LJUBLJANSKI
ŠKOFIJSKI LIST
Leto 1925. Ljubljana, 10. oktobra 1925.	Štev.	7.
71.
VERNIKOM
o prvem vesoljnem cerkvenem zboru v Niceji 1. 325.
Preljubi verniki! Letos je minulo 1600 let, odkar se je v Niceji lepem mestu male Azije, vršil prvi vesoljni cerkveni zbor. Ker je ta zbor za katoliško Cerkev in za našo vero jako pomenljiv, žele sv. oče, da spomin nanj slovesno obhajamo.
Za našo škofijo sem določil tretjo nedeljo v novembru, da bomo bolj v zvezi z Rimom, kjer so sv. oče papež Pij XI. za slovesno praznovanje določili čas od 8. do 14. novembra t. 1.
Mislim, da boste velik pomen sv. Nicejskega zbora najbolj lahko razumeli, ako vam opišem vzrok njegov, potek in sklep.
I.
Glavni vzrok, da je bil cerkveni nicejski zbor sklican, je bila grozna kriva vera duhovnika Arija iz Aleksandrije v severnem Egiptu. Le poslušajte !
Ena največjih preglobokih skrivnosti naše sv. vere je nauk o sv. Trojici, kakor ga nam je razodel sam Gospod Jezus Kristus. Verujemo namreč, da je le en sam Bog, pa da so v njem tri osebe: Bog Oče, Bog Sin in Bog sv. Duh. Kako je mogoče: en Bog v treh osebah; tega ne more razumeti noben človeški um. Le to nam je jasno, da neskončna in neizmerna božja narava ima v sebi tako popolno in bogato življenje, da je bilo od vekomaj razvito v treh božjih osebah. Nauku Jezusovemu mi verujemo; zato pademo na kolena in molimo sv. Trojico.
1.
Od početka krščanske vere so cerkveni očetje in cerkveni učitelji kot razodeto resnico učili, a) da je en sam Bog, ne pa več bogov, b) da so v Bogu tri božje osebe vse od vekomaj, enako mogočne in veličastvene, c) da je Jezus Kristus Sin božji, rojen od Očeta od vekomaj.
Ko so pa v tretjem in četrtem stoletju učeni možje skrivnost sv. Trojice hoteli bolj natanko razumeti in razmerje Boga Očeta in Boga Sina natanko določiti, so mnogi v hude zmote zabredli.
Nekateri so učili, da Sin ni od Boga Očeta ločena oseba in so s to trditvijo tajili Sv. Trojico. Drugi so sv. Trojico priznali, toda Sinu so pri-
pisovali nekak nižji red božje narave, kakor da je Sin manjši, nižji od Očeta, njemu podložen. Na temelju teh trditev so šli drugi še dalje in trdili, da Sin sploh ni pravi Bog, ampak je ustvarjen. Drugi, posebno v Rimu in sploh na zapadu, so pa učili popolno enakost Boga Očeta in Boga Sina. Ker pa razmerje Boga Očeta in Sina od Cerkve še ni bilo določeno, je nastala velika zmešnjava pri vernem ljudstvu, tudi pri duhovnikih in celo pri škofih.
2.
V	tem času okoli 1. 318. je nastopil Arij, ki je naravnost trdil, da Sin ni večen, ne od Boga rojen, ampak iz nič ustvarjen, in sicer kot prva stvar še pred sedanjim časom, popolnejši od vseh stvari, ki se ga je Bog poslužil, da je po njem vse druge stvari ustvaril.
Tako je začel učiti v Aleksandriji. Škof aleksandrijski je 1. 320. sklical pokrajinski cerkveni zbor. Prišlo je nad 100 škofov. Po natančnem pretresovanju tega vprašanja so Arijev nauk obsodili, Arija pa, nekaj trdovratnih duhovnikov in dijakonov in celo dva škofa izobčili. Arij je moral iz Aleksandrije. Šel je v Sirijo in Malo Azijo, kjer ga je sprejel in podpiral Evzebij, škof v Nikomediji. Oba sta pisarila mnogim škofom, da bi jih za se pridobila. Arij je pisal zelo poljudho knjigo, v kateri je prav po domače svoj krivi nauk razlagal.
Začeli so se strastni verski prepiri po Egiptu, po Palestini, po Aziji in po vseh iztočnih cerkvah. V te prepire so posegali ne le škofje in duhovniki, ampak tudi preprosti verniki. Pogani so ta strastni razdor opazovali in se povsod norčevali iz katoličanov, ki se med seboj prepirajo.
3.
L. 323. je cesar Konstantin svojega zadnjega sovražnika premagal in je tako postal edini vladar preobsežnega rimskega cesarstva. Kot zmagovalec se	je	vrnil v Nikomedijo, kjer je	bil cesarski dvor. Zalibog, da sta
nanj, ki	še	ni bil krščen, imela velik	vpliv arijanski	škof nikomedijski,
Evzebij in cesarjeva tudi arijanstvu vdana sestra Konstancija.
Konstantin je želel verski mir. Toda pod vplivom škofa Evzebija globokega in za krščanstvo usodepolnega verskega vprašanja ni popolnoma razumel. Pisal je aleksandrijskemu škofu Aleksandru in pa tudi Ariju, ki se je	v	Aleksandrijo vrnil, pismo.	Oba opominja,	naj se spravita in
prazno borbo za gole besede opustita.	Akoravno si je	za poslanca odbral
izvrstnega španskega škofa Hozija, ni ničesar opravil. Škof Aleksander ni hotel izdati vere v Jezusa, pravega Boga.
Ker je cesar Konstantin vendar hotel doseči verski mir, je po nasvetu Hozija in drugih škofov v 1. 325. sklical v Nicejo zbor vseh škofov svoje države.
II.
Nicejski zbor se je začel dne 20. majnika 1. 325., dne 14. junija je cesar Konstantin prišel k zborovanju osebno,, dne 19. junija je zbor proglasil veroizpoved v Sina božjega, da je iz Očeta rojen, ne pa od njega
ustvarjen in iste božje narave z njim; potem so škofje še o nekih drugih zadevah razpravljali in dne 25. avgusta zborovanje zaključili.
1.
Na zborovanje je prišlo 318 škofov, in sicer iz vseh krajev cesarstva, seveda največ iz Azije, iz Grške in iz Egipta, pa tudi iz Italije, Španije, Galije, celo iz Perzije in Sicilije po eden. Bili so med njimi izredno častitljivi možje. Mnogi so ob času preganjanja za Jezusovo vero trpeli in še znake trpljenja na svojem telesu nosili, drugi so sloveli radi svoje pobožnosti in čudotvornosti in nekateri zavoljo njihove povsod znane učenosti.
2.
Omenil sem že, da je po nasvetu in sporazumno z nekaterimi škofi ta zbor sklical cesar Konstantin. Kaj pa, ali se je to zgodilo, ne da bi papež Silvester na to privolil? Ne! Ampak Cerkev je bila vedno prepričana, da sta nicejski zbor sklicala cesar Konstantin in papež Silvester. To prepričanje nam potrjuje šesti vesoljni cerkveni zbor 1. 680. V pozdravu na cesarja je ta-le trditev: »Cesar Konstantin in vse hvale vredni Silvester sta veliko in sloveče zborovanje v Niceji zbrala ...« Tej trditvi ni nobeden škofov ugovarjal, akoravno so bili navzoči le škofje vzhodne Cerkve, ki je bila tačas že v napetem razmerju do rimske Cerkve. Pa že na kalcedonskem vesoljnem zboru 1. 431. so obsodili škofa Dioskura, ker je škofovske zbore sklicaval, ne da bi bil pooblaščen od apostolske Stolice, kar ni bilo dopuščeno in se tudi nikdar ni dogodilo.
Cesar Konstantin je škofoAi dal na razpolago državno vprego in je tudi za čas zborovanja prav po cesarsko skrbel za njihovo vzdržavanje. Pa je tudi sicer škofe sploh globoko spoštoval in pri raznih pritožbah je zatrjeval, da on ne more in ne mara biti sodnik škofov.
3.
Zborovanje se je pričelo dne 20. majnika. Kdo je bil predsednik tega veličastnega zbora? Ali imenitni metropolit n. pr. iz Antijohfije in Aleksandrije, ki so imeli posebno veljavo kot škofje apostolskih cerkva? Ne, ampak španski škof Hozij z dvema rimskima duhovnikoma, ki jih je odposlal in pooblastil papež Silvester. Od kod to vemo? Iz podpisov škofov, udeleženih pri nicejskem zboru. Ohranjenih imamo več prepisov teh imenikov, pri katerih so prepisovalci včasih red podpisanih izpremenili. Toda prav pri vseh so kot prvi na čelu vseh podpisani škof Hozij in oba rimska duhovnika, za njimi šele pridejo znameniti vzhodni metropoliti s škofi njihovih cerkvenih pdkrajin. V podpisih, kakor nam jih je pisatelj Gelazij ohranil, je škof Hozij podpisu dodal, da podpisuje v imenu rimske Cerkve, oba rimska duhovnika sta dvakrat podpisala v imenu rimskega papeža.
4.
Zborovanje je bilo precej vihamo. Škofje so bili v tri stranke razdeljeni. V prvi so bili pravoverni škofje zapadne Cerkve in deloma iz
Egipta. V drugi najmočnejši stranki so bili škofje, ki so sicer trdili, da je Sin pravi Bog, pa so mu pripisovali neko nižjo vrsto božje narave, po kateri bi bil Očetu podložen. V tretji stranki je bilo dvaindvajset škofov, ki so z Arijem božanstvo Sina tajili.
Razprave so bile težke in kočljive. Arijevci, posebno pristaši škofa Evzebija nikomedijskega, so za določitev razmerja Sina do Očeta rabili dvoumne izraze, da bi svoj nauk prikrili. S tega razloga so bili škofje primorani poiskati izrazov točnih in tako določenih, da napačno razumevanje ne bi bilo mogoče: Zato so to razmerje določili z besedami: Sin je iz bistva Očetovega rojen, ne ustvarjen in On je popolnoma iste narave z Očetom.
Odkod ti točni izrazi za skrivnostno razmerje Sina do Očeta? Iz Rima, od papeža, ki se je tako dogovoril s škofom Hozijem in po njem z aleksandrijskim škofom Aleksandrom. Kaj ne, kako se je že koj pri prvem vesoljnem cerkvenem zboru rimski papež dokazal kot vrhovni nezmotljivi učitelj vesoljne Cerkve?
Do 19. julija so škofje sestavili in odobrili tako imenovano nicejsko veroizpoved, katero še sedaj molimo pri sv. maši in v kateri o Sinu takole verujemo: »... in v Gospoda Jezusa Kristusa, Sina božjega, rojenega iz Očeta, edinorojenega (to je iz bistva Očetovega), Boga od Boga, luč od luči, pravega Boga od pravega Boga, rojenega, ne ustvarjenega, istega bistva (ali iste narave) z Očetom, po katerem je vse ustvarjeno.«
III.
Sedaj je bilo treba, da škofje ta natanko in jasno določeni nauk z lastnoročnimi podpisi priznajo.
1.
Škofje, ki so bili z Evzebijem, so se nekoliko obotavljali, vendar so nazadnje podpisali. Do konca sta se ustavljala le dva škofa.
Cerkveni zbor je trdovratnega Arija, več duhovnikov in oba protivna škofa iz Cerkve izobčil. Cesar Konstantin jih je pa s pregnanstvom kaznoval. Kmalu po tem je v pregnanstvo poslal tudi domačega škofa Evzebija in še dva druga škofa, ker se je izkazalo, da njihov podpis ni bil odkritosrčen in da so se še vedno držali krivičnih Arijevih naukov.
Ko so škofje še nekatera cerkvena vprašanja rešili in jih je cesar Konstantin še enkrat prav po cesarsko pogostil, so se vsi veseli vrnili* vsak v svojo škofijo, ter proglasili nicejsko veroizpoved in vse druge določbe tega cerkvenega zbora.
2.
Je li cerkveni zbor papeža naravnost zaprosil, da s svojo vrhovno veljavo potrdi vse njegove določbe, prav za gotovo ne vemo. Vendar pa iz nekaterih izjav sklepamo, da se je tako dogodilo. Bilo je v Cerkvi prastaro pravilo, da se morajo sklepi vsakega cerkvenega zbora poslati papežu, da jih odobri. Gotovo je, da so po sklepu vesoljnega zbora v Kalcedonu
1. 451. carigrajski patrijarh, vsi škofje in tudi cesar Marcijan papeža nujno prosili, naj njihove sklepe potrdi. In že papež Julij, ki je le kakih 10 let po nicejskem zboru vladal, se je večkrat skliceval na sta#o cerkveno zapoved, da sklepi cerkvenih zborov ne veljajo, ako jih ne potrdi rimski papež.
Iz teh okolnosti sklepamo, da je tudi sklepe nicejskega zbora papež naprošen še posebej odobril. Sploh bi pa tudi zadostoval uradni podpis papeževih odposlancev in predsednikov nicejskega zbora, ki je koj od početka na zapadu in na vzhodu veljal kot vesoljni cerkveni zbor ter je imel vedno in povsod največjo veljavo.
IV.
Kaj ne, da je naše veselje radi tega zbora utemeljeno in prav je, da se ga ob šestnajststoletnici hvaležnega srca spominjamo.
Vidimo, kako je v verskih zmešnjavah koristna veljava vesoljnega cerkvenega zbora, da nam v teh življenskih zadevah za trdno pove, kaj je resnica in kaj zmota. Vidimo tudi, da je rimski papež zares že takrat priznan vrhovni glavar in učitelj Cerkve, ki jo je ustanovil Jezus Kristus.
Zato sv. oče Pij XI. upajo, da nam slovesni spomin na ta prvi vesoljni zbor približa naše pravoslavne brate. Ob času zbora smo bili še združeni; vzhodni škofje in verniki so priznali vrhovno oblast rimskega škofa ter je nicejski zbor nam slkupen. 0 ko bi tudi pravoslavni škofje in učeni možje ta nam skupni zbor premišljevali, bi gotovo bolj zaupno obračali svoje oči v Rim in morda bi se jim utrjevala vsaj sumnja, da so se po krivici odcepili od Rima, kjer so njihovi predniki spoštovali in priznavali svojega vrhovnega, od Boga danega poglavarja in nezmotljivega učitelja.
Molimo prisrčno za milost, da ostanemo Rimu zvesto vdani in da bi se od nas odcepljeni pravoslavni bratje čim prej zopet Rimu pridružili!
Blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta, Sina in svetega Duha naj pride nad Vas in nad Vami vedno ostane.
V	Ljubljani, dne 1. oktobra 1925.
f Anton Bonaventura,
škof.
Proslava 1600 letnice I. cerkvenega zbora v Niceji naj se v nedeljo dne 15. novembra 1925 izvrši z bolj slovesno službo božjo. Pastirski list naj se prebere vernikom pri jutranji in predpoldanski službi božji. Po glavni, slovesni sv. maši naj se zapoje zahvalna pesem. Popoldan naj bo ura molitve pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom (Večna molitev, 14. ura: Obujenje vere). Ura molitve naj se sklene s petimi litanijami presv. Srca Jezusovega.
72.
DOM ZA DUHOVNE VAJE.
I.	Duhovnikom.
O >l)omu za duhovne vaje« smo že večkrat govorili pri raznih konferencah. Vnemali smo se zanj pri katoliškem shodu. Razpravljali smo o
njem pri naši III. sinodi. Prečitajte tozadevna navodila v knjigi: »Potek in sklepi III. ljubljanske sinode str. 102—103.
Dom je s^daj gotov. Naj ne ostane prazen, marveč naj od tedna do tedna 'sprejema moške vseh stanov, ki se žele v duhu obnoviti. Duhovni pastirji bote gotovo prav radi vnemali željo po tej obnovitvi, ki se najbolj doseže po duhovnih vajah v zaprti hiši v vsaj tridnevni samoti.
Mislim, da to delovanje ne bo preveč težko. Saj so na duhovne vaie po župnijah razni stanovi že privajeni. Kako jih požele Marijine družbe, kako zadnjih par let za nje prosijo naši Orli, kako radi se vsakega leta tudi izobraženci v zavodu sv. Stanislava zbirajo!
Treba je le to, da poizkusite posameznim stanovom dokazati, da duhovne vaje opravljene doma v raztresenosti ne dosezajo popolnoma svojega namena, pač pa to dosezajo vaje v vsaj tridnevni samoti. V tihoti in samoti se laglje čuje nagibanje sv. Duha; dotičnik v se obrnjen bolj jasno vidi in gleda spačenost svojega srca, pa napravi za prihodnje življenje bolj primerne sklepe.
V	tem smislu si gospodje duhovni pastirji prizadevajte vzbuditi zanimanje za prave duhovne vaje. Nič ne dvomim, da Vam bodo močni pomočniki tisti možje in tisti mladeniči, ki bodo okusili blaženost tridnevne ločitve od sveta in tridnevnega ožjega stika z Bogom.
Delo Vam priporočeno naj začnem jaz. To storim z nastopnim kratkim pastirskim listom, ki ga vernikom razumljivo prečitajte in, ako potrebno, še bolj pojasnite.
II.	Vernikom.
Sedaj večkrat slišite o »Domu za duhovne vaje«, ki so ga v Ljubljani sezidali očetje jezuitje. Upam, da vam bo ljubo, ako vas o namenu tega »Doma« bolj točno poučim. Poslušajte!
Prašam vas, za kaj moramo v življenju najbolj skrbeti? Soglasno bote odgovorili: za neumrjočo dušo, ki bo koj po smrti prišla pred sodbo svetega in pravičnega Boga, da ji po njenih delih v življenju prisodi neskončno večno blaženost ali pa neskončno strašno trpljenje.
Že s svojo pametjo spoznate, kako važna je ta skrb. Saj gre za celo večnost, kateri se vsak trenutek bolj približujemo in v katero bi mogli prav kmalu prispeti. Ali ni torej nujno potrebno, da smo na njo, vedno pripravljeni? Kdo bi hotel biti vekomaj nesrečen, vekomaj zavržen?
Še bolj globoko spoznamo to resnico, ako prevdarimo delo odrešenja. Zakaj je sam božji Sin postal človek, zakaj je tako učil, zakaj prestal vse trpljenje do smrti na križu, zakaj je ustanovil sveto Cerkev in v njej postavil svete zakramente? Saj veš, da za tebe, za tvojo edino dušo, za tvojo večno srečo.
Da teh resnic ne bi pozabil, te nanjo Cerkev prav pogostokrat spominja. Kljub temu je pa mnogo vernikov, ki na te večne resnice pozabijo in žive, kakor da ne bi bilo ne duše, ne večnosti, ne pravičnega Boga. Človek bi mislil, da taka nemarnost in pozabljivost ni mogoča. In vendar, na žalost, le premnogi tako žive.
Pa tudi za le-te, kakor za vse sveta» Cerkev skrbi. Da bi se zdramili in se zavedali svoje pogubne zaslepljenosti, pripravlja sv. Cerkev razne pobožnosti, drži pretresljive postne govore, vabi k zakramentu sv. pokore saj enkrat v letu. Ker so pa te prireditve bolj navadne in zato manj ganejo,
so vpeljani sv. misijoni, ki naj se v vsaki župniji opravljajo na 5 ali vsaj na deset let.
Hvala Eogu, sv. misijone imate radi in se jih kar od kraja vsi radi udeležujete. Veliko molite, zgodaj prihajate v cerkev, napeto poslušate govore, vsi skesani se spovedujete in prejemate pobožno sv. obhajilo.
Ker pa tudi to ne zadošča in ker se sv. navdušenost, ki po milosti božji prihaja iz boljšega spoznanja življenja in večnosti, rada poizgubi, je sveta Cerkev ne le za redovnike in duhovnike, ampak tudi za vernike sploh, vpeljala duhovne vaje za posamezne stanove. Poznane so vam vsem, posebno dekletom in ženam in zadnje čase tudi mladeničem.
Toda duhovne vaje, kakor se vrše dosedaj niso popolne, ampak so pomanjkljive. Ker se obhajajo po župnijah in dotičniki žive med svojimi ljudmi, so močno raztreseni, in zbrani navadno le v cerkvi pri pridigah in molitvah.
Nastalo je vprašanje, kako bi se ta pomanjkljivost odstranila? Kako bi se tudi vernikom omogočile duhovne vaje v samoti in zbranosti duha? Kako? Poslušajte!
V	dosego tega namena so po Belgiji, po Francoskem in drugod goreči redovniki začeli zidati primerne domove. V teh domovih naj bodo zraven prostorne kapele in večje dvorane bolj male sobice za posamezne vernike. Sem naj bi tedensko prihajali verniki in sicer vsak teden drugi približno iste starosti in istega poklica. V sobici naj je vsak zase, da eden drugega ne motijo in se nemoteni pečajo v svojem duhu z večnimi resnicami, katerim primerjajo svoje življenje, da presodijo, kako naj ga urede, da se bo z večnimi resnicami ujemalo.
Določen duhovnik jim drži vsak dan po tri do štiri poučne govore, da jim primernih knjig, ki naj jih v prostem času čitajo. Vsi morajo popolnoma molčati, med seboj se ne smejo razgovarjati, da morejo ostati zbrani v duhu. Tako prežive tri polne dneve.
Kjer se duhovne vaje na ta način opravljajo, povsod se pozna bolj globoko versko prepričanje in opaža se boljše krščansko življenje. Moški, ki so take duhovne vaje opravili, postanejo navadno prvoboritelji za kraljestvo Božje na zemlji.
Tako srečo in tako izobrazbo želim tudi vam, dragi moji verni možje in verni mladeniči. Več let sem gojil to željo, toda nisem upal z njo na dan. Kar so oo. jezuitje, ki po svetu take hiše imajo in tako duhovne vaje v samoti in zbranosti vodijo, to misel sprožili in se z menoj razgovarjali, kako bi jo mogli izpeljati.
Zaupajoč na božjo pomoč smo sklenili zidati tak »Dom za duhovne vaje«. To-misel so veselo in navdušeno pozdravili ne le naši gospodje duhovniki, ampak tudi verniki vseh stanov, da smo že pri katoliškem shodu 1. 1923. o tem delu razpravljali.
In sedaj »Dom« stoji zraven hiše oo. jezuitov. Ima 30 prav svetlih in prijaznih sobic in večjo dvorano. Duhovne vaje so se v njem že začele. Sedaj se morejo vršiti vsak teden skozi celo leto. Možje in mladeniči vabim vas,
poizkusite s takimi duhovnimi vajami. Odtegnite se za polne tri dni svoji domači hiši, svoji navadni družbi in pohitite v samoto, kjer bote tri dni edino le za svojo dušo živeli, edino le za svojo večnost skrbeli. Vrstite se teden za tednom. Čas za posamezne stanove bodo objavljali oo. jezuitje po časopisju. Sem prihitite mladeniči, preden nastopite vojaški stan in se oborožite zoper nevarnosti na tujem, sem prihitite po opravljeni vojaški službi, da se zopet razsvitlite in poživite. Možem vseh stanov kličem: k duhovnim vajam v samoto našega Doma, da poskrbite za dušo, za večnost!
V	Ljubljani, dne 29. septembra 1925.
f Anton Bonaventura,
škof.
73.
SHOD ZA PROUČEVANJE VZHODNEGA BOGOSLOVJA V LJUBLJANI.
V	dneh od 12. do 16. julija t. 1. se je ob številni udeležbi vršil v Ljubljani shod za proučevanje vzhodnega bogoslovja. Poleg Slovencev in Hrvatov so bili navzoči tudi Srbi, Čehi, Poljaki, Rusi, Francozi in Italijani; vseh skupaj blizu 400. Škofov je bilo na shodu devet: poleg ljubljanskega in lavantinskega škofa nadškof dr. L. Preča n iz Olomuca, nadškof dr. A. Bauer iz Zagreba, nadškof dr. R. Rodič iz Belgrada, škof dr. D. N j a r a d i iz Križevcev, škof dr. J. Marušič iz Senja, škof msgr. H. Przezdziecki iz Siedlce na Poljskem ter apostolski administrator za poljsko Šlezijo dr. Avg. H1 o n d iz Katowic.
Shod se je pričel v nedeljo, 12. julija, s slovesno sv. mašo po vzhodnem obredu, ki jo je v stolnici opravil skupno s štirimi koncelebranti škof dr. N j a r a d i. Pred sv. mašo je imel cerkveni govor mariborski stolni dekan dr. Iv. T o m a ž i č. Po liturgiji je bila v škofijskem dvorcu slovesna otvoritev shoda. Pri tej priliki se je prečitalo naslednje pismo, ki ga je sv. oče P i j XI. poslal ljubljanskemu škofu:
Venerabili Fratri Antonio B. Episcopo Labacensi
La b a c u m
P I U S PP. XI Venerabilis Frater, salutem et apostol icam benedictionem.
Libenti sane animo a dilecto Filio Nostro Card. Joanne Tacci, qui quidem Sacro Consilio praeest Orientalis Ecclesiae rebus provehendis, certiores dudum facti sumus Conventum propediem in ista honoris tui Sede celebratum iri, quo homines coeant orientalium studiorum peritis-simi, uti in Velehradiensi Congressu, superiore anno habito a Nobisque dilaudato, peropportune statutum est. Profecto dolendum est et paucos esse homines ab orientalibus rebus omni numero instructos et ipsos per regiones dissitas dispersos; ita ut utilissimum sit eosdem saepius congredi (id est singulis saltem annis), non modo quo altius uberiusque ea omnia exponantur quae ad oecumenicam Ecclesiae unitatem pertinent, sed etiam quo efficacius rationes cognitae deliberationesque usquequaque divul-
gentur. Quapropter laetamur quod doctores Nostri Instituti Orientalis de Urbe, una cum aliis peritis viris, primum istum pro Orientalibus studiis conventum participent, ut congregatis praecipua tradant orientalis theologiae capita novosque excitent scientiae huius cultores; »illud, persuasum habentes, ex recta rerum cognitione aequam hominum aestimationem sinceramque benevolentiam efflorescere quae, Christi caritati conjuncta, religiosae reconciliationi unitatique, quam m,axime est, Dei munere, profutura«. Ne cesses igitur, Venerabilis Frater, tam salutare coeptum urgere, una cum eis quos habes operis socios, imprimisque cum sollertissimo viro Francisco Grivec doctore, de his studiis tam bene merito. Nos vero, intercessoribus sanctis apud Deum adhibitis Cyrillo et Methodio, regionum istarum apostolis, assistricem divini Spiritus sapientiam precamur vobis vehementer; quorum caelestium donorum praenuntia caritatisque Nostrae testis Apostolica sit Benedictio, quäm tibi, Venerabilis Frater, iisque omnibus qui coetibus intererunt amantissime in Domino impertimus.
Datum Romae apud Sanctum Petrum, die XXIX mensis Junii anno MCMXXV, Pontificatus Nostri quarto.
Pius pp. XI. m. p.
Popoldne je bil v stolnici cerkveni govor o Apostolstvu sv. Cirila in Metoda (prior p. Valerijan Učak 0. T.), ter litanije in molitve za cerkveno edinost, nato pa v hotelu Union slavnostna akademija v čast sv. Cirilu in Metodu. Mestni župnik p. dr. Gvido Rant je govoril o sv. Cirilu in Metodu, prof. dr. Fr. G r i v e c pa o ruskem filozofu in zagovorniku cerkvenega edinstva Vlad. Solovievu. Petie pri akademiji ter pri dopoldanski pontifikalni liturgiji je oskrbel pevski zbor »Ljubjana«. Zvečer je bilo predavanje s skioptičnimi slikami o življenju in delovanju sv. Cirila in Metoda (prof. dr. A. S n o j).
Naslednje tri dni so se vršila dopoldne znanstvena predavanja v latinskem jeziku, popoldne pa poučna predavanja za širše občinstvo v slovenskem in hrvatskem jeziku. Govorili so v ponedeljek (13. jul.) dopoldne: p. B. Spačil (prof. Vzhodnega zavoda v Rimu), De membris ecclesiae; P. M. d’Herbigny (ravnatelj Vzhodnega zavoda v Rimu), De corpore Christi mystico; prof. dr. Fr. Grivec, De unitate ecclesiae. Popoldne Št. Sakač in prof. dr. Fr. Grivec, Naučne osnove crkve-nog jedinstva; prof. dr. Jos. Debevec, Verske ideje v srbski poeziji.
V	torek (14. jul.) dopoldne: p. R. Janin (asumpcionist iz Carigrada), De hodierno statu ecclesiarum et rituum orientalium; prof. dr. J. K ala j iz Zagreba, De ritu liturgiae (missae) graecoslavicae; P. S. Sala vil le (asumpcionist iz Carigrada), De cultu ss. Eucharistiae in Oriente; msgr. K. Margotti (član kongregacije za vzh. cerkev, iz Rima), Relationes inter Codicem iuris canonici et orientalis ecclesiae disciplinam. Popoldne: škof dr. D. N j a r a d i, Euharistiia i crkveno jedinstvo; prof. p. R. R o -g o š i č (Zaostrog, Dalm.), Sadašnje stanje istočne crkve. — V sredo (15. jul.) dopoldne: p. M. Viller (prof. vzhodnega zavoda v Rimu), Exemplar ideale monasticum et sacerdotale Orientis graeci usque ad saec. IX.; p. Pl. de Mees ter (prof. v grškem kolegiiu v Rimu), De disciplina monastica post saeculum IX. apud Graecos et Slavos; p. I. V i -šoševič (ravnatelj gr. kat. semenišča v Zagrebu), De hodierna disciplina monastica apud catholicos graeco-slavicos. Popoldne: prof. dr. A. Snoj. prof. dr. J. Oberški (Zagreb), msgr. R. Kozak (Kromeriž), prof. Fr. Pechuška (Praga), Delovanje in organizacija Apostolstva sv. Cirila in Metoda.
Vse tri dni so bile zvečer v stolnici cerkvene pobožnosti za cerkveno edinost. Poleg kongresistov se jih je udeležilo obilno domačega vernega ljudstva. V torek zvečer je bilo tudi v Ljudskem domu predavanje s ski-optičnimi slikami o sveti Rusiji. Pri zaključku slovesnosti v sredo zvečer je pridigal ljubljanski škof dr. A. Jeglič.
V	četrtek, 16. jul., so se sešli predavatelji in bogoslovni profesorji ter se posvetovali o organizaciji študiia krščanskega Vzhoda in o organizaciji Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Sklenili so tudi, da se vrši prihodnje leto shod za proučevanje vzhodnega bogoslovja v Chicagu, o nri-liki mednarodnega evharističnega kongresa.
74.
RAZNE OBJAVE.
Pošiljanje denarja po pošti. Po čl. 31. točka 3 Pravilnika za notranjo poštno službo so uradi zavezani, da denar izpod 1000 Din odpravljajo po poštni nakaznici, ne v denarnem pismu, izvzemši, ako se denar pošilja kot predmet kazenskega postopanja (corpus delicti).
Ker se mnogi uradi tega ne drže in se radi tega delajo poštni upravi stroški ter se delo komplicira, opozarja ministrstvo za pošto in telegraf z dopisom z dne 5. avgusta 1925, št. 45.954, na ta predpis.
Naznanila osebnih duhovniških sprememb. Ker župni uradi večkrat ne naznanjajo premestitve ali odselitve duhovnikov, ki niso nameščeni v dušnem pastirstvu, ali so upokojeni, ali iz tujih škofij, se ponovno opozarjajo, da naj vsako tako priselitev ali odselitev takoj naznanijo škofijskemu ordinariatu. Enako je tudi uradno naznaniti smrt duhovnika v župniji.
Duhovniki-vojaki. Po členu 10 uredbe o oprostitvi vojaških obve-zancev od poziva na vojaško službo v miru in v vojni z dne 5. maja 1924, Gj. br. 14.957 (Ur. list 1924, nar. št. 303), so od poziva ob vojni oproščeni vsi aktivni duhovniki, razun onih, ki se uporabljajo za vojaške duhovnike. V smislu člena 21 in 28 naredbe mora pristojna oblast vložiti prošnjo za oproščenje. — Da se dobe potrebni podatki, naj se vsi duhovniki, Iki so bili pri rekrutiranju potrjeni in še niso izpolnili 50 let starosti, takoj pismeno priglasijo škofijskemu ordinariatu; istotako tudi oni, ki so odslužili skrajšani rok kot bolničarji.
Directorium liturgicum za leto 1926. Dekanijski uradi naj čimprej sporoce škofijskemu ordinariatu, koliko dire'ktorijev naročajo za svojo dekanijo.	__________
75.
SLOVSTVO.
Jan. Ks. Vreže. Metodika kat. verouka. Maribor 1925. Izdala in založila Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Strani 72. Cena broširani knjigi 16 Din.
«V katehetiki pogosto gola teorija prebuino sili na dan, da pride praktični del jedva do veljave.« Ta knjiga pa je »iz šole za šolo, polaga večjo važnost na praktični del, na splošne in podrobne učne načrte in na učne slike.« (Str. 2.)
Omenimo le nekaj navodil, ki jih daje pisatelj katehetu v »splošno metodičnem delu«! »Formalne stopnje ne smejo biti šablona, ne nepremagljiv zakon, katerega bi se katehet moral suženjsko držati (str. 4), katehet naj gleda, da se otroci kar največ že v šoli nauče (str. 5), vprašanj naj se katehet pridno poslužuje, vendar ne tako, da bi se ves pouk prelevil zgolj v igračkanje z vprašanji in odgovori (str. 7), odgovorov katehetu ni treba ponavljati (str. 11).«
Praktični del obsega nasvete za učne načrte, podrobni učni načrt za prvo šolsko leto v polnem obsegu, deloma z izdelanimi katehezami, podrobni učni načrt za nadaljnja šolska leta, navodilo za pouk o sv. maši, za pripravo na prvo spoved in prvo sv. obhajilo. — Za vse to bodo kate-hetje g. pisatelju iskreno hvaležni; ob knjigi se bodo poglobili v metodično pravilo; našli bodo v knjigi mnogo zgledov, ki se dajo porabiti kot nazorno sredstvo; zelo bo katehetom ustreženo s pripravo na sv. zakramente, posebno odkar ni več dobiti škofove tozadevne knjižice. Marsikje se slovesnost prvega sv. obhajila sicer ne bo tako vršila, kot jo opisuje knjiga, vendar bo Vrežetov opis slovesnosti prvega sv. obhajila segel v srce vsakemu katehetu, ki bo ta opis čital, in bo zbudil v njem željo, da bi tudi sam svojim prvoobhajancem napravil kaj podobnega.
Glede metodičnega dela opomnimo, da imenuje prof. Vreže analitično učno pot tisto, ki jp imajo katehetike običajno za »sintetično« in obratno; kar se tiče vsebine verskega pouka, se nam pa vprašanje »Kaj je napravil Jezus iz kruha in vina?« zdi nekam nenavadno, z duhom cerkvenega izražanja malo skladno.
»Študij te knjige same seveda vestnemu katehetu še ne bo zadostoval« (str. 2), bo pa vsakemu katehetu, ki je že prej dobro predelal Ušeničnikovo katehetiko, dragoceno dopolnilo njegovega znanja. Dr. Jož. Demšar.
Kraljestvo božje. II. zvezek. Letno poročilo Apostolstva sv. Cirila in Metoda v Ljubljani in Bratovščine sv. Cirila in Metoda v Mariboru. Ljubljana 1925, 24 strani s (> slikami. — Vsebina: Pri svetem očetu. — Praznik cerkvene vesoljnosti. — Papeški Vzhodni zavod v Rimu. — Preganjanje krščanstva v Rusiji: Patriarh Tihon. Leonid Fjodorov. Vladimir Abrikasov. Za vesoljno cerkveno edinost. — Kongres na Velehradu.
— Katoličani v Rusiji. — Ruski begunci. — Škof dr. Jan. Gnidovec. — Letno poročilo.
— Drobtinice.
76.
TEČAJI DUHOVNIH VAJ V NOVEM „DOMU“ DO KONCA LETA 1925.
Vodstvo »Doma duhovnih vaj« pri oo. jezuitih v Ljubljani je poslalo škofijskemu ordinariatu sledeče obvestilo, ki se objavlja s priporočilom, naj ga gg. župniki uvažujejo.
V	novem »Domu duhovnih vaj« v Ljubljani (Zrinjskega cesta 9) se je začelo živahno življenje. »Dom« se polni skoro teden za tednom z udeleženci. Dozdaj so bili 4 tečaji: 2 za duhovnike, 1 za organiste, 1 za može, s povoljno udeležbo.
Nadaljni tečaji letos (1925) bodo:
Od 10.—14. oktobra za akademike (visdkošolce).
Od 31. oktobra do 4. novembra za mladeniče.
Od 9.—13. novembra za Cerkvenike in organiste.
Od 23.—27. novembra za duhovnike.
Od 28. novembra do 2. decembra za može.
Od 5.—9. decembra za mladeniče.
Od 12.—16. decembra za mladeniče.
Od 19.—23. decembra za može.
Od 27.—31. decembra za učitelje in profesorje.
Tečaji se začno vselej zvečer prvega in končajo zjutraj zgoraj omenjenih dni. Udeleženci naj bodo v »Domu« do 6 tih zvečer prvega dne.
Kdor se hoče udeležiti katerega teh tečajev, naj se pravočasno priglasi po dopisnici na: Rektorat jezuitskega kolegija, Ljubljana, Zrinjskega 9, in pove, kdaj hoče delati duhovne vaje. Najbolje je, da se moški enega kraja, župnije med sebbj dogovore, župniku javijo, ta pa naznani število udeležencev.
Ko so po katoliškem časopisju naznanjeni tečaji, prosimo čč. gg. duhovnike, da jih dajo prepisati in nabijejo ta oznanila na cerkvena vrata in v dvoranah »Društvenih domov«.
Kdor se je priglasil za duhovne vaje, pa jih iz važnega vzroka takrat ne more delati, naj se po dopisnici odglasi, da napravi mesto drugemu.
Oskrbnina znaša na dan dozdaj 40 Din.
77.
KONKURZNI RAZPIS.
Z okrožnico z dne 22. septembra 1925, št. 3616, je bila do dne 12. oktobra razpisana župnija Št. Gotard v moravški dekaniji.
78.
ŠKOFIJSKA KRONIKA.
Cerkveno odlikovanje. Za častnega kanonika stolnega kapitlja ljubljanskega je bil imenovan Janez B r e n c e , župnik-zlatomašnifk v Preski. — Za škofijskega duhovnega svetnika je bil imenovan Alojzij M a r k e ž, ekonom v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano.
Umeščena sta bila Josip Vole, župnik na Rovih, na podeljeni mu kanonikat v stolnem kapitlju ljubljanskem, in Josip Gnidovec, župnik pri Sv. Križu pri Litiji, na župnijo Podlipo dne 1. oktobra 1925.
Podeljena je župnija Rova Francu G o 1 m a j e r j u , kaplanu v Šmihelu pri Novem mestu.
Imenovan je bil za župnega upravitelja v Sv. Križu pri Litiji Leopold E r z i n , beneficiat v Šmartnem pri Litiji.
Škofijski ordinariat v Ljubljani, dne 10. oktobra 1925.
Vsebina: 71. Vernikom o prvem vesoljnem cerkvenem zboru v Niceji 1. 325. — 72. Dom za duhovne vaje. — 73. Shod za proučevanje vzhodnega bogoslovja v Ljubljani.
—	74. Razne objave. — 75. Slovstvo. — 76. Tečaji duhovnih vaj v »Domu« 1. 1925. — 77. Konkurzni razpis. — 78. Škofijska kronika.
Izdajatelj škofijski ordinariat. — Odgovorni urednik Josip Dostal. — Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Ceč.