____________________________ VRTEC ____________________________ Prevel Jožef Gruden: Ded Božil in hudobec. (Narodna bolgarska pravljica.) Neko popoldne je spal ded Božil v senci velike vrbe blizu starega zapu-ščenega mlina. Bilo je že proti "veeeru, ko se je vrnil domov. Po večerji je hotel nekoliko posedeti na pragu, z natlačeno pipo. Ali pipe ni bilo ne v desnem ne v levem žepu. Ni je bild ne tu ne tam. Nikjer je ni bilo, dasi je preteknil vse kote. »Eh,« je vzkliknil ded Božil, »bržkone sem jo pozabil pod vrbo.« In hitel je ponjo. Ni si mogel misliti noči brez pipice. Kako naj bi čul brez nje? Noč bi bila brez konca in kraja. — Tista noč je bila pa zelo temna. Sanio polovica meseca je svetila na nebu, pa še ta se je večkrat skrila za črne oblake. Toda za vse to se dedek Božil ni zmenil. Spotikal se je ob korenine, zamotaval se v praprot pa spet tekel in tekeL Ko je prisopihal do vrbe, se mu je zdelo, da sliši pogovor. Mislil je, da širmijo veje na vrbi. Stopivši bliže k drevesu, je zagledal pod njim hudobce, ki so se nekaj menili. »Kaj ste izvršili?« je vprašal eden izmed hudobcev, kakor je bilo videti, najstarejši. Na te besede so vstajali mlajši in pravili, kaj je kdo izvršil. Ded Božil je poslušal. Eden izmed hudobcev je zaeel pripovedovati: »Danes nisein naredil drugega nego to, da sem ukradel dedu Božilu pipo, ko je dremal pod vrbo. Jutri pojdem za njim v podobi volka na polje, ko bo oral, pa mu ukradem volička.« »Samo pazi se, da je ne stakneš! Glej, da ti ded ne vzame kape!« ga je opozarjal stari hudobec. »Kakor hitro ti jo vzame, postaneš njegov hlapec in boš moral narediti vse, kar ti bo ukazal.« »O moj Bog!« je zajecal ded Božil in se pokrižal. V tem hipu je zašustelo v vejah. Hudobci so planili kvišku in zginili. Kakor vemo, se peklenščki boje že same besede Bog. Božila je seveda obšel strah in je tudi pokazal pete. Nikamor se ni ozrl, ampak samo bežal, med potjo padal pa spet vstajal, dokler ni prisopihal domov bled ko zid. »Kaj pa ti je?« ga je vprašala ženka. Ali on se je samo križal in jecljal: »Kar bo, pa bo.« Naslednji dan je napregel Božič "volička v plug in odšel na polje. Zoral je eno brazdo, zoral drugo, a nikjer nič. Ko je pa tako oral, je pazil nepre-stano, odkod bo prišel peklenšček. Ko bi trenil, je tedaj skočil iz gnna deček s torbo na plečili. »Tamle sem našel tole pipo — pa ne, da bi bila tvoja, ded Božil?« Ded Božil pa je pazno pogledal dečka in primerjal njegov obraz z obrazom hudobca in si mislil: »O, ko bi mu mogel vzeti čepico!« Deček je menil, da ga ded ne umeje. Stopil je k njemu, dvignil pipo in spet vprašal: »Dedek Božil, našel sem tamle to pipo, ali je tvoja?« »Vidim, fantek, vidim,« je rekel ded Božil, »nemara je pa res moja. Pokaži.. .€ in iztegnil je roko po pipi, pa hipno vzel dečku čepico in jo skril v žep. Fantek je zaplakal: »Dedek Božil, daj nii nazaj kapico!« »Ej, kape ne dobiš, dokler mi ne pomagaš in me kaj novega ne naučiš!« In ni kazalo drugače. Ded Božil je ročno izpregel volička, da bi si odpočil, ter je namesto njega vpregel peklenščka. Tako je postal hudobec hlapec deda Božila. Vse polje mu je zoral in obsejal. Ko je prišlo poletje, mu je loko pokosil, žito požel in spravil pod streho. Prišla je trgatev. Božil se je napotil z vragom v vinograd, potrgala sta grozdje, ga zmečkala \ vino 28 __________________________ VRTEC __________________________ in pretočila. Potem je velel ded Božil peklenščku, naj zmečkane jagode vrže v reko. »Čemu neki v vodo?« je vprašal hudobec, »tudi iz njih se da kaj na-praviti!« »Ali res?« je vprašal starec. »Daj mi kapo, pa ti povem!« »Ne dam je, dokler ne poveš!« • In tedaj je hudobec deda Božila naučil delati iz tropin žganje. Nova pijača je dedu Božilu ugajala in je vraga pohvalil. Hudobec je bil dedove pohvale ves vesel, pa je pripomnil: »O, ko bi ti vedel, kaj še vse znam!...« »Pokaži mi torej še kaj,« je prosil ded, »dam ti nazaj kapo in te spustim!« Nato mu je hudobec odgovoril: sče hočeš. da ti še kaj pokažem, pokaži mi mojo kapico, da bom videl, ali jo imaš še.« »Pokaži ti prej, potem pa jaz,« je priteknil ded. Peklenšček je tedaj povedal: »Če zmečkaš siratko, dobiš skuto.« »Tudi to je dobro,« je pokimal ded. »No, ded Božil, zdaj mi pa pokaži kapo!« Starec je oprezno zaprl vrata, segel v žep in potegnil iz njega čepico. Hudobec je priskočil in mu z eno roko izvil svojo čepico, z drugo pa je vzel čepico dedu z glave. Svojo čepico je naglo poveznil na glavo, sedel na dim nad ognjiščein in švignil skozi dimnik. Postavil se je vrhu slemena in zavpil dol na deda: »Ha, ha, ded Božil, kakor si imel ti mene za hlapca, tuko bom zdaj jaz delal s teboj, kar me bo volja!« »Božil, zdaj je po tebi!« je vzdihnil ded. »Hej. ded Božil. ko pride dan, pridem po tvojo dušo! Tedaj ti dam kapo nazaj,« je rogatec še zaklical in zginil.