ACROCEPHÄLUS_____________________________________________________________________XVI-72-1995 Ribojedi ptiči v Sloveniji Fish-eating birds in Slovenia Janez GREGORI 1. UVOD I------------------------------------------------------1 Vprašanjem odnosov med ribiči in ri-bojedimi ptiči posvečajo v Evropi pozornost že vrsto let. Vlogo ribojedih ptičev skušajo osvetliti z različnih zornih kotov. Pozornost je posvečena predvsem dinamiki njihovih populacij ter količini in sestavi plena (npr. Van Dobben 1952, Mikuska 1983, Utschik 1983, 1986, Im & Hafner 1984, Draulans 1987, 1988, Moerbeek et all. 1987, WORTHMANN & SPRATTE 1990, EXNEROVÄ 1991, Grüll 1991, Suter 1991a, 1991b, 1991c, 1995, Staub 1992, Boldreghini et all. 1993, Per-co 1993, Keller & Vordermeier 1994, Marquiss & Carr 1994, Zuna-Kratky 1994, Eisner 1995, Proske 1995), narejena so bila poročila, temelječa na zbranih podatkih s širših območij Evrope (EIFAC 1989, 1994). V razprave o ribojedih ptičih se vse bolj vklučujejo tudi sredstva javnega obveščanja, predvsem časopisi. Z naslovi, kot so "Puške pomagajo uničevati 'črno kugo"1 (The Times, 16.1.1995) ali "Kako ustaviti požeruha?" (Delo, 3.3.1995), se postavlja tisk na stran ribičev. Po vsej Evropi se srečujejo z vprašanji pre-dacije ribojedih ptičev na gospodarsko pomembne vrste rib in skušajo najti ustrezne rešitve, vrstijo se razna mednarodna posvetovanja strokovnjakov s tega področja, sprejete so razne konvencije in navodila. O vprašanjih ri-bojedov so govorili tudi na sestanku v okviru Kmetijskega sejma v Gornji Radgoni leta 1993 in sprejeli sklepe o odškodnini za nastale škode in sklepe glede zakonske ureditve (Rapoc 1994), med sogovornike pa žal niso povabili nobenega ornitologa. V Sloveniji se zastavljajo predvsem vprašanja o škodi, ki naj bi jo ribojedi ptiči povzročali sladkovodnemu ribištvu in športnemu ribolovu. O vprašanjih ihtiofagih vrst v Sloveniji je bilo podano poročilo Ministrstvu za okolje (Gregori1995). Pritožbe na račun ribojedih ptičev ribogoj-ci in športni ribiči utemeljujejo: (l) nekatere vrste ptičev se hranijo z velikimi ribami, zato sta gospodarski in športni ribolov slabša, (2) mnoge odlovljene ribe imajo poškodbe, povzroče- Foto: J. Gregori ne s kljuni ribojedov, zato se večata pogin in možnost obolevanja rib, (3) ribojedi pojedo veliko majhnih rib, zato je prireja v ribnikih manjša, manj ostane tudi rib za športni ribolov, (4) ribojedi ptiči povzročajo v ribnikih stresna stanja, ribe se umaknejo v kritje, slabše se hranijo in zato je prirast manjši, v določenih primerih ribe celo izstradane poginjajo, (5) zadrževanje ptičev na ribnikih pozimi je moteče za ribe, ki so tedaj neaktivne in potrebujejo mir, (6) ptiči, predvsem race, v veliki meri konzumirajo hrano, namenjeno ribam. V Sloveniji je okoli 130 vrst ptičev, od gnez-dilcev do redkih gostov, ki so glede prehrane vezani na vode. Njihova hrana je raznovrstna, pri manj kot 40 vrstah sestavljajo ribe pomemben del. 2. Vprašanja ribojedih ptičev pri nas Nekoč so ribiški priročniki (npr. Svetina, Verce 1960) redno naštevali tudi sovražnike rib, "... ki se izključno ali pretežno hranijo z ribami oziroma njih zarodom in jih zato imenujemo ribji 138 XVI-72-1995 škodljivci. Mednje štejemo razen vidre predvsem nekatere vodne ptice, zlasti čaplje, pon-dirke, race in gosi, vodomca, vodnega kosa, ribjega orla in kormorana". V starih letnikih društvenih glasil Ribič in Lovec zasledimo številne pozive proti ribojedim ptičem in sesalcem. Za uničevanje nekaterih ribojedih vrst so plačevali nagrade. Zaradi rib, ki jih pojedo ptiči, ali pa obstaja sum, da so jih pojedli, pogosto prihaja do hudega negodovanja ribogojcev. Ce pa sami zakrivijo pomor rib, navadno iz malomarnosti, gre vse hitro v pozabo (Gregori 1988). Carss (1993) ugotavlja za škotske ribogojnice, da znatne količine rib pojedo ptiči, vendar "so te izgube majhne v primerjavi z drugimi oblikami smrtnosti in izgub rib". Omenja izgube rib zaradi kraje. V naši literaturi nisem zasledil, da bi kdo navajal krajo kot pomemben dejavnik pri izgubah rib. Pri naseljevanju naravnih vodotokov z ribami je zelo pomembno poznavanje nosilne kapacitete vode (= nosilnost okolja (K), v: Tar-man 1992:152), saj je od nje odvisno tudi število rib, ki tam lahko živi. Višek se v kratkem času naravno izniči, ribiči pa bi za izgubo lahko krivili ribojede ptiče. V ribnikih je nosilna kapaciteta umetno povišana, visoko število rib na prostorsko enoto pa vzdržujejo z dodatnim krmljenjem. Zadnja leta so vprašanja ribojedih ptičev postajala vse bolj aktualna predvsem zato, ker se je število osebkov nekaterih najbolj obsoja-nih vrst (npr. velikega kormorana in sive čaplje) močno povečalo. V ribiškem tisku seje pojavljalo vse več opozoril in zahtev, da se vprašanje škod, ki jih povzročijo ribojedi ptiči, reši na ustrezen način. Prikazovanje škod je potekalo večinoma enostransko, s strani ribičev in ribogojcev. V prikazovanju je opaziti nestrokovnost, saj so se na spiskih obsojanih ribojedih vrst znašle tudi take, ki se hranijo izključno z rastlinsko hrano, npr. gosi in labodi (npr. Si-mončič 1987). Navajanje količine rib, ki naj bi jih pojedli ribojedi ptiči, je dostikrat nerealno. Vzemimo za primer ugotovitev, da je v ribogojnici Bukovje par štorkelj, ki je intenzivno hranu mladiče, v dveh do treh mesecih konzumiral 302,4 kg (!) rib (Kristofič 1986). V ribiškem tisku se pojavljajo prevodi člankov tujih avtorjev, ki s pretresljivimi (zlonamerno prikrojenimi?) podatki skušajo prikazati ribojede ptiče v čim bolj črni luči. Tako lahko beremo (Geldern 1994):"... Primer škode, ki jo ACROCEPHALUS povzročajo kormorani, ki lahko velja za mnoge ribnike, a je dokazan le tu: 32 kormoranov je v štirih tednih izlovilo poln ribnik krapov (25.000 kg)". Torej 27,9 kg; krapov na enega kormorana na dan! Tudi priredba drugega tujega članka (Pitzenbauer 1993) je dvoumna: govori o jatah kormoranov na Kolpi, ki požro skoraj vse ribe v starosti od enega do treh let in v kontekstu govori o 26.000 kormoranih, ki požro 10 do 12 ton rib na dan. Prikrojevaleč teh člankov za Ribiča ni naveden. Izračuni izpada dohodka ribogojcev so bili včasih predstavljeni javnosti zelo poenostavljeno. Simončič (1988) je v komentarju k podatku, da je proizvodnja rib padla za 14.200 kg, zapisal: "Ribojede ptice niso dejansko konzu-mirale 14.200 kg, so pa povzročile tolikšen izpad proizvodnje rib. Če caplja npr. požre na dan 0,50 kg rib, je s tem požrla 10 mladic. Te mladice pa bi do novembra zrasle do teže enega do enega in pol kilograma. To pomeni na dan 10 do 15 kg rib." Kristofič (1995b) je izgube v ribniku Gajič preračunal na vrednost glav velike živine (GV), a pri izračunu ni upošteval pričakovanih izgub (naravna smrtnost, bolezni, človeški dejavniki...), za katastrofo pa obtožil sive čaplje in kormorane. V članku ne zvemo, kaj je bilo storjenega, da do take izgube ne bi prišlo. Včasih pa prihaja do zavajanj, ki jih ni mogoče označiti drugače kot natolcevanja. Ob vesti, daje v Racah 14.7.1995, ko je bil zmanjšan pretok vode, poginilo pet ton rib (Večer, 19.7.1995), merodajni delavec komentira: "Nekaj rib je imelo tudi sveže poškodbe, zato lahko predpostavljamo, da so jih lovili kormorani. Ti naj bi bili ribe pregnali v kot in zaradi prevelike gneče rib na enem samem mestu se je količina kisika še zmanjšala. Vendar so to le ugibanja, dokazov nimamo, saj kormoranov ni nihče videl." In to v času, ko v Sloveniji lahko srečaš komaj kakšnega spolno nezrelega kormorana. Predvsem v glasilu Ribič smo lahko prebrali polemike, ki so vprašanja ihtiofagih ptičev osvetlile z različnih zornih kotov, tako ribo-gojnih kot naravovarstvenih in ekoloških (npr. Kristofič 1986,1987, 1995a, 1995b, 1995c, Vidic 1987, Štumberger 1987, Simončič 1987, 1988, Gregori 1988, Rapoc 1993, 1994, Bračko 1994, Geister 1995b). Člani ribiške organizacije so bili seznanjeni s celovitim prikazom vprašanj glavnih dveh ribojedih vrst, velikega kormorana in sive čaplje (Gregori 1993a, 1993b). 139 ACROCEPHALUS Namembnost novo nastalih akumulacij ni dorečena oziroma ni določena prioriteta. Kri-stofič (1995a) piše: "V novejšem času je bila zgrajena akumulacija Požeg, in to z davki davkoplačevalcev, za preprečevanje poplav in za namakanje polj. Akumulacijo pa je mogoče uporabiti tudi v ribogojne namene, kar tudi delamo." Vsaj z enako pravico lahko zahtevamo, da se akumulacija uporablja v naravovarstvene namene. Temu bi pritrdili tudi mnogi ozaveščeni davkoplačevalci - če seje že treba sklicevati nanje. Da bi vprašanja škod, ki jih naredijo zavarovane vrste, rešili tudi po finančni plati, je bil podan predlog, da se ustanovi poseben sklad, in navedeni so bili razni predlogi, kako dobiti sredstva zanj (Gregori 1988, Simončič 1988). Ribogojci so od zakonodajalca že nekajkrat zahtevali povračilo za škodo, ki so jo naredili ihtiofagi ptiči. Enkrat so dobili del zahtevane odškodnine (Kristofič 1995b). V istem članku avtor ugotavlja, da "škod ne povrnejo, če oškodovanec ni storil vsega, kar je bil po zakonu in na njegovi podlagi izdanih predpisov dolžan storiti, da bi preprečil škodo". Vendar pa niti v tem članku niti v številnih prispevkih istega avorja v reviji Ribič, ki obravnavajo vprašanja ihtiofagih vrst, ni nikjer zaslediti obširnejše razlage, kaj, so ribogojci naredili, da bi škodo preprečili. Ce avtor ugotavlja, daje ribnik "pravzaprav hlev za ribe", je treba hlev nekako zavarovati. Do navzkrižja prihaja, ker imajo nekateri ribogojski objekti določen naravovarstven status. rI&ko ribogojci ugotavljajo, da so bili brez njihovega soglasja in vednosti Rački ribniki in Požeg leta 1992 razglašeni za krajinski park (Kristofič 1995a). Postopek zavarovanja Račkih ribnikov in Požega je bil obravnavan v paketu z drugimi podobnimi zavarovanji, ki so predmet Odloka o razglasitvi naravnih znamenitosti na območju občine Maribor (Medobčinski uradni vestnik št. 17, Maribor, 30. november 1992). Predlog odloka je bil po predpisih javno razgrnjen in so ga obravnavali ločeno na vseh treh zborih takratne Občinske skupščine. Za celovito razumevanje predacije ihtiofagih ptičev in oceno upravičenosti očitkov na njihov račun je treba pogledati različne vidike regulacije ribjih populacij oziroma vzroke za zniževanje števila rib: - plenjenje ihtiofagih rib (v mnogih primerih kanibalizem), - plenjenje ihtiofagih sesalcev (npr. vidre) in ptičev, 140 XVI-72-1995 - bolezni, - polucija vode, - spremembe habitatov (npr. regulacije), - preseganje ekološke nosilne kapacitete ha-bitata, - človeški dejavnik (npr. zadušitve, nepravilna vlaganja rib). Pri reševanju vprašanj ribojedih vrst v Evropi so ključnega pomena zakonska določila glede varstva posameznih vrst in podvrst, osnovana na stopnji ogroženosti. Tudi pri nas so vse ribojede vrste ptičev zakonsko trajno zavarovane, njihova stopnja ogroženosti pa je različna (Gregori, Matvejev 1992). Zanimiv je podatek (Mikuska, Lakatoš 1977), daje veliki kormo-ran še leta 1977 veljal na ozemlju takratne Jugoslavije za eno najbolj ogroženih vrst ptičev jugoslovanske ornitofavne. Njegovo število se je tako zmanjšalo, da mu je grozilo izumiranje. Navadno povezujemo vprašanja ribojedih ptičev samo z nekaj vrstami rib, ki so gospodarsko pomembne ali zanimive za športni ribolov. Vendar živi v Sloveniji blizu 100 vrst sladkovodnih rib in piškurjev (Povž, Sket 1990). Jedilnik ribojedih ptičev je torej precej obsežnejši kot navadno mislimo. 3. Ribojedi ptiči v Sloveniji Seznam vrst ptičev v Sloveniji, ki imajo na jedilniku ribe, bodisi redno bodisi izjemoma, je razmeroma obsežen. Njihov status v Sloveniji je razviden iz podatkov Ornitološkega atlasa Slovenije (Geister 1995) in Zimskega ornitološkega atlasa (Sovinc 1994). V tem pregledu so izpuščene vrste, ki se pojavljajo pri nas zelo redko in so bile v Sloveniji zadnjih 50 let ugotovljene manj kot petkrat, in vrste, ki se pojavljajo pri nas v majhnem številu in pri katerih ribe predstavljajo zanemarljivi del jedilnika (npr. zelenonogi martinec TYinga nebularia in mali martinec T. hypoleucos). 3.1 Seznam pogostnejših ribojedov v Sloveniji Okrajšave pomenijo: G = gnezdilec, breeder P = preletnik, passage migrant PG = poletni gost, summer visitor Z = zimski gost, winter visitor V oklepaju so vrste, pri katerih so ribe ali ikre na jedilniku le izjemoma () - occasionally, to a small extent Populacijski podatki so povzeti po OAS (Geister 1995) in ZOAS (Sovinc 1994). XVI-72-1995 ACROCEPHALUS Populacija: gnezdeča zimska Population: breeding winter Status (par) (osebki) Družina: GÄVIIDlAE - Slapnild rdečegrli slapnik, Gavia stellate Z •V>/:;:: 1-20 polarni slapnik, • : . '' G. arctica Z - 70-250 Družina: PODICIPEDIDAE • Ponirk t mali ponirek, Tachybaptus ruficoUis G 600-1000 700-1400 čopasti ponirek, Podiceps cnstatus G 200-300 200-600 rjavovrati ponirek, Bgrisegena G 4-6 10-50 zlatouhi ponirek, Bauritus . P/Z • 0-12 črnovrati ponirek, Bmgric ollis P/Z • 50-180 Družina: PHALACROCORACIDAE-Kbrmorarii veliki kormoran, Phalacrocorax carbo P/Z - 1800-220 vranjek, Baris totelis P/Z - 0-10 pritlikavi kormoran, Bpygmaeus P/Z • 0-37 Družina; ARDEIDAE - Čaplje velika bobnarica, Bota urus stellans G 5-10 0-1 mala bobnarica, ixobrychus minutus G 20-50 - kvakač, Nycticorax nycticorax G 5-10 ¦¦¦¦t-:-' čopasta caplja, Ardeola ralloides P/PG • . mala bela caplja, Egretta garzetta P/PG/Z - 50-100 velika bela caplja, E. alba P/PG/Z • 25-70 siva caplja, Ardea cinerea G 400-500 1000-1800 rjava caplja, A purpurea P/PG • :: -,,¦:' Družina: CICONIIDAE - štorklje črna štorklja, Ciconia nigra G 10-15 0-1 (bela štorklja, C ciconia) G 190-200 2-4 Družina: THRESKIORNITHIDAE • Ibisi (jplev\ca,Plegadisfalcinellus) P - ',': :^ - (žličarka, Platalealeucorodia) P 0-1 Družina: ANATIDAE • Race (mlakarica, : J^splatyrhynchos) G 10000-20000 25000-50000 (dolgorepa raca, A acuta) P/Z - 2-15 (regeljc.A querquedula) G 10-20 0-16 (čopasta črnica, • Aythyafuligula) G 100-200 2500- (sivka, A ferina) G 10-20 2000-4500 (kostanjevka, A nyroca) G 5-15 0-5 (rjavka ,A. mania) Z '^'¦'¦: 10-35 (gaga, Somateria mollissima) Z 0-15 (zimska raca, Clangula hyemalis) Z • 0-15 (beloliska, Melanitta fusca) Z - 0-15 zvonec, Bucephala clangula Z - 1500-4000 mala žagarica, Mergus albellus Z .- 20-100 srednja žagarica, M. serrator Z ' 80-250 velika žagarica, ¦ M. merganser G 4 50-100 Družina: ACCIP1TRIDAE - kragulji orel belorepec, Haliaeetus albicilla G 1-2 5-8 Družina: PANDIONIDAE - Ribji < xli ribji orel, Pandionhaliaetus P - 0-1: Družina: RALLIDAE - Mokoži (mokož, Rallus aquaticus) G 100-200 100-200 (zelenonoga tukalica, Gailinula chloropus) G 500-1000 300-600 (črna liska, Fulica atra) G 300-500 5000-7000 Družina: GRUIDAE - Žerjavi (sivi žerjav Grus grus) P - - Družina: LARIDAE - Galebi črnoglavi galeb, Larusmelanocephalus P/Z - 2-10 mali galeb, L. minutus P/Z • 1-10 rečni galeb, L. ridibundus G 100-200 2500-10000 sivi galeb, L. canus P/Z - 300-1000 rjavi galeb, L. fuscus P/Z - 0-5 rumenonogi galeb, L. cachmnans G 10-40 800-3000 Družina: STERNIDAE - Čigre navadna čigra, Stema hirundo G 100-150 - mala čigra, S. alhilrons G 2-3 - belobrada čigra, Chlidonias hybridus P • - črna čigra, C. niger P - • beloperuta čigra, : C leucoptera P • Družina: ALCEDINIDÄE ¦ Vodomci vodomec, Alcedo atthis G 400-600 400-800 1 141 ACROCEPHALUS XVI-72-1995 Legenda / Key: G - gnezdilec / breeder P - preletnik / passage migrant Z - zimski gost / winter visitor () - priložnostno, v majhni meri / occasionally, to a small extent vrsta species hrana / food status status G P Z i! M O, 0) cd a M m ca) 0)0) o w 'NO 0)0 as II CD-5 T50) 2u Ig '3 s I" Očd .Sara co Q).S ¦ii ¦Si •öS P w 7Ü si oŠ u I CO cd So cd Q) "^cd os 3 O TO oo Podiceps cristatus + + + (+)(+) Phalacrocorax carbo + + Ardea cinerea + + + (+) Mergus merganser + + + Haliaeetus albicilla + + + Pandion haliaetus + Larus ridibundus + + + (+) + Larus cachinnans + + + + + Sterna hirundo + Alcedoatthis 4- + + (+) (+) + + + (+) + + (+) (+) + (+) (+) + + + + + + + + + + + 4-+ + (+) (+) (+) (+) + + (+) + (+) (+) + + (+) + + (+) + (+) + + + + + + + Tabela 1: Status in vrsta hrane nekaterih ribojedih ptičev v Sloveniji Table 1: Status and type of food of some fish-eating birds in Slovenia način lova / manner of hunting CD fl vrsta species telesna teža body weight cd cd ovo se US' Si m ¦§8 >-« c ao T3P, OO -88 > cd cd> 'S0 ao) ¦OQ OO o -a ß Q)^ II I količina zaužite hrane/dan quantities of consumed food per day vir source Podiceps cristatus 750-1200g Phalacrocorax carbo 2000-2500g Ardea cinerea Mergus merganser Haliaeetus albicilla Pandion haliaetus Larus cachinnans Alcedo atthis 1600-2000g 1550-1650g 3100-5500g 1200-2050g 750-1250g 40-45g + + + + + -i- +" + 150-250g 340-520g 425-700g ca. 400g 330-500g 240-520g 500-600g 200-400g 100-200g ca. 18g Cramp 1984 Marquiss & Carss 1994 Cramp 1984 Bauer cScGlutz 1987 Cramp 1984 Marquiss & Carss Cramp & Simmons 1983 Cramp & Simmons 1983 Cramp 1985 Tjomlid 1973 (vEIFAC 1989) Tabela 2: Način lova in količina zaužite hrane nekaterih ribojedih ptičev Table 2: Manner of hunting and quantities of consumed food by some fish-eating bird species 142 XVI-72-1995 ACROCEPHALUS 3.2 Vprašanja prehranjevanja ribojedih ptičev V Sloveniji sta pomembna ribojeda ptiča veliki kormoran in siva caplja, v manjši meri in bolj lokalno rudi čopasti ponirek; populacijski trendi pri vseh treh močno rastejo. Čopasti ponirek se v nasprotju z drugimi našimi ponirki hrani v glavnem z ribami. Vendar sestavljajo njegovo hrano zelo raznovrstne ribe, poleg tega pa se hrani tudi z različnimi žuželkami in raki; v želodcih so našli tudi pajke, dvoživke (žabe, paglavce), priložnostno celo pupke in belouške. Rastline obsegajo le manjši del hrane, med njimi semena vrbe in šaša, dele trsta, dristavec in alge. Z ribami se hrani vse leto, z žuželkami in ličinkami pa predvsem od pomladi do jeseni (Cramp & Simmons 1984). Tudi hrana sive čaplje je lahko zelo raznolika, v glavnem so to ribe, dvoživke, mali sesalci, žuželke in plazilci; priložnostno raki, mehkužci, deževniki, ptiči in (verjetno kot pomoč pri oblikovanju izbljuvkov) tudi rastlinske snovi. Hrana se precej razlikuje glede na habitat in letno obdobje. Iz severne Italije je bilo v 89 želodcih, zbranih v poletnih mesecih, po stopnji frekvence 68,3% žuželk in njihovih ličink, 26 % rib, 21% dvoživk, 24% plazilcev (samo belouške) in 12.5% malih sesalcev (krti in voluharice). V 72 želodcih, zbranih na krapovskih ribnikih (Oberlausitz), so prevladovale ribe, 89% je bilo krapov. V 43 želodcih iz delte Donave v Romuniji je bilo po prostornini 87% rib (predvsem ščuk, koresljev, krapov, kečig, linjevin nežic), ki so bile težke 1-125 g, večinoma 70 g (Cramp & Simmons 1984). Raziskave prehrane sive čaplje so potekale tudi v koloniji blizu ribnikov Irebonj na Češkem, v gnezditvenem obdobju od 1987 do 1990 (Exnerovä et all. 1991). V hrani odraslih je bil presenetljivo visok odstotek malih sesalcev, predvsem voluharic. V letih 1987-1988 je količina malih sesalcev več kot dvakrat presegala količino rib, leta 1990 pa je bil njihov delež še celo večji. V 95 izbljuvkih so leta 1983 ugotovili 200 sesalcev, 28 žuželk in samo 10 rib. Ptiči so bili le redko najdeni v hrani sive čaplje, značilna pa je tudi majhna količina dvoživk in plazilcev. Pogost plen so bile žuželke, zlasti vodne vrste. Nasprotno pa so mladiče v gnezdih hranile večinoma z ribami, dolge predvsem 15-20 cm in težke 50-100 g. Škoda, ki jo sive čaplje povzročajo ribogoj-cem, je lahko zelo visoka za kratko obdobje z ugodnimi razmerami za hranjenje, npr. ob nizki vodi v ribnikih in rekah, v času izlova itd., če niso uporabljena sredstva za odganjanje (Utsc-hick 1984b). Pogosto vidimo pri nas sive čaplje, ko iščejo hrano na poljih in tedaj prav gotovo lovijo različne voluharice. Če vode nenadoma zamrznejo, se hranijo skoraj izključno z malimi sesalci. Skoraj izključno z ribami se hrani veliki kormoran Phalacrocorax carbo. Pri nas verjetno prevladuje i? c. sinensis, ki je v Evropi deležen višje stopnje varstva kot nominalna podvrsta. V 34 raziskavah po vsej Evropi so ugotovili vsaj 77 vrst rib, ki sestavljajo njegovo hrano (Mar-quiss & Carss 1994). Vendar se redno hranijo le z okoli tretjino teh rib, navadno povezano z naravo habitata. Veliki kormoran je oportunist in lovi ribe, ki jih je največ, pa naj bodo to postrvi v rekah ali krapi v ribogojnicah. Glavni plen je vedno lokalna dominantna vrsta rib. Izjemoma so ugotavljali tudi druge vrste hrane. Suter (1991 a) ocenjuje, da so veliki kormo-rani odgovorni za izgubo 20 % do >50 % produkcije v intenzivnih ribogojnicah. Rdečeoke Rutilus mtilus so v mnogih evropskih vodah pomembna hrana kormoranov, v Švici pride nanje 70% (Suter 1991 a). Pomembna je ugotovitev, da je bilo na Nizozemskem 29,4% konzu-miranih odraslih rdečeok okuženih z larvami trakulje Ligula intestinalis, medtem ko je v populacijah tamkajšnjih voda okuženih 6,5%. Vprašanje je, ali je kormoran lahko vmesni gostitelj in vektor pri razširjanju parazita (Van Dob-ben 1952). Dokazano je, da lahko kormoran zaključi življenjski ciklus nekaterih parazitov (Di-plostomum sp., Posthodiplostomum cuticula), ki napadajo ribe (EIFAC 1994). Predacija kormoranov je lahko v korist ribičev. Če kormorani lovijo manj pomembno rde-čeokoRutilus rutilus, zmanjšajo njen tekmovalni pritisk na gospodarsko pomembnejše ribe (Suter 1991b). O vplivu kormoranov na interese ribičev in ribogojcev se danes veliko razpravlja. Ugotovitve se razlikujejo glede na kraj, kjer so opravljene raziskave, na letni čas, pa tudi glede na osebno mnenje raziskovalca. Naša najštevilnejša raca, tako ob gnezditvi kot na prezimovanju, je mlakarica Anas plat-yrhynchos. Ribogojci imajo marsikaj povedati tudi na njen račun, vendar se le izjemoma hrani z majhnimi ribami in ikrami, zato ni pomembna kot ribojeda vrsta. Ribogojci ugotavljajo, da mlakarice pojedo nekaj hrane, ki je namenjena ribam v ribnikih. Tb se dogaja predvsem 1 43 nonworirriAiiU i> XVI-72-1995 na ribnikih, kjer redno hranijo ribe. Na ribnikih v Pernici I in Pernici II beležijo, da divje race pojedo približno 10 % hrane, ki je namenjena ribam (Kristofič 1986). Podobno so tudi pri Agrokombinatu Maribor ocenjevali, da divje race in liske konzumirajo okoli 10-15 % skupne količine zrnate hrane, ki je namenjena ribam (Kristofič 1987). Race potapljavke (čopasta črnica in sivka) so lahko nevarne majhnim ribam v zimskih ribnikih. Ker tedaj ribe plavajo počasi, jih race lahko resno ogrožajo. V zimskih ribnikih lovijo enoletne krape, toda če so preveliki, da bi jih pogoltnile, ranijo do 80 % teh rib, tako da kasneje poginejo (EIFAC 1989: 8). Rečni galebi Laws ridibundus so oportu-nisti, kar se prehrane tiče; živalsko hrano, predvsem žuželke in deževnike, dopolnjujejo z rastlinsko in z raznimi gospodinjskimi in industrijskimi odpadki. Hrano odvzemajo tudi drugim živalim in se zadovoljijo z mrhovino. Način hranjenja in vrsta hrane se precej razlikujeta glede na lokaliteto, letni čas, razpoložljivo hrano, odvisno tudi od posameznega osebka, lahko pa se hitro prilagodijo spremenjenim razmeram (Cramp et all. 1985). Rumenonogi galeb L. cachinnans je prav tako oportunist: je predator, mrhovinar in prehranjevalni pirat, ki zaužije skoraj vse, kar je primerne velikosti. Opazovali so ga, kako je z višine 4.5-7.5 m spuščal polže, rakovice in morske zvezde, da bi se zdrobil njihov trdni oklep. Zasleduje ladje in pobira odpadke, za orači pobira deževnike in žuželke. Po hrano leta tudi do 50 km od gnezdišč (Cramp 1985). Ugotovljena je pestrost hrane rumenono-gega galeba, z izrazitim spreminjanjem glede na letni čas in lokacijo; kaže se v vrsti habitata, sposobnosti prilagajanja nastalim spremembam in specializaciji posameznih osebkov. Pogosto je nemogoče ločevati, ali je bil ulovljen živ plen ali le mrhovina. Hrana je zelo raznovrstna, od deževnikov, rakov, žuželk in mehkužcev do rib, dvoživk, plazilcev, ptičev in sesalcev Zaužije tudi rastline, predvsem semena (vštevši žita, sadeže itd.) in razne druge rastlinske snovi. Zelo pomemben vir prehrane so smetišča. Določen vpliv na populacije rib imajo tudi galebi, predvsem rečni in rumenonogi. Bolj kot predatorstvu je treba pri galebih posvečati pozornost njihovi vlogi kot prenašalcev oziroma Foto: J. Gregori 144 XVI-72-1995 vmesnih gostiteljev različnih parazitov, ki so lahko potencialni povzročitelji tudi ekonomskih problemov. Škornik (1992) ugotavlja, da so galebi zaradi načina prehranjevanja rizična skupina pri prenašanju patogenih mikrobov. Omeniti je treba, da veliki kormoran in siva caplja poleg konzumiranja rib povzročata tudi poškodbe na njih, predvsem velikih, ki jih ne moreta požreti. Pri ugotavljanju vpliva ptičev na populacije rib je pomembno, koliko hrane osebek določene vrste konzumira dnevno. Količina je odvisna od telesne teže osebka. Pri načrtovanju ukrepov za zmanjšanje vpliva predacije je pomembno tudi poznavanje načina lova posamezne vrste ptiča. Pri ugotavljanju količine konzumiranih rib v določenem predelu je pomembno poznati število dnevnih obrokov pri posameznih vrstah. 4. Ukrepi za zmanjševanje vpliva ribojedih ptičev Pri preprečevanju oz. zmanjševanju učinkov predacije je osnovna ugotovitev, kateri vrsti ali skupini ptičev je ukrep namenjen, saj je strategija lova pri ptičih različna. Nekatere vrste lovijo z brega, druge pa na odprti vodi. V preteklosti je bilo tudi pri nas streljanje ptičev, ki so prileteli na ribnike, splošno uporabljan ukrep, ponekod pa so ptičem tudi nastavljali pasti ali jih celo zastrupljali. Danes so vsi ptiči, ki prihajajo na ribnike, zakonsko zavarovani. To je močno zmanjšalo njihovo uničevanje, v celoti pa ga ni preprečilo; med žrtvami je še vedno prenekatera caplja ali vodomec. Razlogi za pozive, da bi streljanje kot metodo regulacije ribojedih ptičev vpeljali ponovno tudi pri nas, so očitni: je trenuten in na videz uspešen odgovorna določen problem, daje občutek zadovoljstva, daje nekaj rešeno. Vendar pa številne študije kažejo, daje streljanje dvomljivo ali celo popolnoma neučinkovito ali pa kaže samo trenutni učinek. Ustreljeni osebek hitro nadomesti nov. Na Zgornjem Avstrijskem je dovoljen odstrel velikih kormoranov na lipanskih vodah. Dovoljenje pa zlorabljajo in kormorane streljajo tudi na rekah in prenočevališčih, kjer lov ni dovoljen (Eisner 1995). Pozabiti ne smemo na nevarnost zastrupljanja, ki jo prinašajo svinčene šibre v vodi (Gre- GORI1991). Razne oblike odvračanja oz, plazenja, tako vizualne kot zvočne, včasih v kombinaciji, so imele različen učinek. Zvočni odganjala so ACROCEPHALUS glasni zvoki (streli puške, brenčanja, samodejni plinski topovi), na trak posnet človeški govor, kriki živali v stiski, opozorilni klici, ultrazvok itd. Ugotovitve so, da imajo pri zmanjševanju števila ptičev na ribnikih le omejen učinek, po nekaj dneh se živali navadijo nanje, po mnenju drugih avtorjev pa so skoraj brez pomena. Bolj učinkovite so zvočne naprave, ki oddajajo zvoke v nerednih presledkih in pri katerih se položaj ali smer zvoka lahko občasno spreminja (EIFAC 1989). Pri nas so poskusili s plinskimi topiči, a so se ptiči hitro navadili nanje, motilo pa je bližnje stanovalce (Kristofič 1986). Odvračanje ptičev je možno z vizualnimi od-vračevalci, kot so trakovi iz blaga in folije, zastave, baloni, utripajoče luči, modeli avionov, modeli ujed, ptičja strašila itd. Rezultati so bili prav tako različni, odvisni od vrste, letnega časa in lokalitete. Ugotavljajo, da so sive čaplje nezaupljive do rdeče barve. Med fizičnirni ovirami so najbolj učinkovite mreže: dovolj goste odvračajo vse ribojede ptiče, in tako se zmanjša tudi možnost prenašanja ribjih bolezni. Za ribnike z veliko površino (krapovski ribniki) je zamreženje tehnično zelo zahtevno ali celo neizvedljivo. Na velikih ribnikih preizkušajo delne zamrežitve. Z mrežami zavarujejo samo določene predele ribnika, kjer se ribe hranijo in počivajo (Proske 1995). Običajno poskušajo na velikih ribnikih pre-dacijo ribojedih ptičev omejiti z žicami, napetimi prek ribnikov. Poznani so različni vzorci napeljave žic: vzporedni, mrežasti, nepravilni ali radialni. Razdalja med žicami je odvisna od vrste ri-bojedega ptiča. Previsoko napeljane žice so nevarne za ptiče, ki so aktivni ponoči (na selitvi, sove). Žice nad ribnikom so v marsičem pomanjkljive. Brez pomena so za majhne ptiče, kot je npr. vodomec, druge pa odvračajo le delno. Im & Hafner (1984) ugotavljata, da je sistem žic učinkovit pri odvračanju le, če so v bližini nezavarovane vode z zadostnimi količinami rib. Preprečevanje plenjenja čapelj se je izkazalo za učinkovito, če je bila ob bregu napeljana enojna ali dvojna žica v višini 25-35 cm, v kombinaciji z žico na plovcih ob robu vode. Plenjenje rib je močno odvisna od ureditve ri- bogojnih obratov. Globoki ribniki s strmimi bregovi (omarasta oblika ribnika) onemogočijo lov capljam. Bregove je treba očistiti vegetacije, ki bi ptičem lahko rabila za kritje, in vseh mož- 145 AOitinjtiFHALU S nosti, ki bi jim lahko rabile za prežo. Priporočljivo je, da so navpični bregovi dvignjeni vsaj 35 cm nad vodo, kajti s tem se prepreči plenjenje mnogim vrstam ptičev. Pomembna je tudi globina vode, da prepreči dostop tudi capljam. Ponekod poskušajo z alternativnimi metodami, s t.i. puferskimi populacijami rib, da pomešajo manjše ribe med večje in vrednejše. Predacija se lahko znatno zmanjša z manjšo naseljenostjo voda, kar pa zmanjšuje pričakovani ekonomski učinek. Razmišljati je treba o določitvi vodnih površin, namenjenih ptičem, lahko tudi ob vzporednem ekstenzivnem ribogojstvu oziroma nadomestnih vodnih površinah tam, kjer so urejeni ribogojni objekti. Tudi to je alternativna metoda za zmanjševanje plenjenja, posebno če so objekti naseljeni, ne le z ribami, marveč tudi z žabami in krastačami. Pomen nadomestnih ha-bitatov je treba naglasiti tudi z naravovarstvene plati. Pozornost je treba posvetiti izbiri mest za ribogojnice, da bi se tako zmanjšal vpliv ptičev. Ribogojnice naj ne bi bile na mestih, kjer potekajo glavne selitvene poti oz. redni preleti ribojedih ptičev. Prav tako naj bi bile zunaj letalnega dosega velikih gnezditvenih ali preno-čevalmh kolonij ribojedih ptičev (EIFAC 1989: 58). Ukrepi proti posameznim vrstam naj bodo narejeni takrat, ko so te na ribnikih. Kormorani se ob štajerskih ribnikih zadržujejo od septembra do takrat, ko voda zamrzne, zato bi bili ukrepi proti njim primerni samo v tem obdobju. Nekateri ribogojni obrati so zakonsko zavarovani in uvrščeni v določene naravovarstvene kategorije. Pri načrtovanju mogočih ukrepov proti ribojedim ptičem je treba sodelovati z naravovarstveno službo, da se tako izognemo morebitnim sporom. Z zamreženjem, npr., se tak ribnik povsem loči od okolja in močno zmanjša njegova biološka vrednost. Prav tako se je treba pogovoriti z okoliškimi prebivalci, ki bi utegnili kasneje negodovati, če bi npr. odvračali ptiče z zvočnimi napravami. Še za vzpodbudo: neki ribogojec v Ameriki je obrnil probleme s ptiči v svojo korist tako, da je na svoje posestvo privabil goste s ponudbo, da si ogledajo, kako par redkih ribjih orlov lovi postrvi v njegovem ribniku (EIFAC 1989). 5. RAZPRAVA IN ZAKLJUČKI (1) Tudi v Sloveniji so vse pogostejše pola-rizirane razprave med ribiškim in ornitološkim XVI-72-1995 oz. naravovarstvenim lobijem o vplivih, ki naj bi ga imeli ptiči na ribje populacije. Govori se o "škodah, ki prizadevajo ribištvo". Kaj je škoda, tudi v zakonu ni jasno definirano. Vplivi ih-tiofagih ptičev na ribe so različni in med seboj povezani: 1) ekonomski (povzročajo izgubo dohodka), 2) ekološki (vplivi na habitat, vrste ali ekotipe) in 3) vedenjski (vplivi na vedenje rib in zato na obseg odlova - in končno tudi na vedenje ribičev). (2) V Sloveniji je okoli 130 vrst ptičev, ki so vezani na vodne habitate. Med njimi je okoli 40 vrst, ki se hranijo z ribami, bodisi izključno z njimi bodisi le priložnostno. Večji vpliv na populacije rib imata veliki kormomnPhalacroco-rax carbo in siva caplja Ardea cinerea, lokalno je povečan vpliv čopastega ponirka Podi-ceps cristatus. Kormorani in čaplje ribe kon-zumirajo, veliko pa jih poškodujejo, tako da kasneje poginejo ali se jim zmanjša komercialna vrednost. Populacije vseh treh naši glavnih ih-tiofagih vrst rastejo. (3) Kot izrazitega ihtiofaga lahko štejemo samo velikega kormorana, ki pri nas (še) ne gnezdi, ampak je na prezimovanju. Pa vendar tudi zanj tuje ugotovitve kažejo, da je spekter njegove hrane zelo širok. Je prehranjevalni opor-tunist, lovi hrano, ki je je največ in jo je najlaže ujeti. Ugotovitve kažejo, da veliki kormorani pri določenih vrstah lovijo osebke, ki so najbolj počasni, ti pa so v veliki meri okuženi z zajedalci, nevarnimi tudi za človeka. S predacijo gospodarsko nezanimivih rib se ustvarja prostor za druge, pomembnejše vrste. (4) Vsi ribojedi ptiči v Sloveniji so deležni celoletnega zakonskega varstva, stopnja njihove ogroženosti pa je različna. Med prizadete vrste sodita 2 vrsti (črna štorklja, vodomec), med ranljive 5 vrst (siva caplja, mala bobnari-ca, bela štorklja, čopasta črnica, mokož) in redke 7 vrst (kvakač, sivka, velika žagarica, orel belorepec, rumenonogi galeb, navadna in mala čigra); premalo poznana vrsta je velika bob-narica. (5) Ribogojci in ribiči se vse pogosteje pritožujejo ali zahtevajo izplačilo odškodnin za izpad dohodka ali ulova zaradi ribojedih ptičev. Zahtevki so včasih argumentirani nestrokovno, pritožbe gredo tudi na račun vrst, ki imajo na populacije rib le minimalen vpliv (npr. race, črne liske) ali pa neposrednega vpliva sploh nimajo (npr. labodi in gosi). V zahtevkih pogosto ni upoštevana smrtnost rib, ki ni posledica pre-dacije ptičev (naravna smrtnost, bolezni, ihtio-fage ribe, človeški dejavniki itd.). Nikjer ni na- 146 XVI-72-1995 vedeno, koliko rib (predvsem v ribnikih) po-kradejo, saj količina mogoče sploh ni zanemarljiva. (6) Navajanje prehranjevalnih navad je pogosto poenostavljeno. Mnoge vrste, ki jih obtožujejo škod, povzročenih med ribami, se hranijo s široko paleto živalske in tudi rastlinske hrane. Včasih pa so deležne obtožb vrste, ki se hranijo z rastlinsko hrano (npr. gosi, labodi). (7) Prehrana pri nekaterih vrstah se glede na starost (mladiči - odrasli) in letni čas lahko bistveno spreminja. Tako pri sivi čaplji ponekod ugotavljajo, da ribe, ki so zelo različnih vrst, sestavljajo pomemben del prehrane le v določenih letnih obdobjih, velik del hrane pa ni ribjega izvora. Poudariti je treba, da so pomemben del prehrane sivih čapelj voluharice, predvsem jeseni in pozimi. (8) Vplivu ribojedih ptičev je pri nas posve-čana več ali manj enostranska pozornost, to je s strani ribičev in ribogojcev. O ekološkem, biološkem ali celo estetskem pomenu ptičev, ki se hranijo (tudi) z ribami, je bilo (pre)malo govora, omejeno je bilo predvsem na sredstva javnega obveščanja. Tudi tu pa so se pogosto kazale tendence antropocentričnega gledanja in diskvalifikacije naravovarstvenih prizadevanj, kar v veliki meri kaže tudi na nepoznavanje problematike (beri nekompetentnost) s strani novinarjev. Težo bi morali imeti samo utemeljeni argumenti. Ribojedi ptiči ne morejo biti samodejno prikazovani kot nacionalni problem že zato, ker obstajajo. (9) Pri nas ni kompleksnega poznavanja vloge ribojedih ptičev, njihove biologije in ekologije, skromni (ali neobjavljeni) so podatki o kvantitativnem stanju ribjih populacij oz. naseljenosti rib. Zaradi pomanjkanja (ali popolne odsotnosti) lastnih raziskav o vplivu ihtiofagih ptičev in njihovi vlogi se zatekamo k podatkom iz literature. Pomanjkljive so informacije (lastnih nimamo) o tem, ali ribojedi ptiči na odprtih vodah sploh imajo ekonomski vpliv. Hranijo se namreč z majhnimi ribami, ribe pa imajo daleč več mladičev, kot jih kdaj odraste. Možnosti, da bi ribogojne objekte izrabili tudi za eksperimentalno raziskovalno delo, so pri nas neizkoriščene. (10) Kalkulacije količine rib, ki jih pri nas pojedo ribojedi ptiči, so v veliki večini pomanjkljive. Brez pomena so, če ni podatkov o tem, kakšen del celotne naseljenosti jezera ali vodotoka pomeni pojedena količina. Treba je vedeti, ali se mora tak odlov nadomestiti z novimi vlaganji, ali se lahko nadomesti z naravnim pri- ACROCEPHALUS rastom. Potreben je podatek, kakšen del ujetih rib dejansko sestavljajo vrste in velikostni razred, ki so pomembni za ribogojce in ribiče. (11) Med pomembnimi podatki, ki so tudi v strokovni literaturi skromni, je ugotavljanje števila dnevnih obrokov hrane določene vrste. Količina hrane, ki jo osebki pojedo na dan, je poznana (Tabela 2). Edino za velikega kormorana, od vrst, ki so pri nas, ugotavljajo, da ima vsak dan verjetno en obrok. Pri odškodninskih zahtevkih je možno upoštevati celodnevno količino hrane samo v primeru, če je bil neki osebek tudi v resnici na opazovanem mestu ves dan. V nasprotnem primeru mu lahko pripišemo le del obroka. (12) Vpliv ihtiofagih vrst ptičev je pogosto precenjen s strani ribogojcev in ribičev, če ni ločenih podatkov o predaciji in drugih vzrokih smrtnosti. Ocene so narejene po eni strani na osnovi števila vloženih in odlovljenih rib in ugotovitve njihovega prirasta. Večinoma niso upoštevani tudi drugi vidiki, npr. naravna smrtnost, ihtiofage ribe, izgube zaradi bolezni, izgube zaradi malomarnosti (človeški dejavnik) in podatki o nosilni kapaciteti voda oziroma kapaciteti ribogojnega obrata. (13) Pritisku ribojedih ptičev bi morale prisluhniti ribiške organizacije in razmisliti o politiki naseljevanja vodotokov. Dokler je pritisk ri-bojedov tako močan, ni smiselno dopolnjevati obstoječe ribje naseljenosti v prostih vodah z eno- in dveletnimi mladicami (je tudi predrago). Ptiče take naselitve takoj privlačijo. Če je že treba neko vodo naseljevati, bi bilo bolj smiselno, vsaj prehodno, če bi jo naseljevali z lovnimi ribami. (14) Ptiče je treba obravnavati kot člene mo-kriščnih habitatov. Zato je treba v primerih, ko so določene vodne površine, kjer so se hranili ribojedi ptiči, uredili za ribogojstvo, nujno poskrbeti za nadomestne površine (nadomestne habitate). Ta zahteva bi morala biti urejana tudi zakonsko. (15) Zmanjševanje vpliva ribojedih ptičev je možno z raznimi odvračalnimi napravami, za katere se je izkazalo, da so najbolj učinkovite, če kombinirano uporabljamo več metod. Metoda naj bo prilagojena načinu lova posamezne vrste ali skupine ihtiofagih ptičev. Streljanje se je izkazalo za slabo ali povsem neučinkovito, ker ubite osebke takoj nadomestijo drugi. Po tujih izkušnjah pri delnem dovoljenju za odstrel prihaja do zlorab. (16) Za postrvje ribogojnice je najbolj učinkovita metoda pokrivanje z mrežami, kar je tu- 147 AOKUUfcf HALL) S di z ekonomskega stališča še sprejemljivo. Kra-povske ribnike je treba bodisi zavarovati z žicami, z mrežami ob robu, ali pa z mrežami pokriti mesta, kjer se ribe hranijo in počivajo. Ukrepi proti posameznim vrstam naj bodo narejeni takrat, ko SO ptiči ribam dejansko nevarni. Žice za preprečevanje predacije velikega kormora-na naj bodo nameščene takrat, ko so kormora-ni, kot negnezdilci, dejansko nevarni. Učinkovita je tudi pravilna graditev oz. oblikovanje ribnikov, tako da se ribojedim ptičem prepreči možnost lova z brega. (17) Zmanjšanje vpliva ribojedov je možno doseči tudi z ustrezno politiko naseljevanja ri-bogojnih voda. Naseljevanje naj bo tako, da je gostota majhna. Ker so ob naseljevanju in takoj po njem ribe najbolj ranljive, je treba naseljevati večkrat po malo rib, da se izognemo začetnemu pomoru, končna gostota pa bo razmeroma visoka. Ob visoki stopnji predacije ih-tiofagov je umestno povsem prekiniti naseljevanje rek. (18) Možna rešitev je organiziranje čuvajske službe na najbolj izpostavljenih mestih. Tudi ekonomsko zanimiva je prodaja ribolovnih kart na ribnikih in načrtovana razporeditev ribičev, ki bi s svojo navzočnostjo odganjali ri-bojede ptiče. Mogoče bi bilo dobro, če bi tudi pri nas pri izlovih iz ribnikov poskušali zmanjšati predaci-jo čapelj z rdečimi zastavami, trakovi ali ptičjimi strašili na najbolj izpostavljenih mestih. (19) Razmišljati je treba o določitvi vodnih površin, namenjenih ptičem, lahko tudi ob vzporednem ekstenzivnem ribogojstvu oziroma o nadomestnih vodnih površinah tam, kjer so urejeni ribogojni objekti. TUdi to je alternativna metoda za zmanjševanje predacije, posebno če so naseljeni, razen z ribami, tudi z žabami in krastačami. Pomen nadomestnih ha-bitatov je treba naglasih tudi z naravovarstvene plati. (20) Razprave o vlogi ihtiofagih ptičev naj bodo interdisciplinarne, poleg ribogojcev in športnih ribičev naj se jih udeležijo tudi ornitologi, naravovarstvene službe, kmetijci in para-zitologi. (21) Praznjenje ribnikov v času razmnoževanja, predvsem ptičev in dvoživk, je treba zakonsko prepovedati. (22) Nekateri obstoječi ribogojni objekti imajo z zakonom določen naravovarstveni status. Kakršni koli ukrepi na njih morajo biti opravljeni v soglasju z naravovarstveno službo. XVI-72-1995 LITERATURA Bauer K.M., U. N. Glutz von Blotzheim, 1987: Handbuch der Vögel Mitteleuropas. Band 1, Gaviifor-mes-Phoenicopteriformes, Aula-Verlag. Boldreghini, P, R. Tinarelli, M. Rizzoli, 1991: Di-stribuzione spazio-temporale di uccelli ittiofagi in un'area della pianura Padana ed implicazioni gestio-nali. Atti del il convegno nazionale dei biologia della selvaggina, Bologna 7-9 marzo 1991, Supplemento alle Richerche di Biologia della Selvaggina, Volume XLX (Numero Unico.) Bračko, F, 1994: Odprto pismo slovenskim ribo-gojcem. Ribič, 53 (4): 79-81. Carss, D.N., 1993: Grey Heron, Ardea cinerea L., predation at cage fish farms in Argyll, western Scotland. Aquaculture and Fisheris Management, 24: 29-45. Cramp, S (ed.), 1985: The Birds of the Western Palearctic. Vol.IV pp. 960, Oxford University Press. Cramp, S.. K. E. L. Simmons (eds.), 1983: The Birds of the Western Falearctic, Vol. II., pp. 695, Oxford University Press. Cramp, S., K. E. L. Simmons (eds.), 1984: The Birds of the Western Falearctic, Vol. I., pp. 722, Oxford University Press. Draulans, D., 1987: The Effectiveness of Attempts to Reduce Predation by Fish-Eating Birds: A Review. Biol. Conserv., 41: 219-232. Draulans, D., 1988: Effects of Fish-eating Birds on Freshwater Fish Stocks: An Evaluation. Biol. Conserv., 44: 251-263. EIFAC (European Inland Fisheries Advisory Commission), 1989: Report of the EIFAC working party on prevention and control of bird predation in aquaculture and fisheries operations. EIFAC technical paper 51, Fbod and agriculture organization of the United Nations, Rome 1998, pp. 1-79. EIFAC (European Inland Fisheries Advisory Commission), 1994: Effects of Cormorant predation on fish populations of inland waters. EIFAC/XVIII/94/ Inf.8 Rev. May 1994: 1-43. Eisner, J., 1995: Kormoran (Phalacrocorax car-bo) - Vergrämung in Oberösterreich. Vogelkdl. Nachr. OÖ., Naturschutz aktuell, 3(2): 59- 73. ExnerovA, A., D. Bohač, 1991: Diet of Grey Heron, Ärdea cinerea, in breeding season (češčina, angleški povzetek). Sylvia, 28: 77-88. Geister, L, 1995 a: Ornitološki atlas Slovenije. DZS. Geister, I., 1995 b: Kot deček sem pod Savskim mostom ujel ribo: ni mi je vzel kormoran, vzel mi jo je ribič! Delo, 9. marec. Geldern, W von, 1994: Popolna zaščita - popolna škoda. Ribič, 52 (6): 143-148. Gregori, J., 1988: Ribogojci in škoda, ki jo povzročajo ptiči. Ribič, 47 (3): 35-36. Gregori, J., 1991: Zastrupitve perjadi s svincem - vprašanje, ki zahteva takojšen odgovor. Lovec, 74 148 XVI-72-1995 ACROCEPHALUS (5): 144-145. Gregori, J., 1993 a: Predstavljamo vam: Siva caplja Ärdea cinerea. Ribič, 52: 98-101. Gregori, J., 1993 b: Predstavljamo vam: Veliki kor-moran Phalacrocorax carbo. Ribič, 52: 258-263. Gregori , J., 1995: Ribojedi ptiči v Sloveniji in vprašanja njihovega vpliva na ribje populacije. RS Ministrstvo za okolje, Uprava RS za varstvo narave. Gregori, J., S. D. Matvejev, 1992: Rdeči seznam ogroženih ptičev v Sloveniji. Varstvo narave, 17: 29-39. Grüll, A., 1991: Fischfressende Vögel in der österreichischen Fauna. Vogelschutz in Österreich, Nr. 6: 3-10. Im B.H. & H. Hafner, 1984: Impact des oiseaux piscivores et plus particulierement du Grand Cor-moran (Phalacrocorax carbo sinensis) sur les exploitations piscicoles en Camargue, France. Commu-naute Economique Europeenne par la Station Biolo-gique de la Tour du Valat, 1-84. Keller, Th., Th. Vordermeier, 1994: ZumEinflux des Kormorans auf die Fischbestände der Binnengewässer. Österreichs Fischerei, 47 (Heft 1): 30-32. Kristofič, T, 1986: Kako zavarovati ribe pred zaščitenimi vodnimi pticami. Ribič, 45: 194-198. Kristofič, T., 1987: Kako zavarovati ribe pred zaščitenimi vodnimi pticami: Ribič, 46: 41. Kristofič, T., 1995 a: Zaradi kormoranov prazni ribniki?. Ribič, 54 (5): 98-100. Kristofič, T., 1995 b: Izginilo je 30 glav velike živine. Ribič, 54 (6): 130-131. Kristofič, T., 1995 c: Vpliv kormoranov na populacijo rib. Ribič, 54 (5): 101. Marouiss, M., D. N. Carss, 1994: Fish-Eating Birds, Assessing Their Impact on Freshwater Fisheries. National Rivers Authority, River House. Mikuska, J., 1983: Prilog poznavanju ishrane vran-cavelikog, Phalacrocorax carbo (L., 1758) u spe-cialnom zoološkom rezervatu Kopačevski rit. Larus, 33-35: 31-36. Mikuska, J., J. Lakatoš, 1977: Podaci o rasprostra-njenju i ekologiji vranca velikog, Phalacrocorax carbo (L. 1758), u Jugoslaviji. Larus, 29-30: 141-151. MOERBEEK, D. ]., W H. VAN DOBBEN, E. R. OSIECK, G. C. Boere, C. M. Bungenberg de Jong, 1987: Cor-morant Damage Prevention at a Fish Farm in the Netherlands. Biol. Conserv, 39: 23-38. Perco, E, 1993: Zone umide e avifauna ittiofaga. Laguna, N. 14/15. Pitzenbauer, E., 1993: Kormoran. Ribič, 52 (11): 315. Povž, M., B. Sket, 1990: Naše sladkovodne ribe. Založba Mladinska knjiga. Proske, CH., 1995: Kormoranschäden in Teichwirtschaften. 9. SVK - Fischereitagung Bad Godes-berg, Januar 1995. Rapoc, D., 1993: Zavarovane ri-bojede ptice v Sloveniji. Ribič, 52 (11): 292-295. Rapoc, D., 1994: Komu gre za sprenevedanje, poenostavljanje... zavajanje in negativen odnos do narave?! Ribič, 53(5): 110-112. Simončič, T., 1987: Savski in drugi onesnaževal- ci ter škodljivci. Ribič, 46: 304-307. Simončič, T., 1988: Težave z ribojedimi pticami, ki so zaščitene. Ribič, 47: 37-38. Sovinc, A., 1994: Zimski omitološki atlas Slovenije. Tehniška založba Slovenije, pp. 452. Staub, E., 1992: Kormoran/Fisch-Problematik: Unterschiedliche Darstellung. Schweiz. Fischereiwissenschaft, 9 (4). Suter, W, 1991 a: Beeinträchtigen fischfressende Vogelarten unsere Süßwasserfisch-Bestände? Vogelschutz in Österreich, Nr.6: 11-15. Suter, W, 1991 b: Der Einflußfischfressender Vogelarten auf Süßwasserfisch-Bestände - eine Übersicht. J. Orn., 132:29-45. Suter, W, 1991 c: Food and feeding of Cormorants Phalacrocorax carbo wintering in Switzerland. In: Eerden, M. R. van & M. Zijlstra (eds.). Proc.works-hop 1989 on Cormorants Phalacrocorax carbo. Rijkswaterstaad Directorate Flevoland, Lelystad, pp. 156-165. Suter, W, 1991 d: Der Einflußfischfressender Vogelarten auf Süßwasserfisch-Bestände - eine Übersicht. J. Orn., 132:29-45. Suter, W, 1995: The effect of predation by wintering cormorants Phalacrocorax carbo on grayling Thymallus thymallus and trout (Sal-monidae) populations: two case studies from Swiss rivers. Journal of Applied Ecology, 32: 29-46. Svetina, M., F Verce, 1960: Ribe in ribolov v slovenskih vodah. Ribiška zveza Slovenije. Škornik, L, 1992: Prispevek k poznavanju ekologije rumenonogega galeba Larus cachinnans Pali, (Aves. Laridae). Annales, 2: 53-66. Štumberger, B., 1987: Kjer je ribnik, so žabe. Ribič, 46: 22-23. Tarman, K, 1992: Osnove ekologije in ekologija živali. DZS, pp. 547. Utschick, H., 1983: Die Brutbestandsentwicklung des Graureihers (Ärdea cinerea) in Bayern. J. Orn., 124 (3): 233-250. Utschick, H., 1984: Untersuchungen zur Rolle des Graureihers Ärdea cinerea in der Teichwirtschaft. Verh.orn.Ges.Bayern, 24: 111-124. Utschik, H., 1986: Der Graureiher am Fischteich - Verhalten und Abwehr. Ökol.L. 8 (4): 3-12. Van Dobben, W H., 1952: The food of the Cormorant in the Netherlands. Ardea, 40: 1-63. Vidic, J., 1987: Človek ni popolni gospodar narave, temveč del nje same. Ribič, 46: 21. Worthmann, H., S. Spratte, 1990: Nahrungsuntersuchungen an Kormoranen vom Grossen Plöner See. Fischer & Teichwirt, (1): 2-8. Zuna-Kratky, T, H. Mann (edit.), 1994: Der Kormoran Winterbestand, Nahrungsökologie und Auswirkung auf die Fischfauna den Donau-Auen östlich von Wien. Im Auftrug des Vereins Auen-und Gewasserschutz, Studie 16, 2. veränderte Fassung, pp. 1-55. 149 ACROCEPHALUS POVZETEK Kot v mnogih predelih Evrope tudi v Sloveniji vse bolj stopajo v ospredje vprašanja ekonomskih škod, ki naj bi jih povzročali ribojedi ptiči predvsem na ribogojnih obratih (ribnikih). Nenaklonjenost ribičev do ribojedih živali, tako ptičev kot sesalcev, je že tradicionalna. Vse vrste ribojedih ptičev so trajno zakonsko zavarovane, kar je eden poglavitnih vzrokov, da prihaja do vse večje napetosti med ribogojskim in naravovarstvenim oziroma ornitološkim lo-bijem. Ribogojci se pritožujejo: (1) da se nekatere ptičje vrste hranijo z velikimi ribami, zato sta gospodarski in športni ribolov slabša, (2) da imajo med odlovljenimi ribami mnoge več poškodb, prizadejane s kljuni ribojedih ptičev, tako da se večata pogin in možnost obolevanja rib, (3) da ribojedi ptiči pojedo veliko majhnih rib, tako da je prireja v ribnikih manjša, manj ostane tudi rib za športni ribolov, (4) da ribojedi ptiči v ribnikih povzročajo stresna stanja, ribe se umaknejo v kritje, slabše se hranijo, posledica pa je manjši prirast, v določenih primerih ribe celo izstradane poginjajo, (5) da je prisotnost ptičev na ribnikih pozimi moteča za ribe, ki so tedaj neaktivne in potrebujejo mir, (6) da ptiči, predvsem race, v veliki meri kon-zumirajo hrano, namenjeno ribam. Prikazovanje škode je v veliki meri enostransko, prikazujejo se količine rib, ki naj bi jih konzumirali ptiči, pri tem pa večinoma ni podatkov o drugih vzrokih smrtnosti (naravna smrtnost, bolezni, človeški dejavniki itd.), in tudi ni podatkov, kakšen del celotne populacije kon-zumirane ribe sploh sestavljajo. Kraja rib, do katere brez dvoma prihaja na nekaterih ribo-gojskih obratih, ni nikdar navedena kot dejavnik zmanjševanja števila rib. Poznavanje biologije ptičev je med ribiči in ribogojci slabo, vprašanja prehrane ptičev obravnavajo večinoma enostransko, obtožujejo tudi vrste, ki se v resnici sploh ne hranijo z ribami (npr. gosi in labodi). Pri novo nastalih akumulacijah, narejenih predvsem kot zadrževalniki vode, ni jasno, kdo vse jih lahko uporablja oziroma kdo ima pri tem prednost. Ponekod se uporabljajo kot ribogoj-ski objekti, ptiče, ki se tu pojavljajo, pa spremlja negodovanje. Do navzkrižij prihaja, ker imajo nekateri ribogojski objekti določen naravovarstven status. V Sloveniji je okoli 130 vrst ptičev, ki so vezani na vodne habitate, med njimi je okoli 40 vrst, ki se hranijo z ribami, bodisi izključno z njimi bodisi le priložnostno. Od ribojedov ima- XVI-72-1995 ta na populacije rib večji vpliv veliki kormoran in siva caplja, v manjši meri ponekod tudi čopasti ponirek. Populacije vseh treh vrst rastejo. Veliki kormoran pri nas (še) ne gnezdi, pojavlja se na preletu in prezimovanju, posamezni nezreli osebki pa že ostanejo pri nas tudi v gnezditvenem obdobju. Zimska populacija je ocenjena na 1800 do 2200 osebkov, ki se zadržujejo predvsem ob večjih rekah (Sava, Drava, Kolpa, Krka) in ob morju. Občasno se pojavljajo na ribnikih v severovzhodnem delu države. Siva caplja je gnezdilka, katere število narašča, širi pa tudi svoj gnezditveni areal. Gnezdeča populacija je ocenjena na 400 do 500 parov, zimska pa na 1000 do 1800 osebkov. Čopasti ponirek naseljuje predvsem ribnike severovzhodne in osrednje Slovenije, gnezditvena populacija šteje 200 do 300 parov, na prezimovanju pa je okoli 200 do 600 osebkov. Izraziti ihtiofag je samo veliki kormoran, ki je prehranjevalni oportunist, glavna hrana so mu ribe, ki dominirajo v določenih vodah. Hrana sive čaplje je raznovrstna, obsega tudi ribe, vendar pa pomemben del, predvsem ko zamrznejo vode, sestavljajo mali sesalci. Ribojede vrste so pomembne tudi kot možni prenašalci parazitov in bolezni. Razprav o problematiki ribojedih ptičev bi se morali, poleg ribogojcev in ribičev, udeleževati tudi naravovarstveniki, ornitologi, kmetijci in veterinarji. Ukrepov za zmanjševanje predacije ihtio-fagih ptičev so se lotili v salmonidnih ribogojnicah, ki so večinoma že pokrite z mrežami. Na krapovskih ribnikih do kakšnih pomembnejših ukrepov še ni prišlo. Ptiče so sicer skušali plašiti s plinskimi topiči, a so se ti izkazali za neučinkovite. Vse več je zahtev s strani ribogojcev, da se odobri streljanje sive čaplje in velikega kormorana. SUMMARY Just like in many other parts of Europe, we too are increasingly faced with a number of questions raised about the damages reputedly caused by the fish-eating birds, primarily at fish farms and ponds. The averseness by anglers to the fish eating animals, let these be birds or mammals, is deeply seated and traditional, so to speak. All of the fish-eating birds are today protected by law, which may be one of the main reasons for the increasing tension between the piscicultural lobby on one side and the nature conservationist (ornithological) lobby on the other. 150 XVI-72-1995 ACROCEPHALUS Fish farmers claim: (1) that some bird spe- ing its range. Its breeding population is esti-cies feed on large fish and thus cause dam- mated at 400 to 500 pairs, its winter population ages to the fish farming and angling in gen- at 1,000 to 1,800 individuals. The Great Crested eral, (2) that many caught fish have sustained Grebe inhabits predominantly the ponds m NE injuries caused by the bills of the fish-eating and central parts of Slovenia; its breeding birds, due to which the fish are subjected to a population counts some 200 to 300 pairs, while greater mortality and diseases, (3) that the fish- its wintering population ranges from 200 to 600 eating birds consume many small fish and thus individuals. reduce the fish stock in ponds and rivers, (4) A distinct ichtyophagist is only the Cormo- that the fish-eating birds cause, with their sheer rant, which is otherwise an opportunist as far presence, a kind of stress in our ponds, due to as food is concerned, its main diet being fish which the fish take cover, do not feed so well which dominate in certain waters. The Grey and in some cases even perish, (5) that the Heron's diet is more diverse, for it also includes presence of the fish-eating birds at ponds in fish, although the greater part of its food, espe-winter is disturbing for the fish which are at that cially when the waters freeze over, consists of time inactive and in need of rest, and (6) that small mammals. Considering that the fish-eat-birds, especially ducks, consume a great ing birds are potential carriers of parasites and amount of food intended for fish. diseases, the discussions on the problems con- Presentation of damages supposedly cerning these birds should be attended not only caused by birds is in most cases biased. The by fish farmers and anglers but also by nature stated quantities of fish reputedly consumed conservationists, ornithologists, farmers and by birds are hardly ever accompanied by de- veterinary surgeons. tails about other causes of mortality (natural Certain measures to reduce predation by mortality, diseases, human factor, etc.), and ichtyophagous birds have already been en-neither by details about the share of the con- forced at trout farms, most of which are today sumed fish in their total population. Stealing of covered by nets. No significant precautions, fish, which certainly does take place at certain however, have been taken at carp farms. Some fish farms, has never been stated as one of the attempts were indeed made to scare them off factors in the reduction in fish stock either. As with automatic gas guns, but these proved in-the fish farmers and anglers do not know much effective. Thus an increasing number of re-about the biology of birds, they deal with their quests have been lodged by fish farmers to al-diet more or less one-sidedly and superficially, low them to shoot not only Cormorants but Grey At times they even launch a campaign against Herons as well. the species which in fact do not eat fish at all (e.g. geese and swans). In Slovenia, there are some 130 different bird species which are dependent on water habitats. Some 40 species among them feed on fish, either exclusively or merely occasionally. The fish population is affected especially by the Cormorant and the Grey Heron, to a lesser extent by the Great Crested Grebe. The populations of these fish-eating species are on the increase. The Cormorant does not breed in Slovenia (as yet). It occurs only as a passage migrant and winter resident, although some immature individuals stay in our country in the breeding season as well. Its winter population is estimated at 1,800 to 2,200 individuals which are seen mostly along the larger Slovene rivers (the Sava, Drava, Kolpa, Krka) and on the coast, at times also on the ponds in NE parts of the country. The Grey Heron is a breeder in Slovenia Janez Gregori, Prirodoslovni muzej Slovenije, and is increasing in numbers as well as widen- Prešernova 20, Ljubljana 151