Popotnika.
Popotnika gresta skupaj in prenočita v nekej gostilni sredi vasi. Po noči ju vzbudi krik in popotnika vidita, da je v vasi ogenj. Jeden se naglo začne oblačiti, da bi šel na pomoč, a drugi ga pridržuje, rekdč: nIdiva svoj pot, tukaj je tudi brez naju dovolj ljudi. Kaj naju brigajo tujci. Toda to-variš ga ne posluša in hiti proti gorečej hiši. Pred hišo, katero je uže vso objemal plamen, stoji ženska in v obupanji kriči: ,,Otroci moji! otroci moji!" Tujec, čuvši to vpitje, vrže se ta trenotek v ogenj ter ne gleda na divji plainen, niti na padajoča bruna. nIzgubljen je! gotovo je izgubljen!" vpijejo mnogi. Toda v kratkem se prikaže popotnik z osmojenimi lastni ia gorečo obleko iz ognja v rokah držbH dvoje otrok, ki ju postavi pred ihtečo se mater. Ne-srečna žena objame najpred svoja Ijuba otročička, kakor bi še sama prav ne verjela, da sta rešena, potem se pa vrže polna bvaležnosti k nogatn neznanega popotnika.   V tetn hipu zagrmi skupaj goreča hiša.
nKdo ti je ukazal zagnati se tako brezumno v ogenj ?" vpraša popot-nika njegov tovariš.
— ,,Gospod 6gnja!" odgovori ta možato. Oče otrok je rekel v mojem srci:   nIdi!"  izpolnil sem Njegovo voljo, zato mi je pa dal zdaj lehko vest."
____________                                                     A.K.