev revolucije je zagotovo tisto, kar je naš problem. Gotovo je, da bi brez nje vprašanje stalinizma bilo zgolj akademsko, le problem organizacije družbe ali veljavnost marskistične sheme stvari. Toda čisto nekaj drugega je umreti na grmadi stalinizma. Sami dobro veste, kaj to pomeni: problem je danes zaželenost revolucije...
?: Ali hočete revolucijo? Ali hočete kar koli več kot samo preprosto etično spoštovanje za boj tukaj in zdaj, na strani enih ali drugih zatiranih in ubogih skupin kot so norci ali zaporniki?
Foucault: Nimam odgovora. Verjamem pa, da je ukvarjanje s
(strategije so zelo priljubljene med določenimi sociologi in ekono-misti, posebno Američani). Mislim, da bi morale biti te analize razmerij oblasti povezane.
?: Vojaško koncepcijo razmerij oblasti so uporabili že marksisti?
Foucault: Kar me preseneča pri marksističnih analizah je, da vedno vsebujejo »razredni boj«, vendar so le malo pozorni na besedo v frazi, namreč »boj«. Zopet moram napraviti distinkcijo. Največji marksisti (začenši s samim Marxom) so strogo insistirali na »vojaških« problemih (vojska kot instrument države, oborožen odpor, revolucionarna vojna). Ko govorijo o razrednem boju kot motorju zgodovine se osredotočijo le na definiranje razreda, njegovih mej, pripadništvo, toda nikolj konkretno na samo naravo boja. Spomnim se ene izjeme: Marxov lasten ne teoretičen, histo-ričen tekst, ki je boljši in drugačen glede tega.
?: Ali menite, da vaša knjiga lahko zapoini to razpoko?
Foucault: Nisem opravil kake take zahteve. Na splošno, mislim, da intelektualci, če taka kategorija obstaja, kar ni gotovo ali celo zaželeno, opuščajo svojo staro preroško funkcijo.
S tem ne mislim lenapovedati, kaj se bo zgodilo z njihovo ugotovi-tvijo in legislativno funkcijo, za katero so si tako prizadevali: »Poglejte, kaj mora biti storjeno, poglejte, kuj je dobro, sledite mi. Osrednja točka je tam, kjer vas vse povezuje vznemirjenost, tam, kjer sem jaz.« Grški modrec, židovski prerok, rimski legislator so še vedno modeli, ki danes preganjajo tiste, ki opravljajo poklic govorjenja in pisanja.
Sanjam o intelektualcu, ki uničuje očitnosti in splošnosti, o nekotn, ki v inercijah in pritiskih sedanjosti locira in markira šibke točke^ priložnosti, silnice, ki je nenehno v gibanju, ki ne ve natančno, kaj bo mislil jutri, ker je preveč pozoren na sedanjost; ki, kjer koli se giblje, prispeva k sprožanju vprašanja o spoznanju, ali je revolucija vredna težav, na kakšen način (mislim, kakšna revolucija in kakšne težave) je lahko razumljiva, če na vprašanje odgovorijo le tisti, ki so pripravljeni tvegati svoja življenja, da jo izvršijo.
Kot vsa vprašanja klasifikacije in programa, ki nam jih posta-vljajo^ »Ste marksist? Kaj bi storili, če bi imeli oblast? Kdo so vaši sovražniki in kaj so vaša sredstva?« so to resnično sekundarna vprašanja v primerjavi s tistimi, ki sem jih ravnokar indiciral; to je pravo vprašanje današnjega dne.
Avtor intervjua objavljenega v Le Nouvel Observateur 12. marca 1977 je Bernard—Henri Levy.
Poslovenjeno po angleški izdaji v Telos 61 (Power And Sex: An Interview With Michel Foucault): delo opravil Samo Škrbec.
STUDEN^SKA TRIBUMA
STRAN
BALAST V STUD. DOMU
Oglašam se v zvezi z vsebino člarfka Oblast v štud. domu (Tribuna, št. 9, 21. 2. 1985, str. 14), v uvodu katerega je njegov stvaritelj G. (ligor) A. (tanasovski) univerzalni slovenski študentski javnosti nanizal vrsto netočnih in nepreverjenih informacij, nanašajočih se na »raziškavo« Dom FSPN kot socialni ambient, istočasno pa je — zanašajoč se na verodostojnost svojega zdravorazumskega rezimi-ranja — delavcem na tej »razitkavi« pritaknil nekaj, kar se ni zgodilo in skozi to samovoljno asigniranje se izkazuje nekorektnost piščevega poročanja. Tu, na tem in vsakem drugem mestu seveda stojim za branivci pravice do izrekanja osebnega mnenja in vsled tega razumem zgoraj omenjeni zapis kot zapis piščevega osebnega mnenja, vendar ob vodenju, da pa ima vsako zares Osebno mnenje svoje ime in priimek (in zato sem avtorja tudi podpisala — če že razgiranja v javnosti svoja lastna stališča, naj se jih nikar nesratnuje pred samim sabo).
Kljub temu, da je Resnica »naše raziskave« že izrečena (v 9. št. Tribune) pred njeno dokončno materializacijo samo, se bom tukaj utesnila na tisto, za kar se v omenjenem članku predpostavlja, da sem: na svoje meje in dolgove, pa tudi na svojo težavno vero, da je ztnote treba razumeti in se istočasno tudi neprestano bojevati zoper njih; se pravi kot neke vrste študentski »vodja« raziskave Dom FSPN kot socialni ambient (besedo »vodja« povzemam iz piščevega besednjaka, čeravno z mojega gledišča to nikoli nisem bila vsled dejstva, da »vodji« ni treba nič delati) bom z besedo premestila nekatere tozadevne stvari na tisto mesto, kjer dejansko so, če pa se avtpr s stvarmi in z mestom ne strinja, naj kritizira njih in ne mene.xy
Če se torej držim piščevega vrstnega reda:
I. Kategoričen zastavek G. A., da »je ideja za raziskavo pomenila novost (podčrtala tu in v prihodnje DK) v pedagoškem proce&u na FSPN« stoji na strahovito trhlih nogah, razen seveda v primeru, Če vzamemo (ali če si upamo vzeti) nase moč in smelost falsifikatorjev zgodovine (pedagoškega procesa na FSPN) in staro skrbno uniče-vano, a kljub vsemu obstoječo prakso povzdignemo v novost. Takšno konstatacijo morem razumeti le kot plod popolnega nepoz-navanja nekega občeznanega dejstva zadevajočega študente (ARU) sociologije na FSPN (in ne samo njih), dejstva namreč, da vsakoletna tovrstna generacija študentov v okviru Raziskovalnega
proseminarja v 3. letniku študija mora v obliki, ki si jo more sama izbrati, operacionalizirati teoretično znanje, pridobljeno v drugerh letniku pri predmetu Metode družboslovnega raziskovanja. Lanskoletna skupina študentov je pač pripoznala za relevanten problem Dom FSPN in v to polje koncentrirala svoje sposobnosti (in tu ni nič postavljanja vrednega: nekaj smo pač morali delati in v tem kontekstu smo zavrnili le »linijo najmanjšega odpora«) — če pajeta problem zapopadla na pravem koncu in sproducirala kaj omembe vrednega novega — se bo pa moglo šele izkazati. Bistvo našega početja niso predstavljali nobeni nebo napadajoči »cilji, ki so jih študentje postavljali in uresničevali sami« (G. A.): samo učili smose, ali, če hočete, spoznavali, kaj je to raziskovalno delo in sam proces raziskovalnega dela (in vsaj kar zadeva mene sem se naučila mnogo že do faze, »ko rezultati« še niso posredovani javnosti in se še učim). Toliko v zvezi z »velikim pomenom« te »raziskave«: nikar vendar ne povzdigujmo samo opravljanje svoje preklete dolžnosti v veliko dejanje (čeprav v teh ostudnih materialističnih časih le-to je tudi velikokrat to — ampak tukaj ni.) In še to: v šoli servirano učenje, da je teorija praksa, že dolgo ne verjamem več, teorija je praksa na teoretičen način. Ljudje so spreminjali in spreminjajo svet na različne načine, gre pa zato, da si ga najprej pojasnimo.
2. Pisec izreka svojo žalost na žalost samo zaradi tega, ker sprejema svojo nevednost za resnico: vsebinski del — torej tisti del, ki je bil izključno v pristojnosti študentov in za katerega so kot njegovi uresničevalci odgovorni — je končan in je priromal k dr. Niku Tošu, ki ga je tudi kot nosilec Raziskovalnega seminarja in naš strokovni svetovalec in mentor pregledal in se sedaj nahaja v fazi tehnične izvedbe ( »se tipka«). Res pa je, da »rezultati še niso bili nikjer objavljeni (G. A.) — avtor članka je v svoji nestrpnostni neučakanosti prehitel celoten izdelek in z nekaterimi svojimi dodatki svoje dfelo objavi v Tribuni — kot deplasirano pa jemljem njegovo trditev, da »so poročila raziskave skrbno spravljena v predalčku«, ker za to skrbno upredeljenje ni nobenega razloga, marveč v samih poročilih ni vsebovan noben razlog »skrivanja« česarkoli, saj v najboljšem pritneru le-ta dobro povzemajo le konvencionalno modrost in to avtor ve tako zelo dobro kot jaz sama — pač pa nahaiam v tem nieeovem zapisu zooetni nastavek za obujanje že na
MOJ ODGOVOR
Pozdrav.
Gligor Atanasovsk
stalni sodelavec Tribune
študent 4 letnika FSPN, mednarodno-političn<
usmerilve
P. S. Smatram da setn nejasnosti dokončno razložil in »polemika« j za mene zaključena.
8. STRAN
ŠTUDENTSKA TRiBUN
začetku lanskega šolskega leta vznikle neke vrste fiame okrog »tfl raziskave«, obujanje besedičenja o tem, kako ona predstavlja le w plašč sociologije odeto poseganje policije v Dom FSPN. Smešnost ifl neosnovanost take vrste umevanj bo kmalu — vsaj upam -da Nfl tehnična izvedba kmalu izvedena — postala očitna.                      V
3.  Svojevrstno konotacijo nosi tudi zapis, da je »v vprašalniku nM zadnji strani tudi obljuba, da bodo vprašanci seznanjeni z rezultaM raziskave.« Pisec se moti: jasno in z velikimi tiskanimi črkami jM zapisano le: Seznanili vas bomo z rezultati raziskave! To ni nobenfl obljuba — študentje ARU namreč nismo nikakršna oblast, da bi sfl upali dajati obljube — to je dejstvo, ki nas zavezuje vse skupaj (tucfl G. A.) in ki se ima zgoditi takoj, ko bo delo skončano.               ¦
4.   Dalje piše, da »je največja odgovdrnosi in krivda za takšnd situacijo na strani vodja, ki se je gentlemansko in elegantno izmuzfl nil.« Priznati moram, da tega stavka v celem, niti v njegovih posaa mičnih delih ne razumem: gotovo je, da sem inse tudi počutim (tudffl jaz  odgovorna  za  to   »raziskavo«  (vendar ob  vedenju,  da jfl Odgovoren mogoče biti le v svobodni družbi) skupaj z vsemfl drugimi, ki smo jo eno leto in še čez udejanjali, ne vem pa zakaj mi jel v  sicer  bestialni  besedi  konstelaciji pritaknjena še  Krivda:  zm Kakšnost situacije namreč in Komu in Čemu in Zakaj bi se bilo trebfl in Kako bi se sploh moglo (na FSPN in v Domu FSPN) »gentleH mansko in elegantno izmuzniti»?                                                  ¦
Naj ponovno zapišem (čeprav je smešno), da je »raziskava«fl študentov ARU — katere realizacija je potekala lansko celcfl študijsko leto, njena dokončna formulacija pa je bila izdelana w jeseni — povsem legitimna in kot taka pač mora prestati vso fl legitimnosti vsebovano proceduro, tudi »zabušantske« zastoje, čfl hočete.                                                                                          ¦
Samo frivolen filantrop pa more zapisati, da se je moč znotraj takfl negentlemanskih nastavkov, okoliščin in pogojev, v katerih smfl delali in še delamo, čemurkoli gentlemansko izmuzniti. Ali splofl kako drugače izmuzniti.                                                              ^J
Ljubljana, 23. 2. 1985                                                                  9
Dragica KoradM
Dragica Korade, študentka 4 letnika FSPN analitično raziskfl valne usmeritve, piše, dase oglaša vzvezi z »vsebino« mojega člankj Oblast v štud. domu, kar ni res. V resnici pa reagira samo na uvckI na prvih 22 vrstic mojega teksta. Uvod, teh 22 vrstic so saml informacija in pojasnilo bralcem, ne pa »univerzalni slovenskl študentski javnosti«, zato, ker Tribuno ne berejo samo študentl Vrsto »netočnih in nepreverjenih informacij«, ki mi jih podtika-; sl samo njene konstrukcije. Vsako posebej bom razložil.                 .1
Odklanja vlogo vodje raziskave, vendar se je v tej vlogi prepoznala in je edina od skupine študentov reagirala na uvod, ne pa na vsebinol ker se le-ta nanaša na oblast v študentskem domu.                       I
Kritiziral sem jo in jo še kritiziram, ker je kot vodja raziskavi odgovorna za to da pripelje raziskavo do konca. Moralo je miniti I mesecev od oddaje poročil, da bi izjavila, da se »tipkajo«. Ali nitffl predolgo?                                                                                      1
Zdaj pa bom po vrsti razložil njene »nepreverjene in netočnJ informacije«:
1)  Študenti 3. letnika ARU-ja na FSPN so vsako šolsko leti sodeloyali pri eni raziskavi, ki pa je bila šolska obveznost. To sen tudi napisal v začetku članka (še enkrat ga ponavljatn): »Lansk< šolsko leto je 3 letnik analitično-raziskovalne usmeritve organizira in izpeljal v okviru šolskega programa, sociološko raziskavo domi FSPN. Sama ideja za takšno raziskavo je bila zelo zanimiva in j pomenila novost v pedagoškem procesu FSPN«. Iz teh vrstic je jasn< razvidno, da je raziskava del šolskega programa, no v tem primen so bili študenti tisti, ki so izbrali predmet raziskave in jim ni bi določen »od zgoraj«. To pa Dragica Korade očitno pozablja. T sigurno ni »obstoječa praksa povzdignjena v novost«, ker so študenl aktivno in kreativno določali vsebino raziskave, kar v obstojei praksi ni tako.
2) Drugi glavni očitek Dragice Korade je njena informacija, kaj s dogaja z rezultati raziskave in »univerzalni slovenski študentsl javnosti« sporoča da »se tipkajo«. Zdi se mi, da to predolgo trajs
Poročila raziskave so bila oddana njej osebno, kot vodji raziskavl že na koncu drugega semestra v šolskem letu 1983/84. Od takrat jl minilo 8 mesecev. Ne tipka jih Dragica Korade, temveč tajnica, ki jl za to plačana. Omenjena »fama« v zvezi s policijo, raziskavo nl domu FSPN, so samo njena in njen podobne »fiksne ideje«. V teki raziskave in pozneje nisem o tem ničesar slišal. Ne vem od kod jih jl potegnila. Vsa poročila so bila pri njej in oma ve ali je prišlo d kakšnih »zlorab«.
3) Tretji očitek je še bolj katastrofalen. Stavek na koncu vpraša -    nika: Seznanili vas bomo z rezultati raziskave! njej ne pomet
obljube. Po njenem »to ni nobena obljuba — študenti ARU namre niso nikakršna oblast, da bi si upali dajati obljube — tojedejstvo, 1 nas zavezuje vse skupaj (tudi G. A)«. Ta njena misel je zelo zanimivj Obljubc dajejo samo tisti, ki irriajo oblast. Če študenti ARU (i verjetno ostali) že kaj obljubljajo, so to samo dejstva, ki jil zavezujejo. Zanimiv primer logičnega sklepanja.                           I
4) V četrtem očitku priznava, da stavka v zvezi z odgovornostjo \m krivdo za neobjavljene rezultate raziskave ne razume niti »celem, nifl v "njegovih posamičnih delih«. Če ga ne razume, zakaj ga potem razlaga? Če ga še doslej ni razumela, naj ga poskuša prebrati šfl večkrat, mogoče ga bo končno le doumela. V nasprotnem primerul naj pride k meni da ji bom poskušal pojasniti za kaj v tem stavku grel
Šopek komplimentov: »frivolen filantrop, falsifikatorji, bestialn besedni konstelaciji, stvaritelj«, ki mi ga je namenila, ji poklanjam z 8. marec. Naj ga da v vazo ali prihrani za kakšno drugo priliko.
DENTSKA TRIBUNA
10. STRAN
l ŠTUDENTSKA TRIBIH
STUDENTSKA TRIBUNA
STRAN 11
inmiii

tffiiiii
J_____^V>aW


msSsSssm

\d
vS^Si »^rf- »*L*«» Cab^«* *SL **="


^^^^^ova^)a:

vonsi nap7a\se,da^°^zman)sania      ed ( ^evtatu.^tedv\d\jwe&a^;en ^v    ^



re\ot^° r   rat V sve^'^ evrnjene' nesProtno P .^Vje«1?'    tajvoj

'hn bvex TC7neVt\octau-
12. STRAN
STUDENTSKA TRIBUN
Wim WENDERS: PARIZ — TEXAS
»Film je bil dober, a bi o njem težko kaj povedal.«
To je bila najpogostejša reakcija na dveinpolurni nemško-rancoski film, nagrajenca lanskega festivala v Cannesu. Nasploh pa film razdelil publiko na dva dela. Na tiste, ki^im je nekaj povedal nna tiste, ki se jim je zdel razvpitalimonada. Poglejmosi del kritike nega izmed slednjih opazovalcev filma, ki je bila objavljena v »igrebškem Danasu:
Film mora videti vsak, ki ima rad razočar-anja. Res da je narejen ;«Jijajno, vendar pa že po znanih kalupih am^riškega obrobno banegaživljenja. Vfilmuimamozopetproblemidentitete.Koima lovek petdesetih let mlado ženo, ki ga imarada in srečen zakon, je o že dovolj velik razlog, da začne piti in postane ljubosumen. Ob lem se še spomni, da je tudi on nekoč bil otrok in da je imel očeta in mamo. Kaj mu preostane drugega, kot da odide od doma in se pozabava s športno disciplino »hitra hoja« in tp v geometrijsko avnih črtah. Za to pa je potrebna puščava in nikakor ne mesto, kjer eže tako preveč joggerjev. Potem tega nesrečnega Trevisa pripelje k iebi domov njegov brat, ki vzgaja tudi njegovega sina. Home, sweet lome zbudi nostalgijo v Trevisu in takrat se začne mučno iskanje dentitete očeta in sina. Končno ju združi želja, da najdeta ženo nziroma mamo. Najdeta jo v peep-shovvu. Trevis uspešno izvede jperacijo osveščanja svoje žene in jo vrne nazaj k njenemu sinu, jiotem pa se zopet spomni, da je tudi on nekoč bil sin nekoga in tako ropet zapušča svojo komaj skrpano družino. Verjetno ni treba pou-iariti, da je podloga temu vandranju in bežanju neizčrpna kreditna kartica. Fotografija v filmu je zamotana v »srcedrapetaljne« prizore, takršnih je polno nemško romantično slikarstvo.«
Človek, ki lahko napiše tako kritiko, ali nima pojma o filmu in o etnosti nasploh, ali pa je izpopolnjeno odtujeno bitje, tipičen oizvod ameriške industrije masovne kulture in njenega urbanega ljenja, torej tistega, ki ga očita Wendersu. Naj za nameček dodam, je bil za taistega kritika najboljši film na FEST-u Spielbergov iiana Jones. Očitno je, da mu pri filmu ne gre za vsebino, temveč njegovo tehnično plat. V sliki ne vidi podobe, temveč samo barve. !isto vseeno mu je, kaj je na sliki, saj mu ta nič ne pove.
Film ni povedal veliko, je pa v nas lahko zbudil pobudo po izmišljanju, a to le v tistih, ki še niso pozabili ali zatajili čustva. vazihedonistom in — racionalistom, kot je npr. kritik v Danasu, ta film res ne more ničesar povedati. Njim je vsako govorjenje o i, ljubezni, iskanju identitete sentimentalna srcedrapetaljka. Za ijih velja: »Ljubezen je mrtva. Sreča je v užitku.« Da pa film nikakor linarejen po ameriškem okusu, dokazuje to, da ni pobral nobenega karja, čeprav so mu trijje kritiki pripisovali etiketo najboljšega ilma lanskega leta. Zanimiva je primerjava s filmom Kramer proti ramerju. Lahko bi rekli da sta si zaključni sceni v filmih podobni, a na videz. Kramer proti Kramerju se konča s happyendom, Pariz-exas pa ne, a-to je zgolj posledica cele zgodbe in nihče ni pričakoval ečnega konca. V prvem filmu je bilo polno solz in jok v dvorani je iil bolj posledica imitacije kot pa resnične identifikacije z glavnim junakom. V filmu Pariz-Texas jokanja skoraj ni bilo, nobenih pros-tohpogledov, ki lomijo srce. Solze niso bile potrebne. Vseje pove-lala glasba, okolje, zgodba. Posledica ni bilo šmrkanje, temveč robna tišina v dvorani. Kramer proti Kramerju je pobral kbpico skarjev in zaslužil kupe dolarjev po dvoranah širom sveta in Pariz-exas bi jih verjetno tudi, če bi bil konec srečen, a takrat bi ostal film rez glave, oziroma bolje rečeno, brez srca. Trevis je v trenutku, ko opet združidružino, preprosto moral oditi, kajti vedel je, da ni našel reče, mmi,ljubfezni, da je bil ta trenutek le navidezen, a ne toliko aradi drugih, temveč bolj zaradi njega. V tistem trenutku še ni bil ipravljen ugrizniti v ta sadež in mogoče tudi nikoli ne bo, a dobro je zavedal, da mora iskati naprej, čeprav še sam ni dobro vedel kaj [mnogi bi rekli, da išče identiteto). Nehote se utrne primerjava s ^ankarjem in njegovim romanom »Na klancu«. Eden izmed simb-iličnih momentov v romanu je Franckin tek za vozom, ki ga ne hiti, sosedje na vozu pa se ji smejijo. Vdz predstavlja Francki :kaj lepega, nedosegljivega, nekaj, za čemer bo lahko vse življenje ;la, a ne bo ujela. Podoben pomen ima v tem ftlmu tudi samo ;to Pariz-Texas (v ZDA je dvaindvajset mest, ki nosijo ime Pariz), icsto za katerega je mislil, da bo v njem lahko srečen, da bo našel to, kar si je želel celo življenje. Vrnitev na kraj spočetja bi mu omenila duševni mir, ki ga je imel verjetno samo ob spočetju. A tja epride, pa čeprav se nenehno giblje, a vendar je njegova pot krožna likvečjemu spiralna in verjetno bo lahko prišel v Pariz-Texassamo mret.
Verjetno bi ob tem zares odličnem filmu lahko od vsakega gle-aJca dobili drugačno mnenje in ravno to je ena izmed odlik filma. sakdo se je na drugačen način identificiral z vsakim gledalcem
sebej. Tako nismo dobili uniformnega mnenja o filmu, ki jetako laeilno za »trač« filme, ki jih je polna sedma umetnost.
Robert Botteri
KONCERT EINSTUR-ZENDE NEUBAUTEN V LJUBLJANI ATENTAT NA GLASBO
V soboto, 16. februarja, je v kletnih prostorih Hale B na Gospo-darskem razstavišču v Ljubljani nastopila berlinska skupina EINS-TURZENDE NEUBAUTEN (PODIRAJOČE SE NOVE ZGRAD-BE). Skupina E. N., ki je prej skupina strojnikov — fizičnih delavcev, saj ona dejansko dela glasbo oziroma hrup, je svojstven fenomen v celotni zgodovini glasbe. Upor proti potrošništvu, tehnologiji in elektroniki, upor proti vsem pravilom igranjaglasbe se je artikuliral v proizvajanju glasbe-hrupa. Definicija glasbe, ki pjavi, da je glasba organiziran hrup, dobi v glasbi E. N. potrdilo. Člani skupine, ki igrajo oz. proizvajajo glasbo s pomočjo jeklenih cevi, kladiv, vrtalnih strojev, kosov pločevine, raznih vzmeti, odpadnega materiala, doma narejenih strojev — inštrumentov, kitare in bas kitare, so prenesli hrup iz tovarn v koncertne dvorane. Njihova glasba, ki je sestavljena iz monotonih ritmov tovarniških strojev ter vsakdanjih šumov, je zavračanje standardnih pojmo.vanj o glasbi. Celo več kot samo zavračanje, je dokaz, da glasba ni samo glasba, kf je proizv,edena na glasbenih inštrumentih.
Člani skupine na odru dejansko delajo, saj je proizvajanje take glasbe fizično zelo naporno. Tudi glas pevca Blixa Bargelda se večinoma tretira kot instrument, za kreiranje atmosfere »izgubljene-ga glasu v hrupu strojev«.
Koncert skupine EINSTURZENDE NEUBAUTEN je bil nedvomno eden najaktualnejših nastopov v naši državi do sedaj, saj spada skupina y vrh najzanimivejših glasbenih kreacij v svetu. Tako je organizator ŠKUC R. O. P. O. T. Se enkrat pokazal svojo fleksi-bilnost in strokovno podkovanost v organiziranju koncertov, ter popestril koncertno ponudbo.
ZDENKO MATOZ
ATENTAT NA GLASBO
IIDEL
TEST DEPARTMENT V
LJUBLJANI!
24. 2. 1984 je v kleti Hale B Gospodarskega razstavišča gostovala britanska delovna organizacija znana ljudstvu pod imenom TEST DEPARTMENT.
Nasilna sprememba O!KULT-a v igranje industrijskega hrupa, se je iztekla v brezličen hrup. Toliko o predskupini.
Delovna organizacija TEST DEPARTMENT, ki je poskrbela za kuliso zvokov ob predvajanju 16-mm filmov in diapozitivov, je uigrano in smiselno proizvajala hrup iz svojih »inštrumentov«. Inšt-rumentarij, s katerim seje gostujoča skupina oskrbela v Litostroju in na nekem ljubljanskem smetišču, je bil sestavljen iz vzmeti, ploče-vine, cevi in podobnih predmetov. Vizualna plat benda asociira na delavnico, v kateri delavci opravljajo vsak svoje delo in tako prispe-vajo vsak svoj del k celoti. Njihovo poudarjanje anonimnosti, nepomembnosti posameznika, glorifikacija kolektiva in kolek-tivnega duha daje občutek, da je bend kompakten organizem, ki diha v istem ritmu, da je bend — stroj.
Zavestna proizvodnja hrupa, ki je posledica delovanja skupine TEST DEPARTMENT, da hrupu smisel, ga organizira in ga dvigne na nivo glasbe. Poosebitev tovarne, kolektivizma, izgubljenega človeškega glasu v hrupu," nepomembnosti posameznika v sodobnem produkcijskem procesu in hkrati upor proti vsemu naštetemu so pojmi, s katerimi bi se dalo grobo in površno opisati delovanje skupine TEST DEPARTMENT.
Opozorilo organizatorja koncerta pred začetkom igranja, da je publika tu na lastno odgovornost in da organizator ne prevzema nobene odgovornosti v primeru poškodb ušesa, sejekmalu izkazalo za umestno.
Pohvala ŠKUC R.O.P.O.T.-u za še en dober alter-koncert. In kot pravi voditelj neke ameriške kolaž serije — YOU ASK FOR IT!!!!
Za Vas se je trudilZDENKO MATOZ
V času, ko se tiskajo prve tri knjige zbirke ALEPH (Štefan Remic, Igor Zabel, Milan Kleč), Književna mladina Slovenije, spodbujena z odzivorn in uspehom prvega natečaja znova razpisuje
NATECAJ ZA KNJIŽEVNO DELO
Književno delo naj bo predloženo v dveh izvodih tipkopisa, avtor
naj priloži polno ime in priimek, naslov, kratko biografijo, ter
morebitni seznam dosedanjih objav.
Delo je treba poslati do 1. maja 1985 na naslov RK ZSMS, Dalma-
tinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom za Književno mladino.
Natečaj je namenjen kvalitetnim besedilom ne glede na njihovo
zvrstno, estetsko in generacijsko pripadnost.
Predvidoma tri dela (vsaj en prvenec) bodo izbrana za knjižni natis v
pričetku leta 1986. Izidi natečaja bodo objavljeni letos jeseni.
V
fUDENTSKA TRIBUNA
STRAN13
NEOKONZERVATIZEM
2. Antisocializem in kritika države blagostanja
Cela vrsta industrijskih dežel (predvsem Velika Britanija, ZRN, Avstrija, skandinavske države, Nizozemska) je med dolgo periodo stalne gospodarske rasti po razdejanjih druge svetovne vojne izo-blikovala z »blagostanjsko« ekonomijo umirjeno stanje, kijeteme-ljilo na razrednem kompromisu: pri kontinuirani gospodarski rasti je bilo možno obenem deliti višje realne mezde, višje profite in višje rente. Konflikt zaradi tarif je bil relativno enostavno poravnan, ofenziva na področju izvoza je omogočila boljšo prodajo in videti je bilo, da je Terms of Trade, splošen interesni aranžma na račun tretjega sveta,'zamenjal silovite konflikte med razredi. Kasneje je spričo omejene rasti grozila silovitejša borba pri delitvi in politekonomi establishmenta so glasno zahtevali »stabilizacijo državnih financ«, kar se je praktično povsod izteklo v zmanjšanje socialnih izdatkov. Te zahteve so biie tako glasne in vsepovsod pričujoče, da so tudi social-demokratske (socialnoliberalne koali-cije) začele popuščati. Medtem Jco so izdatki za oboroževanje in »notranjo varnost slejkoprej naraščali (dragocen prispevek je bila histerija okoli terorizma), so Socialni izdatki jenjali. Socialdemok-ratske vlade so se ponavadi opravičevale za takšno obnašanje, toda neokonservativci so jih izsiljevali m vzpostavili program »vrnitve k dobrim starim časom samopojnoči, puritanskim-zgodnjemeščan-skim krepostim kot so marljivost, varčnost, redoljubnost in samoodgovornost«. Dejanski pomen socialnih učinkov ni mogel biti zanikan, zato se je kritika usmerrta pretežno na baje razširjene zlorabe (delo na črno, odklonitev dela, »bolniški« stalež) in na dozdevno negativne učinkedržave »preskrbovanja« naindividualno zavest o odgovornosti. Neokonservativci so tudi zelo spretno upora-bili razširjeno jezo nad birokrarijočeš, daje nastala samo z razvojem države blagostanja.
Neokonservativci v Ameriki in pri nas (ZRN — o. y) so nasproto-vali (in nasprtujejo) evidencam vseh statističnih porastov o učinkih države blagostanja vodila v uničujočo »nivelacijo«. Vedno so pou-darjali"(in poudarjajo), da socialdemokrati niso zahtevali le »enakih možnosti« (na začetku kariere), temveč tudi »enake rezultate« (npr. Podhoretz, str. 10). V Ameriki so z zakoni in sodnimi odločbami zahtevano izenačenje možnosti v korist zapostavljenih slojev (obar-vani, ženske) ožigosali kot poseg v svobodo »bele moške manjšine«. Fiksiranje kvote za pripadnikt etničnih manjšin in žena pri zaposli-tvi v podjetjih ali pri vpisih v šole in univerze — kar ni bilo nič drugega kot nujen prehoden ukrep za odškodnino — sostrastno in z svobodnjaškimi retoričnimi formulami pobijali. V ZRN je podob-nim kritikam služila skupna šola (1) in povečeva števila študentov in maturantov. Nihče ne zanika, da sta bila tako »Bussing System« in »affirmative action« v ZDA kot tudi konkretno oblikovanjeskupnih šol z svojimi efektivnimi učinki potrebne korekture, toda napadi niso služili za popravljanje teh ustanov, temveč za njihovo uniče-vanje. V tej zvezi se v ZRN pojavlja — dosti bolj kot v ZDA — zahteva po »elitni izobra^bi«. Mnogim politikom se zdijo v tem pogledu idealne velike privatne univerze v ZDA (ki so lahko tudi drugo in tretjerazredne). Na teh univerzah lahko npr. študirajo dejansko samo otroci dobro plačanih zdravnikov, tako da je nume-rus clausus pri tej stroki odvečen. V resnici »demokratizacija izob-raževalnega sistema« nima nič opravjca z odstranjevanjem ali le z omejitvijo objikovanja elite (v smislu znanstvenih, umetniških idr. vrhunskih 'dosežkov). Nasprotno. Tem večje je število razvitih talentov v neki družbi, tem večje je število najvišje kvalificiranih. Kar se seyeda z demokratizacijo izobraževalnega sistema dejansko spremeni, so privilegiji otrok premožnejših staršev. Startne prednosti, ^ci jih premožnejši in ali »bolje izobraženi« starši svojim otrokom tradicionalno tako priskrbijo, da jih že z desetimi leti vpišejo v gimnazijo se (delno) porazgubijo z sistemom skupnih šol. Posledica izboljšanja (čeprav že zdaleč ne izenačenja položaja) pri vpisu v višje šple, je bilo zaostrovanje »tekme« v zadnjih šolskih letih pred maturo zaradi omejenega vpisa pri posameznih visokošolskih predmetih. Zmanjševanje solidarnosti med šolarji so konservativni branilci »trrstopenjskega šolskega sistema« glasno obžalovali, medtem ko drugače isti krogi izrecno zastopajo »svobodno kon-kurenco», itd. Navdušenje za ta princip pa očitno preneha tedaj, ko bi ta lahko ogrožal njihove otroke (ker pačzaradi svoje nadarjenosti ne pridejo avtomatično na vrh, kot konservativna teorija genetske elite, ki je identična z enkonomsko to pravzaprav podtika.
Tako v ZDA in ZRN je borba proti institucionalizaciji odločb, ki naj bi izenačile nepravičneštartne prednosti privilegiranih, pokazala že znatne rezultate. Supreme Court pod vodstvom skrajno konser-vativnega Chief Justice-a Warrena Brugerja je tako npr. praktično razveljavil »aflfirmative action« v korist barvastih manjšin. Rea-ganova administracija je označila kvotni sistem, ki podjetja in višje šole obvezuje k sprejetju določenega odstotka barvastih kot »obra-tni razsizem« in pozdravila odločbo, ki priznava »senioritetni prin-cip« ki daje prednost pred principom varstva manjšine. Posledica te odločbe je, da se — praviloma šele kasneje zaposleni — barvasti delavci prvi odpustijo, ker imajo dalj časa zaposleni beli »sodelavci« senioritetno pravico. Podoben aplavz so dobile odločbe, s katerimi se pravice obtoženih (ali od policije začasno sistiranih oseb) ome-jujejo; v Evropi se situacija razvija.analogno.
»Obrat«, ki je bil vpeljan z Reaganovo izvolitvijo leta 1980 (oziroma postal viden) je nek ameriški avtor apostrofiral kot »silent counterrevolution« in s tem podtaknil, da se je od Roosevelta do Johnsona dogodila »revolucija«. Dejansko severnoameriška država blagostanja — še vedno zelo nepopolno zgrajena — ni služila spremembi socialne strukture, temveč edino znosnosti te socialne strukture za nezaposlene, revne, starce, bolne, manjšine itd. V desnokonservativnih krogih se je naturaliziralo vedno pogostejše govorjenje o »ameriškem socializmu«, ki bajeutirapot k »totalitarni državi«. V tej polemiki avtorji posegajo po stari federalistični in individualistični tradiciji, katerih nosilci so bili vsekakor tudi leviča-rji. Podtikajo, da je samo država blagostanja vodila k razširjanju birokracije in da je samo ona omejila individualno svobodo. Tudi v tem primeru se navezujejo neokonservativci spretno na realno obstoječe stanje in močno občutene slabosti birokratske države blagostanja.
Neokonservativcj pri argumentaciji proti državi blagostanja (nekateri med njimi nepogrešljivost države blagostanja vsekakor priznavajo) nekaterih odločilnih stališč seveda ne upoštevajo: pro-tislovja med etiko blagostanja na eni strani in obnašanje, ki ga diktira posplošena ekonomska ideologija na drugi. Za upravljanje države blagostanja in za izkoriščanje njenih možnosti bi morali biti pravzaprav odločilna etika solidarnosti, etika socialne odgovornosti, vendar gospodarski sistem sugerira in diktira vsem individuom obnašanje, ki je orientirano zgolj na maksimalni individualni koristi, kjer moralna obzimost do drugih čisto odstopi. Fred Hirsch je v svoji knjigi »Socialne meje rasti (1980)« med drugim izdelal tudi to nasprotje, nasprotje, ki se v ZDA dosti močneje pojavlja kot v Evropi z njenimi »predkapitalističnimi moralnimi ostanki«, ki jih bo »duh konkurenčnega kapitalizma« polagoma popolnoma pojedel, kot so med drugim razodeli bonski škandali.
Paradoksalno je, da se je »duh konkurenčnega kapitalizma« v visoko industrijaliziranih deželah popolnoma uveljavil, medtem ko je konkurenca med podjetji, ki obvladujejo tržišče že davno asisiti-rana in oligopoli bolj in bolj prodirajo. Produkcijskapodjetjase med seboj dogovarjajo (ali to vsaj poskušajo), konzumenti pa med seboj konkurirajo za prestiž, status, luksuzne dobrine (ti konzumenti so istočasno odvisni delavci in nameščenci) in ženejo medsebojno kon-kurenčno borbo, ki se zdi nepogrešljiva za prodajo stalno naraščajoče količine blaga. Konzumenti, ki so priključeni na kabelsko televizijo, se sami (med njihovirn napornim prostim časom pred ekranom) producirajo kot nakupa željni potrošniki in za to še plačajo! Naši neokonservativci — pri uvajanju vedno novega blaga in blagovnih storitev — nikakor niso konservativni. Slej ko prej korakajo »na vrhu (tehnološkega) napredka«, kot je to nekoč F. J. Strauss formuliral kot vzorno za modernega konservativca.
3. Moralni obrat nazaj
Za uspešno konservativno kulturno politiko je v prvi vrsti potrebna vizija ustrezne slike sovražnika, ki seveda zadosti navdaja z odporom. »Sovražnik« je — za konservativne na obeh kontinentih — »modernizem«, kulturna moderna tako na umetniškem in družboslovnem področju. Daniei Bell trdi, da je bila subkultura boemov okoli leta 1900 sovražna do gospodarstva in tehnike in da se je odtlej usodno razširila in pripeljala k eklatantnem nasprotju med kulturo in sodobno družbo. Literatura in umetnost denuncirata družbo kot nehumano in ji s teni odvzemata lojalnost mase. Umetnosti, družboslovju in njunim eksponentom se pripisuje velika samostojna moč, ki jo intelektualci in umetniki uporabljajo za zasramovanje ekonomske elite, gospodarskega sistema in indust-rijske tehnike.
Nadaljevanje in konec prihodjič
PREVEDEL
14. STRAN
?TUDENTSKA TRIBUB
OTIIN STRANPOTI
5AMOUPRAVNEGA
»LURALIZMA
pnča  mnostvo umetniških stilov, obravnav«. družbeno      edno občutljivih tematik, število revij in njihove različne usmeri cvet novih področij umetniškega ustva*j"nja itd
In končno, ne smemo pozabiti, da je koncepcija pluralizma samoupravnih interesov prispevala k uveljavljanju upravičenih nacionalnih interesov in vpeljala nov tip sodelovanja in povezovanja narodov in narodnosti naše dežele, ki temelji predvsem na (v perspektivi čedalje večjem) asociativnem povezovanju.
To so nekateri bistveni praktični procesi, ki jim ni lahko izmeriti pravih razsežnosti in ki niso DOtekali in ne DOtekaio enakomerno in enosmerno, marveč so jih spremflali in jih spremjajp nihanja, zastoji in celo nasprotni procesi (nacionalno emancipacijo so npr. spremljali in}o.. spremljajo   pojavi nacionalizma).
Koncepcija samoupravnega pluralizma se je torej srečala (in se še srečuje) s pomanjkljivostmi, napakami, stranpotmi. Oceniti jih skušajo sociološke, ekonomske, politološke in druge znanstvene analize, razčlenjujejo jih družbenopolitične organizacije ter državni in samoupravni organi. Te analize še niso dokončne in tudi ne soglasne.- Nekatere stvari, ki bi jih želeli zvedeti, kot je npr. način, kako je prišlo do pretiranih zadolžitev naše dežele, še niso osvetljene. Prav talco številna telesa že kar predolgo razpravljajo o delovanju našega političnega sistema, ne da bi imeli na voljo avtoritativno diagnozo s konkretnimi predlogi, kaj je morda potrebno spremeniti, kaj pa ohraniti. Tudi če smo načelno soglasni, da morajo ostati morebitne spremembe »znotraj sistema«, to še ne pomeni, da so ocene o tem, kaj je npr. treba storiti glede delovanja federacije, enotne. O tem med drugim pričajo reakcije strokovnih in političnih krogov na knjigo profesorja dr. Jovana Miriča Sistem i kra»f ki seje zavzemala za institucionalno reformo federacije. Na vsaK način nas življenje samo žene k temu, da dobimo v bližnji prihodnosti konkretnejše odgovore na mnoga vprašanja, ki nas vznemirjajo in ki bodo bolj osvetlila tudi protislovja v uresničevanju samoupravnega pluralizma.
FAKTORJIDEFORMAOJE PLURA1JZMASAM(XPRAVMH
INIERESOV
Spričo takega stanja stvari in s temi omejitvami naj navedem nekaj faktorjev, ki so v preteklosti (ali nekateri tudi v sedanjosti) deformi-rali ali zavirali uresničevanje pluralizma samoupravnih interesov.
1.  Prvi takšen faktor, ki je verjetnonajpomembnejšije vpreteklih pomanjkljivostih in napakah ekonomske politike. Te so se kazale npr. v tem, da je bilo planiranje                                                    v marsičem bolj na voluntarističnih željah kot na ocenah realnih možnosti. To je povzročilo izjemen apetit za dokaj cenenimi in tudi dokaj radodarnimi tujimi krediti, ne da bi jim sledila načrtovana rast gospodarstva in vračanje dolgov. Temu so se pridruževale nekatere velike investicijske odločitve, ki so se izkazale kot zgrešene. Ravno v
zadnjih tednih se je začel odmotavati klobčič odgovornosti za nekatere odloditve, pri  katerih    so bfli udeležerii      tudi   politični     ingos-podarski      faktorji,   domači     in tuji eksperti in         svetovalci. Očitno je predvsem, da so pri tem še najmanj sodelovali tisti, ki bi do normativnfli (ustavnfti) določilih morali biti nosilci tudi razširjene
Teprodukcije (kar še danes niso postalSt.j. sami samoupravni subjekti.
To dejstvo vsekakor gotoori o tem, daje eden od temeljnih dementov samou
pravnega pluralizma, t. j. samoupravni produkcijski odnos, ostal praktično v dokajšnji meri neuresničen.
2.  Druga velika pomanjkljivost pri uresničevanju samoupravnega pluralizma je bila nezadostna prisotnost znanstvenih spoznanj v družbenih odločitvah. (Vprašanje je, ki ga tu le omenjam in ki bi nanj bilo potrebno posebej odgovoriti, s kakšnimi znanstvenimi spoz-nanji smo razpolagali). Družbeno odločanje na vseh področjih zahteva najprej, da  poznamo stanjetehnologije v sodobnem svetu, tržne razmere v njem, nove pravne norme, družbene in politične sisteme,  razvojne strategije,  itd.  Zato je  že v     prepoznavanju obstoječega stanja vseh domačih in tujih elementov za odločanje potreben ogromen intelektualni input, ki zahteva sodelovanje vrste naravosJovnih, družboslovnih in drugih disciplin. Razen tega ni pomembno le sedanje stanje, marveč tudi prognoza, kaj se bo zgodilo »leta 2000« ali kasneje. Od tod ključni pomen strokovnega znanja pri odločanju v gospodarstvu, v razvoju izobraževanja, zdravstva, pri reformiranju državnih aparatov. Seveda je pri spreje-manju odločitev      vedno element nepredvidljivega, subjektivnega, tveganega, kar je treba zmerom upoštevati          pri ocenjevanju preteklih odločitev  int pri pripravljanju prihodnjih.
3.  In naj omenim še eno ključno dejstvo, katerega vsestranski vzroki so premalo osvetljeni. Pri uresničevanju samoupravnega pluralizma so se mnogo bolj aktivirali mehanizmi za izražanje interesov kot za njihovo povezovanje in racionalno integracijo. Treba je temeljiteje raziskati, koliko je takšno stanje posledica preti-rane parcializacije institucij, koliko pa je nasledek pomanjkanja ustreznih politik in strategij ali obojega.
Kot rečeno, se številni politični, strokovni in samoupravni subjekti že nekaj časa ukvarjajo s temi vprašanji, z njimi pa se bodo, kot napovedujejo, ubadali še posebej intenzivno v bližnii prihodnosti.Dejandco je šlo že doslej, kot gre sedaj in bo šlo v prihodnje predvsem za spopaa etatisticne ln samoupravne tendence v našem razvoju. Ta spopad se je, kot ugotavljate v svojih vprašanjih, zaostril ponovno v zadnjem času. Toda ne smemo kar po hitrem postopku izenačevati vsako državno interveaciio z ctatizmom. Nekateri državni posegi so bili, so in bodo še zmerom nujni. To je stvar konkretne oceae. Ti so tudi lahko — in v zadnjih letih v dokajšnji meri tudi so - posledica nezadostne učinkovitosti samoupravnega sistema, da se integrira p<~> lastni logiki. Perspektiva boja z etatizmom je ravno povezana s tem, koliko se bodo samoupravni subjekti v naši družbi uspevali, upoštevajoč gospodarske in druge objektivne družbene zakonitosti, samoupravno povezati med seboj. V dolgoročnem programu gospodarske stabilizacije najdemo pomembna izhodišča za takšno smer razvoja. Toda zdi se, kot dokazujejo npr. inflacijska gibanja, da se življenje giblje marsikje v drugo smer. Tu vidim ravno odgovornost organiziranih subjektivnih sil. Pozabiti ne smemo, da so mednarodne monetarne in druge gospodarske razmere takšne, da brutalno posegajo v presežno delo, ki ga ustvarja delavski razred Jugoslavije, kar tudi vpliva na (ne)uresničevanje začrtane politike. To je realnost, s katero se moramo spopasti, ko razpravljamo o našem problemu.
SAMOIPRAVNIPLLJRALLZEM JE RAZREDNA KCNGEFOJA
Naj še .poudarim, da je samoupravni pluralizem RAZREDNA koncepcija PLURALIZMA. To ne pomeni samo, da se mora stalno teoretično in kritično soočati z rnultipartizmom, marveč mora tudi stalno premagovati še vedno močne ostanke monopartizma. Lahko celo rečemo, da se prvi pojavljajo tem bolj, kolikor počasneje se presegajo drugi.
Čeje za samoupravni pluralizem bistveno, dajerazredna koncep-cija, ki seveda upošteva uresničevanje upravičenih nacionalnih in drugih interesov, to narekuje, da kritično in samokritično motrimo zaostajanja ali celo nazadovanja v njenem uresničevanju, da pa smo se tudi pnpravljeni spopasti z idejnimi pritiski zoper to koncepcijo. Le odkril idejni (in politični) spopad s temi pritiski, ki prihajajo tako s strar.i buržoaznih interesov kot etatistične recedive bo v času ekonomske krize in povečanih socialnih napetosti omejil mčžni vpliv protisamoupravnih in orotisocialističnih interesov. Velika vejetnost je, da do novejših      sodnihjprocesov, ki so nam vsem
JDENTSKA TRIBUNA
STRAN 15
SAMOUPRAVNIH INTERESOV DANES ?
URESNIČEVANJEM PLURALIZMA
KAJJEZ
lOMBAUREENIŠTVA
ljedmi številki Tribune smo objavili prve štiri odgovore na vprašanja lresničevaiyu pluralizma samoupravnih interesov. Ker smo upali, da
Jmo do te številke prejeli vse obljubljene odgovore, v prejšnji števiDci fcno objavili prispevka tovariša Beblerja. Tako danes objavljamo zad-iprispevka, prispevek tovariša Beblerja in tovariša Bibiča. Za sodelo-pje se jima zahvaljujemo. tovaiiš Ribičič pa zaradi prezaposlenosti ne bo odgovarjal. K$ub te-
ii se mu za odziv, ki bi ob bopipoštni zvezi gotovo omogočil tudi
tmu dovolj časa za odgovor, zahvaljujemo.
ovariš Ribičič namreč ni prejel niti prvega niti drugega dopisa in i ledno smo to ugotovili in mu neposredno izročili iaše vprašaiye, se je že nagrmadilo obveznosti.)
JragaTribunaj
Jprejel sem povabilo, da sodelujem v anketi, ki jo je objavil vaš list.
Leprav tudi jaz mislim, da ni čisto na mestu, če se tiskajo imena
¦ovabljencev, pa bom vendar skušal odgovoriti na nekatera od vaših prašanj, oziroma skušal razmišliati ob njih. Rad pa bi opozoril, da tm nedolgo pred tem skušal v " Teoriji inpraksi (9/1984) obdelati ekatere vidike problematike, ki se delno dotikajo tudi Vaših prašanj. Vsakomur, ki želi širše spoznati moja stališča torej iriporočam, da si prebere tudi omenjeni tekst. Pa oprostite, da sem v zamudi zodgovorom na vprašanja, ki ste mi
iliposlali že v preteklem letu.
I Z najlepšimi pozdravi
Adolf Bibič
ijubljana, 25. 2. 1985
I Najprej bi rad povedal, zakaj mislim, da je koncepcija samou-
¦ravnega pluralizma pomembna pridobitev naše družbene misli,
Iružbene znanosti in bistvena razsežnost jugoslovanske poti v socia-
zem. Njenega pomena seveda ne moremo meriti samo po tem,
:oliko je dejansko že postala praksa, niti ne po tem, koliko je v
ireteklosti    zahajalaališezahqa i na stranpoti. Njen pomen vidim
iredvsem v tem, da Je odprla dolgoročno perspektivo razvoja socia-
istične demokracije v jugoslovanski oziroma slovenski družbi. Tako
t postavila izvirno alternativo nasproti enostranskemuetatizmuin
nnogostranskarskemu parlamentarizmu. Začrtala je torej obrise
Itretje poti«, ki jo                                   iščejo socialisti po svetu.
Kriza naše družbe, ki jo           tako bridko občutimo, nam ne sme,
Inen/jn, zastreti pomena te odločitve, ki je sad dolgotrajnega zgodo-
inskega izkustva in hotenja, da na lasten način, kakor to najbolj
istreza našim razmeram, oblikujemo socializem jugoslovanskih
larv. Kot Slovenci še posebej ne smemo pozabiti, da je samoupravni
kralizem koncept, ki je zlasti pomemben za maloštevilen narod
čeprav ne samo zanj), ki je bistven za federacijo narodov, ki so se
združili in se povezujejo, da enakopravno uresničijo svoje skupne
interese in da hkrati razvijajo svojo kulturno, ekonomsko in poli-
ičnoidentiteto. Samoupravni pluralizem, v tosem prepričanjetudi
ibet čedalje širše duhovne svobode v proeesu splošne emancipacije
lela, hkrati pa pogoj neodvisnega obstoja in aktivnega delovanja v
•odobnefn svetu.
J Res se bojim, da mi bo kdo očifal, da sem spričo težav, ki nas
•arejo,  zaneseni   utopist.   Takemu   odgovarjam:   v  času   dokaj
fazširjenega mazohističnegasamobičarstvaje potrebno, dascivsaj za
fcip)otresemo pragmatičnih izvozniških imperativov, da se osvobo-
jdimo pritiska   vrednostnega   nihilizma   in   se   zamislimo   nad
ioJgoročnejšimi in širšimi usmeritvami. Le tako se bomo lahko
iloveško potrjevali v tisti konkretni transcedenci, ki daje smisel,
ipanje in moč za preživetje; ki nam, še več, daje potrebno imagina-
ijo, da se bomo preusmerili iz pretirano potrošniškega tipa razvoja
;novemu načinu življenja, ki bo temeljil predvsem na kvaliteti (ki
eveda vključuje tudi zadovoljitev temeljnih človekovih potreb).
Samoupravni pluralizem kot dolgoročna usmeritev je po mojem
btudi utopija, toda tista, ki jo je Ernest Bloch imenoval konkretno
topijo, ki je torej element realne volje in spodbuda, da v času krize
čemo racionalne izhode iz nje, ne pa da se vdajamo malodušju, ki
romi našo individualno in kolektivno akcijo.
Sicer je res, da samoupravnega pluralizma tudi ne smemo ocenje-
ati niti samo kot program, kot upanje, kot prihodnost. Začetni
oraki   njegovega   praktičnega   uresničevanja,   kakor   koli   so
»rotislovni, če jih povežemo z dolgoročnim ciljem, odgovarjajo klicu
lašega časa. Naj navedem le nekaj argumentov za to.
Samoupravni pluralizem ustreza — morda je treba najprej pouda-
iti prav to — potrebi moderne dobe in modernega socializma, da
možično družbo  oblikuje  ne  kot nekakšno anonimno  maso,
larveč kot družbo mnogoterih   zavestnih   subjektov. Ta proces
subjektivizacije subjektov« seveda še ni dosegel možne stopnje
zvoja, je pa v mnogočem napredoval.
Toje, drugič, v skladu ssplošnopotrebo vseh razvitih družb, da se stara«, državnopartijska politika razširi in poglobi z novimi obli-ami javne dejavnosti. O tem priča fenomen družbenih gibanj, ki iporekajo tradicionalnim oblikam in vsebinam javnega življenja in Lstvarjajo nove kanale za uveljavljanje kolektivne volje. Kakor koli feo procesi preobražanja stare politike pri nas prepočasni, kakor koli o obremenjeni tudi s koraki nazaj (kot v primeru poseganja po dministrativnih metodah v razreševanju političnih in idejnih iroblemov), se je vendar prostor politike razširil in začel napolnje->ati z novimi vsebinami — o čemer pričajo tudi empirični podatki iz Iružboslovnih raziskav.
Samoupravni pluralizem je tako tudi prispeval k tistemu procesu,
;iga v smislu gramscijevskega razumevanja »societa civile«lahko
Inenujemo »socialistična civilna družba«. To je logična posledica
Iz. vidik  obstoja in_ razvoja  novih družbenih (samoupravnih,
Iružbenopolitičnih,                   društvenih, individualnih) subjektov,
li ob pogoju soodgovornosti za skupne in splošne interese (ki je je
rs premalo) izražajo in uresničujejo svoje upravičene specifične
Interese in potrebe na relativno     avtonomen  način.
S tem se tudi širi prostor izvirne socialistične javnosti, ki se kot
lotreba nakazuje na vseh ravneh in področjih družbenega in poli-
ičnega življenja.
Negre tudi prezreti, da pluralizem samoupravnih interesov odpira ' ove možnosti za ustvarjalno svobodo. Nihče ne more zanikati, da so se pri nas prostori umetniške in kulturne svobode razprli. Otem
iš;
zoprni. ne bi bilo prišlo. čc bi v naših ideoloških aparatih (besedo upoiabljam v širšem smislu) sedelo nianj birokracije in več intelck-tualcov. ki so sc pripravljeni in sposobni javiio idejno spoprijtrmati s stališči, ki niso sprcjemljiva ali se lako nckomu vsaj dozdevajo
M0EKGN0M12EM
v n.-| /viv- sv. nn /<li. da sc i.m idi/iiia in tc<»r>'l;Otiii akhuiost. ki ji crc m sničevanio saiiK)UDr:ivtie'j.i  pHmiti/nv.i
;ita!a soočiti s licni Trieniyiitt Iaiiu ki mu vasprotujejo. Prvo h; ; ¦ iko morda poirrkMis>••..;!< neoekonomizem S tcm i?razom nikakor ne mislini wč|e skrbi '/:¦• .iM*podariu-.si. /a boljšo organi/a-«:ijo dcla. /a i;pi>šti:\ar>j>: /nmv \ m uvajanja Movih tchnologij —• vso to i ani jc šc kako jvurebno. Ncoekoiioni/cm \idmi prcdvsčm kot mcntaliioto, ki v ča>u silnega pntiska neposrednih gospodarskih piubiemov. obvlauujo /avost tiokajsnjcea >ievi!a l.adrov, tako da vidijo lc ali prcdvscni kraikoročne irtoicse piv/ncia. kratkovidno piKkvnjujejo dol^oročni ra/voj ii<>spi.»d trsUa. nc vidijo tudi dovoli. da je raz\oj /nanosli. i/obražc\anja in kulture bistven p<nu>i /a ia/\o| Narrvga gospoda;stva. Mennn. da k- lakšna menia-liteta tidno sodcio>aki pri zniatijscvanjn rdativncga dcicža, kigajc družba namcnjala o/irr-ma namcnja /a ra/.iskovahi) dojavnost, pri čeriK-i pa sevcda s tcm nc zas,o\arjam neraeionalnosli \ rtjej. Samo i/ taksne montalitotc si lahko razlDŽitno ukicp. ki jeskoiaj onemogočii-u\w. tujc litcraiure. takšna mcntalitcta žc dalj časa /»nanjšuje ccn< intck-ktuainega dda. vcča pcdagoške obvcznosii v \isokcm solstvu na racun ra/.isjcovalnih. zanemarja ekološkc aspcktc gospodarskih odločilev i*d. C cprav se kažejo v novojšem času /opcr t<: cnostranosti tudi i/razitcjši pi)litični odpoii. je laksna mciitalitota toliko zakon:-ninjena \n jo toliko krcpi i.tbjeklivno stanje stvari, da sc ji bomo morili šc dolgo \n odločneje npirati.
NEatLOLXXiiaEM
Drugo tendcnco, ki prav taki) cnostransko dojcma pluralizcm saniviiipravnih iniorcsov in ki jc pottebna kritične analizc. bi lahko imenovali monla nekakšen neoideologizem Grc /a svojcvrstnc normalivistično-idcalistične picdstavc o mtcivsih in potrcbah. ki jih naj samoupravm pluralizcm zajcma. 1/raŽa sc npr. \ tcm. da abstraktno po\/digujc in absohuizira idcjc koi idcje. da jih trga iz socialno-razrcdnega in zgodovinskcga konlcksla. da povzdigujc načela čisto moralo in jih pustavlja nasproti nekakšnenui utna/.aiifmu svetu ckonomskih intoresov. Namcsto diak-ktikc FKONOMIJE-POU-TIKIi-KlILTURf-: dcl le kritikc oživlja tradicionalnc kulturističnc redukcijc. lakšna mcntaliiota jo izra/ duhovnili stisk. ki sd pogojene /. mnogimi lakUirji. mcd drugini ttidi z neoekonoini/moin. pa tudi poslediea p(.)dccnjo\,rv i m c -. r:t fn< »-k u 11 ( mh .- komponente v našcm dru/bcnem /i\ Ijenju.
Treba bi šc bilo natančn« ».:(¦.>:>. ii.iti \/roko. /aradi katerih sc • je ta mcntalitcta v 7adnjom času okropila in kaj prav/apiav posa-me/ni hcterogeni elemmti ¦. moi poincnijo. Na vsak način se nc morcjf) v>c pojavtic oblikc r.eoideologizma enosmerno vrednostno o/n;ičiti. \ njih grc /a pojave /dravcga protcsta proli prodoru vulgarnoga potrošništva, proli pbdcL-njevanju kvalitvieživljenja.gre pa mdi /a oživljanjc iracionali/nia v /a/navanju življenja in zgodo-\ inc   fa mniialih'ta jo /\ozana tiuii / rav.ičaianjcin nadobstoječim
m je ena                  i/mcd pt>ja\ nih ohlilcbeaa p4Xti stvarnostifj.
Mučno dcmciHc ncoideologizmaNin>aj<» tudf- p. s:!.di. ki v imenu nckakšnili ontološkili naoel skiajiio rcla!iVKtr;<|o diiilektiko boia nicd silami dominaaji*¦ in silanii cmancinacijc v iniv(?jši naši m svetovnj zgodovini. Taksno giedanje , ki si nadvv^ znuCko nadpolitičnt1-ga in nadidoološkega, pokaže svojc ideološko i'čt"!-", k> pr:'^ na tcrcn konkrotnih motivov iz n;tše /.¦godovino (narod;
POLITICIZEM
interesov in jih po določenih kritetijih povezuje v skupne in obče interese, pa politicizem    gleda na življenje, človeka in ideje predvsem s stališča kriterija oblasti (ki je prisoten tu-di v delu neoideologizma).^ato je dokaj neobčutljiv za vznik anje novih idejnih tokov (najsi bodo progresivni ali konser-vativni), ne analizira njihovih pojavnih oblik in manifestacij. Politicizem tudi ne zaznava dovolj razločno razlik, v katerfli se pojavljajo ideje: ali gre za individualne stiske, za kolektiv-ne.tendence ali za organizirane oblike delovanja, ki dobivajo obliko interesne skupine. skupine pritiska ali politične orga-nizacije. Ker je politicizem nagnjen k temu, da deluje skrito in anonimno, nima dovolj razvite sposobnosti, da bi se soo-čal z idejami na javni sceni in tudi ninia razločevalne moči^ da bi postavil mejo med zasebnim iri javnim delovanjem.Vse to in še mnogo dfugfli stvari npr.dokajšnja zaspanost, neini-ciativnost, zbeganost, pa tudi partikularizem dela (profesio-nalnih) ideoloških kadrov zavira razvoj idejnih in političnih dialogov in polemik, v katerih bi se z javnimi argumenti os-vetlile funkcije določenih nazorov. To lahko zbudi tudi vtis, da je moč nekaterih idej večja, kot dejansko je, hkrati   pa lahiko tudi veča radius vplivanja dejansko problematičnih idej,   Jo pa potem lahko povzroči tudi panične reakcije, zatekanje k administratiTOiin ukrepom tudi tam, kjer morda ne gre za takšne kršitve, ki bi pomenile ogrožanje ustavne-ga reda. K takšnim reakcijam tudi prispevata neoekonomiz-em, ki usmerja pozornost samo na kratkoročne gospodar-ske probleme, in neoideologizem, kblikor deluje anarhoidno in soustvarja idejno zmedo.
Treba je torej gojiti stalno strokovno in družbeno kritiko odnosov, mentalitet in idcj, ki nasprotujejo pluralizmu samou-pravnih.intercsov. Tudi ideje postanejo materialna sila, če zajamejo dcl javncga mnenja. Še pomcmbnejše pa sc mi zdi, da enostranskim ra/umcvanjem  in                      tendencam. postavljamo nasproti
intcgralno razumevanje in prakso samoupravnega pluralizma. Pluralizcm samoupravnih intercsov obsega okonomske, kuiturne {znanstvcne, moralne, umetniškc itd.) in politične aspektc. Samo če bonv) in kolikor bomo uspeli samoupra\ ni piuratizem razvijati kot diakktično razliko - enotnost EKONOMUt—POLITIKE—KUL-I URE. bomo na ravni njegove avtcntičnc koncepcije. Treba jc spoštovali imeprative ekonomskih interesv>v in ekonomskih zako-nitosti. Toda spričo nove znanstvcnotchnološke revolucije je še bolj očitno, da kultura ni »posebni« »potrošniški« sektor, niarveč imanentni del produkcije in tudi bistvcni faktor ekonomskega razv-oja. in končno vsa naša novejša napredna mise! in izkustvogovorita pra\ tako o ključnem pomcnu načelnc politike. ki združuje, če je povc/ana s kulturo                              in ckonomijo4 parcialne volje
v skupno hotenje in dolgoročno usmcritc\. To velja tudi za plura-li/cni samoupravnih intcrcsov. ki bi sc brez enotne politične volje in stiategije zgubil vpartikularističnem hrezpotju. Samoupravni plurali-zemnačelno izključuje EKONOMIZEM-IDEOLOGIZEM-POLITIU-ZF.M. Kot samoupravna altemativa priznava speciflčne zakoiiitosti FKONOMIJE-KULTURE-POLITIKE, hkrati pa težik soodvisnost^, prcžetosti in sintezivseh treh.       Zdi        se         mizato    prav, da svoj pnspevek sklenem 7 besedami Fcrda Kozaka. ki je pred pol stoietja zapisal misli, ki so izrednega pomena tudi za današnji čas:
»Vsak posamc/nik in vsaka skupina Ijudi, ki hočc polno živeti, m(\ra stati na Irdnih tlch rcalnosti in mora dihati s polnimi pljuči, skratka. biii mora aktivna in tvorna v vseh tunkcijah. ki jih lerja življenje. Vsako izmikanjc napnrum. ki so v trdi vsak-danjosti nujni, da sc vzdrži laka ali drugačna družbena organizacija \ boju /a obsianek, utegne prav kmalu postati /a vsak organi/em usodna. Radi tega mora biti politično ali gospodarsko delo za nas pi av tako važno kakor kulttirno. postaii mora. kakor to, vroč interes naše misclne sposobnosti«
Koncepcija pluraliznia samoupravnih interesov pa se po svoji genezi in v uresničevanju sooča še ? eno lnentaiiteto:   s politicizmom. Medtem ko gre pri avtentičm Dolitiki za ure-janje družbenih zadev, ki upošteva mnoštvo tipravičcnih
A. BIBIC
i mednaslovi so uredniški )
16.STRAN
ŠTUDENTSKA TRIBl
0. januar 1985
IREDNIŠTVU TRIBUNE«
dela velikansko gospodarsko škodo. Isto velja za zgolj navidezno deetatizacijo v »sisih« z novim dodatnim uredništvom. Vedeti moramo, da marsikje v tujini s parolami samouprave in deetatizacije nastopajo tudi konservativne politične sile (danes Američan R. Rea-gan, nekoČ Francoz de Gaulle). To se dogaja ponekod tudi pri nas, recimo kakor gre za farsično pojmovanje samoupravljanja ter prik-rivanje z njim teritorialnih in skupinskih monopolov, za zaščito zdavnaj preživele prakse, zaostalosti, nezakonitosti, neposlovnosti, nacionalizma itd.
In nazadnje, ne strinjam se z vašo tezo, ki zamenjuje ali enači boj za demokratizacijo našega političnega sistema z razvojem samou-pravljanja. Prvo je pogoj za razmah dejanskega socialističnega sam-oupravljanja tam, kjer je to družbeno smotrno in ustreza doseženi stopnji družbene zavesti. Ko govorim o političncm sistemu mislim na dejansko delovanje njegovih ustanov in drugih delov in ne na ustavno-ideološko fasado.
A. BEBLER
Paolo in Vittorio Taviani
KAOS
Župančičeva 2 Ljubljana
Časopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubliani I. izdaia UK ZSMS.   Ljubljana.
UREDNIŠTVO: Sašo Danev, v. d. gl. urednika, Andrej Klemenc, v d. odg. urednika, Igor Lukšič, Robert Botteri STALNI SODELAVCI: Gligor Atanasovski, Dragica Korade, Ka-tarina Zumer. Marinka  Poštrak, Samo Škrbec. Jasmin Držanič Oblikovanje in tehnična ureditev: Škof Dean. Distribucija: Zoran Thaler. Lekioriranje: Samo Kokr. Tajnik: Nela Malečkar. Naslov uredništva: Kersnikova 4, Ljubljana, telefon: 319-496. Izdajateljski svet: Ludvik Horvat (predsednik), Andrej Lukšič, Zoran Kariž, Aleš Kardelj, Bojan Klenovšek, Robert Škrlj, Primož Hainz, Matjaž Jev-nišek, Igor Lukšič.                                                    Tisk: Tiskarna
Ljudska pravica. Priprava: IBM Dnevnik. Naklada 5000 izvodov, cena posamezne številke je 25 din. Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št. 421-170, z dne 22. januarja 1973. Javnisestanki uredništva so ob ponedeljkih ob 18. uri. Uradne ure: vssk delavnik
od 1Q- do 12- ure- Št.žiroračuna 50101-678-47303 zatribun^/
Dober je tisti film, ki ne potrebuje govorice.
Morda se bo nekomu zazdelo, da je bilo triurno poigravanje kamere in glasbe nekje na Siciliji dolgočasno. Vendar ni bilo tako. Brata Taviani, ki ju poznaino po filmu Padre padrone, sta se še enkrat vrnila v kmečko okolje, na Sicilijo, v prejšnje stoletje. Ne zanimajo ju zunanji pojavi, temveč notranjost človeka, človeka, ki še ni zasičen s propagando in masivnimi mediji. Vračataseh človeku, za katerega se zdi, da je podrejen naravi, da ga obvladujejo strasti in goni, da razum ni njegovo orožje temveč nekaj, do česar se še ni dokopal, kot nekaj, kar je dano samo izbranim. Pet različnih zgodb, ki na videz nimajo nobene skupne točke, razen istega kraja, se povezuje v prekrasen mozaik, katerega rdeča nit je tama, ki se prepleta skozi ves film. Trpljenje in bolečina. To je tisto, kar nam da vedeti, da Ijudje niso zgolj živali, da je v njih še nekaj drugega kot strasti in goni. Vendar tega film ne pove z dialogi, temveč s svojim glavnim orožjem, s kamero in glasbo. Govorica je povsem stranskega pomena, ima le funkcijo veznega teksta. Film bi povedal tisto, kar je hotel, tudi brez nje.
Žal je usoda takih filmov v današnji potrošniški družbi negotova.
V svetu Dinastije, dr. romanov in pop glasbe je le malo prostora za umetniške filme, kar KAOS vsekakor je. Zato ni čudno, daje bil film v Beogradu na FEST-u zelo mlačno sprejet in tudi če ga bomo videli
V naših kinematografih (v kar pa dvomim) ne bo dosegel niti desetine števila gledalcev kakšnega ameriškega komercialnega zvarka s tek-očih trakov Hollywooda. Filmr, ki zahtevajo intelektualno napetost in porajajo nova in nova razmišljanja so vedno manjpriljubljeni v svetu, kjer prevladuje poceni zabava in antiintelektualno vzdušje ob nenehnem poudarjanju hedonizma. Akterji tega dogajanja pa so tako zaslepljeni, da ne vidijo, da je njihov užitek tisti, ki jim gadrugi nastavijo. Ker potrošniška družba nenehno producira, proizvaja nenehno nove užitke, ki pa ostajajo zgolj na ravni seksualnih želja, pohlepa po bogastvu, sadizma, destruktivnosti, narcisoidnosti itd.
Mehanizem je vedno isti. Enostavna stimulacija, ki privede do neposredne in pasivne reakcije. Bolj ko »užitek« pasivizira, bolj je prisotna želja po nenehnem menjavanju užitkov. Oseba, ki doživi tak užitek, doživlja mešanico sproščenosti, vzburjenja in satisfak-cije. Ko je dobila satisfakcijo, ima tega užitka dovolj. Nasprotnoje pri užitku, ki aktivira. Tam ni točke zasičenja kot v prejšnjem primeru, osebi ni nikoli dovolj. Čim bolj je užitek aktivirajoč, tem dalj zadržuje svojo motivacijsko kvaliteto in manj je potrebna njegova zamenjava. Če bi siednji užitki začcli prevladovati, bi pro-padla celotna industrija masovne kulture in od te točke dalje nam je bolj jasno, komu ni všeč, da bi se filmi kot so KAOS prebili meje tako ifnenovane visoke kulture in ki jim ta isti producenti masovne kul-ture velikokrat pritaknejo pridevek larpurlartizma.
ROBERT BOTTERI
IVDENTSKA TRIBUNA
STRAN 17
ivarišice in tovariši,
Na Vašo novoletno anketo Vam, žal,*orajda ničesar ne morem govoriti »s slališča področja svojega (mišljeno verjetno okovnega) delovanja«. In to ne samo zato, ker moje področje na nobenega stališča, temveč in predvsem zato, ker se z vprašanji šega celotnega družbenega in političnega razvoja ter z vašimi sebnimi vpi*ašanji znanstveno ne ukvarjam.                              :
Ddgovorim vam lahko le delno in sicer kot navaden občan, kot ieženec v nekaterih samoupravnih in delegatskih dejavnostih (do ni občine) in kot spremljevalec strokovnega udejstvovanja svojih legov v zvezi z vprašanji, ki jih zastavljate. V slednji zvezi lahko lenim dve strokovni zborovanji na jugoslovanski ravni, kjer sem Inavzoč — sociološko v Portorožu novembra 1983 in politološko Beogradu junija 1984.
Najprej moram povedati, da se ne strinjam s številnimi vašimi fitvami, eksplicitno vsebovanimi v dopisu, kakor tudi ne z impli-tno prisotnimi stališči. Aretacije v Beogradu, Šešljev proces in ianje sojenje »šesterici« so naredili veliko škode naši družbi rcdvsem njenemu mednarodnemu ugledu), ne vidim pa, da bi rtresli našo in še manj svetovno javnost. Od sedanjih številnih itestov uglednih in drugače nam naklonjenihtujih javnih delavcev mednarodnih organizacij in združenj zaradi teh represivnih itopkov naših oblasti pa do pretresa svetovne javnosti je še daleč.
lolj relevantno je moje nestrinjanje z vašo (in ne samo z vašo) ),da je temeljni spopad v jugoslovanski družbi »med etatistično tamoupravno prakso«.
Temeljni spopadi so v številnih družbah (in tudi v naši) v mirnih |dobjih večinoma prikriti. Na površje se ti spopadi dvigajo v lobjih ostrih družbenih in političnih kriz. Če si ogledamo vse ije politične krize v Jugoslaviji po letu 1945, bomo videli, da jc Kislovje, o katerem govorite, imelo v njih zelo majhno ali akršno vlogo. Vključno s krizami na Hrvaškem leta 1971—1972 na Kosovu leta 1981. Celo v krizi na samem vrhu države leta 196č imelo to vprašanje drugoten pomen. Tako različni politiki kot M ilas, A. Rankovič, M. Tripalo, S. Kavčič, M. Nikezič, K renkovski, M. Bakalli in dr. so verbalno zagovarjali samoupra-inje. Med, domnevam, več kot tisoč političnimi zaporniki v seda-Jugoslaviji je verjetno zelo malo takih, ki so bili obsojem zaradi pačno pojmovanega razmerja med etatizmom in samoupra-njem. Tudi obtoženi na beograjskem procesu »šesterice«, ki ga enjate, samoupravljanja, kolikor vem, niso napadali.
)cjansko ali potendalno so najpomembnejša protislovja v oslovanski družbi še vedno nacionalno-etnično-kulturno-verska redno-slojevska, regionalna in generacijska, oziroma njihov« mbinacije. To, da naša »podružbljena« občila raje abjavljajc izirana poročila s sestankov in govore naših politikov kot pž tgektivne ali kakršne koli informacije o delavskih stavkah (»zača-iih prekinitvah dela in izsiljenih sestankih«) ali nacionalno-verskit icidentih, ne spremeni v stvarnosti ničesar. Domnevam, da vas je v to po moje napačno predstavo zapeljalc ejstvo, da se pri nas, predvsem v uradnem političnem življenju jromno govori in piše o samoupravljanju in etatizmu. Naši največj ejanski problemi in tudi vsebina tistega, kar pri nas opisujejo s tem razi, pa je dosti drugačna. Vzrokov za ta razkorak med govorjenin i dejanskim pa je več. Omenil bi samo dva. PojeiRittbesedasaffloupravljanjeierrazlične izpeljankeso postal ¦zadnjih treh desetletjih del terminologije uradnih državnopartij h ritualov. Beseda samoupravljanje tvori osrednji člen v noven li prenovljenem) ezopovskem jezikU naše uradne politike. Z njin ijvečkrat prikrivajo pred javnostjo dejanska vprašanja, o kateril izpravljajo. Ker vsi udeleženci uporabljajo zelo podobne ali iden iSne klišeje in iste citate, večina našega prebivalstva lahko 1< Dtnneva, za kaj dejansko gre. (Tolmačenjategauradnegaspreneve inja v normalnem človeškem jeziku so v naših množičnih medijit la redka, kef ga sistematično onemogočajo).
Drugj in še pomembnejši vsebinski razlog je ta, da pojem samou ravljanje uporabljajo pri nas večanačno in pri tem skorajda nihč< ipojasnjuje, kako ga sam pojmuje. »Vsi«, tj. vsi, ki jim je dovoljei top v javno politično življenje, prisegajo na samoupravljanje itislim, da odločni nasprotniki same ideje samoupravljanja i eherne njegove možne pojavne oblike tvorijo pri nas neznatm lanjJino, ureditev našega političnega življenja pa onemogoči oJikor toliko realno presojo o tem, v kakšni manjšini in s kakšnim gumenti). PaHljača pojmovanj o dejansko zaželeni vsebini samou avljanja pa je pri i^as zelo široka. Ena skrajnost je dejanskc iravljanje poslov odločanja in vodenja neposredno od izvajalcei peljne dejavnosti ob izključni uporabi demokratičnih inst mentov (ob zelo visoki obveščenosti vseh, možnosti alterna nega odločanja, neoviranem boju mnenj in prepričanj v zvezi; ločitvami, demdl^aličnem postopku sprejemanja odlpčitev ir itve zadolžitev, udekžbi vseh ali večine v izvajanju odločitev, ot ividualni in skupmski odgovornosti, demokratičnem nadzon d morebitnimi kršitvami dogovorjenega in zlorabami itn).
Kolikor vem, je tako samoupravljanje pri nas (in tudi drugod pc et.u) zelo redko. Najbližje temu modelu so verjetno manjše delovm »ote in prganizacije v samo neKaterih dejavnostih ter nekater. ruštva. Nasprotna skrajnost, ki je pri nas na žalost bolj pogosta o< ej omenjene, je uporaba sformaliziranih oblik ain postopkov sam lpravljanja za prikrivanje avtoritairizma in paternalizma. Z< katere je samoupravljanje v tem ali približno v tem pomenu »o( >ga dan sistem«, kjer recimo o milijardnih zadevah (tudi v dolarjih zpravlja in odloča peščica in zato nikomur ne odgovarja, »ceho< napake pa plača celotno prebivalstvo. Od tod je parola: »Vsism( govorni za naše težave«. Med tema skrajnostmasoštevilneobliki liva, oziroma soudeležbe (participacije) v sprejemanju nekateril lločitev ob odgovornosti vseh za morebitne napake. Domnevam ipri nas najpogostejša oblika »samoupravljanja« dejansko pomen nejeno participacijo z vetom ali stavko kot najmočnejšim; odjema v rokah delavcev in zaposlenih nasproti poklicnin iravljalcem.
Problema večznačne uporabe pa seveda ni moČ rešiti z zamenjav< csede »samoupravljanje« v uradnih dokumentih z drugim iz nji peljanim in še manj jasnim pojmom, kot je »samoupravni produk jski odnos«.
Z vašim vprašanjem se nestrinjam tudi zato, ker v njem implicitm lačite etatizem z avtoritarizmom, samoupravljanje z demokracijo rnjun odnos zastavljate tako, kakor da eno dolgoročno, stratešk( ključuje drugo.
Teoretično je neustrezno vsako državno dejavnost vnaprej raz ašati za nekaj negativnega, vsako samoupravno pa za nekaj dobre i. Državo »krvavo« potrebujemo in jo bomo še dolgo potrebovali i tem pa mislim seveda na demokratično državo.
Samoupravljanje pa kot model ni ustrezno (funkcionalno) z; :vilne dejavnosti. Naj omenim samo vojsko, policijo, zapore Kiišča, nadzorne in inšpekcijske organe, inovacijsko dejavnost imemben del kmetijstva, storitvenih dejavnosti, turizma itd. Tud [J deluje na drugačnih načelih, kot je samoupravljanje. Samou avljanje, napačno pojmovano kot razbijanje tehnoloških celot im je marsikje (recimo v »velikih sistemih«^Tjaredilo in še napre
KAKO JE ALIJA POSTAL ILIJA
NOVO NA KERSNIKOVI4
Prisilna asimilacija Turkov v Bolgariji
KAKO JE ALIJA POSTAL ILIJA
»Narod, ki zatira druge narode, sam tudi ni svoboden«
Po popisu prebivalstva iz 1956. leta v Bolgariji živijo poleg bol-garskega naroda tudi nacionalne manjšine. Od celotne populacije je bilo: 8,6 odstotkov Turkov, 2,6 odstotkov Romov, 2,5 odstotkov Makedoncev, 0,3 Armencev, 0,1 Grka itd. Takrat je bilo to seveda v redu. No, danes po izjavah bolgarskih oblastnikov v Bolgariji živijo samo bolgarski državljani. Pri tem se bolgarska državljanstvo enači z bolgarsko nacionalnostjo.
Te izjave niso naključne, temveč so rezultat neke dolgoročne bolgarske politike do njenih nacionalnih manjšin. Če obiščete Bol-garijo, lahko po antropoloških značilnostih ločite recimo Rome, pa tudi, po značilnosti nacionalne obleke, Turke, posebej starejše ljudi.
Zdaj bolgarska oblast »uvaža« kot delovno silo Vietnamce in upam, da ne bodo tudi iz njih delali Bolgare.
Bolgarija je zelo hetorogen nacionalen prostor. Potrebno je biti slep ali gluh ali pa zelo zvit politik, da bi lahko cekel da v Bolgariji živijo samo Bolgari.
Bolgarija, jugovzhodna jugoslovanska soseda, je znana v svetovni javnosti, kot prvi sovjetski satelft. Govorilo seje, da so predlagali da Bolgarija postan del sovjetska federacije. V Jugoslaviji je posebej »popularna« po znanem zatiranju pripadnikov makedonske nacio-nalne manjšine, ki je po bolgarskih uradnih popisih iz 1946 in 1956 leta štela okoli 170.000 Ijudi.
Že Ieta se da v Bolgariji opaziti asimilacijska politika do pripad-nikov nacionalnih manjšin. Po »pacifizaciji« Makedoncev, so se spravili na Turke. Na koncu pameti je, da se nekdo spornni da so Turki Bolgari. Med Turki in Bolgari je velika etnična distanca. Govorijo različne jezike (bolgarsko in turško), so različne vere (muslimanska in pravoslavna) različne kulture, navad in porekla. Etnična distanca med Bolgari in Makedonci ni toliko opazna, kar sta oba naroda južnoslovanska imata podobna jezika in je bilo veliko povezav in komunikacij med njima v zgodovini. Od Turkov v Bolga-riji moratno ločevati poturčene Bolgare »pomace«, ki so muslimani, a govorijo bolgarsko. Trditi, da so Turki Bolgari, je blago rečeno, neumno. In poglej, natančno to delajo bolgarske oblasti. Njihova dolgoročna politika je, da ustvarijo homogeno, bolgarsko socialis-tično nacijo, ki bo kot kakšna nadnacionalna tvorba »direktno vstopila v komunizem«. Bolgarija postaja poligon za eksperimente za nacionalno vprašanje po nasvetu ali naročilu nekega »drugega«. Glavni motiv teh eksperimentov je: »Kako ustyariti iz Turkov, Makedoncev in Ciganov »realsocialistične Bolgare«.
Ne smemo pozabiti, da bolgarski tovariši—komunisti to počno po njihovih besedah v skladu z marksistično-leninistično teorijo o nacionalnem vprašanju in na principih proletarskega internaciona-lizma.
»Zgodovinsko maščevanje«
To, kar se dogaja z Turki v Bolgariji je mogoče razumeti tudi v specifičnem zgodovinskem kontekstu »maščevanja«. Bolgariso bili pet stoletij pod turško oblastjo in to je bil čas »zgodovinsketeme« za Bolgare. Turška Okupacija je bila za bolgarski in ostale balkanske narode čas zaostajanja za drugimi evropskimi narodi. Tu velja pou-dariti, da so Turki razen tega, da so balkanske in ostale narode razredno izkoriščevali, dovoljevali, da obstSjajo. Dovoljevali so, da se reproducirajo kot posebne etnične, verske in jezikovneskupnosti. Del prebivalstva so poturčili, vendar v splošni liniji niso izvajali
politike prisilne asimilacije v popolni razsežnosti. Ostanek. turške asimilacije so, redimo, muslimani v Bosni in Pomaci ali Torbeši v ostalih bivših delih turškega imperija. Tako je bilo v turškem impe-riju, ki je imel.nazadnjaške produkcijske odnose, vendar je negoval nacionalni plurilizem. To, kar se dogaja, v povojnih letih v Bolgariji je že prava zgodovinska farsa. Bolgarske oblasti so med Ijudstvom podpihovale protiturški šovinizem.
Pri obiskih v Bolgariji sem velikokrat srečeval napise, v katerih se je omenjalo suženjstvo pod Turki in »veličastno« borbo Bolgarov za osvoboditev. Med pogovori sem dostikrat slišal izjave naperjene proti Turkom. Na glavni cesti v Kjustendil, mesto ob jugoslovanski meji, je bil v začetku februarja velik napis: »107 godini od osvoboždenieto pod tursRoto igo« (107 let od osvoboditve izpod turške oblasti). Podobno bi bilo, če bi v Sloveniji proslavljali oble-tnico osvoboditve izpod Avstro-Ogrske. Takšne obletnice so v bivših turških delih v Jugoslaviji ne proslavljajo.
Protiturška asimilacijska politika je nepretrgano prisotna v Bol-gariji v celem povojnem obdobju. Tako je po vojni prihajalo do masovne izselitve Turkov, eni pod prisilo, drugih »prostovoljno«. Turki v Bolgariji so naseljeni vjugovzhodnih območjih, proti turški meji.
Regije, v katerih Turki živijo homogeno, segospodarskopasivizi-rajo. Večinoma turška manjšina živi v vaseh in manjših naseljih do 5000 prevalcev. Od 1958 leta so ukinjene vse šole v turškem jeziku. Veliko število turških otrok sploh ne konča osnovne šole in tudi ne govorijo bolgarskega jezika. Nimajo skoro nobene možnosti za razvoj in ohranitev svoje nacionalne zavesti.
Najnovejše vesti iz Bolgarije govorijo o kampanji za spreminjanje imen Turkov. Ta kampanja je začela v novembru prejšnjega leta in posebno je eskalirala v januarju, ko so v svetovno javnost prišle novice o represivnih metodah za preimenovanje Turkov.
Pri teh akcijah je sodelovala bolgarska vojska in posebne poli-cijske sile. Omenja se odpor s strani turške manjšine oboroženi spopadi. Omenja se številka od 40 do 200 žrtev.
Prišlo je do poslabšanja bolgarsko-turških odnosov.
To akcijo Bolgarov lahko označimo kot primitivno in nečloveško. Takšni etnocidi so znani v zgodovini v najbolj nečloveških režimih in so značilni za najbolj nazadnjaške sisteme in gibanja. V teh akcijah Bolgarija verjetno ima podporo Sovjetske Zveze in eksperimentira v skladu z navodili »velikega brata«.
V tej luči se Bolgarija kaže kot Orvvelovska država. Poleg tega, da so mojstri za ponarejanje zgodovine, posebno makedonske, se zdaj najdejo v vlogi botrov, ki masovno in prisilno preimenujejo tursko manjšino. Tako kot vse Makedonce v celi zgodovini proglašajo za Bolgare, ker so »bili Makedonci vedno Bolgari« poskušajo enako delati tudi s Turki. Orvvelovska formula: »Svoboda je reči, da jq dva in dva štiri,« se v Bolgariji glasi: »Svoboda je že reči, da si Turek ali Makedonec«.
Istočasno je zanimivo, da imajo pripadniki grške manjšine v Bolgariji še vedno lahko svoja grška imena.
Politika prisilne asimilacije, nikoli ne daje rezultate, ki jih asimi-lator želi. Ponavadi daje čisto nasprotne učinke, kar nazorno pri-kazujejo spopadi in protesti turške manjšine. Mogoče zgodovina daje najboljši odgovor za to vprašanje. Kako to, da bolgarska oblast želi asimilira.i in pobpigariti Turke, ko pa so Bolgari bili pod turško oblastjo 5 stoletij in so kljub temu ostali Bolgari.
Bolgari še enkrat kažejo da zanje ne veija izreka, da je zgodovina učiteljica življenja. Večkrat so padli na izpitu zgodovine. Vedno so na napačni strani v vojnah, velikokrat (v zadnjih vojnah) izgubljajo. Namesto da bi se osvobodili »kompleksa Velike Bolgarije«, kar jim je tudi govoril Georgi Dimitrov, spet delajo iste napake. Res ni pomoči za bolgarske oblasti. Naj na koncu zapišem parolo, ki sem je prebral v Bolgariji:
BOLGARIJA; BOREC ZA MIR IN SOŽITJE MED NARODI!
in še rezervno: BOLAGARIJA IN SOVJETSKA ZVEZA VEDNO SKUPAJ!
Ali Makedonski
NAROČILNICA      NAROCILNICA     NAROCILNICA
Moja malenkost............................, stanujoča.
kraj in poštna številka.
teepreklicno naroča !
podpis.
..............izvodovknjigpMIKEBRAKEa:   SOCIOLOGIJA   MLADINSKE
SUBKULTURE
cena posameznega izvodaje      6oo din
........../.......izvodov knjige (prednaročilo): DELO IN KAPITAL V SFRJ,
avtorjev Kirna, Bavčarja in Korsike
KRT  KRT  KRT  KRT  KRT  KRT  KRT  KRT  KRT
¦^4«*S«AN
k/2ČSlffiH$XSYA3mi\
NOVO NA KERSNIKOVI 4                                                  1
Letos je začela delati mladinska pravna in psihološka sveto« služba                                                                                     ¦
Naša družba je razvila mnogo (preveč) služb, komisij, ustanojB Ravno zaradi te hipertrofije Ijudje potrebujejo drugačne oblikS ruženj, na katere bi se lahko o.brnili. Tega so se zavedali tudi prjfl ZSMS Ljubljana. Ob koncu lanskega letaso se končale pripra« nastanek mladinske pravne in psihološke svetovalne sltfl Nobeden od sodelujočih v tem podvigu ni imel čisto kristalne pfl tave o tem, kako bo zadeva izgledala. Razen podobne službe, kid luje v Šiški, a se je zdaj omejila na odgovarjanje na telefonske klio ni pri nas v preteklosti obstajalo ničesar podobnega.
Letos je stvar stekla. Novo službo tvori sedem entuziasto Prostor so dobili v informalnici na Kersnikovi 4, kjer imajo uradr ure vsak torek in četrtek od 18. do 20. ure. To je res samo prosto Hladna in brezosebna soba z minimalno opremo (ni stolov, o telefi nu lahko samo sanjajo) ne pripomore k temu, da bi se človek, ki prišel po nasvet, počutil sproščeno. Zakaj je tako, je menda jasni Primanjkuje denarja. MK plačuje najemnino za prostor in to je vs
Ko je pravna in psihološka služba prvič uradovala, jih ni nihl prišel obiskat. Naslednjič sta prišla dva. Zdaj jih nekateri že staln obiskujejo. Šele s prakso so svetovalci uvideli, kakšno bo njihov delo. K njim prihajajo Ijudje, ki so že hodili »trnovo pot skozi institi cije«, vendar niso dosegli tistega, kar so želeli (ponavadi je šloi prave spore). Na Kersnikovo 4 so prišli vprašat, kakšen postopek ni uberejo, če želijo, da bo njihov primer ugodno rešen. Manj je bii takih, ki so tja prišli zaradi osebnih problemov. Svetovalna služfc skuša razvijati dvosmerno komunikacijo. Po njihovem mnenju raa olike institucije ljudi obravnavajo kot stvari vstilu »imate pet minu da poveste, kaj je narobe z vami«, zato ni čudno, da se vse več ljm odvrača od takega načina. Tudi svetovalci so samo ljudje, ki imaj napake. S pogovori naj bi se obogatili obe strani.
Tot'a tega je sedaj bolj malo, ker večina ljudi ptihaja po pravi nasvcie. Prav za pravo usposobljenih svetovalcev pa je v tej skupii malo. Ce je kak mlad pravnik pripravljen sodelovati v skupini.j bodo zelo veseli.
Svetovalna skupina naj bi bila »alternativa institucijam«. Kaj pod tem pojmom predstavljajo posamezni člani skupine, pa je druj zgodba. Ne bi se dalo trditi, da je skupina že oblikovala enoti koncept delovanja. Med člani obstajajo različne zamisli o poslansf skupine. Svetovalci so študentje, nekaj pa jih je že zaposleni Zaposleni del meni, da so v »shizoidni poziciji«. »Dopoldne delan v institucijah in smo za to plačani, zvečer pa se postavljamo naspn istim institucijam.«
Izkušnje so skupino že naučile, da se bo morala povezati z nekat rimi ustanovami in službami (spet »shizoidna pozicija«). Vgot vljajo, da je nujno sodelovanje s socialnimi skrbstvi, šolami, odvetj škimi pisarnami in še s kom.
Navkljub vsem težavam, s katerimi se ubada mladinska svetova na služba, je hvalevredno že to, da kaj takega sploh obstaja v Lji bljani. Za hipertrofično družbo so taka neformalna združenja redk stvar, medtem ko v nekaterih državah delujejo že dalj časa. Prava radi neformalnosti pa je obstoj take skupine zelo negotov. Svt smisel in potrditev dobi samo z delom. Topaje odvisno od tegaj ljudje vedo zanjo.
Prvi obiski so zanikali sume, da bo v »geto na Kersnikovi« hc^j samo določena populacija (tisti, ki obiskujejo klub K4).         m
Struktura, ki obiskuje pravno in psihološko svetovalno služb« statistično gledano, starostno in poklicno zelo pestra. Vend^B mnogoljudi še ni prestopilo njihovega praga, ker niso vedeli,« Ljubljani obstaja taka služba. Njim je bil namenjen ta zapis. ¦
Jasmin Ddfl
MLADINCI PAŠEKAR
SESTANKUJEJO
Pričujoči, prispevek bo nekakšno skrajšano poročilo s 6. seje Predsedstva Republiške konference Zveze socialisrične mladine Slovenije. Med drugim so obravnavali tudi problematiko mladinske periodike, zato v celoti objavljamo njihovo mnenje o Tribuni.
AKADEMSKI PEVSKI ZBOR T. TOMŠIČ
NASTOPI: Letni koncert. Poudarek je na praizvedbah ali na krs-tnih izvedbah slovenskih zborovskih novitel ter na izvedbah pesmi svetovnih zborovskih skladateljev.
Ob vsem tem še vedno najrajši zapojemo slovensko narodno pesem: to je ena od konstantnih »alternativ«. Nastopamo še s koncerti po Sloveniji, z zamejstvom pa imamo resnično zgledno sodelovanje (Celovec, Nabrežina). V letu 1984smose udeležili med-narodnega pevskega festivala v Toursu v Franciji. V konkurenci zborov iz devetih evropskih držav in Brazilije, smo osvojili prvo mesto, edini že drugič. Letos planiramo mednarodno tekmovanje na Poljskem.
ZABAVA: Zimsko, letno brucovanje, krst v Premanturi, Dedek Mraz, 8. marec...
PROBLEMI: — FINANCIRANJE; tu je težava na celotni relaciji Univerz^. Univerza nam pomaga kolikor more, vendar to verjetno ni dolgotrajna niti resnična rešitev.
—  PROSTORI: Dobili smo odpoved z marcem 1985, čeprav ni ustreznih nadomestnih prostorov. Sedanji prostori v Kazini so bili že prvotno namenjeni za te dejavnosti, zato mislimo, da imamo do njih pravico.
—  VREDNOTENJE sodobne zborovske glasbe nasploh. S tem v zvezi je potrebno   izpostaviti nekaj točk: 1. Možnost izmenjave sodobnega zborovskega petja s .tujino (izmenjava zborov, potnega materiala, posnetkov, kritikov — skratka vsega, kar vpliva na tvorbo kulturne klime). Pri tem mišlimo tudi na izmenjavo z ostalimi narodi Jugoslavije, ki kljub parolam zaostaja.
—  DODSTOP  študentov  do   kulture   na   sploh,  še  posebej študentske. Sodelovanje s študentovskimi množičnimi občili — Ra-dio Študent, Tribuna, SKUC, — lepo je izvedeti, zakaj so obsojeni v beograjskem procesu, žalostno pa, da je dejavnost študentov preds-tavljena kot monokultura. Skupni projekti??? Alternativa ni samo ena.
—  kroji, mape in podobne malenkosti
—  ker smo že v letu okroglih obletnic, še ena zanimivost. Pri dogovarjanju za udeležbo na neki proslavi v Sloveniji so nam na naš predlog skromnega honorarja 2,5 milijona odgovorili, da stroški za proslavo že tako presegajo milijardo.?!«%/)
—  MINULO DELO: dvakrat prvi na mednarodnem tekmovanju Toursu, prva mesta v Gorici, Spittalu.
—  štirikrat zlata plaketa mesta Maribor, prva mesta na tekmova-nju JRT, itd.
ZAKLJUČEK: Oktobra se vidimo, pri nas je živo! S PREDSEDNIKOM APZ »TONE TOMŠIČ« PRIMOŽEM JO-VANOM SE JE POGOVARJAL ROBERT BOTTERl
TRIBUNA
je po konceptu štirinajstdnevnik (v praksi pa bolj mesečnik) študentov ljubljanske univerze; na samosvoj, izrazito kritičen način obravnava probleme študentov, univerzein družbe v celoti. V dolgih letih izhajanja si je vsekakor pridobila v tem specifično mesto in v tej kontinuiteti vztraja. Kljub primarnemu namenu Tribuno bere znatno širši krog od študentskega kroga v Ljubljani, pri čemer pa jo sami študentje očitno berejo premalo. Del vzroka za to tiči v dejstvu, da zavoljo dolgih razmahov med izidi posameznih številk hira možnost informiranja in zato v listu prevladujejo daljši analitični članki z zahtevnim jezikom: Tribuna zato ni lahko berljiva, ima pa opazen odmev v širši slovenski kulturni javnosti.
Tribuno je teže predstaviti, saj često-menja vsebinske koncepte (v letu 1983/84 uo bili »na delu« trije različni) vendar dokaj skrbno ohranja razmerje približno 1,5:1 v korist člankov z družbenopoli-tičnega področja nasproti kulturnim prispevkom. Sociološka, deloma filozofska razmišljanja o nekaterih konkretnih problemih so izrazito kritična, bremene pa jih podobne dileme kot so bile omenjene pri Mladini, ki se je tudi sicer konceptualno v veliki meri približala Tribuni.
Na okrogli mizi so bile kritične pripombe usmerjene v slabo poslovnost Tribune (skorajda nikakršnega lastnega dohodka), njeno premajhno ukvarjanje s problemom univerze in študentov, hermetičnost in dostikrat kvazistrokovnjaštvo, pa tudi v obravnavo nekaterih »ekscesov« (npr. osmrtnica Jugoslaviji), zaradi katerih je prišlo do prepovedi razširjanja. Sicer pa so pogoji, v katerih izhaja Tribuna, skrajno težki, finančni položaj pa sila reven.
Takšno je torej njihovo mnenje o nas. Očitke sicer sprejmemo na dušo, vendar pa se z vsem le ne bi mogli strinjati, še posebno, če ti ocitki letijo tudi na sedanje uredništvo, ki ravno poskuša popraviti te napake. Problemu Univerze, še zlasti pa njeni reformi smo se v zadnjem času kar dosti posvetili, kar pa še ne pomeni, da smo se dovolj, vendar pa vsekakor več kot prejšnje uredništvo. Ob tem pa nas spremlja težava, da so sami študentje dostikrat premalo zaintere-sirani za to tematiko, saj čutijo, da z novo reformo ne bodo veliko ali pa sploh nič pridobili. Ta navidezna apolitičnost in nezainteresi-ranost pa je tudi eden izmed vzrokov, da študentje relativno zelo malo berejo Tribuno. Verjetno tiči razlog v tem, da je Tribuna dostikrat s svojim »kvazistrokovnjaštvom« (kot temu pravijo naši mladinski funkcionarji in s tem verjetno mislijo teoretične prispevke) odbijala študente, zlasti tiste s tehničnih fakultet. Sedanji koncept uredništva pa gre v drugo smer in hoče to zadevo popraviti. Tako bomo že v sredini marca pripravili okroglo mizo na temo »sprotnega študija«, lotili pa se bomo tudi projekta o tehnološki revoluciji in njenih posledicah. K tej tematiki bi radi povabili čim več študentov s tehničnih fakultet, a to ni odvisno samo od nas.
Kar se tiče hermetičnosti je to že naš stari problem, ki se ponavlja iz generacije y genaracijo. Uredniki in sodelavci so v glavnem študentje FSPN, le redkokdaj zaide še kakšen študent Filozofske fakultfete. Sodelavcev z drugih fakultet pa nam kljub nenehnim pozivom še ni uspelo pridobiti. Verjetno tiči razlog tudi v tem, da so vsaj na tehničnih fakultetah študentje preveč obremenjeni s študij-skimi obveznostmi, delo pri Tribuni pa zahteva precej časa.
Kvazistrokovnjaštvu se vztrajno poskušamo izogibati, kar pa ne pomeni, da se odrekamo bolj zahtevnim teoretičnim sestavkcm, le da bodo ti v bodoče omejeni zlasti na teoretične priloge in bodo tudi vnaprej ostali sestavni del našega koncepta.
Tribuna sodi v približno isti prostor, kot ga že pokrivata Mladina in Radio Student, vendar pa zaradi tehničnih težav (težave s tiskarno, neredno izhajanje) težko ostaja aktualna, saj mine od zadnje redakcije pa do izida številke deset dni. Določenim temam, kot je bil pa na primer beograjski proces pa smo se namerno ognili, vsaj neposrednemu poročanju in to iz dveh razlogov. O tem sta že dovolj poročala Mladina in RS, ki sta imela na mestu dogajanja tudi svoje poročevalce, česar pa si mi nikakor nismo mogli privoščiti, saj smo še vsi redni študentje in naš študij že tako dovolj trpi. Drugi razlog pa je bil ta, da nas pri tem ni zanimala zgolj zunanja forma tega procesa, temveč nas je bolj zanimalo celotno ozadje. Ravno zato smo k sodelovanju povabili ugledne družbenopolitične delavce in smo v nekaj nadaljevanjih njihoveprispevke, ki problem osvetljujejo z druge strani tudi objavili. Mislimo, da smo s tem tudi mi prispevali k boljši informiranosti, saj česa podobnega drugi mediji do sedaj še niso storili.
Sicer je imela seja še veliko drugih točk, a kaj pretresljivega nismo slišali in celotno vzdušje je bilo zelo mrtvo, kot da se vsa ta proble-matika, kot je reforma univerze, kadrovsko politika prisotnih sploh ne tiče. Pri razpravi o reformi univerze nismo slišali .nič novega, razen obupane pripombe, da so študentje pri tem zelo malo ali pa sploh nič udeleženi, če pa so že sadelovali, pa njihovih predlogov niso upoštevaJi. Reforma naj položaja profesorjev sploh ne bi spremenila in naj bi se potemtakem na univerzi vedno bolj približe-vali gerontokraciji.
Najbolj klavrna je bila debata o kadrovski politiki, ki je pokazala na vso gnilobo, ki se je nabrala znotraj te organizacije. Vse je bolj podobno kuhinji, kot pa kadrovski politiki, o čemer smo že obširno poročali v prejšnji številki. Kandidatseevidentirazadoločenofunk-cijo, pa si potem najde boljši položaj in se premisli, čez nekaj časa pa ugotovi, da mu omenjena funkcija le ustreza in se zopet premisli ter zopet kandidira, za drugo mesto pa na primer kandidat nanadoma hudo zboli ali pa odide na porodniški dopust, čeje ženskega spola in tako ostane naša uboga organizacija zopet praznih rok. Le od koga so se naši vrli mladinci naučili takšne kuhinje oziroma kadrovske politike, pa ja menda ne od starejših. Sicer pa se morajo naši bodoči vodilni družbenopolitični delavci temeljito pripraviti za vstop v svet »prave« politike, ko več ne bojo igrače v tujih rokah, ampak bojo sami že maskote lastnega naroda,
SLAVA JIM!
ROBERT BOTTERI
STUDENTSKA TRIBUNA
itfj .V*t
STRAN 19
I AKADEMSKI (trenutno pri nas ne poje noben akademik), ker Inaše korenine rastejo iz tal ljubljanske Univerze, včasih imenovane
tudi Akademije. Preprosto bi se   lahko imenovalf »študentski«.
Kako so tla, iz katerih rastemo, zalivana in gnojena, je širši
»roblem....
»TONE TOMŠIČ«, ker je bil narodni heroj Tone Tomšič pevec iredvojnega Maroltovega moškega zbora, ustanovljenega že leta 926, katerega tradicije nadaljuje po vojni APZ TT. Že v stari Jugo-laviji je bil zbor nosilec ne le slovenske, tako narodne kot umetne borovske glasbe, ampak tudi širših naprednih idej in narodovega isveščanja.
I DVORANA UNION (današnji kino), 1941. leto, pesem Lipa. Karoltov moški zbor. Z njo se je začel t. i. KULTURNI MOLK lovenskega naroda med italijansko okupacijo.
SESTAVA ZBORA: 105 pevk in pevcev in dirigent prof. Jernej iabjanič. Pevci ga  kličemo kar Nejc.
62 žensk, 43 moških.
Večina nas je študentov, doma z vasi in mest širom Slovenije. En levec je doma v Vojvodini. Med nami so tudi neposredni proizvajal-;i, že formirani intelektualci in dijaki; nezaposlenih ni.
POVPREČNA STAROST: 21 let lOmesecevinšest dni. S časom larašča. Pevci, ki  služijo vojaški rok, so všteti.
REŽIM DELA: Redne vaje, upoštevaje državne in republiške »raznike ter študentske počitnice, so vsak torek in četrtek od 19,30 lo 21,45. Pred pomembnimi nastopi, tekmovanji ali turnejami so še intenzivne vaje v petek, soboto in nedeljo. Psihološko stimulativni kraji kot Bled, Portorož, Rogaška Slatina in Sveti Štefan so v oporo •tabilizacijskim problemom opuščeni. Ostajamo v domačem kraju.
tveda se vsaka pevka ali pevec zaveda vrednosti individualnega Hela...
KRAJ DELA: Zgradba Kazine, starega mondenega središča Lju-bljane v strogem mestnem centru.
URADNE URE: Vsak dan od 11,00 do 13,00 in pred vajami. Žele-ni podatki se lahko v tem času izvejo tudi na številki telefona: (061)
214-287.
USMERJENOST: Na podlagi tradicij, pismenega in ustnega izr-Dcila, se trudirao ohranjevati in razvijati sporočilo siovenske bborovske glasbe, še posebej pa njenih novosti (če hočete alternativ). Nič manj pomembno ni zasledovanje jugoslovanske in svetovne kborovske glasbe, s katero dokazujemo, da smo slovenski študentje Iposobni predstavljati našo pesem najmanj enakovredno ostalim bvetovnim zborovskim tokovom. Uspehi APZ »Tone Tomšič« so to Uokazali in še dokazujejo. Na kratko, kot pravi naš dirigent: »Potrebno je iti ven in se zunaj dokazati!«
I.
Sanjal sem deklice jutranjice
dehteče po rosi Še nedotaknjeni
z jezikom strupene svetlobe
pa pride zora:
zora vržena pokonci
z rafali državne brzostrelke
zora ničvrednica.
H.
Trta ti si laž in nebo in moja roka in tla, ki jih nosim s sabo so laž: vse do nekoč moje ni več to: tudi prapočelo sveta je v državni lasti.
III'
Toliko umiranja je v vrču
ki ga ob lunini uri
s prežebljano
roko stvarnika
postavim na mizo: sam in
razprostrt do ne vem kod:
kot klečeča upodoba stremljenja
v dva shirana vola ki vlečeta
moje koščene gorice
v božjo mater.
IV.
Krvavo tone
mesec za oblake
nikar mu ne posekajte nog
samo zato
kerje prerasel
svoje otroške čevlje.
Dragica Korade