DEL MOJEGA  BITJA
Jože  Udovič
Ne verjemi, te oči ne govorijo resnice, trudijo se, da iti rekle: Nič ne more več do mene, ne zgodnja luč, prepojena s svetlobo zvezd, ne pozna luč, prepojena s svetlobo življenja, in me obraz staire žene, pokrit s tančico noči kakor z žilami preperelega lista.
Hotel sem vzeti kamnu
ves hlad, da 'bi ga stisnil
v suitio, neoibčutljivo besedo.
O ne verjemi, oibraz,
saj čutim
tvoje nevidne rane.
Še živo, zlomljeno deibilo pod jeseniškim nebom! V sebi nosim muko tvoje počasne smrti.
Demon, uklet
v voilem drevesu,
režeč se osutemn cvetu
in luči, skriti v semenih,
in igri sončnih lis,
ne smej se človeškim očem,
ki je legla senca nanje.
Kakor da je pred mano del mojega bitja, sem se skloinil nad mrtvo ptico.
48