J. E. Bogoinil
Deset vprašanj
6. Kaj najrajši gledate?
LabJco bi na to vprašauje odgovorili kar na kratko; j-Vsake oči imajo svojega slikarja.« Ali bojimo sc, da bi nam vi rekli, da smo površni, in bi nam tako kratek odgovor zapisali v črao knjigo.
Rajši se bomo kar lepo pogovorili, kako jo z liašim gledanjem. Bog pa ne daj, da bi nam kdo očital ne-dostojno zijanje!
Zima ima že mnogo takega. kar mi zelo radi gk> damo. Miklavževi darovi, božično drevesce, lepe ja-selce: to so reči, ki jih še oclrasli radi vidijo, pa bi mi, otroci. pri njih ne obstali? Ali pa kolinc — kilo bo pred njimi zatisnil oči! Iu spet je prijetno, če snio v topli sobi, pred nami pa knjiga z lepiini slikami. Pri njej sedimo, imLimo vanjo uprte oči in se prav malo menimo, kako je zunaj mraz, kako sari in ponieta okrog voglov zimska sitnica, burja, in analo nani jc mar, kako zunaj naletava sneg. Malo zimske zaliave*1 '
snegu in ledu seveda bi tudi radi videli; še rajši kaj-p,ak, če bi nas zraveB ne zeblo.        ¦ ; '    ¦'
Ko pa potrka pomlad na. vrata, začne nase oko stikati za prvim cvetjejn. Spočetka smo z vsem za-dovoljni, naj si bo zvonček ali trobentica, podlesek ali noričica, teloh ali vijolica; ko se pa cvetje po zemlji razmnoži. smo pa že bolj izbirčni in nc pogledamo vsake obcestne cvetice. Sicer imamo pa cvetke vse leto rarli in le s težkim srcern se poslavljamo od zadnjih cvetov. georgin in aster, tam  v dnevih pozne jeseni.
In na cvetoči črešnji — kako se rado raudi naše 6k'o! In na polni jablani seveda ttidi, pa na hruški, pa na češplji, pa na breskvi. pa na marelici. Krasno je vse drevje v cvetu, še lepše je pa za naše oko, ko nain pokaže svoje dozorele sadove. Ah, ah! Zakaj i>e ;zori sadje skozi celo leto!                 ....    .
Kar nas je že malo ražsodnejšili, smo pa veseli, če vidimo valovati bujno žito v bogastvu klasja in če src-čamo travnike z gosto travo: saj vemo, da raste na polju naš ljubi kruhek in na travnikih blagor za Ijubo živi-nico. In če se živini godi dobro, tudi nam ne bo slabo.
Oh, in se toliko je, kar tako radi gledamo! Lepo novo obleko za praznike? Kako jo težko čakamo! In ptičke pod iiebom in njih življenje in delo. njih brez-skrbno skakljanje in njih skrb za mladiče": io so spet reči. ki jih vsak izmed nas rad in spet rad gleda.
In lepe kraje naše domovino bi radr videli. zato že zdaj murimo svoje učitelje z vprašanji: »Kain bomo pa letos šli?« Všeč tio nam k-pe in snažne hiše, v raestih ra-di postajanao pred krasnimi izložbami, zlasti tam, kjer proclajajo igrače in slaščicc; malo maiij pa tam, kjer je naprodaj blago za obleke. in še malo manj tam, k.jcr so uuprodaj knjige in druge take, gotovo tudi koristne reči. A mi n.jili cene zdaj še ne spoznanio.
Skoro nam ni treba omenjati, da pb jasnih večerik radi pogledamo na zvezdnato nebo^ na migljanje zvezda. na prijazno svetlobo lune. Tudi solnčne dneve vidimo radi, teinačnih, oblačnih in deževnih se ipa hitro naveličamo.                          ¦¦   ¦                                      '¦¦¦<:¦¦
In pa še nekajli Zelo zelo ra<li bi Tideli: v piibod-nasi- našo.   Radi   bi  bili   že  veliki.   da  bi   vedeli.  kaj
nas čaka na svetu dobrega ali slabega. Doma nam pravijo, da bomo vse to se prezgodaj dočakali in da bi bilo bolje, če bi sploh vsega ne doživeli, kar nas čaka.                                                                        . . i
. Kaj pa na onemle fautu tamle — tistile temni in čemerni pogledi pomenijo? Vidi, da se tovarišu dobro godi, pa bi najrajši videl, da bi se mu hudo. Skozi tiste oči gleda grda neTOŠčljivost.
In spet je najti takih oči, katerih radovedni pogledi iščejo samo nedostojnih prizorov v slikah, nečednega branja in pisanja po knjigah in pismih in... in ... nočemo več zapisati. Upamo, da vi takih oči nimate.
In prav je, če jih nimate. Zakaj grešno oko pelje; na napačno pot življenja, in tistim, ki gledajo z greš-; nim očesom, se nikdar ne bo izpolnila tista vsesplošnal človeška želja, ki jo je naš nebeški Učenik ožnačil 25 besedami: »Blagor njim, ki so čistega srca, zakaj Boga bodo gledali.«